97. številka.
Ljubljana, soboto 30. aprila.
XIV. U<o, 1881.
NAROD
Kako je gospod vitez Vesteneck slovo jemal.
(Nemška idila.)
V sredo po polunoči podala sta se dva tukajšnja narodnjt-ka v kazinsko kavarno, da bi pred spanjem pila še črno kavo. Tiha noč je bila in božji mir je počival nad kazinsko kavarno. Nekoliko zaspanih markerjev tavalo je okrog ter komaj pričakovalo trenotka, da bi smelo zlesti v mehko posteljo.
Prijatelja se vsedeta k mizi ter srebata počasi kavo, katera se je jima prinesla. Govorila sta slovensko o mnogovrstnih stvareh, in posebno tudi o francoskej ekspediciji v Tunis.
Tedaj pa se hipoma odpro vrata in v kavarno prikoraka ponočna družba, ponočna vesela družba, ter postavi svoje šatore pri oddaljenej mizi.
Naša narodnjaka pa sta mirno pri svojej mizi sedela ter s svojimi mislimi preletavala države nekdanjih pomorskih roparjev. Prav čisto nič nijsta pričakovala, da jima grozi jednaki napad, kakor Krumirjem od francoskih armad.
Sosednja miza, začuvši, da se tu slovenski govori, pričela se je namreč kuhati in videti je bilo, da vesela ponočna ta družba pripravlja važno državno akeijo. Čuli so se klici: „Was, dieses Gesindel bleibt nicht in dem Loehe vis-a vis! Kommt auch her, um uns hier zu belastigen!" itd.
Hipoma pa so zavrtali plin pri svojej mizi ter planili k mizi, kjer sta sedela naša narodnjaka. Bilo jih je sedem glav, mej njimi, pravijo, da tudi profesor tukajšnje gimnazije. Posedejo se krog mize. Ali naša prijatelja se nijsta dala premotiti  v svojem po-
govoru in še vedno sta se sprehajala po livadah herbereskega primorja.
Tedaj pa so oni gospodje pričeli svoj na skok. Vodil jih je človek velike, dolge postave, ki se je od druzih svoj'h tovarišev, mej katerimi je bil menda tudi profesor tukajšnje gimnazije, odlikoval s plešo na glavi. V jeden-mer so kričali mej soboj (in omenjeni vodja je tudi kričal): „Was, in dieser Spraehe reden sie hier! In dieser Srtiispr«eli«'. «lit»s«»r lliinclspraclic ! Bauernsprache ! Knechten-sprache!" itd.
Kakor rečeno, take izraze so rabili vsi in tudi omenjeni vodja! Menili pa so pri tem jezik slovenski, dragi nam materni jezik.
Naša prijatelja pa sta še vedno mirno sedela, samo, da se je starejši delal, kakor da bi ne umel nemščine.
Tedaj se je vodju nasprotnikov pretrgala potrpežljivosti nit in stopil je iz rajde svojih prijateljev, mej katerimi je bil, kakor pravijo, tudi profesor na tukajšnje) gimnaziji, ter pozval mlajšega naših prijateljev na dvoboj. Sedaj hočemo imenovati onega mogočnega vodja z Er (gross Er), tega ponižnega in na boj pozvanega mirnega gosta pa z er (klein er.) Razvil se je tale dialog.
Er: BWas fbtiren sie mich?u
er: „Ist mir nicht im Traume eingefallen, Herr Bezirkshauptmann !u
Er: „Kennen sie nricb?"
er: „Ja wohl! Herr ltitter von Vesteneek, frtlher k. k. Bezirkshauptmann in Littai, jetzt fiir die Umgebung GrazV"
Er: „Woher kennen sie mich!"
er: „Ich habe im Landtage ihre Reden stenographirt und corrigirt!"
Tu se je gross Er brez dvombe domislil, s kom da ima opraviti.
Er: „Warum reden sie diese Spraehe?"
er: „Weil es mir beliebt."
Er: „Ich vvilrde mich als k. k. Beamter schiimen diese Spraehe zu reden!"
er: „Ich schiime mich nicht! Doch gibt es Sachen, fiir die man sich mehr schiimen konnte!"
Er: „ Ich werde mir die Unehro anthun und vverde ihnen ins G e s i c h t s p u c k e n ! "
er: „Ste w(irden es vielleicht bereuen!"
Potem pa je boj trajal še nekaj časa. Ali končno so se napadniki, ker naša prijatelja mize, h katerej sta se bila prej vsedla kot gospodje sovražniki, zapustiti nijsta hotela, vzdignili ter zapustili lokal. Časih se je videlo, kakor da bi gospodje sovražniki hoteli udariti. No pa so se vendar še sramovali napasti v ogromnej svojej večini samo dva nasprotnika.
Čemu smo objavili to idilo. Samo iz uzroka, ker se jo na tak način napadel materni naš jezik, na tak nespodoben način, kakor dosedaj še nikdar. „Ich wih<i<1 mich als k. k. Beamter schiimen diese Spraehe zu reden!" Tako se govori o jeziku, katerega govoriti se ni j sramoval sam pre-svitli cesarjevič!
S takimi elementi je pač bi »vvspešna vsaka diskusija. Ali menijo ti gospodje, da so napočili zopet srednjeveški časi, da nas bodete po ulicah in po gostilnah napadali! Ali bodemo morali revolver soboj nositi, če se bodemo podali pod jasno solnce?
Politični razgled.
bolnim e «2 «'>.«*««'.
V L j u b I i a n i 2\). aprila. V včerojšnjej seji dr/..n ne« ; /Jutra
Nasledniki Bogdana Hmelnickega.
Po Kostoinarovu in drugih spisih napisal J. Stuklasa. (Dalje.)
