Paštaina platana v gotovini. Cena 20.— lir DEMOKRACIJA Leto III. - Štev. 52 Trst - Gorica 9. decembra H949 Spediz. in abb. post. I. gr. Uredništvo: Trst, ulica Machiavelli 22/11 - tel. 62-76 Uprava: Trst, ul. S. Anastasio l/c - tel. 30-39 — Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18 Cena: posamezna Številka L 20. — Naročnina: mesečno L 65 (za inozemstvo L 100). — PoStni čekovni račun St. 9-18127. Izhaja vsak petek Narodnost in suverenost Odposlanstvo slovenskih demokratskih pravnikov je bilo sprejeto 25. novembra pri majorju Kellettu, šefu manjšinskega urada pri ZVU v zvezi s spomenico Slovenske demokratske zveze o pravici do dela in življenja tržaških Slovencev. Ob tej priliki je SDZ podala načelno izjavo, da se v smislu mirovne pogodbe z Italijo ne more smatrati slovensko avtohtono prebivalstvo na tržaškem ozemlju kot manjšino, temveč kot enakopravno z italijanskim prebivalstvom. Zaradi tega SDZ ne more priznati ustanovitve manjšinskega urada pri ZVU, ker bi to moglo prejudicirati pravico našega naroda do enakopravnosti. Kar se tiče vprašanja narodnosti in suverenosti je ta pojem v znanosti že zdavnaj točno določen. Prvi ga je v pravni vedi opredelil znani italijanski prof. Mancini leta 1851 v svojem slovitem uvodnem predavanju na univerzi v Turinu. Po Manciniju je vsaka narodnost suverena na ozemlju, na katerem prebiva. Na tem ozemlju sme izgrajevati svojo notranjo ureditev po svojih željah in pravico ima izvoliti si vlado po svojih potrebah. Ker je prebivalstvo nove ustanovljene države Svobodnega tržaškega ozemlja sestavljeno iz dveh narodnosti, italijanske in slovenske, in obema narodoma v mirovni pogodbi z Italijo zajamčena popolna enakopravnost, smatra SDZ, da je ustanovitev manjšinskega urada pri ZVU v očitni nasprotnosti s prevzetimi mednarodnimi obveznostmi. Svobodno tržaško ozemlje je že po besedah mirovne pogodbe označeno kot ozemlje dveh narodnosti. Zaradi tega je dobilo svojo posebno obliko in težko napako delajo oni, ki skušajo vsebino mirovne pogodbe v tej bistveni točki izigrati s tem, da vse temeljne politične pravice podeljujejo samo e-ni izmed obeh narodnostnih skupin v Trstu. Napadu na mirovno pogodbo, ki ga je'-~s svojimi ukrepi podvzela ZVU, se je sedaj na poseben način pridružil še rektor tržaške univerze dr. Cammarata. Ob otvoritvi novega akademskega leta je kot profesor mednarodnega prava izjavil nič manj kot da Svobodno tržaško ozemlje sploh ne obstoja in da ne tem ozemlju sploh ni nikdar prenehala italijanska suverenost. Zal nam je za odličnega moža, ki je kot pošten Italijan znal kljubovati fašizmu, a je kot pravnik izgubil razsodnost, čim se mu je ponudila prilika, da lahko zaigra vlogo vodilne osebnosti v tržaškem iredentističnem gibanju. Pravo in čustvo, znanost in politika so namreč različne stvari. Na osnovi mirovne pogodbe z Italijo Aneks VI. je bila osnovana nova državna tvorba Svobodnega tržaškega ozemlja, ki je stopila v veljavo na dan ratifikacije. V smislu mirovne pogodbe z Italijo bo nova država Svobodnega tržaškega ozemlja organizirana na osnovi stalnega statuta STO-ja, Aneks VI. mirovne pogodbe z Italijo, ki predvideva v svojem členu 38, da bo predmetni statut stopil v veljavo na dan, ki ga bo določil Varnostni svet Organizacije združenih narodov. Stalni statut STO-ja torej izhaja iz mirovne pogodbe z Italijo, ki je v veljavi od dneva svoje ratifikacije, in njegovo uvajanje nastopa z dnem, ko bo to določil Varnostni svet. Veljavnost mirovne pogodbe je torej popolnoma neodvisna od dejstva, ali je statut že stopil v veljavo ali pa še ne, ker je statut odvisen od pogodbe, ne pa narobe! Nova državna tvorba Svobodnega tržaškega ozemlja je torej ustanovljena kot država »sui generis« že s samim podpisom mirovne pogodbe. Tristranska izjava od 20. marca 1948 o reviziji mirovne pogodbe z Italijo nikakor ne more ovreči pravne veljave dejanskega in pravnega obstoja Svobodnega tržaškega ozemlja. Temelj mednarodnega prava je namreč načelo, da je treba spoštovati mednarodne obveznosti. Nasprotno tolmačenje veljavnosti pogodb bi pomenilo anarhijo. Pravno predavanje prof. Cammarate je bilo v popolnem hasprotju s tem osnovnim načelom mednarodnega prava. Ne bibilo treba opozoriti rektorja tržaške univerze, profesorja mednarodnega prava, na zakonske določbe, ki jih je sama Italija sprejela in s tem sankcionirala to stanje dejansko in pravno. Z zakonom z dne 2. avgusta 1947 - št. 811, je namreč začasni poglavar itali- (Konec na 2. strani spodaj) Pritisk na slovensko manjšino u Italiji Vodstvo za kulturne izmenjave in obmejne ikraje prosvetnega ministrstva v Rimu je s svojim pismom od 25. novembra 1949, štev. 5113 -76 L., ki ga je poslalo goriškemu šolskemu skrbništvu, sporočilo sledeče: »Odgovarjajoč na vprašanje, ki ga je stavilo Vaše blagorodje, ugotavljamo, da obiskovanje šol vsakega reda in stopnje s slovenskim učnim jezikom ne more biti dovoljeno kot samo učencem slovenskega materinega jezika in ne otrokom tistih, ki so v slovesni in obvezujoči listini, kot je to opcija, izjavili, da je njihov občevalni jezik italijanski«. Kakor je v ministrskem pismu povedano, je zadevo sprožil goriški šolski skrbnik, ki je, takoj ob prejemu pisma, urno poslal vsem ravnateljem prizadetih šol ukaz, naj »skrupolozno« izvršijo ministrsko odredbo, to se pravi izključijo iz slovenskih šol približno sto trideset učencev srednjih, strokovnih in osnovnih šol. Po dveh mesecih pouka Tudi maturanti, ki so vseskozi posečali slovenske šole, bi morali sedaj tik ob zaključku svojih študijev presedlati na italijanske, sedem mesecev pred maturo. Niti toliko obzira nimajo šolska oblastva, da bi vsaj iz didaktičnih ozirov počakala, da ti dijaki in učenci osnovnih šol končajo to šolsko leto! Do tega resnega in odioznega nastopa proti slovenski manjšini na Goriškem je prišlo samo zaradi mržnje do slovenskih šol, ki jo gojijo ne samo pocestni šovinisti in naši manjšini sovražni italijanski tisk, ampak tudi odgovorni vodilni krogi, ki so se pustili od prvih zaslepiti . in jprpjn^titi.„Jlftde ffifepa. ki je tudi nezakonit, protiustaven in silno nedemokratičen. Saj pravi člen 34 ustave: »Sola je odprta vsem«. Ti goriški vodilni krogi namreč zmotno trdijo, da je imel pravico optirati za italijansko državljanstvo samio tisti, ki občuje samo v italijanskem jeziku in ne tudi tisti, ki občuje v slovenskem in italijanskem jeziku. Svoječasno smo v našem listu obširno in jasno obrazložili vso zadevo in tolmačili čl. 19. mirovne pogodbe tako, da imajo pravico optirati tudi oni, ki se poslužujejo obeh jezikov. In se nismo motili, ker jugoslovanska oblastva potrjujejo italijansko državljanstvo tudi v primeru takih opcijskih izjav in dokazov. To dejstvo je dobro znano tako goriškemu županstvu kakor prefekturi, ki sta dobili take rešitve v roke. Vsaka trditev, da je imelo opti-ranje od strani Slovencev namen ojačiti slovensko manjšino v Italiji in torej politično spraviti državo v nevarnost, je prazno in zelo naivno, da ne rečemo smelo in namerno. Saj je vsakemu vrabcu na strehi znano v kakšnih okoliščinah in težkem položaju so Slovenci optirali. Ravno tako je vsakomur znano, da je fašizem iztrebil močno število Slovencev iz Gorice, tako da so Slovenci tisti, ki trpijo prvi in največjo krivico, ne pa Italijani. Nesmisel Nesmisel vseh nesmislov pa je, da opcijske izjave v veliki večini niso še niti rešene od strani jugoslovanskih oblastev, ki so po mirovni pogodbi edino upravičene opcije sprejeti ali zavrniti; da prav goriška politična in upravna oblastva zanikajo tem slovenskim optantom pravico do državljanskega lista, do delavske knjižice in torej do dela; da ta ista oblastva zanikajo tem slovenskim optantom vse državljanske pravice, in često tudi pravico do bivališča na tem področju! Kje dobiti večje krivice in večje protislovje? Zvedeli smo, da so ministrski u-krep zakrivile v glavnem tri osebe baje iz golega osebnega maščevanja zaradi napadov nanje v nekem časopisu. Ce je tako, je zanje to nečastno, ker se proti krivici, ki jim jih dela tisk, tudi oni lahko poslužijo zaščitnega zakona. Nas ne briga toliko osebno maščevanje kolikor zapostavljanje, ki ga nad slovensko jezikovno manjšino v Italiji izvaja državna oblast, katera je i po mirovni pogodbi i po lastni ustavi dolžna zaščititi slovensko manjšino ravno tako učinkovito, kakor je zaščitila francosko