"H. EMIN fi IH U &R I Tribuna št. 15 '¦HMIIIIllll!'"!!1!'!!'!!!1 2 Begunci 4 Intervju: Azem Vllasi 8 Okočasa 10 Razpad YU ekonomije 14 Istra: srbska posla 20 Anketa 24 Fotolabor 26 Infofaks 31 Film 34 Teater 91/92 37 Art 38 Študentski feljton JO Literatura Gary Gray 14 Rec-rec Hokej Nagradna križanka MED KAOSOM IN PRAVNO DRŽAVO Slovenska postsocialistična družba počasi hiti naproti trem postulaton* zahod-noevropskih družb: tržni ekonomiji, prav-nemu redu in miru. Če je mlr vse manj odvisen od nas samih in vseh bolj od tistih čez Kolpo, so vzvodi ekonomske in pravne komponente demokracije v naših rokah. S sprejemom nove slovenske denarne enote -tolarja - smo na simbolni ravni dosegli ekonomsko suverenost, katere kvaliteta bo odvisna od vsakokratnega razmerja med nemško marko in slovenskim tolarjem. Finančno postavljanje na noge pa spremlja svojevrstna zmeda v zakonodajnem in vlad- nem telesu, ki je pricurljala na plano kljub tajnosti skupščinskega zasedanja. Razprava o lastninski zakonodaji, ki je tik pred popolno blokado, je bila le naravno nadaljevanje tolarske razprave. Trika, s katerim bi odčarali nerazumevanje v trikotniku vlada - zbor združenega dela - opozicija, pa še niso odkrili. V podobni "trilemi" se nahaja tudi ljubljanska Univerza, ki tudi v tretjem poskusu ni dobila novega rektorja in prorektorske ekipe. Tokrat so imenovanju dr. Veljka Rusa nasprotovali študentski predstavniki v Univerzitetnem svetu in s tem podaljšali agonijo združbe svobodomislenih še za tri mesece. Kljub načelnemu priznan-ju pravice študentov do lastnega mnenja je treba poudariti, da je bila njihova argumentacija ob neimenovanju dr. Rusa spremenljiva in je izkazovala argument volilne moči, ne pa moči argumenta. Tako je Univerza nič več in nič manj kot atomiziran konglomerat ustanov, ki tavajo med kvantiteto (več študentov, praviloma več finančnih sredstev) in kvaliteto (novi, sodobni izobraževalni programi). Morda pa bodo v tavajoči temi vendarle ugledali luč. In študentski funkcionarji z njimi. Branko Čakarmiš TRIBUNA je glasilo Študentske organizacije Univerze v Ljubljani. • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana. • Naslov uredništva: Kersnikova 4,61000 Ljubljana, tel. (061)319-496 telefax (061) 319-448. • V uredništvu dežuramo med 10. in 12. uro. • V.d. glavnega urednika: Bojan Korenini. • V.d. odgovor-nega urednika: Branko Čakarmiš. • Lektorica: Nives Klinc. • Cena 25 dirv • Publikacija je obdavčena po 10. alineji 1. točke ter številke8 Zakona o začasnihukrepiho davku od prometa proizvodov instoritev (Uradni listSFRJ, št.4/91). • Naslednja številka izide 28. oktobra 1991. V uredništvu Tribune ali pri Tribuninih kolporterjih na fakultetah lahko študentje s indeksom kupijo Tribuno po ceni 5 dinarjev. IS« politika LEPO NAM JE TUKAJ, VENDARBI RADI ČIMPREJ DOMOV! Vojne strahote, ki smo jim priča v sosednji Hrvaški, imajo poleg nepotrebnega umiranja civilnih oseb in preveč zagretih tnladih bojevnikov tako z ene kot druge strani ter norega uničevanja šol, bolnic, vrtcev in tisočletnih kulturno-zgodovinskih spomenikov tudi drugo, socialno plat: eksodus hrvaškega prebivalstva z ozemlja in domov, kjer so živeli stoletja in za katere so z upravičenim razlogom mislili, da pripadajo njitn. Kritična točka -14.000 voj-nih beguncev Tako imamo tudi pri nas registriranih že 11.701 vojnih beguncev - 3000 jih je neprijavljenih -s kriznih območij mlade in »krvave« hrvaške države. To so v glavnem matere z otroki ter starejše, nebogljene osebe, medtem ko so moški člani »izgnanih« družin ostali doma, da s »hrvaško puško na hrvaškem ramenu« branijo svoja ognjišča in rodno grudo... O podrobnosti tragične usode prebeglih Hrvatov ter drugih narodov s sosednje države smo se pozanimali pri Mirku Jelenčiču, sekretarju na republiškem Rdečem križu. Po podat-kih, ki smo jih dobili v petek, 4. ok-tobra imajo registriranih 11.701 vojnih beguncev. Število izgnancev, ki se spreminja iz dneva v dan pa je seveda precej večje, saj se je več kot 3000 ljudi »začasno naselilo« pri prijateljih, znancih in sorodnikih po vsej Sloveniji. Večji naval ter prebeg preko Kolpe s hrvaške strani je bil prisoten v začetku in sredini avgusta, ko je podivjana jugo- soldateska začela »proslavljati svoj krvavi pir« z vedno večjo in neustavljivo vnemo. Izgnance so začeli nameščati v že vnaprej pripravljenih zbirnih centrih, in sicer v Ljubljani, Kopru, Mariboru, Piranu in Novem mestu. V glavnem mestu Slovenije imamo tako tri zbirne centre, in sicer samske domove SCT-ja na Viču, v Hladilniški ulici ter Šmar-tinski cesti 135. Ta begunska zbirališča pa so že zdaj »napolnjena« do vrha, tako da ni v njih prostora niti za konico igle. Zato so se na republiškem Rdečem križu z istrskima občinama Buje in Pulo dogovorili, da bodo v primeru, Če se bo število beguncev drastično povečalo, le-te pošiljali v tamkajšnje poČitniške hišice, sicer prvotno namenjene nastanitvi domačih in tujih turistov. Sicer pa je poglaviten problem vseh zbirnih centrov za begunce pomanjkanje finančnih sredstev, zato je pred krat-kim slovenska republiška vlada slovenskemu Rdečemu križu podarila 4000 paketov z osnovnimi živili, 2500 paketov pa je država Slovenija dobila od Mednarodnega Rdečega križa. Slovenska vlada je prispevala tudi konkretno finančno injekcijo v višini dveh milijonov dinarjev, tako da bo vsak izgnanec dobil enkratno denarno pomoč v višini 1000 dinarjev. 300 din žepnine dnevno za odraslo osebo Ob improviziranem vhodu v zbirni center beguncev na Šmartinski cesti 135 nas je dočakal oborožen pripadnik teritorialne obrambe. Za trenutek nas je prešinila misel, da sta se državi Slovenija in Hrvaška dogovorili, naj naši fantje čuvajo njihove izgnane brate in sestre po krvi. Vendar pa se je kasneje izkazalo, da so bili teritorialci, nameščeni v sosednji zgradbi, prisot-ni le zaradi rednih vojaških vaj. Samski dom zunaj ni izgledal nič posebnega, brezlična siva zgradba, ki smo jih v življenju videli že na »milijone«. Slovenska trobojnica ter otroški vik in krik in dojenčkov občasen jok pa so opozarjali naključne mimoidoče, da to ni navadno I politika 1 zbirališče »poceni« delovne sile z južnega dela preminule Jugoslavije, ki je prišla sem s »trebuhom za kruho« v iskanju boljŠega standarda. Glavni razlog, da so bili samski domovi, namenjeni za nastanitev delovne sile, izpraznjeni, je bil ekonomsko- gospodarska katastrofa, ki se je ni izognil niti SCT, saj so morali nekaj »neposrednih proizvjalcev« poslati na cesto. Ob vstopu v zgradbo nas je poleg dežurne osebe, ki nas je z zanimanjem opazovala skozi okence, zbodel v oči tudi hišni red, ki je bil obešen na vidnem mestu v hodniku. Tako smo iz njega prebrali, da imajo begunci zajtrk od 8. do 9. ure, kosilo od 13. do 14. ter večerjo od 18.30 do 19.30 ure, perilo pa lahko operejo vsak dan od 8. do 15. ure. Sicer pa je v domu za zdaj nameščenih 160 beguncev, ki so bili v relativno ugodne sobe sprejeti po posebnih kriterijih. Tako so sprejemali izgnance samo iz kriznih območij, saj so na začetku prihajali predvsem begunci z nekriznih območij, kot so npr. Zagreb z okolico. Zato vsakodnevno poizvedujejo pri hrvaškem Rdečem križu o morebitnih novih kriznih območjih. Prav tako pa v zbirni center za begunce sprejemajo otroke do 15. Jeta starosti z materami ter ženske nad 55 ter moške nad 60 let. Da pa v bivšem samskem domu zares lepo skrbijo za begunce, priča tudi dejstvo, da vsakodnev- no za potrebe stanovalceV 24 ur dežurata dva aktivista Rdečega križa. Sicer pa poleg redne prehrane ter prenočišča odrasle osebe za svoje potrebe dobijo tudi 300 din žepnine dnevno. Seveda se pojavlja tudi problem otrok, ki bi že mesec dni moral hoditi v osnovne in srednje šole. Za zdaj v slovenske šole hodi sedem hrvaških osnovnošolcev, za os- ,talepabodo še videli. Precizni streli »snajperis-tov« skozi kuhinjsko okno Hodniki so bili polni starejših in ldi mlajših beguncev, ker je bil ravno čas kosila, so nekateri nosili polne krožnike hrane kar v sobo, drugi so stopicali po hodniku ter premišljevali o usodi, ki jih je nepričakovano doletela, tretji pa so z zanimanjem in strahom gledali program HTV, kjer so izvedeli inforamcije »iz prve roke«. Slišati je bilo tudi smeh in krike nekaterih otrok, ki so se lovili in igrali v bližini. Očitno so še premladi, da bi razumeli govorico in politiko odraslih ljudi, ki se tako »objestno igrajo« vojno in zaradi katerih so morali zapustiti svoje sobe in domače dvorišče, polno spominov na brezskrbno otroštvo. Vstopili smo v sobo poleg jedilnice, kjer sta nas prijazno sprejeli begunki iz sosednje republike. Starejša gospa Sabljak iz Zagreba, sicer zdaj v penziji, nam je med pletenjem hitela razlagati, kako je, če ziviš poleg kasarne: »Bilo je groz-no. Če se spomnim, kaj bi se lahko zgodilo, se kar stresem od strahu. Živeli smo v neposredni bližini vojašnice, zato smo se neprestano bali, kdaj bodo začeli streljati.« Medtem pa nas je dama srednjih let Doris Maretič iz Zadra s simpatično 6-letno hčerko Daniro takoj »napadla« z vprašanjem, verjetno misleč, da morajo novinarji vse vedeti: »Ali so res danes zjutraj vrgli bojne strupe na Zadar? Tako me je strah, da komaj živim. Moža imam namreč v narodni gardi in je precej bolehen, zato se bojim, kako bo to preživel. Sicer pa se dobro spomnim nekega jutra, ko me je mož prišel zbudit v spalnico in dejal, da je nekdo streljal skozi kuhinjsko okno, uničil zavese ter napravil dve veliki luknji na vratih. Mislila sem, da se šali, kas-neje pa sem ugotovila, da je to res. Očitno znajo vojaški »snajperisti« zelo dobro ciljati.« Od prijaznih sos-tanovalk smo se poslovili in srečali upokojenca Končalovie in Orlič iz Osijeka, ki že osem let živita v Lzven zakonski skupnosti: »Sva iz pred-mestja Osijeka, sem pa sva prišla 23. septembra. Osijek bombardirajo pod-nevi in ponoči, tako da smo večino časa preživeli v zakloniščih. Zelo nas je strah, kaj bo z najinimi otroki, ki so v narodni gardi. Upajmo, da se jim ne bo zgodilo nič hudega. Tukaj nama je sicer zelo lepo, vendar naju že malce daje domotožje in bi rada čimprej domov.« Dvonadstropni samski dom ima tudi več balkonov, kjer begunci sušijo oprano perilo. Na enem izmed teh balkonov smo naleteli na Marijo Sioč iz Vukovarja, ki je pestovala dojenčka: »Tukaj je lepo, preskrbljeni smo s hrano za dojenčke, dobimo pa vsi enako. Ampak bomo že kako. Važno je, da ostanemo živi.