Ta novi ugovor z Moskvo res nij bil po volji starešinam in imenitnim Kozakom, ki so uvideli, da jih vabi Moskva k sebi; ali nij mogel zadovoljiti tudi ostali narod, ki je videl zopet svoje nade na poravnanje pravic izgubljene. Ta ugovor je bil prijeten samo za neke odlične osobe, ki so se mogle naravnost v Moskvo obračati ter si tako pridobivati razne pravico in darove: eni na zemlje, drugi na dom ali mlin. Hodili so v Moskvo polkovniki se svojimi polkovnimi starešinami, hodili duhovni, hodili načelniki z meščani; vsi so dobivali razne milosti in darove: sobole, kupice itd.  V Moskvo prišle Maloruse so obično iz-
praševali ter njihove radovedne besede zapisovali. Opazivši, da se more na tak način kaj dobiti, začeli so Malorusi pisati v Moskvo vesti jeden o drugem: sebe so hvalili, druge črnili.
Poljska se je opomogla. Vojska z moskovskim gosudarstvom se je zopet obnovila. Moskovska vojska je bila potolčena v Litvi. Po Ijaci so se vzdignili, da odvzemo Moskvi Ukrajino. Glavni vodja moskovskih vojsk v Ukrajini Šeremetev je hotel na svet perejaslavskega polkovnika Cicure Poljake nadkriliti ter sklenil iti na Volin v poljske pokrajine; z njim pa je moral iti tudi Jurij Hmelnicki s Kozaki. Šere-metev, Človek ohol in surov, je končno raz-dražil proti sebi tudi Kozake in duhovne, a končno samega Hmelnickega se svojo neuljud-nostjo in drzovitostjo: „Temu hetmančku — je rekel o Hmelnickem Šeremetev — bi se bolj spodobilo, da guske pase, nego da het-mamije".
V đrugej polovici septembra leta 1660 86 je vzdignila ruska vojska proti Voli nij i. Hmelnicki s Kozaki je šel po drugej poti. Poljaki, pod vodstvom Ljubomirskega in (kmečkega, so napali moskovsko vojsko, potolkli jo ter se vtabor'li pod mestecem Čudnovim; kmalu potem pa so Poljaki skupaj s Tatari, 7. oktobra, napali kozaško prtljago pri Slobodišču, nekoliko vrst od Čudnova. V kozaškem prevozu je nastal velik nered. Mnogi starešino so se srdili zaradi tega, da so se njihova prava, zaključena v ugovoru perejaslavskem, kar očitno gazila; zatorej nijso hoteli nič več Moskvi služiti, jezili se na Seremeteva ter govorili, da je bolje pomiriti se s Poljaki. V poljski tabor se je odpravil kot posel vojskin Teter Dorošenko, ki je izvanredno umel čuvati svoj ugled pred Poljaki. Predlagaje Ljubomirskemu mir, ni dozvolil on poljskemu panu kričati nanj, nego je rekel: „mi predlagamo vam dobrovoljno mir — po-
je predsednik Smolka omenjal predstojeće poroke cesarjeviča Rudolfa a princesinjo Štefanijo in naglašal radost, ki navdaj e vse avstrijske narode ob tej priliki. Predsedništvo je bilo pooblaščeno, da visokemu paru čestita ob tej pri-' liki v imenu zbornice. Pravosodnji minister je predložil civilnopravni postopnik, finančni minister pa zakon o prostosti štemplja pri konvertiranji hipoteknih dolgov iz višjih na nižje obresti. Potem pa se je pričela glavna debata o proračunu. Prvi je govoril zoper „liberalni" poslanec Mauthner. Novega v njegovem govoru iskati bil bi prazen trud. Zabavljanje na desno, to je vse. Koncem pa je patetično vskliknil: „mi (levičarji) smo in ostanemo črno-rumeni!" Greuter pa mu je zaklical: „Vaša barva je črno-bel a!"
V Gradci je umrl fzgm. Ludvik Bene-<l«'k. znan in nepozabljen iz nesrečne vojske 180G leta Benedek je prevzel tačav vrhovno poveljništvo zoper Pruse postavljane avstrijske severne armade in pri Kraljevem Gradci je bilo, ko je njegova nezmožnost vrgla stotine in stotine avstrijskih vrlih sinov smrti v naročje. Prusi so ga tako rekoč na lima-nice vjeli, njegovo armado od vseh stranij napadli in jo razpršili. Vsled tega je bil dejan Benedek in še drugi generali v preiskavo, katero je pa prestrigla cesarjeva milost dne 4. decembra. Dal Bog, da bi se taki usodni dogodjaji ne ponavljali več v Avstriji.
V iii&u je clržia v«*. Itirdii car Aleksander III. je poslal lastnoročno pisano pismo knezu Gorčakovu v Nizzi, ker je 27. t. m. praznoval petindvajsetletni«) svojega kanclarstva, v katerem naglasa, da je Gorčakov v vnanjej politiki zopet vzpostavil opravičeni upliv Rusije mej velevlastimi, omejenja vsled krimske vojske odstranil in da je carju pomagal odpravljati vse sitnosti, ki so nastale zavolj predrznosti tujih vlad. Pismo se spomina tudi Gorčakovljeve delavnosti za osvobojenje balkanskih narodov. — To pismo bode Nemcem marsikatero upanje razdrlo.
Predlog Rusije, naj bi se sklicala evropska konferenca, ki naj bi se posvetovala, kako bi se dalozatreti nihiliste in socijaliste, je bil mej evropskimi vladami z različnim mnenjem vsprijet.
Crnagora je baje z ozirom na moha-medansko prebivalstvo spremenila barve svoje kupčijske zastave, ki bode odslej modro-rdeče-bela in imela v sredi na mestu križa knežev-ski klobuk s črkama II. L Doslej je bila ta zastava belo-rdeča.
