5. Pismo moje žene.
Pišem v mraku, v uri pozni ...   Ta dan so naših dva zaklali . . .
Črni, mrki so arditi;                     „Ho, Gian in Pierro — to sta lovca!
vrešče ko psi; obrazi grozni        Da bodo schiavi nas poznali
deco uče nam govoriti.                 vsi, od Idrije do Bovca" . . .
Vrešči, bahačl Pijan je zmage. Dekle beži mu pod drevesi . . . Pišem pismo — kolnem vrage: ob ognju plešejo ko besi . . .
Mira.
Verz.
Ni en pogled iz milostnih oči za kratek hip me še osrečil ni . . . Nemiren sem, ko voda, ki šumi; razbit ko slap, ki v brezdno se prši in sam si šteje kaplje  bolečine, ki padajo vse dni, vse dni . . .
Pismo.
Tisoč tajnih govoric z menoj, s teboj, je vzbudil majski klic z menoj, s teboj — in česar ti srce povedati ne sme, naj ti vse dni te črke zamolče . . .
Prebujenje.
Molče sta dan in noč prešla        In potlej — ko da ni bilo
v objemu mojih, tvojih rok,          nikdar teh težkih, čudnih sanj,
ko kamen težkih; iz srca              roke vise, oči se zro . . .
je vstala misel, kakor Bog            In brez trpljenja vpraševanj
tak daljna — težka, ko oči,          obsodil me je zadnji tvoj
zalite v solzah žalosti.                   poljub, ko dih: — ne smem s teboj
France Bevk.