« Malce naprej pa sta bili s svojim naraščajem tudi dve mlajši dami iz Borovega naselja. Vendar pa je bilo očitno, da so bile rane od doma še zelo sveže, saj sta odločno odklonili kakršen-koli pogovor ali slikanje. Edino, kar nam je uspelo iz-vedeti, je bilo to, da je »tamo mnogo gadno« in da že 14 dni »uzimaju tablete za smirenje«. Osnovnošolke iz Zadra, ki so na balkonu igrale tarok, so prav tako želele ostati neimenovane: »Včeraj zvečer smo bile na koncertu »Rock proti vojni« v Križankah in je bilo kar v redu. V šolo za zdaj ne hodimo in ne verjamemo, da bomo sploh šle. Sicer pa so naši očetje ostali doma, fan-tov pa nimamo, kar je še bolje, ker bi nas drugače še bolj skrbelo«. Kakšna bo usoda izgnanih državljanov sosednje republike in kdaj se bo končala nesmiselna krvava vojna na Hrvaškem, za zdaj ne ve nihče. In čeprav smo v Sloveniji s sprejemom 14.000 ljudi že dosegli kritično mejo glede problema nas-tanitve vojnih beguncev, je v preteklih dneh preko Kolpe prebežalo nekaj novih tisoč ljudi brez strehe nad glavo. Očitno je, da bo problem vojnih beguncev, ki je v začetku izgledal precej nedolžno, za majhno slovensko državo postal prevelik ekonomski in vse manj obvladljiv problem. Domen Rant I intervju Intervju: Azem Vllasi SRBISO KRIVIZA RAZPAD JUGOSLAVIJE TRIBUNA: Kaj se trenutno dogaja z Azernorn Vllasijem? Kajpočnete? VLLASI: Srbske policijske oblasti me nad-zorujejo. Posebej sestavljen svet drugos-topenjskega sodišča, ustanovljen po direk-tivi srbskega vodstva, je razveljavil oprostil-no sodbo. Njihov cilj je jasen - na vsak način me želijo držati v negotovosti in preprečiti moje politično delovanje. V glavnem pišem za časopise, predvsem za Slobodno Dal-macijo. Pripravljam se za pravosodni izpit, da bom lahko odprl advokaturo. Politično nisem posebej dejaven, ne morem pa reči, da sem popolnoma nevtralen in pasiven opazovalec vsega, kar se dogaja. Sicer pa še vedno živim v Prištini. TRIBUNA: Kaj je s sodnim procesom? Menda je sprožen postopek za njegovo obnovitev? VLLASI: Ne gre za zahtevo po obnovi, ampak za ukinitev oprostilne sodbe, to pa praktično pomeni, da zadeva še ni končana. Torej, prvostopenjsko sodišče mora ponov-no preučiti zadevo na temelju obtožnice, v kateri nas bremenijo marsičesa - rušenja demokratičnega centralizma v Zvezi komunistov, ogrožanja bratstva in enotnos-ti, ustavnega reda... Da je ironija še večja, proces vodijo prav tisti, ki poskušajo na vse načine zrušiti ustavno ureditev Jugoslavije. Prišli so že tako daleč, da so začeli vojno proti vsem v Jugoslaviji - najprej proti Sloveniji, sledila je Hrvaška, sedaj grozijo Bosni in Hercegovini in Makedoniji, da o Kosovu sploh ne govorimo. TRIBUNA: Ali na Kosovu še velja izredno stanje? VLLASI: Ni več pomembno, kako to uradno imenujemo, dejstvo pa je, da ie gre za izred-no stanje in popolno blokado družbenega življenja. Na Kosovu vlada Čudni mir, za katerim se skriva veliko nezadovoljstvo ljudi, saj naša pokrajina živi pod srbsko okupacijo, ki je prinesla popolno človeškoin duhovno razdejanje na vseh področjih življenja. Beograjsko vodstvo vse to počne v imenu srbskih interesov, toda zaradi takih razmer ne trpijo samo Albanci ampak tudi Srbi, zaradi katerih naj bi srbsko vodstvo vse to počelo. TRIBUNA: Alije na Kosovu veliko vojske? VLLASI: Ogromno. Kajti tako kot drugod po Jugoslaviji tako tudi nas lahko mirijo samo z grožnjo uporabe sile. TRIBUNA: Kaj lahko stori kosovska opozicija ? VLLASI: Ne gre niti za alternativo niti opozicijo. To je realna politična sila na Kosovu. Sestavljajojo, če lahko tako rečem, vsi Albanci. Ti so kot narod v njej politično angažirani in delujejo tako kot pač v raz- merah okupacije morejo. Izogibamo se spopadov, saj ne želimo množičnega prelivanja krvi in žrtev, toda kot narod smo v popolni konfrontaciji z okupatorsko oblastjo. Stojimo torej na nasprotnih bregovih. TRIBUNA: Kaksne so oblike odpora? VLLASI: Gre za pasivni, tihi odpor z možnostmi, da preraste v aktivni, vendar še vedno nenasilno zoperstavljanje srbski oblasti. TRIBUNA: Ali lahko pride do upora? Ali so Albanci oboroženi? VLLASI: Srbske oblasti so storile vse, da bi Albance razorožile. Odvzeli so veliko orožja. Ko pravim veliko, ne mislim, da so imeli Albanci mnogo orožja, ampak je šlo predvsem za osebno oborožitev, ki so jo nosili v skladu z zakonom: pištole, lovske puške... Vendar ne smemo misliti, da so Al- banci danes goloroki. Razmere jih silijo v to, da se oborožujejo, kot vedo in znajo. Res je, da je na Kosovu mnogo orožja. astniki niso neposredno Albanci, toda če bo gptrebno in če bo prišlo do oboroženega spopada, s katerim nam nenehno grozijo, bo to orožje v največji meri v rokah našega naroda. TRIBUNA: Ali rnislite, da res lahko pride do oboroženega spopada ? Kdaj ? VLLASI: Upamo, da bomo z nenasilrtimi sredstvi uspeli zagotoviti legalne in legitimne pravice Albancev in vseh drugih narodov. Nikomur ne grozimo. Z ničemer ne ogrožamo srbskega življa, Čeprav je le- tega zgolj sedem ali osem odstotkov. Ver- jamemo, da se bomo izgonili prelivanju krvi. Vendar pa s tem, ko Srbija gcvori o južni fronti, direktno grozi in kot zadnja možnost gotovo predvideva izzvan masov-ni pokol na Kosovu. Še enkrat ponavljam, da bomo poskušali to preprečiti, če pa to ne bo mogoče, se bo narod in vsak njegov pripadnik z vsemi sredstvi boril za svojo svobodo. TRIBUNA: Kosovska opozicija je že uradno zahtevala, da Kosovo postane republika. V kolikšni merije to v tem trenutku bolj realno kot pred tremi ali štirirni leti? VLLASI: Možnosti so vsekakor mnogo bolj realne, kajti jasno je, da je agresivna srbska politika potisnjena v kot in svoj obstoj vzdržuje zgolj na sili, vojni, orožju, policiji in vojski. Drugih argumentov in sredstev, s katerimi bi lahko nadzirala Kosovo, nima. Še nedavno se je govorilo, in srbska propaganda je to izdatno podpihovala, da samostojnost in republiko Kosovo zah-tevajo samo opozicijske politične stranke Albancev oziroma menda nelegalna skupščina Kosova. Danes pa se jena referen-dumu pokazalo, da je to želja celotnega al-banskega naroda, v večini pa tudi drugih narodov, ki živijo na Kosovu: Muslimanov, Turkov, Romov, Hrvatov, na referendumu pa je sodelovalo, resda simbolično, tudi nekaj Srbov in Čmogorcev. TRIBUNA: Do republike ne morete priti po rnirni poti. Srbija tega ne bo dovolila... VLLASI: Še enkrat poudarjam: ne želimo spopada. Če pa nas bodo v to prisilili, ne bomo imeli izbire. intervju TRIBUNA: Recimo, da Kosovo fortnalno pos-tane republika. Ali to pomeni, da bodo sčasotna vaše zahteve postale večje? VLLASI: Nimamo nikakršnih rezervnih kart v rokavu, toda če bodo razvojni procesi na Balkanu in v Evropi šli v smeri in-tegracije, bo tudi pri nas prišlo do narav-nega razvoja. Predvsem mislimna možnost nacionalne združitve Albancev v eni državi. TRIBUNA: Kako komentirate razmere v BiH? VLLASI: Uradna srbska politika, ki želi vzpostaviti nove meje na črti Karlobag-Kar- lovac-Virovitica, računa na celotno BiH. Pred to repubhko se postavljata dve alter- nativi, vendar pa nobena ni sprejemljiva. Prva možnost je, da BiH sprejme model federacije v okviru tako imenovane beograjske pobude. To pomeni, da bi bila v sestavu federacije, vendar pod srbsko dominacijo in kontrolo. Gre za podoben primer kot na Kosovu. Ko so spreminjali ustavo, so nam obljubljali, da bo avtonomija ostala nedotaknjena in bo prišlo samo do preciziranja skupnih funkcij, kasneje pa so nas pregazili in avtonimijo povsem ukinili. Danes predlagajo federacijo enakopravnih republik in narodov, če pa bi do tega prišlo, bi Muslimanom inMakedoncem v okviru okrnjene federacije nudili isto kot danes Albancem. Druga možnost je še bolj krvava. Če ne boste sprejeli njihovega modela, bo prišlo do vojne. Mislijo, da bodo v tej vojrvi umirali samo tisti, ki se bodo zoperstavili njihovemu konceptu federacije. Niihov cilj je Bosno privesti v stanje brezvladja, da bi lahko nekega dne rekli, da ta republika kot politični in državni subjekt ne obstaja, ker oblast ne deluje. Gre za obstrukcijo oblasti s ciljem dokazati, da tukaj ne more ničfunkcionirati. Zatopravijo,naj veljajo vsaj zvezni zakoni. Vendar pa je bila blokada funkcioniranja zveznih organov izzvana predvsem s strani Srbije, ker so pač hoteli ustvariti dominacijo nad celotno državo. Torej, ali os- vojiti vsa pomembna državna mesta ali pa blokirati njihovo delovanje. Ker je federalna oblast blokirana, ima BiH samo eno, to je republiško oblast. Zatomora le-ta učinkovito delovati, kar je v interesu vseh njenih državljanov - Mus- limanov, Srbov in Hrvatov. TRIBUNA: Ali mislite, da bo Bosna dokotično padla? VLLASI: Bosna ne bo padla. Na žalost pa je še daleč od tega, da bi se lahko z gotovostjo izognila vojni. Vojno Bosni vztrajno vsil-jujejo. Še vedno pa verjamem, da do vojne ne bo prišlo, saj se morajo tudi tisti, ki podžigajo strasti, zavesti, da bodo v tej vojni tudi sami umirali. TRIBUNA: Ali tiiso tudi odločitve HrvaŠke in Slovenije pripomogle k današnji situaciji? VLLASI: Če gledamo na stvari vzročno-posledično, se moramo spomniti, da je urad-na srbska politika s tako imenovano an-tibirokratsko revolucijo in mitingarskimi pohodi vse skupaj začela. Verjetno se še spomnite, s kakšno vztrajnostjo so si prizadevali za miting v Ljubljani. Cilj je bil rušenje slovenske oblasti. Na ta način so hoteli povsod v Jugoslaviji zrušiti legalne institucije in s fašistoidnimi mitingi vsiliti svojo prevlado. Vem, da je Slovenija že dolgo razmišljala o večji samostojnosti, toda še vedno je bila živa opcija ohlapnejše federacije ali konfederacije. Toda s takim obnašanjem se je Sloveniji in Slovencem podobno kot Hrvatom in dobršnemu delu bosenskih narodov Jugoslavija samo še bolj zagabila. Če rečemo, da sta Slovenija in Hrvatska s svojimi sklepi o popolni samos-tojnosti prejudicirali dogodke, potem gledamo na stvari posledično, ne pa tudi vzročno. In prav tu je problem. Kajti poglejte, kaj se je zgodilo v Srbiji. Ko se v vseh vzhodno- evropskih državah ruši stari sistem, se je v Jugoslaviji zgodilo obratno. Jugoslavijo je zrušila srbska antibirokratska revolucija in mitingarstvo, čeprav so Srbi hoteli ustvariti vtis, da se za Jugoslavijo pravzaprav borijo. Imeli so jo, a so jo zrušili, sedaj pa hočejo prikrojiti povsem po svoji meri, vendar na njihovo perfidno igro nihče več ne naseda. To so dokazali referendumi na Hrvaškem, v Makedoniji, Sloveniji in na Kosovu. Vprašanje je, če bo tudi v BiH prišlo do referenduma o samostojnosti in suverenosti. Dejstvo pa je, da je 70 odstot-kov državljanov BiH za suverenost svoje republike. TRIBUNA: Kako vidite rešitev spopada na Hrvasketn? Ali tnislite, da bi bila srbska av-tonotnija potrebna? VLLASI: Vsekakor morajo narodi, ki predstavljajo etnično celoto imeti vse pravice. Če pa je za to potrebna kulturna politična, teritorialna ali kakršnakoli drugačna avtonomija, je odvisno od mnogočesa. Na vsak način pa mora do dogovora priti po demokratični poti. Hrvaški je bila vsiljena vojna pod krinko zaščite interesov Srbov, toda očitno ne gre za to. Popolno uničenje hrvaške, ubijanje Ijudi, uničevanje materialnih in kulturnih dobrin to dokazuje. S tem se samo trgajo še zadnje niti za kakršnokoli obliko sožitja. TRIBUNA: Kje vidite vzroke za zadržanost Ev-rope? VLLASI: Evropska integracija je samo navidezni idilični mir. Evropa ima še stare rane, ki jih je uspela v zadnjem času skriti, še zdaleč pa ni dovolj enotna, da bi lahko izoblikovala skupno stališče glede jugos-lovanske krize. Jugoslovanski dogodki bi lahko privedli do obnavljanja starih sovraštev in Evropa se tega boji. Zanjo je pomembneje ohraniti vzpostavljeno enot-nost in integracijske procese, potem ko so propadli stalinistični sistemi v vzhodnem delu celine, kot pa novi spori glede Jugos-lavije. TRIBUNA: Ali bi Sovjetska zveza lahko vplivala na situacijo