V C«»risrra<Iu se je izvlekla dtara uže na pol pozabljena stvar na dan. Ko so prednika zdanjega turškega sultana, AbdulAziza, našli 187G. 1. mrtvega v postelji, s prestriže-nimi žilami in poleg njega škarje, reklo se je, da se je sam okončal. Zdaj po se iz turške stolice poroča, da je bil Abdul Aziz umorjen, da so ga morilci najprej udušili, potem pa mu prerezali žile, da bi sum od sebe odvrnili, V zaroti so bili moški in ženske. Zdanji sultan je sklical tajno komisijo, ki je stvar preiska-
vala in d»spela do navedenega konca. Več udeležencev onega zločina je dejanih zdaj v zapor. —
Dne 27. t. m. je Bradlaugh zopet prišel v aii&lcMlio spodnjo zbornico, a so ga šiloma ven iztirali. Labouchere je predlagal, uaj se vsakemu poslancu dovoli ali prisega ali pa kaka izjava na mesto prisege. Northcote — kateri prevzeme baje vodstvo konservativcev — pa je naglašal, da se prisega ne sme onečastiti. Ta stvar da je sitna in vlada naj zbornici iz teh sitnostij pomaga. Giadstone je odgovoril, da nij dolžna to storiti, nego opozicija, ki je sama kljubu vladinej previdnosti prozvala to sitno vprašanje; predlagal pa je, da se Laboucherov predlog postavi na dnevni red prihodnje seje. Labouchere pa je zatem svoj predlog preklical.
Dopisi.
Iz Celja 27. aprila. [Izv. dop.] Pretečem teden so trije dijaki tukajšnje gimnazije profesorju Gubo pobili okna njegovega stanovanja, baje zato, ker pri vsakej priliki ščuje nad Slovence.   Policija je vse tri ovadila tu-kajšnej c. kr. delegiranej sodniji in 25. t. m. se je vršila tam pred sodnikom g. pristavom Sehwentnerjem končna obravnava. Vsi trije za-toženci so obstali, da so metali kamenje v okna profesorja Gubo;  pobili so jedno okno, a kdo izmej treh je okno ubil, tega obravnava nij spravila na beli dan. Sodnik je potem vse tri zatožence od zatožbe odrešil. Državnega pravd-nika namestnik se je zoper to razsodbo pritožil  in  tako  bode  zdaj  drugi  mesec zopet obravnava   pred   tukajšnjo   okrožno sodnijo. Vodja naše gimnazije znani g. dr. Svoboda je letal kakor besen po mestu, tako ga je to razkačilo,  da so bili dijaki oprošteni zatožbe, nadjal se je menda, da bode dobil sleherni nekaj mesecev zapora.   Druzega dne je letel do  državnega  pravdnika  in  do predsednika okrožne sodnije, baje zato, da bi okrožna sod-nija ovrgla razsodbo prvega sodnika in bi dijake ostro kaznovala.
Gospod Svoboda menda misli, da sodniki nemajo vesti in lastnega prepričanja in da sodijo na „komando". Kaj je opravil g. Svoboda pri g. predsedniku nam nij znano, a gotovo nij mogel dobiti druzega odgovora, kakor tega, da bodo neodvisni sodniki sodili o tej stvari in da sodniki nijso podvrženi nikakeršnemu uplivu.
■z Višnjo gore 14. aprila. [Izv dop.] Na višenjskem obnebji prikazala se je nova, do sedaj neznana zvezda, ki hoče svojo luč razširjevati ter razsvetliti vse učitelje litijskega
meinderat der landesfiirchterlichen stadt Weixel-burg", kakor njegov predstojnik višenjski Ciceron, sliši na ime Heger (znabiti Hoger?) Tuhtal je ta provizoričen mož noč in dan, kaj naj bi sedaj učitelji litijskega kraja storili Ve-steneeku, ,dem hort und schirm einiger lehrer" ! In glejte! Prišel je sveti duh ter razsvetil njegovo modro glavo. Kakor govore kronisti, šel je v Ljubljano kupit album; učitelji naj se dado fotografirati. Heger pa bo prosil za privatno avdijenco g. Vestenecka in njemu naj se izroči v spomin in zahvalo, kar je nekaterim učiteljem storil, krasen album s fotografijami vseh učiteljev litijskega okraja. Pa oj, mizerija! V vsem lit'jskem okraji nij ni jednega fotografa, treba bi bilo tedaj nekaterim učiteljem v Ljubljano iti ter se dati fotografirati. To se je pa celo tistim učiteljem prehudo zdelo, ki so vedno le v Vesteneckov rog trobili. Mi pa iz srca obžalujemo, da nijso mogli te lepe ideje izpeljati. Zato pa damo nabiratelju učiteljskih fotografij ta-le svet: On naj izroči g. Veste-neeku svojo in fotografijo svojega predstojnika višenjskega Cicerona in on jih bode bolj vesel, kakor devet in deset drugih, ki se nijso udali v njegove naklepe! — Čudno se nam pa vendar zdi, da so nekateri učitelji tako bojazljivi, da se udajo nameram tacih provizoiičnih produktov polževega znaeaja!
Od »v. Ko k a na Dolenjskem 25. aprila [Izv. dop.] (Vesteneek — priljubljena in obče spoštovana osoba v litijskem okraju.) Ljubljanski nemški listič je v enej svojih predzadnjih številk posvetil vse svoje misli prestavljenemu vitezu Vestenecku trdeč, da je uživa vse zaupanje prebivalstva. No njemu ne smemo tega z meriti, dobro vedoč, da drugače pisati nij smel. Znano je bralcem „Slovenskoga Naroda", da so kmalu po litijskem oknopobijanji začeli nekateri mameluki pobirati podpise za zaupnico Vestenecku.