v dolini Aosta, nemško na Tridentinskem in v Poadižju, deset tisoč La-dincev na Tridentinskem in zopet kakšnih sedem tisoč Nemcev v dolini Gressoney. Samo Slovencem ni še dala država niti enega zaščit^r nega zakona, kljub vsem obljubaih in obveznostim, kljuib vsem slovesnim izjavam o pravičnem postopanju in ravnanju s to manjšino, da se popravijo krivice, ki ji jih jč prizadejal fašizem. Med te krivice spada tudi dvajset let šolskega molka in pa tisoči in tisoči primerov nasilnih izselitev Slovencev iz Italije v Jugoslavijo, v Argentinijo, v druge kraje Italije in nekoliko' povsod po svetu. Naše šole so jim trn v peti Danes je državnim oblastvom postalo trn v peti kakšnih 130 slovenskih dijakov in osnovnošolskih učencev, katerih starši so optirali za ohranitev italijanskega državljanstva. Tako država pod pritiskom krajevnih sovražnikov našega rodu popravlja krivice, ki nam jih je napravil fašizem; tako izpolnjuje obveznosti, ki jih je z mirovno pogodbo sprejela in s členom 6 ustave obljubila! Da gre za zapostavljanje se vidi tudi iz dejstva, da je Italija zaščitila s posebnim zakonskim ukre- pom vse Nemce v Italiji, tudi tistih sedem tisoč, ki živijo zgubljeni daleč tam v dolini Gressoney; tiste Nemce, ki so ji i v prvi i v drugi svetovni vojni prizadeli grmado gorja in deportirali desetine in desetine tisočev vojakov ter civilistov, od katerih se jih je le malo vrnilo. Naši manjšini v Italiji, tvoreči najmanj sedemdeset tisoč duš, pa osporava še tistih par razredov šol, ki jih je našla ob zopetnem prevzemu oblasti po ukinitvi Zavezniške vojaške uprave na Goriškem. V vsej slovenski Benečiji in kanalski” dolini na Tr.biškem ni Italija t dovolila odpreti še niti enega razreda osnovnih ali srednjih šol! Zakaj? Iz maščevanja nad slovenskim narodom, ki ji ni storil nič žalega, nič hudega! Nekaj beneških Slovencev se mora šolati v Gorici, ker jim v lastnem kraju nočejo dati slovenskih šol. Očitek o deportirancih od meseca maja 1945 ne more pasti na naš narod, ki ni zakrivil tega dejanja, marveč ga je vedno odločno obsojal in bil prav za prav največji mučenik in trpin zaradi nečloveškega zločina ugrabitve. Sicer pa moramo prav pri tej priliki poudariti resnico, ki mora priti v korist in razbremenitev našega naroda. To je, da so italijanska politična in sodna oblastva odredila, da se bosta vršila dva procesa zaradi u-grabitve in deportacije od meseca Brzojavki SDZ v Gorici predsedniku ministrskega sveta Gorica, 1. decembra 1949 Slovenska demokratska zveza v Gorici prosi za krščansko upoštevanje manjšinske zaščite in zahteva preklic ukrepa, s katerim so -biir oinovi eptimUjv- iz slovenskih šal. Prosvetnemu ministru Gorica, 1. decembra 1949 Slovenska demokratska zveza v Gorici sklicuje se na demokratično in človečansko razumevanje z Vaše strani, zahteva preklic ukrepa, s katerim so bili sinovi optantov izključeni iz slovenskih šol. Brzojavka SDZ v Trstu italijanskemu ministrskemu predsedniku Trst, 1. decembra 1949 Samo sovražniki sporazuma med Italijani in Slovenci so mogli svetovati prepoved, da bi slovenski učenci, sinovi optantov mogli posečati slovenske šole. Svetujemo takojšen preklic ukrepa, ki nasprotuje demokratičnim načelom in osnovim človečanskim pravicam. Slovenska demokratska zveza za Svobodno tržaško ozemlje Pismo SDZ v Gorici Gospodu predsedniku ministrskega sveta, Rim, Gospodu prosvetnemu ministru, Rim Gospodu prefektu goriške pokrajine, Gorica. Ker je Slovenska demokratska zveza v Gorici zvedela za okrožnico št. 5113-76 L z dne 25. novembra 1949 ravnateljstva za kulturne stike in obmejne pokrajine pri prosvetnem ministrstvu z naslednjo vsebino: »V odgovoru na postavljeno vprašanje (s strani go riškega šolskega skrbnika) ugotavljamo, da more biti posečanje šol vseh vrst in stopenj s slovenskim učnim jezikom dovoljeno samo gojencem slovenskega materinega jezika in ne sinovom onih, ki so v svečani in obvezujoči listini, kot je opcija, izjavili, da je njihov občevalni jezik italijanski.« , zahteva njen preklic z naslednjimi pripombami: 1) Ni nobenega zakona ne za šole s slovenskim in ne za šole z italijanskim učnim jezikom, ki bi prepovedoval gojencem obeh narodnosti jposečanje enih ali drugih; zaradi tega je ukrep nezakonit. 2) Izjava o občevalnem jeziku o priliki opcije je imela izključni namen ohranitve italijanskega državljanstva in nikakor ne odpovedi lastnemu materinemu jeziku; vsi ali skoro vsi so izjavili, da je njihov občevalni jezik italijanski in slovenski. J 3) Pojem o občevalnem jeziku je zelo prožen in ga moramo tolmačiti v njegovem širšem pomenu. Celo jugoslovanska oblastva ugodno rešujejo prošnje optantov, ki so dokazali, da se poslužujejo obeh jezikov, kar je dobro znano goriški občini kakor tudi goriški prefekturi. 4) Ce se prepoveduje posečanje šol s slovenskim učnim jezikom onim, ki so zaradi ohranitve državljanstva in samo zaradi tega kakor tudi v posebnih kritičnih okolnostih izjavili, da je njihov občevalni jezik samo italijanski, zakaj se ne prepove posečanje šol z italijanskim učnim jezikom onim, ki so izjavili, da je njihov občevalni jezik slovenski? Zakaj je dopuščena ne vedno zakonita propaganda, naj bi slovenski delavci, uradniki itd. pošiljali svoje otroke v šole z italijanskim učnim jezikom? 5) Clen 6. ustave določa: »Republika ščiti s posebnimi določbami jezikovne manjšine«. Doslej pa Republika ni izdala nobenega zakona za zaščito in razvoj slovenske jezikovne manjšine v Italiji. Ukrep krši vsa načela o demokratičnih svoboščinah in je nasproten človečanskim pravicam in svoboščinam sprejetih z ustavo in proglašenih po OZN, v katero bo v kratkem vstopila tudi italijanska republika kot svobodna in omikana država. Gorica, 1. decembra 1949 Slovenska demokratska zveza v Gorici maja 1945 proti dvema Italijanoma, in sicer v Rimu in v Benetkah, skoro tajno, da ne bodo Slovenci in ves svet zvedeli za pravo zgodovino deportacij!... Resnica o deportacijah V Rimu bodo sodili nekega Italijana, ki je dal odpeljati sodržavljana g. Rufola, ki se ni več vrnil; v Benetkah pa nekega »Milanese« (bojno ime), ki je zakrivil ugrabitev in deportacijo štirinajstih sodržavljanov Italijanov. Zakaj ne sodijo teh zločincev v Gorici, ko se je dejanje vendar tu izvršilo? Zato, ker ne bi mogli več trditi, da so ugrabljali in deportirali »ščavi«. So pa še drugi primeri deportacij, ki so jih zakrivili Italijani sami nad lastnimi brati. Tudi imena teh pridejo enkrat na dan! In da povemo še bolj jasno besedo, moramo objaviti besede mnogih Italijanov na Goriškem, bivših fašistov, ki pravijo: »Srečni mi, da smo bili meseca maja 1945 v Gorici in v Trstu! Tako smo se vsaj rešili, kajti če bi bili takrat v severni Italiji, kjer so v osmih dneh poklali tri s.to šestdeset tisoč 'fašistov, bi gotovo tudi mi pomnožili to število«. Tam niso klali »ščavi!«.. Pa pustimo sedaj ta argument in vrnimo se zopet k jedru šolskega vprašanja, ki nas najbolj zanima. Šolska in politična oblastva na Goriškem trdijo, da je bila šola s slovenskim učnim jezikom ustanovljena za slovensko manjšino in ne tudi za otroke italijanskega očetu-Zato trdijo, da taki otroci ne smejo posečati manjšinske šole. In zopet ugotavljamo drugi nesmisel: če je to res, mora biti res tudi, da ne smejo otrpel slovenskega očeta v italijanske šole. Na ta naš ugovor pa odgovarjajo: »Tu prihaja v poštev prosta izbira!