LOVEfe 9 glasib Lovske zveze Slovenije iZ VSEBINE LOVEC glasilo Lovske zveze Slovenije, revija za lovstvo letnik LXX, št. 9 september - vinotok 1987 Lovca izdaja Lovska zveza Slovenije Tiska ga Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani. Poštnina je plačana pri pošti 61102 Ljubljana UREDNIŠKI ODBOR: Predsednik Borut Ingolič Odgovorni urednik Boris Leskovic Ada Bitenc, Lojze Černe, Branko Galjot, Jelo Gašperšič, Ivan Nečemar, Mitja Rebec, Konrad Sajdl in Bojan Vomer Lektor in korektor Sončika Lorenci Tajnica uredništva Vanja Bartoi Lovec izide praviloma vsak mesec Prva številka letnika izide v začetku leta, v januarju. Ta številka je izšla v 23600 izvodih. Po mnenju Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto SRS, št. 421-2/72, je LOVEC oproščen prometnega davka. Letni prispevek zveze lovskih družin po članu lovske družine, v katerem je vračunana tudi naročnina za leto 1987 in Zlatorogovo knjižnico, je 5900 din (od tega za glasilo Lovec 4035 din). Izvod revije stane 600 din. Za druge naročnike je letna naročnina 9200 din za inozemstvo 18 000 din Naročnino je treba plačati vnaprej na žiro račun Lovske zveze Slovenije. Vse gradivo za objavo pošiljajte Uredništvu glasila LOVEC, Župančičeva 9 - p. p. 505, 61001 Ljubljana. Telefon (061) 214 948. Nenaročenih rokopisov in slik ne vračamo. Cene malim oglasom: do 15 besed 800 din, od 15 do 25 besed 1200 din, od 25 do 30 besed 2200 din. Za vsako nadaljnjo besedo 60 din. Za člane lovskih organizacij v SR Sloveniji velja polovična cena. Male oglase je treba plačati vnaprej na žiro račun Lovske zveze Slovenije, Župančičeva 9, Ljubljana: 50101-678-47158. Konrad Sajdl 242 Sprejemanje in izobraževanje novih članov Miran Brence 244 Ali se divjadi v kmetijski krajini obetajo boljši časi LZS 245 Lovci, sodelujte v loteriji »Lov 87« Vladimir Pfeifer 246 O jerebicah, ki nesejo »zlata jajca« Vlado Jenko 248 Jelenjad v lovskogojitvenem območju Posavja Koristni praktični nasveti lovcem 251 Piščalka - vabilo za divje race Napravimo tople vložke Srdja Dimitrijevič 252 Bilo je in se ni vrnilo Biotehnična dela v loviščih 253 Bomo v gozdu gojili gobe za divjad? - Z. Timarac 254 Oskrbovanje mrhovišč za medveda - C. Štrumbelj Vprašanja za lovskega pripravnika 256 Vprašanja o gamsu - B. Galjot Po lovskem svetu 257 Ali živijo na Slovaškem križanci volka in psa-Z. Timarac 257 Biografija v dentinu - Z. Timarac Ivan Čufer 259 Zgodba o lovskem pobratenju (humoreska) Lovska organizacija 261 Jubilejnih 40 let SK ZLD Celje - V. D. 263 Povzetek ocene bazenskih pregledov odstrela in trofej divjadi SKZLD Celje 264 40 let obstoja LD Borovnica in otvoritev lovskega doma s hladilnico - M. Dretnik 264 LD Rakovnik: Izgubili smo že polovico lovišča - S. Lenardič 265 Strelsko tekmovanje za pokal Mercatorja 266 Ob 75-letnici slovenske Gorske reševalne službe - F. Ekar Jubilanti 267 Janez Kozina-75-letnik Špiro Žegarac - 80-letnik Literatura 267 Ocena knjige ZVERI I. Kune (Mustelidae) -S. Červek Lovski oprtnik 268 Usoda gamsje kozice - E. Rečnik 268 Novi najmočnejši muflonji rogovi - V. Varičak V spomin 269 Stanislav Kavčič Jože Pitamic Lovska kinologija 270 Predvidena legla - KZS 271 Plan kinoloških prireditev v oktobru - KZS SUKA NA NASLOVNICI: Rjavi škarnik (Milvus milvus) gnezdi v Jugoslaviji predvsem v Makedoniji, Vojvodini, Negotinski krajini, bosanskem Posavju in v Slavoniji. V Sloveniji ga opažamo predvsem zunaj gnezdilnega obdobja. Najraje se zadržuje v nižinah z gozdovi, travniki in polji, kjer lovi male sesalce, ptiče in dvoživke (pozimi se loti tudi mrhovine). Od vseh okolij ima najraje listnate gozdove. V grmičevnatem svetu je redek, manj pa je tudi vezan na bližino vode. V zraku ga najlaže spoznamo po globoko zarezanem repu, ki je globlje zarezan kot pri črnem škarniku. Ker je ogrožena vrsta ujede, je popolnoma zaščiten tudi v Sloveniji. Foto Roman Kranjc, Diana Sprejemanje in izobraževanje novih članov v lovskih organizacijah Konrad Sajdl Članstvo v naših lovskih družinah je v zadnjih desetletjih močno naraslo, tako da je zdaj v lovski organizaciji Slovenije včlanjenih že skoraj 24000 lovcev. Vsako leto dobimo nekaj sto novih članov, medtem ko jih zaradi različnih vzrokov izstopi veliko manj. Nenehno naraščanje števila članov pomeni za lovske družine in njihove zveze tudi večjo obveznost pri osnovnem strokovnem usposabljanju novih članov, za kar so te v celoti odgovorne. Odkar velja samoupravni sporazum Lovske zveze Slovenije o izobraževanju, s katerim je uveden enoten način izobraževanja lovcev, je na tem področju dosežen viden napredek, vendar pa se v praksi še vedno pojavljajo napake in pomanjkljivosti, na katere velja opozoriti. Žal za vso Slovenijo nimamo podatkov, kako poteka osnovno izobraževanje lovcev po lovskih družinah in njihovih zvezah, zato se omejujem na podatke, ki sem jih zbral pri Zvezi lovskih družin Posavja-Krško za leto 1986/87. Ta zveza združuje 25 lovskih družin s 1200 člani. Ker je problematika glede izobraževanja članov lovskih družin bolj ali manj povsod enaka, je na podlagi teh podatkov mogoče vsaj približno sklepati, kakšno je stanje in kakšne napake ter pomanjkljivosti se pri Popravek V Lovcu 7-8/87 smo pomotoma pozabili popraviti ceno za izvod te številke Lovca. Cena dvojne številke (3 tiskarske pole) seveda ne more biti 600 dinarjev, kot je natisnjeno, pač pa je 900 dinarjev. Prosimo, da oprostite zaradi pomote in upoštevate višjo ceno za izvod te številke Obvestilo Po sklepu predsedstva LZS in 10 LZS bosta 10. in 11. številka Lovca združeni v eno dvojno. Ta številka Lovca bo obeležila 80-letnico slovenske lovske organizacije. Bralce obveščamo, da bo številka izšla sredi oktobra. Uredništvo osnovnem izobraževanju lovcev pojavljajo v lovskih družinah SR Slovenije. Sprejemanje novih članov v LD Po Zakonu o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč ima vsak občan pravico, da ob enakih pogojih postane član lovske družine. To zakonsko določilo večina lovskih družin ob sprejemu novih članov upošteva. Vendar nekatere LD še vedno uveljavljajo pristopnino v denarju, in to v različnih zneskih. Druge predpisujejo prispevek za lovski dom, strelišče, minulo delo in podobno, kar pa v resnici ni nič drugega kakor pristopnina, le v drugačni obliki. Taka in podobna omejevanja, ki materialno bremenijo prosilce, ki želijo stopiti v lovske vrste, so nesprejemljiva in vredna obsojanja. Še najmanj grešijo tiste lovske družine, ki so za prosilce v članstvo uvedle kandidatno dobo do enega leta. Če se lovska družina s prosilcem pred sprejemom v članstvo dogovori o kandidatni dobi in medsebojnem sodelovanju in če prosilec na to pristane, ni nič narobe. Res je, da se občanu brez izjemnih razlogov sprejema v članstvo ne more odkloniti, ni pa nujno, da se mora že sprejetega pripravnika v družini za vsako ceno obdržati. Priporočljivo je, da lovske družine pripravnikom, če ni res potrebno, ne podaljšujejo pripravniške dobe na dve leti, ker jim v takem primeru lahko zmanjka časa za morebitno ponavljanje teoretičnega dela lovskega izpita. Upoštevati je treba, da mora pripravnik v dveh letih obvezno opraviti lovski izpit, sicer mu članstvo v lovski družini preneha. V letu 1986/87 je v 25 lovskih družinah, kolikor jih združuje Zveza lovskih družin Posavja-Krško prispelo 73 prošenj za sprejem v članstvo lovske organizacije. Od tega je bilo 67 prošenj ugodno rešenih, 6 pa zavrnjenih. Vključevanje novih članov v dejavnost LD z izbiro Lovska družina vsakemu članu-pri-pravniku določi mentorja. Če pri tej odločitvi napravi napako in tudi druga- če slabo ravna, se to maščuje pripravniku, še bolj pa lovski družini, saj si po zaslugi slabega mentorja pridobi strokovno slabo usposobljenega člana. Precej je lovskih družin, ki se tega važnega dela lotijo malomarno in neodgovorno; za mentorja imenujejo kogarkoli izmed članov lovske družine, če le hoče to dolžnost prevzeti. Premalo upoštevajo, da je lahko dober mentor le lovski čuvaj, lovski tehnik ali strokovno dovolj usposobljen član LD z bogatimi izkušnjami. Zato mora izvršni odbor dobro premisliti o izbiri mentorjev. Z mentorji se mora temeljito pogovoriti, hkrati pa od njih dobiti zagotovilo, da bodo to dolžnost opravljali dosledno, vestno in odgovorno. Izvršni odbor LD mora vsakemu mentorju izročiti načrt dela s pripravniki, samoupravni sporazum Lovske zveze Slovenije o izobraževanju in samoupravni sporazum o enotnih gojitvenih smernicah in rajonizaciji divjadi v SR Sloveniji za obdobje 1986-1990. Seznaniti ga mora s srednjeročnim in letnim lovsko-gospodarskim načrtom in z vsemi drugimi samoupravnimi akti, ki so veljavni. Mentor mora obvezno imeti Slovenski lovski priročnik, Lovsko zakonodajo in druge strokovne knjige. Vedeti mora, kdo ga bo pri delu s pripravnikom nadomeščal v primeru njegove odsotnosti itd. Ker pri delu mentorja z lovskim pripravnikom nastajajo stroški, se je treba natančno dogovoriti, kdo bo nosil te stroške. Vsaka šola nekaj stane, zato je prav, da del stroškov bremeni pripravnika, v koliki meri, pa je odvisno od njegovega gmotnega položaja in lastne prizadevnosti. To mora izvršni odbor LD v soglasju z mentorjem jasno določiti za vsakega pripravnika posebej. Preostali stroški bremenijo lovsko družino. Menim, da ravnajo prav tiste lovske družine, ki imajo bolj ali manj stalne mentorje in jih za dobro opravljeno delo tudi primerno nagradijo v kakršnikoli obliki. Ko je izvršni odbor določil mentorje in so ti pripravljeni za delo, naj skliče sestanek vseh pripravnikov in njihovih mentorjev. Na tem sestanku morajo obvezno sodelovati starešina, tajnik in Pregled opravljanja praktičnega dela lovskega izpita v letu 1986/87 (Povzetek iz dnevnikov dela 43 pripravnikov) Zaporedje Vrsta dejavnosti Število primerov % na skup. štev. prim. i. Gospodarjenje z divjadjo in loviščem - skupaj 680 34 a) gojitvena dela 440 b) urejanje lovišča 234 c) lovsko gospodarstvo 6 n. Spoznavanje lovskih veščin-skupaj 1031 52 a) izvajanje lova 974 b) lovsko orožje in oprema 57 m. Predpisi o lovstvu in organiziranost 11 IV. Sodelovanje na prireditvah 273 14 Skupaj I. do IV. 1995 100 gospodar lovske družine, lahko pa tudi drugi člani 10. Na sestanku pripravniki spoznajo svoje mentorje in funkcionarje lovske družine, dobijo pa tudi dnevnik dela lovskega pripravnika z navodili, kako ga je treba voditi, načrt dela, ki ga mora pripravnik opraviti v pripravniški dobi, pravila in poslovnik LD ter Slovenski lovski priročnik. Z vsemi drugimi samoupravnimi akti pa morajo pripravnike seznaniti njihovi mentorji v pripravniški dobi. Obenem je pripravnike treba seznaniti z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki jih imajo kot enakopravni člani LD, zlasti pa z omejitvami pri izvajanju lova, ki jih morajo upoštevati, dokler ne upravičijo lovskega izpita. Po teh osnovnih pripravah, ki so nujne in si brez njih uspešnega dela ni mogoče predstavljati, se takoj začnejo opravljati naloge v lovišču in ločevati zrnje od plev, oziroma začne se izbiranje bodočih lovcev. S tem je mišljeno, naj že v prvih mesecih pripravništva odpadejo tisti pripravniki, ki se kljub prizadevanju mentorjev niso dovolj resno lotili opravljanja nalog in ne kažejo zanimanja in volje, da bi se usposobili za dobre lovce. Kolikšen bo osip novih članov, je odvisno od pripravnikov samih, njihovih mentorjev in izvršnega odbora LD. S tem, ko nekatere lovske družine zanemarjajo potek izobraževanja že v začetni fazi, puščajo odprta vrata za vstop v lovsko družino vsem pripravnikom, tudi tistim, ki v lovske vrste ne spadajo. O tem priča podatek, da so v letu 1986/87 lovske družine na območju ZLD Posavja-Krško izločile iz članstva od 67 pripravnikov le dva. Izločanje slabih pripravnikov pa je mo- goče le pod pogojem, da mentorji dosledno, vestno, nepristransko, brez sektaštva in drugih neprimernih vplivov opravljajo svoje dolžnosti in da so v stalnem stiku z vodstvom lovske družine, posebno s tajnikom in gospodarjem, ki morata pri izobraževanju dajati vso podporo in pomoč. V lovskih družinah, v katerih so pripravniki, mora biti na vsaki seji I0 med drugim tudi točka dnevnega reda: »Pregled in ocena opravljanja praktičnega dela lovskega izpita.« Seveda morajo biti na seji navzoči mentorji, ki poročajo o poteku izobraževanja. Nekatere lovske družine dopuščajo, da o vsem, kar zadeva praktični del lovskega izpita, odloča samo mentor, kar pa je popolnoma nepravilno. Izbiranje in izločanje potekata ves čas pripravniške dobe. Neprizadevni pripravniki tako ne pretrpijo nobene škode, saj imajo še vedno možnost, da se ponovno včlanijo v lovsko družino, če spremenijo mišljenje in odnos do varstva narave, lovstva in vsega, kar je povezano z njim. Tiste lovske družine, ki med pripravništvom ne opravljajo izbire in preprosto vse pripravnike prijavijo k teoretičnemu delu lovskega izpita, ne glede na to, kakšno prizadevnost in znanje so pokazali pri opravljanju praktičnega dela lovskega izpita, ravnajo zelo neodgovorno. Največkrat pričakujejo, da bo to nalogo namesto njih opravila komisija za lovske izpite pri zvezi lovskih družin, kar pa je popolnoma zmotno. Res je, da ta komisija lahko zavrne pomanjklji- Preža na naravni vzpetini, delo lovskega Pripravniki pod vodstvom dveh lovskih tehnikov spoznavajo lovišče. Postanek in razgovor pripravnika Foto’ F Šuler 0 škodi od divjadi v gozdovih. Pozornost vzbuja od srnjaka poškodovana smrečica. Foto: J. Napret Ali se divjadi v kmetijski krajini obetajo boljši časi K razmišljanju me je spodbudil članek v Lovcu št. 5/87 z naslovom Biopreparati, ki ne škodujejo divjadi, izpod peresa Živomira Simoviča. Iz članka izvemo, da je genetski inženiring veterinarskega zavoda iz Subotice pod vodstvom dr. Mijatova sposoben polindustrijsko pridobivati različne mikroorganizme, mineralno gnojilo z absorbiranjem dušika iz zraka ter biopreparate in antibiotike tretje generacije, ki ne zastrupljajo človekovega okolja. Za razvoj industrijske proizvodnje naštetih snovi bi se moralo zanimati predvsem kmetijstvo in pristojne znanstvene ter gospodarske ustanove, seveda pa tudi lovstvo. To pa pomeni, da bi lahko v doglednem času nadomestili uporabo strupenih fitofarmacevtskih pripravkov z izdelki, ki ne zastrupljajo človekove in živalske hrane. Tako bi posnemali razvitejše dežele, ki že uporabljajo nekatera sredstva za varstvo rastlin, ki ne škodujejo divjadi. Lovci, ki se ukvarjajo tudi z gojitvijo male divjadi, smo pričakovali večji odmev na ta članek, zato naj bo moje pisanje oziroma razmišljanje spodbuda tistim strokovnjakom, ki se poklicno ukvarjajo s temi vprašanji, še zlati zato, ker vemo, da nekatera kemična sredstva, ki jih uporabljamo v kmetijstvu, niso edini zastrupljevalci neživega okolja (biotopa) in življenjskih združb (biocenoze) v posameznih ekosistemih. Po presežkih tako pridelane zdrave hrane bi bolj povpraševali na zunanjih trgih, z boljšim ekonomskim učinkom. Z dobro razvejano domačo proizvodnjo pa bi se poleg tega rešili včasih že kar nesmiselnega uvoza kmetijskih pridelkov in nekaterih pripravkov, kar daje temu razmišljanju še prav posebno težo. Akad. prof. dr. Borojevič ugotavlja, da je postal razviti svet do zaščitnih sredstev zelo občutljiv, zato bi ga kazalo posnemati. Vsa naša prihodnost je v pridelovanju zdrave, raznovrstne in kakovostne hrane. Nadalje pravi, da nas bolezni rastlin prikrajšajo le za desetino pridelka, skoraj za polovico pa slaba priprava zemljišč, slab režim vode in drugo. Prepogosto in nestrokovno škropljenje rastline uničuje, zastruplja pa tudi zemljo in vodo. Tudi lovci spoznavamo, da je zlasti mala divjad vse bolj ogrožena zaradi čezmerne uporabe strupenih fitofarmacevtskih pripravkov v kmetijstvu in ne samo zaradi poslabšanja njenega življenjskega okolja. Posebno izpostavljeni so mladiči poljskega zajca, ker se pri sesanju zastrupljajo s škropivi, katerih ostanke zajklja prenaša na svojem kožuhu. Znano je, da v naši republiki vsi zaposleni spodbujajo pridelovanje hrane s prispevki od OD pod najugodnejšimi pogoji, za različne intervencije, naložbe, programe in kmetijske operacije. Vemo tudi, da je vsaka preusmeritev v proizvodnji povezana z večjimi ali manjšimi stroški in naložbami, vendar pa zgolj profitna miselnost, ki se navadno ne meni za posledice, v tem primeru ne bi smela prevladati nad zdravim razumom. Če odmislimo to, da imamo v Jugoslaviji še vedno zelo veliko neobdelane orne zemlje in da bo potreba po zaščitnih sredstvih vedno večja, lahko trdimo, da je za sedanje krizno stanje po vsej verjetnosti kriva zgrešena kmetijska politika na osnovi tako imenovane dogovorne ekonomije. To pa se ne bi smelo ponoviti. S tržnimi zakonitostmi in skladi za spodbujanje kmetijske proizvodnje bi morali sofinancirati vse tiste DO, ki bi se odločile za tehnologijo izdelave takih biopreparatov za varstvo rastlin, s katerimi bi v najkrajšem mogočem času nadomestili strupene snovi, ki jih še vedno uporabljamo. Zato bi bila ocena porabe teh sredstev za takšne naložbe in mnenje naših strokovnjakov ter delovnih organizacij s tega področja poučna in koristna. Prof. dr. Borojevič trdi, da se bo temu pogubnemu tekmovanju nekdo moral upreti, kljub temu, da približno 5 milijard ljudi ni mogoče prehraniti brez intenzivnega kmetijstva in uporabe mineralnih gnojil ter zaščitnih sredstev. Zato je potreba po preusmeritvi proizvodnje v izdelovanje neškodljivih fitofarmacevtskih pripravkov vse bolj upravičena. Iz podatkov strokovnjakov iz republiškega komiteja (Rovan) za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano izvemo, da se uporaba sredstev za varstvo rastlin nadzoruje, upoštevajoč pri tem toleranco in karenco. Prepovedali pa so uporabo obstojnih sredstev, to je tistih, ki se počasi razkrajajo. S tem ukrepom je bila v letih od 1972 do 1975 prepovedana ali omejena raba 153 preparatov, ki so jih izdelovali iz naslednjih aktivnih-snovi: dieldrin, HCH, klordan, klorfenvinfos, aldrin, endrin, endosulfan, DDT, lindan in toksafen. Lovci smo pričakovali, da bodo že ti ukrepi prispevali k delnemu zmanjšanju zastrupljanja divjadi, posebno zajcev, fazanov, jerebic in prepelic, ki so se zadrževali v krompiriščih, sadovnjakih, vinogradih in drugih kulturah (sladkorna pesa), kjer so uporabljali pripravke na osnovi lindana in DDT. Toda uspehi so bili minimalni. Z uvedbo nestrupenih biopreparatov pa bi se kmetijstvu in lovstvu (beri divjadi) obetali boljši časi, zaradi ohranitve populacije različnih živalskih in rastlinskih vrst, ki sestavljajo življenjske združbe in splete v naravnem okolju. Če govorimo o varovanju okolja v širšem pomenu, potem je to varovanje vsega, kar nas obdaja. To pa je lahko delovno, duhovno in naravno okolje. Vsa ta področj; so življenjsko važna, zato jih moramo ohranjati in varovati. Tako lahko sklenemo, da je varovanje okolja v ožjem smislu namenjeno varovanju človeka in vseh živih bitij v naravnem prostoru. V naravno dediščino pa spada vse, kar nam daje