Tovariški pozdrav delegatom IV. kongresa tržaške federacije KPI!
Obnovljena izdaja - Leto XX. - Štev. 20 (730)
DELO
glasilo KPI za slovensko narodno manjšino
UREDNIŠTVO in	uprava :	34131 Trst,
Ul. Capitolina 3 -	Telefon 744046, 744047	
DOPISNIŠTVO za	goriško	pokrajino :
34170 Gorica, Ul. Telefon 24-36	XXIV.	Maggio 18 -
NAROČNINA: Letna 1000 lir, polletna 550		
lir. Poštni tekoči	račun :	Trst 11/7000
TRST - 20. decembra 1968
Posamezna številka 40 lir
Petnajstdaevnik	Spedii, in abb.
Quindiciinle	foat. Gruppo II
Na kongresih
Prav te dni prehaja predkongresna razprava v najbolj živahno fazo. Goriška in tržaška federacija imata sedaj svoja kongresa, in pravkar so se zaključili v obeh pokrajinskih sekcijah kongresi, na katerih so slovenski in italijanski tovariši razpravljali o načrtu tez za XII. kongres partije.
V	tej razpravi so obravnavali tudi vprašanja slovenske narodne manjšine. Postavili so jih v okvir splošne borbe za zaščito demokracije, ki je o-snovna zahteva in temelj reševanja trenutnih in zgodovinskih vprašanj italijanske družbe.
V	tem okviru potrjuje KPI svoje načelno stališče, svojo idejno izbiro o internacionaliz-rciu, o tradicijah antifašistične vojske, boja za uveljavitev u-stave.
Nerešen položaj Slovencev v Italiji, ki še vedno žive kot tri kategorije (v deželi, ki sama o sebi izjavlja, da ni «pristojna» za reševanje teh vprašanj), dokazuje, da ni «levi center» spremenil načelne politike do nas. Dejansko je sistem «leve sredine» delal, da bi razdelil manjšino in jo ošibil prav v boju za svoje pravice, kjer je predpogoj enotnost njenih sil. Združitev socialistične s socialdemokratsko stranko je bil negativen trenutek. Premoč socialdemokratske desnice, ki je tradicionalno nacionalistična, v današnjem PSI to dokazuje.
Več levi center n imogel škoditi, ker mu ni uspelo prodreti tam, kjer so Slovenci najmočnejši, v KPI, ki se je okrepila pri vsakih volitah prav med Slovenci. In to zato, ker je najbolj borbena, najbolj e-notna sila, ki se bori za družbeni in gospodarski napredek. Neoddeljivi del tega boja je boj za pravice narodnih manjšin.
Ta boj zahteva enoten odgovor politiki ločevanja, odklanjanje podrejenju KD in nje nih zaveznikom ter povezavo z delavskimi, kmečkimi in študentskimi borbami. Odkloniti moramo odločno reakcionarno in provincialistično politiko «narodnostne izolacije», ki jo zagovarjajo prav pomožne sile krščanske demokracije med Slovenci.
V	tem enotnem nastopu naj se dvigne vse slovensko prebivalstvo, od delavcev do kmetov in naprednih kulturnikov, ki so vendar toliko prispevali v narodnoosvobodilnem boju in enotno nastopali proti fašizmu. Izhajajoč prav iz stvarnih zahtev naše manjšine morejo vsi dati svoj svojstven prispevek skupnemu boju, brez ločevanj, ki so škodljiva.
V	tem smislu potrjujemo obvezo KPI, ki stoji pred svojim XII. kongresom, da bo prispevala k izvojevanju popolne enakopravnosti in pravice do svobodnega razvoja za slovensko narodno skupnost.
Pretekli teden se je vršilo v Ri mu vsedržavno zborovanje izvolje nih predstavnikov leve opozicije. Prisostvovali so senatorji poslanci, župani in deležni svetovalci KPI, PSI UP, gibanja neodvisnih socialistov in neopredeljenih osebnosti levice, ki so predstavljali vse pokrajine v državi. Ni potrebno podčrtati, dr. je bilo to zborovanje izredne važnosti zaradi političnega momenta v katerem se je vršilo in zaradi problemov v razp-avi ter sklepov do katerih je prišlo. Tako srečanje utrjuje in zglajuje po: k splošnemu in vedno bolj enotnemu nastopu vseh napredno usmerjerčh, levičarskih sil v Italiji, se tc si’e podčrtujejo, da nobena vlada, tudi tista ki se bo predstavila pod masko le ve sredine, ne bo nikdar dosegla za-zeljenega cilja vladne stabilnosti, ker je bila taka vladna kombinacija že poražena 19. maja letos na (državnozborskih volitvah in ker jo, rrr.rdi neizpomjenin programov, izgubila zaupanje pri širokih ljudskih množicah v državi. Vsepovsod sc razvija v državi borbeno enotno gi banje delavcev, kmetov, obrtnikov, študentov in drugih, ki vedno več zavestno zahtevajo ne samo boljše življenjske pogoje ampak tudi večje pravice pri upravljanju v tovarnah in odločanju na delovnih mestih, v šolah, uradih itd. Stavi.ovno in demokratično protestno gibanje je zadnje čase prežeto z v'soko politično zavestjo, ki se izraža v veli čini, v posebni kakovosti in značil-
nosti pri stremenju po naprednejši enotnosti, ki se spopoinjuje na podlagi dolgoletnih izkušenj tudi na demokratični organizacijski osnóvi.
Vsled tega širokega gibanja, so bili zborovalci mnenja, da je situacija v državi v naglem razvoju in da tega razvoja in borbe ne bo zaustavilo nobeno kruto zadržanje javne varnosti, kot se je zgodilo v Avoli na Siciliji proti kmečkim delavcem, temveč se bo še nadalje razplamtelo ter se bo vedno bolj odkrito predstavilo kot edina možna alternativa levi sredini, ki vseh teh vprašanj ne bo mogla rešiti zaradi svoje strukture in nadmoči kapita lističnega monopola, ki je prisoten
Letošnje VII redno zasedanje glavnega' sveta Slovenske kulturno gospodarske zveze je potekalo v občutno spremenjenih okoliščinah, v novem političnem ozračju, v novih političnih in družbenih odnosih do Slovencev in med Slovenci, kar je rezultat splošne in vztrajne borbe naprednih sil dežele za demokracijo in mir, za korenite družbene spremembe v državi, katere sestavni del smo mi Slovenci, rezultat prizadevanj vseh slovenskih demokratičnih sil za skupno borbo v obrambo na-
vsepovsod. Napredne levičarske sile ki so se pustile zavesti in so pristopile na stran Rumorjeve vlade, so si nadele veliko odgovornost.
Življenjsko važna so vprašanja, kot naprimer: demokratizacija javnega življenja, povečanje pokojnin za dostojno življenje upokojencev, zagotovitev zaposlitve in obenem demokratične pravice na delovnih mestih, zaustavitev kapitalističnega monopola, rešitev kmetijskih in šolskih vprašanj. Ta se ne rešuje s tem, da nekdo vstopi v vlado ampak z enotnt) borbo vse levice, ki se prizadeva in bori za boljšo naprednejšo in socialistično družbeno ureditev.
BUŠAN lovriha
ših narodnostnih pravic z uresničevanjem najširše enotnosti, ki naj bi združila največji del slovenskega prebivalstva v tej borbi.
