o KATOLJgK CERKVEN LJgT. _ Ranica'« izhaja vsak petek na celi poli, in veija po pošti za celo leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gl. 40 kr., za eetert leta 1 gi. 30 kr. V tukarmei sprejemana za eelo leto 4 gl., za pol leta 2 gl., za čertert leta 1 gl.; ako zadene na ta dan prazuik,iude „Danica* dan poprej. Tečaj XXXVIII. V Ljubljani, 24. mal. travna 1885. Ust 17. Fremi8\jevaqje in molitve za vse stanove. (Dalje). Jezusovo vstajenje; a) podoba našega telesnega vstajenja. Veliko čudežev je Jezus storil, sli največi njegov čudež je ta, da je tretji dan po svojem pokopu iz lastne moči od smerti vstal. S tem čudežem je še le prav poterdil svoj zveličanski nsuk, dokazal svoje Božje poslanstvo in spričal svojo Božjo naturo! — Ko bi Jezus ne bil vstal, bi bili zmagali njegovi sovražniki in hudobni farizeji. — Za lažnika bi ga bili proglasili in ker-šanstvo že v korenini zaterli. Noben pameten bi ne bil mogel nasledovati Učeniku, ki bi ne spolnil svoje besede, ne spolni! svoje obljube. Tako pa je ravno Kristusovo vstajenje najboljši dokaz, da je naša vera prava in da dobro vemo, zakaj verujemo. To resnico nam po-terjuje sv. Pavel, ko piše Korinčanom: Ako pa Kristus ni vstal, je tedaj prazno naše oznauovanje, prazna tudi naša vera! (I. Kor. 15, 14.) S svojim vstajenjem je pa Kridtus tuii naše prihodke vstajenje zagotovil. Tako pravi sv. Pavel: Zdaj pa je Kristus vstal od mertvih, pervina spijočih. Ker po (pervem) človeku (Adamu) je smert, in po (drugem) človeku (Kristusu) vstajenje od mertvih. In kakor v Adamu vsi umerjejo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli. (I. Kor. 15, 20—22.) To vstajenje naui pa zagotavlja tudi Kristus sam, ko pravi: Jest sem vstajenje in življenje; kdor v mč veruje, bo živel, akoravno umerje! (Jan. 11, 25.) In zopet: Prišla bo ura, ob kteri bodo vsi, ki so v grobeh, slišali glas Sinu Božjega. In bodo prišli, kateri so dobro delali, v vstajenje življenja: kteri pa so hudo delali, v vstajenje obsojenja! (Jan. 5. 28, 29.) In ravno to je čez vse tolaživna resnica za nas. Ker je Kristus vstal, vstali bomo tudi mi, in sicer, če pravično živimo in sveto umerjemo, bomo častitljivo vstali, in naša telesa bodo Kristusovemu častitljevemu telesu podobna. Jezus Kristus bo namreč spremenil naše revno telo in ga bo vpodobil svojemu častitljivemu telesu. (Fil. 3, 21.) Po besedah sv. Pavla namreč mora to trohljivo (telo) obleči nestrohljivost in to umerljivo mora obleči neumerljjvost. (I. Kor. 15, 53.) Vstali bomo z ravno tistimi telesi, ktera zdaj imamo; samo da bode naše telo spremenjeno. Če prav živimo iu pravico delamo, se bodo naša telesa pri spremenjenji svetila kakor solnce. O ko bi pač večkrat na vstajenje Kristusovo in na naše lastno prihodnje vstajenje mislili! Ta misel bi nas 1. tolažila, da bi se groba preveč ne bali. Kaj je tudi zato, če nas po smerti v jamo denejo. Naše telo mora iti v zemljo, iz ktere je vzeto, da tako plačuje Adamov dolg. Ali vera nas pa uči, da telo ne bo za zmeraj v zemlji; bo sicer strohnelo, segnilo in v prah se spremenilo; Božja moč pa ga bo na dan sodbe obudila, iu naglo, ko bi z očmi trenil, na glas trobente bodo mertvi vstali nestrohljivi. Kaj bi se toraj groba bali? Saj se tudi postelje ne bojimo, ko se zvečer vanjo k počitku vležemo, ker vemo, da bomo jutri zopet vstali; tako se tudi groba ni bati, ker vemo, da nas bo na sodoji dan trobenta poklicala k novemu življenju. — Zato res za vernega kristjana grob nič strašnega nima, in od kar je Kristus v grobu ležal, se ga tudi nam ni treba bati! 2. Misel na vstajenje nas pa drugič spodbada, da imejmo svoje telo v časti, lepo z njim ravnajmo, in le po pameti mu strezimo, pa nikdar mu kaj nespodobnega