v Jugoslaviji? VLLASI: Ne, Sovjetska zveza danes ni več dovolj močna. Mogoče kdo še vedno misli, da bi lahko vplivala z vojaško silo, ki je, kljub temu, da imperij razpada, še obstala. Toda orožje tu ne more pomagati. TRIBUN A: Ali je Jugoslavija prepuščena sama sebi? VLLASI: Jugoslovanske krize se vsi bojijo. Strah jih je razširitve spopadov. Najslabša varianta bi bila, da nam blokirajo meje. S tem bi preprečili poplavo beguncev in nas pustili, da se med seboj pobijemo. V tem primeru bi jugoslovanska vojna lahko bila nekakšna kombinacija libanonske in iransko-iraške vojne. Libanonske glede na absurdnost vojnih ciljev, ko se ne ve, kdo in zakaj na koga strelja in kakšni so prav-zaprav cilji vojskovanja; iransko-iraške vojne pa po številnih žrtvah in uničenju. TRIBUNA: Kako gledate na slovensko odcepitev? VLLASI: Slovenci so dokončno odšli iz Jugoslavije. In vsi moramo to sprejeti kot dejstvo. Edino, kar nam ostane, je, da s Slovenijo čimprej navežemo dvostranske odnose, ki bodo temeljili na ekonomskih inter-esih. Nikakršna sila inpritiskine morejo vplivati na obstoječo situacijo. TRIBUNA: Ali tnenite, da v even-tuelni bodoči integraciji ne bo niti Slovenije niti Hrvaske? VLLASI: Lahko računamo le na povezovanje popolnoma samos-tojnih in suverenih držav po vzrou evropske ekonomslce skupnosti. TRIBUNA: Lahko torej rečemo, da to ne bo ena država s skupno zunanjo politiko, moneto...? VLLASI: To je nemogoče. Bilo bi možno, če ne bi prišlo do vojne v Sloveniji in na Hrvaškem. Danes je to utopija. TRIBUNA: Ali mislite, da je možna rešitev krize, dokler je na oblasti Milosevič? VLLASI: Dokler ne pade agresivna politika, ki stremi za srbsko prevlado, ni rešitve. Tudi Srbija se bo morala pozabavati s svojimi notranjimi problemi - predvsem ožja Srbija, mogoče celo brez Vojvodine, ki so jo nasilno anketirali. Res je, da predstavlja srbsko prebivalstvo v Vojvodini večino, prav tako pa drži, da ožja Srbija svojo pokrajino ekonomsko izkorišča. Prej ali slej bodo pos-tali pomembni tudi ekonomski osebni in kolektivni interesi. Kjerkoli je bila oblast os-vojena z mitingarskimi juriši, mora pasti. Današnje srbsko vodstvo še zmeraj trdi, da se zavzema za ohranitev Jugoslavije. Toda isti ljudje so si s svojo propagandno politiko nakopali preveč sovražnikov. Juho, ki so jo skuhali, bodo morali pojesti sami. Hajrudin Redžovič I TRIBUNA: Projekt druge Jugoslavije je v propadanju. Še vedno so Ijudje, ki jo želijo za vsako ceno ohraniti. Kako v tem kontekstu ocenjujete pomen Markovičeve reformske stranke? ŠEŠELJ: Čim prej se razidemo, tem bolje bo za vse, ki živimo v Jugos-laviji. Markovič ima v jugoslovanski politiJki vlogo trojanskega konja, saj pri določenem delu ljudi prebuja lažno upanje o novi Jugoslaviji. Nekaj ljudi bo tudi zavedel, zapletel bo volilno sceno v Jugoslaviji, kakšne bodo posledice, pa bomo videli. Poh- intervju____________ valiti gre njegove ekonomske uspe-he, politične pa ocenjujemo nega-tivno. TRIBUNA: Torej lahko v tem smislu ocenjujemo tudi vaš agresiven nastop ob nedavni predstavitvi reformskih sil v Beogradu? ŠEŠELJ: Ne samo v tem smislu. Mar-kovičev sekretar za pravosodje Kam-boski je izjavil, da SČG ne bi regi-strirali niti po zvez-ni zakonodaji, ker nadaljuje tradicije političnih sil, po-raženih v II. sve-tovni vojni. To je bil glavni motiv našega nastopa. Odločili smo se, da bomo minirali vsako promocijo drugih opozicij-skih strank, ki se z nami niso solida-rizirale. TRIBUNA: O Jugoslaviji torej ne govorite več. Kakšen pa je vaš scenarij razpleta? ŠEŠELJ: Vse karte so v igri. Vendar je najbolj realna rešitev ta, da se Jugoslavija razdeli na tri države: Srbijo, Hrvaško in Slovenijo. TRIBUNA: Verjetno pa gre ob takšnem scenariju pričakovati tudi določene ozetneljske zahteve in spopade? ŠEŠELJ: Kar zadeva Slovenijo, ni nikakršnih nerešenih ozemeljskih vprašanj. Tu se lahko proces od-cepitve takoj začne, še prej pa je teba oceniti slovenski delež v jugos-lovanskih dolgovih. Hrvaški megalomaniji ni nikdar konca, ven-dar pa bo obstajala v njenih naravnih in zgodovinskih mejah. To pa pomeni, da bo srbska meja na Kolpi. TRIBUNA: V nadonalni evforiji pos-taja lakmus papir za programe političnih strank prav nacionalno vprašanje. Kakšno je vaše stališče? ŠEŠELJ: Naše stališče je povsem jasno. Smo za obnovo srbske države na Balkanu, ki bi združevala vsa srbska ozemlja; zdajšnjo srbsko federalno enoto, srbsko Makedonijo, srbsko Črno goro, srbsko Bosno in Hercegovino, srbski Dubrovnik, srbsko Dalmacijo, srbsko Liko, srbsko srbski Kordun, srbsko Slavonijo in srbsko Baranjo. TRIBUNA: V Sloveniji Marojevičeva stranka zahteva od oblasti status narodne manjšine. Podpirate takšne zahteve? ŠEŠELJ: Ne. Menimo, da imajo Slovenci vso pravico do lastne države. Ničesar ne bomo storili, da bi jim to tudi otežili. Srbija ne more imeti nikakršnih ozemeljskih zahtev na Slovenskem. Srbi, ki tam živijo, se lahko vrnejo v Srbijo. Upam, da imajo srbijansko državljanstvo ali kakšne druge federalne enote, kar je načeloma isto. Oni so v Sloveniji tujci, niso narodna manjšina. Če niso staroselci, potem ne morejo biti narodna manjšina. TRIBUNA: Mnoge moti vasa četniška ikonografija... ŠEŠELJ: Ni res. Današnja Srbija je vsa četniška. Kjerkoli se ČSG pojavi, nas ljudje z navdušenjem sprejemajo. Komunisti so izdajalci srbstva, kar je sedaj tudi samim komunistom jasno. Četništvo se je v srbskem narodu prebudilo in nihče več ga ne more zatreti. TRIBUNA: V zadnjem času se veliko piše ofizični kondiciji... ŠEŠELJ: Mislite na tista dva, ki sem ju premlatil? TRIBUNA: Da. Na dva študenta, s katerima ste »igrali baseball«... ŠEŠELJ: Ta dva sem moral pretepsti, ker sta ustanovila organizacijo Črna roka in vsem grozila. Rekla sta, da sem prvi na seznamu za likvidacijo. Zato sem ju moral opozoriti. Branko Čakarmiš i intervju dr. Jovan Raškovic septembra 1990: HRVAŠKA JE TUDINAŠA DOMOVINA TRIBUNA: V svojih govorih vse pogosteje imrite o obnavljanju ustaštva ter svarite pred novimi Jasenovci in Jadavni. Alije to reakdja na neoame ideje hadezejevskih »jastrebov«, poskus tiskreditiranja nove hroaške oblasti ali pa je po vakm tnnenju hrvaško »vrhavništvo« res že yrešlo meje do neke mer razumljivega hmtocentriznm in grozi z obnooo »endehazije« ? RAŠKOVIČ: Hrvaška politična misel je edina med evropskimi narpdi, ki v 150 letih nidoživela praktično nikakršnih razvojnih sprememb. že pred poldrugim stoletjem je namreč Starčevič postavil tezo, da so Srbi moteč element pri formiranju hrvaške nacionalne biti in vzpostavljanju hrvaške državnosti. Starčevič je zahteval, da Srbi postanejo Hrvati, Frank je šel še nekoliko dlje in se zavzemal za uničenje srbskega naroda, kar so kasneje uresničili ustaši. Ideja o Srbih kot motečem dejavniku pa se je oh-ranila tudi v komunistični Hrvaški. Bakarič je to idejo dosledno upošteval in smatral vse, kar je bilo srbsko (pisavo, srbske tovarne, šole...) za potencial-no nevarnost hrvaštvu ter to spretno in preračun-ljivo uničeval. Tudi letošnje volitve, ki so jih na ves glas razglašali za demokratične, niso bile prave par-lamentarne volitve, na katerih bi se ljudje odločali za tiste, ki so zaslužni za razovj hrvaške kulture in znanosti, ampak je v resnici šlo za izraz želje hrvaškega naroda za vzpostavitvijo neodvisne hrvaške države. Prav zato se je lahko zgodilo, da je mesar premagal univerzitetnega profesorja ali pa povsem nepomem-ben človek, ki ne razume niti hrvaške politične misli, kaj šele zgodovine, Ivana Aralico, pisatelja in intelek-tualca velikega for-mata, ki je mnogo prispeval v zaklad-nico hrvaške kul-ture. In tako je HDZ prevzela oblast. V tem trenutku je bilo veliko vprašanje, ali bo ta stranka nadaljevala protisrbsko politiko, na kateri je gradila predvolilno kampanijo, kajti že večkrat se je v demok-ratičnem svetu pokazalo, da so lahko prok-lamirane ideje pred volitvami povsem drugačne od resnične politike po volilni zmagi. Tudi po zmagi HDZ sem še verjel, da bo šla njihova politika v zmernejše vode. Tako sem ob obisku Tudmana neposredno po volitvah dejal: »Vi ste kroatocentristi, niste pa ustaši!« Vendar pa se je kasneje pokazalo, da je izbrani parlament skrajno kroatocentrističen in enoumen, ustvaijena je parlamentarna tiranija, v kateri smo Srbi na Hrvaškem začutiii veliko nevarnost. Misel o Srbih kot motečem dejavniku, ki jo je sprejela tudi HDZ, namreč variira od benig-nih preko malignih asimilacij do genocida, ki ni srbska izmišljotina, ampak zgodovinsko dokazljiva resnica. Zato se bojimo take oblasti. Začela je z nepriznavan- jem srbskih interesov na Hrvaškem in je kot taka antisrbska in grozeČa. Ni sicer še pos-tala ustaška, mislim pa, da med nepriz-navanjem nekega naroda in genocidom nad njimi ni velike razlike. S krepitvijo države, ki temelji na zanikanju srbskega naroda oziroma razumevanju le-tega kot motečega dejavnika, se seveda veča nevarnost oživljanja ekstremnih protisrbskih sil, ki se lahko razvijejo v pravo ustašvo. Poudar-jamo, da se ne borimo za destabiiizacijo Hrvaške ampak ustaštva. Mislimo namreč, da je Hrvaška prav tako domovina Srbov, ki v njej živijo, kot Hrvatov in si zato ždimo njeno izgradnjo na načelih prave, ne pa lažne demokracije. Če pa hrvaška množična občila neprestano pljujejo po Srbiji, SDS in meni ter nas označujejo za četnike, seveda ne moremo ostati mirni, saj se ne počutimo varno. TRIBUNA: Teorija o zgodovinski genocidnosti hrvaškega naroda je danes čedalje bolj aktualna, marne?! RAŠKOVIČ: Vedno poudarjam, da ni a priori genocidnih narodov kot ni grbavih ali plešastih. V vsakem narodu pa so zasidrani zlo, agresivnost in aroganca, ki se lahko v ugodnih razmerah razvijejo do neslutenih meja. Obstajajo torej genocidni družbeni sis-temi, kakršen je bil tudi Paveličev en-dehajevski sistem bestialne duhovnosti in neverjetnega genocidnega potenciala, v katerem je bilo zlo uzakonjeno kot vrlina. Treba pa je priznati, da je bila to kljub vsemu hrvaška država. Srbov niso klali ljudjez Jave ali Sumatre, to so počeli Hrvati. To pa še ne pomeni, da je hrvaški narod genociden, pač pa je biia takšna formacija, ki je nastala znotraj tega naroda. Vse dokler hrvaška in-teligenca in zgodovinarji ne bodo priznali, da je šlo za genocid nad Srbi, bo prisotno nezaupanje. Potrudili se bomo, da ugotovimo resnično število žrtev tega zločina. Prizadevali si bonno, da se odprejo vsejame, da seobnjih postavijoosariji terda se nedolžne žrtve pokopljejo kot ljudje. TRIBUN A: Pred nekaj letije dolgo buril duhove Memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti, ki je bil bojda pisan v vaši vili v Primoštenu. Danes je spet aktualen, še posebej zato, ker nekateri ntetiijo, da so njegave zahteve že pretnajhne. Kako v tem trenutku gledate na ta dokument, ki je nastal v precej drugačnih okoliščinah? RAŠKOVIČ: Memorandum SANU ni bil pisan v moji vili v Primoštenu. Res pa je, da se z Dobrico Cosičem poznava že več kot dvajset let, še iz časov levih zablod, ko sva verjela, da lahko leva ideja reši socializem. Kasneje se je pokazalo, da ga nič več ne more rešiti. In prav je tako. Clede Memoranduma SANU pa lahko rečem, da