Tudi Slovenska kulturno gospo-darska zveza, v okviru katere uspešno deluje precejšnje število pripadnikov slovenske narodnostne skupnosti na vseh področjih našega javnega življenja, je v dobršni meri doprinesla k ustvarjanju tega novega političnega vzdušja. Na zase-inž. MILOŠ KODRIČ (Nadaljevanje na 4. strani)
«Qui si parla soltanto italiano!»
Tako je v časih fašizma pisalo v trgovinah. Sedaj so se stvari spremenile in v trgovinah se marsikdaj sliši naš jezik ali jezik sosednih slovanskih narodov. A gre za dobič-kaželjnost, ne za princip. In ni slučaj, da niso za to dobička-željnostjo potegnile oblasti. In z oblastmi tudi tisti, ki so nanje bili tesno povezani.
Marsikdaj pa je res'gnaci-ja načela tudi slovenske ljudi, tudi tiste, ki sicer radi trkajo na svoje slovenske prsi, a malokdaj slede načelom, ki jih izpovedujejo v javnosti. Koliko je še trgovin, gostiln ali barov, ki niso postavile tudi slovenskega napisa, ki je po novem — dejansko brezplačen?
Naš jezik oblasti zaničujejo. Marsikdo pa to tolerira.
Kalne vode je razribaia te dni novopečena lekarnarka, d Metka Kacinova. Zaposlena je bila v openski lekarni in ko ji je lastnik lekarne (pa tudi občinski zdravnik, ki je hkrati nekoč bil tajnik sekcije KD) prepovedal govoriti slovensko z domačini, je nastal škandal. Nepopustljivo
dekle je lekarnar odslovil iz službe, Opčine pa je preplavil val protesta. Dovolj je zaničevanja, dovolj zapostavljanja, je mar mogoče, da bi se moral osnovnošolski učitelj pogovarjati s svojo bivšo učenko v italijanščini, ko pa jo je ram nauč i materinščine? Tudi to se je zgodilo. Popolnoma prav je, da se pride v stvari do kraja, t.j., da se lekarnarki Kacinovi vrnejo pravice, ki jih je imela in ji omogoči kariera, hkrati pa, da se naši slovenski skupnosti zagotovi občevanje v domačem jeziku. Sploh je treba sloven ščino zaščititi pred (istimi, ki bi jo radi zadušili. In naj omenimo, da tu ne gre samo za oseben primer u dr. Ka-c'novc m lastnikom lekarna Kaj še! Danes je spopad med dvema pojmovanjema : enako pravnost, kot jo pojmujejo demokristjani, ki je v tem, da nam zajamči ohranitev kot neke folklorne skupine, ali enakopravnost, kot jo pojmujemo mi, kar pomeni tudi pravico uporabe slovenščine v trgovinah in lekarnah, tja do sodišč in javn'h uradov. Povsod !
Mladi demonstrirajo. Za šolo. Po vsej Italiji se je razvihrai odločen protest mladih, ki nočejo več živeti v družbi, kjer morajo delavci še padati pod streli, Ider jih v šoli uče stvari, ki so daleč od življenja in kjer je življenje nesprejmljivo. Zato ga hočejo spremeniti oni. V tem se sreča mladina in študentsko gibanje z delavskim gibanjem in revolucionarnostjo. CK KPI je zaklical mladim, naj pristopjio v partijo Gramseija in Togliattija, naj v njenih vrstah nadaljujejo svoj boi proti družbi, ki ni več njihova ne naša.
oi«oooooouooooooooootu»oocoor-u>doo juoooooooonoouoooooooooooooncno ■< •<>< «■» »„	„„ m .. u»mm -ooouoooo
Leva alternativa
Zborovanje predstavnikov leve opozicije v Rimu
M M M v » .( HM M )< >000< MKHM/- ÌOOOOOOOOO ' ' » >OOu. » M ,1 »ji ,u< »JOOOOIKK M M KM »L*
Glavni svef SKGZ
2 • DELO -
Se o srednji
20.12.1968
Za gospodarski razvoj Beneške Slovenije
Deželni svet upošteva, da je v teku v Nadižkih dolinah, kjer živi strjeno največji del Slovencev v Furlaniji, val izseljevanja ne samo v tujino temveč tudi druge kraje same videmske pokrajine, zaradi pomanjkanja industrij in revnega kmetijstva, kar dejansko zaostruje razbijanje in raznarodovanje te etnične skupine,
obvezuje deželni odbor
z namenom zaščititi to značilno in strjeno skupnost, naj uresniči poseben razvojni gospodarski in socialni načrt za kom-prenzorij Nadižkih dolin s posegom deželne ustanove, finančne industrijske družbe «Friulia», deželne kmetijske ustanove ERSA in deželne ustanove za razvoj obrti.
Na predlog komunističnih deželnih svetovalcev je bil sprejet ta predlog, čeprav samo kot «priporočilo». Kljub temu so misovci odločno protestirali in spominjali vladne skupine, da pač «dežela ni pristojna za take zadeve». Nam se zdi, da je važno, da je dežela bila prisiljena sprejeti tako stališče. Seveda pa je sedaj naša naloga, naloga vseh Tržaških, goriških in beneških Slovencev, da se odločno zavzamemo. Ne verjamemo, da bo deželna uprava sama od sebe pristopila k reševanju teh vprašanj, če se nanjo ne pritisne od spodaj.
Rečeno je bilo tudi, da je Beneška Slovenija eno od tistih vprašanj, glede katerega smo si vsi enotni. Naj se ta enotnost pokaže!
Zgodilo se je na neki slovenski s ednji šoli, da je ravnatelj naredil pridigo študentom in jim razložil, dj ne smejo slediti primeru italijanskih kolegov, ki so prav tedaj stav-l.ali in manifestirali po mestu.
Da tako ravna ravnatelj, ki je pač državni funkcionar nas prav rkč ne moti. Nič več si od njega t e pričakujemo, čeprav vemo za druge primere, in naj bo vsem v vzgled prof. Daniele Mattalia, ki je do konca svoje kariere (ki jo je zaključil z «izključitvijo iz šole») branil napredna stališča mladine, ki jo je pripravljal na pošten vstop v življenje.
Nas to ni začudilo. Začudilo pa ras je utemeljevanje te pridige, njen srž: slovenski dijaki ne morejo protestirati, kot to delajo italijanski, ker da so vprašanja slovenske šole čisto drugačna.
No, tu si pa upemo osporavati resničnost te iz trte izvite trditve. In to je rekel celo ravnatelj, ki bolj kot drugi pozna zapleteno in prav gotovo ne pozitivno stanje, v katerem se nahaja naša šola. In opominjamo, da nima naša šola kaj zavidati italijanski, ko gre za težave, nasprotno!
Kje je resnica? Naši učeni možje se kot hudič svete vode boje protestiranja, ker bi se jim stolčki zamajali. Hočejo pred proveditor-jem, ali katerimižekoli 'šolskimi o-blastmi reči, izprseni: «V naših šolah ni nihče stavkal, naplahtali smo jih, da so naša vprašanja različna od tistih, ki tarejo italijansko šolstvo.»
Za italijansko šolstvo pa vemo, da ga tarejo vprašanja, kot je recimo — diskriminacija razrednega značaja med tistimi, ki se lahko dalj časa učijo na ramenih premožnih staršev in nadaljujejo po gimnaziji še fakulteto in (istimi, ki si izberejo strokovne ali tehnične zavode in se pripravijo na vstop v tovarno, oz. urad.
