ALOJZIJ PAVEL FLORJANČIČ In memoriam Marijan Gabrijelčič Spomin je edini kraj. od koder te ne morejo pregnati. Gama 25. junij 1998. Poln avtobus Ločanov vijuga s Kladja proti Cerknemu. -Spomin je edini kraj spomin je edini kraj. ...«! Kaj za vraga še sledi? Glava je polna neurejenih misli. Prepričujem se. da bi nekaj povedal o Marijanu; bolj kol drugim, da bi povedal sebi. Ne morem povedati drugim, še manj sebi. Sprijaznim se, da preprosto ne gre. Peljemo se na zadnje slovo z Marijanom. Zanimivo pravzaprav, da smo se Ločani s svojim someščanom Marijanom večkrat vozili z avtobusom. Še lansko leto na primer smo se člani Muzejskega dmšt- f va Škofja Loka z njim cijazili (celo z dve ma, ker se nam je prvi pokvaril) po freis- in.ških dolenjskih posestvih. Pravzaprav bi lahko začeli že s koncenom romunskih madrigalistov na Zemonu julija 1979. Četrtina poslušalcev' je prišla z avtobusom iz Škofje Loke. Nekaj nas je bilo tam že prej. Po koncenu smo se še dolgo v noč o njem pogovarjali ob prigrizku in kozarcu. Bili smo gostje »Ločana« Marijana Gabrijelčiča. Ponovno smo prišli na Zemono njegovi loški gostje z loškim županom Petrom Havvlino na čeki ob 1600-letnici bitke pri Fluvio Frigido. Bilo je leto 199 t in pre- mierno so izvajali velikemu zgodovinskemu dogodku posvečeno Gabrijelčičevo vokalno-instrumentalno delo Aeolus. Avtorju je za impresivno delo navdušeno česti tal Otmar Čmilogar, Marijanov »alter ego«, osebno pa se mu je zahvalil sam predsed nik republike. Zaradi Marijana Gabrijelčiča je lahko nekaj avtobusov Ločanov leta 1990 obiskalo znamenito Kogojevo opero Črne maske v Cankarjevem domu. Ko je 1995 po Potočnikovih zaključnih akordih orgel in glasov zbora Ave izvenela Gabrijelčičeva Maša v kanalski cerkvi sv. Marije Vnebovzete, je bila desetina nav- Martjan Gahrijelčič. slovenski skladatelj (18. t. 1940-23. 6. 1998) 451 LOŠKIRAZGLEDI «, dušeno ploskajočih iz Škofje Loke. Avtobus odpelje glasbenike, mi pa še dolgo os tanemo. To so marginalije. Torej Gama z Ločani med avtobusom in marginalijami. Kadar pa je bila vmes glasba. 10 niso bile več marginalije. Po tem nekoliko atonalno uglašenem gamovskem uvodu naj poskušam vpeljati in v nadaljevanju na kratko predstaviti življenje in delo slovenskega skladatelja Marijana Gabrijelčiča. Predvsem tisti del. ki je povezan s Škofjo Loko. Marijan Gabrijelčič-Gama se je rodil 18. januarja 1940 v Gorenjem Polju nad Anhovim. Že kot osnovnošolec je v petdesetih letih igral rog v anhovski godbi na pi hala. Leta 1959 je končal učiteljišče v Tolminu in bil eno leto učitelj v Gaberjah na Vipavskem. Glasbeno vzgojo je poučeval v osnovni šoli v Gaberjah (1959-60) in na Osnovni šoli Tone Tomšič na ljubljanskih Poljanah (1968-69). Na Pedagoški akademiji v Ljubljani je leta 1962 diplomiral na glasbenem oddelku in nadaljeval študij na ljubljanski Akademiji za glasbo. Leta 1966 je diplomiral iz kompozicije v razredu akademika in profesorja Lucijana Marije škerjanca. Lela 1969 je končal tudi podiplom ski študij kompozicije v istem razredu (L. M. Škerjanc). Med leti 1999 in 1975 je bil glavni tajnik ZKPO, Zveze kulturnoprosvetnih organizacij Slovenije. Od leta 1975 do leta 1979 je bil umetniški vodja Slovenske filharmonije, leta 19"^ in 1976 tudi njen direktor. Leta 1978 je bil izvoljen za docenta na ljubljanski Akademiji za glasbo, leta 1983 je postal izredni, leta 1988 pa redni profesor za predmeta Razvoj kompozicijske tehnike in Analiza glasbenih umetnin - predmetno področje