narava, predvsem so to podnebje, zemlja, zrak, voda, rastlinstvo in živalstvo. Naša najvažnejša naloga pa je, da vsega tega ne zastrupljamo in ne uničujemo, temveč ohranjamo na tisti stopnji optimalne produktivnosti in reprodukcije, ki bo porok za pridelavo kakovostne in zdrave prehrane. K rastlinam in živalim, ki zadovoljujejo naše življenjske potrebe, pa ne spadajo samo domače živali in kulturne rastline, temveč tudi vse divje rastoče rastlinje in divjad. Slednji moramo posvečati več družbenega varstva zaradi njene uporabnosti in ohranitve naravnega ravnotežja. Končal bom s prispodobo akad. prof. dr. Borojeviča, da je usoda sveta (in divjadi, op. p.) odvisna od škropilnice, ki jo neprosvetljeni kmet nosi na svojem hrbtu/ Miran Brence, LD Videm ob Ščavnici vo izpolnjene in slabo vodene dnevnike dela, to pa je tudi vse, kar lahko stori. S tem, ko lovska družina pripravnika pozitivno oceni in mu dnevnik dela v celoti potrdi, je ta polovico lovskega izpita že opravil, kar izpitna komisija pri zvezi lovskih družin upošteva. Praktični del lovskega izpita je v letu 1986/87 opravljalo 67 lovskih pripravnikov. Že v samem začetku so iz LD prostovoljno izstopili 3 pripravniki. Kar 19 pripravnikom pa so lovske družine podaljšale pripravniški staž na 2 leti, kar kaže na slabo pripravljenost pripravnikov za praktično izobraževanje in na veliko razumevanje lovskih družin. Težko je namreč verjeti, da so tolikšnemu številu pripravnikov podaljšali staž iz objektivnih razlogov. Iz članstva so črtali 2 pripravnika, 43 pa jih je praktični del izpita pri lovskih družinah opravilo. Komisija za lovske izpite je pregledala vseh 43 dnevnikov dela lovskih pripravnikov. Med njimi je bilo vsaj 10 pomanjkljivo vodenih, s skromnimi opisi opravljenih praktičnih del. Po vsej logiki bi jih izpitna komisija morala zavrniti, vendar tega ni storila, upoštevajoč dejstvo, da so tudi ti pripravniki polovico lovskega izpita uspešno opravili pri lovskih družinah, saj so jih te ocenile pozitivno in jih želijo imeti v svojih vrstah. Iz preglednice vidimo, katera in koliko del so pripravniki opravili in zapisali v svoje dnevnike dela s posameznih področij lovske dejavnosti. Ker pripravniki v dnevnike dela ne vpišejo, koliko časa (ur) so porabili za posamezna opravila (kar bi sicer morali), je v preglednici navedeno le število primerov, brez podrobnejše časovne opredelitve. Pripravniki so se pod vodstvom svojih mentorjev zelo malo ukvarjali z lovskim gospodarstvom in predpisi o lovstvu ter organiziranosti (16 oziroma 11 primerov), veliko pa z izvajanjem lova (974 primerov). Lovske družine zelo rade zaposlijo pripravnike pri zidavi in vzdrževanju lovskih domov ter pri raznih zabavah in družabnih prireditvah (130 primerov). To seveda ne spada v dnevnik dela in se tudi ne more upoštevati pri praktičnem delu lovskega izpita. Tisti mentorji, ki svoje pripravnike ocenjujejo s tega področja dela, ravnajo napačno. Tečaj za lovske pripravnike in teoretični del lovskega izpita Obvezen 50-urni tečaj za lovske pripravnike, ki ga vsako leto vsaj enkrat organizira zveza lovskih družin, obiskujejo pripravniki dokaj redno in disciplinirano. Opaziti pa je, da se nekateri zanašajo samo na znanje, ki ga dobijo na tem tečaju in da se v lovskih družinah niso kaj prida naučili. Jasno je, da je samo opravljeni tečaj za teoretični del lovskega izpita premalo, saj je namen tečaja predvsem utrditev že prej pridobljenega znanja. Mnogi pripravniki nimajo Slovenskega lovskega priročnika. Tega pomembnega učbenika je v zadnjem času povsod premalo. Tudi med drugimi lovci, zlasti mlajšimi, je veliko takih, ki ga nimajo. Izposojanje te knjige ne more trajati v nedogled, zato je treba čimprej poskrbeti za novo izdajo. Napake, pomanjkljivosti in vse, česar ni dosledno izvedlo vodstvo lovskih družin, mentorji in sami pripravniki med pripravniško dobo, pride močno do izraza pri opravljanju teoretičnega dela lovskga izpita. Takrat lahko izpitna komisija oceni ne samo kandidatovo znanje, temveč tudi prizadevnost njegovega mentorja in vseh tistih, ki so skrbeli za njegovo usposabljanje. V spomladanskem izpitnem roku 1987 je pred ne prestrogo komisijo za lovske izpite pri Zvezi lovskih družin Posavja-Krško opravljalo lovski izpit 43 pripravnikov; 27 jih je izpit uspešno opravilo, 16 pa ne. Po opravljenem lovskem izpitu se izobraževanje lovcev v naših lovskih družinah navadno neha. Komisije za izobraževanje pri zvezah lovskih družin pa nimajo kaj početi, ker dobijo iz lovskih družin premalo pobud za nadaljnje izobraževanje članstva, pa tudi same se za svoje področje dela očitno ne zavzemajo dovolj. V praksi se pri lovcih vse bolj pojavlja težnja po izvajanju lova, veliko manj pa je navdušenja za druga, predvsem gojitvena dela v lovišču, ki so še bolj pomembna. Tudi ta pojav je rezultat nepravilnega opravljanja programa praktičnega dela lovskega izpita in opuščanja nadaljnjega izobraževanja po opravljenem lovskem izpitu v lovskih družinah. Z odpravljanjem napak in pomanklji-vosti na področju izobraževanja in z doslednejšim uresničevanjem določil samoupravnega sporazuma Lovske zveze Slovenije o izobraževanju bomo dosegli, da se bo naraščanje članstva v lovski organizaciji nekoliko upočasnilo, obenem pa se bo izboljšala strokovna usposobljenost članstva. To pa je tudi cilj naših prizadevanj. Lovci, sodelujte v loteriji »Lov 87«! Predsedstvo Lovske zveze Jugoslavije je na svoji seji 26. junija 1987 sklenilo, da bo Lovska zveza Jugoslavije letos pripravila loterijo z naslovom »Lov 87«, pri tem pa seveda računa na pomoč in sodelovanje vseh lovskih organizacij in lovcev. Na delovnem pogovoru 11. 8. 1987 v Beogradu, ki so se ga udeležili predstavniki vseh lovskih zvez republik in pokrajin, so sprejeli tudi nekatere sklepe za izvedbo te naloge. Ves čisti dohodek loterije bo namenjen financiranju raziskovalnega dela v okviru LZ Jugoslavije v naslednjih letih. Začetek loterije bo v drugi polovici septembra, končala pa se bo konec leta. Loterijske srečke bodo vse lovske družine lahko dobile prek svojih zvez lovskih družin. Cena srečke bo 500 din, na vsaki srečki bo z izbrisom posebnega premaza mogoče takoj ugotoviti dobitek. V promet bo danih 1,500.000 srečk, dobitkov pa bo nekaj manj kot 400000. Glavni dobitek je osebni avto lada-niva, sledi odstrel 2 medvedov, 4 jelenov, 4 muflonov, 4 gamsov, 2 damjekov, 15 merjascev, 15 srnjakov, 4 volkov, 15 lovov na malo divjad itd. Med dobitki je tudi 10 motornih čolnov, med vrednejše nagrade pa spada 30 lovskih karabink z daljnogledom, 30 lovskih karabink brez daljnogleda, 100 šibrenic, 20 dvogledov, 300 lovskih oblek, 20 mladih lovskih psov in še številne praktične nagrade, med katerimi je tudi 300000 brezplačnih srečk. Pričakujejo, da bo vsak jugoslovanski lovec kupil oziroma iztržil povprečno 4 srečke. Za vse dobitke jamči LZ Jugoslavije. Razširjanje srečk bodo za svoje območje prevzele vse zveze lovskih družin, ki bodo zaokroženo številko srečk (število lovcev x 4) predvidoma dobile v drugi polovici septembra. Vse finančno poslovanje bo potekalo prek LZ Slovenije. Od vsake prodane srečke pripada distributerju 20 % provizija. Ta provizija naj bi se zbrala pri LZS. Del teh sredstev bo treba nameniti za plačilo tistega dela odstrelov, ki ga morajo zagotoviti posamezne lovske zveze, o preostanku tako zbranih sredstev pa naj bi sklepala skupščina LZ Slovenije. O vseh podrobnostih se bomo dogovorili na posebnem delovnem sestanku v začetku septembra. Ljubljana, 15. 8 .1987 , , 1 ‘ Lovska zveza Slovenije O jerebicah, ki nesejo »zlata jajca« Vladimir Pfeifer Ni še tako dolgo, kar so lovci, združeni v Lovsko društvo Diana, in vodniki pasemskih lovskih psov v Lovskem kinološkem društvu Dalmatinac žalostno ugotavljali, da je v njihovih loviščih vedno manj jerebic, njihove najbolj priljubljene in zanje najkoristnejše male divjadi. Starejši lovci so tarnali, da bomo jerebico kmalu imeli samo še v naših starih narodnih pesmih. Modrovali so o vzrokih in se naposled domenili, da jerebic ne bodo več streljali in da jih bodo zavarovali pred vsemi njihovimi sovražniki. Dianini možati lovci in lovsko pošteni Dalmatinčevi vodniki so obljubo držali in jerebičji rod se je v njihovo veselje in v veselje vseh drugih spet množit... Dober glas in sloves Dianinih jerebic se je naglo širil, zlasti v tiste dežele, kjer zaradi nespametnega početja ni bilo več niti slišati o jerebicah* Najbolj žalostni pa so bili lovci, lastniki pasemskih lovskih psov ptičarjev, ki jim pri šolanju niso mogli več ponuditi niti daha po jerebicah, kar pa je za njihove ljubljence najvažnejši pogoj za ustrezno izšolanje. Ko so slišali za Dianine jerebice, so se zbrali, dogovorili in poslali svoje zastopnike k lovcem Diane. V Dianinem lovišču so poiskali starešino Jovico, mu povedati o svojih težavah in ga prosili za »jerebičji dah«, ki ga potrebujejo za šolanje svojih lovskih psov - ptičarjev. Starosta Joviča je njihove želje razumevajoče sprejel. Povedal jim je, da iskani »jerebičji dah« ni zastonj. Njihovi psi bi proti plačilu smeli »iskati« jerebičji dah v prvi polovici leta le po košenicah in tistih posevkih, ki jih kmetje s svojimi smrtonosnimi ropotajočimi kosilnicami kosijo in žanjejo, še preden bi mladi jerebičji rod lahko odletel, v drugi polovici leta pa tudi drugod. Predstavniki tujih vodnikov ptičarjev so se Dianinim lovcem prijateljsko zahvaljevali in se zadovoljni vrnili. Kmalu so tuji lovci - vodniki s psi - začeli prihajati v Dianino lovišče, namesto pravih pušk pa so s seboj nosili strašilne pištole. Dianini lovci in Dalmatinčevi vodniki so na koncu leta preštevali devizne dinarje, ki jim jih je prinesel »jerebičji dah«. Našteli so kar nekaj več kot štiri milijarde starih deviznih dinarjev. Še najmanj dvakrat toliko pa je »jerebičji dah« prinesel gostilničarjem, kmetom, hotelirjem in drugim krajanom... Danes Zadarski očanci modrujejo: »Pamet je res boljša kot žamet,« saj njihove jerebice res nesejo »zlata jajca«. Vsako plemenito delo je prej ali slej tako ali drugače poplačano. To, kar sem zapisal, ni pripovedka, ampak resnica in poučna zgodba Lovskega društva Diana iz Zadra in Lovskega kinološkega društva Dalmatinac - Zadar. Joviča Balač je dipl. ekonomist in njihov predsednik (predsednik 10 Kinološke zveze SR Hrvaške, predsednik strokovnega sveta Kinološke zveze Jugoslavije) in kakor temu danes rečemo, pobudnik akcije za popolno zaščito poljskih jerebic na zadar-skem območju. Predstavniki vodnikov ptičarjev iz tujine pa so dr. Franco Grassi, predsednik zveze klubov psov poenterjev za Evropo in Italijo, dr. Carle Falletti, predsednik kinologov iz Torina, in Avv. Giovani Radiče, predsednik kinološke zveze iz Italije. Vsi podatki, ki jih navajam v članku, so resnični in jih lahko vsak čas dokumentiram. Kot kinološki sodnik sem sodeloval na mednarodni tekmi za pse ptičarje v Zadru od 23. 10. do 2. 11. 1986. Ko smo prvi dan tekmovanja z vodniki in psi, ki jih je ocenjevala naša sodniška skupina, dvignili 21 močnih jerebič-jih kit, sem bil tako presenečen, da sem začel zbirati informacije pri vsakomer, ki mi je lahko kaj povedal. Nato sem dobil še uradne informacije o tem in tudi o številkah (devizah). Lovsko društvo Diana in Lovsko kinološko društvo Dalmatinac-Zadar prirejata vsako leto dve veliki mednarodni tekmi za pse ptičarje. Prijavnina znaša 35000 italijanskih lir za enega psa. Med obema tekmama pa lahko vodniki uporabljajo lovišče proti plačilu tudi za STEKLINA NA OBMOČJU SR SLOVENIJE Od 1. do 30. junija 1987 je bilo z območja 23 občin laboratorijsko preiskanih 76 živali, in sicer: 56 lisic, 6 psov, 8 mačk, 1 kuna, 2 srni, 1 jazbec, 1 kokoš in 1 volk. Virološki laboratorij oddelka biotehniške fakultete v Ljubljani je ugotovil steklino pri 23 lisicah v naslednjih občinah: Domžale (3), Kamnik (4), Kočevje (1), Ljubljana Moste-Polje (1), Logatec (10), Mozirje (1), Murska Sobota (1), Radlje ob Dravi (2). Ljubljana, 6. 7. 1987 Od 1. do 31. julija 1987 je bilo z območja 30 občin laboratorijsko preiskanih 93 živali, in sicer: 57 lisic, 13 psov, 16 mačk, 1 kuna, 1 podlasica, 1 govedo, 3 srne in 1 jazbec. Virološki laboratorij oddelka biotehniške fakultete v Ljubljani je ugotovil steklino pri 32 lisicah in 1 kuni, in sicer v naslednijh občinah: Celje (1), Domžale (2), Kamnik (12), Ljubljana-Bežigrad (1), Logatec (6 lisic in 1 kuna), Mozirje (1), Murska Sobota (3), Novo mesto (2), Radlje ob Dravi (1), Ribnica (1) in Zagorje (2). Ljubljana, 3. 8. 1987 Republiški veterinarski inšpektor mag. Franc Colarič vadbo psov. Cena za vadbo enega psa v lovišču znaša 15 000, za dva 28 000, za tri 40 000, za štiri 50 000, za pet 60 000, za več kot pet psov pa 70000 lir na dan. Letno zaslužijo za »jerebičji dah« več kot 130000000 lir, oziroma več kot 59 800000 deviznih dinarjev. Samo za »jerebičji dah« na eni tekmi, ki je bila od 23. 10. do 2. 11. 1986, so zaslužili 28420000 lir ali 13 073 200 deviznih dinarjev, pri tem pa ni izgubila življenja niti ena jerebica! Da bi si bralec lahko predstavljal, kako donosen je njihov »jerebičji dah«, bom posredoval primerjavo prihodka od odstrela jerebic iz lovskogojitvenega območja v Sloveniji, ki je najbogatejše z malo divjadjo. V to LGO sta vključeni tudi dve gojitveni lovišči skupnosti OZD za lovsko in ribištvo Slovenije. Tu so npr. tuji lovski turisti odstrelili v lovskem letu 1986 skupno 642 jerebic (cena jerebice za tujski lovski turizem pa je bila leta 1986 27 000 lir za eno jerebico). Vsa lovišča v tem območju so skupaj iztržila za odstreljene jerebice 17 334 000 lir oziroma 7 973 640 deviznih dinarjev. Primerjava je preprosta, vendar porazna: LKD Dalmatinac je v desetih dneh iztržilo za »jerebičji vonj« 13073200 deviznih dinarjev, celotno LGO pa v vsem letu 1986 za 642 odstreljenih jerebic le 7973640 deviznih dinarjev. Celotni prihodek lovišča Diana in LKD Dalmatinac za jerebičji dah znaša kakšnih 59800 000 deviznih dinarjev, celotni prihodek lovskogojitvenega območja za odstreljene jerebice pa zgolj 7973940 deviznih dinarjev. Celotno lovskogojitveno območje je leta 1986 iztržilo za ustreljene jerebice le 13,33 % tistega, kar sta LD Diana in LKD Dalmatinac iztržila v enakem času za jerebičji dah. V našem lovskogojit-venem območju bo naslednje leto zelo verjetno še manj jerebic, v LD Diana pa zanesljivo še veliko več, saj niso odstrelili niti ene. LKD Dalmatinac vlaga v lovišče LD Diana pretežen del sredstev za ureditev remiz, za druga biotehnična dela ter za zaščito jerebic in druge divjadi. Tako so leta 1986 v to lovišče izpustili tudi 74 fazanov, za biotehnična dela pa plačali 3 000 000 dinarjev. Kolikšno vrednost pa ustvarjajo vodniki lovskih psov še z zrejo psov, nam pove podatek, da so Italijani nedavno ponujali za šolanjega psa ptičarja Dianinemu vodniku-lovcu kar 50000000 lir. Tekme ptičarjev, ki jih prirejata LD Diana in LKD Dalmatinac, imajo svojo težo in pomen predvsem v lovsko-kino-loški romantiki športnega lova. Finančni učinki imajo postranski lovski pomen in so ugodni le zaradi spleta okoliščin. Rekli bi lahko tudi drugače: eni so v svojem lovišču ravnali lovsko pošteno, gospodarno in pravično ter varovali divjad, drugi pa so v svojih loviščih divjad iztrebljali! V bistvu so tovrstne tekme psov ptičarjev nekakšne »viteške igre«, ki spominjajo na lov v razmerah, ko je bilo še povsod veliko lovnih ptic, zlasti jerebic. Prikazujejo, kako je nekoč lovil možat, pravičen lovec in kakšen je bil njegov odnos do lovskega pomočnika - psa in do male divjadi. Samo izvršitev us-mrtilnega strela ni bil nikoli pravi lovski užitek. Lovčevo opravilo zahteva veliko znanja o živalih, ki jih lovi, in o psih, s katerimi lovi. Pogosto govorimo o sedmem lovčevem čutu, ki je poleg izku- šenj in znanja potreben pri iskanju divjadi, saj mora vedeti, kako se divjad vede in kako se pri lovu na to divjad vede njegov pomočnik - lovski pes. Glavni užitek pri lovu na malo divjad s psom ptičarjem je iskanje s psom, ko lovec opazuje njegovo smotrno in elegantno iskanje in po njegovem vedenju zazna navzočnost divjadi, ko se navdušuje nad trdno stojo kot kip mirnega in napetega ptičarja, ki s privzdignjeno prvo nogo čaka lovca in z gobcem »kaže«, kje tiči pred njim divjad... in ko občuduje njegovo mirno in pritajeno natezanje s skrčenimi nogami, kadar pes ves napet mirno obstoji... ter naposled, ko divjad zleti, pes pa nepremično gleda za njo in se ob strelu niti ne gane. Kdor to pozna in zna doživljati, je pravi lovec, lovski užitek pa ni nič manjši od tistega, ki ga podoživljajo nekateri - brez psa - ob dobrem strelu, ki divjad usmrti. Nove najnižje odkupne cene za meso uplenjene divjadi Na Lovski zvezi Slovenije je bil 13. 8. 1987 delovni pogovor z organizacijami, ki odkupujejo uplenjeno divjad. Na sestanku so pregledali sklepe in dogovore s prejšnjega sestanka, ki je bil 15. 6. 1987, in se dogovorili o odkupnih cenah mesa uplenjene divjadi. Predstavnik DO Agrotehnike-Grude, tozd Lovec, je povedal, da bodo v kratkem začeli z diskontno prodajo mesa uplenjene divjadi na Tržaški 132 v Ljubjani. Ko bo zadeva dovolj daleč, bodo o začetku te prodaje pripravili informacijo za sredstva javnega obveščanja in za revijo Lovec. V razpravi so tudi ugotovili, da izvoz sveže divjačine trenutno ni zanimiv, zato so pobude za morebitno skupno zbiranje še vedno vprašljive. Manjše zanimanje je posledica večjih zalog, pa tudi sicer je meso uplenjene divjadi prehransko zanimivejše v jesenskih in zimskih mesecih. Po razpoložljivih podatkih uvaža svežo divjačino le Italija, in to po razmeroma nizkih cenah iz Madžarske in Romunije. B. Skumavc (predsednik LZS) je ponovno poudaril, da je dejavnost lovskih organizacij neposredno odvisna od ekonomskih učinkov prodaje uplenjene divjadi, zato se lovska organizacija zavzema za perspektivne in višje oblike trženja (konfekcioniranja, skupen nastop vseh DO odkupovalk na zunanjem trgu in odpiranje domačega trga). Dogovorili so se za naslednje najnižje odkupne cene za meso uplenjene divjadi, ki bodo veljale od 1.9. 1987 do novega obvestila: VELIKA DIVJAD za kg srnjad I. kak. razred............................................... 2800 din V ta razred spada ustrezno razvita srnjad z normalnimi strelnimi poškodbami. srnjad II. kak. razred.............................................. 2400 din V ta razred spada telesno ustrezno razvita srnjad z močnejšimi strelnimi poškodbami na stegnih in hrbtu, kar zmanjšuje komercialno vrednost mesa. srnjad III. kak. razred.......................................... 1600 din V ta razred spada srnjad, težka do 7 kg (brez glave in spodnjih delov nog). divji prašič..................................................... 1000 din jelenjad......................................................... 1500 din damjek........................................................... 1500 din muflon........................................................... 