No, slovenska šola je v tem na boljšem (kar se diskriminacije tiče), da je razredna delitev še jasnejša: za delavskega sinu, ki ne more dalje v unizervo je izbira lažja, kot za italijanskega sovrstnika. Ta mora pač v strokovno šolo, Slovenec pa kar doma ostane, ali gre brez kvalifikacije v tovarno, ker strokovne šole nima.
Res je, gospod ravnatelj, da smo Slovenci priviligirani. Ni nam treba skrbeti!
Pa dajmo še naprej. V italijanskih srednjih šolah e študentje puntajo, ker trde, da ni pouk seminarskega značaja, edini svetovno oriznani sistem za resno učenje logike, ki niso pojmi, temveč pridobljeno znanje.
No, v slovenski šoli se marsikdaj zgodi, da seminarski sistem odpade zaradi narekovanja. Prav tako: narekovanja, ker ni učenikov in mora profesor po cele ure brati iz svojih zapiskov in učenci pisati... Iz leta v leto.
Moremo trditi, da ni tako?
Pa še: v italijanskih srednjih šolah zahtevajo pravico zbiranja, pravico prisotnosti študentov na profesorskih konferencah... itd. Nekatere tržaške šole, ki se niso udeležile stavke so to že dosegle. Kaj pa naši študentje? Bližajo se božične počitnice in marsikateri dijak bo prinesel domov spričevalo s peticami, za katere še sam ne bo vedel od kod so. V sorodnem italijanskem zavodu bo razredni referent, ki je bil na konferenci pošteno poročal svojemu razredu in ga pravočasno opozoril — tovariši, ta in ta ima cveke, ta in ta se morata pripraviti itd..
Ko študentje zahtevajo objavo karakteristik in javnost ocen, ki jih naši profesorji drže skrite kot sanjske bukve, zahtevajo stvari, ki so logične. Nobena rdeča zastava ne bo vihral nad Slovenskim učiteljiščem, pa tudi Che Guevare ne bo-
do izobesili v razrednih. Česa se lorej boje naši šolniki? Premika?
Ko so po tržaških ulicah divjali Fašistični razgrajači in kričali «Scavi» smo trdili, da so tržaške sred-nje šole italijanskih sonarodnjakov najbolj reakcionarne, danes smemo trditi, da je to «častno mesto» zavzela SLOVENSKA SREDNJA ŠOLA. V celoti.
«Novi list» se v svoji zadnji številki spušča v «globljo» analizo v naše politike in napada slovenske tržaške komuniste, češ, da se niso izrekli o vojaškem posegu držav članic aršavskega pakta na Češkoslovaškem. Do takih in podobnih zaključkov prihaja član kar, ki se podpisuje B.B. na osnovi članka o predkongresni razpravi, ki ga je naš list objavil 6. decembra. Seveda ne razpolaga z dokazi, temveč enostavno ugiba, čemu smo poja-nuarsko politiko KPČ napisali med navednicami («nova pot») ali čemu smo napisali, da se v sekcijah razpravljala o «kritikah, ki so jih izrekle države Varšavskega pakta, ki so zasedle ČSSR», ne pa o «brutalni kršitvi suverenosti»
Ne bomo se spuščali v dolgo polemik. «Novi list» zahteva javnih izjav slovenskih tržaških komunistov. Mi bi radi pozabljivega urednika pomnili na pisanje našega lista o Češkoslovaški, in to takoj po vdoru tujih čet v ČSSR, ki smo jih izražali in jih izražamo, so stališča KPI. če mu naš list ni po volji, naj si prebere teze CK KPI, ki so osnovni politični dbkument vse komunistične partije, in torej tudi njenih slovenskih članov. Tudi v tezah beremo jasne besede o teh dogodkih.
Res pa je (čemu naj bi tega ne povedali?), da so tudi med člani KPI razlike v oceni dogodkov na Češkoslovaškem. Napisali smo «dogodkov» zato, ker je razprava šla v širino: nam komunistov ni šlo za špekulacije, šlo je za vzroke napak, ki so bile storjene in za to, da se te odpravijo, tudi z našo pomočjo. Mislimo, da je celo meščansko časopisje moralo priznati KPI pozitivno in dosledno vlogo v okviru mednarodnega delavskega gibanja.
Razlike v mnenjih se pojavljajo še sedaj v razpravah na predkongresnih sestankih. In zapisal smo, da so vzroki te raznolikosti mnenj najrazličnejši. Mi ne skrivamo razlik: so tovariši, ki se strinjajo z dosledno politično linijo KPI, ki je obsodila sovjetski poseg v češko-slovake notranje razmere, so pa tudi drugi tovariši, ki verjamejo sovjetskim trditvam, da je v ČSSR raščala protirevolucija in zato vojaški poseg odobravajo. Da je tako smo tudi napisali, ker bi se nam zdelo nepošteno vsakršno prikrivanje resnice. Ko smo napisali, da je razprava «živahna» smo rabili ta izraz prav zato, ker je res tako. In mi se živahne razprave ne bojimo: bali bi se mrliškega kimanja.
In še ndkaj: «Novi list» polemizira s trditvijo (ki ni naša), naj bi eškoslovaški dogodki bili «notranja zadeva partije». Seveda niso. Vendar si pa le upamo trditi, da je naše zavzemanje, da se čimprej odpravi nenormalno stanje, ki je nastalo po tuji zasedbi ČSSR, najbolj iskreno. Ker smo komunisti. Prav
; #
šoli
Nad njo medtem lebdi paterna-lizem in skrhana formula, da je treba slovensko šolo braniti KER JE PAČ NAŠA. Res je, toda branili jo bomo tako, da jo bomo IZBOLJŠALI! Ne pa tako, da jo bomo napolnili z «naftalinom» in nadaljevali — kot je dejal nek slovenski šolnik na predavanju — s proizvodnjo steriliziranih Slovencev.
tako kot so komunisti češki in slovaški tovariši, kot so komunisti sovjetski tovariši. Ker se zavedamo važne vloge mednarodnega delavskega gibanja v današnjem svetu, nalog nas vseh v borbi proti imperializmu, prav sedaj, ko je moral pod udarci zmagovitega vietnamskega naroda kloniti.
Zavračamo tudi špekulacije. «Noli list» nam je zameril, kot če bi cikali nanj. Res je, da nismo «cikali» nanj — mirne duše lahko s proštom pokažemo na zamejske «krščanske socialcem», ki jim je za usodo češkoslovaškega socializma toliko, kot za lanski sneg.
«Novi list» je pred leti iznašel formulo, da so v ietnamu krivi tako Vietnamci (fanatiki, azijati), kot Američani (prenajivni). Še prej je pisal o kitajskih infiltracijah in po-
Na tržaški univerzi se študentje radi sestajajo pri oknu, v veliki veži, nedaleč od bara. To okno poznajo tudi italijanski akademiki kot «okno Slovencev». Tam se odvijajo diskusije o velikih in malih vprašanjih, tam krožijo neprestano listi tiskane slovenske besede.
Brez dvoma mi bo ostal v prijetnem spominu vsak četrtek, ko smo pri oknu prebiral na glas in se zraven krohotali, «Katoliški glas». Res, ni ga bilo vedrejšega in zabavnejšega berila od tega lista. Celo katoliški študentje so marsikdaj pritegnili k splošnemu smehu, čeprav je marsikdo zatarnal, da se smeje samo zato, ker bi sicer ne mogel drugače.