gre za prvi an-tititoistični akt ter ga je treba tako tudi razumeti in ocenjevati. V nobenem primeru ne gre niti za četniški niti velikosrbski doku-ment in če bi sodeloval pri njegovem nas-tajanju, bi ga z veseljem podpisal. SimonBizjak politika Di (iskurz, s katerim se kroti anomična hete-rogenost bivajočega, s kate-rim se jo čimbolj zapom-nljivo preči in vzpostavi raziskovalna črta, sloni na preprostem mehanizmu -izključevanju. Besedica ne -pred pozitivnim smislom izbriše še tako poudarjeno izrazitost besede. Njena jedrnatost deluje učin-kovitejše od drugega dela in zaustavi njegovo metafo-ričnost. Izborbesedne nikal-nice, ki postavi na glavo prejŠnji pomen, zajame Foucault skozi pojem razlo-čevanja, opozicije med ne-zaželenim in priporočljivim. Gre za temeljni kompleks, konstituiranje »pozitiv-nega« kot sekundarnega, iz-vedenega pendanta »nega-tivnega«.Bistveno pritemje, da je to slednje bolje, pred-stavljivejše definirano kot njegov nasprot-noznačni refleks, ki obstaja večni dolžnik kaprice zanikanja, izobčenja. Neznosna lahkost manihejske argumentacije lajša dojemanje prezapletene stvarnosti, s tem pa jo zacementira na dve nezdružljivi skrajnosti. Drobitve, variacije razločeval-nosti jo siceer prilagodijo mnogovrstnosti realnega življenja, ohranijo pa njeno usod-no os(t). Ni torej naključje, da je prav sintagma »biti zdrav« ena najpogostejših linij v sodobnem političnem diskurzu v najširšem pomenu besede. Bežen pogled v zgodovino človekovega odnosa do bolezni odkrije usodni prelom, ki se je dogodil nekje v obdobju nastanka razsvetljenskega instrumentalnega uma. Prehod na tehnično, ne zgolj kontemplativno oblast nad naravo povzdigne prepričanje o nes-končni moči in (u)pravič(e)nosti človekovega uma. Njegova sprega z gospostvom podari slednjemu racionalno osnovo; odrezane anarhičnosti, »iracional-nosti« pa pridobijo protidružbeno konotacijo. Človek se odtlej odpove, prepove bolezni kot brezobzirni, uničujoči sili, ki postane fenomen tehnične narave, dotnena ljudi v belem, nekje na od-robju (družbenega) prostora; odtegne ji srednjeveško fatalistično intimnost. piše: Mitja Velikonja^ OPERACIJA USPELA: BOLNIKA NI MED ZDRAVIMI! Obsceno mentalno prežvekovanje patološkega, kazanje s prstom na ne-pojave blagodejno potniri kolektiv pred crescendom groze, pred nemoralnostjo. Onstran leproznega pa seoblikujeohlapni pojem »zdravega«, imperativ sreče, življenja v »zdravi« skupnosti. V tej je pros-tor le za »zdrave« posameznike, ki s svojitn »zdravjem« in »srečo« nedvoumno dokazujejo pravilnost svoje družbene pripadnosti. Kajti, če se človek nebi počutil »pri sebi« v tako očiščeni skupnosti, če ne bi opazil konstitutivnega limesa, bi ta iz-gubila smisel svojega obstoja. Kurativne aktivnosti so tako bolj namenjene ohran-janjuzdravjazdravihkotpaodpravibolez-ni ne-zdravih. Utrjujejo ločnico patološkega. Najeklatantnejše ponazoritve te dualis-tične strategije najdemo prav v zdajšnji družbi, v kateri je ukaz zadovolj(e)nosti vsakega posameznika prenešen v samo strukturo človekove osebnosti. Posebej jasne so na nivoju politike, kjer ne nas-topajo le kot pripraven izgovor, ampak ponazarjajo in poudarjajo, kaj je »zdravo« in kaj ne. Avgustovski pučisti v Sovjetski zvezi so Gorbija proglasiliza »zdravstveno odsotnega« in ga elegantno zadržali v krimskem počivališču. Na drugi strani oceana so ameriški mediji burno spremljali ozdravljenje njihovega pred-sednika, povratek iz sfere bolezni k vsakdanjim pomembnostim, najprej seveda k jutranjemu joggin-gu (kot eni glavnih normal-nosti vsakega poštenega Američana). »Razvratnemu« Rooseveltu je nacistična propaganda pripisala sifilis v zadnjem stadiju; kakšna naj bo torej ameriška udarna moč, če je njen predsednik impotenten? Kratkotrajne iz-boljšave zdravja bivšega predsednika bivše Jugos-lavije v njegovi agoniji na začetku leta 1980 je Teleks tedaj ovekovečil na naslov-nici s »Še ena Titova ztnaga!«. Predvsem duševno ne-zdravje je pogosta referenčna točka take logike: (politični) disidenti npr. množično uživajo posege normaliziran-ja v psihiatričnih bolnišnicah po vsem svetu. Hitler je dolgoletnega kamerada in nesojenega naslednika Hessa mirno proglasil za »duševno neprištevnega«, ko se je ta šel 1941. na svojo roko pogajat z Britanci. Nacisti so duševne bolnike celo fizično iztrebljali. Eden od apologetov jugo-socializma Fuad Muhič je pred leti »radikalne kritike vsega obstoječega« umno proglasilza »histerike« v slabšalnem pomenu besede. In nenazadnje; ni bilo težko napovedati uradne obrazložitve dogodka v Beogradu pred nedavnim, ko je srbski rezervist s svojim bolidom moderne barve jadrno prilomastil pred zvezno skupščino: jasno, da je šlo za »neurav-novešenega posameznika«. Iinija zdravje - bolezen se s strogo or-ganskega nivoja širi na glavno, družbeno razsežnost, »biti-za-družbo« - »biti-proti-njej«, »biti-družba« - »ne-biti-družba«; »biti« - »ne-biti«. Fizično zdravje vključuje tudi družbeno sprejemljivost; telesna bolezen pa se skozi tako optiko kaže kot moralna, socialna izprijenost, ki zasluži izolacijo, celo likvidacijo. Diskurz generira cetoto od najnižjih, čisto konkretnih vidikov dojemanja navedene opozicije, do »najvišjih« definicij, ustav in reprezentan-tov. svojega politika D voriŠče Banskih dvorov je zadela letalska vodena raketa. Ljudje si zastavljajo vprašanja o vrhunski tehnologiji in spretnem pilotu. Zaman so raz-lage, da so tovrstne govorice bedni odmev in doktrinacije naŠe javnos-ti z miti o nezgrešljivosti, vrhunski izurjenosti in superopremljenosti JLA. Celo danes, ko nas JLA ubija in zasužnjuje in se popolnoma zavedamo njene »vloge v ohranjen-ju samoupravne SFRJ«, si človek z ulice zastavlja taka vprašanja in s tem samo dokazuje, v kolikšni meri je nasedel lažem in propagandi propadlega sistema. To bi bilo še mogoče razumeti na individual-ni ravni, nedopustno pa je, če o tem govorijo v okviru informativno propagandne dejavnosti hrvaške države. Kako je mogoče, da nam z visokih državnih polo-žajev govorijo o JLA kot tretji oboroženi sili v Ev-ropi, če ta teza temelji izključno na številčnosti rednega sestava oboroženih sil in oceni številčnosti njenih rezervnih enot? Število oboroženih Ijudi je samo eden od dejavnikov, na osnovi katerega lahko določimo moč oboro-žene sile. Tisti, ki razšir-jajo take (dez)infor-macije, bi morali upoštevati tudi dejavnik »vojne morale«. Da ne omenjamo še vseh os-talih pomembnih faktor-jev, ki so nujni za uspešno vodenje vojne) Za kakšno »vrhunsko tehnologijo« gre? Nisem uspel iz-vedeti, za katero letalo je pri napadu na Banske dvore šlo, vendar pa je povsem jasno, da ne gre za vrhunsko »SUPER PILOTI« PROPADLE VOJSKE Desetletja smo bili vzgajani tako, da smo verjeli v ideološke floskule o super moči in nepremagljivosti »Ijudske armade«, danes pa taista vojska dokazuje svojo nemoč in nesposobnost. Če bi šlo za katerokoli drugo vojsko, bi namreč še močneje in temeljiteje razrušila Hrvaško. vojaško letalo. Celo če bi bil to razvpiti Mig-29 sovjetske proiz-vodnje, se moramo zavedati, da nam je Moskva prodala samo karoserijo svoje najboljše inačice tega lovca. Elektronike, ki jo uporabljajo (ukradli so jo na Zahodu) v teh šestnajstih primerkih, ki smo jih dobili, ni. Prav tako ni bilo raketali nosil-cev z večcevnimi lahkimi topovi. Prav tako je zanesljivo, da posebni materiali za občutljive dele letala niso na migih, izročenih JLA. Za kakšne »spretne pilote« gre? V idealnih pogojih so s tremi raketami samo enkrat zadeli v polno. To je dejstvo in samo nestrokovnjak ali in-doktrinirani bedak jih lahko proglasi za spretne. Le en projektil je zadel dvorišče Banskih dvorov, drugi in tretji pa sta padla več kot petdeset metrov levo in trideset metrov predaleč. Glede na to, da gre za vodene izstrelke, je jasno, da je triintrideset odstotna natančnost za idealne razmere (odlična vidljivost, dovolj časa za pripravo merjenja, nepremičen cilj, nedelovanje protiletalske obrambe...) kaj slab iz-kupiček. Če je res, da je šlo za vodene projektile, kot trdi v uradni izjavi preiskovalec, ni mogoča drugačna razlaga, kot da je pilotova roka zadrhtela in tako samo enkrat zadela, dvakrat pa zgrešila. Ne glede na to, da pilotu roka ni zadrhtela iz njegovega globokega človeškega občutja, ostaja dejstvo, da se je to zgodilo. Ali mu je zadrhtela »vrhunska teh-nologija« ali oboje? Tretje možnosti ni, tako da ni nikakršnega razloga za širjenje govoric o vrhunski tehnologiji in vrhunsko izurjenih pilotih. Bruno Lopandič politika Ekonomija Da smo se čez noč znašli v novi državi in je Hrvaška postala tujina tako kot na primer Avstrija, nas niso prepričali kontejnerji ob mejnih prehodih med Slovenijo in Hrvaško temveč uvedba novega plačilnega sredstva. Zmanjševanje hitrosti vožnje, občasni pregledi ali zahtevki po osebnih izkaznicah so lahko običajni tudi kje drugje kot na državni meji. Zato pa je dokaz, da smo prišli v drugo državo, viden že v prvi trgovini po prestopu meje, ko z boni ne moremo kupiti prav ničesar. Dolgoročna monetarna izolacija bi Slovenijo lahko hitro spravila na kolena, saj odpade na Hrvaško in ostale dele bivše Jugoslavije skorajda četrtina slovenskega izvoza. Dogovor o plačiJnem prometu oziroma tako imenovani plačilni sporazum najprej med Slovenijo in HrvaŠko je zato potrebno nemudoma doseči. Oba predlagana osnutka naj bi slednja že zavrnila. V njih Slovenija ponuja različne načine plačevanja medsebojne menjave blaga in storitev. V ospredju so trije načini: po kliringu, z uporabo nerezidenčnih računov (podjetje ima račun tudi v drugi državi kot sedež) ali s svojo valuto. Prvi način bi bil za Slovenijo ugoden le, če bi bila menjava med republikama uravnotežena, oziroma bi se dolg poravnal v konvertibilni valuti. Ker pa ne bi bilo več vsedržavnega klirin-ga oziroma tako imenovanega blagovnega lista, temveč bi se kliring oziroma blagovno gospodarstvo odvijalo le med dvema podjetjema, bi ta nosila ves rizik za neuravnoteženo menjavo, torej verjetne tečajne razlike. Za odpiranje nerezidenčnih računov bi se moral spremeniti tudi del slovenske zakonodaje. Še najsprejemljivejši je tretji način, ko bi slovensko podjetje plačalo s tolarji, hrvaško pa bi s tem zneskom spet kupilo slovensko blago oziroma obratno. To bi lahko imenovali kar uravnotežena prisilna menjava, kjer pa se spet pojavljajo problemi zamenjave dobička,... Bodo pa že v prihodnjem letu za zaščito slovenskega blaga veljali kontingenti pri uvozu blaga tudi iz vseh republik bivše Jugoslavije. Do konca leta bodo podjetja po odloku Ministrstva RAZPAD YUTRGA Vtem stoletju sfno živeli Slovenci kar v šestih državah in prav tolikokrat zamenjali tudi denar. Vsaka nova zamenjava je prinesla s seboj več težav, vsako novo trganje blagovnih tokov pa je bilo vse bolj boleče. Uvedba novega slovenskega plačilnega sredsiva lahko posledično povzroči trenutni padec proizvodnje tudi za okrog 15 odstotkov. za zunanje zadeve za uvoženo blago iz drugih republik dobila le formalno potrdilo brez predhodnega obravnavanja vlog. Torej uvoz iz teh republik količinsko in vrednostno še ni omejen, formalno pa se zc izdajajo