1500 din gams............................................................. 1500 din medved - cena bo določena na naslednji seji! MALA DIVJAD poljski zajec . . fazan ............ divja raca-mlakarica za posamezno žival ............. 2000 din ............. 1400 din ............. 1000 din Lovska zveza Slovenije Jelenjad v lovskogojitvenem območju Posavja ing. Vlado Jenko, ZLD Posavje-Krško Posavsko lovskogojitveno območje na južni strani omejujejo Gorjanci, na severni strani pa gorski masiv Bohorja. Vmes so prigorja, posavsko-dolenjsko gričevje in krško-brežiško-obsoteljsko polje. Gorjanci in Bohor sta velika in bolj ali manj strnjena gozdna kompleksa. Jelenjad je stalna divjad na vzhodnem območju Gorjancev in na njegovih severovzhodnih podaljških. Zadnja leta pa jo lahko vidimo tudi drugod južno od Save na tem območju. Vsa območja, kjer živi jelenjad, pokrivajo v glavnem (85-90 %) mešani listnati gozdovi z obilno grmovno in zeliščno podrastjo. V vseh gorjanskih gozdovih od Mokric do Šentjerneja, kjer je meja LGO, so v njih večje ali manjše košenice in gozd- ne jase, ves severni rob gozdov pa meji na številne raznovrstne kmetijske kulture. Ti gozdovi so od Save in Krke proti jugu vse bolj strnjeni, tam pa se na hrvaški strani navezuje nanje okoli 6000 ha pretežno strnjenih gozdov. Z rajonizacijo divjadi, ki so jo v Posavskem LGO sprejeli leta 1985, so Gorjanci rajonizirani razen za divje prašiče tudi za jelenjad. Rajonizirano območje meri okoli 8000 ha, in sicer okoli 7000 ha gozdov in okoli 1000 ha kmetijskih površin - košenic, travnikov in njiv. To območje obsega dele lovišč LD Mokrice, Čatež, Cerklje, Podbočje in Kostanjevica. Sosednja obmejna lovišča na Hrvaškem so LD Srna-Samo-bor, LD Vepar-Žumberak (Budinjak), LD Jastreb-Kostanjevac in LD Kuna-Kalje. Na tem območju je okoli 6000 ha gozdov, primernih za jelenjad, srnjad in divje prašiče. Na tem območju so na slovenski strani leta 1938 prvič opazili enega jelena, in sicer v mokriških gozdovih. Nedvomno pa je jelenjad v daljni preteklosti številčneje naseljevala tudi ta območja. Kasneje, do leta 1948, so jelenjad tod le redko zasledili. V letih 1949-1950 pa je začelo sem prihajati več teh živali. Verjetno je prihajala iz bolj oddaljenih delov Hrvaške in Slovenije. Jelenjad so prva leta po prihodu videli zelo poredko, saj se je gibala le ponoči in na velikem območju treh lovskih družin (Mokrice, Čatež in delo- Ocena številčnosti jelenjadi in njen odstrel v gojitvenem bazenu Žumberak-Gorjanci Leto Slovenija Hrvaška Skupaj Številčnost glav Odstrel glav Številčnost glav Odstrel glav Številčnost glav Odstrel glav 1938 1 — — — 1 - 1948 2 - - - 2 - 1949 4 - - " - 4 - 1950 7 - - - 7 - 1951 7 - - - 7 - 1952 7 - - - 7 - 1953 8 - - - 8 - 1954 8 - 2 - 10 - 1955 10 1 2 - 12 1 1956 10 1 2 - 12 1 1957 10 1 3 - 13 1 1958 12 2 4 - 16 2 1959 12 1 4 - 16 1 1960 12 2 4 - 16 2 1961 13 1 4 - 17 1 1962 13 1 4 - 17 1 1963 18 1 4 - 22 1 1964 15 1 8 - 23 1 1965 18 1 8 - 26 1 1966 24 2 8 - 32 2 1967 24 1 9 - 33 1 1968 24 1 9 - 33 1 1969 30 5 9 1 39 6 1970 34 2 10 1 44 3 1971 34 3 10 1 44 4 1972 42 8 10 1 52 9 1973 45 14 10 1 55 15 1974 55 7 10 1 65 8 1975 57 9 10 1 67 10 1976 30 7 10 1 40 8 1977 28 6 10 1 38 7 1978 28 4 10 1 38 5 1979 70 10 10 1 80 11 1980 69 17 12 2 81 19 1981 90 9 12 2 102 11 1982 57 9 12 3 69 12 1983 57 8 14 2 71 10 1984 60 9 14 2 74 11 1985 40 5 14 1 44 6 1986 43 5 15 1 58 6 1987 43 4 (plan) 15 1 (plan) 58 6 (plan) GAMSJE GARJE V SR SLOVENIJI Gamsje garje so stalno navzoče v nekaterih naših visokogorskih loviščih. Iz poročil, ki smo jih dobili, vidimo, da so od 1. januarja do 30. junija 1987 našli ali odstrelili naslednje število z garjami okuženih gamsov: Zveza lovskih družin Gorenjske: LD Kranjska gora - 3 gamsi, LD Dovje - 3 gamsi, LD Sorica - 1 gams, LD Stol -6 gamsov; skupaj - 13 gamsov. Zavod za gojitev divjadi »Kozorog« - Kamnik: Košuta - 5 gamsov, Jelendol - 1 gams; skupaj - 6 gamsov. Triglavski narodni park: Plazi (Trenta) - 2 gamsa, Krma - 2 gamsa, Kriški podi (Trenta) - 1 gams, Vrata -1 gams, Krstenica - 1 gams, Jalovec (Trenta) - 1 gams; skupaj - 8 gamsov. Zveza lovskih družin Gorica: LD Čezsoča - 4 gamsi, LD Soča - 6 gamsov, LD Podbrdo - 4 gamsi, LD Bovec - 1 gams; skupaj - 15 gamsov. Naslednje poročilo bomo objavili za trimesečno obdobje od 1. 7. do 31. 9. 1987. ma Cerklje) ter nekaterih LD na Hrvaškem. V tistih letih ni bilo slišati jelenjega ruka. Leta 1958 sta lovski družini Mokrice in Čatež skupaj ocenili, da imajo v svojih loviščih od 10 do 12 glav jelenjadi kot stalno divjad. Po opazovanju lovcev in gozdarjev so ta prva leta številčnost ocenili na 4 jelene, 5 košut in 3 teleta. Povprečno so na leto opazili od 2 do 3 glave prirastka. Nato pa se je jelenjad začela počasi širiti po Gorjancih proti zahodu v lovišča LD Cerklje in kasneje, okoli leta 1976, v lovišča LD Kostanjevica na Krki in nekaj manj v lovišča LD Podbočje. Da bi laže gospodarili z jelenjadjo in divjimi prašiči, zlasti pa bolj strokovno in enotno, so za obmejno območje vzhodnih Gorjancev in Žumberka v SRH že leta 1974 osnovali lovskogo-jitveni bazen Žumberak-Gorjanci. Lovišča tega bazena obsegajo obmejna območja v obeh republikah. Prav zato so tudi sprejeli družbeni dogovor za obmejno območje Gorjancev in Žumberka. Družbeni dogovor so sprejele vse obmejne lovske družine SRS in SRH tega bazena. Po statističnih podatkih sta bila ocenjena številčnost in opravljeni odstrel zadnjih nekaj desetletij v lovskogojitvenem bazenu Žumberak-Gorjanci takšna, kot ju razberemo iz preglednice. Zadnja leta imamo torej v tem lovskogojitvenem bazenu nekaj manj kot 0,4 glave jelenjadi na 100 ha, kar je pod normalno oziroma gospodarsko znosno številčnostjo v življenjskih okoljih jelenjadi. Iz preglednice vidimo, da so nekatere LD iz bazena pretirano ocenile številčnost te divjadi. Zlasti v letih 1979-1984 so slovenske lovske družine v LGB pretiravale s številčnostjo in v zvezi s tem tudi z odstrelom jelenjadi. Razlog za takšne ocenitve in odstrel so bile v teh letih izredno velike škode od jelenjadi na kmetijskih kulturah, kar se v prejšnjih letih in kasneje ni dogajalo. Tudi v gozdovih ni bilo škode. Jelenji ruk je bil v letih 1970-1980 v teh loviščih dokaj reden, saj je bila tudi dejanska številčnost jelenjadi v teh letih relativno največja. Vsa leta prej in kasneje pa jelenjega ruka skorajda ni bilo slišati. Zadnja leta je ruk omembe vreden le v LD Kostanjevica na Krki. V zadnjih 5-7 letih se jelenjad iz lov-skogojitvenega bazena Žumberak-Gorjanci širi tudi proti severu v ravninske in gričevnate dele spodnjega Posavja in tu in tam v gozdnata območja Bohinja. Ocenjujemo, da je danes v območjih zunaj LGB Žumberak-Gorjanci okoli 10-15 glav jelenjadi, na leto pa odstrelijo tu 2-3 jelene. Leta 1985 je priredil LGB Žumberak-Gorjanci v Čateških Toplicah pregled rogovij jelenov, ki so jih doslej uplenili v tem bazenu. Od okoli 110 uplenjenih jelenov (1955-1985) so uplenitelji iz obmejnih lovskih družin SRS in SRH prinesli na pregled nekaj manj kot 80 trofej. Po strokovni oceni so bila najbolj kakovostna rogovja jelenov iz LD Mokrice, kar velja tudi za pravilen odstrel glede gojitvenih smernic za gojitev jelenjadi. Do leta 1970 so odstreljevali predvsem jelene, nato pa je do leta 1984 znašal odstrel jelenov okoli 60 %, košut pa okoli 40%. Od vključno leta 1985 v LGB zaradi težnje po povečanju številčnosti gojitveno odstreljujejo le minimalno število enoletnih jelenov in morda le kakšnega dozorelega jelena, starega prek 10 ali 12 let. Tak sklep so sprejele vse obmejne lovske družine bazena iz SRS in SRH. Po samoupravnem sporazumu o enotnih gojitvenih smernicah in rajonizaciji divjadi v SR Sloveniji za obdobje 1986-1990 v Posavskem lovskogoji-tvenem območju ni rajoniziranega predela za jelenjad, vendar pa so organi LGO in ZLD Posavje kljub temu na območju Gorjancev rajonizirali predel za jelenjad (poleg damjekov in divjih prašičev). Za ta rajon, ki obsega okoli 8000 ha v glavnem gozdnatih območij, so leta 1984 opravili bonitiranje jelenjih lovišč, in sicer po smernicah Navodil za bonitiranje srnjih in jelenjih lovišč. Navodila je izdala LZS leta 1961, sestavljena pa so na osnovi sodobnih metod ugotavljanja bonitete stanišč, upoštevajoč razmere in vse druge naravne dejavnike, ki vplivajo na obstoj in normalen razvoj jelenjadi. Bonitirana spomladanska številčnost jelenjadi znaša 102 glavi. Če k bonitirani spo- mladanski številčnosti v slovenskem delu lovskogojitvenega bazena prištejemo še bonitirano spomladansko številčnost iz hrvaškega dela bazena, vidimo, da so v vsem bazenu vse možnosti za razvoj enovite populacije jelenjadi. Bonitiranje za slovenski del bazena kaže, da dopušča zmogljivost rajoniziranega območja okoli 1,3 glave jelenjadi na 100 ha gozdne površine. Na 8000 ha rajona znaša bonitirani prirastek 32 glav, bonitirani letni odstrel pa 23 glav. Dejanski vsakoletni odstrel jelenjadi pa bo lahko enak bonitirane-mu le v primeru, če bo dosežena bonitirana spomladanska številčnost. V nasprotnem primeru bo dejanski vsakoletni odstrel še precej let občutno nižji, in sicer vse dokler ne bo dejanska številčnost izenačena ali dokler ne bo presegla bonitirane številčnosti. V tem smislu v bazenu na obeh straneh republiške meje vsako leto tudi skupno načrtujejo odstrel, zaradi nadzora pa vsako 2. do 3. leto skupaj opravijo pregled jelenjih rogovij. V LGO Posavja rajonizirana območja za jelenjad niso posebej omejena na njihov osrednji in varovalni prostor. Lovskogojitveni bazen Žumberak-Gor-janci, ki je rajoniziran po samoupravnem sporazumu o obveznostih in pravicah lovskih družin pri uresničevanju načel enotne gojitve divjadi v Posavskem lovskogojitvenem območju in po rajonizaciji divjadi, je obravnavan kot V SEPTEMBRU zakon dovoljuje lov na vso nezaščiteno divjad (lisica, pižmovka, siva vrana, sraka, šoja) ter na tu navedeno in prikazano divjad. Če je seveda odstrel planiran in lovska organizacija (LD, ZLD, LZS, OZD) s svojim sklepom lovne dobe na kako divjad ni skrajšala oziroma lova ni povsem prepovedala. 'k navadni jelen samec In jelen damjek-samec muflon oven In muflonka ter jagnje košuta navadnega jelena In tele ter damječja košuta In tele M gamsja koza In mladič divji prašič (V gojitvenem območju gams kozel srnjak jazbec X mlakarlca, črna liska, regeljc, kreheljc ■ V * * fazan gozdni jereb-petelln golob grlvar, grlice veliki kljunač In kozica srna In mladič 1 polh od 25. 9. kragulj In skobec 10. IX. vzide ob 5.33 in zaide ob 18.24 1. IX., © = 7. IX., © = 15. IX., © = 23. IX. 25. IX. vzide ob 5.52 in zaide ob 17.55 vzide ob 16.13 vzide ob 20.02 vzide ob 23.04 zaide ob 22.58 zaide ob 5.52 zaide ob 16.33 osrednji življenjski prostor jelenjadi. Zunaj tega bazena ni večjih strnjenih gozdov (razen na Bohorju), temveč so to ravninska in gričevnata lovišča s pretežno kmetijskimi površinami. V LGB Žumberak-Gorjanci opravljajo lovske družine gojitev in odstrel jelenjadi po smernicah, ki po samoupravnem sporazumu o enotnih gojitvenih smernicah veljajo v SR Sloveniji za osrednji življenjski prostor jelenjadi. Organi LGO in ZLD Posavja ter LGB Žumberak-Gorjanci so na številnih razpravah sklenili, da načeloma ne bodo dovolili, da bi se jelenjad razširila iz rajoniziranega območja Gorjancev. Zato odstrel jelenjadi zunaj rajoniziranega območja oziroma njihovega osrednjega življenjskega prostora najprej strokovno in objektivno obravnava odbor LGB Žumberak-Gorjanci, nato pa še komisija za lovsko gospodarstvo pri ZLD Posavja ter izvršni odbor LGO Posavja. Jelen, ki po naključju za krajši čas zaide iz rajoniziranega območja ali je iz njega pregnan v lovišča drugih lovskih družin, zaradi dobrih lovskoso-sedskih odnosov, zaradi lovske etike in pravičnosti ne postane takoj plen članov teh lovskih družin. Kot smo že rekli, škoda, ki jo dela divjad na kmetijskih in gozdnih kulturah, doslej, razen nekaj izjem, ni bila tako občutna, saj tudi ni bila tako številčna. Manjšo, vendar znosno škodo povzroča v mladih gozdnih sestojih, starih do 15 let. Jelen drgne rogovje predvsem ob mlade duglazije, zeleni bor, macesen, smreko in domači kostanj. Drevesca obdrgne do 10 cm na debelo in do 2 m visoko. Zlasti rad obdrgne redko stoječa drevesca ob robovih nasadov. Škoda je večja v prečiščenih nasadih kot v gosto za- raslih z grmovjem in gozdnim plevelom. Škode na drevju zaradi objedanja lubja ni opaziti, na naravnem gozdnem mladju pa škode zaradi objedanja sploh niso zaskrbljujoče. Jelen najraje objeda borove sadike v umetnih nasadih, na poljih pa peso, ajdo, zelje, repo in buče. Škoda na kmetijskih kulturah je največja julija. Vsa ta škoda, ki jo dela jelenjad v teh loviščih, na poljih in v gozdovih, pa še ni tako velika, da bi bili potrebni kakšni posebni ukrepi. Zadnja leta zaradi omejenega odstrela številčnost jelenjadi v bazenu narašča. Ko se bo začela dejanska številčnost približevati bonitirani, bo treba zelo vestno in odgovorno pretehtati odnos med obsegom škode in dejansko številčnostjo jelenjadi ter nato morda sprejeti ustrezne ukrepe, ki pa danes na srečo še niso potrebni. Koristni praktični nasveti lovcem Piščalka - vabilo za divje race Piščalke - vabila, ki so narejene iz plastične mase in ki jih izdelujejo ponekod v tujini, tudi v Sovjetski zvezi, imajo slabo kakovost zvoka. Zato lovci v Sovjetski zvezi sami izdelujejo takšne piščalke. J. Agafonov je v Oholi 3/87 opisal, kako se napravi takšna piščal. Gre za leseno piščal, ki so jo tamkajšnji lovci izdelovali pred vojno, danes pa je domala pozabljena tudi v Sovjetski zvezi. Verjetno bo po njegovem natančnem opisu tudi marsikateri naš bralec preskusil svoje ročne spretnosti. Resonančnik za piščal naredimo na stružnici,' in sicer iz suhega brezovega lesa. Les označimo s svinčnikom in ravnilom, nato pa ga razžagamo z rezbarsko žagi-co po ploskvah AB, BV, VG in GD (skica 1). Da si to delo olajšamo, nataknemo pripravljeni košček lesa na prebijalo, šibo ali votlo cevko s premerom 16 mm in ga razžagamo po označbah BV in GV približno do sredine, nato ga snamemo, nataknemo na prebijalo z druge strani in ga prežagamo do konca. Izžagana lesena delca obdelamo po površinah BV in GV z brusnim papirjem, nato pa ju z izolacijskim trakom spet pričvrstimo na prebijalo in ju prežagamo po I 1 I , ^1 vs li I1 u 1 1 1 ' ~ B(G> ploskvah BV in GD ter obdelamo prikazuje notranjost resonančni-z brusnim papirjem. Tako obde- ka po končani obdelavi, lane dele resonančnika sestavi- Da bi dobili naraven zvok in da mo skupaj po ploskvah BV in GV bi bila piščal odporna, za vodo, in ju pritrdimo drugega ob druge- namažemo posamezne dele rega z izolacijskim trakom in obde- sonančnika s pripravki za prepa-lamo z rašpljo, kot prikazuje pre- riranje lesa, ko se posušijo, pa kinjena črtica na skici 2. Skica 3 jih prelakiramo z brezbarvnim ni- trolakom. Zvočno membrano piščali (skica 4) naredimo iz pločevine kakršnekoli pločevinke, debele 0,3 mm. Vstavimo jo med oba lesena delčka resonančnika, vse skupaj pa okrepimo z obročkom ustreznega premera (skica 5). Uglasimo jo z vzdolžnim pomikanjem membrane (lističa) in obroča po resonančnem telesu. Kakor vidimo iz opisa, je takšno piščalko (klic) preprosto izdelati; delo nam vzame navadno največ uro časa. Napravimo tople vložke V vsaki družini je starih, nerabnih oblek dovolj; nekatera oblačila so ponošena, druga niso več moderna (plašči, ogrinjala in druga oblačila iz blaga; kožuhi), vendar pa jih je škoda zavreči. Iz takih oblačil lahko ukrojimo in sešije-mo tople in zelo udobne vložke (nogavice) za lovsko obuvalo. Takšne vložke skrojimo samo za eno nogo (za levo in desno nogo enako). Vložek je sestavljen iz treh delov: prednjega, zadnjega V BO resonančnik membrana obroč in iz stopala. Kroj za nogo št. 42 do 43 je na skici. Posamezne dele vložka šivamo brez šiva, ker nimajo desne ali leve strani. Vložke je dobro menjavati, tako da npr. levega izmenoma nosimo na desni nogi in narobe, da se tkanina enakomerno obnosi. Kroj za takšne vložke je napravil sovjetski lovski biolog A. G. Kuprija-nov. Vložki iz blaga: a - sprednji del, b - stopalo, c - zadnji del Uredništvo vabi k sodelovanju v tej rubriki tudi druge naše lovske praktike. Prosimo za čimkrajše opise in dobre skice, narisane s tušem. Bilo je in se ni vrnilo Ali je bilo zares vse tako V vašem cenjenem glasilu Lovec, 5/87, je na str. 138 izšel članek z naslovom Bilo je in se ni vrnilo o neuspelem pogonu na volkove v lovišču Šipovo, ki na osnovi dveh citiranih pisem iz nemških lovskih časopisov zelo negativno prikazuje moje delo in delo organizacije, v kateri delam. Identičen članek, ponekod podpisan, ponekod pa ne, je izšel tudi v vseh drugih lovskih glasilih v Jugoslaviji. Glede na to, da sem v tem članku imenovan, vas prosim, da zaradi objektivne informacije, ki jo dolgujete svojim bralcem tudi po zakonu o tisku, na istem mestu objavite tudi moj prispevek, v katerem želim javnost seznaniti z vsemi potrebnimi dejstvi. Najprej o organizaciji pogona na volkove, na katero so imeli tuji gostje-lovci največ pripomb. Pogon je bil organiziran v lovišču Šipovo na osnovi pogodbe, ki sta jo pred tem sklenila LD Šipovo in Kompas in v kateri so bile natančno določene vse medsebojne obveznosti. Te so bile naslednje: da lovska organizacija organizira pogon na volkove z najmanj 100 gonjači in da pogon kakovostno poteka na terenu, na katerem se zadržujejo volkovi, vendar pa ne jamči odstrela. Z besedilom pogodbe je bil seznanjen tudi tuji partner, ki je ta aranžman prodajal v ZR Nemčiji in z njim popolnoma soglašal. Lovska organizacija iz Šipova se je zelo vestno lotila priprav za lov; pogon je organizirala tako, da so ga nadzorovali »desetarji«, gonjače so postavljali in nadzorovali stari in izkušeni lovci, »desetarji« so skrbeli za sklenjeno gibanje (pritiskanje) gonjačev brez zaostankov čez zelo težko prehoden planinski svet z občasnimi streli, gonjači niso prihajali na strelno črto posamič, ampak v desetinah, da bi tako preprečili morebitno nesrečo. Prav tako so zagotovili sodelovanje milice in službe prve pomoči. Vse to je mogoče preveriti na fotokopiji napotkov za organizacijo pogona, ki jih je dobil vsak član -udeleženec pogona. Izvedba pogona je bila, kar zadeva gonjače, brezhibna, kar se je dalo spremljati po veznih strelih med pogonom in tudi po usklajenem prihajanju vseh desetin lovcev - gonjačev po pogonu na strelno črto. Glede na to, da je noč pred pogonom padal sneg, se je dalo zanesljivo ugotoviti, da je bilo v pogonu dvignjenih 7 volkov. Vsi volkovi so se približali stojiščem, na katerih so bili postavljeni tuji lovski gostje, na 100 metrov, a so se nato vrnili v pogon. Da je to res, bi se lahko prepričali, če bi vprašali gonjače. V pogonu je sodelovalo več kot 130 lovcev, kar se da preveriti v spisku o priznanih delovnih dnevih v LD Šipovo. Tudi drugi dan je bil pogon dobro organiziran, s 100 gonjači, in v njem je streljalo kar 11 lovcev na stojiščih. Ugotovitev, da sta LD