Ko smo prebirali «Novi list» se nismo smejali. In tudi ni kaj iskati v njem smešnega. Kot «Katoliški glas» je tudi list, ki ga tedensko ureja nabrežinski župan, klerikalno usmerjen, toda tu ni več starega, starokopitnega, skoraj bi rekli avstrogrskega klerikalizma. Tu gre za novi, premeteni, imenovali bi ga demokrščanski, klerikalizem, ki seje v globino ljudskih duš, ki seje razdor in vzbuja zaupanje v tiste, ki ga ne zaslužijo, naše ljudi zvablja v zanko družbe, ki mu je sovražna.
Od tod tudi ostrejša polemika z «Novim listom», od tod tudi zatišje, ki vlada med nami in «Katoliškim glasom».
«Novi list», to pomeni, tako imenovani «krščanski socialci» kaj radi načenjajo splošna, oni jih imenujejo — moralna, vprašanja. Pred leti so pisali o «fanatizmu» Vietnamcev in «nepopustljivosti» Kitaj-
dobnih izmišljotinah, kot je pač te-, daj pihal veter v Pentagonu.
Dejansko je «Novi list» simpatiziral (odkrito ali prikrito) za Američane. In ni točil solz za stotisoče poklanih in ožganih Vietnamcev. Naj mar verjamemo iskrenosti solz, ki bi jih rad potočil za Češkoslovaško? Tudi češkim tovarišem bi se take krokodiljeve solze gnusile...
Zato smo napisali, da je enotnost naših tovarišev «klena in trdna», ko gre za zavračanje špekulacij sovražnikov vsakršnega, (tudi ččškega), socializma.
cev, medtem ko so bili Američani žrtve te «azijatske miselnosti», danes «Novi list» objavlja neplačan in nepoklican celo obrambo tistih, ki so po mnenju mnogokaterih zagrešili Vajontsko, katastrofo.
Da se razumemo. Dokler se sodišče ne izreče, ne moremo trditi, da so inženirji, ki sedijo za zatožno kop jo v sodišču v l’Aquili, zločinci. Smemo pa trditi, da je tam nekdo bil kriv.
Bralci se gotovo spominjajo Va-jontske katastrofe. Neke noči je gora Toc zdrsnila v bazen v ožini Vajonta in čez jez je brizgnil pljusk vode, ki je v trenutku zbrisal tri večje vasi, nekaj tisoč ljudi in milijarde lir .imetja.
Nas milijarde relativno brigajo, če gre iz strogo moralnega vidika, ne moremo pa mimo dejstva, da je v eni sekundi bilo ubito nekaj tisoč ljudi.
«Novi list» da razumeti, da je «Vajont» v bistvu špekulacija KPI. Res je, da je neka naša novinarka, tov. Merlinova obsedela nekaj mesecev, ker je nekoč napisala, da bo gora zgrmela v vodo in povzročila katastrofo. Kdo mora sedaj sedeti na zatožni klopi? Zasebna družba SADE, ki je upravljala vajontsko elektrarno, je prezirala najosnovnejša varnostna pravila in skrbela sam- .ato, da je jez delal «s polno paro», a ni nikoli upadel vodni pritisk na turbine in da se je prisilil k molku vsakdo, ki je kdaj protestiral zaradi tega «super izkoriščanja». Varnost doline Erta, Cassa in Longaroneja je bila drugotna. Tam so vendar živeli revni ljudje «druge kategorije» in ni jih
«Novi list» citira nato tudi stališča jugoslovanskih komunistov, češ — glejte, kako so si različni. Dejstvo je, da so jugoslovanski tovariši «dobronamerno» proiekcijo prijateljev «zamejskih krščanskih social-cev» zavrgli. Razumeli so, kako je taka «solidarnost» imperialistov nevarna.
Pa brez zamere. Vsekakor bi u-rednika «Novega lista» povabili, naj še enkrat prebere naše prejšnje številke in naj po našem pisanju ne fantazira.
St. S.
bilo treba zaščiti. Pisalo se je, da bo gora zdrsnila, tehniki in geologi so zapisali nekaj dni pred katastrofo, da se je spet začelo premikanje, jez ni bil kolavdiran in rečeno je bilo, da voda v njem ne sme presegati neke določene višine. Ta višina je bila nekaj sto metrov nižje od tiste, ki jo je imel vajont-ski bazen tiste noči.
To so dejstva, gospodje krščanski (sic, sic, sic!) socialci iz «Novega lista». Kljub temu pa pišete, da je proces proti otožencein zaradi Vajonta režimski proces, ki spominja na St: linove čase.
«Režimski proces» pa samo zato, ker so enkrat toliko za sodnim stolom tisti, ki so nekaj zakrivili proti revnim ljudem. Navadno se dogaja obratno.
No, «Novemu listu» ni to všeč, in v tem sledi točno linijo tistih časopisov, ki jih neposredno kontrolira Krščanska demokracija. Pa tudi točno ne! Saj celo demokrščanski listi najdejo toliko avtonomije, da se kdaj izmuznejo. Drži pa trditev, ki smo jo že postavili. Potu-rice so hujši od Turkov.
Vprašujemo se, kaj pa ima slovenska manjšina, bralci «Novega lista», od tega, da zve o solidarnosti nabrežinskega župana in še koga z tistimi, ki so zalili Vajont.
Tej zadevi so gospodje pri «Novem listu» posvetili cel uvodnik! Istega tedna so v Avoli, v Siciliji policijske sile s streli iz brzostrelk ubile dva kmetijska delavca. O njih ni bilo uvodnikov, ker nista bila bogata pa tudi demokristjana ne.
Svoji k svojim! In to velja tudi za novopečeno malomeščanstvo, ki se sedaj bohoti med Slovenci v Trstu.
• MIOO^UOOOOOOOOOOOOOOOOOOCOOOOOO UO' IOOOOOOOOI lOoOOOOOOOOOOOOOC
ČSSR
li in
Odgovor
natolcevanju
IIOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO OOOOOOOOOOOOOOUOOOOOOOOOOOOOOOO DOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOG
Po pisanju «Novega lista»
L ’Aquila : režimski proces ?
20.12.1968
«Ne v areni literature, v areni življenja sem stal!»
IVAN CANKAR
-DELO • 3
slovenski pisatelj in socialist
Kot slovenski pisatelj in hkrati socialist je bil Ivan Cankar od Jiekdaj in je sem ter tja še dandanes predmet najbolj nasprotujočih si tolmačenj in razlag. Eni skušajo razklati njegovo konkretno, človeško celovito osebnost, po sili ločiti Cankarja — umetnika od Cankarja — socialista. Drugi merijo na vatle njegovo «marksistično pravovernost», pogrevajo brezplodne razprave iz predvojnih let, ki se vrste okrog vpraša-nja, ali je bil Cankar «ekonomski materialist» ali « spiri tualistični idealist», pri čemer navadno razodevajo pomilovanja vredno preproščino v postavljanju in reševanju problemov zgodovinskega materializma, njegove primene na področje literarnih ved. Pisec teh vrstic bi v tej zvezi rad samo ponovil misel, ki jo je zapisal pred več kot desetimi leti : da je vse to pričkanje okrog Cankarjevega svetovnega nazora jalov in brez-tniseln posel.