kompozicija. Od leta 1983 do 1985 je bil prodekan Akademije za glasbo v Ljubljani, leta 1985 pa izvoljen za njenega dekana. Dekan Akademije za glasbo je bil štiri mandatna obdobja do leta 1993- Od leta 1993 do svoje smrti leta 1998 je bil redni univerzitetni profesor za kompozicijo na ljubljanski Akademiji za glasbo. Marijan Gabrijelčič je bil eden tistih, za katere rečemo, da so se rodili kot glas beniki. Že kot otrok je v domači cerkvi prisluhnil petju in se ob pozornosti doma čega župnika navadil igrati na harmonij. Ostala sta velika prijatelja vse do konca, ko ga je g. Stanko Medvešček pokopal z besedami: »On je živel, govoril in molil s svo jo glasbo«. Življenje na robu vasi, poslušanje narave in ropota ter šumov iz bližnje cementarne, cerkvena glasba z orglami in zvonjenjem. petje vaških pevcev in domača godba na pihala so zaznamovali njegovo kasnejše glasbeno ustvarjanje. Dodatni, morda najpomembnejši glasbeni impulz mu je dal kasneje na tolminskem učiteljišču glasbeni pedagog Makso Pirnik. Da bi izpopolnil svoje igranje na rog, je medtem hodil k virtuozu homistu Jožetu Faloutu, v zelo oddaljeno Ljubljano. Igral je troben to in saksofon s sošolci v glasbeni skupini, s katero so tudi gostovali po Primorski. Proti koncu srednje šole je za tolminski ansambel že prirejal popularne melodije. Na Pedagoški akademiji ga je v kompozcijo usmeril skladatelj, dirigent in pedagog Zvonimir Ciglič in ga kasneje »predal« L. M. Škerjancu na Akademiji za glasbo. V tem študentskem času je Marijan igral trobento v zabavnem ansamblu Doma Ivana Cankarja (nekdanje Marijanišče v Ljubljani). Kot zborovodja je vodil v letih 1961-1963 Zbor ljubljanskih esperantistov, v letih 1962-1964 pa Primorski akademski zbor Vinko Vodopivec. Zaslužen je za uveljavitev Slovenske filharmonije v svetu. Od gostovanj v tujini je bila še posebno odmevna turneja po Zdaiženih državah Amerike leta 1977 z. zaključnim koncertom v znameniti ne\vyorški koncertni dvorani Carnegie-Hall. 452 IX \ILM< «/.11/ .\IAX1JAX GABRIJELI K Gabrijelčič med delom na Silhi v sanatariju Sv. Ana. Tam je v maju in juniju 1994 komponiral uci poezijo Balantiča in Rilkeja. Foto P. Hauiina Marijan Gabrijelčič je bil dolga leta glasbeni esejist in kritik, bil je med pobudniki in ustanovitelji Glasbene mladine Slovenije leta L970 in urednik edine vsejugoslo- vanske specializirane glasbene revije ROM. urejal je list Slovenske akademije Odzivi, začel je založništvo edieij Izbrana dela slovenskih skladateljev, bil iniciator Večerov z muzami na dvorcu Zemono pri Vipavi, ki so jih nasledili Večeri s Hitovimi muza mi na Dobrovem v Brdih, in mednarodnih glasbenih Kogojevih dnevov v Kanalu ob Soči, ki jim je bil vseskozi programski vodja. Predvsem pa je Marijan Gabrijelčič pomemben skladatelj. Glasbeni opus Marijana Gabrijelčiča obsega na prvem mestu: j>cs»ii za zhoiv: Jesen. Vdova, Pri ljubem, V somrak zveni, Vetri v polju, Uspa vanka, Riba Faronika. Kličem vas bratje. V.se je tiho. Tam stoji gora. Spomin. Marija je rožice brala. Madrigal. Kralj Matjaž, Na Goriškem. Tri čadrške. Zdravica, Carpe diem, Tu ne quaesieris, Nekoč bo lepo. Oblaki nad glavo, Sveta odkletev. Ah. ubo ga me dekleta. Dekle poizveduj. Druga epoda. Že zima ledena izginja. Balada, Spomin, Kletev, ...; solistično in komorno glasbo: Kraška jesen, Brinovka, Preludij, Salonica I, Nasveti, Reminiscenca, Fcho, Frlica. Suita za orgle, Madrigal, Asociacije za oboo in harfo. Fistula, A cinaue, Terra nostra. Pro et contra. Quasi cadenza, Andante, Pro vi(n)ta. Pomladni gost, Venatio/Lov, Komar, Euritmija, Sveta odkletev, Ksilofonija, Intencija za violino šolo, In vendarle zveni. Utripi, Lovske fanfare 1. 