Tetrijeb-Šipovo in Kompas pogon slabo organizirala, je popolnoma napačna in samovoljna. Neuspeh oziroma neodstrelitev vsaj kakšnega volka je izključna napaka tujih lovskih gostov, ki (vsaj del njih) niso spoštovali osnovnih pravil vedenja na stojišču med pogonom, saj so hodili sem in tja, da bi se ogreli, se med seboj klicali in celo kadili cigarete?! Do takšnih lovcev bi lahko prišla le divjad v zaprti obori, nikakor pa ne v prosti naravi, še zlasti pa ne tako previdne živali, kot so volkovi. Vsa ta dejstva so navedena tudi v demantiju, ki ga je LD Šipovo poslala posameznim uredništvom po izidu spornega članka, a ga nikjer niso objavili. Zelo zanimivo bi bilo izvedeti, zakaj ne. Prav tako menim, da se pozen prihod letala, zaradi česar so lovci zamujali nekaj ur in prišli šele ob 4. uri zjutraj, nikakor ne more naprtiti Kompasu, kar je vsakemu dobronamernemu bralcu jasno. Prav tako se kot greh Kompasu ali meni osebno ne morejo pripisati reklamne poteze tuje agencije, ki je pisala o »tisočih volkov« in »slabih puškah lokalnih lovcev«, saj je ponudba, ki sem jo v imenu Kompasa posredoval našemu tujemu partnerju, vsebovala izključno elemente, pomembne za izvršitev dogovora. Tudi ta dejstva se dajo zlahka preveriti, čeprav se tudi to zlonamerno očita kot moj greh. Pri vsem tem je nadvse važno, da bralci vedo, da kritike v tujem tisku niso letele na Kompas, ampak izključno na tujega organizatorja, agencijo Nagel Jagdvermittelung. Pisec inkriminiranega članka je to najverjetneje namenoma pozabil »natančno prevesti« iz tujega tiska in objaviti v svojem članku, v katerem citira kritično ubrana pisma in jih naslavlja na moj račun. Zdaj pa o predzgodovini, povezani z objavo spornega članka. Po izidu reklame o lovu na volkove v Nemčiji v začetku oktobra lani je konkurenčna organizacija Generalturista iz Zagreba poslala ogorčeno pismo lovskim zvezam in posameznim lovskim organizacijam, češ da organiziramo slab posel, kar naj bi bil pogon na volkove. V svojem nekorektnem odnosu je ta organizacija šla tako daleč, da je stopila v stik s tujo organizacijo, s katero smo se dogovarjali o tem pogonu, in jo prepričevala, daje organizacija našega pogona negotova in da naj od dogovora z nami odstopi; takšno prizadevanje te organizacije lahko bralci vidijo iz fotokopije pisma, ki ga prilagam. Ko smo se v Kompasu ukvarjali s tem problemom, smo ugotovili, da gre v tem primeru za nelojalno konkurenco, in čeprav je bilo nekaj stvari, zaradi katerih bi lahko sprožili spor pred gospodarskim in častnim sodiščem, zlasti zaradi takšnega Generalturistovega vedenja, še posebno zaradi poskusa, da bi pokvaril posel s tujim partnerjem, smo se odločili, da na provokacijo ne bomo reagirali. Pravi motivi za takšno Generalturistovo vedenje pa so postali jasni, ko je tudi sam organiziral pogon na volkove na Kosovu, prav tako za tuje lovce in prav tako z več kot 100 lovci, o čemer vam v prilogi pošiljam članek o tem, ki je izšel v Dugi. Razlika med obema pogonoma je v tem, da lovska glasila v Jugoslaviji niso pisala o negativnih stvareh s tega pogona, s čimer so ravnala parcialno glede na dve med seboj konkurenčni agenciji. Toda reakcija na ta pogon je bila v španskem tisku zelo ostra, ker v njem poleg izredno visoke cene res ni bilo ne volkov ne dobre organizacije. Menim, da je iz tega dejstva bralcem povsem jasen moralni status agencije Generalturist oziroma njenega dela, ki se ukvarja z lovskim turizmom, saj najprej obsoja in skuša pokvariti posel, ki ga organizira Kompas, nato pa sama organizira enak posel, čeprav ga je pred tem ostro obsojala, indoktrinirajoč mimogrede lovsko organizacijo, da potegne z eno izmed strani v tej stvari. Na koncu moram spregovoriti tudi o piscu inkriminiranega članka, ki ga tu nikakor ne moremo obravnavati kot zasebno osebo, saj gre za uslužbenca Lovske zveze Jugoslavije. Že to, ker je bil članek objavljen v vseh jugoslovanskih lovskih glasilih, kaže na dejstvo, da je to stališče Lovske zveze Jugoslavije ali pa, da je pisec članka (zlo)rabil svoj status. Bilo bi namreč povsem normalno, da bi se v jugoslovanskih lovskih časopisih pojavil tudi članek o lovu na volkove, ki ga je organiziral Kompas, če bi v teh časopisih redno objavljali vse negativno ubrane članke o jugoslovanskem lovskem turizmu. Žal pa ni tako. Če pa je to začetek takšne prakse, bi se morali v istem kontekstu istega pisca v glasilih pojaviti tudi skrajno negativni komentarji o Ge-neralturistovi organizaciji lova na divje prašiče. Ker takšnih komentarjev v našem lovskem tisku doslej nisem mogel prebrati, moram pač ugotoviti, da se je pisec članka postavil na stran ene od organizacij, ki se v Jugoslaviji ukvarjajo z lovskim turizmom, česar mu prav gotovo ne moremo šteti v čast glede na funkcijo, ki jo opravlja v LZJ, saj to po statutu ne more biti stališče Lovske zveze Jugoslavije. Ker je pisec članka tendenciozno postavil ime organizacije, za katero delam, in tudi mene v kontekst negativnega pisanja tujega tiska o tuji agenciji in tako opravil klasično zamenjavo tez, dobro poznano v metodologiji političnih obračunov z diskreditacijo, sem prisiljen poiskati zadoščenje razen po tej poti tudi na rednem sodišču. dr. Srdža Dimitrijevič Biotehnična dela v loviščih Bomo v gozdu gojili gobe za divjad V prejšnji številki Lovca smo objavili nekaj povzetkov iz pogovora z dr. A. Ginterjevo o bukovem ostrigarju kot hrani za divjad. Odnos bukov ostrigar - divjad je jasen. Divjad išče in potrebuje gobe predvsem pozimi in v času parjenja. Gobe očitno vsebujejo sestavine, ki jih divjad potrebuje, zato jih nagonsko išče. To zadeva predvsem čas parjenja, pozimi pa jih išče iz drugih razlogov, najverjetneje zaradi pomanjkanja druge hrane. Bukov ostrigar je vsekakor goba, ki jo divjad išče in s tekom uživa; pa ne samo gob, temveč pogosto tudi les, ki ga prepreza micelj in je deloma že razpadel. Zdaj pa poskušajmo najti povezavo tudi med bukovim ostrigarjem in lovci, kar zadeva divjad. Bukov ostrigar je goba, ki jo človek lahko goji, lignikolna goba, za katero je les selektivna podlaga. S tega vidika bomo hitro spoznali povezavo med lovci, bukovim ostrigarjem in divjadjo, pa se nam vnašanje gob v gozdove ne bo več zdelo nesmiselno, temveč sodobna bogatitev prehranske osnove za divjad in zanimivo biotehnično opravilo, koristno tako za lovce kot za divjad pa tudi za sam gozd. Najpreprostejša možnost, koristna za lovce, divjad in gozd, je, da sveže odžagane panje takoj po sečnji zasejemo z micelijem. Micelij lahko kupimo ponekod pri nas in v tujini. Po izkušnjah delavcev na Visoki šoli za gozdarstvo v Zvolenu je panje po sečnji najbolje zasejati tako, da na neravno površino, ki ostane po žaganju, vtisnemo prgišče micelija. Nato na posejano površino z žebljem pribijemo kos lesa ali pa jo pokrijemo s polivinilasto folijo, da se micelij ne osuši, da ga ne pozobajo ptiči ali raznesejo mravlje (skica 1, a b). Po drugem načinu sejanja micelija izvrtamo v panj najmanj 5 cm globoke luknje in vanje natlačimo micelj. Luknje nato začepimo z delčki vejic (skica 1, c). Takšnih lukenj zvrtamo toliko T____deska plastična folija m|ce|.. Načini zasajanja panjev z micelijem (v\ ^ V vi V Jut-«K r 200 r/TV////// 1 /////'///' ', zemlja Z 2 Vkopavanje zasejanih umetnih panjev zemlja (rigola) žaganje Presek napolnjene in zasejane rigole (brazde) več, kolikor večji je panj. Za 30 cm debel panj zvrtamo 2-3 luknje. Micelij ni preveč zahteven, zato se hitro prime. Zasejemo ga takoj po sečnji, da panjev ne bi prej napadle druge lignikolne gobe. Bukov ostrigar se v enem letu razraste po panju in potem v času naravnega dozorevanja daje divjadi hrano 3-7 let, odvisno pač od velikosti panja. Za sejanje micelija so primerni panji listavcev, npr. topola, bukve, hrasta, gabra, breze, vrbe, jelše, manj jesena, panji iglavcev pa niso primerni. Tako lahko vzgojimo okusne gobe zase in za divjad, obenem pa tako pospešimo razpadanje panjev, ne da bi se na njih razmnoževale škodljive lignikolne gobe. Tam, kjer ni primernih panjev ali dreves, torej tam, kjer ne sekajo, je mogoče vkopati umetne panje - primeren kos sveže odžaganega debla. Te kose debel, ki jih spomladi zasejemo z micelijem, lahko jeseni razmestimo po lovišču. Najbolje je, da jih do polovice vkopljemo v zemljo, da se ne osušijo (skica 2). Spomladi zasejan kos debla iz mehkega lesa daje gobe že prvo jesen, nato pa še 2-3 sezone, kosi iz trdega lesa pa dajejo gobe kasneje, zato pa dlje časa in obilneje. Po sečnji ostane v gozdu tudi polno lesa, v glavnem vejevja, ki na koncu naravno strohni in postane sestavni del gozdnega humusa. V procesu troh-njenja se na takšnem lesu razvijajo razne gobe, največkrat škodljive za gozdno skupnost. Zato bi morali gozd po sečnji temeljito očistiti. Eden izmed načinov takšnega čiščenja bi lahko bil tudi ta, da bi uporabili vejevje za gojitev bukovega ostrigarja v rigolah (slika 3). Rigolamo (brazdamo) na tistih mestih, kjer se v deževju ne dviga talna voda. Izkopljemo 60 cm globoko in 30 cm široko brazdo, dolžina pa je lahko poljubna. V brazdo dajemo vzdolžno nažaga-ne kose tankega lesa (vejevja) tesno drugega ob drugega, mednje pa položimo micelij bukovega ostrigarja. Na vsak meter zrigolane zemlje potrebujemo okrog liter micelija. Les postavljamo tako, da so kosi tesno drug ob drugem in se prepletajo z vejicami in to vse do robov zrigolane zemlje, lahko pa se dvigajo tudi do 10 cm nad raven tal. Pri tem oblikujemo vrh ovalno in po vsem preseku posipljemo micelij. V brazdo ne smemo dajati listja, ker ne delamo komposta, ampak bomo tu gojili lignikolne gobe. Prostor med lesom zapolnimo s čistim žaganjem. Ko smo brazdo napolnili, jo pokrijemo s slojem zemlje, debelim okoli 3 cm, površino steptamo, da bo deževnica lahko odtekala in da voda ne bi prodirala med les z micelijem. Rigola začne dajati gobe čez pol do enega leta po zasejanju micelija. Bukovi ostrigarji se v šopih prebijajo skozi zemljo na površino, zato so manj kakovostni in umazani. Sčasoma se v rigoli naselijo muhe in druge žuželke, zato so gobe črvive zaradi ličink, vendar to divjadi ne moti. Poleg tega, da z rigola-mi očistimo gozd, tudi dobro in učinkovito hranimo divjad. Mesta, ki smo jih zrigolali, moramo dobro označiti, ker se pozimi in kadar so preraščene z zelenjem, težko opazijo. Les, ki ga je bukov ostrigar razgradil v rigoli, zelo radi izkopavajo divji prašiči. Vzgajanje bukovega ostrigarja na drevesih ne daje hitro sadov, zato pa dalj časa. Poleg tega lahko kupimo tudi že pripravljene (zasejane) vreče s podlago iz slame. Na slami dobimo pridelek že čez 5-6 tednov, ko se podlaga izrabi, pa jo uporabimo za hrano divjadi. Če nas to zanima, pa lahko sami gojimo bukove ostrigarje na slami. Za to potrebujemo čisto in suho slamo, vrelo vodo, čisto plastično vrečo in seveda micelij. Najpreprostejši način, da pomagamo divjadi pozimi ali v času parjenja, bi lahko bil ta, da bi si lovske družine za ta čas zagotovile dobivanje izrabljene podlage npr. iz gojišč gob. Ta material, ki je v vrečah, zelo lepo diši po gobah. Ko poti še niso zasnežene in neprehodne, ga spravimo na mesta, kamor prihaja divjad. Najbolje je, da to opravimo jeseni. Takšna podlaga je še živo telo gob. V ustreznih razmerah na njem še rastejo gobe. V tem primeru lahko divjad uživa gobe in podlago. Seveda pa je podlaga dolgo primerna za hrano le, če ne razpade ali se ne sprime v velike grude. Če je material na veliki površini razdrobljen, je v njem premalo kisika in to povzroči, da poškodovano »telo« gob odmre in zgnije. Zato mora biti material iz vreč razgrnjen tako, da lahko pride do vseh delov kisik. Divjad si takšno podlago po potrebi izkopava kasneje tudi izpod snega. Vseh teh načinov gojenja bukovega ostrigarja se lahko lovci lotijo v svojih loviščih, saj so večkrat preizkušeni (ČSSR) in njihov prenos v prakso ni tvegan, pa tudi stroški niso visoki. Vendar pa moramo pri delu, ne glede na to, kateri način si izberemo, kar najstrožje paziti na higieno. Pripomba: po mag. Stjepanu Mužicu in dr. Romanu Božcu - Kuharica nabiralcev gob — ima naša vrsta bukovega ostrigarja svojega sorodnika v Ameriki (Pleurotus ostreatus Fm. Florida), iz katerega so v Italiji razvili obliko za umetno vzgajanje z imenom Pleurotus sacca. Ti gobi se razlikujeta po barvi klobuka in po tem, da uspevata pri različnih temperaturah. Pleurotus ostreatus (Jacq. ex Fr.) Kummer oblikuje plodna telesa pri temperaturi 4-15° C, Pleurotus sacca pa zahteva 15-25° C. Zato imenujemo prvo kar zimski bukov ostrigar, drugo pa poletni bukov ostrigar. Tako bi lahko v lovišču obe različici gobe gojili kot dodatno hrano za divjad vse leto, razen v kratkem najhladnejšem obdobju pozimi in najbolj vročem in sušnem obdobju poleti. Poleg tega pa bi lahko poleti prebrodili težave zaradi pomanjkanja teh gob tako, da bi naravne ali umetne panje, če so nameščeni blizu tekoče vode, ustrezno zalivali in tako bi lahko poletni bukov ostrigar rasel tudi v suši. Če pa bi gojili bukove ostrigarje še umetno na slamnati podlagi in tako uporabljali tudi podlago iz lastnih gojišč gob, bi lahko divjad uživala to hrano vse leto. Seveda pa je treba, kot smo že rekli, težiti k temu, da ima divjad hrane te vrste dovolj na voljo predvsem v času parjenja in takrat, ko primanjkuje druge naravne hrane. Po članku dr. Anastazije Ginter -Polovnictvo a rybarstvo 6/87 pripravil Z. Timarac. Oskrbovanje mrhovišč za medveda Krmišče, kjer krmimo medvede, je dobilo ime po krmi, s katero jih krmimo. Mrhovina imenujemo vso mesno krmo od poginulih domačih živali, odpadkov iz klavnic do drobovine uplenjene divjadi in drugo. Ker je medved vsejed, mu pokladamo tudi rastlinsko krmo: koruzo, sadje, želod, domači kostanj itd. Danes v kulturni krajini medveda ne moremo več ohraniti, ne da bi za njegovo prehrano poskrbeli tudi na mrho-višču. Zato samoupravni sporazum o enotnih gojitvenih smernicah in rajoni-zaciji divjadi v SR Sloveniji za obdobje 1986-1990 določa, da morajo lovske organizacije na območju, na katerem je medved zavarovan, vzdrževati na najmanj 6000 ha gozdne površine 1 mrhovišče, na katerem mora biti zagotovljeno celoletno dopolnilno krmljenje medvedov. Namen krmljenja je predvsem dati medvedom naravno hrano, ki je je premalo, zlasti mrhovino, da tako preprečujemo, da bi napadali domačo živino in da se zadržujejo v glavnem v manj obljudenih območjih, kjer je medvedu z zakonom določen življenjski prostor. Poleg tega lahko na mrhovišču medvede opazujemo in jih tu seveda tudi lovimo. Mrhovišče je Medveda na mrhovišču Foto J. Černač, Diana Biotehnična dela v loviščih primerno za vse te naloge, če zanj izberemo pravilno lokacijo. Za mrhovi-šče izberemo kraj, ki je daleč od naselij, da ga ljudje ne vznemirjajo preveč. Seveda pa mora biti na takem kraju, kjer so prehodi medvedov, obenem pa moramo priti do njega s tovornjakom, da lahko pripeljemo mrhovino. Običajno je mrhovišče na gozdni goličavi ali košenici, veliki približno 0,5 ha. Na robu čistine mora biti zaprta preža, ki mora biti postavljena na robu čistine tako, da je iz nje mogoč pregled nad vsem prostorom, na katerem polagamo krmo. Pri tem je izredno pomembno, da je preža na tisti strani oziroma vzpetini nad čistino in postavljena tako, da veter ne izda opazovalca na preži. Take lokacije ni vedno lahko najti. Razdalja od preže do sredine čistine, kjer polagamo krmo, naj ne bo večja kot 30 do 40 m. Na takšni razdalji lahko medveda s preže tudi ponoči, pri luni, dobro vidimo. Če pravimo, da moramo mrhovišče zalagati vse leto, mislimo pri tem na to, da dajemo medvedom krmo takrat, kadar jo potrebujejo. Pozimi, ko medvedje dremljejo, to je v normalnih zimah decembra, januarja in februarja, mrhovišč ne obiskujejo. Če je zima zgodnja ali če se zavleče v pomlad, se čas počitka podaljša in je zato tudi obisk na mrhoviščih manjši. Ko medvedi vstanejo, zelo radi obiskujejo mrhovišča, če ne najdejo ostankov divjadi, ki je poginila zaradi zime. To se rado dogaja v dolgih in hudih zimah z visokim snegom in mrazom. Poleti in jeseni ima medved tudi v naravi hrano. Glede hrane ni izbirčen. Vendar tudi jeseni rad obiskuje mrhovišče, čeprav ne tako redno kot spomladi. V GL Medved stalno vzdržujemo 7 mrhovišč, ki pa poleti niso vsa redno obiskana. Seveda pa ne moremo predvideti, kje medvedi bolj in kje manj pobirajo krmo. Obisk na mrhoviščih jeseni je odvisen od naravne hrane. Kadar je bogat obrod gozdnega sadja, želoda in žira, je obisk na mrhoviščih manjši. Stalno zalaganje mrhovišč veliko stane. Medved tega ne plača ne s kožuhom ne z mesom, razen takrat, ko krmijo medvede samo spomladi ali jeseni, ko jih privabljajo zato, da jih lovijo. Da ne bi s poginulimi živalmi, ki jih polagamo na mrhovišča, širili nalezljivih bolezni, mora vsakega odstreljenega medveda pregledati pristojni veterinar. Zanimivo je, da medved mrhovine tistih poginulih živali, ki so jo zdravili tako, da ima še dah zdravil ali razkužil, ne požre, ampak na mrhovi-šču propade. Cirj, štrumbelj GL Medved - Kočevje Vprašanja za lovskega pripravnika razpored letnic 7-letnega gamsa gams-kozel gams-koza kozlič (1. leto) letni prirastki (2. leto) 2-2.5 cm (4. leto) gamsov čop čelnica (5. leto) (6. in več let) Kdaj začnejo gamsu rasti roglji, kako in koliko časa mu rastejo Rast roglja pri gamsu je zasnovana že v embrionalnem stanju, rogelj začne rasti takoj, ko se kozlič skoti. Iz čelne kosti (čelnice) začne rasti kostna rožnica, ki jo pokriva koža, sestavljena iz obeh plasti (usnjice in povrhnjice), iz nje pa rastejo roglji. Po nekaj mesecih so roženi stožci visoki že nekaj centimetrov in imajo v prvi zimi že del značilnosti bodočih rogljev. Pozimi rast roglja zastane in to prenehanje rasti na rogljih lepo vidimo -nastane »letnica«. Naslednje leto nastane pri novi rasti majhna nabreklina, roglji se začenjajo kriviti, zraste nov obroček, ki izpodrine prejšnjega. Tako se letni prirastki roglja slojevito vrstijo drug nad drugim. Rogelj raste intenzivno do petega leta; takrat je pri kozlu dolg od 18 do 22 cm, pri kozi pa od 16 do 20 cm. Po petem letu raste rogelj počasneje, saj so obročki od tega leta naprej visoki le 1 do 2 mm, kasneje pa so še ožji, milimetrski. Rast roglja je torej neprekinjena, saj gamsu rastejo roglji vse življenje. Med letom sovpada rast roglja z rastjo in menjavanjem dlake. Tako se spomladi rast roglja obnovi takrat, ko se začne menjavanje dlake, konča pa se jeseni, ko se konča tudi jesensko menjavanje dlake. Mirovanje rasti roglja v zimskih mesecih je povezano tudi z zimskim pomanjkanjem hrane, seveda pa tudi spolni hormoni zavrejo njegovo rast. Kako določamo starost gamsa Ugotavljanje starosti uplenjenega gamsa je razmeroma preprosto in bolj zanesljivo kot pri drugi parkljasti divjadi, npr. pri jelenih, prašičih. Starost gamsa (kozla ali koze) ugotavljamo po »letnicah«. Med vsakoletnim zimskim mirovanjem rasti roglja nastajajo med deli roglja, ki zrastejo vsako leto, ločnice, imenovane