Pustimo ob strani vsa Cankarje-
lastna pričevanja, izrečena za Javnost ali pa kot čisto osebna Priznanja prijateljem v pismih. Pustimo ob strani Cankarjevo zatrjevanje, da ga je v vrste social-Ue demokracije pripeljalo teoretično spoznanje in da so mu znanstvene knjige o socializmu samo dodobrega dokazale tisto, kar mu je bilo povedalo že življenje samo. Vse to pustimo ob strani, čeprav niti zdaleč ne mislimo, da je brez pomena za razumevanje 'Cankarja in njegovega dela.
Zadržimo se pri tistem, kar lahko povzamemo iz pravkar navedenih Cankarjevih besed: da mu J e življenje samo povedalo o sebi vse bistveno in najpomembnejše.
rav v tem se razodeva resnično velik umetnik: dojeti življenje nasploh in posebej svoj čas uo tistih prvin, ki so najpomemb-nejse za samosvečanje človeka m človeštva, znati in hoteli dog-i n°	izpovedati na pose-
rn način, v umetniških pričeva-
JV1 ° zemlji in ljudeh ter o seni samem.
Prav tak se nam razodeva Ivan Cankar. O tem svojem temeljnem ■odnosu do življenja in do resnice o njem je govoril, ko je zapisal v «Beli krizantemi»: «Kar sem vibe! z očmi, s srcem in z razumom, nisem zatajil; in bi ne bil zatajil za same zlate nebeške zvez-be. Resnica pa je posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenja. Dokler sem zvest restici, sem zvest sebi; dokler delam v njenem imenu, bo moje belo rodovitno, ne bo ovenelo od Pomladi do jeseni...».
To so besede resničnega junaka. In prav zategadelj ne more Priti nikoli do navzkrižja med marksizmom in resnično velikim ^metnikom, ne glede na to, kak-Sen svetovni nazor leta sicer izpoveduje. Marksizem stoji in pa-
z brezobzirno iskrenim odnosom do objektivnega sveta, z nepremagljivo težnjo dojeti stvari P ljudi, kakršni so, brez privze-v dogem. Damo tako je mogoča zmaga v boju, ki mu je cilj ^ejanska osvoboditev čioveka. Od °b tisto veliko spoštovanje, ki so
Vsi klasiki marksizma čutili in
širili do velikanov umetniškega ustvarjanja, od Shakespeara do Goetheja od Balzaca do Tolstoja.
V tem odnosu marksistov do umetnosti je neka podobnost z njihovim odnosom do znanosti in znanstvenikov, ki so — kakor je opomnil že Lenin — večidel zmerom spontani, podzavestni, filozofsko neizoblikovani dialektiki in materialisti.
To kajpak ne pomeni, da marksističnega zgodovinarja in kritika ne zanima umetnikov svetov-
nega nazora postavljati drugače kakor so ga doslej postavljali zagovorniki in nasprotniki njegove «marksistične pravovernosti».
Zvest resnici in s tem samemu sebi je Cankar ustvarjali svoja velika umetniška pričevanja o slovenskem človeku na prelomu dveh stoletij, da bi se ta človek predramil, poznal, kdo in kje je, ter pogledal v prihodnost. Zvestoba resnici in s tem samemu sebi je pripeljala Cankarja iz kroga literatov z velikim, toda nedolo-
Iz knjige Borisa Ziherla „Misel in čas'
Ob 50. ietnici smrti
ni nazor. Narobe, zanima ga nemalo, zlasti kolikor umetniku njegova nazorska usmerjenost zavira ali pospešuje prodiranje k bistvom stvari.
Če bi marksizem in njegov odnos do umetnosti tako razumeli ljudje, ki so jim Marsova dognanja še zmerom zgolj eden izmed mnogih svetovnih nazorov, enako vreden kakor recimo, krščanski, ničejevski ali kateri koli drug svetovni nazor, bi bilo v naši esejistiki dosti manj donkihotskih spopadov z mlini na veter.
S teh vidikov moramo tudi vprašanje Cankarjevega svetov-
čenim hrepenenjem, v vrste socialistov. Postal je slovenski socialist, ki je globoko doumel, kar je bilo bistveno: da je stvar slovenskega ljudstva in njegove prihodnosti neločljivo povezana z bojem in zmago socialističnega delavskega gibanja. Ta temeljna u-gotovitev o Cankarju odtehta vsa jalova razpravljanja o njegovi «marksistični pravovernosti».
Cankar je, kar zadeva njega samega, že naprej zavrnil vse nesmiselnosti formalistične estetike, ko je zapisal: «Ne v areni literature, v areni življenja sem stal.» Te Cankarjeve besede do-
stikrat navajamo, ne da bi se zmerom prav zavedali, kaj pomenijo za naš čas.
Ivan Cankar je napovedal boj tedanji sramotni slovenski resničnosti, v kateri so uspevale reakcionarne kreature in gnile mnoge žlahtne človeške osebnosti. Skozi ves mrak tistega časa, ki je marsikateremu slovenskemu izobražencu zastri pogled in ga v njegovem obupu dostikrat tiral do skrajnosti, mimo vseh globoko resničnih, tragičnih človeških u-sod, ki jih je upodobil v svojih junakih, v njihovem boju in poginu, Cankar ni nikoli izgubil tistega, čemur bi lahko dejali zgodovinski optimizem, ki je izviral iz njegove vere v osvobodilno poslanstvo delavskega razreda in socialističnega gibanja. Njegova beseda je bila dostikrat trda in tež-
Vsem bralcem želimo srečno Novo leto!
OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO JUUU(JOOOOOOOOUUUOOOOOOOOOOOOOO<.IUOOOUUOOOOOOOUO<.>OOOOOUOUOOOOO
Strah ima velike oči
«... prvi «Kitajci» med italijansko mladino. Danes jih mrgoli in na desettisoče jih protestira po Rimu in po drugih mestih. Neprestano povzročajo nemire na univerzah, kajti ni si mogoče tajiti, da so prav oni tisti, ki predstavljajo kvas sedanjih študentovskih nemirov, demonstracij in zasedb. V raznih evropskih državah se ustanavlja «kitajska» komunistična partija vsepovsod se ponavljajo «kitajski» listi in «kitajstvo» je prodrlo tudi v srednje šole.»
Morda pa so študentje na univerzah imeli kak svoj problem, kajne? Sicer Pa je tudi «Novi list» pisal pred časom o neurejenosti italijanskega šolstva. Kaj lahko sklepamo iz tega? Zaključek je preprost: «kitajstvo» je pdorlo mimo «Bučkovih pripovedk» v samo uredništvo «Novega Usta». Bog nas varuj!
PABERKI
preslikali zemeljsko oblo, in da so zadnji zemljevidi takorekoč preverjeni «iz zraka». No, po teh zemljevidih obliva SZ Črno morje, ki je del Sredozemskega morja. V zemljepisni knjigi celo jnše, da vežeta Črno morie s Sredoze -skim prehoda Bospor in Dardaneli, med njima pa je Marmarsko morje. Ko sem pred kratkim plul z ladjo iz Črnega morja v Sredozemlje se mi je nudil prečudovit prizor. Ko je naša ladja zavila iz ožin in pustila za seboj Carigrad, je izza otoka, kjer je nekoč bilo mesto Troja, priplula vojna ladja z ameriško zastavo. Proti večeru smo priluli v Atene. Pirej se je kopal v rubinih zahajajočega sonca, v sidrišču pa so se proti grškemu Krasu pne-le rakete ameriških križark VI. bro-dovja ZDA.