potrdila, čeje uvoženo blago po izuoru iz teh republik in na režimu kontingentov. Pomanjkanje blaga? Utečenemu poslovanju s tujino se bo moralo na enak način čimprej pridružiti tudi podobno poslovanje s Hrvaško in os-talimi jugoslovanskimi republikami. Slovenija ima le 130 milijonov nemških mark deviznih rezerv, v naslednjem pollet-ju pa jih želi celo podvojiti, kar bi ugodno vplivalo na trdnost slovenske monete. Ker slovensko gospodarstvo ni avtarkično oziroma samozadovoljivo, bi moralo del izpada dobav iz os-talih republik nadomestiti z uvozom, kar pa je v nasprotju z začrtanimi cilji. Od 18 odstotkov blaga, kolikor ga kupimo na jugu, velik del odpade na prehrambene izdelke, tekstil in repromaterial. Po zagotovilih ministra Šešoka so blagovne rezerve polne. Lahko pa problemi nastanejo predvsem zaradi trganja repro verig. Tudi predstavniki trgovine zatrjujejo, da v tem mesecu izdelkov še ne bo primanjkovalo, zato pa se slednje lahko zgodi že v novembru. Kritični so predvsem rezervni deli za vozila Crvene zastave, primanjkovati pa bi lahko začelo celo strateških surovin. Izbira blaga na policah bo vsekakor manjša. Član predsedstva Gospodarske zbornice Srbije Milenko Ilič je izjavil, da Srbija ne bo več prodajala surovin, kmetijskih pridelkov in električne energije, če zanje ne bo dobila toliko kot na svetovnem trgu. Seveda je ta izjava nekoliko demagoška, saj vemo, da so cene večjega dela surovin na ozemlju bivše Jugoslavije višje od svetovnih. Trgovanje s Srbijo se je sicer v zadnjih treh mesecih zmanjšalo za polovico, a je Srbija še vedno med prvimi petimi trgovskimi partnerji Slovenije, kamor sodi tudi Hrvaška. Se lani smo tja izvozili za 9,4 in uvozili 7,9 odstotka blaga. Hrvaška je s 1. oktobrom že prepovedala izvoz pšenice, pšenične moke in testenin, slad-korne pese in sladkorja, oljaric, surovega rafiniranega jedil-nega olja, koruze, živine, svežega mesa in mleka. Hrvaško gospodarstvo je zaradi vojne utrpelo ogromno škodo, še obstoječo proizvodnjo pa so vključili v vojno ekonomijo. V trenutni menjavi je Hrvaška bolj kupec kot prodajalec. Med republikami so zaradi vojne nastali veliki logistični problemi, zastal je ves transport čez hrvaško ozemlje, nato pa je Zvezna vlada pod pritiskom srbskega lobija preprečila pretok blaga v Srbijo preko madžarsko-srbske meje. Sicer pa so se stroški prevoza povečali za 700 nemških mark na kamion, I politika saj znaša madžarska cestna taksa 80, stojnina na obeh pres-topih madžarske meje pa vsakič po 300 nemških mark. Madžarska je tudi uvedla ukrep, po katerem morajo imeti vsi tujci pri vstopu v državo pri sebi 1000 forintov za vsak nameravani dan bivanja. Se zdaj pa ni povsem jasen že prej omenjeni odlok vlade Jugoslavije, ker v Slovenijo sploh ni prišlo celotno gradivo. Kronologija razpada Enotno jugoslovansko tržišče je začelo razpadati po 1. decembru 1989, ko je srbska SZDL pozvala srbska podjetja k prekinitvi gospodarskih odnosov z našo republiko. Pozivu je v zelo kratkem času sledilo 229 podjetij, kar se je kazalo v neplačevanju zapadlih terjatev, neizpolnjevanju sklenjenih pogodb, izpadla pa so tudi nova naročila. Stevilo podjetij, udeleženih v gospodarski vojni proti Sloveniji, je naraslo celo na 400. Prvotni šok in nastalo škodo je Slovenija le delno nadomestila z neplačevanjem deleža sredstev za nerazvite, namenjenega Kosovu. Vendar se celoten promet z ostalim delom bivše Jugoslavije vse do vojne ni zmanjšal več kot za odstotek, ker je velik del srbskega izpada prevzelo hrvaško in bosensko tržišče. Srbi so pač hodUi po slovensko blago v sosednje republike - v obmejne kraje. Hrvaška pa je vodila prikrito gospodarsko vojno (tudi proti Sloveniji) s tem, ko je njena vlada izdelala nekakšne preferenčne liste plačevanja blaga in storitev. V vse večjem pomanjkanju likvidnostnih sredstev so hrvaška podjetja dolgoveporavnavala najprej pod-jetjem iz krajev v BiH, ki so naseljena s hrvaškim življem. Hrvaška je tudi danes večji dolžnik slovenskemu gospodarstvu kot Srbija. Preprosto iz dveh razlogov: v njej divja vojna, nima pa tudi dostopa do primarne emisije kot Srbija. V začetku leta 1991 je Srbija sprejela devet zakonskih in podzakonskih določil, tri pa so še posebej prizadela slovenska in hrvaška podjetja. Po prvem odloku so morala podjetja iz obeh republik v Srbiji plačevati posebne takse za izobešanje svojega imena ter uporabo poslovnega prostora in stavbnega zemljišča. Monopol določenega srbskega blaga so uvedli z uredbo o obveznem plačilu depozita na uvoz nekaterega slovenskega oziroma hrvaškega blaga. Slovenski atesti so postali na srbskem tržišču neveljavni, zato so bili uvedeni posebni atesti oziroma druge oblike preverjanja kakovosti. Nekatera podjetja niso sprejemala več čekov Ljubljanske banke, izveden pa je bil tudi tako imenovani srbski rop stoletja, ko so bile v Srbiji odtujene poslovne enote hrvaških podjetij Bagata, Rade Končar ja, Varteksa in Ine, nato pa še slovenskih: Slovenijalesa, Radenske, velenjskega Vegrada in ljubljanskega SAP Turbusa v skupni vrednosti okrog 30 milijonov nemških mark. Poleg osnovnh sredstev so si delavci v teh poslovnih enotah prilastili tudi zaloge blaga, medtem ko so dolgove prepustili kar bivšim matičnim podjet-jem. S skromnimi vložki in nekajkrat podcenjeno knjižno vred-nostjo so oblikovali mešana podjetja, pri tem pa je vpis novih podjetij v sodni register potekal brez problemov - takorekoč z blagoslovom srbske vlade. Padcu kupne moči se je kmalu pridružila še kraja slovenskih poslovnih enot in blaga v novonastalih srbskih krajinah, medtem ko so bili v času vojne odtujeni tudi kamioni, naloženi s slovenskim blagom. Devizna pogača Z nastankom meddržavnih meja se je pojavil še dodaten problem, na katerega prej pravzaprav nihče ni niti pomislil. Ljubljanska banka, ki se je pred letom po velikosti kapitala zavihtela na prvo mesto med bankami Jugoslavije, ima filiale po vsej nekdanji državi. Devizne rezerve so skopnele, garant, Narodna banka Jugoslavije, tone skupaj z državo, medtem ko sodevizne terjatve občanov do sistema LB ostale. V Sloveniji je garancijo prevzela Banka Slovenije, devizne vloge pa so se spremenile v 10- letni javni dolg. Medtem pa na Hrvaškem varčevalci LB zaman čakajo na približno 500 milijonov dolar- jev svojih deviznih vlog. Velike filiale ima LB še v Skopju in Sarajevu, pa tudi po večjih mestih Srbije. Bodo te republike v zameno zaplenile tamkajšnje slovensko^ premoženje? Guverner Narodne banke Hrvaške dr. Anton Cicin-Šajn je celo zagrozil z možno povračilno zaplenitvijo dela slovenskih počitniških hišic, ki naj bi jih bilo na hrvaški obali celo do 20.000. Sicer pa ima Slovenija v ostalih republikah neprimerno več poslovnih enot kot te pri nas. Nobeni povračilni ukrepi nam torej ne bi povrnili izgubljenega, medtem ko bi z obojestranskimi plenjenji dokončno prekinili in za nekaj let ustavili blagovne tokove. Po podatkih iz lanskega leta imamo v ostalem delu nekdanje Jugoslavije 2.710 poslovnih enot in 62 temeljnih organizacij, medtem ko je pri nas le 690 poslov-nih enot in 9 temeljnih organzacij. Več kot četrtina tega premoženja je v lasti ljubljanskih podjetij. Slovenska podjetja imajo v Srbiji kar 805 poslovnih enot in 23 temeljnih or-ganizacij, medtem ko ima Srbija pri nas le 244 poslovnih enot in 4 temeljne organizacije. Na Hrvaškem je slovenskih poslov-nih enot še več, 1315, in 32 temeljnih organizacij, kar precejšnje število pa jih je že utrpelo škodo v agresiji na to republiko. Zavarovanje tega premoženja je v zdajšnjem pravnem neredu pravzaprav nikakršno. Vprašanje je, koliko slovenskih podje^em je v zadnjem letu, odkar so se pojavljale odtujitve njihovega premoženja, uspelo prilagoditi organiziranost svojih poslovnih enot tem razmeram. Najbolje bi bilo namreč, če bi ustanovila mešana podjetja, kjer bi imelo vložek tudi kakšno lokalno ali mednarodno podje^e. Prodaja blaga se je v zadnjem času tako ali tako skrčila na blagovno menjavo ali na predhodno kupčevo plačilo avansa, Vse to kaže, da so se lahko slovenska podjetja postopoma prilagajala nemogočim razmeram trgovanja, da torej uvedba nove slovenske monete le ne bi smela povsem prekiniti blagov-nih tokov, saj so vse vojne na tem prostoru že prej menjavo v veliki meri skričile na blagovno. Vse pa bo odvisno tudi od želje po trgovanju oziroma od (ne)vmešavanja politike v gospodarstvo. Tu bo veliko odvisno od prilagodljivosti trgovskih podjetij novim razmeram: v Sloveniji jih je kar 2349. Že podatek, da zasebna podje^a med njimi ustvarijo lOodstot-kov prihodka, pa kaže na to, da se ta panoga najhitreje od vseh privatizira, da je torej vsaj v tem pogledu najdinamičnejša. Gregor Preac politika 1 SAMO BEDAKI M; edtem ko je Stipe Mesič zadolžen za vzdevke, veliki trije igrajo ping pong z zivci zbalkaniziranih Balkancev. Vse bolj očitno je, da v veliki plemensko-domorodski vojni med Croati in Serbi na revnih balkanskih tleh sodeluje vse več komičnih junakov. Ne ve se, kdo je večji klovn. »Velika četvorka« v Beogradu, okrepljena s »sodniško troj-ko« v uniiormah (hajdukom Veljkom, Blagojem Aždajo in »Stankom« Brovetom) odloča, kakor se jim zljubi. Brez predsednika. Ki pa opravlja posebno nalogo. Četverici pripisuje vzdevke. Je namreč pravi mojester za definicije. Tako je npr. južni Kostič po Stipetovi definiciji največji Srb med Črnogorci. V njegovi veličini mu pomagajo »intelektualci« iz Črne gore (Momo in kompanija). Bora Jovič je simpatičen, a ne zna misliti s svojo glavo. Namesto njega misli nekdo drug. Stipe nato veleumno zaključi: »Škoda, ker se nahaja na napačni strani.« Priti mora na pravo stran. Kjer je Stipe. In kjer namesto njega misli nekdo drug. V Banskih dvorih. Sicer pa je Stipe Pesnič nadarjeni logik. Aris-totel se lahko skrije pred njim. Jugos-lavija je mrtva, predsedstva ni več. Ostaja pa on. Predsednik Jugoslavije. Živi fosil. Ali pa druga logična veleiz-najdba. Hrvaška je neodvisna. Stipe pa je kot državljan Hrvaške še naprej predsednik neke čisto tretje države -Jugoslavije. Ki je mrtva. In ki tolče Hrvaško po glavi. Hrvati še ne vedo, kako težki časi jih čakajo. Stipe Pesnič beleži same zgrešene investicije.-Nekaj časa je imel idejo, da bo odprl čakalnico na Brionih. Pa je to čakalnico rabil samo on in nihče drug. Poskusil je tudi z reklamiranjem Croatie Airlinesa. Bil je prodajalec vozovnic. Tako je prvi obznanil, da s to ugledno, svetovno znano firmo potujejo tudi Slobo, Aždaja. Navsezadnje si je vozovnico za potovanje priskrbel celo hajduk Veljko. Ne vem, če slučajno, toda vsi potujejo »koalicijsko« v isto smer. Letovišče Niirnberg. Stipe še ni povedal, kdo bo stevardesa. Možnosti je ogromno. Vojka Šešljeva, na primer. Končno so tudi v hrvaškem »vrhov-ništvu« ukapirali, v čem je štos. Odločili so se za diverzantsko akcijo. Poslali bodo par speciakev tujske legije, ki je stacionirana nekje pri Sisku, ugrabiti hajduka Veljka. Sneli mu bodo črno-sončna očala. Veljko bo rekel: »Vidi, ja vidim!?