2, 3. ...; vokalno-instrumentalna dela: Velika maša. Mati, Iz groba. Ostinato II. Vizija. Spominski spevi. V pepelnični noči, Aeolus. Na obzorju. Maša za mešani zbor, orgle in zvonove, Božična kantata. Maša za mešani zbor in orgle. Glagolite, ...; 453 LOŠKI RAZGLEDI 46 orkestralna dela: Memento mori, Tulminenses Tolminci. Predigra, Svobodno služi mo svobodni resnici, Ostinato I, Intonacija, Saloniea II, Moderato, Eufonija, Pevcu, Koncert za violo in orkester, Končen za harfo in godala Gabrijelčičeva kompozicijska uravnovesenost se kaže v polifoniji, ki pogosto odse va politonalne prijeme, raznovrstne arhaizme in razpršenost zvoka. 7.a samospei>e in zbore pa je še posebno značilen lirizem. medtem ko izrazila eks] »vsi vnosi in elemeu- tarnost ritma poudarjala zvočno naravnanost orkestralnih del (Rijavec, IS. 1989; Križnar, Glago/ite. 1997). Praktično je ves obsežni Gabrijelčičev skladateljski opus nastal v Škot ji Loki, kamor se je skladatelj priselil že leta 1969, ko se je leto pred tem poročil /. mladostno kolegi co s tolminskega učiteljišča Marijo Ano (Marjano) Ulčar. Nekaj let je stanoval v stari Dolenčevi poselski hiši v Stari Loki 3 (kot svojčas Ivan Grohar), nato pa se je leta 1975 z ženo, hčerko Jasmino in sinom Simonom preselil v novo stanovanjsko naselje na Veštrskem polju — Podlubnik 27. Njegov dom je postal zbirališče najrazličnejših domačih ter tujih ustvarjalcev in mislecev, predvsem pa umetnikov. \ Škofjo Loko je prinesel nov veter, na trenutke kraško oster in prepišem pogosto neprijetno razga ljajoč in na trenutke neobvladljivo burjasto razpasen. Zlasti pa odprti mediteranski jugo in bister benečanski zefir duha ter globoko spokojni zahodnik z briških gričev. Marijan Gabrijelčič je nepričakovano in nenadoma umrl na kresni večer leta 1998 na svojem rodnem domu v Gorenjem Polju, kamor je s svojo ženo odšel na nekajdnevni oddih. Marijan Gabrijelčič je dal Ločanom Loške umetniške utripe, na katere je v kapelo Puštalskega gradu privabil vrhunske glasbenike. Zaslužen je za koncertni klavir Steimvav & Sons, ki ga je Glasbena šola Škofja Loka pridobila za časa ravnateljice Marije Schulz. Bil je član in predsednik Združenja umetnikov Škofja Loka. 1/. metro pole in sveta je prinesel v Loko še dodatno širino in samozavest. Loškim umetnikom je odpiral vrata navzven. Samo na Kogojevih dnevih oziroma v Galeriji Rika Debenjaka v Kanalu so se zvrstili leta 1981 Miloš Mlejnik. leta 1982 člani loškega Zdniženja umetnikov, leta 1984 Janez Hafner, leta 1986 Gabrijel Stupica. 1988 France Mihelič, leta 1990 Mešani pevski zbor l.ubnik z zborovodjem Tomažem Tozonom, leta 1995 organist Tone Potočnik. Posebej za Loko in za svoje someščane je Gabrijelčič zložil in nam posvetil imenit no delo GLAGOLITE, kantato za sopran, flavto, violončelo, mešani zbor. zvonove in orgle. Pred krstno izvedbo tega vokalno-instrumentalnega dela. ki je bila 28. junija 1997 v Nunski cerkvi, je povedal: Delo sem napisal na pobudo prirediteljev prvega oziroma novega občinskega praznika Škofje Loke in vpoklon letošnji 00. obletnici Muzejskega društva v Škof j i Loki. \ še to je zagotovo kar najtesneje povezano z davno (škofje)loško preteklostjo in njeno zgodovino, z Brižinskimi spomeniki. Izbrane dele besedila tega literanega spomenika, gre za troje besedil