« Pravljica o volku in jagnjetu dobiva tu svojo najlepšo potrditev! Pod besedami »zaščita jezikovnih manjšin« (tutela delle minoranze linguistiche), ki jih rabi člen 6 u-stave, moramo razumeti to, kar je večkrat sam g. De Gasperi povedal, da imajo manjšine tudi pravico do razvoja in ne samo do umiranja, kakor to tolmačijo in izvajajo goriška politična, upravna in šolska oblastva. Tisti, ki naše šole in naš rod sovražijo, naj bi bili tudi toliko dosledni, da bi se odpovedali vodstvu naših šol! Doslednost za doslednost! Naše šole naj postanejo avtonomne v vsakem pogledu! In predvsem mora veljati pravilo, da imajo starši prosto izbiro med dvema šolama, saj imajo šole s slovenskim učnim jezikom tudi obvezen pouk italijanskega jezika, italijanske pa obratno slovenskega ne. Na Tridentinskem in v Poadižju velja zakon, ki obvezuje poučevanje nemščine tudi v italijanskih šolah. Zakaj ne bi veljal na Goriškem vsaj tak zakon, ki bi dal staršem prosto izbiro šole? Danes nimamo nobenega šolskega zakona, ki bi to zahranjeval. Zato je ministrska odredba nezakonita, protiustavna (čl. 34), nedemokratična in žaljiva za slovenski narod, sramotna pa za Italijo! S kakšno pravico se potem Italija poteguje za vstop v ONU? Odvzem šole sto tridesetim učencem pomeni zagreniti, sto trideset src, sto trideset družin. Pomeni ojačiti čut krivice in temu dosledno: čut odpora. To je povsem naravno, zato ni treba govoriti o pomirjenju duhov, kakor da bi jih moral pomiriti naš narod... Saj je vendar naš narod, ki trpi krivico, ne da bi krivice komur koli prizadeval! V ljubezni in svobodi je moč življenja in mirnega sožitja. Tisti, ki v Italiji odločajo o usodi našega naroda, naj imajo pred očmi daljšo bodočnost, ko bo imel ta narod odprta vrata v svobodno matično domovino in prosto besedo, da izpove, kako se mu je godilo v »demokratični« republiki Italiji, potem ko ga je fašizem dvajset let preganjal... Ta narod trpin bo gotovo govoril vso resnico, samo resnico! Morda pa ni ta bodočnost tako daleč. V zadoščenje nam je, da se mnogi goriški ugledni Italijani zavedajo krivice, ki se godi našim dijakom in učencem, in obsojajo nedemokratičen ukrep, ki je tudi nezakonit. Od srede do srede_ 30. NOVEMBER: V dveh letih bo imela zapadna Evropa uspešno obrambno organizacijo. — V Italiji je proglašena enodnevna splošna stavka zaradi smrti dveh delavcev v spopadu s policijo. — V Izraelu živi en milijon Židov. — Anglija bo uradno priznala kitajsko komunistično vlado. — V Ameriki verjetno preizkušajo helijsko bombo, ki bo baje tisočkrat močnejša od bikinske atomske bombe. 1. DECEMBER: Italijanska vlada pripravlja »zeleno knjigo« o svojih bivših kolonijah. — Nemški katoliški voditelj Adenauer se je sporazumel z voditeljem socialistov Schumacherjem. — Skupščina OZN je odbila pet mirovnih točk ZSSR in sprejela dvanajst točk zapadnih sil o ^hranitvi svetovnega miru. — Finančni minister FLRJ se je težko ponesrečil. — Maršal Timošenko je bil imenovan za naslednika maršala Rokosovskega kot vrhovni poveljnik sovjetske vojske na zahodu. 2. DECEM1BER: V Sarajevu so začeli s sodno razpravo proti skupini v Jugoslaviji živečih ruskih emigrantov, ki so bili v službi sovjetske vohunske službe; obtoženec Nebjudov se je v zaporu obesil, glavni obtoženec Kriško pa priznava pripisano mu krivdo. — Na pariški atlantski vojaški konferenci je prevladala francoska »kontinentalna teza« nad angleško »periferno tezo«. — Sicilski vulkan Etna je začel bruhati. 3. DECEMBER: V Indoneziji se zaostruje vojni položaj. — V Sarajevu so odprli novo univerzo. —; De Gasperi je začel zopet z razgovori z vodilnimi osebnostmi iz socialdemokratskega tabora, ker upa, da bodo pristali na sodelovanje z njegovo vlado. — Romitovi sredinci socialisti se z velikimi medsebojnimi spori pripravljajo na skorajšnji kongres v Firencah. — V vzhodni Nemčiji so na dnevnem redu masovne aretacije, ker iščejo Sovjeti krivce sabotažnega dejanja v uranovem rudniku. 4. DECEMBER: Kitajska nacia- nalistična vlada, ki medtem že zapušča svojo četrto medvojno prestolnico Cengtu in se seli na otok Formozo, azhteva, naj prevzame Cangkajšek ponovno vodstvo borbe proti komunistom. — Francoska vlada v težavah, ker sta v zadnjih dneh odstopila že dva ministra iz načelnih razlogov. — Češkoslovaški škofje svarijo vlado, naj ne prenapenja loka odnošajev države do Cerkve. — V Saraiuaku sta dva mlada Malezijca napadla in težko ranila angleškega guvernerja Ste-warta. 5. DECEMBER: V Londonu to sestavili načrt novega statuta zveze svobodnih sindikatov sveta. — Po Cangkajšekovem prevzemu državnega vodstva je dosedanji državni predsednik Li-Cung-Yen odpotoval na zdravljenje v Zedinjene države. — Papež je izjavil skupini ameriških narodnih poslancev: »Ce uničimo vero v Boga, smrtno zadenemo svobodo!« — Ker se tudi Bi-daultova vlada že močno maje, govorijo v Parizu o nujnosti novih parlamentarnih volitev. 6. DECEMBER: Anglija se zavzema za ustanovitev skupine »17-niscan«, to je zveze med Anglijo in skandinavskimi državami. — Začetek sodne obravnave proti Rostovu v Bolgariji. — Beograjska »Borba« trdi, da slonijo budimpeštanske kominforrnistične resolucije na lažnivih predpostavkah in da ne bodo mogle zaustaviti procesa nezadovoljstva delavnih množic. — V Franciji narašča brezposelnost, medtem ko se javno mnenje vedno bolj razburja zaradi izjave zapad-nonemškega vladnega predsednika Adenauerja, da bo nova nemška vojska sodelovala na željo zapadnih sil le kot enakopraven del skupne evropske armade. — Kitajski komunistični prvak Mao - Ce -Tung proglaša, da je kitajske državljanske vojne praktično konec. — Jugoslovanska vlada je imenovala namestnika zunanjega ministra Baeblerja za svojega stalnega zastopnika pri Organizaciji združenih narodov, Vilfana pa za novega namestnika zunanjega ministra. IZ JUGOSLAVIJE V drugi polovici novembra je bil znavajo, da so sodelovali v »stari na Ogrskem sestanek Kominforma, na katerem so delegati posameznih držav obravnavali pereče komunistične probleme. Ob zaključku se-sitanka so izdali tiri resolucije, od katerih sta prvi dve namenjeni »obrambi miru pred vojnimi hujskači« in »nalogam komunističnih strank za enotnost delavskega razreda«. V teh sklepih ni prav nič novega. S starimi gesli poudarjajo komunistični voditelji stara načela. Živahnejša je tretja resolucija, posvečena »jugoslovanski komunistični stranki, ki se nahaja v rokah izdajalcev m vohunov«. Zanimivo je, da je Kominfarm sedaj razširil svoje obtožbe na večje število o-seb. Medtem ko so bili dosedaj glavni krivci samo Tito, Rankovič, Kardelj in Djilas, dodaja najnovej-ša resolucija k tem štirim imenom še naslednja: Pijade, Gošnjalk, Ma-slarič, Bebler, Mrazovič, Vukmano-vič, Popovič, Kidrič itd.' Vse te gospode tovariše označuje resolucija kot »sovražnike delavskega razreda in kmetov«, »sovražnike narodov jugoslavije«, V vohunsko skupino«, »likvidatorje jugoslovanske neodvisnosti« (!!!) ter jih sploh obklada z vsemi najhujšimi psovkami najnovejše izdaje komunističnega slovarja. Ob zaključku paziva resolucija jugoslovanske narode, naj odvržejo s sebe ta sramotni režim ter izjavlja. da je borba proti Titovi kliki mednarodna dolžnost vseh komunističnih strank. Posamezne komin-formistične države ne bodo napadle izdajalca, toda pomagale bodo vsem tistim, ki se bodo proti njemu oo-rili in dovoljevale bodo svojim državljanom, da se kot prostovoljci teh borb udeležujejo. Proces v Sarajevu Nek kasen Titov odgovor na ta napad je proces, ki se je pred dnevi začel v Sarajevu. Na zatožni klopi sedi veliko število bivših ca-rističnih ruskih beguncev v Jugoslaviji. Ti begunci so po končani drugi svetovni vojni sprejeli rusko državljanstvo, toda Rusija jim ni dovolila povratka v domovino, temveč jih je kot dabre poznavalce jugoslovanskih razmer prisilila; da so ostali na svojih mestih, kjer jih je uporabljala za svoje namene. Nesrečni ljudje, ki so se po igri ušode znašli v razmerah, katerim niso mogli biti kos, priznavajo sedaj najbrž tudi premnoge stvari, katerih najbrž niso niti napravili. Saj je dovolj značilno, da se je neposredno pred pričetkom razprave v celici obesil eden izmed glavnih obtožencev; pred svojim samomorom pa je imel na razpolago še papir, pero in čas, da .je napisal Ozni zahvalno pismo, ker je z njim tako lepo postopala! Blagor mu, kdor verjame! Mi pa mislimo, da se je odličnim posnemaicem sovjetskih metod dogodila nesreča ter so obtoženca preveč močno in prijazno obdelovali, tako da je na posledicah mučenja umrl. Neprijetna zadeva, kajti s tem dogodkom je procesu odvzet tisti sijaj »popolnosti«, s katerim se odlikujejo podobne sovjetske gledališke predstave. Da gre pri tem res za gledališko predstavo, na kateri nastopajo na žalost ljudje, nečloveško zdelani in po najinovejših metodah progresivne inkvizicije duševno popolnoma uničeni, nam kaže tudi dejstvo, da so najbrž iz vzgojnih vidikov, pripeljali na predstavo v sodni dvorani celo 300 dijakov višjih razredov sarajevskih srednjih šol. Komunistično vzgojeslovje ima res svojevrstne metode! Vsi obtoženci seveda gladko pri- gnili Jugoslaviji z reakcionarnimi režimi«, med vojno z okupatorjem, po vojni pa so bili agenti sovjetske vohunske službe. Čeprav Je v obtožnici nedvomno tudi mnogo resničnega gradiva, iso vendar vsa priznanja, ves proces in vse izjave popolnoma prikrojene trenutnim koristim titovskega režima, ki