« In potem bo hajduk Veljko končno videl, kaj piše IN KONJI na mirovnih sporazumih, ki jih je pod-pisal. In potem bo prišel Njofra. In bo našobil ustnice. In oba bosta podpisala dokončni sporazum o miru. Trdnem, jeklenem miru. Ki bo trajal dve milijoninki stotinke. Tako Njofra in hajduk Veljko igrata ping pong z živci zbalkaniziranih Balkancev. Sodnik dvoboja je vožd Slobo. To je zelo nepristranski sodnik. Nikoli ni pri strani Njofre. Slobo nima takšnih težav s podpisovanjem kot Njofra in hajduk Veljko. Slobo vse skrbno preuči in se na koncu z nasmeškom na obrazu podpiše na mirovni dokument. Nato še kakšnega spije z letečim Holancem, Britancem, čeprav mu neradi dajo kozarec v roke. Toda, Slobo trpi za sklerozo. In ko se naslednje jutro zbudi, sploh ne ve, ne kaj je podpisal ne kakšen je njegov podpis. Vožd Slobo ni edini, ki ima težave z razlaganjem ustav. Meni namreč, da je ustava vse, kar sam misli, da je us-tava. To pomeni, da je Slobo ustava. Nekako podobno razmišlja tudi Stipe Pesnič. To je prvi človek po srednjem veku, ki je maja letos sam sebe okronal za predsednika neke države. Ki je, mimogrede, mrtva. Toda ni bil I zadovoljen samo s tem. Stipe Pesnič je na svojo željo, zahtevo, trditev postal prvi individualni vrhovni komandant oboroženih sil Jugoslavije po Titovi smrti. »Alal mu vera!« Imamo pa še nekoga, ki ga ustava strašno nav-dihuje. Predsednik slovenske skupšcfine Franc Kajneda trdi, da mora biti v slovenski ustavi zapisano le tisto, o čemer se bodo vsi strinjali. Prvič, zakaj potem ustava. Drugič, kaj bodo za ustavo dvigali roko vsi kot v komunističnih časih takoj, brez pomis-lekov? Ali pa bo Franc z govornega odra pregnal vse »Jožete Smolete« in njim podobne? Srbija je agresor na Hrvaškem, ta pa sploh ne ogroža srbskega ozemlja. Toda za to je poskrbel Dobroslav Paraga. Vodja proustaške Hrvaške stranke prava. On ni ekstremist. Nikoli ni dejal, da je Beograd del Hrvaške. Nove člane sprejema na zanimiv ___________politika____________ način. Odpadejo vsi, ki ne mislijo, da je Novi Pazar hrvaško mesto. Pred-lagam, da se organizira full contact dvoboj med Dobroslavom Parago in Vojko Sešljevo na nevtralnem terenu. V peklu! Paraga lahko s seboj pripelje »za dom spremne« »hrvatske obram-bene snage«, Vojka pa njegovo fino gospodo četnike. In naj se nikoli več ne vrnejo. Pravkar slišim, da so bombardirani Banski dvori. Končno! Zdaj naj se najde še kakšen heroj in podstavi bombo pod voždov stolček in v gen-ralštab. Naj že enkra t občutijo vse tisto, kar morajo trpeti njihovi »tlačani« že mesece, leta. Na taksnem terenu naj oni igrajo svojo igro. Velika gospoda! Predlagam, da obe nasprotujoči si strani sestavita šahovski ekipi. Kralja bi bila dejansko ban Njofra in knez Slobo. Kraljice Ankica in Mirjana. Topa bi lahko bila Šimc Dodan in 1 Vojka Šešljeva. Onadva tako ali tako sprožata non-stop svoje projektile čez ubogo Bosno in Hercegovino. Trdnjavi bi bili Banski dvori in Dedinje, kamor bi tako rad odšel vožd. Dal Bog, da bo tja prispel čim prej. Lovca bi bila hajduk Veljko in lovec »s tankom« Brovct na eni ter Krtica in Branimir Glavaš na drugi strani. Slobina konja bi bila lahko Aždaja in Brana Crnčevič. Oba ustrezata, ker sta kar precej masivna. Njofra bi imel ogromno težav s konji, ker so mu zaradi vojnih razmer vsi malce bolj masivni shujšali. Na koncu pridejo na vrsto še kmetje: Rašeta, Ledeni, Vlado Šeks, torbar Bobetko itn. Obe ekipibi si priskrbeli svojo maskoto: Stipe Pcsnič in simpatični Bora Jovič imata že rezervirani mcsti. Goran Novkovič SLOVENIJA NA PRAGU NOVE VOJNE? Konec moratorija Sloveniji ni prinesel samo državnosti, atnpak tudi skrbi. Naše države razen treh pribaltskih držav še ni priznal nihče, pod drugi strani pa bodo naše sosede priznale naše osamos-vojitvene korake, kot sta denar in potni list. Za preostali svet, posebej za oddaljene ZDA, se ni nič spremenilo. Ceprav je Republika Slovenija prevzela v svoje roke vsoefektivno oblast na svojem ozemlju, je pravno formalno za mednarodno skup-nost še vedno del Jugoslavije. Priznanje neodvisnosti Slovenije in tudi drugih republik, ki to želijo, bo sledilo šele mirovni konferenci o Jugoslaviji, katere začetek spretno zavira Srbija. Tudi naša država ne podpira vsiljenh rešitevlorda Carringtona, pokaterihbibil vplk(republika) sitin koza (YU)cela. Ideja o ohlapni zvezi neodvisnih republik sama po sebi ni neumna, je pa ineizvedljiva. Evropska skupnost se aveda, da je mogoče trajen mit na Balkanu agotoviti le s tem, da nasprotnike poveže 'pakt, seveda pod nadzorom Evrope. V to pa ne bosta privolila niti srbska niti vaška stran, ki sta v konfliktu. Drugi azlog pa so Bolgarija, Albanija, Grčija in Italija, ki imajo o jugoslovanski krizi specifične poglede in interese. Potem-[takem bi morala t. im. jugoslovanska oh-apna zveza republik povezovati ves [Balkan ali celo države okoli njega. Slovenija seveda računa na možen sporazum, da se naši državi ne bi bilo potrebno vključiti v novo zvezo. Žal pa bo to odvisno od Evrope in ne od nas. Naslednji problem je slovensko gospodarstvo, ki bo dokončno izgubilo jugoslovansko tržišče. Enoten slovensko-hrvaški gospodarski prostor ne bo mogoč, vse doklerbo na Hrvaškem vojna. Posebna neprijetnost lahko postanejo tudi morebitne gospodarske sankcije, ki bi jih mednarodna skupnost uvedla proti Jugos-laviji. Z vzpostavitivijo lastne monetarne politike, ki je postavila slovensko moneto v realno razmerje nasproti tujitn valutam, je možno upati v uspeh. Še večji in bolj utemeljeni strah pa je jugoslovanska vojska, ki se mora umakniti s slovenskega ozemlja najkasneje do 18. t.m. Trenutno je v Sloveniji še okrog 2500 pripadnikovJA, kiselahkozaradi vojnena Hrvaškem umaknejo le brez tehnične opreme. To bo povzročilo konflikt z os-tankom Jugoslavije, ki bo lahko po navedenem datumu pričel z »osvobodit-vijo« zablokiranih enot podobno kot na Hrvaškem. Tako lahko pričakujemo letalske napade na slovensko ozemlje že 19. oktobra.Srbska komunistična soldates- ka ne bo nikoli pristala na to, da bi jo razorožili »Janševi teritorialci«, slovenska politika pa razume umik jugoslovanskih tankov iz Slovenije na hrvaško fronto kot pomoč srbski strani v vojni proti naši soscdi. S tem korakom se je Slovenija iz-kazala za dosti bolj "fair" kot Italija, ki bi takšno možnost dopustila (za svoje koris-ti!). Po drugi strani pa bo s tem slovenska vlada ogrozila varnost svojih državljanov. Jugoslovansko letalstvo bi povzročilo ogromno gospodarsko škodo in večje človeške izgubc kot v minuli vojni. Istočasnobi ESekonomsko bojkotirala obe sprti strani. Zato bi se moral problem os-tanka jugoslovanske vojaške tehnologije * razrešitispomočjoEvropskeskupnosti.Ta bi potem tudi prevzela odgovornost za usodo teh sredstev in morebitne sankcije, Če bi prišlo do kršitve sprejetih dogovorov. Slovenska neodvisnost tako ne pomeni samo slovenski tolar, slovenski potni list, carinenaKolpi, šampanjeclndependentin cigarete '91, ampak tudi vojno nevarnost. Tokrat pa bi se ji lahko izognili... IgorKršinar globus Istra: ITALIJANSKO SRBSKA POSLA Nespretna istrska politi-čna kombinatorika je dobesedno privabljala nekoga s smislom za dober biznis in uspešno trgovino. Italijani že od nekdaj slovijo kot rojeni trgovci, večni poraženci v vojnah, toda zmagovalci pri delitvi plena, Srbi pa se zavedajo, da totalni bankrot svoje države, ki ji očitno bolj diši vojskovanje kot ustvar-jalno delo, lahko za nekaj časa odložijo le z dejanji kot so npr. vdori v monetarni sistem in razprodaja tujega ozemlja. Kakšnih miselnih konstruktov so sposobni neka teri, zelo nazor-no pokažejo izjave Vojislava Šešlja, ki zagovarja tezo, da je Reka srbsko pristanišče in dodaja, da bo Istra pripadla Italijanom. Srbi so izračunali, da so sedaj pravi časi za trgovino. Če takšen scenarij ustreza res-nici, se ponuja edinole vprašanje, kaj so Italijani (razen morda odprtih tankovskih poti čez njihovo ozemlje) ponudili Srbom v zameno. Prebujena zgodovina V zadnjem času je veliko slišati o podobni usodi, ki ju delita območji italijanske manjšine pri nas in nemške na Južnem Tirolskem. Obe je namreč po prvi svetovni vojni z rapalsko pogodbo dobila Italija od propadlega avstroogrskega cesarstva in tako zadostila svoji zahtevi po strateških mejah. Ozemlje Južne Tirolske je bilo namreč povsem nemško ozemlje in italijanskega prebivalstva tam skorajda ni bilo. Prvotno prebivalstvo je pred nasilno italijansko asimilacijo bežalo v svoje matične domovine in prazna geografeka področja so poselili Italijani. Po porazu v drugi svetovni vojni je Italija v zameno za Trst in Corico prepustila Istro Sloveniji in Hrvaški, medtem ko ji je Južno Tirolsko uspelo obdržati. Z obeh ozemelj se je prvotno prebivalstvo, deloma prostovoljno in deloma prisiljeno, še naprej vztrajno izseljevalo. Prebežniki se danes večinoma združujejo v Listi za Trst in neofašistično orientirani federaciji beguncev za Istro, Reko in Dalmacijo. Južnotirolski Nemci pa so zlasti v šestdesetih letih kot obliko protes-ta izbrali terorizem. Vprašanja obeh manjšin ureja Italija z znanimi osimskimi sporazumi in južnotirolskim paketom. Slovenija je pravice Italijanov v Istri opredelila zustavo iz leta 1974 in poznejšimi amandmaji. Za primerjavo pa le podatek, da Rim Slovencem v Italiji že celih Jstraje skorajda edino hrvaško ozemlje, ki se gaje vojna neposredno izognila. Vendarse Istrani bojijo, da bodo posredno in z določenim časovnim zamikom oni tisti, ki bodo plačevali visok politični davek srbsko hrvaškega besnila. Osmega oktobra je polotok kljub protestu prebivalcev razdelila državna meja. Na geografsko homogenem prostoru, za nekatere prirodno najlepšem v Jugoslaviji, so Italijani, Hrvati in Slovenci kljubovali vojni vsak s svojimi načrti za prihodnost. Istra kot enotna regija, del italijanskega ozemlja ali razdeljena med dve novo nastali državi? In kaj imajo pri vsem tem Srbi? dvajset let obljublja poseben zaščitni zakon, ki ga še do danes niso uresničili. Italija je v razpadu Jugoslavije zaslutila svojo veliko priložnost in prav nič ne preseneča, da so se prebudili tudi italijanski desničarji in zahtevali spremembo osimskih sporazumov. V diplomatskih krogih namreč že nekaj časa govorijo o "preseganju Osima", kar naj bi pomenilo vztrajanje pfi načelu nedotakljivosti pogodbenih meja, vendar pa tudi zahtevo po posodabljanju vseh tistih delov sporazuma, ki naj bi bili zastareli. Pojavila se je celo ideja o popolni istrski av-tonomiji in razširjeni Italiji do hrvaškega pris-tanišča Reke. Občutljiva dvojezičnost Točno število Italijanov, ki danes živijo v Jugoslaviji je neznano, pravijo pa, da jih je bistveno manj kot v začetku prejšnjega deset-letja, ko so jih našteli nekaj več kot petnajst tisoč. To pa je še vedno veliko manj kot po drugi svetovni vojni, ko so bili Italijani v Istri demografsko zelo močni. Nekateri starejši Istrani se še spominjajo časov, ko Italijani niso niti občutili potrebe po zaščiti in ustanovitvi ti. "cir-coli italiani di cultura". Zato ni čudno, da nove politične or-ganizacije v Istri zagovarjajo dvojezičnost in to svojo zahtevo argumentirajo s statističnimi in zgodovinskimi razlogj. V praksi pa dvojezičnost dejansko izumira, kar je moč opaziti na čisto praktičnem primeru. Koliko dvojezičnih napisov