Tedaj se je pač pokazalo vse zaupanje, ;;i ga uživa pri prebivalstvu; kakor smo zve deli iz zanesljivega vira, dobil je v celej Litiji le pet podpisov zase. To je sijajna zaupnica ! — — — V Zagorji, kjer je tovarnica, dobil je seveda petindvajset podpisov; to nij nič posebnega, vsaj vemo, da so bili ljudje k temu komandirani — odvisni težaki store pač vse, kar želš. Ko je bila mej ljudmi znana novica, da je Vesteneek prestavljen, videl si povsod vesele obraze.
Le nekateri ljudje, diver/ni policijsk agent V., delali so kisle obraze. Radi jim verjamemo, I da so z Vesteneckom več zgubili,  kakor pa
okraja.   Ta zvezda, ki pa ne nosi na svojih
vizitkartah priimka „oberlehrer und erster ge-1 nedoraščeti otrok, kadar mu umrje oče.
zabite staro zavist, ako ne — mi imamo puške in sablje". Dne 18. oktobra so ustanovili Kozaki s Poljaki ugovor na podlogi gadjackega traktata, samo z izključenjem ene točke, ki se je potezala na veliko kneževstvo rusko in ki je bila najvažneja v tem ugovoru. Dokončavši tako s Kozaki, so Poljaki obseli moskovsko vojsko.  Vreme je bilo deževno;  Rusi nijso imeli dosta priprav za vojsko niti hrane. Pe rejasljavski polkovnik Cicura se je se svojimi Kozaki izneveril ter se udal Poljakom. Ta okolnost je  prisilila Šeremeteva,   da položi orožje.   Poljaki so  sklenili z njimi dogovor, podoben onemu, kakeršnega so sklenili nekdaj se Šejunom. Moskovska vojska se je razpustila pod pogodbo, da ima orožje in zastave položiti pred noge poljskih pano v, a potem da se jim bode ročno orožje vrnilo; vrh tega se je Šereinetev  obvezal  rusko vojsko izpeljati iz vseh maloruskih mest. Ali ko so Rasi položili
orožje, predali so jih Tatarom na ubijanje in pokončanje; Šeremeteva samega pa so dali tatarskemu vojskovodji sultanu Neredinu v plen, a druge velikoruske vojskovodje so odpeljali v Poljsko.
Na ta način je biia zopet vsa Kozačka stran na desnem bregu Dnjepra podvržena Poljskoj. Na levej strani nijso hoteli biti podlo/ni Moskvi poltavski, prilucki in mirgorodski polki; ali polkovnika perejasljavski Somko in nježinski Zolotarenko (oba sta bila šurjaka Bogdana Hmelnickega) sta bila privrženika carjeva ter 8tu v kratkem prisilila vso Ukrajino na levem bregu Dnjepra, da se je pokorila moskovskemu gosudarstvu. Juri Ilmelnicki je poskušal nekolikokrat prodreti na levi breg, »li je bil odbit od Somka, ki je postal zapo-vedajoči ataman.
Od tega časa so se ponavljali na obeh straneh Dnjepra nemiri.  Na desnem bregu je
narod mrzi] Poljake ter se podal rajše carju; starešine in  polkovniki   so omahovali; mladi ataman se nij mogel razumeti s podložnimi; koncema pa je čuteč in uvitlivši svojo nesposobnost sklical Kozake na zbor pod Korsun ter objavil, da ne more upravljati kozačke zemlje, kajti Bog mu nij dal očetovske sreče, ter se zato hoče oddaljiti od sveta: 6. januarja 1GG3 1. se je postrigel.   Mesto  njega je zadobil ata-manstvo po zvijačah in podkrpu Pavel Tereja, bivši Hmelnickijev polkovnik v Perejasljavlju, hinavski sebičnež, misleči samo na svoj dobiček. Poprej je obečal ta človek v Moskvi carju svojo vernost, zdaj pa je postal privrženec Poljakov, ker je videl silo na njihovej strani. On se je oženil s hčerjo Hmelnickega,  s Stefanido, z vdovo Danila Vigovskega.   Po tej ženitvi je postal ugleden, pa tudi bogat je postal.
Na levej strani Dnjepra se je boril Somko za atamanstvo.   Zolotarenko pa ga je hotel
Mi pa le toliko pravimo! Hvala Bogu, da smo se ga znebili! S vsemi dobrotami je obsipal svoje ljubljence, ter jim dajal mnogo postranskega zaslužka. Kar si govoril mej temi ljudmi, prišlo je Vesteneku na ušesa, seveda smo take tiče dobro poznali. Gosp. okr. glavar Vesteneek skrbel je dobro za take ljudi, da bo imeli ustop v vsakej korporaciji. Podobni so ti 'judje klodijevi bandi, ki je svoje dni strašila ter razgrajala po Rimu. Znano nam je, kaj se je godilo ob zadnjih volitvah ▼ deželni zbor v našem okraji.
Pa naj bo dovelj! Upajmo, da se bode sedaj naša stvarna bolje obrnila! Pričakujemo, da ne bode novi okr. glavar podpiral vohunstva in vohunov; Odhajajočemu Vestenecku pa želimo lepo vreme, srečno pot in boljša tla za njegovo Igermanizatorsko delovanje, kakor je bil litijski okraj! — — —
Iz lionansli«' doline 27. aprila. [Izv. dop.] Pred nekaterimi dnevi razuesel se je glas, da nekdo v bližnjem Zagorji voznike za Bosno nabira in upisuje. To je nekatere posestnike konj in druge tako zbegalo, da se mnogo o tem govori, kajti pripoveduje in obljubuje se jim vse mogoče in nemogoče.