ne dopustimo! Naše telo je delo Božjih rok, silno lepo in modro sostavljeno, večkrat s sv. oljem maziljeno, s sv. Rešnjim Telesom tolikokrat posvečeno in na dan sodbe k častitljevemu vstajenju ter v večnosti k taki neizrekljivi časti namenjeno. — Večkrat se toraj tega 8pominjajmo, zakaj nsm je Bog telo vstvaril, da bi namreč v njem Bogu zvesto služili, ne pa telesnih moči v greh obračali. Prav je toraj, da čedimo, snažimi> svoje telo in pametno mu strežemo. ker mu je taka čast pripravljena; nikdar pa se ne spozabimo, da bi • telesom in njegovimi počutki grešili, z ne zmernostjo ga končevali ali celo z nečistostjo ga skrenili! Tudi na telesu se vsak madež pozni, najbolj pa še nečisti madeži. Oh, v kakšni luči se bodo telesa devic svetila na dan sodbe, s kakšno častjo bodo obdajana telesa spo-znovalcev! Kako gerda in ostudna pa bodo telesa ne-čistnikov in pijancev, ki so brez pokore in poboljšaiga v grob verženi! 3. Misel na vstajenje nas pa tretjič k dobremu priganja. Kolikor več dobrega storimo, toliko veči čast? : , plačilo in veselje oas tam č&ka. Kolikor več kdo tukaj v svojem umerljivem telesu dobrega stori, kolikor več zavoljo Boga dela iu terpf, toliko veča čast mu je tam prihranjena. Zakaj, kdor pičlo seje, bo tudi pičlo žel; in kdor seje v obilnosti, bo tudi v obilnosti žel. (II. Kor. 9, 6.) Druga je svitloba sol n ca, druga svitloba lune, in druga svitloba zvezd; zvezda se namreč od zvezde loči po svitlobi; tako bo tudi vstajenje mertvih! (I. Kor. 15, 41-42.) Ker so svetniki na to mislili, zato jih najstrašnejši muke in najgrozovitniši smert ni plašila. Zato moli cerkev v brevirji o njih. Kakšne muke so vsi svetniki terpeli, da so gotovo k palmi mučeništva dospeli! In v psalmu 125 se bere, da so svetniki jokajoči okrog hodili, ko so sejali svoje seme; prišli pa bodo z veseljem (namreč k sodbi) in bodo prinesli svoje snope! Molitev. O moj od smerti vstali Zveličar! Bodi Ti zahvala iz dna mojega serca, da si tudi zavoljo mene od smerti vstal, da si tudi za mene smert, pekel in satana premagal ! Terdno verujem, da bom tudi jest enkrat od mertvih vstal! S pobožnim Jobomtudi jest molim: Vem, da moj Zveličar živi in da bom na soduji dan od mertvih vstal in da bom v svojem mesu videl Boga, svojega Zveličarja. In kakor je bil krivoverec Evtihes od svetega papeža Gregorija Velikega prepričan in premagan, da je na araertni postelji pričo mnogih svojo kožo na roki prijel in spoz al: V tem mesu bomo vsi vstali, tako tudi jest spoznam, da s tem telesom, kterega zdaj imam. bom enkrat gotovo vstal! Vem pa tudi, da le pravični bodo častitljivo vstali; zato hočem s svojim telesom vselej pošteno ravnati, pametno mu streči, nikdar s kako nezmernostjo ali celo s kakšno nečistostjo ga skruniti! Nasproti pa hočem, kolikor največ mogoče, dobrega storiti, telesue težave in bolečine z voljo terpeti in do konca svojega življenja Tebi zvesto služiti! Daj mi toraj, ljubi Jezus, tukaj Tvojo gnado, da po teh sklepih tudi stanovitno delam, tam pa mi dodeli, da s Tvojimi pravičnimi častitljivo vstajenje dosežem. Amen. Nekaj ovetio za mladino iz verta svete Ane, zavetnioe keri&anikih mater. (Dalje) 4. Vijslica^ Ako si poprejšnja berila prebral (a) z glavo in sercem, zlasti pa z ozirom na Boga, boš čutil(a) zdaj v sebi hrepenenje, da bi postal(a) tak(a) kristjan(a), da te bosta vesela Bog iu sv. Ana. Predno ti pa razložim štiri pomočke, kako je dobiti resnično podobo kristjansko, pojdi z menoj na vert — Pomladansko solnce je stajalo led; tam v kakem zakotju vidiš borno vijolico, ki se z glavico nagiba k tlam, kakor bi si ue upala te pogledati, dasiravno že od daleč veje prijeten duh. Ti poznaš to pomladansko dete med cvetlicami, in tudi veš, da