krajev boste opazili med vožnjo po istrski magistrali? Na Reki in v Pulju se zdi, kot da so Italijani izumrli, sled za njimi pa je izginila tudi v mnogih drugih mestih Istre, Dalmacije in Kvamerja. Profesor Antonio Borme, lider "jugoslovanskih Italijanov" in svojevrstni italijanski maspokovec, je v enem od svojih zadnjih inter-vjujev dejal, da je prav Reka cen-ter protiitalijanskega razpoloženja. Vendar se v Istri prebuja tudi drugačno politično življenje, nastajajo nove politične or-ganizacije, ki sprejemajo drugačnoideologijo. Marcal989 je bila ustanovljena skupina 88, ki ima skupaj s Klubom Istra svoj sedež v Kopru. V teh dveh or-ganizacijah so se zbrali istrski Italijani in Slovenci, ki so se na skupnem zborovanju v Galižani pri Puli odločili za tesnejše sodelovanje z Istrskim demok-ratičnim saborom. Nove politične organizacije v Istri, še zlasti Istreki demokratični sabor, Skupina 88 in Klub Istra, so skupni interes našle na tistih točkah, ki so jih v preteklosti ločevale.Spremenjene politične razmere v svetu se odražajo tudi v regionalnih okvirjiK Ideologijanovihpolitičruhorganizacij ni več mednacionalno rivalstvo, ampak če se le da, sožitje. Istrani so hrvaško srbsko vojno doživljali vsak iz različnih zomih kotov. Nekateri kot vodo na mlin italijanskim ozemeljskim apetitom, drugi so čakalinjen konec z upanjem na samoupravo, tretji so z neodobravanjem gledali na njeno umetno delitev med Slovence in Hrvate. frv tudi če za trenutek pustimo ob strani notranje delitve in nesoglasja, kajti ne smemo pozabiti, da na geografeko majhnem področju živijo pripadniki treh narodov z različnimi zgodovinskimi težnjami, je treba priznati, da so skozi desetletja postali etnično, kultumo in zemljepisno enoten prostor, ki ga je treba ohraniti. Erika Repovž politika V I T A L D A T A BACK TO THE FUTURE 12. junija so se prebivalci Leningrada odločali na referendumu za spremembo imena mesta nazaj v St. Petersburg (originalno ime po Petru Velikem, ki ga je ustanovil 1703) ali rusko inačico Petrograd. Kakor so pokazale že raziskave jav-nega mnenja, se je folk odločil za prvo ime. Legen-darni Leningrad iz 2. svetovne vojne je padel v pozabo. Do naslednje spremembe. Vodič po ostalih spreobrnjenih sovjetskih mestih: Ibz Engelsom in Togliattijem. BACK Jemci pa se vračajo h ioreninam na drugačne lačine. Ne mislimo na peimenovanje Karl~Marx-Mta temveč na nekatere mladostniške gange, ki strašijo po nemških velemes-fih. Materiala je ogromno: Der Spiegel je v lanskoletni 46. številki temu posvetil kakih 20 strani. Osredotočili se bomo le na najnovejše in najbistvenejše informacije ter skinheade, ki predstavljajo eno izmed štirih tipičnih skupin mladostniških vandalov v Nemčiji: poleg nogometnih huliganov, punkerjev, alter-nativcev in imigrantov druge generacije. Skinheads »filozofija« jepadla na izred-no plodna tla na ozemlju nekdanje NDR. Gologlavi in okovani korakajo skozi Ber-lin in Dresden, napadajoč tujce, levičarje in homosek-sualce, ter tiste, ki le-te branijo. Kot da se je v Nemčijo vrnil Hitler, bi rekel Gadafi. Celo statistika kaže oster vzpon desničarskega ekstremizma, ki je bil le v 1991 odgovoren za 400 napadov, od tega kar 220 v vzhodni Nemčiji, v kateri pa živi zgolj četrtina (!) nemškega prebivalstva (v zahodnem delu 180; v celem 1990 pa zgolj 128 takšnih primerov). Po podatkih policije je na vzhodu kakšnih 1500 neonacistov, plus nadaljnih 20.000 simpatizer-jev. Nasilni Pruskoti so oboroženi z najrazličnejšim orožjem, ki je bolj ali manj znano tudi vam (kiji, baseball palice, noži, široken zvezdice, etc...), zelo radi pa uporabljajo Molotov-kok-tejle. Vsake toliko časa med njihovimi napadi na tem-nopolte in Turke kdo umre, vendar jih to ne moti. Prav-zaprav skinheadi nimajo tako groznega vzora v Hit-lerju kot angleškem soccer-huliganu (nogometni navijači), vendar pa se ekstremno desničarske ideje med njimi zelo dobro in hitro oprimejo ter bohotijo. Na začetku zgolj oblika mladostniškega protesta in pritegovanje pozornosti je postala dosti bolje or-ganizirana - s pomočjo starejših seveda. Neonacisti so pridobili izredno čvrst podmladek, ki ga futrajo z ideologijami a la: vzhodna Nemčija je dejansko os-rednja Nemčija, le vprašanje časa je, kdaj bodo spet zah-tevana »izgubljena« ozemlja; Židje so krivi za ekonomske probleme; če ne bi bilo tujcev, bi imeli Nemci več dela... Za suroveže ni pomembno, da tujci v Prusiji predstavljajo zgolj 1 odstotekin jetamostalobolj malo Židov, da bi lahko kontrolirali kapital. Glede na jugo izkušnje lahko dom-nevamo, da gre za zametek neke nove nacionalne garde. TOTHEFUTURE (Economist, 28/9) Dovolj politike. Zanimive zanimivosti prihajajo spet iz Dežele vzhajajočega sonca. Danes opisane inovacije sicer niso najnovejše, vendar pa so najbrž le redki med vami zanje že slišali. Gre za poživila, ki na Japonskem niso več zgolj zadeva op-timističnih rumencev, ki so nekoč požirali litre »zanesljivih« afrodizijakov. Danes jih prehitevajo rumenke: karieristke, ki trošijo precej več kot poročeni pari in samci. Japonke goltajo najraz-ličnejša poživila -po ameriško: pep drinks, ki so najbrž najdražje doze kofeina na našem ljubem planetu. Mala steklenica navadne doze stane 300 jenov, kar znese nekaj manj kot 4 DEM (ca. 3.85), in vsebuje 50 miligramov kofeina (kolikor ga ima tudi skodelica kave). Dražje inačice imajo dvomljive dodatke: od ženšena, najraz-ličnejših želejev, an-tilopinega roga do gadove tinkture ali zgolj neškodljive količine vitamonov. Neki tonik vsebuje sestavino, ki naj bi izboljšala kožo, drugi naj bi preprečeval anorek-sijo. Karieri posvečena poševnooka bo veselo in rade volje dala 3000 jenov za nekaj požirkov dragocene izkušnje. Radovednost se utegne obrestovati. Njen soporg, razočaran nad afrodizijaki, bo storil enako. Težki pepoholiki pogoltnejo stekleničko za zajtrk, drugo pri kosilu in tretjo zvečer pred pohodom na bare in klube... Kar zanima morebitne podjetnike med študenti, bo vsekakor ozadje trga krepilnih pijač: na Japonskem ta trg raste že od sredine 80-ih; pričakujejo, da bo letos dosegel 100 milijard jenov (ca. 1.3 mio DEM)! Za mnoge dobavitelje predstavljajo poživilne stek-leničke več kot pol dohodka, vendar pa so večji (Sankyo, Yamanouchi, Otsuka, Takeda, Asahi Chemicat) močno utrjeni, zato mora vsak novinec poiskati neko novo, svojo nišo na trgu. Zanjo so seda) poskrbele ženske. Ko pa bo trg prenasičen, se bodo bistri Japončki že spomnili česa drugega. Majhna firma iz Osake Sanko Pharmaceuti-cal že prodaja stekleničke VVanbitana, tonika, ki naj bi pripravil družinskega psa do tega, da veselo maha z repom. Ni kaj, japonske muhce. M.D. globus CAS CEPUENJA Vprejšnji številki smo začeli s pregledom vseh svetovnih separatizmov in regionalnih okolij, v ka terih so le-ti vzbrsteli. Ni naš anmen ugotavljati približne podobe stanja pri morebitnem glasovanju o Jugoslaviji v Generalni skupščini OZN, če bi do tegaprišlo. Poleg tega ni nemogoče, da bi Srbija (Jugoslavija) mirno dovolila odcepitev, čepravje to manj verjetno. Hrvaška je v težjern položaju (kotje tudi zmeraj bila, le da se je pomotoma enačila s Slovenijo) zlasti zaradi problemasvojihvzhodnihmeja, torejozemlja.Zaradinapačnozastavljenemanjšinskepolitikenanjenemozemljudivja vojna, ki za ostali svet ni nič drugega kot ena izmed številnih medetničnih državljanskih vojn, ki so lepotile svet po 2. svetovni vojni. Prednost sevedaje, daje Jugoslavija »blizu Evrope« oz. daje razvita »Evropa« zraven Jugoslavije injo za to balkanski nemiri motijo. Po drugi stranije unitarna Kitajska ogreta za dezintegracijo Jugoslaznje in bo na VS OZN dala veto. OCEANIJA Avstralija in Nova Zelandija sta razviti in stabilni državi. Avstralija je federacija po ameriškem vzoru in približno enako usmerjena. Nova Zčlandija je južna Anglija, zelena in konzervativna. Tu živi e nekaj manj kot 10 % staroselcev Maorov, ki živijo na 5 % ozemlja (predvsem na Severnem otoku na vzhodnem in severnem rtu - mesto Opua). Ker pa so se priseljenci ter Maori zelo radi med seboj mešali & bo zaradi tega nekje na polovici 21. stoletja več kot pol Novozelandčanov imelo v sebi nekaj maorske krvi, ker se zaradi ponovnega pravnega uveljavljanja Waitangijevepogodbe iz 1840 zemlja ter npr. ribiške pravice spet vračajo Maorom, le-tem še na pamet ne pride, da bi razmišljali o svoji politični tvorbi. V nasta jajočih in že nastalih oceanskih »mini« drža vah se poja vlja jo nasprotja med različnimi otoki oz. otočji, vendar se le-ta v glavnem prvočasno rešujejo. Do skoraj smešne oblike primitivnega separatiz-ma je prišlo 1. 1980 na tedanjih Novih Hebridih (danes VANUATU), ko je na otoku Espiritu Santo pol Škot pol Tonganec Jimmy Stevens razglasil neodvisnost in je prišlo do t. im. kokosove vojne, ki je za 12 tednov razvedrila svet. Angleški marinci so se na zahtevo Francije morali umakniti, ko pa so se na otok izkrcali Papuanci, ga njegova vojska, oborožena z loki in puščicami ni ubranila. Stevens je dobil 14 let ječe in bil izpuščen letos 14. avgusta. ¦ <>¦'*. PAPUA-NOVA GVINEJA Edini živeči separatizem v Oceaniji je trenutno otok Bougainville. Ood nekdaj smatrani za trmaste in zlahka sprovocirane so bili prebivalci otoka izredno všeč Nemcem, ki so občudovali njihovo žilavost in energijo, tako da so 1898 prepričali Britanijo, dotedanjega kolonizatorja, v zamenjavo za nekaj drugihotokov v Pacifiku. Zaradi tega je otok 1975 z neodvisnos tjo Papue-Nove Gvineje postal formalno del te države, začetniodpor pa se je kasneje prelevil v odkritupor proti PNG. Avgusta lani do premirja s posredovanjem Nove Zelandije, ni prišlo, 24. januarja letos pa so podpisali t. im. Honiarski sporazum (po glavnem mestu Salomonov), po katerem naj bi se Bougainville Revolutionary Anny razpustila, PNG naj bi nehala z blokado, njene čete naj bi se izogibale otoka, nanj pa naj bi prišle sile, sestavljene iz vojakov pacifiških držav. Sporazum naj bi se pregledoval vsakih šest mesecev. 