v slovenskem jeziku in latinskem rokopisu iz nemškega Freisinga (927-1000). sem uglasbil za razpoložljive <škojjeJloške poklicne glasben ike in ansambel, ki so mi bili takorekoč'ponujeni-. Izbor besedila zajema I. in II. spomenik. V tem vokahio-instntmentaluem opusu je poudarek na vokalu. šeposebej na vlogi solističnega sopranskega glasu. Oba solistična instrumenta (flavta in violončelo) 454 A MEMORUM U.IA7/.1.V GABRIJELČIČ nastopata neodvisno od vokalnih prispevkov, orgle pa so še dodatno "Zasoljene«. Naj bo ta moj ustvarjalni glasbeni fragment (ne)skromni poklon davni preteklosti dveh mest. Freisingu, kjer je nastalo besedilo Brižinskih spomenikov, in Skofji Loki, kjer je zdaj nastala glasba za Glagolite", Marijan Gabrijelčič je preživel v Skofji Loki več kot polovico svojega življenja. V tem času so nastala praktično vsa njegova dela, ki so bila v večini primerov pos neta in i/dana kot partiture v tisku ali na nosilcih zvoka (plošče in kasete) in so jih še »topla - izvedli najprominentnejši domači in tuji izvajalci. Od številnih domačih in tujih priznanj in nagrad sta mu bili še posebej pri srcu gorenjska Prešernova nagra da za leto 1983 in loška Groharjeva nagrada leto prej. Uvrščen je v Slovensko enci klopedijo (1989) in v slovensko glasbeno antologijo Sodobni slovenski skladatelji (F. Križnar & T. Pintar, 1997) kot eden vodilnih slovenskih glasbenih ustvarjalcev 20. stoletja. Kot svetovljan je bil Gabrijelčič do »Loke. mesta izumrle kulture« in svojega »tabo riščnega naselja« sprva zadržan in kritičen, /dela sta se mu neprijazna, zadrta in prov incialna. kulturno inertna ter ignorantska za nove ideje. Sčasoma se je njegov odklonilni odnos spremenil in zadnje čase je postajal do Loke vedno bolj spravljiv. Njegovi predsodki in zadržanost so izhajali iz njegove občutljive duše in čustvene ranljivosti, čeprav je navzven to prikrival pogosto z jedkimi opazkami in z grobimi komentarji. Ko pa se je vedno bolj spoznaval s sosedi in someščani, je svojo sosesko in Loko vedno bolj cenil in na koncu tudi vzljubil. Njegove skladbe Venatio. Ksilofonija in Fanfare 1. 2. 3 to že nakazujejo. Še posebno pa se je to videlo po nje govem odzivu na enotno navdušen sprejem njegove kantate Glagolite v domači Loki Žalna seja Združenja umetnikov Škofje toke za Marjana Gabrijelčiča i Martinovi hiši na Piacu FotoA. /' Florjančič 455 LOŠKI RAZGLEDI 16 leto pred smrtjo in po njegovem javnem pisnem izrazu zahvale in zadovoljstva ob tem. To je bilo za Marijana Gabrijelčiča zelo, zelo nevsakdanje. Prepričan sem. da se mu bo Loka v primernem času ustrezno in trajno oddolžila, saj takih ustvarjalcev do sedaj ni imela prav dosti. Nam. prijateljem, znancem in Ločanom je izginil z Marijanom (iabrijelčičem eden tistih ljudi, ki poleg bolj ali manj uspešnega poklicnega dela vnašajo v vsakdan tako potrebne impulze, ideje in vitalnost, s katerimi je življenje smiselnejše. bogatejše in po katerih lahko popravljaš kurz. Zanj oziroma za njegov odhod pa resnično velja tisto, da tako kot je bilo, ne bo nikoli več. Marjan, na voz ga nakladaš«. Gama, maestro, nepričakovani renegat naše druščine; na koncertih, ki jih bomo še poslušali brez tebe, ob odslej manj pronicljivi presoji dogodkov in ljudi, takrat ko bomo pokušali novino v kleteh in hramih ter uži vali v starem vinu in pri drugih druženjih, boš še vedno v mislih z nami. Iz spomina te nam ne morejo pregnati! In hvala, da smo bili lahko s tabo! \'Šk(>/ji Loki, pred Martinovim 1998. 99 456