se na ta način 'Z moskovskim orožjem brani proti moskovskim napadom. Vprašanje je, ali bo Sovjetska zveza vse to mirno vzela na znanje ali pa bodo taki in podobni dogodki pospešili njeno reakcijo. Moskva in Mihajlovič Za smer, ki jo zavzema borba Kominforma pod taktirko Moskve proti Titu je značilno, da so pred kratkim oddajale vse protititovski propagandi služeče radijske postaje zanimivo .vest, iz katere sledi, da bi si Sovetska zveza rada zopet pridobila naklonjenost nacionalnih krogov. Moskovska vest namreč trdi, da Mihajloviča niso ujele Ran-kovičeve policijske čete, temveč, da so ga Titu izročili Angleži, ki so se na ta način hoteli na njim lasten način iznebiti glavnega dokaza svoje izdaje nad nacionalnimi koristmi Jugoslavije. Obenem pa so s tem dejanjem potrdil svoje zavezništvo s Titom. Sovjeti računajo, da se bo jugoslovanskim narodom, ki nosijo na svojih ramah vse posledice nesrečne politike Zapada, zdela vest verjetna in da bodo nanjo pozitivno reagirali s tem, da ohlade svoje navdušenje za države, ki so se z njihovo svobodo in krvjo tako brezobzirno igrale. Ob obletnici proglasitve republike Po vsej Jugoslaviji so dne 29. novembra praznovali obletnico prvega zasedanja »Avnoja«, ki je bilo na ta dan leta 1943. Tudi ob tej priliki so padle nekatere izjave, ki nekako sovpadajo z vestjo, ki smo jo malo prej navedli. Na drugem zasedanju AVNOJA 29. novembra 1945 je bila namreč Jugoslavija proglašena za republiko in sedaj so se naenkrat jugoslovanski oblastniki spomnili, da proglasitvi republike niso bili nenaklonjeni samo zapadnjaki, temveč da je bila tej proglasitvi nasprotna celo Moskva, ki je želela, da se komunistična revolucija v Jugoslaviji izvrši ob navideznem spoštovanju demokratičnih načel, podobno kot je to napravila na Madžarskem, Češkoslovaškem, Poljski itd. Verjetno se je Moskva takrat bala, da bi Tito prehitro razgalil njene namere. Ce gledamo nazaj, lahko ugotovimo, da je imela prav: dogodki v Jugoslaviji so bili svetu prvi resen opomin pred nevarnostjo novih totalitarističnih režimov in postopanje, ki ga je režim uvedel v Jugoslaviji je bilo tako, da so bili celo Sovjeti prisiljeni izobčiti njegove nosilce iz kroga svojih pristašev. Splošna izjava o človečanskih pravicah Clen 13 1) Vsakdo ima pravico do svobodnega gibanja in bivanja v notranjosti vsake države. 2) Vsakdo ima pravico zapustiti vsako, tudi lastno državo in vrniti se v svojo državo. Clen 14 1) Vsakdo ima pravico, da pred preganjanjem išče in uživa zavetišče v drugih državah. 2) Na to pravico se ne more sklicevati v primeru resnično utemeljenega zasledovanja zaradi nepolitičnih zločinov ali zaradi . dejanj, ki nasprotujejo ciljem in načelom Združenih narodov. Clen 15 1) Vsak posameznik ima pravico do enega državljanstva. 2) Nikomur se ne more samovoljno odvzeti njegovega državljanstva, >niti zanikati pravice do spremembe tega državljanstva. Clen 16 1) Polnoletni moški in ženska imata ne glede na raso, narodnost ali vero pravico, da ge poročita in si ustanovita družino. Imata enako pravico glede na zakon, v zakonu in ob njegovi razvezi. 2) Zakon se lahko sklene samo s svobodno in popolno privolitvijo bodočih zakoncev. 3) Družina je naravncC in osnovana celica družbe in ima pravico, da jo družba in država ščitita. Clen 17 1) Vsakdo im a bodisi sam ali v zvezi- z drugimi pravico do lastnine. 2) Nikomur ne sme biti njegova lastnina samovoljno odvzeta. Društveno življenje PO ITALIJI V Londonu se vrši te dni ustanovni kongres nekomunistične sindikalne svetovne zveze, na kateri sodelujejo tudi italijanski zastopniki. Svoje delegate je poslala Svobodna italijanska delavska zbornica. Njen glavni tajnik, poslanec Giulio Pastore, je predlagal skupščini, naj bi sprejela sklep, s katerim bi podčrtala, da zahteva mednarodna delavska solidarnost, da delavci vseh dežel nikjer ne zapirajo vrat vseljevanj-u tuje delovne sile, razen v primeru velikih kriz in nezaposlenosti. S tem je hotel poslanec Pastore napraviti u-sliugo svoji prenaseljeni domovini. Toda izmed- 72 prisotnih delegatov jih, je 21 glasovalo proti sprejemu italijanskega predloga. Značilno je, da so za upravičene italijanske predloge glasovali skoro vsi delegati delavskih organizacij Združenih držav, medtem ko so baje bili Angleži njihovi glavni nasprotnikih Neuspešne stavke V posameznih krajih kmetje še vedno nadaljujejo z zasedanjem veleposestniške zemlje, da bi na ta način izsilili pospešitev agrarne reforme. Nezadovoljstvo izkoriščajo komunisti in tako prihaja tu in tam do težjih incidentov. Tak incident se je dogodil 29. nov. v Tor-re Maggiore pri Foggi. V spopadu med policijo in kmetskimi delavci Tržaški občinski svet (Nadaljevanje s I. strani) janske' države sankcioniral in objci vil zakon, ki ga je odobrila ustavodajna zbornica: Clen 1: Vlada republike je po- oblaščena, da ratificira mirovno pogodbo med zavezniškimi in pridruženimi silami ter Italijo, podpisano v Parizu 10. februarja 1947, pod pogojem, da jo poleg Italije ratificirajo vse države omenjene v čl. SO mirovne pogodbe. Razen tega je začasni poglavar italijanske države z zakonsko uredbo z dne 28. novembra 1947 - št. 1439, na podlagi navedenega zakona t dne t. avgusta 1947 - št. 811, na podlagi sklepa ministrskega sveta, na predlog predsednika ministrskega sveta in ministra - državnega tajnika za zunanje zadeve, v sporazumu z vsemi ministri sankcioniral in objavil: Clen 1: Priznava se polna in popolna pravomočnost priložene mirovne pogodbe med Italijo in zavezniškimi ter pridruženimi državami, podpisane v Parizu 10. februarja 1947 in uveljavljene 16. septembra 1947. Tako je izjavila službena Italija! To so dejstva. In če jih primerjamo z vsem, kar smo te dni slišali in čitali po raznih italijanskih listih, se nehote vprašamo: če je ie učitelj tak, kakšni šele bodo u-čenct? Dne 6. decembra je prišla na vrsto razpravljanj pred občinskim svetom pritožba svetn. SDZ Agne-letta o ukinjenih slovenskih osnovnošolskih razredih, ki smo jo v celo-!ti objavili v naši zadnji številki. Zupan je najprej prosil dr. Agneletta, naj umakne pritožbo, oziroma predlog, češ da so o tem predmetu že dovolj govorili v zvezi s sličnimi predlogi svetnikov Dekleve, Bidovca in Ferlana. Dr. Agneletto je pa na svojem predlogu vztrajal in ga še s par umestnimi pripombami dopolnil, zlasti glede dejstva, da ni šlo za štednjo, čeprav je to v začetku trdila sama prosvetna uprava ZVU, namreč le za preračunano hoteno in izvedeno ukinitev določenega števila naših osnovnošolskih razredov. Odbornik Sciolis je nato odgovarjal dr. Agnelettu in ponovil še enkrat vse to, kar že vemo. Zaradi tega ne bomo sedaj še enkrat pobijali njegovih trditev, moramo pa odločno zanikati, da je sedaj pouk na slovenskih osnovnih šolah koristnejši! Kako naj bo pouk koristnejši, gospod profesor Sciolis, če ste združili ponekod v en sam razred kar vseh pet osnovnošolskih razredov, in celo z enim samim učiteljem?! Zupan more nato vendarle odpreti preračunsko razpravljanje. Kot prvi spregovori komunistični svetnik Brocchi, ki po kratkem načelnem govoru ugotovi, da ni pre-ra&un zadovoljiv in da ga je treba zaradi tega zavrniti. Kot drugi pride na vrsto demokr-ščanski sv&tnik Gridelli, ki je v temeljiti razpravi kot učitelj prikazal vse hibe mestnega preračuna glede tržaških potreb na polju predšolske, osnovnošolske in izven-šolske vzgoje. V prepričljivih besedah nam je govoril učitelj, peda- gog, oče in občan Gridelli. Za nas Slovence so pa njegove besede tem pomembnejše, ker je Gridelli prvi svčtnik »vladne večine«, ki je o nas in naših šolah ter pravicah govoril kat pravi demokrat in kr-ščan, čeprav se mi z njegovimi tolažilnimi statističnimi primerjalnimi podatki ne moremo nikakor zadovoljiti, ker ne odgovarjajo dejanskemu stanju na naših šolah. Gridelli je uvedel v občinske odnošaje med »vladino večino« in »našo manjšino« nov način razpravljanja v duhu demokratske in narodnostne strpnosti s tem da je izjavil, da gredo tržaškim Slovencem iste pravice kot tržaškim Italijanom. Po kratkem govoru svetnika Gombača o potrebah tržaških tržnic in po ponovni utemeljeni zahtevi svetnika Košute po primernem prostoru za slovensko gledališče v Trstu in o nujnosti, da morejo tudi Slovenci sorazpolagati z občinskim Verdijevim gledališčem, je nadaljevanje seje preloženo na petek 9. t. m. Trije jetniki v eni celici Iz Budimpešte prihaja naslednja novica: V policijskem zaporu v Budimpešti v ulici Andrajssy št. 60 sta bila dva jetnika, in sicer v isti celici. V isto celico so pripeljali tretjega. Ta je vprašal ona dva, zakaj so ju zaprli. Eden je rekel, da ie že dve leti v zaporu ker je rekel, da je Laszlo Rajk izdajalec. Drugi mu je rekel, da je že šest mesecev v zaporu, ker je trdil, da Rajk ni izdajalec. Oba sta pa vprašala no-vodošleca: »Zakaj si pa ti tukaj?