pomeni ponižnost. — Ponižnost j e v tem, da spoznavši lastno siromaščino samega sebe malo ceniš, in se po tem tudi ravnaš do Boga in do bližnjega. Ako si toraj ponižen'žua), spoznavaš in veš, da sam(a) prav za prav nisi nič, da si zavoljo svoje grešnosti še manj ko nič; ti tudi želiš in hočeš, da te Bog in ljudje imajo za ubogo in revno stvar, in da po tem tudi s tabo ravnajo. Prav je rekla sv. Terezija, da „ponižnost je esnica", namreč, mi se kažemo in cenimo, kakor smo, siromaški na duši in na telesa. — Ponižnost je podlog in vklad resničnemu kerščanskemu življenju. Kako to? Tako-le. Napuh, kaj ne, je perva korenina, iz ktere izvira vsaki greh; ponižnost pa je napuhu nasprotni čednost, in potemtakem je ponižnost perva korenina, iz ktere izvira vsaka čednost Kakor toraj greh prihaja iz napuha, tako prihaja vsaka čednost iz ponižnosti, in kakor ni greha brez napuha, tako ni čednosti brez ponižnosti. — S ponižnostjo je zmeraj združeno spoznanje samega sebe. Brez spoznovanja samega sebe je naravnost nemogoče rasti v popolnosti; ponižnost toraj, ki nam daje poznanje samega sebe, je luč, brez ktere ne moremo napredovati na poti čednosti. — Ponižnost nam odka-zuje pravo mesto pred Bogom in pred bližnjim, ne previsoko in ne prenizko mesto, ona nas stavi v pripravno versto, da moremo Boga ljubiti i t vsega serca, bližnjega pa kakor samega sebe. — Ponižnost nam daje nadnaravno moč milosti, brez ktere bi bili duhovno hromi: iu sv. Duh nam pravi: „pouižnim Bog milost deli", napuh-njence pa meče s prestolov. Po pravici terdi papež Gregorij Veliki: ^ponižnost je določno znamenje izvo-ljenja." Ponižnost je pa tudi sama na sebi najlepša čednost. Tako lepa je pouiznost, da te spreminja v angelja, iu da si res angelj, ako si pouižen. Le poslušaj! Ako si res iz serca ponižen(žna), si tudi res srečen(čna), in nič ti ne more skaliti notranjega miru, ko bi tudi vse nadloge nadte prihrumele. Ta sreča iu ta mir pa ti sije že iz oči in ti žari na licu kakor lučka za stekleno oblo pri božjem grobu na veliki petek. — Ako si ponižen(žna), boš z drugimi vedno pohlevno občeval(a), boš vedrega lica in vendar mirnega serca, odkritoserčnega vedenja in vendar previdnega ravnanja, tako ljubezniv(a) v besedah in djanjih, da bo veselje s taboj v tovaršiji biti. Ljab in drag si ne le drugim, temuč zlasti Bogu, ako cvete v tvojem sercu vijolica ponižnosti. — Da je ponižnost res lepa in potrebna, je pokazal Kristus Jezus sam, ker je iz ponižnosti iz nebes n i zemljo stopil, ker je v ponižnosti na svetu živel, ter je sam rekel: „Učite se od mene, ker sem krotak in iz serca ponižen." — Kaj čuda, če si daje vsakdo, tudi dostikrat uajosabuiši, videz ponižnega; Kaj čuda, če napuhueži skušajo ode-vati se s plajsčem ponižnosti. To je sicer gerdo iu hinavsko, ali prav to je dokaz, kako silno lepa je ponižnost in kolikanj hasnovita in potrebna da je. (Dalje nasl.) Terpljenje katoličanov med pogani v Kini. Iz apostoljskega vikarijata Kwei-tscheu (Kuvaj-čev) v Kini prinaša »Missionsblatt' sledeče žalostne novice: 26. septembra so mandarini dali razglasiti cesar-! jevo povelje za vojsko proti Francozom. Še ni pretekla tura in že se je nabralo ljudstva,, katero je ta cesarjev i ukaz na jako čuden način tolmačilo. Velika tropa ) te druhali je derla v cerkev, kjer so se od začetka še precej mirno obnašali, a proti koncu so postajali vedno derzneji. Zaterjevali so, da je dal cesar povelje zoper katoliško vero; ker so boje Francozi toliko Kinezov umorili, bode dal cesar pregnati vse misijonarje in kristi-jane, kajti tudi kristijani so prijatelji Francozov. Mi smo naznanili to mandarioom, kateri so potem ljudstvo razkropili. Postavili so straže k cerkvi, vendar je razgrajanje terpelo