letnice, ki so navadno vidne okrog in okrog roglja. Ko določamo starost roglja, najprej pogledamo, ali imajo roglji peti obroček (letni- co). Od tod proti korenu roglja štejemo ožje, »milimetrske« obročke, tej starosti prištejemo pet let in tako dobimo starost gamsa. Poleg letnic, ki nastajajo zaradi letnega mirovanja rasti roglja, vi- dimo na gamsjih rogljih tudi več »okrasnih« obročkov ali grbic, ki lahko površnega ocenjevalca zapeljejo, tako da nepravilno določi starost. Okrasne obročke ali grbi-ce vidimo tudi na rogovih drugih rogarjev (npr. kozorog). Starost gamsa je mogoče oceniti tudi po obrabi zobovja (približno po enaki metodi kot ocenjujemo jelenjad ali srnjad, vendar tega načina ocenjevanja starosti gamsa v praksi ne uporabljamo. Kako ločimo kozla od koze V lovski praksi se je udomačilo ugotavljanje spola pri gamsih po različno oblikovanih rogljih. Takšno razlikovanje je mogoče tudi na večje razdalje z dobro optično opremo. Izrazita razlika med njima je predvsem v zakrivljenosti krivin (konic) rogljev. Ta ukrivljenost je pri kozlih veliko izrazitejša kot pri kozah. Pravimo, da so kozlovi roglji bolj kljukasto zaviti. Poleg tega so kozlovi roglji običajno tudi debelejši od kozjih, pa tudi sicer so mere kozlovih rogljev povprečno večje kot kozjih. Pogosto imajo roglji koz povsem takšno obliko kot kozlovi, torej so močno zaviti, redkeje pa je narobe, zato pri opazovanju uporabljamo še druge načine razlikovanja spola, zlasti pa upoštevamo druge telesne značilnosti. Kozel je težji kot koza, saj tehta iztrebljen z glavo do 40 kg, medtem ko je koza bolj redko težja od 30 kg. Po postavi je kozel tudi bolj čokat, robat, ima krajši in debelejši vrat, koza pa je vitkejša in ima tanjši vrat. Zlasti v letni dlaki je pri kozlu dobro vidno tudi spolovilo (cof) pod trebuhom, v zimski dlaki pa izdaja kozla tudi čop, ki se mu vrtinči po hrbtu. So pa še druge značilnosti v vedenju živali, ki nam razkrijejo njen spol (npr. način uriniranja, obarvanost dlake). Kaj je gamsji prsk Gamsji prsk imenujemo obdobje parjenja gamsov. Gamsi se parijo jeseni, od konca oktobra, v višjih legah pa se nehajo pariti v prvi polovici decembra. V tem času se spolno zreli kozli, to so navadno kozli, starejši od štirih let, imenujemo pa jih kozli-prska-či, približajo tropom kozarije in postavajo ob tropih; pogosto tavajo z glavo pri tleh in iščejo pojave koze. Kozel je lahko spolno aktiven tudi pred petim letom, zlasti tam, kjer je srednje starih in starih kozlov malo. Kozlom -po novejši literaturi pa tudi kozam - v prsku in že pred njim močno nabreknejo zarožne žleze (pojavostni mešički), ki ležijo za roglji. Te žleze izločajo smrdljiv izloček, s katerim označujejo gamsi za svoje vrstnike zaznavne »dišeče« znake. V prsku prihaja med kozli do številnih, vendar nenevarnih bojev in pregonov. Zato in ker kozli med prskom praktično nič ali zelo malo jedo, shujšajo tudi za tretjino normalne teže. Zato sta za kozle, izčrpane od prska, visok sneg po prsku in pomanjkanje hrane velikokrat usodna; v začetku zime tako pogosto poginejo prav najmočnejši kozli. Kaj je gamsov čop Gamsov čop so na poseben način vezane dlake nadlanke, populjene vzdolž temne proge po vsem hrbtu od vratu do repa. Za te dlake je značilno, da imajo »cvet«, konice dlak namreč nimajo temnega barvila oziroma so rumeno do svetlo sivo obarvane. B . Galjot Po lovskem svetu Ali živijo na Slovaškem križanci volka in psa Problem križanja (hibridizacije) med volkom in psom danes v nekaterih evropskih državah (Španija, Portugalska, Italija, v preteklosti tudi Francija) dobro poznajo, najbolj pa v Sovjetski zvezi, kjer se z naraščanjem takšnih populacij naglo večajo tudi gospodarske težave (povečanje škode na domači živini). Križance lahko dobimo z namernim križanjem, ti pa nato pobegnejo v naravo (na Slovaškem so velikokrat delali poskuse križanja službenih psov -nemških ovčarjev z volkovi, ki so jih odlovili v prosti naravi, da bi pri takih živalih dobili tudi določene druge lastnosti). Drug način je naravno križanje volka z ovčarjem, do katerega lahko pride, ko se razbije volčje krdelo, zlasti tedaj, če lovci v krdelu odstrelijo dominanten par, A-volka oziroma A-volku-Ijo. V takšnem primeru se lahko spolno zrele subdominantne živali sparijo z domačimi psi - ovčarji. Prva žarišča populacij križancev v evropskem delu Sovjetske zveze so nastala že za časa 1. svetovne vojne, ko je bilo veliko podivjanih psov, nato pa med 2. svetovno vojno, ko je po umiku nemške vojske ostalo na območju Sovjetske zveze veliko vojaških službenih psov (nemških ovčarjev), ki so bili brez lastnikov in so bili nenadoma odvisni od tega, kar so sami ulovili. Ti psi so bili osnova za nastanek hibridnih populacij volkov, ki ponekod živijo še danes. Po sovjetskih avtorjih (Riabov) so najbolj zanesljiva metoda, da jih iztrebimo v naravi, pravi, genetsko čisti volkovi, ki se od križancev razlikujejo po bistveno drugačni populacijski dinamiki, pa tudi po drugačni strategiji lova svojega plena. (Opomba: Križanci v naravi nastajajo tudi z drugimi pasmami domačega psa pa tudi z nepasemskimi psi. V Sovjetski zvezi se velikokrat križajo tudi z lajkami, pasmo, ki je zelo sorodna volkovom; to se dogaja tudi tam, kjer so naravne volčje populacije zdesetkane.) Sedanji razvoj volčjih populacij na zahodni meji njihovega naravnega area-la, ki zajema tudi območje Slovaške, ne izključuje domneve, da so nastali križanci pri namernem križanju in se nato pojavili v naravi, pa tudi s križanjem volka in psa v naravi. Zato je treba z lovsko-ekonomskega vidika in z ekološkega ter naravovarstvenega napraviti vse, da do križanj ne bi prihajalo, morebitne primere križanj pa bi morali evidentirati in predlagati praktične in uspešne rešitve, kako bi to preprečili. V praksi je odstreljene volkove in pse, podobne volkovom (naravne križance), samo po zunanjem videzu zelo težko razlikovati (pri lovu pa nemogoče). Danes na Češkoslovaškem plačajo lovcu, ki pripelje uplenjenega volka na strokovni pregled, nagrado, da bi tako pravočasno ugotovili, če bi se kje pojavila žarišča križanj. To nagrado dobi seveda le tisti lovec, ki pripelje na pregled pravega volka. Avtor v originalnem članku predlaga, da bi izplačevali nagrado tudi tistim lovcem, ki bi pripeljali na pregled križance med volkom in psom. Zdaj namreč le polovica lovcev, ki odstreli volka, pripelje žival na strokovni pregled v Raziskovalni zavod gozdnega gospodarstva v Zvolenu, saj je nagrada majhna, pa tudi negotova; znaša le 500 kron (včasih 2000 kron). Zaradi nevarnosti, da bi se pojavile hibridne volčje populacije, se nekateri zavzemajo za to, da bi nagrade povečali in da bi sprejeli obvezo, da je treba vsakega odstreljenega volka pregledati. Le tako bi lahko hitro ugotovili žarišče križanja in naglo ukrepali, da ga uničijo. Po članku dr. Jožefa Voskarja - Polovnictvo a rybarstvo 12/86 -pripravil Z. Timarac Biografija v dentinu Verjetno je že vsakdo, ko je hodil po gozdu, poskušal kdaj ugotoviti starost posekanega drevesa po številu letnic na panju. Pri tem je opazil, da so letnice ozke ali široke, jasno ali slabo izražene. Kako je drevo raslo, se hranilo, ko so se na njem pojavili listi - vse to je mogoče razbrati iz letnic. Črte, ki so zelo podobne letnicam na panju, imajo tudi luske rib. Kljub temu pa si marsikdo težko misli, da lahko takšne podobnosti odkrijemo tudi pri sesalcih in pri človeku. Toda spomnimo se, kako so včasih na sejmih kupovali krave in konje. Kmetje so pred nakupom vedno gledali živini zobe - ali so rumeni in koliko so obrabljeni. Na ta zelo preprost način so določali približno starost živali. Ali lahko starost živali izvemo le po zobeh? S tem vprašanjem se je ukvarjala G. A. Klevezalova, sodelavka laboratorija postnatalne ontogeneze (laboratorij za proučevanje porojstvenega osebnega razvoja) Inštituta za biologijo razvoja N. K. Kolcova. Pokazalo se je, da se med rastjo v zobnem dentinu sesalcev nalagajo sloji (obroči), ki jih vidimo na prerezu zoba in ki kažejo osnovno dogajanje osebnega življenja živali. Za raziskovalne namene so najprej uporabljali in proučevali zobe morskih sesalcev, nato pa tudi kopenskih. Do spolne zrelosti živali nastajajo v dentinu široke linije, ki niso preveč izrazite in so nekako zlite, po prvi kotitvi pa so pri samici bolj ozke in izrazitejše. Rojevanje in hranjenje mladičev ne vpliva na rast matere, število obročev je enako kot prej, le oblika teh slojev se zelo spremeni: linije postanejo svetlejše, izrazitejše, globlje. Te dele imenujemo cone povečanega presevanja. Na osnovi tega lahko znanstveniki dovolj natančno določijo čas, kdaj je kakšna samica spolno zrela, to pa pomeni, da lahko določijo tudi obdobje razmnoževanja neke vrste. Prvi letni sloj nam pove, kdaj se je žival skotila, zadnji pa-do pol leta natančno - nam pomaga, da ugotovimo čas smrti; ožji sloji se oblikujejo pozimi, širši poleti. Ti podatki so zelo pomembni npr. za arheologe in paleontologe. Po lovskem svetu Po sestavi dentina je mogoče določiti tudi način prehrane živali. Da pa bi zvedeli o tej življenjski aktivnosti čim več, moramo v hrano živali dodati antibiotik tetraciklin. Ta prodre tudi v zobno tkivo ali v rastni del kosti čeljusti (letni obroči so tudi v kosti!) in tam ostane precej dolgo. Za poskuse so uporabili glodavce, ker jim zobje (glodači) rastejo vse življenje, na njihovih zobeh pa lahko določimo celo dnevne prirastke. Pri osvetljevanju dentina z ultravijolično svetlobo opazimo tetraciklin v obliki svetlo rumenega pasu (sloja), ki oblikuje svojevrsten koledar prehrane: če je žival pojedla vso hrano naenkrat, nastane en sloj, če pa jo je jedla postopoma oziroma po malem, nastane več slojev. Na ta način lahko ugotavljamo tudi razseljenost živali po teritoriju in njihovo številčnost, prav tako pa tudi število »domačih« in »priseljenih« živali v nekem območju. Od zgoraj navzdol: Presek prek sredine zobne korenine polarne lisice, vzdolžni presek sekalca jelena, del preseka korenine sekalca navadnega medveda. Da bi se prirastki dentina dobro razlikovali, so zob specialno obdelovali. Lovke za odlov živih živali ali pasti nastavimo nekaj dni po pokladanju vabe s tetraciklinom. Nekaj časa se v lovke ujamejo samo tako označene živali, nato jih je vse manj in manj, čeprav se povprečno število odlovlje-nih živali ne spremeni. Po tem pokazatelju je mogoče ugotoviti ritem in obseg selitev živali, po tem, kje so odlovljene, pa je mogoče določiti tudi migracijske poti. Vse to moramo vedeti npr. pri ugotavljanju številčnosti glodavcev in pri prenašalcih raznih bolezni. Če so živali pojedle strupeno vabo naenkrat, poginejo. Kaj pa se zgodi, če si napravijo zalogo hrane in nato takšno vabo uživajo po malem? Ali če najde te zaloge hrane druga žival in se zastrupi ali pa, če se odselijo prenašalci bolezni v druga območja? V takšnem primeru je treba vabe zamenjati ali pa poiskati drugačen način uničevanja škodljivih glodavcev (in drugih prenašalcev bolezni). Včasih so za raziskave uporabljali samo zobe mrtvih živali, danes pa uporabljajo tudi zobe živih (omamljenih) jelenov, srnjakov in celo medvedov. Za raziskave živalim navadno ne izpulijo podočnikov ali kočnikov, ampak enega izmed bočnih sprednjih sekalcev. To živali navadno ne škoduje veliko. Najbolj izrazite biografije so zapisane v zobeh živali, ki živijo v celinskem podnebnem pasu in ki preživljajo obdobja pomanjkanja hrane v hladnem ali vročem letnem obdobju. Pri takšnih živalih so letni obroči (sloji) tako izraziti in se ločijo drug od drugega, da je mogoče razbrati vse njihovo dotedanje življenje na zobnem preseku (podobno kakor beremo knjigo). Če pa je podnebje blago in ima žival dovolj dobre hrane vse leto, so sloji (letnice) slabo izraženi, osnovne linije pa je težko razlikovati od dopolnilnih. In prav to je vzrok, da za takšne laboratorijske raziskave niso primerne domače ali laboratorijske živali. (Podobno je tudi pri človeku: topel dom in dobra hrana ne dajeta izrazitih slojev dentina!) Na razporeditev in izraženost dentin-skih prirastkov (slojev) vplivajo tudi bolezni; dvojni prirastki oziroma močna stanjšanost enega izmed njih lepo kažejo, da je živa! preživela življenje v slabih razmerah. Vendar ni še dognano, ali gre le za bolezen zoba ali celega organizma. Po članku E. Keda - »Nauka i žiznj«, 2/87 - ZSSR Prevede! in priredi! - Z. Timarac Humoreska Zgodba o lovskem pobratenju Ivan Čufer Ni bilo naključje, da sta se lovski družini Gamsji rogelj in Fazanov rep pobratili. Čeprav ju je ločevala precejšnja zemljepisna razdalja, se je njuno prijateljstvo iz leta v leto krepilo. Pa je nekoč vodstvo obeh družin ob dobri kapljici ugotovilo, da eni brez drugih ne vzdržijo več. Domenili so se, da sklenejo pobratimstvo. Seveda so se našli tudi drugače misleči, pa jih je starešina Všečnikarjev Janko modro podučil: »Zavedati se moramo, tovariši, da nam je to pobratenje potrebno, saj živimo v času, ko so ljudje zelo odtujeni in zagrenjeni. Samo pomislite, kako bo zrasel naš že tako dober ugled.« In ob tako izbranih besedah so se omehčala srca tudi najtrdovratnejših nasprotnikov. Stekle so priprave, kot se spodobi. Odgovorni tovariši so imeli dela čez glavo. Kako tudi ne, saj je bilo potrebno krajanom pokazati, kako brezhibna organizacija so. Neusmiljeno se je približeval dan velike bratovščine, postoriti pa je bilo treba še to in ono. Z denarjem ne bomo varčevali, ko gre za tako plemenito dejanje, so modrovali. Le starešina je v veliki organizacijski vnemi pozabil povabiti krajane na srečanje. Ti so lahko le slutili, da se v kraju pripravlja nekaj velikega. Nekateri so menili, da gre verjetno za dobro pripravljen lovski pogon. Drugi, pikrejši, pa so hudomušno ugibali, katerega uglednega državnika vabijo na gamsa, da se ne morejo domeniti, kdo ga bo spremljal. Naposled je prišel veliki, težko pričakovani dan. Udarili so si v roke in si prisegli večno zvestobo v dobrem in slabem. Zbranim ženam lovcev so stopile solze v oči, ko so opazovale svoje junake v zelenih uniformah z omelastimi gamsporti za klobuki, ki so se v lahnem vetriču pozibavali sem in tja. Največjega je imel Šminkarjev Polde, ki ga je za težke denarce prišvercal iz Avstrije, škrjančeva Neža je tiho zaupala svoji prijateljici: »Veš Lojza, dobro, da bo tega enkrat konec, naš ima že dva dni drisko.« Oglasila se je harmonika in kmalu so bile vse skrbi pozabljene. Cepetanje nog in prešerni vriski so se mešali s ščebetanjem deklet in žena. Na plesišču je zavladalo razpoloženje, kakršnega niso pomnili. Le Pretepačev Miha ni mogel iz svoje kože. Zasukal je krivčke za klobukom na »av- biks«, si zavihal rokave in porinil roke do komolcev v žepe. V tako ognjenem stanju se je potem prerival na plesišču in gorje tistemu, ki se ga je drznil dotakniti ali se obregniti vanj. Bliskovito je potegnil stisnjeno pest iz žepa in mu jo pomolil pod nos. Nasršen pogled je zapičil vanj in brki, na katerih so bili še sledovi žlahtne črnine, so mu v jezi podrgetavali. Prizadeti jo je hitro pocedil nazaj za mizo in volja do plesa ga je za ta večer minila. Tako in drugače so naglo minevale nočne ure. Izza bližnjih gora je že pokukalo jutranje sonce in hudomušno pomežiknilo najbolj vztrajnim. Praznično razpoloženje je v nekaj dneh zamrlo in na vrsto so prišle obveznosti, ki jih je prinašal sklenjeni dogovor. Lovci družine Gamsjega roglja so bili povabljeni k pobratimom na fazane. Bil je deževen, kisel jesenski dan, ko so se z avtobusom odpeljali iz domače vasice proti morju. Prisrčnega snidenja so bili veseli in ker je deževalo, se jim na lov ni mudilo. Zato pa so si pridno ogledovali kleti svojih gostiteljev in seveda pokušali, kaj je dobrega radodarna letina napolnila v sode. Mediteranska črnina je našim vrlim gornikom hitro napolnila glave in zmehčala kolena. In glej smolo - ko je postajalo najlepše, je rogist naznanil odhod. Špricarjev Janez je v zadnjem trenutku spravil pletenko v nahrbtnik, da ga med večurnim pohajkovanjem po blatnih poljih ne bi zažejalo. Ko jih je v lovišču lovovodja postavil v vrsto, je imel kaj videti. Eni so imeli puške čez ramena, drugi prelomljene pod pazduho, tretji, najbolj zagreti, pa že kar pripravljene v rokah. Raztrešenčev Martin je v strahu ali skrbi, da ne bi navsezgodaj prebudil žene, ko je odhajal, v temi pograbil kar risanico. Zanimiv pa je bil pogled tudi na drugo opremo. Če pustimo ob strani raznovrstna pokrivala, so najbolj bodli v oči ribiški škornji, ki si jih je nekdo omislil. Večina je bila opremljena, kot da gre v goro nad gamsa. Nekomu je iz nahrbtnika molelo celo topo-rišče cepina. Ko se je lovovodji slednjič može le posrečilo razporediti in jim razložiti, kako se fazanom streže, se je začelo. Strumno so sledili psom in kmalu so se oglasili prvi streli. Napetežev Luka, ki je bil psu ves čas za petami, je v preveliki lovski vnemi sklatil kuro, ki se je komaj dvignila s tal. Previdnejši od njega je bil Obrunkarjev Johan. Na mostičku čez jarek je zagledal bežečega fazana in stekel za njim. Uboga žival je imela premočeno perje in se ni mogla dvigniti. Johan je seveda spoštoval lovsko etiko in ni hotel streljati na bežečega petelina. Tako sta tekala sem in tja, Johan pa je z glasnim »ššššš« priganjal fazana, naj se dvigne. Preplašenemu ptiču se je le posrečilo priteči do goščave, kjer se je potuhnil, Johan pa se je upehan prav tako naveličal tekanja po blatu. Najprej je odnehal Špricarjev Janez. Blaten do kolen je oprezno pogledal levo in desno in se zatekel pod grmovje. Neustavljiva žeja mu ni dala miru in okrogla pletenka, polna črnine, se je bliskovito znašla pri njegovih ustih. Kar zašumelo je po suhem grlu in ni trajalo dolgo, ko jo je prazno zalučal čez glavo v grmovje. Na drugi strani gošče je imel enake težave z blatom in žejo Žeparjev Cene. Naveličan vsega se je vsedel pod grm in ravno začel odvezovati nahrbtnik, ko je v bližini počil strel. Pogledal je v zrak in glej ga, zlomka. Velik fazan je še dvakrat udaril s perutnicami, potem pa kot odsekan padel prav pred njegove noge. Cene, ki je bil že nekoliko v letih in mu taki sprehodi po blatnih poljih niso bili kaj preveč pri srcu, je bliskovito ukrepal. Z ostrim očesom je preletel okolico. Nikjer ni bilo čutiti znamenj življenja. Pograbil je ptiča in v naslednjem trenutku je bil že v njegovem nahrbtniku. Iz žepa je neprizadeto potegnil majhno stekleničko, pogledal proti oblačnemu nebu in krepko potegnil, kot da se ni nič zgodilo. Dan se je že krepko nagibal v popoldne, ko so se naši junaki premočeni in blatni, pa vendar nasmejanih obrazov, začeli zbirati, samo Špricarjevega Janeza ni bilo od nikoder. Slednjič se je v rahlem cikcaku le primajal, kot da se red njega ne tiče. Nekam nejevoljen je bil videti. Ko so ga prijatelji opozorili, naj izprazni puško, jim je kratko zabrusil, češ da je samostojna oseba in da bo puško praznil, kadar se bo to njemu zdelo potrebno. Sicer, je dodal, pa on vedno hodi z nabito puško za gamsi. Šele ko ga je lovovodja s povzdignjenim glasom spomnil, da ni v domačem lovišču, se je omehčal, pa tudi steklenička, ki mu jo je ponujal Cene, ga je spravila spet v dobro voljo. Presunjeni in z globoko žalostjo in bolečino v srcih so se potem poklonili lovnini, ki kljub deževnemu dnevu ni bila slaba. V vasi so jih že pričakovali gostitelji in ko so si vrli gamsarji potešili prvo žejo, so začela doživetja tistega dne kar deževati. Le Cene se je skrivnostno muzal in se smehljal gorečim govornikom. V mislih se je že videl, kako doma ponosno izroča ženi lepega ptiča, ki ga ima v nahrbtniku. Močna črnina je opravila svoje. Začeli so se vsevprek prepirati in celo Grivarjev Jaka in Skalarjev Tomaž, ki sta bila daleč naokoli znana kot dobra soseda in prijatelja in sta skupno brodila skozi težave na samotnih gorskih kmetijah, sta si planila v lase. Grivarjev je Skalarju očital krivolov izpred treh desetletij. Skalar, ki sosedu ni hotel ostati dolžan, mu je pomolil tršato kmečko pest pod nos in ga spomnil na debelo smreko, ki je brez sledu izginila v Grivarjevi žagi. Najbolj pa sta bila vroča Sitnikarjev Lovrenc in Težakarjev Rudi. Slednji, ki skoraj vstati ni več mogel, je na vse grlo vpil: »Držite me, drugače ga zdrobim, hudiča frdamane-ga!