« Ta jima je odgovoril: »Oh, jaz sem pa Rajk«. so izgubile življenje tri osebe. Zaradi tega je proglasila Glavna italijanska delavska zbornica 1. decembra enodnevno protestno generalno stavko po vsej Italiji. Svobodna delavska zbornica se stavki ni pridružila. Utrujeni zaradi stalnega izkoriščanja stavk v politične namene se delavci in nameščenci to pot niso odzvali povabilu komunistične delavske zibornice in stavka je v glavnem doživela popolen neuspeh, posebno na deželi in v manjših krajih. Za soboto 10. t. m. pa je najavljena enodnevna protestna stavka, ki so jo proglasili zastopniki vseh delavskih sindkatov, torej tudi nekomunističnih. Stavkali bodo državni nameščenci, ki zahtevajo povišanje svojih plač. Kot je namreč znano se plače državnim nameščencem niso povišale v takem razmerju, kot S6 jfe to fgodflo privatnimi uslužbepci. Državind nameščenci zahtevajo, da se to zapostavljanje čimprej odpravi. Na žalost pa imajo pri svojih naporih opraviti z državno iblagajno, ki jo je mnogo težje ugnati kot pa posameznega podjetnika. Težkoče kovinske industrije Precej smo čitali in slišali o tež-kočah, v katerih se trenutno nahajajo razne velike tovarne kovinskih izdelkov, posebno v Lombardiji. Mnogi zvračajo odgovornost za tak položaj na vlado, kateri o-čitajo, da je z izvajanjem Marshallovega načrta dovolila svoboden dostop cenenim in dobrim ameriškim strojem na italijansko tržišče in je s tem vrgla svoje lastne industrije v brezposelnost. Zaradi kritičnega položaja se je podala v Rim delegacija prizadetih gospodarskih krogov in je zahtevala, naj vlada domači kovinski industriji ponovno pripomore do zopetnega dviga. Za trajen uspeh pa je seveda nujno potrebna modernizacija, za modernizacijo obratov so potrebna sredstva in ta sredstva bo zopet dal lahko edino — Marshallov načrt. V splošnem pa poudarjajo odgovorni krogi, da so se lahko vse dobro vodene industrije uspešno izognile kritičnemu položaju, v katerega so zašla nekatera podjetja pri prehodiu iz vojne v mirnodobsko produkcijo (n. pr. Isotta Fra-schini, Breda itd.). Zaščita stanovanjskih najemnin Poslanska zbornica je z 246 proti 30 glasovom sprejela zakon o podaljšanju zaščite stanovanjskih najemnin do 31. decembra 1951. Najemnina za prostore, ki služijo v stanovanjske namene ali kot poslovni lokali za obrtnike in poklicne delavce bo s 1. januarjem 1951 lahko povišana za 50 odstotkov, izjemoma za 100 odst., ako je v vprašanju najemnik, ki po svojem gospodarskem položaju lahko prenese tako povišanje, in za 30 odst., ako je v vprašanju gospodarsko slabo stoječa oseba. Najemnina za lokale, ki so bili dani prvič v najem po 8. septembru 1943, bo najemnina lahko povišana samo za 10 odst. Prostorom, ki služijo v namene, različne od prej navedenih, bodo najemnine s 1. januarjem 1951 povišane za 100 - 150 odstotkov. Podobni poviški so nato predvideni tudi za 1. januar 1951. leta. Slov. demokratska zveza Zborovanje Slov. dem. zveze v Medjevasi pri Devinu. Preteklo nedeljo dne 4. t. m. je organiziral odbor Slov. dem. zveze za Nabrežino v Medjevasi, v eni najbolj oddaljenih vasi naše občine, malo zborovanje. S tem zborovanjem je bil združen tudi izlet somišljenikov iz drugih vasi, predvsem iz Nabrežine. Saj je skoro večina teh izletnikov bila prvič v Medjevasi! Sestanka, ki je bil v gostilni g. Legiše, se je udeležilo lepo število tamošnj,ih gospodarjev, da slišijo tudi naš program in našo besedo. Sestanka se je udeležil sam predsednik SDZ g. dr. Agne-letrto z nekaterimi člani glavnega odbora. Sklicatelj sestanka g. Terčon iz Nabrežine je odprl sestanek, pozdravil navzoče in predstavil tržaške goste. Povizel je takoj nato besedo g. dr. Agneletto, ki je v obširnem govoru temeljito pojasnil namen in naloge našega gibanja. Vsi zborovalci so z velikim zadovoljstvom sledili izvajanjem govornika. Sledil je nato pomenek o potrebah in težavah naših kmetov in gospodarjev. Vodstvo SDZ bo napravilo vse korake, da se iznesene želje izpolnijo. (Sledil je- nato še razgovor o perečih občinskih zadevah, kar je bilo prav za prav glavni namen tega sestanka. Zupan g. Kralj je obširno razlagal vsem prisotnim vaščanom, kako in koliko si občinska uprava prizadeva za rešitev vseh perečih zadev, ki posebno tarejo to vasico. Glavna vprašanja za to in tudi za druge sosedne vasi je obn!o-va še porušenih stavb, električna luč in voda. O vseh teh vprašanjih je g. župan dal vsa potrebna pojasnila in tudi povedal, kakšni so trenutni izgledi glede njihove rešitve. Prisotni so z zadovoljstvom in zaupanjem vzeli vse to na znanje. O drugih občinskih zadevah je še poročal odbornik g. Terčon. S sestankom so bili vsi navzoči zelo zadovoljni in so še izrekli željo, da bi se slični sestanki večkrat ponovili. Razvidelo se je, da so res taki sestanki zelo potrebni, ker ljudje radi poslušajo, da se jim poroča o gospodarskih vprašanjih in se tako tudi prepričajo, da se naši izvoljeni predstavniki v resnici zanimajo za vse potrebe naših vasi. Na koncu je "zadonela Še naša slovenska pesem, nakar smo se poslovili od vrlih Medvejcev in jim obljubili, da se bomo kmalu spet vrnili. Seja širšega odbora 4. t. m. je bila seja širšega odbora Slov. demokratske zveze za STO v Trstu. V nadaljevanju razprave o šol- stvu je bilo sklenjeno, da se nadaljuje akcija o vrnitvi 22 razredov, ki so bili pred nedavnim ukinjeni po ZVU; da se SDZ zanima za odprtje novih slovenskih otroških vrtcev iin da polaga važnost na poslopja slovenskih šol, ki ne odgovarjajo higienskim predpisom, medtem ko so otroci italijanske narodnosti nastanjeni v novih ali pa v dobro ohranjenih šolskih poslopjih. Tudi na inventar in učne pripomočke bo treba polagati večjo paž-njo, ker vemo, da bi njihovo pomanjkanje vplivalo na učne uspehe. Kot je razvidno, polaga SDZ veliko skrb šolskemu vprašanju, pa je bil .zato tudi izvoljen poseben šolski odsek, ki se bo bavil z vsemi perečimi vprašanji slovenskega šolstva in jih tolmačil na pristojnem mestu. Predvsem bo treba stremeti za .tem, da postane slovensko šolstvo avtonomno v vsakem pogledu. Odbor Slovanske demokratske zveze odločno obsoja politiko večinske stranke v tržaškem mestnem svetu, ki zmanevrira s svojo večinsko »mašinerijo« vsak predlog v svojo strankarsko korist, četudi iso ti predlogi v občo škodo davkoplačevalca mesta Trsta, še posebno pa slovenskega. Četudi nekateri časopisi potvarjajo poročila mestnega svetovalca Slovenske narodne liste o razpravah v mestnem svetu, je slovenskim demokratičnim volivcem znana vnema našega svetovalca pri zagovarjanju slovenskih pravic. Slovenska demokratska zveza stoji na stališču, da mora zaposliti mestna uprava Slovence v razmerju s številom slovenskega prebivalstva, a-li pa naj župan in večinska »maši-nerija« v mestnem svetu razrešita slovenskega davkoplačevalca plačevanja davkov. Kot je že bilo omenjeno na zadnji odborovi seji, bo na pobudo SDZ ustanovljen gospodarski svet, katerega namen bo v začetnem delovanju prirejati najrazličnejša gospodarska predavanja. Posebno pažnjo bo trelba pri tem posvetiti kmetijstvu tržaškega podeželja. Organizacija narodne demokr* mladine Tečaj za ženska ročna dela Tečaj za ženska ročna dela, ki ga je priredila! Organizacija slovenske demokratske mladine, se bo začel 16, decembra ob 20. uri. Sprejemajo se še nadaljnje prijave, in sicer v torek, 13. decembra od 15. do 16. ure in v petek, 16. decembra od 10. do 11. ure. Matere, vpišite svoje hčerke v ta koristni tečaj, ki ga bo vodila spretna in izkušena strokovna moč! Gospodarstvo Svobodnega trž. ozemlja v 8. poročilu generala Aireya Osmo poročilo o upravi anglo -ameriškega področja Svobodnega tržaškega ozemlja, ki ga je sestavil generalni major T. S. Airey, obsega tromesečje julij - september 1949. Poročilo obravnava posebno natančno gospodarski razvoj itn položaj področja s posebnim ozirom na črte za gospodarsko obnovo v okviru Marshallove pomoči EvTopi. Celotni izdatki, določeni