celo noč. Proti jutru se je pomirilo. V prihodnji noči se je druhal zopet zbrala; pa vendar še ni nič škode naredila. Med tem sem pa zve- del, da bo po deželi že veliko kapel in kristjanov oropali. V noči od 30. septembra do 1. vinotoka je pro-derla s palicami oborožena druhal v cerkev, katera je bila pa le navidezno zavarovana. Stražniki niso nič bolj želeli, kakor da bi mogli sami se ropotanja vdele-žiti. Vse so razrušili, prekucnili in oropali. Do jutranjega svita so dokončali svoje bogoskrunsko delo. Le same gole stene so ostale, kajti denar, opravo, vrata in okna — vse je bilo zginilo. Sledujič so poskušali še cerkev zanetiti, kar se jim, hvalo Bogu, ui posrečilo. Požgali pa so eno sirotnišnico. Jaz sem šel z gosp. Bouchardom (Bušard-om) k cerkvi, a morala sva gledati, da sva se rešila. Koliko nevarnost sem prestal, predno sem prišel do vradnega poslopja! Tudi vse hiše kristijanov so v tej noči oropali. Drugi dan so oropali še ostale kapele in kristjane po deželi. O kolika zguba! 53 postaj je pokončanih, ne eni ni bilo prizaneseno. V Tsen y sem imel veliko dekliško sirotišnico družbe sv. Detinstva. Zopet nova nesreča, kajti tudi tej niso prizanesli. Otroke so vzeli in jih oddali poganskim družinam, kristjanske device so pa zasmehovali. Pa še kaj hujega bi se jim bilo zgodilo, ako bi jih dva kristjana ne bila varovala; kljub tepenja rista se ganila od njih. Mandarini so bili pri ropanji navzoči, a niso vzdignili persta, da bi bili to zabranili. V tisti noči so se v Suganghiew-u, nižji prefekturi, 20 milj odual]eni od Tseny, godile ravno take grozo-vitosti. O koliko so morali ubogi kristjani preterpeti! Misijonar, g. Jauschomme je tako rekoč čudežno smerti odšel. Ves oropan je .dospel v vradno hišo. Se celo nogovice so mu slekli. Drugo jutro je prišla druhal pred vradno hišo in je zahtevala, da mora umreti. Naslednje dni so pa ropali ti divjaki po deželi daleč okoli. Zvečer 2. vinotoka je prišla žalostoa osoda uo prefekture Toug-tse-hieu, kate/a je 14 milj oddaljena od Tsen-y. Tam smo imeli naselbino in dve sirotnišnici, eno za dečke, eno pa za deklice. V obeh je bilo 150 otrok. Obe napravi so grozoviteži popolnoma uničili. Misijouar g. Rouat je bil pa zapert v vradni hiš'. Strašna je nesreča, kajti tri velike postaje so s cerkvami in sirotišnicami vred razdjane, razun tega so razrušili 53 misijonskih postaj v okraju Tsen-y, 40 v okraju Su-Jang, 20 v Tong-tse-u, vse v okraju My-tan, Tschen Jen in Jun-hoag. Kristjani so pregnani, misijonarji vjeti. Škode je več sto tisoč goldinarjev. Pa kaj telesna škoda proti škodi in pogubljenju toliko duš in proti nadlogi, katera ie vsied tega nastala v duhovnem pastirstvu! Tako grozovito terpljenje kristjanov med ostudnimi pogani naj bi premišljevali naši olikani pogani, kteri ne znajo sv. vere ceniti, in pa divjaški ponočnjaki in pijanci, ki se med seboj koljejo, pobijajo ali tudi kradejo in ropajo ter bo gerši kakor ti pogani, o kterih nam misijonarji pišejo! Govorili smo o grozovitostih v Kuaj-čeu in omenili tudi Tong8e. Naj posnemamo še nekoliko podrobnosti iz pisma ondotnega misijonarja Rouat-a, kakor sledi: Ker sem slišal, kako se godi v Tsen-y in da tudi v Tong-su preti enaka nesreča, obernil sem se do mandarina, kateri je tudi obljubil, da bode za našo varnost skerbel. A komaj sem domu prišel, je že druhal pričela svoje grozovito delo. Že so po dvorišči divjali in okna pobijali. Jaz sem skočil čez zid, da bi se rešil v vradno poslopje. Ko so me zagledali, jeli so v me kamenje lučati, pa k sreči me ni nič zadelo. Mandarin je šel in je k sreči prišel še za časa v naše poslopje, da niso vsega odnesli. A kar so ta dan pustili, dover-šili so drugi dan. Po deželi so vse kristijane