Obljubuje se voznikom, da bodo vozili erarično blago, — kje in kakovo, tega se jim povedati ne ve ali neče, da bodo imeli dnevno plačo od para konj po 7 gold., ter da dobodo zase in konje hrane po vojaško. Pri upisova-nji ima baje dobiti vsak voznik bukvice. Ker pa jih je neki „premalo prišlo", so le nekateri, kateri so ravno prvi se upisali, bili tako srečni, da so jih dobili, pozneje upisanim pa se razdele „ko pridejo" iz Dunaja. V teh bukvicah, po katerih se bode imel vsak voznik ravnati, je baje vse popisano, koliko bo voznik služil, kakove dobrote in koristi pri tem imel itd. Ker pa je vsaka prijetnost z neprijetnostjo zvezana, ter ima vsaka stvar svojo solnčno in senčno stran, zapisana so neki v tej knjižici pravila, po katerih se bode moral voznik strogo ravnati, zažugano mu je s c. kr. vojaško postavo, vojaško  sodnijo itd.
Nij nas volja preiskavati, koliko da je na vsem tem resnice, to se bode itak pokazalo Spregovoriti hočemo le nekoliko besedij našim voznikom, katere ta reč toliko zanima.
Res, denašnje kmetove razmere tega kraja so tako žalostne, da jih le oni, kateri jih, vidi zapopasti more. Zaporedoni slabe letine, visoki davki s celo vrsto raznih doklad, ubozega kmeta s tako težo pritiskajo, da ga morajo končno podreti. Uboštvo se je pri njem ugnje-zdilo, katero dan na dan narašča, ter se skraj-
dobiti za se. V Moskvo sta pisala eden o drugem sama obrekovanja, tako da nijso vedeli tukaj, kateremu bi verovali. Zolotarenku se je prijavil takrat okreten in silen pomočnik. Protopop Maksim Filimonov je uže večkrat pisal v Moskvo o maloruskih dogodjajih in bojarji so mu vse poverovali; konečno pa je prišel osobno v Moskvo ter se je znal tukaj pri bojarinu Rtiščevu tako prikupiti, da je bil, postavši poprej mnih, po priporocbi tega bo-jarina posvečen za škofa mstislavskega in oršinskega, pod imenom Metodija, ter da je bil dapač naznačen za oskrbnika mitropolit-skega prestola, negledeč na to, da je takrat še živ bil metropolit D.onizij Balaban. Moskov ska vlada nij hotela priznati Dionizija v nje-govej časti zato, ker Dionizij, v časti metropolita kijevskega, nij hotel sprejeti blagoslov-ljenja od moskovskega patrijarha.
(Dalje prih.)
nej meji bliža. Živine je razmerno jako malo več, ker se je prodati morala. Kaj pa je kmet brez živine, brez gnoja, to vsak dobro ve; ako kmet tega nema, ne bode tudi niče-snr pridelal, to je naravno. Se ve daje koučno prisiljen pri raznih ljudeh pomoči iskati in tako se le večkrat zgodi, da pade oderuhom v roke. Žalostno je, da si mora pri tacih živež — turšico na „beksel" kupovati, da ne v ceno, to se razume, a Bog, da je tako.
Se ve, da ljudje v tacih razmerah se nahajajoči, hrepene po vsacem zaslužku, po de narju, ne straše se trpljenja, da bi si le žalostni svoj položaj morda nekoliko izboljšali, kajti kdor v vodo pade, oprijemlje se za vsako bilko. —
Ne moremo se torej čuditi, da so precej, ko se je to čulo, s prva bližnji pozneje pa tudi iz bolj oddaljenih krajev, da celo po železnici, na mesto upiBOvanja hiteli in da se jih je do zdaj uže več sto upisalo. Zadnjo nedeljo videlo se je pri g. upisovalcu toliko vozov, na katerih so se pripeljavali, da bi človek mislil, da je na kakovem sejmu. Nekatere je Bosna — ta se namreč zaznamuje kot kraj vožnje — tako razgrela, da zadnjo goved iz hleva prodajejo, da si konje kupijo.
Naj bi vendar vsi oni, kateri ta nevaren korak storiti mislijo, stvar dobro pretehtali, in Be o resnici obljub in sploh cele stvari prej prepričali! Same lepe obljube ne veljajo. Naj bi pozvedeli, s kom da imajo opraviti ali nij morda vse to navaden „sch\vindel". Žalostno, da zato malo ali nič ne skrbe.
Bosna je še denes marsikateremu vozniku v živem spominu in še denes se marsikedo nevoljno za ušesi praska, ker je bil po Abend-rothovih obljubah zapeljan, kajti za svoje nemalo trpljenje dobil je le lepe obljube, na podlagi katerih pa jih je tudi on drugim delal, a je zart'di poslednjih morda še denes v pravde zamotan.
Pravijo, da se stvar rada do tretjega ponavlja. Ameriku, Abendroth, to dvoje je marsikomu vsekalo rano, katera se še zdaj zacelila nij, kaj ko bi se zdaj tretje na pleča naložilo. — Naj bi torej dotične oblasti tudi nekoliko skrbeti izvolile, da ljudje v škodo ne zabredejo.
Vi vozniki pa bodite previdni! Šolo dal vam je Abendroth, in ta nij bila prav v ceno, ako se nijste izurili nij, vam pomagati.
Domače stvari.
— (Mej volilci ljubljanskega me-sta) straši uže nekaj let nekov penzijonist, ki stanuje v Udmatu, tedaj nema v Ljubljani volilne pravice. Ta ča^ar, ki čuje na urger-mansko ime Lenarčič, hodi navadno po pisarnah in nadleguje uradnike s svojim neslanim čvekanjem ter jih moti pri delu. Pred volitvami peča se pa le z agitacijo; a na dan volitve poišče po pisarnah svoje somišljenike, seveda „trde Nemce", ter jih eskortira k vo-litvi. Kakor vsako leto tako je tudi letos „pošteno" oddal svoj listek, dobro vedoč, da nema volilne pravice in da se je le po zani-kernosti magistrat* vtihotapil v volilni imenik. Sicer se je pa letos, kakor čujemo, opazilo že mnogo druzih nerednosti in n e p o s t a v n o s t i j, katere nijso pozabljene in ne bodo.