v dolgoročnem programu za izvedbo Marshallovega načrta, znašajo skoro 94 milijard lir, od katerih je bilo do 30. junija 1.1. uporabljenih samo 15,238 milijard, za finančno leto 1949-50 pa je predvidena investicija nadaljnih 27,870 milijard lir. Kot prvi uspeh gospodarske obnove lahko beležimo zmanjšanje preračunskega primanjkljaja Uprave področja, ki je znašal za dnugo polletje leta 1948 21 milijard lir, medtem ko je letos predviden primanjkljaj samo 9 milijard lir. Poudariti moramo, da je bil tudi primanjkljaj za prvo polletje tekočega leta manjši kot pa je bil prvotno predviden: predvideno je bilo 6.740 milijonov lir primanjkljaja, dejanski primanjkljaj pa je znašal samo 4.836 milijonov lir. Primanjkljaj bi bil še manjši, ako ne bi ZVU v sporazumu z italijansko vlado naknadno odobrila še 1.500 milijonov lir za popravilo ladij v tržaških ladjedelnicah. Drug razveseljiv znak uspešne obnove pa opazimo v dejstvu, da je v tem četrtletju uvoz industrijskih surovin in strojev prvič po vojni večji od uvoza potrošnih dobrin. To pomeni, da se področje industrijsko razvija. Poveljnik predvideva v svojem poročilu, da bo področje verjetno v letu 1953 imelo uravnovešeno trgovinsko bilanco, da bo uvoz potrebnih surovin in blaga verjetno lahko plačevalo z izvozom in uslugami. Predvidoma bo Svobodno tržaško ozemlje leta 1953 doseglo celo manjši aktiven saldo v prometu z dolarskim področjem, postalo bo aktivno v prometu z Avstrijo in državami Srednje Evrope, edino gospodarski odnosti z Italijo in Nemčijo bodo še vedno pasivni, toda njihov primanjkljaj bo krit s presežki prometa z prej navedenimi področji. Navedena pričakovanja dobivajo svoje potrdilo tudi v stalnem večanju uvoza in izvoza področja. V primeri s prejšnjim tromesečjem se je skupna vrednost uvoza in izvoza v tem tromesečju povečala približno za 300 milijonov lir. Povečanje je zabeležil poseibno uvoz lesa iz Avstrije in Jugoslavije ter izvoz riža v Švico. Zavezniška vojaška uprava je podvzela korake za poživitev blagovne izmenjave z jugoslovanskim področjem Svobodnega tržaškega ozemlja. V teku tromesečja junij - avgust je pristalo v pristanišču več ladij kot pa v prejšnjem tromesečju, čeprav je njihova registrska tonaža nekaj manjša. Od skupnega števila 2409 ladij jih je 2053 plulo pod italijansko zastavo, 56 pod zastavo Združenih držav, 232 pa pod jugoslovansko zastavo. Po registrski to-naži ladij pa odpade 410.399 ton na italijansko zastavo, 250.508 ton na zastavo Združenih držav in 52.481 ton na jugoslovansko zastavo. Poudariti pa moramo, da je v teku zadnjega tromesečja bila skupna količina tovorov, ki so prišli in odšli iz pristanišča, za približno 30 ton manjša kot pa v prejšnjem tromesečju (marec- maj). Najživahnejši železniški tovorni promet beleži Trst z Avstrijo. V tromesečju julij - september je ta promet znašal 18.027 natovorjenih vagonov izvoza' in 7.205 natovorjenih vagonov dovoza. Avstriji sledi Italija z 4.011 vagoni Izvoza in 5.539 vagoni uvoza. Nato prideta po vrstnem redu Češkoslovaška in Jugoslavija, vsaka s po približno 2.000 vagoni uvoza, odnosno izvoza. (Dalje na 4. strani) gonja Odkar iso si v Titovi Jugoslaviji iamislili z _ izdatnimi inekcijami »dolarske zvezde« pravljico o tako ■vani 5. internacionali, s katero bo rdeči vitez iz Belega dvora spravil ves naš planet v komunistično vrečo — če ne ibo poprej počila — se je tudi tukajšnji slovenski komunistični dnevnik močno okrepil. Ne morda ina številu naročnikov, ki jih je točno toliko, kolikor je še privesnih zaslužkarjev, pač pa so »e z močjo napihnjenega balona prav po atomsko zavrtele sirene njegovega bogatega besednega zaklada,, 'ki je hvaležna dediščina moskovske zapuščine... V 'raznih oznovskih spretoost;h je 'komunistično stebrovje pri »P. d.« naravnost neibotičniško zgrajeno in zato budno brska po kartotekah karakteristik pri znani tržaški podružnici. Za erikrat so jim pri srcu kartoteke nasprotnikov, ki so zavzele že vse omare, police in zaboje ter še vedino naraščajo z dneva v dan, z noči v neč, kar se do-jaja tudi s tako imenovanimi po-limonjenimi babičevci, medtem ko pravoverne, to se pravi oblastniško prekaljene zvestobarje lahko stisneš v skromno denarnico tržaškega državnega uradnika. Stikajo po teh karakteristikah zato, da bi sproti 'bogatili svoje last/ne značilnost ne kartončke in bi jih ne zajela usoda raznih Rajkov, Gomulj-kov, Dimitrov,' Kositov itd... Pravijo tudi, da vsak »udarni članek« v babičevskem tisku prinese okrog 50 ur zapisanega udarniškega dela v Kočevskih gozdovih, na progi Beograd - Zagreb ali na jradišču Novega Beograda; čisto po volji rdečega reklamnega strokovnjaka. Isti viri, ki pa mimogrede povedano, niso uradno potrjeni, zagotavljajo tudi, da je udarna brigada Branko Baibič prejela udarno kolajno na »polju ,udarniške gostobesednosti«. Te udarniške delavnosti so menda merili na vatle porabljenega rotacijskega papirja in s štetjem ps6vk, obrekovanj, 'klevet, zavijanj in podobnih cvetk komunistične žurnalistike. Štetje so baje registrirali najnovejši ameriški računski stroji, ki so bili poslani CK po čudežnih kanalih kamuflirane saaršalizacije. V zgoraj imenovanih delavnostih je »P. d.« dosegel 195 odstotkov plana in zaostaja samo za 3 in sedem dvanajstink odstotkov za beograjsko »Borbo«. Tako trdijo portinaije nekaterih rdečih velepodjetij v Trstu, ki jih itarejo skrbi zaradi božičnice oziroma »de-defcmrazovine«, kakor so zapovedali to imenovati na drugi strani ži-*e. Mi seveda vsega tega; ne verjamemo, .ker se tudi tisti pisalni sitroj, ki ga je iznašla Marička iz Kaludrovce, ne more niti s pomočjo komunistične dialektike nadomestiti z zidarsko karjolo... Naj bo stvar taka ali drugačna, «»no na belem stoji, da so na široko odprli oznovske črne bukve in kar pri črki A našli pod imenom dr. Agneietta neko njegovo obrambo iz leta 1940 pred policijo OVRE, ki ga je dolžila veleizdaje v korist Jugoslavije. In veste, kdo so bili tisiti izvrstni vohači s še finejšim smrčkom: junaki, ki so se že pred desetletji požvižgali na slovensko ljudstvo v Trstu in jo pobrisali — ne v »edino domovino demokratičnih ljudskih množic«, v batjujko Rusijo, pač pa v samo »reakcionarno« Jugoslavijo, ki je bila takrat še tako nazadnjaška, da nfti diplomatskih zvez ni vzdrževala z rdečim očmom Jožefom Stali-iMn. Bila je v resnici ta Jugoslavija takrat do Stalina skoraj taka, kakršna je današnja titovina. Pa so ti naši rdeči Sherlok Holmesi v tistem blaženem letu 1940 igrali v rvobodni Jugoslaviji — nekateri George Orvvell LETO Z globokim, nezavednim vzdihom, ki ga ni mogla preprečiti ob eačetku dela niti bližina telekon-»rolorja, je Winston potegnil k sebi dikitopisni stroj, pihnil prah z govorilne cevi in si nataknil naočnike. Potem je odvil nekoliko naajhnih okroglih omotov papirja, ki so iz pnevmatične cevi že padli sa njegovo pisalno mizo. V steni poleg njegove pisalne ■aize so bile tri odprtine. Na desni strani dikt opis nega stroja je bila saajhna pnevmatična cev za pismena sporočila, na levi je bila nekaj večja za časopise, v stranski steni pa je bila v dosegu roke podolgovata odprtina, ki je bila zaščitena z kovinsko mrežo. Namenjena je bila *a papirne odpadke. Takšnih odprtin je bilo po vsem poslopju na tisoče. Niso bile samo v vsaki pisarni, ampak v majhnih presledkih tudi po hodnikih. Imenovali so jih »spominske odprtine«. Ce je bilo male kapitaliste v Banjaluki, drugi so se spretno motali po Beogradu okrog najizrazitejših zastopnikov buržuazije in prodajali za dobre dinarje svoje usluge, treitji pa so v Ljubljani s svojimi duhovnimi umotvori krmili »reakcionarni tisk« in lizali krožnike raznih »reakcionarnih« strank. Vsi ti zvi-torepi rdeči detektivi seveda takrat v gospodovem letu 1940 niso niti sanjali o fašizmu in budi ne o komunizmu; pred vsako policijo pa so bili varni kakor je glista pred pdlžem... Ce seveda po neisrečnem naključju vtakneš nos v oznovske črne bukve, boš pod raznimi B, D, H, P, R, Z in drugimi črkami našel same »narodne heroje«, po slovensko »ljudske junake«. Ampak OZNA vodi — kakor vsako velekapitali-stično podjetje — tudi tajno knjigovodstvo. Iz teh tajnih »B karakteristik« boš tudi za krdelce rdečih bratov našel same pasivne knjiž-be, ocenjene po posebnih rdečebor-zijanskih tečajih, kakor najdeš v »A karakteristiki« same aktivne knjižbe, obračunane po raznih tečajih in po