oropaii. In ker so ti iz Su-čeva, toraj nimajo sorodnikov tu, ka- teri bi jim kaj pomagali. Lahko si mislite, v kakošni sili so. Kar mene zadeva, rešil mi je eden kristijanov okoli 200 tael (neki kineški denar), en del brevijarja in nekaj obleke. Dal sem kristjane poiskati, da bi jim dal kaj podpore, pa zelo težavno jih je bilo dobiti. Oh kolika nadloga iu revščina je povsod! Kaj je tem ljudem početi? Bog se naj jih milostljivo usmili. Kaj pa šo uboge sirote? Več kot deset jih vedno stoji pred vrad-nikovo hišo, kateri je dal tudi riža med nje razdeliti. Sedaj sem že v vradniškem poslopji; vendar se mislim podati proti glavnemu mestu. Ali bom tudi tje dospel? Nedvomljivo je, da so to preganjanje povzročili vrad-niki. Ni gotovo, da me ne bodo nsmertili na tem potovanji. Pa kakor ljubi Bog hoče, moje življeuje je v njegovih rokah. 9. vinotoka je pisal g. Bodinier zopet sledeče žalostne novice; Vse misijonske postaje na severu so uničene. Ko je g. Chaffaujou. misijonar v Meytau, slišal o razdjanju in ropu v Tseu-ysu, je pobral najdragocenejše reči in cerkvene posode in se je podal v 3 ure oddaljeno mesto. Pa že drugi dan so prihruli ajdovski roparji in so ropali po kristjaushih hišah. Naš sobrat se je skril v neki ajdovski hiši. A kmalo so ga zasledili in oropali. Potem so ga zaperli v neko hišo. Le z zneskom denarja si je rešil življenje. Po noči, ko so se njegovi stražniki posvetovali o njegovi daljni osodi, posrečilo se mu je uiti, kar mi je njegov služabnik pravil. Ubogi tovariš! kako se mu bo godilo v tuji ajdovski deželi brez denarja, brez vodnika v takem slučaji? Njegovi preganjavci ga bodo kmalo zasledili in ga vjeli. Vsaki dan se bojim, da bodem dobil naznanilo o njegovi smerti. Danes sem dobil poročila, kako so razdjali cerkev in misijonsko hišo v The-tsieu-fu, v Gauhoa-u in v Čoou-u. v kateri je pred kakimi sto leti storil muče-niško smert častitljivi Moye. V Eu-laup-po-u so razdjali tudi eno kapelo. Ako pa v mestu ropajo cerkve in kapele, se bode to kmalu tudi ondod po deželi godilo. Javaljne bodo kakemu misijonu prizanesli. Pred nekoliko dnevi je predstojnik okraja Tseu-y prepovedoval h katoliški veri prestopati. Kedor bi se po tem ne ravnal, uzeli mu bodo vse premožeuje. Malo poprej je proglasil cerkve in njih premoženje za der-žavni zaklad. Ali ni to začetek napovedi: »Totus mundus vae-clamabit?" ... O času preganjanja se sicer nebesa na-polnujejo, kakor ob času gnjilega miru pekel; toda terpljenje vernikov je strašno: Bog se jih usmili! Ali si sznč katoličan naročiti liberalni časopis? Ako je branje tacega časopisa že velik greh, je Čisto razvidno, da je že iz doslednosti naročevanje na taki časopis še večji greh. V tej okoliščini je tudi nekaj posebnega, kar še poviša greh. In to je, da naro-čevalec podpira hudobno c^ai^je, ali pa da potem še drugim posojuje taki časopis, toraj trosi pohujšanje. Pomniti je, da časniki ali knjige, ki pišejo zoper vero, niso boljši memo onih, ki čednost okužujejo. Slovanski greše zlasti v poslednjem oziru in s svojimi zaljubljenimi povedkami, pesmami storili so že prav veliko hudega pri mladini, med drugim tudi dosti blagoupnih mladen-čev od duhovskega stanu odvernili. Nomina odiosa. Kdor je na slab časopis naročen, on ga podpira z denarjem, katerega za naročilo plača, in pomaga slabo delati in je deležen vsega hudega, kar tak časopis naredi. Nikdar • n nikakor ni dovoljeno tudi najmanj pripomoči, da bi ti studenci »pačenja in nevčre ne usahnili. Švicarski škofje prsvijo: »Kedor se naroči na cerkvi sovrsžen časopis, deležen bode vsega hudega, kar ti časopisi napravijo. Denar, katerega plačaš kot naročnino, je podpora, katero prostovoljno daješ sovražnikom sv. Cerkve. In s kakim