« Hudobneži pravijo, da sta se sprla zaradi žensk, toda kaj je resnica, je težko presoditi. Nemara bi postalo še prehudo, če ne bi prevzel pobude za spravo starešina Vsebnikov Janko. Zastaviti je moral ves svoj medvojni in povojni ugled, da je spravil srborite-že v red. V poznih nočnih urah se je zelena bratovščina pomirjena srečno vrnila v svojo tiho vasico, med visoke vršace, kjer jih je gamsji rod že težko pričakoval... Na Ravnici, vasi nad Radovljico, je 12. 6. 1987 član LD Jelovica Franc Slejko uplenil srnjaka z gobastim rogovjem. To je prvi takšen primer v tem lovišču v 40 letih obstoja te LD. Nastanek pravega gobastega rogovja izzove popolna izguba modnega tkiva. Modno tkivo namreč proizvaja hormon testosteron. Z izgubo ali močno poškodbo tega tkiva pa se izgubi tudi dejavnik, ki ustavi rast rogovja in povzroči pokostenevanje, zato rogovje raste dalje in se spreminja v veliko gmoto. Če je srnjak izgubil ali si poškodoval moda v obdobju rasti, ne očisti mahu z rogovja in rast se nadaljuje v pravo gobasto rogovje. Če pa npr. srnjak izgubi moda po tistem, ko je že očistit rogovje, mu to odpade 10 do 14 dni po tem, ko je izčrpal vso sezonsko zalogo testosterona. Šele nato se prične rast pravega gobastega rogovja. Taki obliki rogovja, kot jo vidite na sliki, pravimo tudi »škofovska kapa«. Uplenjeni srnjak je bil star približno 2 leti. Največkrat živi tak srnjak še eno do največ 3 leta. Besedilo in foto Diana Leban Lovska organizacija Jubilejnih 40 let Savinjsko-kozjanske zveze lovskih družin (SK ZLD) Celje Letošnje jubilejno leto je 40-letni mejnik združevanja lovskih družin celjskega območja, združenih v SK ZLD Celje. Prvi začetki organiziranega lovstva po osvoboditvi se bistveno razlikujejo od takratnih organizacijskih oblik tako po številu lovskih družin kot po številu članstva. Tudi lovstvo je v tem času močno napredovalo, saj se današnji odnos do lova, narave in druge divjadi drugače vrednotita kot na samem začetku organiziranosti. Danes je ekološka osveščenost lovcev vse bolj pomembna in je ena izmed osnovnih nalog lovstva. SK ZLD Celje združuje 47 LD, v katere je včlanjenih 2200 lovcev ali skoraj desetina slovenskih lovcev. Zveza sega na območje 7 občin, in sicer občin Celje, Žalec, Mozirje, Slov. Konjice, Šentjur, Šmarje pri Jelšah in Laško. Meje LD zveze niso ozemeljske meje občin, ampak so naravne. V okviru zveze srečamo vse tipe lovišč, od visokogorskih do nižinskih. Jubilejno 40-letnico lovstva pa je SK ZLD Celje slavnostno obeležila 13. junija 1987, ko so se zbrali vsi delegati LD na jubilejni slavnostni skupščini - z vsemi prapori in praporščaki - v hali Golovec v Celju. Med častnimi gosti so bili Andrej Marinc, član predsedstva SRS, Bruno Skumavc, predsednik Lovske zveze Slovenije, Dane Rine, sekretar medobčinske ZKS Celje, Anton Zimšek, predsednik Sob Celje, Peter Šuler, predsednik IO Lovske zveze Slovenije, Ivan Uranjek, predstavnik Sob Žalec in Jože Kuntarič, član IO Lovske zveze Slovenije. Slavnostni govornik, predsednik skupščine SK ZLD Celje Franc Avberšek, je v obširnem govoru orisal delo in pot zveze in še posebej spregovoril o ekoloških razmerah na območju zveze, ki spada med najbolj ogrožene v Sloveniji in kjer je največji problem onesnaženost Celja in Velenja. Slavnostno skupščino so pozdravili tudi Andrej Marinc, Bruno Skumavc in predsednik Sob Celje Anton Zimšek, ki je v svojem govoru poudaril, da so lovci temeljni kamen pri gojitvi divjadi in gospodarjenju z njo, da bijejo nenehen boj za ohranitev divjadi in naravnega okolja in da je to poslanstvo lovcev še vse premalo poznano in tudi premalo cenjeno. V mnogih KS so lovci nosilci skupnih akcij pri urejanju kraja, pa tudi za morebitno obrambno vojno so usposobljeni. Opisovati 40-letno delo in vse uspehe zveze bi bila preobširna naloga in bi zahtevala tudi preveč prostora. Že ob 30-letnici lovstva ZLD Celje je izšla 200 strani obsegajoča brošura, avtorsko delo Slavka Kovača in vseh lovskih družin zveze, Slavko Kovač pa je tudi glavni avtor pri izdaji brošure ob 40-letnici lovstva zveze. Kot avtorji so sodelovali še Franc Avberšek, Anton Zimšek, Janez Černe, Dane Namestnik in pevci ter rogisti zveze. Zato bomo omenili samo nekaj o dejavnosti zveze, zlasti iz zadnjih desetih let. Leta 1948 so bili izdelani prvi petletni gojitveni načrti, ki so jim nato sledili še drugi, in oblikovan je bil solidarnostni sklad za poravnavo škode od divjadi. Leta 1952 je zveza začela redno pregledovati trofeje. Leta 1960 je zveza dosegla, da se je trgovina Jelen v Celju priključila Lovski zadrugi v Ljubljani in začela odkupovati meso uplenjene divjadi in kožuhovino. Leta 1962 sta bila na pobudo ZLD ustanovljena pu- Slavnostni govornik na proslavi 40-letnice SK ZLD Celje je bil Praporščaki lovskih družin SK ZLD Celje na poti v dvorano Celjski rogisti (povorka), ki jih poznajo po vsej državi Častni gostje na proslavi 40-letnice SK ZLD Celje: Jože Kuntarič, Bruno Skumavc, Andrej Marinc, Anton Zimšek, Ivan Uranjek in Peter Šuler Delovna organizacija Poslovno-prireditveni center Gorenjski sejem - Kranj je pri svojem delu in v programu upoštevala tudi želje in potrebe lovske in kinološke organizacije. V desetih letih so se na prireditvenem prostoru zvrstila številna ocenjevanja psov, pregledi, posveti, zasedanja skupščin, strokovni sestanki tako iz lovskega kot iz kinološkega programa. DO PPC Gorenjski sejem - Kranj je za svoj posluh in pripravljenost za družbeno odprtost in društveno poslanstvo ter družbenopolitično aktivnost dobila visoko priznanje predsedstva SFRJ - red bratstva in enotnosti s srebrnimi žarki. Direktorju DO Francu Ekarju ga je 26. maja 1987 izročit član predsedstva SR Slovenije in član predsedstva LZS Lojze Briški. Foto: Franc Perdan škarska delavnica in servis v Celju. Leta 1964 so uvedli mentorstvo za lovske pripravnike. Zveza je organizirala tudi udeležbo kandidatov na tečajih za lovske čuvaje v Čateških Toplicah, Ljubljani, Ponovičah pri Litiji, Podsmreki, Kočevju, na Bledu, v Ribnici na Dolenjskem, v Urgarju pri Ribnici in dvakrat v Celju. Lahko trdimo, da je bilo izobraževanje lovcev že od nekdaj zelo razvito in uspešno, ker so posamezniki za izobraževanje drugih lovcev žrtvovali veliko svojega znanja in prostega časa. Z rednimi strokovnimi predavanji in seminarji ter z lovskimi izpiti je zveza začela leta 1952. V vseh letih je bilo na območju družin več kot 3000 strokovnih predavanj. Do leta 1986 je uspešno opravilo lovski izpit 2710 lovskih pripravnikov, lovskočuvajski izpit 190 lovcev, šolo za lovske tehnike pa 54 članov. Zaradi predpisov o nalogah preglednikov uplenjene divjadi in o obveznem izpitu so postali nujni večdnevni tečaji z zaključnim izpitom. Zveza je v obdobju od leta 1978 do 1986 organizirala sedem takšnih tečajev, in sicer v Mozirju, Žalcu, Šentjurju in štiri v Celju. Skupno je uspešno opravilo izpit za preglednike uplenjene divjadi 244 lovcev. V letih 1983 in 1984 so organizirali dva enodnevna tečaja za lovske mentorje. Obiskalo jih je več kot 200 izkušenih lovcev. Predavatelji so svoja predavanja priredili za tisk in tako je zveza natisnila priročnik za mentorje, in sicer dvakrat v nakladi po 1000 izvodov. V 500 izvodih pa je natisnila Smernice za lovovodje. Leta 1983 je zveza organizirala prvi povojni ples v Narodnem domu v Celju. Čisti dohodek od tega plesa je omogočil nakup grafoskopa, kinoprojektorja, 50 m električnega kabla, fotoaparata in fleša ter petih specialnih usnjenih kovčkov za rekvizite. Kupili so filme Turnir na Šumiku, Po strelu, Lovsko orožje in balistika, Svet planin, Poslednja oaza, Čebele in Povest o gozdu. V letih 1983/1984 je zveza organizirala dvoje tekmovanj v veleslalomu v kombinaciji z lovskim streljanjem na Golteh in Pod Planjavo v Logarski dolini. Leta 1984 je organizirala uspeli enodnevni tečaj za vodnike tujih lovskih gostov, v obdobju 1984 do 1986 pa tri enodnevne seminarje za prosvetne delavce. Na pobudo komisije za izobraževanje pri zvezi je bila leta 1985/86 izvedena akcija Narava-divjad-šola, v kateri je bilo s sodelovanjem lovskih družin organiziranih v šolah 57 naravoslovnih dne-vov, 63 predavanj o divjadi in naravi, darovanih šolam 113 knjig in 54 lovskih koledarjev, 625 kg semen za prehrano ptic in omogočen brezplačen ogled lovskega muzeja 255 najbolj prizadevnim šolarjem. Filme pa si je v dveh letih ogledalo nad 7000 osnovnošolskih otrok in občanov. Zveza je priredila ali sodelovala na 7 lovskih razstavah lovskih trofej, leta 1963 pa je priredila prvo razstavo lovske umetniške fotografije v Celju, ki je bila obenem tudi prva takšna razstava v državi. V loviščih lovskih družin in zveze se pojavlja vsa divjad, tudi medved ni posebna redkost. Žal nezadržno izginja divji petelin, močno pa so se razširili gamsi. Kot kažejo podatki, je takoj po vojni gospodarilo z gamsi 8 LD, zdaj pa že 26. Divji prašiči naseljujejo vsa hribska lovišča od Luč do Rogatca in Podsrede, čekani uplenjenega merjasca pa spadajo v sam jugoslovanski vrh. Muflone so naselili leta 1965 in 1966 na Šmohorju, leta 1967 so kolonijo muflonov osvežili v Solčavi in leta 1973 so jih naselili na Boču. Leta 1974 so naselili v revirju Ležen (udor terena rudnika Velenje) damjeka, jelenjad pa je zasedla lovišča med Karavankami in Pohorjem. Številčnost ruševca je še komajda zadovoljiva, gozdni jereb pa je iz nižinskih lovišč izginil in je navzoč samo še v hribskih in gorskih območjih. Slabo je s poljsko jerebico in prepelico, pa tudi populaciji zajca in fazana zaradi kmetijske mehanizacije nezadržno upadata. Rahlo pa narašča številčnost race mlakarice in kune belice. Lovska zveza uspešno sodeluje z Lovskim kinološkim društvom v Celju in je tudi njegov podporni član. Psarne ima prijavljene 30 LD in 17 rejcev. Od leta 1967 do 1986 si je zveza priborila v lovskem strelstvu na republiških tekmovanjih ekipno 9 prvih mest, 12 drugih in 4 tretja, med posamezniki pa so dosegli 7 prvih, 8 drugih in 6 tretjih mest. V zvezi deluje posebna komisija za lovski turizem, ki se z lovskim turizmom ukvarja strokovno in komercialno. V povojnem času je v družinah zveze gostovalo 7000 tujih lovskih gostov, ki so uplenili prek 10000 glav razne divjadi. Samo leta 1986, ki zaradi černobilske katastrofe ni bilo najbolj uspešno, je zveza iztržila za uplenjeno divjad 77 000 ameriških dolarjev. Iniciativni odbor za osnovanje Savinjsko-kozjanskega lovsko-gojitvenega območja je v letih 1983/84 opravil vsa pripravljalna dela za izvolitev organov. Koordi- nacijski odbor ima 64 članov in uspešno deluje, izvršilnemu odboru pa je uspelo, da je vseh 227 uporabnikov naravnega prostora podpisalo družbeni dogovor. Organi LGO redno spremljajo uresničevanje gojitvenih smernic. Koordinacijski odbor LGO zahteva zakonsko ureditev sodelovanja vseh, ki posegajo v naravno okolje, torej tudi lovcev kot strank v postopku. Zahteva, da se zaprejo vse gozdne ceste, ki ne povezujejo kmetij in zaselkov, za ves javni promet zaradi onesnaževanja okolja in propadanja gozdov. Dalje zahteva, da upravni inšpekcijski organi dobijo pregled nad tem, kakšni so odpadki industrije in obrti in kaj ti odpadki vsebujejo. Zahteva tudi, da se izdela kataster onesnaževalcev voda in da se nadzoruje uporaba (in posledice) raznih kemičnih spojin za zaščito rastlin in uničevanje plevelov. Razveseljivo je, da organi Sob Celje že vabijo predstavnike zveze kot konsultanta pri posegih v naravno okoje, medtem ko tega drugih 6 občin še ni uredilo. Velike uspehe pri delu je lahko zveza dosegla le z intenzivnim delom članstva. Pred 10 leti je ZLD uvedla »priznanje«, ki ga je dobilo 687 članov LD. Priznanja so dobili med drugim vsi borci NOV, 15 lovskih organizacij in 19 DO in ustanov. Lovska zveza Slovenije pa je v 40 letih odlikovala z znaki za lovske zasluge in redi 976 članov in lovskih organizacij. Zlatorogovo plaketo sta dobila dva člana, SK ZLD Celje pa je dobila red za lovske zasluge L stopnje Lovske zveze Slovenije in državno odlikovanje. V okviru zveze delujeta od leta 1982 lovski pevski zbor in zbor rogistov. Žal je med 35-članskim pevskim zborom samo 8 lovcev, medtem ko v zboru rogistov delujejo izključno lovci. Naši rogisti so znani že po vsej državi in od leta 1982 tudi nenehno nastopajo. Ne nastopajo pa samo na pogrebih in družinskih slavjih, ampak tudi na elitnih prireditvah. Lani so sodelovali na otvoritvi in na sejmu lova in ribolova v Novem Sadu, v sosednji republiki so gostje večkrat, sodelovali pa so tudi na letošnji skupščini Lovske zveze Jugoslavije, ki je bila na Brdu pri Kranju. Slavnostno skupščino v Celju so prav tako odprli in končali pevci in rogisti. Nadaljevali so na 14. srečanju lovskih pevskih zborov in rogistov v Celju, ki je bilo tokrat združeno z jubilejno skup- Opravljeni odstrel divjih prašičev Starostna kategorija Določila rep. Opravljeno divjih prašičev gojitvenih smernic 1986 ozimci (mladiči) najmanj 60 % 58% lanščaki najmanj 30 % 27% 2- in večletni (zaščiteni do I. 1989 - kasneje največ 10%) ščino 40-letnice lovstva Savinj-sko-kozjanske zveze lovskih družin Celje. SK ZLD Celje - V. D. Povzetek ocene bazenskih pregledov odstrela in trofej divjadi v Savinjsko-kozjan-skem LGO za leto 1986 Srnjad Po načrtu odstrela srnjadi za leto 1986 naj bi uplenili skupno 4810 glav, uplenjene pa je bilo 3435. K temu moramo prišteti še 880 glav izrednih izgub (povoženih, okošenih itd.), kar znaša skupno 4315 glav ali 89 % načrtovanega odstrela. Odstrelni načrt je skoraj stoodstotno ali še več izpolnilo 21 LD, 23 jih je opravilo odstrel 50- do 90-odstotno in samo 3 LD niso dosegle niti 50 % načrtovanega odstrela. Spolno razmerje v odstrelu je ugodno (2076 srnjakov in 2239 srn), saj je kar 35 LD opravilo odstrel v uravnoteženem spolnem razmerju, to se pravi, da so težili po tem, da odstrelijo več srn, in le 12 LD je uplenilo več srnjakov kot srn. V preteklem letu je bila kar v 22 LD starostna sestava odstrela srnjadi v skladu z določili gojitvenih smernic, v 13 LD je bila v skladu s smernicami le pri srnjakih, v 5 LD samo pri srnah, v 7 LD pa ves odstrel ni bil v skladu z določili gojitvenih smernic. Pri tem naj omenimo še to, da 3 LD niso predložile nobene čeljusti srn, pri 10 LD pa zbirka čeljusti ni bila popolna. Gamsi Po načrtu odstrela bi bilo treba odstreliti 204 gamse, odstrelili pa so jih 156 ali 76%, in sicer 84 kozlov in 72 koza, kar je še vedno v skladu z zahtevami enotnih gojitvenih smernic v SR Sloveniji. Osem LD je odstrel gamsov opravilo v pravilnih starostnih razredih, dvema je to uspelo samo pri kozlih in dvema samo pri kozah. Kar šest LD se pri odstrelu gamsov ni ravnalo po določilih gojitvenih smernic. Zbirni pregled za vsa lovišča lov-skogojitvenega območja nam lepo kaže, kako so se lovske družine ravnale po navodilih enotnih gojitvenih smernic za SRS. Opravljeni odstrel gamsov Divji prašiči Na bazenskih posvetih so se dogovorili za odstrel za vse območje LGO, in sicer: 110 lanščakov in neomejeno število mladičev. Opravili so naslednji skupni odstrel: 58 mladičev moškega spola, 24 lanščakov moškega spola, 12 dve- in večletnih merjascev, 53 mladičev ženskega spola, 28 lanščakov ženskega spola, 17 dve- in večletnih svinj. Skupno 192 divjih prašičev v spolnem razmerju 94 moških in 98 ženskih živali. Izvajanje gojitvenih smernic za vse območje LGO prikazuje preglednica. Po bazenih je stanje naslednje: Zgornjesavinjski bazen: načrt: 30 lanščakov, uplenjenih: 18 mladi- čev, 17 lanščakov, 1 merjasec, 7 svinj. Bazen južno od Savinje: načrt: 10 lanščakov, uplenjenih: 21 mladičev, 6 lanščakov, 5 merjascev, 6 svinj. Bohorski bazen (celjska polovica): načrt: 15 lanščakov, uplenjenih: 20 mladičev, 9 lanščakov, 2 merjasca, 1 svinja. Bazen Boč-Macelj: načrt: 19 lanščakov, uplenjenih: 3 mladiči, 3 lanščaki, 1 merjasec, 1 svinja. Bazen Konjiška gora - Paški Kozjak: načrt: 30 lanščakov, uplenjenih: 51 mladičev, 12 lanščakov, 2 merjasca, 1 svinja. Šaleški bazen: načrt: 6 lanščakov, uplenjenih: 1 mladič in 1 svinja. Lovišča zunaj rajonizacije: uplenjena 2 mladiča, 6 lanščakov, 1 merjasec, 2 svinji. Proti kršiteljem republiških gojitvenih smernic so predlagali disciplinski postopek v 4 lovskih družinah, medtem ko 7 lovskih družin ni ukrepalo ali pa so čakali na oceno komisije. Jelenjad Načrt odstrela jelenjadi je bil v LGO opravljen 113%. Spolno razmerje v odstrelu je dokaj ugodno, saj so uplenili 26 jelenov in 25 košut. Starostna sestava odstreljenih živali je bila naslednja: teleta in lanščaki (m. sp.) - 10 glav ali 20 %, 2-4-letni jeleni - 16 glav ali 30%, sred. stari jeleni (5-9) stari jeleni (10- in večletni) -, teleta in junice (ž. sp.) - 15 glav ali 30%, nad 2-letne košute - 10 glav ali 20%, Od skupno uplenjenih 21 jelenov jih je bilo 12 A kategorije. Mufloni Načrt odstrela muflonov je bil opravljen 84%, v spolnem razmerju 20 samcev : 24 samic. Pri odstrelu so težili po tem, da uplenijo čim več mladičev in mladih ovnov, in je bil v skladu z določili enotnih gojitvenih smernic. Damjeki Načrta odstrela (2 jelena - lan-ščaka in 2 teleti ž. sp.) niso opravili v celoti (odstreljena sta bila oba jelena in eno tele ž. sp.). V koloniji so spet zabeležili izgubo dveh srednje starih jelenov (utopitev). Odstrel so opravili pravilno. Mala divjad Načrtovani odstrel poljskih zajcev je bil opravljen 52%. Le deset LD je realno ocenilo številčnost poljskega zajca in načrtovalo ter nato tudi opravilo realen odstrel. Kar 37 LD pa je številčnost zajca močno precenjevalo in si postavilo nerealno visok odstrel, ki ga nato tudi niso opravili. Načrtovani odstrel fazanov je bil opravljen le 42%. Pri tej divjadi so le štiri LD realno ocenile številčnost fazanov in opravile načrtovani odstrel. Načrtovani odstrel rac - mlakaric je bil opravljen 64%, vendar samo pri raci ne bi mogli trditi, da je vzrok za neizpolnjeni odstrel nižja številčnost, temveč verjetno manjše zanimanje za lov na to divjad. Gojitvena komisija SK ZLD Celje Preglednica izvajanja enotnih gojitvenih smernic za celotno LGO (srnjad) Spolna in starostna kategorija srnjadi Določila enotnih gojitvenih smernic Opravljeno 1986 Srnjaki - mladiči 5% 4,4 % - lanščaki najmanj 20 % 20,0 % - 2 in večletni največ 25 % 26,0 % Srne - mladiči najmanj 25 % 26,0 % - enoletne srne 5% 7,0 % - 2 in večletne srne največ 20 % 16,6% 100% 100,0% Značaj lovišč Določila enotnih gojitvenih smernic SRS Opravljeno vi. 1986 visokogorska lovišča razred mladih - največ 20 % 31 % razred sred. starih - največ 30 % 49% razred starih - 50 % 20% gorska lovišča razred mladih - največ 30 % 55% razred sr. starih - največ 30 % 31 % razred starih - 40 % 14% gozdnata lovišča razred mladih - največ 40 % 64% razred sr. starih - največ 20 % 28% razred starih - 40 % 8% Stališča in priporočila s sestanka predsednikov lovskih družin SK ZLD Celje v Celju 21. maja 1987 Predsedniki lovskih družin so na skupnem sestanku 21.5.1987 v Celju obravnavali poročilo o gospodarjenju z divjadjo v letu 1986 in usklajenosti odstrela z republiškimi gojitvenimi smernicami in aneksom k tem smernicam ter prišli do naslednjih stališč in priporočil: 1. Vse lovske družine, ki so imele popolnoma ali deloma napačen odstrel srnjadi (starostno sestavo), morajo v prihodnje paziti na dosledno izpolnjevanje določil republiških gojitvenih smernic. Enako velja za odstrel gamsov, pri katerem so odstopanja še večja. Vsem LD, ki v preteklem letu niso dosledno upoštevale določil gojitvenih smernic, naj prihodnja skupščina SK ZLD Celje izreče javni opomin. Vse lovske družine, ki se tudi v prihodnje ne bodo ravnale po določilih sprejetih gojitvenih smernic, je treba prijaviti v postopek republiškemu lovskemu inšpektorju. 