— („Kako n a c i j o n a 1 - k 1 e r i k a 1 c i volijo".) Pod tem naslovom piše v graško teto neki dopisnik iz Ljubljane — mož mora biti še mlad in vročo kri mora imeti, prav vročo — da so narodnjaki pošiljali uradnikom pred volitvijo „Drohbriefe". In tudi sicer do-
pisnik svoje resnicoljubnosti luči ne postavlja pod mernik. Kolikor je t:»m lažij nakopičenih, te je uže taka mera, da si človek teško more misliti, kako je mogoč.«, da jih en sam človek v enej sapi toliko fibricira ! Mož ima očividno dosti talenta, blizu toliko, kakor znani inavhar Kravs, ki jo je moral iz Ljubljane pobrisati. Resno pa se s „Tagespo*tuimia lužmi vendar ne moremo baviti.
— ( P r i m a r j e m ) na oddelku za sifili-tične in kožne bolezni v ljubljanskej bolnici je bil v včerajšnjej seji deželnega odbora imenovan dr. Josip D o r n i g, zdaj praktičen zdravnik v Gradci.
— („Ljubljanskega Zvona") prva številka je zopet pošla ter bi je tedaj novi naročniki ne mogli več dobiti.
Kazne vesli.
* (Razbojniki v Sol unske j okolici) so vedno drznejši jn nevarnejši. Angleški rudniški uradnik Suter, služeč pri dražbi „Cassandrii"' poleg Soluna je dobil od Solunskega konzula angleškega svarilo, naj zapusti svoj rudmk in naj se za nekoliko časa preseli v varnejši kraj. Namesto, da bi bil dobri Bvet slušal. poprosi Sttter, da se mu pošljo za večjo varnost vojaci, kar se je tudi zgodilo. Kar neko noč nepričakovano nap de 63 razbojnikov Suterjevo hišo in se ji> takoj polasti. Turški vojaci, k-itere je vzbudil hrup, jamejo streljati na razbojnike in prčne se resen boj. Ker je bil pak Suter in njega družina uže v pesteh razbojnikom vidi, da mu bojevanje ne bilo na korist. Zatorej poprosi turških vojakov, naj ustavijo streljanje, ter se mirno umaknejo nazaj, ker on poide z raz bojniki. Njega, ženo i otrokom in štirimi Su-terjevimi služabniki so odvedli mzbojniki soboj. Ali, po dveurnem hodu poslali so vso družino nazaj v Solun, davši jej slobodo. Ženi pa so ukazali, da ima v Solunu izpoalovati, da ne pošlje vlada vojakov v gore preganjat jih in po odkupnino, popolnem v miru pu*čeni. Žena Sut< rjeva meni, da so razbojniki sami Grki, nekateri govore mah* italijanski, jeden celo angleški, vendar ne ve, je li rodom Anglež, ali ne. Angleški poslanik (loesehen dela Porto ali turško vlado odgovorno za varnost Suterjevo, zahtevajoč, da tudi ona izplati razbojnikom odkupnino, katero zanj terjajo.
* (Od Mohamedove vere zopet h krščanstvu prestopil;.) je v Kilipoplji žena bivfega Boj ka v nekem derviikem samostanu, se svojima hčerkama od katerih jedna ima 14, druga 12 let. Ona je bila prej kri-stijanka in je ušla /a h j obupnemu možu, iščoča pomoči in pravega dušnega pokoja pri kristi junake m škofu bolgarskem. — Takisto je nekov carigradski Klen li, mlad nn-obražen mož, ftegar brat je paša predstopil v pravoslavno cerkev, dasi mu je turški mufti silno odgovarja', naj tega ne stori, (iovori se, da se bode Galib Bey — tako se zove — v kratkem poročil z neko bolgarsko kristijanko.
* (Kako prosj a k i lj udi sleparijo.) Znano je, da si prosjaki, kateri povsodi po svetu n" j'-dnak način nadlegujejo ljudi, često zdrave svoje ude obvežejo, samo da jim je možno izvrševati svoj gotovo malo častni posel in ljudem nastavljati si; ob potih, ali sitnosti uganjati po hišah. Toda kolikor nam /nano — to se še nij pripetilo, da bi mati svoje otroke učila lagati, da je umrla in davša jim ponarejen mrtvašk list, pošiljala jih k usmiljenim ljudem beračit, da bi „sirotani" dali vsaj majhno vsoto za pogreb. To se je, kakor čitamo v novinah, resnično godilo v Berlinu in sleparka, neka Kamovka, je s tem, da je otroka svojega pošiljala po hišah, dajoč jim ponarejene mrtvaške liste, glaseče se na razna imena in naučivši ja, pripovedovati občinstvu mej plakanjem, v kakšnej siroščini jima je umrla mati, da sta ostala sama in da ne moreta niti pošteno pokopati svoje rodi-t.ljice, na goljufiv način nabirala si mnogo novcev. Koga ne bi genilo, ko otroka tako milo pripovedujeta in se jočeta, da seza člo-
veku v dnu srca? Teško je bilo najti kakšnega trdovratnika, ki je siroti odpodil. In kdo bi pri vsem tem mislil, da ga otroka samo varata ? Gotovo nihčd ! — Sleparko in otroka so ziiprli ter se je proti njim pričela preiskava.
I 'tu i-1 i no v I ioIHI.ih:
22. aprila: Kratic Mali, delavčev sin, 18 mes., na Poljanskej cesti šr. 47. za vodenico v možganih.
23. aprila: Aloj/.ij Kifkovič, delavčev sin, ■£ leti, oa Poljanske] cesti št. ih, za jetiko. — Marija Bedej, j delavčeva hči. 14 let, v uli ah na Grad št. 5, za sušico.
24. aprila: Marija Malinovski, 3 V* leta, v Lingar-jevih ulicah št. 5. — Neža Andcrkiil, črevljarjeva žena, 38 let,  v Florijanskih ulicah št. 14,  za tuberkulozo.