sadom? Samo zato, da ta časopis z večjim vspehom doprinaša svoje hudobno delo. Na ta način posreduje ponudiš svojo roko za boj proti Cerkvi, katera je tvoja mati. Marsikdo bi mi na to odgovoril: „Jaz sem na tak časopis le zato naročen, ker mi bolj vstreza, ker se mi bolj dopada in ker sem ga bolj vajen, kakor časopisov, ki so pisani v katoliškem duhu. Nikakor pa nimam namena podpirati hudo, katero ti listi napravljajo. Ali pa v resnici ni pregrešno to, kar iz navade delamo? Ako je branje liberalnih časopisov greh in sicer velik greh, ako je naročevanje na nje, katero je brez potrebe, tudi velik greh, kakor smo že dokazali, potem je skrajni čas, da to vsak katoličan opusti. Večletna navada ni nikakoršen pogoj, da bi to ne bilo greh. Ako katoličanu liberalni časopis bolj dopada in ugaja, kakor katolišk, ako on v njem svuje nazore in prepričanje nahaja odobravane, je vse to jasni dokaz, da ima načela, katera so v nasprotji s sveto vero, brez katere pa, kakor pravi sv. pismo, nikdo zveličan ne more biti. In taka načela zmirom bolj gojiti, ali to naj bi ne bilo pregrešno? Ali ne pospešuje taki katoličan vedoma in nalašč hudega, katero delajo liberalni časopisi; akoravno on svete Cerkve ne preganja z onim slepim, strastnim sovraštvom, kakor liberalni časopisi, vendar podpira hudo s svojim denarjem, katerega plačuje za naročilo, ker zdi se mu potrebno tak časopis brati. Oo podpira v resnici in radovoljno slab časopis in se na ta način stori krivega tujih grehov. Ako hoče, da ne bode tega greha v prihodnje ponavljal, naj'opusti branje tacega časopisa in se naj tudi ne naročuje nanj. Druga okoliščina, katera greh povekšuje, je ta, da z naročevaujem tak človek očitno pohujšuje druge, ne le aamo s tem, da bi slab časopis bral, ampak zato, ker ga tudi drugim brati daje, druge k branju naklouuje. Žali, da nahajamo velikokrat očete, kateri svoji družini dajo tak časopis brati, morebiti celo vikši. učenike itd., kateri so posredoma ali neposredoma krivi, da ga bero otroci, podložni itd. Pa enako je žalostuo viditi, ako go-stivniki, oštirji svojim gostom podajajo take časopise. Taki pripravljajo drugim ravno tiste nevarnosti, ka-koršnim se izpostavljajo sami, ako slabe časopise bere. Švicurski škofje opominjajo stariše na njihovo dolžnost in odgovornost v tej zadevi, kakor sledi: „Kako zamore kristjanski oče taki časopis v svoji hiši terpeti? Kako ga zamore spravljati, čeravno bi le vsak teden enkrat spodtikljivosti v njegovo hišo prinašal. S sv. Janezom zakličemo: „Xikar, nikar jih ne jemlji v svojo hišo!" Ako bi hudoben, brezbožen človek, kak zapeljivec v tvojo hišo prišel; ali ne boš urno cele svoje družine pred njim posvaril? Kako je pa mogoče, da temu mutastemu zapeljivcu odpiraš vrata in mu do-voliš stanovanje v svoji hiši? Ali nima ravno takih hudobnih namenov, katere pa še bolj skrivno in z večjim vspehom izpeljuje ? Pohujšanje ostane pohujšanje in odgovornost zadene taistega, kateri ga je vzročil." (Dalj« sledi.) Ogled po Slovenskem in dopisi. Iz Ljubljane. (Škof v Rim.) Premilostni gospod knez in škof dr. Jakop Misija so v nedeljo o '/.,8 dvema bogoslovcema iz reda sv. Frančiška (kleii-koma Teodoziju Skuhaluz Vel. nedelje in Henriku Hirš-u iz Vinice) podelili dijakonat, in v ponedeljek so se s prečast. škofom dr. Zwergerjem podali v Rim. Med drugimi opravili bodo tudi sv. Očeta v njihovih stiskah razveselili z darovi, ki so jih blagi verniki naše škofije darovali sv. Očetu, da se jim o tej priliki izročč. V ponedeljek ob 10 jim je prečast. stoljni kapitel opravil poklon in vošila za srečno popotvanje : Premilostni gospod višji pastir so obljubili, da bodo vso škofijo priporočili sv. Očetu, zanjo molili na grobeh ss. Petra in