2. V lovskih družinah, ki so rajo-nizirane za gospodarjenje z divjimi prašiči in zato obvezane upoštevati določilo o zaščiti divjih prašičev nad 60 kg tel. teže, morajo izvesti disciplinske postopke proti kršiteljem in odločbe o kaznovanju dostaviti SK ZLD Celje. Prav tako morajo izvajati tudi določilo aneksa h gojitvenim smernicam, ki določa odvzem trofej neupravičeno uplenjenih prašičev. 3. Na prihodnji skupščini zveze naj bo ena izmed točk dnevnega reda obravnava gospodarjenja z divjimi prašiči in plačevanje škode od divjih prašičev. 4. Lovske družine naj začnejo odstreljevati divje prašiče - mladiče takoj, ko ti dosežejo težo okoli 12 kg. V družinah, v katerih se ne zanimajo dovolj za odstrel mladičev, naj družine to zanimanje primerno spodbujajo. 5. Številčnost ruševcev je v območju zelo nizka. Zato priporoča zbor predsednikov vsem lovskim družinam, ki imajo to divjad, skrajno vzdržnost pri odstrelu ali pa popolno zaščito. Lovski zvezi Slovenije pa naj bi priporočili, da popravi določila gojitvenih smernic, ki predvidevajo odstrel do 40 % pojočih ruševcev, saj je ta odstotek previsok. Gojitvena komisija SK ZLD Celje Člani LD Borovnica pred svojim lovskim domom 40 let obstoja LD Borovnica in otvoritev lovskega doma s hladilnico Sedemnajstega avgusta 1986 je LD Borovnica praznovala 40-let-nico svojega obstoja. Ob tej priložnosti so odprli tudi nov lovski dom in hladilnico v Borovnici. Za ta jubilej in pomembno pridobitev so člani LD skrbno pripravili proslavo, slavnostni govor pa je imel starešina družine Božo Pavčič. Po pozdravnem govoru je nadaljeval z naslednjimi besedami: »Podrejenost, manjvrednost, zaničevanje in poniževanje, ki so ga stoletja trpeli naši ljudje in končno še krivica, ki nam jo je naprtil okupator, je dosegla vrhunec leta 1941, ko se je sprožil plaz osvobodilnega boja. Tedaj so prvič pokazali puške in jih obrnili proti okupatorju tudi tisti lovci, ki jim režim stare Jugoslavije ni omogočal legalnega lova. Zavedali so se, da se v tem boju piše pravica do lova tudi malemu človeku.« Podčrtal je pomen socialistične preobrazbe lovstva, v katerega so se lahko vključili delavci, kmetje in drugi občani, ter samoupravno organiziranost, ki se je naposled tudi v lovstvu polno uveljavila. LD Borovnica je ustanovilo 23 članov, od katerih je danes živih še pet. Število članstva se je z leti večalo, tako da šteje danes naša LD 54 članov. Družina je dobila od takratnega okraja Ljubljana-okolica v zakup 5410 ha lovne površine. Kasneje, ko je nastalo državno gojitveno lovišče LZS »Ljubljanski vrh«, smo izgubili približno petino tega lovišča, tako da upravljamo danes z loviščem, velikim 4250 ha. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da so se morali lovci - ustanovitelji najprej spopasti z delom in urejanjem lovišča, saj je bilo zaradi vojne zanemarjeno, opu-stošeno in revno ter brez vsakršnih lovskih naprav in drugih posegov, ki bi omogočali normalno gospodarjenje. Z veliko prizadevnostjo in delom v družini ter načrtnim usmerjanjem gojitve divjadi nam je z leti uspelo izboljšati življenjske razmere divjadi in tako tudi povečati številčnost in število vrst divjadi v lovišču. Očiten dokaz za izboljševanje kakovosti divjadi so bila prav gotovo tudi priznanja, ki so jih trofeje divjadi, uplenjene v našem lovišču, dobile na jugoslovanskih pa tudi na svetovnih razstavah. Seveda pa takih uspehov ne bi mogli doseči brez tesnega sodelovanja kmetijcev, gozdarjev in vključevanja v naš celoten družbenopolitični sistem. Ne bi naštevali nešteto posameznih del, ki so jih lovci opravili s prostovoljnim delom v lovišču. Naj omenimo le delo pri zidavi novega lovskega doma, pri katerem so lovci v pičlih dveh letih opravili več kot 5000 prostovoljnih delovnih ur. Pri tem je treba omeniti izjemno prizadevnost predsednika gradbenega odbora Janeza Peršina, ki je ves prosti čas žrtvoval za to, da bi delo pri zidavi potekalo čim uspešneje in čim hitreje. Pred 15 leti smo razvili tudi svoj lovski prapor, na katerega smo še prav posebej ponosni. Pred petimi leti pa smo se pobratili z LD Vinski vrhovi, s katero uspešno izmenjujemo izkušnje pri gojitvi divjadi in izmenoma sodelujemo na lovih v njihovem in našem lovišču. Nazadnje se je starešina toplo zahvalil vsem lovcem in tudi drugim, ki so na kakršenkoli način pomagali k uspešnemu delu LD Borovnica. Štirje člani so dobili red za zasluge III. stopnje, štirje člani pa znak za zasluge, s katerimi jih je odlikovala Lovska zveza Slovenije za dolgoletno prizadevno delo v družini. Predstavnik Zveze lovskih družin Ljubljana je ob tej priložnosti izročil LD Borovnica pismeno priznanje za njeno uspešno delo. Svoj govor je starešina končal z naslednjimi besedami: »Prepričani smo, da bomo tudi v letih, ki so pred nami, tako ali pa še bolj uspešni pri uresničevanju vseh nalog naše organizacije, saj vemo, kaj smo že dosegli in tudi, kaj hočemo še doseči.« Milan Dretnik LD Rakovnik: izgubili smo že polovico lovišča Na proslavi 40-letnice Lovske družine Rakovnik smo ugotovili, da smo v teh desetletjih izgubili že več kot polovico lovišča in da je močno načeto ravnovesje v naravi. Na splošno gre za nasprotje med širjenjem mesta in varstvom okolja; postavlja se vprašanje, kaj je smotrno in dolgoročno koristno, zato smo tudi lovci LD Rakovnik na tej proslavi opozorili na splošne probleme in poudarili, da moramo vsi spoštovati pravila, ki jih narekuje varstvo okolja. V tem okviru je starešina LD Rakovnik Stane Logar na kratko predstavil lovsko družino v tem prostoru, njeno prizadevanje za varstvo in gojitev divjadi in upravljanje z njo ter na lov. LD Rakovnik je primestna lovska družina; njeno lovišče meji na Grubarjev prekop, Ljubljanico do mostu na Fužinah, na Bizoviški potok, Orle in na Barje ter vzhodno na Babne gore in Iščico. Zato še zlasti občutimo posledice poseganja človeka v naravo in njene zakonitosti. Zlasti je prizadel naše lovišče najnovejši, radikalni poseg v ta prostor, nova južna obvoznica, ki je lovišče presekala na dvoje. Poleg tega je na Ljubljanskem barju vedno več industrije, urbanizacija pa požira polja, travnike in gozdove. Obeti za prihodnost pa so še slabši. Po novih prostorskih zazidalnih načrtih se bo asfalt nezadržno širil. Čas bi že bil, da bi se nad tem vsi resno zamislili in se vprašali, kaj je smotrno, predvsem pa koristno za zdravo življenje ljudi. Tako je vse manj prostora, kjer bi divjad lahko živela v miru. V štirih desetletjih smo si krčevito prizadevali, da bi v spremenjenih I Lovci LD Rakovnik ob praznovanju 40-letnice uspešnega dela z novim praporom, ki so ga razvili ob tem jubileju po(o g ^ Prapori sosednjih lovskih družin na proslavi 40-letnice LD Rakovnik Foto: S. L. razmerah ohranili, kar je še mogoče. V poslovniku naše družine piše, da imamo v našem lovišču še vedno 21 vrst divjadi, vendar nimamo več poljskih jerebic in prepelic, ki jih je bilo pred desetletji še veliko. Vendar je tudi v takih razmerah naš letni odstrel približno 50 glav srnjadi, 8 glav jelenjadi, 8 divjih prašičev, 50 zajcev in približno 100 fazanov. Kar zadeva fazane, je treba omeniti, da jih družina izpusti od 150 do 200 na leto in da je odstrel dokaj manjši od števila izpuščenih. Seveda je tudi naše lovišče kot del širšega prostora občutilo posledice onesnaževanja okolja in umiranja gozdov, kot mnoge druge lovske družine. Toda LD Rakovnik ima še posebne težave. Obrobki gozdov so se spremenili v smetišča, nimamo pa pregleda nad odpadki, niti ne vemo, ali ni med njimi morda tudi nevarnih. V gozdovih je vedno več nedeljskih izletnikov, ki povzročajo nepotreben hrup, s seboj vodijo pse in jih puščajo, da prosto tekajo naokoli ter vznemirjajo divjad. Po lovišču se klati precej potepuških psov in mačk in to je zlasti čutiti v bližini naselij. Zaradi stekline smo morali temeljito razredčiti lisičji rod. Gost avtomobilski promet po cestah, s katerimi je prepredeno naše lovišče, ne povzroča samo hrupa, temveč imamo vsako leto vse več povožene divjadi. V okviru proslave 40-letnice LD Rakovnik smo razvili tudi lovski prapor; pokrovitelj je bila skupščina občine Ljubljana Vič-Rud-nik. S svojimi lovskimi prapori pa so na jubilejni proslavi sodelovale lovske delegacije LD Škofljica, LD Loški potok, LD Ig, LD Tomi-šelj in LD Pugled, navzoči pa so bili tudi predstavniki Zveze lov- skih družin Ljubljana in Lovske zveze Slovenije. Starešina LD Rakovnik je vsem zaslužnim lovcem podelil pisna priznanja. Tudi slovesnost ob 40-letnici LD Rakovnik je potrdila, da se lovci zavedajo sprememb, ki jih prinaša civilizacija v okolje, in tudi razumejo, da napredka ni mogoče zavirati. Ob tej priložnosti pa lahko vendarle z zadovoljstvom ugotovimo, da smo navzlic težkim razmeram dosegli določene uspehe; ohranili smo, kar je bilo mogoče. Razveseljivo je, da je med naše lovce prodrla zavest, da so tudi varuhi naravne dediščine in da je naša dolžnost, da varujemo in izboljšujemo okolje za sedanje in prihodnje rodove. Stane Lenardič Strelsko tekmovanje za pokal Mercatorja Sozd Mercator-Kit je letos že četrtič prevzel pokroviteljstvo nad strelskim tekmovanjem na glinaste golobe in v tarčo srnjak. Tekmovanje je konec junija organizirala LD Kamnik pri lovski koči na Palovčah. Kot sta nam povedala Janez Deu in Stane Petek iz Mercatorja, je bila odločitev, da tekmovanje zaupajo eni izmed lovskih družin na Gorenjskem, posledica odličnega medsebojnega poslovnega sodelovanja. Na to, da je tekmovanje za Mercatorjev pokal med lovci dobro zapisano, kaže tudi udeležba. Na Palovčah je tekmovalo približno 150 strelcev iz kakšnih 30 družin. Ker je bilo strelcev veliko, se je kljub odlični organizaciji LD Kamnik tekmovanje zavleklo v pozno popoldne. Lovci ne bi bili lovci, če tekmovanja ne bi poživili še s spremljajo- čimi dogajanji, od streljanja v »neznano« tarčo do streljanja z zračno puško na bežečega zajca in ne nazadnje tudi s streljanjem na glinaste golobe na izpadanje. Vse skupaj pa so odišavili še z lovskim golažem in prijetnim družabnim srečanjem lovcev in njihovih družin. V trapu je bil najuspešnejši Robi Delorenzo (ekipa Mercator), 2. mesto je zasedel Rudi Mlinarič (LD Krško), 3. mesto pa Matjaž Markovič (LD Ig); vsi so dosegli po 100 točk. Na srnjaka je najbolje streljal Marjan Kovič iz LD Domžale (94 točk), drugi je bil Mirko Podpečan iz LD Artiče (91 točk), tretji pa Andrej Kraljič iz LD Tomišelj (90 točk). V kombinaciji je zasedel prvo mesto Boris Pflaum iz LD Storžič (189 točk), drugi je bil Matjaž Markovič iz LD Ig (188 točk), tretji pa Marko Vilfan iz iste družine (186 točk). V streljanju na glinaste golobe se je kot ekipa najbolje odrezala LD Ig (300,00), drugo mesto je zasedla LD Pšata (286,67), tretje pa LD Grosuplje (280,00). Na srnjaka pa so najbolje streljali člani SD Olimpija (266,00), sledila jim je ekipa LD Šmarna gora (256,00), tretje mesto pa so osvojili lovci LD Ig (256,00). Člani LD Ig so zmagali tudi v kombinaciji (556,00) in osvojili prehodni poka! sozda Mercator-Kit. Drugo mesto ekipno je osvojilo SD Partizan Krško (523,00), tretje pa LD Grosuplje (522,00). V streljanju na glinaste golobe na izpadanje je bil najboljši Viktor Čuden iz LD Brezovica, drugo mesto je osvojil Zdravko Urankar iz LD Kamnik, tretje pa Mitja Kersnik iz SD Olimpija. Vsi uspešni tekmovalci do petega mesta so dobili praktične nagrade, ki so jih prispevale organi- zacije združenega dela iz Kamnika in sozda Mercator-Kit. Žal se poleg odkupovalcev uplenjene divjadi iz Mercatorja tekmovanja ni udeležil še kakšen vidnejši predstavnik, čeprav je tudi med vodilnimi delavci sozda nekaj lovcev. . , . „ Andrej Dvoršak Uspešna mednarodna dejavnost prekmurskih lovskih rogistov V Obrajni (Halbenrain) v Avstriji je bilo v soboto, 4. aprila letos, ob regijskem občnem zboru Štajerske lovske zveze lovsko slavje, v okviru katerega so pripravili tudi lovsko razstavo in nastop vseh v regiji delujočih skupin lovskih rogistov. Na to slavje so bili povabljeni tudi rogisti prekmurske lovske zveze. Gostitelji so našim rogistom izkazali večjo pozornost, kot so sploh lahko pričakovali. Ne le, da so jih z izbranimi besedami posebej pozdravili, temveč so jih tudi uvrstili na častno mesto na prostoru, pripravljenem pri obrajnskem gradu. Naši so nastopili prvi s skladbama Jožeta Grleca Pozdrav rogistov in Rogisti prihajajo. Množica lovcev in prebivalstva je nastop naših rogistov nagradila s ploskanjem. Na tem srečanju je nastopilo 144 rogistov iz obrajnske regije in 14 naših rogistov. To dokazuje, kako močno je pri naših sosedih razvito to področje lovske kulture. Rogisti iz Obrajne so pred srečanjem poslali J. Grlecu deset njihovih, Grlec pa njim deset naših skladb. Tako eni kot drugi so se skladb v dokaj kratkem času naučili in jih na popoldanski pogostitvi v znani gostilni Palz na Kleku (Kloch) tudi skupaj izvajali. K prijetnemu razpoloženju so prispevale soproge obrajnskih rogi-stov in pa nadvse prisrčen pozdravni nagovor obrajnskega župana. Ko se je Grlec zahvaljeval za prisrčen sprejem in bogato pogostitev, je izrazil željo, da bi obe skupini trajno sodelovali, nato pa je gostiteljem izročil darilo naših rogistov. V soboto, 30. maja letos, je bilo v Modincih (Mogersdorf) na Gradiščanskem (Burgenland) v Avstriji v okviru praznovanja 800-letnice mesta peto srečanje lovcev treh dežel - Gradiščanske, Železne županije in Prekmurja. Kako je do teh, zdaj že tradicionalnih srečanj prišlo, je opisano v septembrski številki Lovca, letnik 1984. Avstrijski lovci so nas lepo sprejeli na mejnem prehodu v Kuzmi, nato pa smo si ogledali živalski vrt g. Faschinga iz Že-navcev (Jennersdorf). V Modincih so nas in madžarske lovce prisrčno sprejeli lovci in višji lovski funkcionarji, nato pa smo se ob 10. uri vsi zbrali na glavnem trgu, kjer se je krajša slovesnost začela s skupnim nastopom medinskih in naših rogistov. Zbrane lovce treh dežel so pozdravili dr. Pataky, predsednik lovskega društva Modinci, deželni lovski mojster dr. Kahlbacher iz Železne Kaple in okrožni lovski mojster g. Flamisch iz Eltendorfa. V imenu naše zveze je zbrane lovce pozdravil predsednik izvršnega odbora Branko Radišič, v imenu lovske zveze Železne županije iz Sombotela (Szombathely) pa njen tajnik Lajoš Nagy. Slovesnost se je končala s skupnim nastopom avstrijskih in naših rogistov pod vodstvom Jožeta Grleca. Rogisti iz Modincev so namreč lani zgubili svojega vodjo in so prihajali vadit v Mursko Soboto, na Madžarskem pa trenutno ni še nobene skupine rogistov. Tajnik lovske zveze Železne županije Lajoš Nagy je Jožeta Grleca zaprosil, naj pomaga v Sombotelu organizirati in strokovno usposobiti prvo skupino rogistov. Grlec je prošnji ustregel in tako bodo že v kratkem na Madžarskem zadonele iz rogov tudi slovenske skladbe. Pod veščo roko Jožeta Grleca so se tudi medinski rogisti naučili deset naših skladb, tako da skupen nastop 30. maja tudi zanje ni bil težaven. Po končani slovesnosti je bil na programu ogled skrbno pripravljene razstave v počastitev 800-letnice Modincev, nato pa je sledilo skupno kosilo. Popoldanski čas je bil namenjen tekmovanju v streljanju na umetne golobe in s kroglo v tarčo srnjak. Tudi ta prireditev se je začela z zvoki lovskih rogov obeh skupin. Našo ekipo so sestavljali Ervin Žnidarič in Jože Rojko iz LD Cankova, Branko Radišič, predsednik izvršnega odbora ZLD Prekmurje in član LD Murska Sobota, Štefan Želodec iz LD Tišina in Štefan Horvat, lovski rogist iz LD Bogojina. V disciplini golobi je bila v ekipnem tekmovanju prva Avstrija, druga Jugoslavija in tretja Madžarska. Pri posameznikih je bil najboljši Ervin Žnidarič. Pri streljanju s kroglo je osvojil prvo mesto Jozsef Szukics iz madžarske ekipe, v kombinaciji pa je bil najboljši Jože Rojko. Po tekmovanju so v Modincih na osrednji prireditvi v počastitev jubileja mesta podelili najboljšim strelcem priznanja in nagrade. Vodstvo ZLD Prekmurje je pravilno doumelo pomembnost mednarodne dejavnosti naših rogistov in je v nedeljo, 19. julija letos, povabilo v goste obrajnske in modinske rogiste. Tega dne je namreč lovska družina Cankova priredila tradicionalno lovsko veselico pri svojem lovskem domu in na predlog zveze vključila v program tudi skupen nastop vseh treh skupin Na mejnem prehodu v Gornji Radgoni so avstrijske rogiste pričakali Branko Radišič, dr. Jože Kocjančič, predsednik komisije za izobraževanje in lovsko kulturo pri ZLD Prekmurje, Oskar Šmid, član IO ZLD Prlekija, in Jože Obal, predstavnik LD Cankova. Tov. Radišič jim je v imenu prekmurskih lovcev zaželel dobrodošlico in prijetno počutje pri nas in se jim zahvalil za to, da so sprejeli idejo o skupnih nastopih. Poudaril je, kako lepo je, da na stičišču treh mej s skupnimi močmi širimo lovsko kulturo in krepimo lovsko prijateljstvo. Vsi lovci sveta govorimo en jezik, je dejal. Goste je v kratkem nagovoru pozdravil tudi dr. Kocjančič. Sledil je obisk znane gostilne Kramberger ob Negovskem jezeru, nato pokušnja vin z malico na viničariji rogista Franca Veberiča v Spodnjih Ivanjcih in ogled fazanerije GL Fazan v Beltincih. Direktor lovišča Aleksander Gergar je goste popeljal po fanazeriji in jih pogostil. Z dobrimi vtisi se je družba napotila na skupno kosilo v Puževce, od tam pa k lovskemu domu na Cankovi. Od 16. ure dalje so vsi trije zbori z 32 rogisti nastopili po večkrat, tako da so odigrali deset naših in deset avstrijskih skladb. Kljub neznosni vročini tiste poletne nedelje so bili ti nastopi ne le prijetna popestritev tradicionalne prireditve LD Cankova, temveč prav lepo kulturno doživetje za vse, ki so si tešili glad in gasili žejo v prijetnem okolju lepega cankovskega lovskega doma. Ob tej priložnosti so obrajnski rogisti podarili našim lepo bronasto plaketo z napisom: Štajerska lovska zveza - prvim lovskim rogistom v Prekmurju - 19. 