Ni nam znano, da bi ZDA oblivale vode Sredozemskega morja. Niti
Črnega, niti Jadranskega, niti Jonskega, niti Egejskega! in vendar ni «Novi list» protestiral za te ladje, ki so dvajset let plule po naših morjih (tudi v Trstu vemo zanje, samo vprašajte gostilničarje, ki so jim pijani «marinsi» razbili pohištvo med pretepi), kot če bi bila ta morja Michigansko jezero.
Kar se pa tiče Egiptovskih in sirskih pristanišč mislimo, da je to zadeva Arabcev, če imajo raje sovjetsko mornarico od izraelske in angleške.
«Ljudje, ki odločajo, naj nam vendar enkrat povedo, kaj naj Slovenci naredimo!»
(Iz uvodnika)
«Katoliškega glasu» 12T2.1968)
Hlapčič čaka gospodarjevega u-kaza, sicer bo legel na slamo in zaspal.
Romantične so postale revščina, nesnanega in neurejenost, ali bolje kaos.»
(Novi list, 12,12.168)
Miselnost malomeščana, ki misli, da so vsi reveži umazani. Mar bi pogledal pod svojo temno obleko!
((Mare nostrum»
«Sovjetsko vojno ladjevje križari po Sredozemlja, kot bi šlo za Kaspijsko jezero. V Alžiriji imajo oporišče, ki so ga izpraznili Francozi, v egiptovskih in sirskih pristaniščih je kot doma.»
(Novi list, prav tam.)
Za to trditev se splača porabiti nekaj besed in črnila. Naj spomnimo, da so ameriški sateliti izčrpno
Srednješo^jKa
m is «racij a v Trstu.
ka, toda hkrati zmerom polna vedre gotovosti zastran dneva, ki prihaja.
Dioniz, vse te in mnoge druge figure iz Cankarjevih del poosebijo njegov zgodovinski optimizem, tako prepričljivo izražen v takihle besedah.
«Moje delo je slutnja zarje, vsaka moja beseda in vse moje življenje. že slišim dleto, ki kleše granitni temelj novi zgradbi...».
Kot resnično moderen umetnik, ki ima ljudem povedati kaj novega o življenju in o njih samih, je Cankar sovražil vse tiste, ki «nimajo doma in pišejo samo zato, da pišejo: «človek piše, ker ima ljudem kaj povedati! To je stara fraza, pa je prokleto malo znana». Tista sladka umetnost, ki je sama zase in ki ne pove človeku nič posebnega, se mu je gnusila in studila. Menil je, da imajo prav tisti ljudje, ki govore o «namenih» umetnosti.
V dobi duhovne stiske, ki jo je preživljal slovenski človek in predvsem slovenski napredni izobraženec na prelomu dveh stoletij, in spričo očitnega zloma dotlej veljavnih buržoaznih iluzij, se je Cankar večkrat s tehtnim posegom naprednega kritika postavil po robu idejnemu kaosu, v katerega se je tisti čas utapljal marsikateri slovenski literat.
Tako je nekje zapisal:
«Od vseh strani prihajajo nejasni, jecljajoči glasovi o novem času, o preporedu poezije in človeka. V zraku leži Emersonova filozofija in mistika Svedenborgo-va. Tu ni ničesar gotovega in jasnega; samo nervozno iskanje, nemirni dvomi, hrepenenje in pričakovanje. Kam hočejo ti omahujoči koraki, po kakšnem svetu se iztezajo hrepeneče roke? — Nato ni nikakega odgovora. Naravno je, da imajo prav v tem negotovem stanju šušmarji in nepoklicani preroki najkrasnejše življenje. S plaščem mistike in nerazumljivih, pretiranih, figur zakrivajo svojo navedenost in duševno uboštvo; pod ščitom Verlainega in Dehmla prevračajo najsmešneje kozolce, — in če si predrzen dovolj, da se rogaš njihovim praznim verzom, natovorjenim z nenaravnimi pridevki in eksotičnimi tropami, proglase te borniranim tepcem. I o opažamo tudi že v naši literaturi.... Pod pero prihajajo človeku rezke besede, a vzdržati se jih je treba z ozirom na tradicionalno mehkost in popustljivost naše kritike. Zini le jedno odkrito in jasno, in v tistem hipu ti pridejo od vseh strani z 'mladimi nade-■ budnimi talenti s ,herostratstvom' in brezobzirnostjo’.»
Ta nekoliko daljši izvleček iz Cankarjevega pisanja o umetnosti in umetnikih, pisanja s katerim je nastopil kot nadaljevalec Levstikove kritične tradicije, '7adeva tisto tretje, o čemer velja razmišljati, kadar govorimo o Cankarju in slavimo njegov spomin.
To je bili Ivan Cankar, največji slovenski pisatelj.
4 • DELO
- 20.12.1968r_
Iz gorlške pokrajine
Gorica naj se širi ob Soči
v smeri Ločnika!
Nedoslednost PSI in SDZ
V zadnji številki našega lista smo na 'kratko poročali o problemih, ki so nastali zaradi izgradnje odcepa avto ceste Villesse-Gorica, ki bi po sedanjih načrtih prerezala vas So-vodnje na dvoje v bližini sedanje osnovne šole in športnega igrišča. Omenili smo tudi vse negativne posledice, ki bi nastale če bi načrt trase avto ceste ostal’ nespremenjen. V zadnjem času so predstavniki so-vodenjske občinske uprave napravili že nešteto korakov pri pristojnih oblasteh, da bi poiskali primernejšo rešitev. Prav tako je tudi prebivalstvo sovodenjske občine in vsa slovenska javnost na Goriškem proti temu načrtu avto ceste, ki bi dejansko Sovodnjam povzročila o-gromno škodo. Do tega trenutka ne vemo, če bo uspelo spremeniti prvotni načrt odcepa avlo ceste Vil-leses-Gorica.
Druga negativna stran odcepa te avto ceste je tudi zgraditev ogromnega parkirnega prostora za tovornjake ob prehodu ceste preko ita-lijansko-jugoslovanske meje, ki bo zasedla veliko površino rodovitne zemlje štandrežkih vrtnarjev. S tem bo zadan še drugi hud udarec slovenskim kmetom v Štandrežu. Del zemlje jim bo cdvzti! tudi odcep pokrajinske ceste Zagraj-Sovodnje-Gorica v bližini Štandreža. Tako, da bo v par letih od rodovitnih štandrežkih vrtov ostalo le malo, kar ima porazne posledice za ohranitev slovenskega življa v Štandrežu. Vsi ti probiemi pa niso nastali danes ampak so le posledica zgrešene politične linije goriškega odbora levega centra, linije ki je bila pred dvema letoma določena v goriškem občinskem svetu z izglasovanjem re-gualcijskega načrta, industrijske cone, ki je dobila lokacijo med Štan-drežom in 'Sovodnjami, in vključitev sovodenjske občine v goriški konzorcij industrijske cone. Negativne posledice teh odločitev za so-vodenjsko in štandrežko prebivalstvo se občutijo že danes in nedvomno je, da bodo v bližnji prihodnosti nastali še drugi pereči problemi.