2f\ aprila: Maija Jenko, pekovskega mojstra žena, 39 let, na Manje Terezije cesti št. f).
26. aprila: Ignacij Ccpon, pismonoša v pokoji, 59 let, na Karlovskoj cesti št. 15, za sušico.
V deželnej bolnici:
20. aprila: Andrej 1'osoga, dninar, 37 let.
28. aprila: Urban Gros, delavec, 30 let, za tuberkulozo.
Tulci.
28 aprila:
Pri Moi,n : Garzarolli iz Senožeč. — Prosinag, Lf>wy, Fiala z Dunaja. — Gores,  Kron iz Kočevja.
Pri »*t»lirfn i Krti, Seeger i/. Gradca. — Karber, Relter, VVemer, Monti z Dun«ja. — MertinB iz lla-novra. — Stanipfl iz Farkažiča. — Itrozo iz Klanca.
Zahvala.
Vsem znancem in prijateljem, ki so ob priliki žalostne smrti uepozabl |ive soproge
Ernestine Koceli, % Lenček,
svojo sočutje Z udeleženjem pri pogrebu ali ])ismeuiui obžalovanjem izrazili, posebno pa dariteljem prekrasni)] vencev in gospodom pevcem izrekam v lastnem in v imenu cele rodbine najsrčnejšo zahvalo.
Na Krčke in, dne 27. aprila 1881.
Dunajska borza 29. aprila.			
(Izvirno telegrafično poročilo.)			
Enotni drž. dolg v bankovcih .	.   78 gld. 70		kr.
Knotni drž. dolg v srebru   . .	.   79 „	40	
Zlata renta ........	.   95 „	85	
1860 drž. posojilo   .   .       . .	. 132 ;	—	n
	. 840 „	—	n
Kreditne akcije......	. 333 „	—	
	. 117 n	90	
		—	n
	.      » n	32'/,	n
		54	n
Državu ■ unuke......	.   57 „	66	
Gostilna v najem.
Za Topliee fMall<knefr|p poleg južno-čelezniške postaje Zagorje na Kranjskem sprejme se soliden vešč; gostilničar.
Prositelji s kavcijo naj se obrnejo do podpisanega lastnika.
Alojzij Praschniker,
(234—2)      v Kamniku na Kranjskem.
Marij no kopeljišče
poleg Prul odpre so letos kakor vsako loto dne 1. m it j h.   Na mnogobrojno obiskovanje vabi udano
Josipina Ziakovvski.
(240—2)
(241)
Dr. Karel Koceli.
Proda se
prav v ceno zarad pomanjkanja prostora popolna opravu iz trdega lesa za Npevcrljt*ko mImcuiio.
— Natančneje se izvo v administraciji „Slovenskoga Naroda". (227-3)
Kdor je zdrav,
naj se veseli življenja,
kdor pa je bolan, naj ište pomoči pri Mori-sonovih ve g. zeljiških pila h; trpljenje se mu bode vsaj zmanjšalo, če ne hode postal zopet krepak in živ, kar se pa zgodi v največ slučajih.
Morisonove pile se dobe v vseh dobrih prodajalnicah in tudi pri našem glavnem zastopniku za Avstro - Ogersko, velikem trgovci g. Jul. Grosse-ji v Krakovem, na katerega naj se vsi trgovci in prodajalci obrnejo.
Angleški zdravstveni zbor
zaz. Ktorlsonu (159-i)
Zdravljenje po zimi.
Wl ■ SI EliMOV
antiiirl ril iški aulircvmatiSki
kri čistilni čaj
od
Franc Wilhelm-a,
lekar v Neuonkirclienii (Dolenje-Avstr.),
jo najboljšim vspehom rabil se zoper protin, trganje po udih, zastarelo hudo bolezni, zmirom gnoječe se rane, spol-sko in bolezni na polti, izrastke na životu in obrazu, kite, siiilistiška ulesa, napihnenje jeter in vranice, zlato žilo, zlatenico, bolečino v živcih, kitah in udih, stiskanje v želodci, če no gredo vetrovi od človeka, zoper zapretje, čo človek no gre lebko na vodo, zoper po-lucije, moško slabost, ženski tok, bra-morjc, bezgavke in zoper drugo bolezni, kar potrjuje tisoč priznavalnin pisem. Spričevala na zabtevanjo zastonj.
Zavitki v H snopičih po 1 gld.; za kolek iu pošiljanje 10 kr.
Popačenih izdelkov naj so nikar no kupuje iu gleda na znano v več državah zabranjene varstvene marke.
Zaloge imajo: V L j ubij »n i : Peter LaHHUik.
V Hroilu K v gen Schropol, lekar. V (iradci .J. Purgloitner, bratjo Ober-auzmeyer, VVond. Trnkoczy, lo-karji.  V Kranju Karel Savnik, lekar.
V Mariboru A 1 o j z i j Quandest, lekar.
V Metliki Kr. VVacha, lekar. V Novem mestu h o m. Itizzoli, lekar. V Postojni AntonLeban. lekar. V Zagrebu S i g.
Mitlbach, lokar. (18—12)
ini
• Zdravljenje spomladi.
Od 15. maja in 15. septembra so tarifi za stanovanja in kopelji za
25 p znižane.
ZES\3.c5.3^.In.sls:o l^opelišče
KRAPENSKE TOPLICE
na lli*va<*l4«»iu t postna in brzojavna postaja.)