Pavla (tudi na grobu sv. Cirila v cerkvi sv. Klemena), in priporočili so se tudi sami v molitev. Posebej so opomuili, da naj se vernikom naznani Njihova zahvala za toliko ljubezen, ktero so skazali tudi s tako lepimi in obilnimi darovi za sv. Očeta. Popoldne o poli dveh pred odhodom obeh prečastitljivih škofov je stolni kapitelj še na kolodvoru pozdravil oba šiofa. En dan sta imela višji pastirja namenjeno muditi se v Florencu in potem podati se v Rim. Koliko Časa se bodo Rima mudili, ni gotovo, morebiti kaka dva ali tri tedne. Gotovo vsa dežela želi višemu pastirju in hoče moliti v ta namen, da bi srečno potovali in se zdravi povernili med svoje ovčice. Ko „Danica" to prinese, so že nekaj dni v Rimu, iu če še niso bili, bodo najberže tudi skoraj pred namestnikom Kristusovim. Iz Ljubljane. (Škof Robert Menini in Bul-garija'.) Premilostni gospod knez in škof so preteklo nedeljo neke ure imeli slavnega gosta prečast. gosp. Filipopolskega škofa Roberta Me ni ni-j a, ki je prišel iz Rima, pa v nedeljo po noči se podal dalje. Postal je zdaj v Rimu „delegatus apostolicus" iu sv. oče Leoa XIII hočejo ondotno škofijo iu cerkveno vlado v Bulga-riji popolnoma vrediti. K temu je miigosp. Menini že vse vravnal, zidal škofijsko poslopje iu semiuise, v kte-rem ima čez štirideset gojencev iz mnogih uarodov (memodo pertractatio propositae veritatis chri-stianae probandae exaranda? Quidnam conclusioni ser-monis sacri, si non semper saltem pluries addere per-utile est? 2. Qualis differentia inter sermonem sacrum et bo-miliam majorem? An et quibus ex rationibus homilia major praeferenda sermoni ? Possuntne etiam epi-stolae Missarum dominicalium et festivarum argumentum esse interdum conjunctae cum Evangelio homiliae ma-joris ? 3. Exaretur homilia major in pericopam Evan-gelii Dominicae IV Quadragesimae probando providen-tiam divinam nunquam nobis deesse, ideoque in omnibus adversis in Deum sperandum. Exordium et epilogus per extensum, pertractatio autem cum indicatione argumen-to rum affirmantium veritatem propositam. Pomoč t sili. V okraju Homburgu na Nemškem je razsajala v jeseni leta 1883 kužna vratna bolezen, davica imenovana. V marsikateri hiši so vsi otroci vsled te hude bolezni pomerli. V tistem kraju sta živela še malo let poročena zakonska. Imela sta dvoje otrok, katera oba sta obolela za to boleznijo. V malo dneh je umeri mlajši, in stanje starejšega je bilo od dne do dne vedno huje. Dva zdravnika sta gs ozdravljala; pa zastonj. Nekega večera so mislili, da otrok ne bode več zagledal belega dnč. Tudi zdravniki bili so teh misli. V tej sili, ko je bila zdravniška pomoč zastonj, zatekla se je mati k sv. Devici Mariji, in jo je iskreno prosila pomoči. Še v tisti noči se je detetu znatno zboljšalo in je potem kmalo okrevalo. Drugi dan zdravnika prideta; čudila sta se, da je otrok še živ in da se mu je toliko zboljšalo. Kad bi vedel, kaj mu je pomagalo, rekel je eden zdravnikov. Mati pač je dobro poznala zdravilo, katero je otroku pomagalo. Vsaki dan se zshvaljuje prečisti Devici za ska-zano ji milost Ako kedo nevarno oboli, iši zdravnika in zdravil. Še hitreje pa se oberni do zdravnika, kateri je začetnik življenja in ima tvoje življenje in zdravje v rokah, namreč k Bogu. Potem zaupsj, da bo Bog zdravnika in tebe vodil ter ti pomagal k zdravju, ako je tebi to v zveli- čanje. Pripoveduje se, da je nekdo imel navado, prej ko je zavžil zdravila, moliti očenaš in potem naredil križ čez zdravilo. Gotovo je to priporočila vredno. Nedelja ohrani kristjanstvo. Preslavni nadškof Burdigalski (Bordeaux-ski) He-verus je bil poprej misijonar v Ameriki. V svojem svetem prizadevanju je prišel v prerije (poljane) in velikanske pragozdove, kjer so tačas