Zaradi večje jasnosti bomo na kratko prikazali, kako je v preteklosti potekal problem glede goriškega regulacijskega načrta in industrijske cone. Še pred ustanovitvijo odbora levega centra je goriški občinski odbor predložil regulagij-ski načrt, ki je predvideval izgradnjo industrijskega naselja na rodovitnem polju med Štandrežem in Sovodnjami. Takrat so skupaj s komunisti nasprotovali urbanizaciji Štandreža tudi tovariši socialisti in svetovalci Slovenske demokratske zveze, z utemeljitvijo, da bi z uresničitvijo tega načrta bilo uničeno tamkajšnje vrtnarstvo, slovenski etnični skupnosti pa bi bil zadan najhujši udarec. Zaradi skupnega nastopa je tedaj načrt KD propadel. Ko pa je tudi v goriškem občinskem svetu nastal odbor levega centra s sodelovanjem socialistov in Slovenske demokratske zveze, je občinski svet začel ponovno razpravljati v zvezi s tem problemom, če od vsega začetka je kazalo, da imata talko PSI kot SDZ namen v celoti sprejeti načrte KD, čaprav ni bil prvotni načrt 'spremenjen. Edino komunist' so ostali dosledni do tega problema.
Konec meseca aprila 1966 je bila v Sovodnjah seja občinskega sveta, na kateri je bilo govora o goriški industrijski coni. Na to sejo so bili povabljeni tudi predstavniki, KPI, PSI in SDZ iz Gorice. Ob tej priliki so komunisti še enkrat .objasnili stališče partije, ki je nasprotovalo tipu industrijske cone, kakrš-
no je snoval levi center v Gorici. Poudarili so, da je nesmiselno ustanavljati tri različne Industrijske cone v razmeroma majhni pokrajini, kakršna je goriška, obenem pa da je ustanavljanje industrijske cone med Štandrežem in Sovodnjami zgrešeno tudi iz nekega drugega vidika, ki posebno živo zanima Slovence, ker bi to cono vodil konzorcij, v katerem ne bi imefla slovenska občina v Sovodnjah nobene avtonomne pravice, če se vključi v konzorcij (kar je pozneje tudi storila). Opozarjali smo, da so Sovod-nje slovanska občina in da ima kot ta Občina tudi svoje specifične probleme, ki jih konzorcij goriške industrijske cone ne bo reševal. Na to pa niso pomislile politične skupine P3I in SDZ, ki so soglašale s tem, da se občina Sovodnje vključi v konzorcij te cone. Predstavniki KPI so na sestanku v Sovodnjah poudarili, da je upanje, da bo bodoča industrijska ekspanzija prinesla blaginjo le iluzija in da bi moral prevladati večji čut odgovornosti. Za bodočnost Gorice, talko smo pisali v našem listu dne 6.5.1966, bi bilo bolje, ako bi se odločno zavzemali za smotrnejši gospodarski razvoj in ako bi se zadovoljevali z omejeno Industrijsko ekspanzijo. Vse to bi bilo mogoče doseči tudi z obstoječimi instrumenti kot je na primer goriška prasta cona, v katero spadajo tudi Sovodnje, predvsem pa -s pospeševanjem medna rodnega prometa, kmetijstva, vrtnarstva in turizma. Zal nam je, da ni takrat sovodenjska občinska u-pra-va upoštevala teh tehtnih argumentov in se je Vključila v konzorcij industrijske cone seveda pod pritiskom političnih skupin PSI in SDZ. Sedanji odcep avtoceste Vil-lesse-Gorica bi lahko potekal severno od Sovodenj toda tu bi presekal del industrijske cone. Sovodnje pa kot član konzorcija tega ne more zahtevati, vezana je torej na obveznosti, ki jih je sprejela kot članica konzorcija industrijske cone.
Današnji problemi v zvezi s grad-'Ujo odcepa avto ceste skozi Sovodnje izhajajo torej iz goriškega regulacijskega načrta, ki je bil odobren u'ija 1966 in je predvideval, da bo nova industrijska cona nastala med Štandrežem in Sovodnjami m da sc bo mesto širilo na področju Štandreža.
KPI je lahko vztrajaal na svojem stališču, saj ni imela vezanih rok. Druge politične sile so morale kloniti ter žrtvovati pravične zahteve mesta in «llovensfce narodne Skupnosti na oltarju levega centra.
J. J.
Prepir
za obrano kost
Kot smo že omenili, je bila razprava o regulacijskem načrtu dolga. Na načrt je hotela vsiliti že prejšnja demckristjanska uprava, a je zadela na močan odpor. To, kar dolgo ni uspelo demokristjanom samim je leta 1966 uspelo levemu centru. Talko se je pokazalo protislovje socialistov, ki so v preteklosti temu nasprotovali, ko so pa stopili v odbor so to odobrili. Protislovno je bilo stališče Slovenske demokrat-ske zveze, ki se je pred tem datumom odločno zoperstavljala takemu urbanističnemu načrtu, a ga je potem ugodno sprejela.
Samo KPI je ostala dosledna. Vztrajala je na stališču, naj se go-riško mesto širi na področju ob Soči v smeri Ločnika, ki spada pod vojaške služnosti. Komunisti so jasno povedal1!, da urbanizacija štandreža in ustanovitev industrijske cone med štandrežem in Sovodnjami pomeni hudo nevarnost za slovensko narodno skupnost, ki živi 'kompaktno na teh -področjih. Nasprotovali, so tudi uničenju cvetočega vrtnarstva v Štandrežu. Danes tudi v zvezi z zadnjimi dogodki v Sovod-njah in štandrežu, ipestf'a vedno bo! j jasno, da je bilo stališče .komunistov pravilno in dosledno borbi za pravice slovenske narodnemanjšine.
Vprašanji v zbornici in senatu o dogodku na Opčinah
nje zadeve in ministra za delo. Podobno vprašanje je vložil v senatu prof. Paolo Sema.
Takoj, ho je zvedel o dogodku na Opčinah, je poslanec Albin Šksrk vložil vprašanje na ministra za notra-
Podpisani vprašuje notranje m'nistrstvo in ministrstvo za delo, če vesta, da je upravnik neke lekarne na Opčinah (Trst), kjer živi velika večina Slovencev, odslovil dr. Kacinovo, Slovenko, in se pri tem oslanjal na neresnične vzroke. Rer pa je, da je bila odslovljena zato, ker je pri delu govorila v materinščini z ljudmi, ki jim je stregla.
Vprašujem, če menita ministra, da je to v skladu z načeli o enakopravnosti republiške ustave in rad bi vedel, kakšne nujne ukrepe nameravata ministra podvzeti.
'Pred kratkim je načelnik skupine svetovalcev PSU v goriškem občinskem svetu odv. Peter Sancin poslal odprto pismo goriškemu županu Martini zaradi neizpolnjene obljube izpred enega leta o namestitvi tabel z imeni slovenskih šol v Gorici. V tem pismu je tudi govor o ustmenih in pismenih zagotovilih, ki jih je odbornik za javno vzgojo in kulturo dal omenjenemu sveto valcu pred dobrimi ena)stimi meseci. Ob koncu pisec ugotavlja, «da je zakasnitev v reševanju sedanjega primera zares neupravičena» in še, da želi poudariti, «da teh pomanjkljivosti ni moč pripisovati političnim namenom». Nimamo nič proti temu, da slovenski svetovalci katerekoli politične skupine zahtevajo od občinskih odborov izpolnitev sprejetih obveznosti do Slovencev. Ne strinjamo pa se s zaključkom omenjenega svetovalca, ki hoče problem prikazati kot tehnično pomanjkljivost. Gre namreč za pomanjkanje politične volje!