pravilu: čim višja funkcija,' tem višji tečaj... Nam, ki si lahko štejemo v čast, da so nas predstavili OVRI, GE-STAPU in OZNI ni težko razumeti, kako se »izjave« fabricirajo. OVRA je operirala s konfinom, GESTAPO z Buchenwaldom, OZNA s pištolo na tilnik. Sama ljudsko -demokratična sredstva za spontanost in prostovoljstvo! Za nas navadne zemljane in resične demokrate pa so merodajna samo dejanja z resnično svobodno voljo, in so izsiljevanja, ki so jih v preteklosti počenjali fašisti in nacisti, v sedanjosti pa komunisti vseh branž, brez vsakršne vrednosti. Brez vrednosti so tudi tiste izjave 700 in toliko skesanih kominformi-stov v Zagrebu, ki so pogreli svojo zvestobo Titu, pri tem pa držali figo v žepu. To ve v titovini tudi zadnji toužek, pa bi tega ne mogli zapopasti izšolani braki. Načelo o figi v žepu velja seveda tudi za naše rdeče detektive, če dokažejo, da njihova dejanja vodi oznovska pištola. Samo je ta pištola v Trstu načeloma in tudi v smislu obstoječih zakonov, iz čokolade, čeravno moramo resnici na ljubo priznati, da se od časa do časa — v zasmeh varnosti prebivalcev STO-ja — še vedno pojavi tudi po kaka resnična pištola z resničnimi izstrelki. Pa o tem zadnjem vprašanju bi najbrže kaj več lahko povedali vneti zagovorniki kraških jamarjev... Pa še nekaj. Nekateri, Aajhrže neodgovorni jeziki pripovedujejo tudi, da so gg. Branko Babič, Miroslav Renko, Drago Pahor, dr. Jože Dekleva in menda še nekateri drugi komunistični in prokomunistični prvaki podpisovali pred tržaško policijo 1. 1940 neke izjave po vzorcih kopice današnjih slovenskih kominformističnih velmož. Mi tega ne verjamemo, ker so takrat kvečjemu — vsaj nekateri — podpisovali udanostne izjave kralju Petru II. Med protifašisti jih v Trstu vsekakor takrat ni bilo, pač pa so se vneto gnetli okrog jasli »gnile Jugoslavije«... Po 1. 1942 so se drugič požvižgali na slovenstvo, primorstvo, na narodno zavest in lastno hrbtenico, in tudi takrat zaradi boljših jasli. V tretje gre rado. Da bi se le jasli med tem ne polomile... Dobro razumemo tudi napore rdečega stebrovja, ki bi rado vsemu slovenskemu narodu naprtilo odgovornost za izvršene zločine raznih tujih in domačih polit, komisarjev in podobnih pištolarjev, ki so v premnogih slučajih samo zamenjali črno srajco z rdečo, pa ni (6) treba uničiti kakšno listino, si popolnoma avtomatično dvignil mrežasti pokrov najbližje spominske odprtine in listino izpustil vanjo; zračni tok jo je odnesel do ogromnih peči, ki so bile storite nekje v podzemlju poslopja. Winston je začel preučevati liste papirja, ki jih je odmotal. Vsak izmed njih je vseboval sporočilo v eni ali dveh vrsticah v posebnem okrajšanem jeziku, ki sicer ni bil Novogovorica, vendar pa v glavnem sestavljen iz besed Novo-govorice. Tega jezika so se posluževala ministrstva. Na primer: čas 17. 3. 84 vb govor krivo podan afrika popravi — čas 14. 2. 84 minizob krivo navaja čokolada popravi Winston je po telekontrolorju zahteval stare izvode »Casa«. Cez nekaj minut so padli iz pnevmatične cevi. Sporočila, ki jih je dobil, ' Na sliki vidimo naprave za črpanje surovega petroleja, ki ga dovažajo ladje tržaški rafineriji »Aquila«. Tovarna je ena izmed tržaških industrij, ki so jih obnovili s pomočjo Evropskega obnovitvenega načrta. 1 Miklavževanja MIMOGREDE Proletarec Pretekli teden se je na povratku z zasedanja glavne skupščine Združenih narodov vozil preko Svobodnega tržaškega ozemlja jugoslovanski minister Kardelj. Na železniškem križišču v Nabrežini je bilo vse živo. Primeren policijski aparat je kazal, da pričakujejo visoke goste. Ker je bil najavljen poseben vlak, so bili vsi prepričani, da pride več oseb. Toda marsikdo je ostal razočaran, med njimi posebno naši proletarci. Kraljevsko, z lastnim vlakom, obstoječim iz lokomotive, prtljažnega in salonskega voza se je pripeljal en sam : tovariš Kardelj! Po uspehu, ki ga je dosegel v Glavni skupščini, si je pač privoščil »majhen« bur-žujski luksus. Kaj pravijo k temu sestradani jugoslovanski narodi? Duhovitosti Slovenskega dobrodelnega društva v Trstu V soboto, 3. decemlbra, je Slovensko dobrodelno društvo priredilo na svojem sedežu miklavževanje za odrasle. Dobrodelni namen prireditve je brez posebnih vabil privabil lepo število obiskovalcev. Prišli so, ker se zavedajo globljega -socialnega pomena takih prireditev, saj je bil ves izkupiček namenjen za nakiup daril za revno slovensko osnovnošolsko mladino. Večer je potekel v prijetnem veselju, k čemur je pripomogel vztrajni trio, ki je pridno igral vesele in poskočne komade vse do prvih jutranjih ur. Posebno plesalci so prišli na svoj račun. Pojavil se je tudi sv. Miklavž z dvema rogatima spremljevalcema, ki je po kraffleem priložnostnem govoru razdelil darove. Skoda le, da ni mogel — zaradi veselega razpoloženja in šuma — razviti.vse^a svojega sporeda in stresti iz svoje malhe kup smešnic, ugank in res izvirnih dogodivščin v treh ali štirih, primorskih narečjih. Prav gotovo bi se zvijali od smeha, ko bi ga slišali stebrovja zaradi tega prav nič sram. Ampak vsi ti napori so brezupni, ker je resnica z vso natančnostjo zapisovala ne samo zločinov, pač pa tudi same zločince. Tudi fratelanca z italijanskimi šovinisti, ki se enako — kakor komunisti —• trudijo, da bi vsemu našemu narodu obesili odgovornost za zločine posameznikov, ne bo imela več sreče od tiste fratelance, ki si v raznih komunističnih SIAU in UAIS-ih še vedno prizadeva, da bi zavedne Slovence, ki niso nikoli dezertirali s svoje zemlje, preobrazila v neke brezoblične bastarde... Ubežniki izpod neomadeževane slovenske zastave in citoorjaši niso bili nikdar in nikdar ne bodo učitelji domovinske ljubezni! To je slovensko ljudstvo na Tržaškem izpovedalo ofo zadnjih volitvah v Trstu; isto in samo še z večjim in temeljitejšim poudarkom bo stori- lo tudi na oni strani zavese v tre-nottou, ko bo nastopil lovopust in bodo ibraki za vedno utihnili. Ta čas ni več daleč... v idrijskem, tolminskem in brkinskem narečju. Upamo, da bo lahko v kratkem spet nastopil in povedal to, kar zdaj ni utegnil kot sv. Miklavž. S prireditve smo odhajali s prijetno zavestjo, da smo poleg zabave v domači družbi, prispevali k uspehu druge prireditve za otroke, ki jo je pripravilo dobrodelno društvo v istih prostorih v nedeljo popoldne. Zbralo je namreč najrevnejše o-troke iz vseh treh mestnih slovenskih osnovnih šol: iz Sv. Jakoba, ulice Donadoni in iz ulice sv. Frančiška. Prišlo je nad dve sto otrok v spremstvu učiteljskega osebja in staršev, ki so do zadnjega kotička napolnili dvorano in sosedne sobe. Pri vhodu v dvorano so požrtvovalne odbornice društva sprejemale r-troke s skodelico kakava in s sladkim štrukeljčkom. Ganljiv in lep je bil pogled na tfbrane otroke, ko so jim oči in lica gorela od prijetnega pričakovanja na Miklavževe darove. Nenadoma so luči ugasnile in v temi se je zaslišal šum in pisik prihajajočih vragov, ki jih je vodil sam Lucifer. Rožljali so z verigami in tulili, pa le malo časa. Spet je postalo svetlo in pred radovednimi očmi otrok se je pojavil sv. Miklavž v krasnem oblačilu. Spremljali so ga lepi angeljčki, ki so nosili zlate bukve in zakrivljeno palico. Ko je sv. Miklavž spregovoril je bilo v dvorani tiho kot v grobu; v lepem nagovoru je otrokom po-kladal na srce ljubezen do materinega jezika in veselje do pouka v šoli. Rekel je, da je pridnost v šoli še mnogo dragocenejši dar od njegovih darov, zato se morajo naučiti lepd čitati, pisati in računati v materinem - slovenskem jeziku. Potem je razdelil darove. Najpotrebnejši so prejeli puloverje, nogavice, rokavice in druge oblačilne predmete, poleg zvezkov, fig, jabolk in prepečenca. Manj potrebni pa le zvezke, prepečenec in sadje ter najmlajši tudi poučne igračke. Poleg otrok iz mestnih šol, ki so se udeležili miklavževanja na sedežu društva, je društvo obdarilo tudi vse revne otroke predmestnih in podeželskih šol. Razdelilo je še nadaljnjih tisoč Miklavževih daril po vseh šolah tržaškega ozemlja. Ob začetku šolskega leta pa je po vseh mestnih in podeželskih šolah razdelilo tudi nad tri tisoč šolskih zvezkov. To je velik napredek v primeri z lanskoletnim miklavže-vanjem! Slovensko dobrodelno društvo je s tem res častno izpolnilo svoje človekoljubno poslanstvo. Dolžnost vseh Slovencev je, da z vsemi sredstvi in ob vsaki priliki podprejo veliko socialno in narodno delo