7. 1987 - lovski rogisti iz Obrajne. Z najlepšimi vtisi so se obrajnski in medinski rogisti v poznih večernih urah poslovili ne le od naših rogistov, temveč tudi od gostoljubnih članov lovske družine Cankova z besedami: Hvala vam in na svidenje pri nas! Feri Poredoš Ob 75-letnici slovenske Gorske reševalne službe Tričetrtstoletni jubilej slovenske Gorske reševalne službe (GRS) se nanaša na leto 1912, ko je bila sklicana ustanovna seja v Kranjski gori. Tam so predstavili prva izhodišča in spregovorili o potrebah po GRS v Sloveniji. Vsekakor pa se je pri nas »uradno« zgodila prva nesreča v gorah leta 1822, ko je strela na vrhu Triglava »ubila« bohinjskega vodnika Antona Korošca. Prvo reševanje je opravilo 6 Bohinjcev, gorskih vodnikov. Visokogorski lovci, ki lovijo divjad nad gozdno mejo, so še posebej povezani z aktivnostjo gorske reševalne službe. Vsak planinsko oziroma alpsko usposobljen lovec je dragocen sestavni člen reševalne skupine, ki je vključen v redne in tudi v posredne vrste skoraj 600-članskega kolektiva gorskih reševalcev. Ob tem jubileju ne bomo govorili o mnogih reševanjih, ko so bili ponesrečenci lovci ali njihovi gostje, ampak o vlogi lovske organizacije, lovskih družin in tudi posameznikov v okviru Gorske reševalne službe. Poznavanje mikro lokacij v planinskem območju, na nezaznamovanem terenu, pa tudi zelo dobra telesna usposobljenost in občutek za varnost, pridejo zelo prav tudi pri reševaju. In tako so že nekajkrat iskanje končali (včasih žal tudi po več letih) prav lovci, ki so ponesrečence našli po naključju, v iskalnih akcijah ali pri vodenju gostov po t. i. skrivnih lovskih poteh in preho- dih. Obveščanje o dogajanjih na gori in posredovanje klicev na pomoč je izjemno dragoceno. Pri tem je zelo važna strokovna usposobljenost lovcev vodnikov, ki nemalokrat vodijo lovske goste na lov na alpsko divjad, in le malo je bilo primerov, da bi se v »rokah« dobrega lovca-vodnika gost poškodoval. Ker se tudi lovci zavedamo, da imajo te humane aktivnosti širši družbeni pomen, smo se lotili izpopolnjevanja tudi na tem področju. Ob tem naj omenim na primer ZGD Kozorog-Kamnik, ki je organiziral strokovne izpopolnjevalne tečaje za varno gibanje v gorah, pri čemer so se njihovi lovci seznanili tudi z novimi tehničnimi in organizacijskimi dosežki v GRS, v Triglavskem narodnem parku pa so na izjemno težkem terenu vzorno in funkcionalno uredili popolno pokritje z radijskimi zvezami. V 75. letih se je služba GRS pri nas zelo razvila in močno napredovala in je danes že na enaki ravni kot druge alpske gorske reševalne službe po svetu. Pri tem pa je vsekakor vreden vse pozornosti podatek, da po naših gričevjih in gorah hodi skoraj 2 milijona ljudi na leto. To seveda pomeni, da je GRS izredno budna in aktivna, pri čemer sodelujejo, kot smo že rekli, tudi lovci in vsa lovska organizacija. Ker smo skupaj s pripadniki GRS že večkrat doživeli uspehe, si želimo z njimi sodelovati še naprej in razvijati medsebojno tovarištvo ter skupaj pripravljati tečaje s preventivnim programom za varno hojo ljudi po gorah in neobljudenih gozdovih. Franc Ekar Zavod za gojitev divjadi »Kozorog« - Kamnik organizira za svoje delavce - poklicne lovske čuvaje -vsako leto obvezno predavanje in tečaj iz programa Gorske reševalne službe. Na fotografiji so poklicni lovci ZGD »Kozorog« - Kamnik na tečaju GRS na Krvavcu. Strokovni program je pripravila postaja GRS - Kranj. Foto F. Ekar Jubilanti Štirinajstega septembra lani je praznoval 75-letnico življenja eden izmed ustanovnih članov in organizator LD Velike Poljane Janez Kozina, »Roken Janez«, kot mu pravimo. Rodil se je 14. 11. 1911 v številni napredni družini kmeta in gostilničarja v Žlebiču pri Ribnici. Mladost je preživljal doma na kmetiji in v gostinstvu. Že pred vojno je sodeloval v naprednih organizacijah. Kot zaveden Slovenec se je takoj po okupaciji domovine vključil v OF in v njej aktivno deloval, dokler mu ni okupator Janez Kozina požgal domačije in ga interniral v taborišče v Padovo, kjer je bil zaprt leto dni. Po vrnitvi iz internacije je kot aktivist OF nadaljeval organizirano delo do leta 1943, nato pa je odšel v partizane. Za požrtvovalnost in pogum je dobil pomembna državna odlikovanja. Po vojni je z vso vnemo pomagal pri obnovi porušene domovine, organiziral je KLO Dolenji Lazi in bil do ukinitve njegov tajnik. Nato se je posvetil kmetiji, ki jo s svojo družino še danes vzorno obdeluje. Vsa leta aktivno deluje v organih upravljanja in opravlja pomembne funkcije v občinski skupščini, KS in zvezi borcev. Kot velik ljubitelj narave in divjadi se je leta 1946 vključil v delo lovske družine, za katere ustanovitev si je prizadeval. V njej je bil 4 leta (1961-1965) starešina in 3 leta član upravnega odbora (1968-1971), 2 leti pa predsednik disciplinske komisije (1980 do 1982). Za delo v lovstvu je dobil znak za lovske zasluge in red lil. stopnje. Janez je med lovci zelo priljubljen. Svoje bogate izkušje je vedno pripravljen posredovati mlajšim lovcem. Njegov tovariški odnos, lovska zavest in ljubezen do narave in divjadi so nam vsem za vzgled. Lovci mu za njegov jubilej iskreno čestitamo in mu želimo zdravja in še mnogo lovskih užitkov! Člani LD Velike Poljane - J. P. Zaradi pokončne drže in urnega mladeniškega koraka Špiru Že-garcu nihče ne bi prisodil, da si je nadel na ramena osem križev, in malo je tistih v Kočevju in okolici, ki ga ne bi poznali. Rodil se je 24. 11.1907 v naselju Kik pri Gračacu v Liki. V okolju, v katerem je živel, se je oblikoval njegov napredni politični nazor. V NOB se je vključil že leta 1941 in se takoj začel bojevati. Leta 1947 je prišel v Kočevje za pomočnika načelnika Vojnega odseka. V Kočevju je takoj začel delati v družbenopolitičnih organizacijah in je dobil za to delo tudi številna priznanja. Zaradi velike ljubezni do divjadi se je leta 1951 vključil v LD Kočevje in v njej opravljal razne funkcije. Bil je član NO (1956-1958), blagajnik (1959), tajnik Špiro Žegarac (1960) in član UO (1960-1961). Leta 1965 je postal član LD Lazi-na in v družini kmalu organiziral zidavo lovske koče. Ker je bil zelo delaven, ga je družina izbrala za svojega starešino (1966-1971), nato je bil v letih 1971 do 1974 predsednik NO, leta 1976 predsednik disciplinske komisije, nato pa je bil ponovno izvoljen za starešino (do leta 1980). Od leta 1980 do 1985 je opravljal funkcijo referenta za SLO. Špiro je zaradi dobrega značaja, marljivosti in vedrosti povsod priljubljen in spoštovan. Zna prisluhniti ljudem in jih razumeti. Še vedno prihaja ves veder v krog prijateljev lovcev, ki ga imajo radi zaradi njegove preprostosti in humorja. Ob lovskih družabnih srečanjih ne pozabi poudariti, naj ne pozabimo lepih starih lovskih šeg in navad. Kljub letom še vedno rad prihaja v lovski revir in nas uči, kako moramo gospodariti. Za marljivo in nesebično delo smo ga imenovali za častnega člana naše LD, LZS pa ga je odlikovala z znakom za lovske zasluge. Dragi Špiro, ob tvoji osemdesetletnici ti iskreno čestitamo in se ti zahvaljujemo za vse, kar si storil za naše lovišče in lovsko družino. Želimo ti še veliko zadovoljnih let, zdravja, na lovskih pohodih pa mirno roko, dober pogled in obilo lovskih užitkov. Lovci LD Lazina Literatura Ocena knjige ZVERI I. KUNE - Mustelidae Napisali Boris Kryštufek, Blaž Krže, Marjana Honigsfeld in Boris Leskovic. Zlatorogova knjižnica 16. Lovska zveza Slovenije, Ljubljana 1986 Prvi oddelek knjige z naslovom Kune kot zveri je napisal Boris Kryštufek, naš vodilni teriolog. Podaki o kunah, ki jih je zbral in zapisal, predstavijo kune tako natančno in izčrpno, da bi splošnemu delu le težko dodali kaj pomembnega ali tipu knjige primernega. Splošnemu delu sledijo oddelki o posameznih kunah od največje, jazbeca, do najmanjše, podlasice. O jazbecu je pisal Blaž Krže, Marjana Honigsfeld o vidri, ostalih pet vrst kun pa je predstavil Boris Leskovic. Za boljšo predstavitev vsebine bom naštel poglavja tistega dela, ki opisuje dihurja: Dihur, Biologija. Dihurjev habitat in velikost bivalnega prostora. Razmnoževanje, zrejanje mladičev in do-raščanje. Naravni sovražniki in naravne izgube. Prehrana. Etologija (vedenje). Določanje številčnosti v naravi. Starostni razredi - določanje starosti po lobanji in spolni kosti samcev. Lovsko gospodarjenje z dihurjem. Tudi opisi drugih kun so razdeljeni v enaka ali podobna poglavja. Knjiga je pisana tekoče, navedeni so praktično vsi podatki, ki naj bi jih imelo poljudno pisano strokovno besedilo. Čeprav je knjiga namenjena članom lovskih organizacij, jo bodo s pridom uporabili biologi pedagogi pri delu v rednem programu in pri delu v krožkih. Veseli je bodo vodje bioloških raziskovalnih taborov in vsi ljubitelji narave. Poleg tega, da je knjiga nov zvezek v naši ne preveč obsežni naravoslovni knjižnici, je pomemben tudi sodoben pogled njenih avtorjev na dogajanje v naravi. Kjerkoli se je dalo, so poudarili pomen plenilcev v naravnem okolju, pobijali so razširjeno mnenje, da so vse kune »krvoločni klavci«, ki morijo zaradi nekakšnega zločinskega nagona, zaradi česar jih moramo neusmiljeno iztrebljati. Avtorica je v prispevku o vidri večkrat poudarila, da povzročajo izginjanje vidre, naše najbolj ogrožene kune, kritično onesnažene in dostikrat po nepotrebnem regulirane vode. Če bomo le malo pomislili, bomo v mislih hitro prišli do problemov naše pitne vode, do Krupe in še kam. Ob koncu želim pohvaliti Lovsko zvezo za njeno Zlatorogovo knjižnico, saj z njo (v nakladi 24000 izvodov) uspešno poravnava naše stare dolgove do naravoslovnega pisanja. dr. Stanko Červek Lovski oprtnik Usoda gamsje kozice Nedeljsko majsko popoldne, polno sonca in mladega zelenja, je zvabilo fante iz H ruševca na Re-sevno. Čez severno pobočje so se povzpeli do spomenika Cvetki Jerinovi in Dušanu Lahu, ki sta na pragu svobode 18. marca 1945 padla na Resevni; k spomeniku so položili nekaj pomladnega cvetja. Ko so se spuščali po južnem pobočju proti potoku Kozarici, se je Janez nekoliko oddaljil od skupine in pod majhno smrečico našel nežnega gamsjega mladiča. Takoj je poklical vso tovarišijo, ki je družno opazovala prikupnega mladiča. Vsi so vedeli, da je na tem delu Resevne precej srnjadi, vendar je bil mladič čisto drugačen in nihče med njimi še ni videl takšnega. Janez je predlagal, da pustijo mladiča pri miru, da se oddaljijo in počakajo, če se bo morda mati vrnila po njega. Mra-čilo se je že, matere koze pa od nikoder, zato so fantje mladiča odnesli domov. V ponedeljek zjutraj še pred poukom se je vsa skupina oglasila v moji pisarni in mi podrobno povedala vse o gamsjem mladiču. Kar verjeti nisem mogel, da bi bil to gamsji mladič, saj v našem lovišču ni gamsov. Bolj ko sem trdil, da je to srnji in ne gamsji mladič, bolj so fantje zatrjevali, da je gamsji. Ko je Janez navrgel še to, da mekeče, sem le popustil. Po končanem pouku sem naložil fante v avtomobil in odpeljali smo se do Sivkovih v Hruševcu, kjer so fantje v kopalnici res imeli nežno gamsjo kozico. Povedali so mi tudi, da so prejšnji večer dali kozici sveže kravje mleko, razredčeno z vodo, da je pila po dudi in popila kar pol stekleničke. Zdaj je bilo treba nekaj ukreniti. Janeza s kozico v naročju sem naložil v avtomobil in odpeljali smo se do Lojzeta, našega takratnega gospodarja, ki je zredil že vrsto srnjih mladičev, obenem pa je bil odličen rejec psov. Lojze nas seveda ni razočaral; vzel je kozico v varstvo, češ pa poskusimo še to, čeprav z gamsi dotlej še ni imel opraviti. Kozica, ki so ji dali ime Mila, je ostala v oskrbi Lojzeta in njegove žene Marije nekaj mesecev in se je izredno lepo razvijala. Na enem izmed poletnih lovskih sestankov pa je Lojze menil, da bi bilo kozico dobro spraviti nekam tja, kjer gamsi pač živijo. Uroš, ki dobro pozna Gornjo Savinjsko dolino, nam je kmalu po posvetu povedal, da bi kozico imeli radi pri Plesnikovih v Logarski dolini. Tako je Mila zamenjala gospodarja in prišla v okolje, kjer je stanišče gamsov, povrh pa še v lovsko hišo. Lojze je dobil za nekajmesečni trud simbolično odškodnino, meni pa je novi lastnik kozice odstopil odstrel svojega gamsa v lovišču LD Solčava. Kozici se je v novem okolju dobro godilo, vsi so jo imeli radi in jo občudovali in uredili so ji lepo oboro. Ker se pri Plesnikovih ukvarjajo s turizmom, je imela Mila nenehno ve- liko občudovalcev Na jesen sem dobil sporočilo, naj sodelujem pri lovu na gamse v Matkovem kotu. Lov je bil dobro organiziran, vendar nam je zoprn dež prekrižal vse račune in mokri do kože smo lov prekinili. Gams, ki mi je bil namenjen za odstrel, verjetno še živi, saj dosegajo te živali častitljivo starost, seveda če ga ni zadela lovčeva krogla ali ga ni pobrala kaka ujma. Kozica Mila pa je žalostno končala. Neke jesenske noči jo je nekaj v obori tako prestrašilo, da jo je skušala preskočiti, a je ni mogla. Zagozdila se je med deske, od koder ni mogla ne naprej ne nazaj in tam je na veliko žalost domačih poginila. Ernest Rečnik Novi najmočnejši muflonji rogovi Med zasedanjem generalne skupščine CIC v Budimpešti junija letos se je sestala tudi mednarodna komisija za ocenjevanje trofej, ki je med drugim ocenila tudi muflonje rogove iz ČSSR. Ti rogovi so doslej najmočnejši muflonji rogovi na svetu. Muflona, ki ga vidimo na sliki, je 31. 12.1986 uplenil Jaroslav Boček v lovišču Židlohovice pri Brnu (ČSSR). Komisija je rogove ocenila z 245,40 točke. Do ocenjevanja so bili najmočnejši rogovi muflona, uplenjenega v Jugoslaviji, ki so ga ocenili z 242,15 točke. Rogovi iz Češkoslovaške po moči presegajo rogove iz Jugoslavije kar za 3,25 točke. Ocena oziroma mere kapitalnih muflonjih rogov iz ČSSR vidimo na ocenjevalnem obrazcu (trofejnem listu). Besedilo in foto Veljko Varičak VRSTNI RED NAJMOČNEJŠIH URADNO OCENJENIH MUFLONJIH ROGOV NA SVETU Vrst. red Leto Uplenitelj Lovišče Država CIC Razstava* in leto 1. 1986 J. Boček Židlohovice ČSSR 245,40 BP-87 2. 1979 J. B. Tito Karadjordjevo YU 242,15 ZG-81 3. 1974 F. Sramek Zajeciny ČSSR 240,65 CSB-76 4. 1986 A. Laus Bad Muhllacken A 239,15 BP-86 5. 1957 A. Podolski Ohvalov ČSSR 236,95 F-64 6. 1970 J. Hudak Zajeciny ČSSR 236,15 BP-71 7. 1983 B. Pechek Kamenice ČSSR 234,25 BR-85 8. 1967 H. Sieberz Zajeciny ČSSR 233,90 BP-71 9. 1984 R. Tiodorovič Pelješac YU 233,85 NS-86 10. 1979 V. Marvan Bartosovice ČSSR 233,80 NY-80 11. 1986 A. Racz Telki H 233,80 BP-86 12. 1984 S. Rivoira Zajeciny ČSSR 233,00 BR-85 13. 1975 F. Šramek Usti nad Orlici ČSSR 232,40 CSB-76 14. 1984 J. Kiel Rozmberk ČSSR 232,30 BR-85 15. 1977 J. B. Tito Karadjordjevo YU 232,25 BU-78 16. 1971 P. Vercelli Zamberku ČSSR 232,10 TO-72 17. 1981 V. Bilič Pelješac YU 231,50 NS-83 18. 1983 J. Zabka Kunvvald ČSSR 230,55 BR-85 19. 1984 V. Novotny Poricany ČSSR 230,35 BR-85 20. 1979 A. Novak Pelhrimov ČSSR 230,20 NY-80 * BP-87 = Budimpešta, ZG-81 = Zagreb, CSB-76 = Češke Budjevice, BP-86 = Budimpešta, BP-71 = Budimpešta, F-64 = Firenze, BFt-85 = Brno, NS-86 = Novi Sad, NS-83 = Novi Sad, NV-80 = Nitra, BU-78 = Bukarešta, TO-72 = Torino V spomin Stanislavu Kavčiču-Slavcu se je 31.8.1986 ustavilo srce. Lovci konjiške lovske družine smo bili močno pretreseni, saj je še zvečer pred smrtjo bil z nami na pnreditvi, kjer smo se pomenkovali o predvidenem lovu s pobrateno lovsko družino iz Rakeka. Slavko se je rodil 5. 5. 1913 v Žireh v številni napredni slovenski družini. Osnovno šolo je končal v domačem kraju, za usnjarja pa se je izučil pri usnjarskem mojstru Dolencu. Ro odsluženju vojaškega roka je ostal brez za- Stanislav Kavčič poslitve in opravljal razna priložnostna dela. Kavčičeva domačija je med NOB sodelovala v boju proti fašističnemu zavojevalcu. Kot aktivist se je moral Stanislav, skupaj s svojimi brati, leta 1942 umakniti iz ilegale v partizane. Slave je imel veliko prijateljev. S prijetno žirovsko govorico je znal pritegniti prijatelje v svoj krog s svojevrstnimi izrazi: »Jest bi ta-kolele djav, prvo dev, potlej pa uživajne...« V LD Slovenske Konjice se je vključil leta 1946, kmalu po ustanovitvi. V naš kraj je prišel po službeni dolžnosti v DO Konus, kjer je bil zaposlen do upokojitve. Njegovo delo v LD je zelo pomembno, saj je napravil veliko dobrega. Z vsem srcem je bil lovec in ljubitelj narave, dobrosrčen in iskren. Vedno je kritično razpravljal o pomembnih zadevah v LD. Kar je bilo primerno za napredek lovstva, je znal dobro utemeljiti. Vedno in povsod je razlagal, kakšno je poslanstvo lovca kot gojitelja in upravljalca lovišča, odstrel divjadi pa le sestavni del naše dejavnosti. Načela lovske pravičnosti so bila zanj zakon. Prav zato je bil v letih 1948-1951 in 1976-1979 član IO LD, v letih 1976-1982 gospodar in v letih 1954—1957 kinološki referent. Ves svoj prosti čas je posvečal lovstvu in čebelarstvu in poleg tega opravljal naloge, ki smo mu jih zaupali, v raznih komisijah pri IO LD. S svojo vedrino, smislom za humor in tovariškimi odnosi je pomagal reševati številne primere škod od divjadi ali druge probleme z občani oziroma uporabniki zemljišč v našem lovišču. Za delo v lovstvu ga je LZS odlikovala z redom za lovske zasluge III. stopnje, dobil pa je tudi priznanje ZLD Celje. Poleg tega ima več državnih priznanj in odlikovanj. Zadnji pogon, lovski rog, poklon lovskih praporov in zelene vejice izza lovskih klobukov so bili poslednja priznanja v slovo našemu Slavcu. Lovci LD Slovenske Konjice -M. F. Na jesen, ko postaja narava za lovce vse bolj vznemirljiva, je odšel od nas Jože Pitamic, član LD Volče. Čeprav je imel že 81 let, je bil do zadnjega (umrl je 19. 10. 1986) zelo delaven v lovski družini, katere član je bil štiri desetletja. Leta 1947 je bil med njenimi ustanovitelji. Jože je bil navezan na naravo že iz otroških let. Bil je iz številne tr \\* Elementi merjenja in ocenitve Konstanta oziroma možno število ap. St. 4 do £ 6K° Dolžina roga 10&| 2o -los ,2o Obseg na Vs 2ii,rr Obseg na 2/3 n> 2.VOO 2yo Obseg na 3/3 21^00 2.0,^0 20.55 20, SS Razkrečenost rogov >1,10 Sij lo 3,Qo Zlebavost 2,50 5,00 Skupaj: 2. V s-, Ho Za p. Elementi merjenja in ocenitve Možno število točk Ugotovljeno število točk 9. Odbitki zaradi pomanjkljivosti rogov Prenos: žMSj i