V «Katoliškem glasu» z dne 5. decembra 1968 na 4. strani pa so navedene politične osebnosti goriške SDZ, ki so se za ta problem zanimale, nadalje poti v Trst s pristojnim. odbornikom, presiikanje podobnih napisov na tamkajšnjih poslopjih pa še druge korake do šolskega skrbništva, pokrajinskega nadzornega odbora, katero podjetje plošče izdeluje, itd. Obenem pravi, «da se za stvar vztrajno zanimajo pristojni občinski funkcionarji in uradniki. To lahko potrdijo odbornik in svetovalca SDZ, ki stalno pozorno zasledujejo potek zadeve». Zares velika «vztrajnost in vnema», če se v enem Setu ni še namestilo par napisnih tabiic (op. ur.). Ob koncu pa «Katoliški glas» zaključuje: «Če bi se kdo drug za stvar resnično zanimal, bi moral za vse to vedeti!...»
Kdo je torej prvi odkril Ameriko? čudno pa je, da se nihče izmed slovenskih prvakov PSU in SDZ prepira zaradi «zaslug» pri odobritvi goriškega regulacijskega načrta, ki je določil industrijsko cono med-Štandrežem in Sovodnjami, ki bo uničila štandrežke kmete in ima že sedaj negativne posledice za sovodenjsko občino, kot je izgradnja avto ceste, ki bo vas Sovodnje presekala na dvoje. Kot se je že večkrat zgodilo v teh letih so slovenski prvaki omenjenih skupin na Goriškem prepustili demokristjanom levji delež (seveda v škodo slovenski narodni manjšini) sami pa se prepirajo za obrano kost.
S tržaškega ozemlja
Z Občin
Dogodek, ki je razburil Opčine ni ostal samo v dnevnem časopisju. Takoj, je izbruhnil tudi val političnih protestov, ki se je nato spremenil v dejansko akcijsko enotnost vseh Opencev na zelo visoki politični ravni.
Sestavili iso koordinacijski odbor, ki bo vodil alkcijo, da se odpravi krivica, prizadejana dr. Kacinovi in nastopili pri oblasteh. Osnovna žabi eva se tiče tudi dr. Kacinove, toda v bistvu prehaja vprašanje ene same osebe v splošno vprašanje o rabi našega rodnega jezika, o pravici, da se s Slovenci govori po slovensko.
Za to so odgovorne pokrajinske in občinske oblasti, ki bi morale poleg vsega drugega tudi same zaposlovati ljudi, ki'vedo slovenščino. in to načelno.
Openci so izdali skupen letak, ki so ga podpisale vse politične in kulturne organizacije, od prosvetnega društva «Tabor» do sekcije KPI, od Slovenske skupnosti do športnega društva «Po,let;> in partizanske organizacije.
Sestavili so tudi resolucijo, pod katero se bodo zbirali podpisi in kli jo bodo ponesli v skupni delegaciji tržaškemu županu.
Pismo
iz Repentabra
SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU Kulturni dom
V	nedeljo, 22.12.1968 ob 16. uri
V	četrtek, 26.12.1968 ob 16. uri
DANILO GORINŠEK
Rdeča Kapica
vesel« pravljica v treh dejanjih
Prodaja vsetopnic vsak dan od 12. do 14. ure ter eno uro pred pričetkom predstav pri bjagajni Kulturnega doma ; ob nedeljah in praznikih eno uro pred pričetkom predstav. ,
SKGZ
Prvo trimesečje se bliža koncu, šolski patronati so zaposleni z reševanjem problemov obdarovanja strok in urejanja pošolskega pouka, le v občini Repentabor je delo šolskega patronata zastalo. Zanimali smo se za vzroke in smo izvedeli, da je na novo sestavljeni odbor že imel prvo sejo na kateri je bil izvoljen za tajnika g. učitelj Lev Bitežnik. Ker pa mora vsako imenovanje članov v šolski patronat potrditi g. šolski skrbnik, ne more odbor začeti z delom, dokler ne dobi te potrditve. Do sedaj je to vprašanje ostalo nerešeno.
Čemu se po nepotrebnem zavlačuje? Ali nimamo Slovenci pravice do svojega predstavnika niti v vasi, kjer smo v večini? Saj se je v občini priglasilo za pošolski pouk 28 slovenskih in z italijanskih učencev!
Pričakujemo hitro in zaželeno rešitev.
(Nadaljevanje s 1. strani) danju njenega glavnega sveta so jasno prišla do izraza stremljenja po či m več.j i strnjenosti Slovencev pri tako imeno vtrnem «nastopanju navzven», po njihovem uveljavljanju v javnem življenju, po njihovi soudeležbi v življenju sodržavljanov.
Borba za naše narodnostne pravice mora težiti k odstranitvi vseh mogočih zaprek, ki se nam posteifci-Ijajo na poti v razvoju na vseh področjih od političnega do gospodarskega in kulturnega življenja, s perspektivami, ki ne smejo omejevati našega razvoja v zaprtem krogu, temveč svobodne uveljavitve v razvoju in utrjevanju demokracije v vsej italijanski družbi.
V boju za narodnostne pravice Slovencev je vsak nacionalizem sovražnik. Komunistična partija Italije, ki stalno poudarja nujnost vsebinske enotnosti med narodno manjšino in splošno borbo italijanskih ljudskih množic, med borbo za narodne pravice Slovencev in borbo za demokracijo in socializem v Italiji, si prizadeva, da zagotovi najširšemu, enotnemu delovanju slovenske manjšine podporo italijanskih delovnih množic v deželi in v vsej državi.
«Slovenci — je dejal Boris Race v svojem poročilu na zasedanju glavnega sveta SKGZ — se čedalje bolj uveljavljajo kot ustvarjalni dejavniki v delavskih strankah. Zaradi tega rastejo njihova pomembnost, ugled in avtonomija ter vedno bolj v praksi uresničujejo načelna stališča, oblkujejo konkretne zahteve ter iščejo najprimernejšo pot v boju za naše pravice». Slovenski človek čedalje jasneje in močneje, v množični obliki, v manifestacijah, kaže svojo narodno pripodnost. «Toda kvalitetno spremembo, torej bistven korak naprej — je podčrta! Boris Race — bomo dosegli, ko bo vsak posamezni Slovenec ob vsaki priliki manifestiral svojo narodno pripadnost.»
SKGZ, kot se je izkazalo na zasedanju njenega glavnega sveta, ima vse možnosti, da postane glavno in dejansko zastopništvo vseh demokratičnih Slovencev v Italiji. V tem smislu je tudi storila že dobršen korak naprej in upati je le, da bodo temu sledili še drugi pozitivni ukrepi v korist slovenske narodnostne skupnosti. Pred to organizacijo sloje še težke in odgovorne naloge; oremostiti bo morala še velike politične in organizacijske ovire. Dejanska reprezentantivnost mora sloneti na najbolj demokratičnih načelih in če bo SKGZ zvesta tem načelom si bo priborila zaupanje, spoštovanje in simpatije vseh do-hšhpC ta etaoetaoe taoineta oinett bromislečih in poštenih Slovencev-
DELO
glasilo KPI za slovensko narodno manjšino Direktor Marija Bemetič Odgovorni urednik Anton Mirko Kapelj Tisk: Tip. Riva - Trsi - Ul-Torrebianca 12