prebivali divji narodi in posamezne čete divjakov, ki niso imeli stalnega domovanja, temuč so le križem sem ter tje krožili in od lova in ribarstva se živili. Tu zasliši omenjeni misijonar nekega dne, bila je ravno nedelja, iz daljave čve-teroglasno petje. Radoveden hiti najprej v stran, od koder se je petje razlegalo. Ko pride v obližje teb, ki so na ves glas peli, obstoji začudenja kakor okamnjen. Posluša in si vsled napete pazljivosti in začudenja skoro dihati ne upa. „Kako je to mogoče? Francoska cerkvena pesem?" zavpije. „Ali stanujejo tu kristijani, Francozje, ali se praznuje nedelja, se li opravlja maša?* In kako se ie rešila uganjka? Heverus stopi iz goščave na prosto ter stoji pred veliko množico domačinov, kteri res praznujejo nedeljo, ki so pa brez cerkve, brez maš-nika, brez maše in pridige. Oni pojejo vkljub temu po-manjkovanju mašo, ktero jih je pred 50 leti enkrat učil misijonar in tudi njih stariše, ko je te in večinoma tudi njih očete in matere bil k pravi veri spreobernil in s sv. kerstom sprejel v Cerkev. Že petdeset let niso videli mašnika ter niso' slišali ne maše in ne pridige, in niso prejeli nobenega zakramenta, toda vkljub vsemu temu ni se še zgubila pri njih prava vera, ker so zmiraj nedeljo skupno praznovali, sv. mašo peli in tako pravo vero ohranili in dalje razplodili. Tedaj je gotovo pri tem indijanskem rodu nedelja kristijanstvo ohranila, in ga tudi povsodi oteva, kjer se kot dan našega Gospoda praznuje. Duhov sko-deviski stan. Neki francoski P. Jožef pripoveduje, da je na potovanji v Culoz-u usedel se na vlak. Koj za njim pride v ravno tisti oddelek gospod, kateri je pa najbolj gotovo radi njegove navzočnosti začel duhovne psovati. V začetku, pravi, sem molil svoj brevirjar; ker me pa njegove besede niso vjezile, ga je to tako dražilo, da je začel zabavljati še proti celibatu (prostemu stanu, ne-oženstvu). Kar naravnost me je vprašal, zakaj da se ne oženim? — »Ker me ne veseli, in od kedaj bi morali ljudje zoper svojo voljo se ženiti?" odgovoril sem mu na to. »Oprostite gospod", rečem nadalje, ker ste me Vi vprašali, derznem se tudi jest vprašati: Zakaj mi želite, zakonski jarem?" »Zakaj ?" reče smejaje se, „no zato, da bi imeli družino!* »Da bi imel družino!" No, če je to vse, imam je zadosti." „Ali res? Družino imate", vpraša me nadalje. »Da, dragi gospod!" »Koliko jih imate?* »Blizu sto!" »Sto jih imate?" vpraša me začuden. »Resnica je, kar sem rekel." Nato mu pokažem svojo obiskovalnico, na kateri je stalo, da sem vodja sirotišnice. Nisem še videl človeka, kateri bi bil tako prišel v zadrego, kakor ta. Boječe je nadaljeval: »Sedaj vem, da imate sto sirot, s čim jih pa vendar hranite?" »S svojim potom in z milodari onih, katerim se te sirote smilijo. Ako bi imel pa sam družino, morarbi to britko opravilo popustiti, ker bi moral za svoje sker-beti. Ti ubogi otroci, kateri nimajo ue starišev ne doma, bili bi turaj zgubljeni." „To je res", odgovori mi on in pristavi, »Vaše delo je zares lepo in blago." Na to je posegel v žep in mi dal 20 frankov (blizo 9 gld.) in mi je rekel: „Pro8im. da bi to sprejeli za vaše sirote." Zelo me je razveselil dar, podal sera mu roko in rekel: »Dragi gospod, Vi se hujšega delate, kakor ste zares. Vi imate dve napaki. Perva je ta, da slabe časopise in bukve berete in kedor le samo en zvon sliši, sliši tudi samo en glas. Druga napaka je pa ta. da premalo z duhovni občujete in jih premalo opazujete; toraj ne morete spoznati, da njih serce namestuje serce Jezusa Kristusa, Kateri posredoma serca svojega človeškega ljubi vse svoje brate. Ljubiti se pa ne pravi darovati samo denar, ampak tudi samega sebe. Ako bi bil oženjen, ne bi mogel ne pervega, ne druzega storiti