dobrodelnega društva! Zahvala Slovensko dobrodelno društvo v Trstu se za lepo uspelo obdaritev vseh najpotrebnejših otrok slovenskih osnovnih šol v Trstu in na področju najlepše zahvaljuje prav vsem darovalcem blaga in denarja. Njihova darežljivost je pripomogla, da smo lahko obdarili nad 1200 osnovnošolskih otrok. Se posebej izrekamo zahvalo zavednim slovenskim trgovcem, ki so brezplačno prepeljali vsa darila na posamezne šole, pa tudi vsem požrtvovalnim gospem in gospodičnam ter sodelavcem dijaških in mladinskih društev, ki so pripomogli k uspehu te dobrodelne akcije. Vzgled izredne požrtvovalnosti naj bo vsem gospa Rollijeva, ki je kljub rahlemu zdravju, teden dni pripravljala, zavijala in razdeljevala darove. Vsem prav prisrčna hvala! Odbor Slov. dobrod. društva Nikdar nisem bil nacionalni šovinist. — Ponovno sem že dejal, da sem narodnost vedno občutil z njene socialne in moralne strani. Tlačenje narodnosti je za mene greh proti človeštvu in človečnosti. (Masaryk - »Nova Evropa«) Sekretar Centralnega komiteta komunistične partije Slovenije Miha Marinko je imel na partijski konferenci v Mariboru govor, v katerem je med drugim poudaril, kako je slovensko ljudstvo spoznalo, da je borba Sovjetske zveze vse prej kot pa borba za enakopravnost narodov odnosno borba proti imperializmu. Med ostalim je dejal: »Nismo osamljeni, kot to trobijo kominformistična trobila. Naš ugled v Franciji, Italiji, Švici in celo v Ameriki in Avstriji stalno raste. Naši ljudje, ki potujejo n. pr. po Avstriji, čujejo: »Vam je lahko, ko imate Tita in tako vodstvo'« To, da. imamo pri nas še nakaznice, razumejo tako, da naša proizvodnja sicer že daleč prekaša predvojno, da pa ne dohaja hitre rasti kupne moči naših delovnih ljudi«. Reveži vsi tisti, ki so morali molče irrenašati vse te in podobne neslanosti, ki jih je na tej konferenci klatil tovariš Marinko! Težko je reči, kdo je imel prav za prav krajšo pamet, ali Marinko, ki je to govoril in pričakoval, da mu bodo ljudje verjeli, ali pa tisti po inozemstvu potujoči predstavniki, ki so dopustili, da so jih Avstrijci tako norčavo vlekli za nos! Komisarska Vaški komisar iz okolice Beograda poroča svojim sovaščanom o vsem, kar je videl na obisku v Beogradu. Kot dokaz velikega .napredka prestolice je navedel, kako je v glavni ulici na sredi mesta zgrajena nova velikanska stavba, v kateri stanujejo delavci. Komaj je to izrekel mu vpade v besedo eden izmed poslušalcev in pravi: «Saj sem bil sam v Beogradu in sem se izprehajal po ulici,- ki jo omenjaš. Toda nikjer nisem videl, da bi bila zgrajena stavba kakršno nam ti opisuješ.« »Tovariš, bolj ti bo koristilo, a-ko se manj izprehajaš in raje paa-Ijiveje čitaš naše časopise«, ga je ostro jrrekinil komisar. Napredek Kmet se je vrnil iz Moskve in razlaga svojim sovaščanom, kaj' vse je tam videl. »Veste«, pravi, »tam je nebroj velikih stavb, ki jih Zgrade v treh kratkih mesecih, medtem ko so prej bila za to potrebna tri cela leta«. »To ni še nič«, mu odgovori sosed. »Poglej naše pokopališče! — Nekdaj je preteklo petdeset let predno smo ga napolnili. Sedaj pa ga bomo napolnili, v dveh letih!* so se nanašala na članke ali vesti, o katerih so mislili, da jih je treba iz tega ali drugega razloga predrugačiti, oziroma — kot se je u-radno reklo — popraviti. Na primer: iz »Casa« z dne 17. marca je bilo razvidno, da je Veliki brat dan prej v svojem govoru prerokoval, da bo ostalo južno-indijsko bojišče mirno, da pa se bo kmalu začela evrazijska ofenziva v severni Afriki. Zgodilo pa se je, da je začelo evrazijsko vrhovno poveljstvo z ofenzivo v južni Indiji, v severni Afriki pa se ni ničesar zgodilo. Zaradi tega je bilo trefoa spremeniti omenjeni odstavek govora Velikega brata tako, kot bi bil prerokoval stvari, ki so se nato v resnici zgodile. Drugo sporočilo se je nanašalo na slično napako, ki pa jo je bilo mogoče spraviti v red v nekaj minutah. Sele februarja je Ministrstvo Izobilja obljubilo (uradne besede so bile »kategorično obljubilo«), da v letu 1984 ne bodo zmanjšali obrokov čokolade. V resnici pa se je obrok zdaj znižal s 30 gra-moy na 20. Napraviti ni bilo treba drugega, kot zamenjati prvotno ljubo s svarilom, da bo verjetno potreba enkrat v aprilu zmanjšati obroke, Cim je Winston opravil z obema sporočiloma, je pritrdil svoje z di-topisom izdelane popravke na zadevna izvoda »Casa« in ju potisnil v pnevmatično cev. Potem pa je s skoraj podzavestno kretnjo zbral originalno sporočilo in beležke, ter jih spustve v spominsko odprtino, da bi jih uničili plameni. Kaj se je dogajalo v nevidnih labirintih, do katerih so vodile pnevmatične cevi, je Winston vedel samo na splošno. Cim so bili zbrani vsi popravki za določeno številko »Casa«, so številko znova natisnili. Prvotni Izvod so uničili, namesto njega pa je prišel v arhiv popravljeni in znova natisnjeni izvod. Ta postopek neprestanega spreminjanja in popravljanja pa se ni nanašal samo na časopise, ampak tudi na knjige, revije, brošure, lepake, letake, filme, karikature in. fotografije — na vsakovrstno literaturo ali listine, ki bi lahko imele kakršen koli politični ali ideološki pomen. Od dne do dne, ali bolje, od minute do minute so prilagajali preteklost sedanjosti. Na ta način je bilo mogoče z dokumentarnimi viri dokazati, da so bile vse napovedi stranke pravilne. Nitodar ni bilo dovoljeno, da bi o-stala v arhivu kakršna koli vest ali izraz mnenja, ki ne bi soglašal s potrebami trenutka. Številka »Casa«, ki so jo morda zaradi političnih sprememb, do katerih je prišlo, ali pa zaradi napačnih prerokovanj Velikega brata desetkrat natisnili, je v arhivu še vedno imela prvotni datum; nobenega drugega izvoda ni bilo, ki bi govoril drugače, ker so vse sistematično zbirali in uničevali. V Winstonovem uradu z dolgo dvojno vrsto sob je slično delo kot on opravljalo še ducat drugih. Win-ston jih je le malo poznal po imenih, čeprav jih je dnevno videval, kako so hiteli sem in tja po hodnikih ali pa gestikulirali v »Dveh minutah strahu«. Vedel je, da v pisarni poleg njegove majhna žena s peščenimi lasmi dan za dnem išče in zbira po časopisih imena ljudi, ki so bili va-porizlrani in o katerih so trdili, da jih sploh nikoli ni bilo. V tem je bila določena tragika, kajti pred nekaj leti so vaporizirali tudi nje*-nega moža. Nekoliko vrat dalje je zaspano bitje, ki se je pisalo Ampl^forth in imelo zelo kosmata ušesa ter pre- senetljiv dar za rime in metriko, kovalo pristranske verzije — imenovali so jih dokončne tekste — pesmi, ki so postale ideološko žaljive, ki pa so iz enega ali drugega razloga morale ostati v pesniških zbirkah. Ta urad s približno petdesetimi uslužbenci pa je bil samo majhen pododseto ohsežnega Statističnega oddelka. Spodaj, zgoraj, levo in desno so bila nameščena krdela uslužbencev, ki so opravljali razna neverjetna dela. Tako je imel Statistični oddelek ogromne tiskarne z raznimi uredniki in poduredrjiki ter tipografskimi strokovnjaki, ki so v odlično opremljenih prostorih ponarejali fotografije. Potem je bil teleprogramski odsek z inženirji, proizvajalci in kopico skbno izbranih igralcev, ki so bili spretni ponarejevalci glasov. Cela vojska uradnikov je imela nalogo, da sestavlja sezname knjig in revij, ki jih je bilo treba popraviti ali uničiti. Nekje pa so bili popolnoma nepoznani vodilni možgani, ki so koordinirali vse to delo in izvajali politiko, ki je imela za potrebno, da se določeni del preteklosti o-hrani, drugi ponaredi, tretji pa enostavno uniči. (Se nadaljuje) Leto IH. - Stev. 58 •____________________________ Vesti s Tržaškega St. Križ Naša vas je bila zelo zapuščena, zanemarjena in pozabljena od stra-«i tržaške mestne občine, niso pa nas nikoli pozabili pri izterjevanju davkov! Ze več let smo se zaman potegovali za gradnjo novega vodovoda, napajališča za živino, povečanje šole, kanalizacijo, razširjenje in popravo poti itd. Iz Trsta so prihajali merit, delat načrte, obljublja- li so, a napravili niso nič! Vsem tem našim tegobam se je po vojni pridružila še stanovanjska kriza in brezposelnost! Videli smo, kako vse povsod zidajo, popravljajo, olepšujejo, osfal-tirajo, samo pri nas nič! Odposlanstvo Križanov je zato pred kratkim zahtevalo od občinskih obla-atev v Trstu, da se naše potrebe resno upoštevajo. Obrnili smo se tudi do našega občinskega svetovalca dr. Agneletta, da nas podpre. Z združenimi močmi smo dosegli,