To kopelišce je od Zidanimost-Siseške železniške postaje Zaprezioe 3 in od južnoželeznične postaje PollČane -t'/« ure oddaljeno. Akratotherme tega zavoda dose/.ajoče 30 dO 35" R. imajo nedosežno zdravilno moč zoper protin, kožne i u bolezni vsled ran, hronični morbns, brightii, pa-tkologične procese žensk Hi spolskih organov, revmatizem in nJega posledice, nevralgije Itd. Zdravstveni zavod jo odprl od 1. aprila do konca oktobra ter dajejo veliki basini, posebni marmorni čebri in douohc-kopelji, stanovanja, restavracije, velike obodne in biljardne dvorana in godba, lekarna, park itd. vsak moderni komfort v pol-nej meri. <>d 1. maja vozijo nuj tu in železniško postajo Poličane poštni omnibusi po dohodu dunajskega postnega vlaka ob 101 ■ uri zjutraj ter sprejemajo kolikor je osob. Vožnina 3 gld. od osobe. Za vsak drum vlak so na razpolaganje priročni vozovi, od i. junija dobivajo se v Zapreti-
culi ob dohodu vsacega vlaka vozi se v Krapcusko-Toplicc.
Na vprašanje o toplicah odgovarja topliško vodstvo in topliški zdravnik, zdravstveni svetnik dr. Edgar pi. Aigner. ČopeUilke brošure dobo so v vseh knjigoprodnjalnicalt, prospekti pri kopeljiškem vodstvu.
Krapenske Toplioe aprila 1881. (238—2)
Zoper jetiko! "^kW
Radgostski univer&atni čuj
in
rožnovsfci maho-rastlinsti celtlifti,
priporočajo bo posenuo
za vse, tudi za zastarane bolezni na pljučah, za srčne, prsne in vratne bolečine, posebno za sušico, želodčevo slabost, za splošno slabost Čutnie in začenjajočo se pljučnico!
Veliko siovilo priznanskih pisem razpolagajo se v prepričanje.
G. J. Neichertu, dipl. lekarnarju v Rožnavi.
Ozirajoč so na svojo naročbo prod 10 dnevi, prosim Vas, da mi za priloženo vsoto pošljete so dva zavitka radigostskoga univerzalnega čaja in 6 škatljic rožnavskih maho-rastlinskib celtličkov, kajti posebno ti ho mi skoraj popolnem ustavili kašelj, čaj mi pa daje slast do jedi, katere preje nijsem imel. Sč spoštovanjem
Henrik Kuu«lt9 c. kr. stotnik računski vodja. Hainburg n. D , 21. januarja 1878.
Gospodu lekarnarju J. Neichertu v Rožnavi.
Še enkrat Vas  prosim, da mi izvolite kmalu poslati s poštnim povzetjem 2 zavitka toliko hvaljenega radigostskega univerzalnega čaja in 2 škatljici rožnavskih celtličkov. Udani
(521   3)   Karel Moruvec, kralj, gozdar.
Gospodu lekarnarju J. Neiebertu v Rožnavi.
Prosim, pošljite mi s poštnini povzetjem 1 zavitek glasovitoga radigostskoga univerzalnega čaja in 2 škatljici rožnavskih celtličkov. Udani
Josip Poltel, nadučitelj. Ljubno (Štajerska), 17. marca 1877.
Čestiti gospod J. Scichert!
Zopet Vas prosim za 3 zavitke univerzalnega čaja in tudi toliko celtličkov. Ljudje mo prosijo, da zanjo naročujom. Nekdo je bil liže blizu smrti, in dasi je imel dosti zdravnikov, postajala je vendar hujša njegova bolezen, dokler da mu nijsem prepustil lednega dela vašega zdravila, ki tudi nanj izvrstuo upliva. Sč suvanjem
Iran iiailions. gostilničar.
Podlužany (Češka), 6. aprila 819.
Od toga po zdravniškoj razložbi in predpisih pripravljeni čaj, velja za lidnevno rabo pripravljeni paket z nakazom o rabi 1 gl«l. av. v. Jedua originalna škatlja Rožnovskih maho-rastliuskih celtličkov 50 kr. Za kolek in zavijanje pa lO kr. posčbe.
HuflgOMfHki mali t»rzal ni ča| in !{<»/.-novNki iiiiilio-rusUiiislii eeltlieki dobivajo so j«Mlioo le v lekarni J* Neickerta v Ko/.mu i na Moravskom i, m razpošiljajo so naročila na vse strani proti poštnemu povzetju.
Da jo pa p. n. občinstvu bolj priročno, imajo tudi zaloge slodoči lokarji: W. Mayr v i.jiinijuni. W. Konig v Mariboru« S. Mittelbach in J. (Jejbok v Zugrebu, Barmhorzige BrUder in A. No d vod v <-i;ni<i, A. M a r o k in J. Kupforschmied v CelJI9 O. Russhoim v I/ipuici, C ari Grabacher v Uuraii, J. Illing v Kot-i en uih u n. W. T h u r n w a 1 d v Celovvi.
Zaloge
napravile se bodo v vseh lekarnah in večjih prodajalnicah materijalnoga blaga. j£fa^~ Doklor HorstoVS jediuo prm u vodu za oči, prirejena natanko po starem rodbinskem receptu tega svetovno slavnega zdravnika za oči, pripravna jo za okrepljen>e in vzdržanje vida v vsakoj staroHti; v kratkem ozdravi ne da bi bolnika motila v njegovem poklicu, frišni ali stari prisad na očeh, pego na rožnici in kašo ter odpravi sitno solzonjo.
Izvirna steklenica z navodom za rabo volja 70 kr., za kolek in zavoj lO kr. več.
Prava bo dobi Mamo naravnost iz lekarno v kopolišči Rožnavi.
&BT~ ltožuovgki cvet. za živ«e9 hitro in trajno zdravlja putiko, trganje po udih in vsake vrste slabost v živcih in kitah, Izvirna sklenica TO kr. av. v., za kolek in zavoj 10 kr. več. Pravi so dobi samo naravnost iz lekarno v Rožnavi (Moravska).
Izdatelj in uradnik Makso Armič.
Lastnina in tisk „Narodne tiskarneu.