300.000 prebivalcev otoka med blokado v samo proglašeni neodvisni državi ni gladovalo, s Salomonov pa so v kanujih celo švercali bolj luksuzno blago. Nihče jih še ni priznal, saj Avstralija pozorno varuje celovitost svoje bivše kolonije PNG. AZIJA Je tako kot klaustrofobična Evropa polna starih etnij oz. narodov, ki iščejo neodvisnost od trenutno obstoječih nacij, in začinjena z religioznimi ostanki kolonializma. Največ sodobnih militantnih separatizmov na svetu je tukaj. Če bo svet životaril naprej tako, kot je do sedaj, se utegne nekaj podobnega nekoč razviti v Afriki... Naj nadaljujemo kar od PNG proti zahodu. INDONEZIJA se je soočala z mnogimi avtonomističnimi gibanji različnih ciljev v svoji nasilni politiki ekspanzionizma (npr. vstaja secesionistov na Zahodnem Irianu 1977-79). Najbolj znan in še neurejen je problem Vzhodnega Timorja, nekdanje portugalske kolonije. Ko je 1975 nova portugalska vlada nenadoma umaknila svoje čete od tod, jebil Vzhod-ni Timor devet dni neodvisna država. Nato ga je anektirala premočna Indonezija in je prišlo do vojne; potem pa do gverile Fretilin (Revolucionarna fronta za neodvizni Vzhodni Timor), ki se je umaknila v hribe. Ob letošnjem novem letu je guverner otoka izjavil, da Fretilin ne obstaja več, voditelj Xanana Gusmaoa so zadnjič videli novembra lani, ko se je njegova skupina zmanjšala na borih 200 pripravnikov. Vzhodni Timor bo ne glede na to, da aneksije ni priz-nala ne OZN ne Portugalska, najbrž ostal indonezijska 27. provinca. Prav tako ne verjamemo, da bo odpor ponehal, saj so prebivalci katoliki (obisk papeža 1989!) - Indonezija je fundamentalno islamska vojaška diktatura, 100.000 žrtev (od 600.000 prebivalcev!) pa se ne pozabi kartako. MALEZIJA je najbrž edina država, v kateri namesto omejevanja rojstev le-ta spodbujajo in načrtujejo 2030 70 mio prebivalcev (danes 17 mio!), množijo pa se v glavnem muslimani, ki jih je danes 52 %. Sabah je ena od malezijskih federalnih enot, ki geografsko skorajda ne sodi v to federacijo. Na severu otoka Kalimantan žive, za razliko od ostale Malezije,vglavnemkristjani, zmočnimpriokusomanimizma. Mnogi Sabahanci se bojijo naraščajoie islamske moči v Kuala Lumpurju - v Kelantanu npr, najkonzervativnejši od 13 malezijskih držav, je na volitvah oktobra 1990 zmagala islamska stranka, ki zahteva uvedbo šerijatskega prava. V Sabahu obstaja gibanje za več državnih pravic, ekstremisti pa si seveda želijo neodvisnost. Ker je nekoč bilo govora o združitvi Sabaha in Mindanaoa, nekateri domnevajo, da prav Filipini tu požigajo strasti. Sredi maja letos je malezijska policija aretirala več sabaških politikov, med njimi ]effreya Kitingana, ki z bratom Josephom Pairinotn K. (glavni minister Sabaha) vodi stranko Sabah United Party, ki je lani izstopila iz vladajoče koalicije in se globus priključila opoziciji. Na volitvah 11. rnaja letos je kandidat UMNO (United Malays NationalOrganisation), stranke, ki vodi Malezijo od osamosvojitve, zmagal v muslimanskem predelu Sabaha, vendar pa bo oblastnajbrž ostala v rokah SUP. Odcepitev se zdi malo verjetna. FIUPINI so se v svoji zgodovini soočali z nekaj gverilskimi gibanji (komunisti, muslimanska manjšina), vendar pa utegne postati naj-zanimivejši otok Cebu - čeprav eksplicitnega separatizma tam še ni. Cebu se zelo razlikuje od ostalih Filipinov, zlasti v ekonomskem pogledu. Otoški podjetniki so pretežno Kitajci, ki so, tako kot njihovi sorodniki v Hong Kongu in na Tajvanu, preveč zaposleni s pridobivanjem denarja, da bi zapravljali čas za politiko - kar za ostale Filipine ne bi mogli reči. Razvitost ustvarja željo po decentralizaciji: mnogi ljudje si želijo, da bi Cebu postal država znotraj filipinske federacije. Za to se zavzema tudinova stranka, ki jo je 3. januarja letos ustanovil senator John Osmena, brat guvernerja otoka - družina Os-mena je tu najmočnejša. Medtem se na Cebuju obnašajo, kakor da nimajo ničesar s Filipini. Turiste, ki priletijo na otok, pozdravljajo na letališču številninapisi: »Cebu, pacifiSki otok«. Vas to na kaj spominja?! MVANMAR Nekoč Burmo je tako samovoljno preimenovala vojaška hunta, ki jena oblastiod puča septembra 1988, ko sejeumaknil prejšnji diktator NeWin(vladalodl962)-jedanesnajbržnajboljdezintegriranadržava na svetu, dosti bolj kot SZ, Jugoslavija ali Libanon. V 30 letih državljanske vojne, ki je terjala več kot 130.000 žrtev, centralni vojski ni uspelo zadušiti upora 20 etničnih manjšin, med katerimi so Štiri največje (Šan, Karen, Kačin in Mon) organizirale svoje gverilske vojske in s pomočjo teh svoje države, ki se raztezajo na obsežnih hribovitih teritorijih. Dejansko lahko govorimo torej o petih državah - centralna vlada vRangunu namreč nadzoruje le obalni pas okrog Yangona (ex -Rangun) ter ozemlje ob dolini reke Iravadi - ke pa Burma ni v Evropi, ostajajo pravice manjšin za Zahod irelevantne. Zadnji vele-shoppingi orožja in sodelovanja z novo tajsko hunto (po puču tebruarja letos) je bur- manskim generalom omogočilo uiinkovitejše zatiranje upor- nikov, zlasti Karenov, ki so jih konec marca bombardirali baje z jugo-madeG-4 (ali pa kitajskimi F-7). Medtem ostaja država Šan, vam precej bolje znana kot famozni Zlati trikotnik, največji proizvajalec opija na svetu, trdno v rokah gverilcev in hongkonške mafije. Zgodi se lahko marsikaj. lAHKA cem so podarili doda tno plačo za nove obleke ter znižali cene alkohola (kitajsko žganje za pol!). INDIJA Federacija, ki je soočena z močnimi centrifugalnimi silami, ki jih kot gigant in žeskoraj velesila sicer tlači, predstavljajo pa neprestan sod smodnika. Življenje je tu izredno poceni. Če začnemo na severu, jetunajprej Jammu & Kašmir, kakorseimenujeindijskidelKašmirja, razdeljenega s Pakistanom 1972 (po odcepitvi Bangladeša oz. Vzhod-nega Pakistana od Zahodnega). Tu še vedno živi na kosih ozemlja v večini veliko muslimanov, ki jih Pakistan podžiga, čeprav ozemlja ne zahteva, centralna vlada pa je npr. razpustila izvoljeno vlado Farooqa Abdullaha. Obmejni spopadi 3. septembra letos utišani. Pandžab je najbolj ekstremen primer v Indiji, saj so sikhovski teroristi znani po svoji krvoločnosti (3787 mrvih v 1990,1500 do aprila letos). S pomočjo armade je upravljan neposredno iz Delhija, vendar pa teroristi na velikih delih ozemlja terjajo denar (=davki), ima jo sodišča, cenzurirajo lokalne časopise itd. Sikhovska politična stranka Akali Dal je že nekajkrat doslej zmagala na volitvah, da bi takoj nato oblast prevzel center. Vodja stranke Sitnranjit Singh Mann zahteva plebiscit pod nadzorom OZN, ZDA pa je med Zalivsko vojno ponudil 200.000 Sikhov v pomoč. Asam je drug ekspliciten primer separatizma in si zlasti želi očistiti deželo tujcev, Bengalcev, ki so tja imigrirali iz Bangladeša in Zahodne Bengalije. Stranka Asom Cana Parishad je upravljala deželi, dokler je ni lani razpustil center. ULFA (United Liberation Front of Assatn) je povezana z AGP in se bori za neodvisno državo. Z imigranti in nekaterimi plameni je prišlo do več krvavih spopadov. Tamil Nadu je najjužnejša indijska država, v kateri je tedanji indijski premier Shek}iar30. januarja letos razpustil tamkajšnjo vlado pod izgovorom, da pomaga tamilskimTigrom,kise borijo za neodvisno državo na Cejlonu, in da so se tam urili asamski teroristi, kar je deloma smešno, saj o poševnookih Asamcih med črnimi Tamilci ni bilo ne duha ne sluha. Čeprav na volitvah 1988 zmagovalna Dravida Munnetra Kazhagam (DMK) doslej ni pokazala pretiranih teženj po neodvisnos-ti, je javno mnenje zelo plas-telinsko in ga ne bi bilo treba dolgo prepričevati v boj za Tamilsko zvezo. Tamil Nadu ie sedaj že peta država v Indiji, ki jo upravljajo direktno iz Delhija. ŠRI LANKA KITAJSKA je unitarna država s štirimi avtonomnimi pokrajinami, ki tvorijo skoraj polovico njenega ozemlja, vendar so redko naseljene (Notmja Mgohja, Ningxia Huizu, Uighur, Tibet). Kot stalna članica VSOZN bi utegnila biti nenaklonjena intervenciji v Jugoslaviji. Zlasti zaradi lastnih problemov v Tibetu (ki bi lahko bil slab zgled za Uighur), ki pjepogoltnila 1951. Čeprav dalaj-lamo spremljajo celo v Beli Hiši in ameriškem Kongresu, zanj in za njegovo deželo nihče ne more ničesar storiti. Nobena količina vihtečega orožja ne bo prisilila Peking k umiku. Nasprotno: nekomu v kitajskiadministracijise je posvetilo, da obstajajo precej bistroumnejši načini, kot je razganjanje in mrcvarjenje demonstrantov na ulicah Lhase. Ob letošnjem »dnevu osvoboditve« 23. maja (40-letnica) so na lokalni TV predvajali soap opere in zadnji del kung-fu nadaljevanke »Kralj opic«, tako da se je zdelo, da so Tibetanci pozabili iti ven in metati kamenje na kitajske osvoboditelje. PredtemsoKitajci v centru Lhase tudinamestili dva zlata kipca jakov, poskrbeli so za maskiranje vamostnikov v civile, tovamiškim delav- se sooča s tamilskim problemom na vzhodu in zlasti severu otoka, kjer živijo Tamili v večini (ca. 2.4 mio jih je) in so za razliko od budistov Sin-galezov hindujske vere. Sri Lanka vzdržuje oblast le še v nekaterih vojaških oporiščih, ki bi ostala brez kopenske preskrbe, ko bi pred dvema mesecema Tamil Tigers zmagali v 24-dnevni bitki za Elephant Pass (Slonji prehod), ki je edina povezava Cejlona s polotokomjaffna (700.000 preb.). Frontalninapad je gverile naučene Tigre, ki jih regrutirajo tudi v Tamil Nadu, drago stal, saj so po podatkihiz Colomba izgubili kar 2500borcev in jihje to močno zdesetkalo. Vodja Tigrov Vilupillai Prabhakaran se še zdaleč ne namerava vdati - žal mu je le, da niso uspeli de facto razglasiti neodvisnosti tamilskega severa. V Aziji obstaja še avtonomistično gibanje med pet držav raz-cepljenega 23-milijonskega kurdskega ljudstva, o nesreči katerega je bilo po koncu Zalivske vojne pisanega še preveč, tudi v Tribuni. Naj povemo le to, da se je PKP (Kurdska delavska stranka v Turčiji, na vzhodu katere je več kot pol vseh Kurdov), konec septembra spet bolj pošteno lotila gverile in pobila par turških vojakov. Iraški kurdi, srečni zaradi tiste trohice avtonomije in da so sploh ostali živi, se od teh dejanj ograjujejo in trdijo, da bodo morebitne gverilce s svojega ozemlja izgnali. O Cipru bo govora drugič, ko bo na vrsti še Evropa. Miodrag Djurdjevič globus RESITEV RUSKE REVOLUCIJE Eden Najbolj znanih zgodnjih sovjetskih disidentov Vladimir Bukovsky v intervjuju, ki ga je objavil neunjorški časnik Neivsiveek 30. septembra 1991, razlaga, kakoje preživel Hletv zaporu, predenje bil leta 1976 poslan v izgnanstvo. Od takrat živi pretežno v Angliji, nedavno pa je obiskal Moskvo, kjerje bil ta intervju tudi zabeležen. N.W.: Spremembe v Sovjetski zvezi ste pogos-tokrat označevali kot kozmetične oziroma, menili ste, da so le slepilo. Ste danes še vedno tako skeptični? BUKOVSKV: Skeptičen sem bil glede perestrojke. Že na satnem začetku sem dejal, da ne bo delovala, ker je bil njen cilj obnoviti socializem namesto odstraniti ga in komunistično stranko obdržati na oblas-ti pod raznimi preoblekami. To stališče je dokazano sedaj, ko je perestrojka jasno pokazala, da je popolnotna neizvedljiva. Dejal sem tudi, da bodo ljudje izrabili to priložnost sebi v prid in to se je tudi zgodilo. N.W.: Alije to konec sovjetskega kotnunizma? BUKOVSKY: Na splošno rečeno, da. Lahko bi vam podal kontrarevolucionarni scenarij, ki je še vedno tnožen. Vendar pa je komunistična partija propadla, centralne strukture tnoči se rušijo, republike razglašajo neodvisnost in Gorbačov mora to sprejeti, ker nima več moČne baze. N.W.: Ali lahko komunisti še vedno zavirajo reforme? BUKOVSJCV: Kar se je zgodilo avgusta, je bil udarec, ki je sprožil revolucijo v samem centru. To pa ni vplivalo na dogodke v provincah. Na mnogih področjih sedež partije še vedno deluje in KCB ima še vedno veliko nadzorstvo. Sedaj se bodo te poražene sile preusmerile in taktiko napada spremenile v taktiko obleganja. Ne bodo se sicer imenovali več komunisti, bodo pa še vedno močni. Morda bodo poskušali izrabiti socialno nezadovoljstvo, da bi izvedli prevrat. N.W.: Kaj bi moralistoriti, da bi topreprečili? BUKOVSKY: Ena stvar je poslati brigade organizatorjev in agitatorjev, ki bi spod-budili demokrate, naj pomagajo pridobiti kontrolo nad provincami. Drugič, lotiti bi se morali veliko bolj radikalnih ekonomskih reform, kot jih izvajajo v vzhodni Evropi. Rubelj bi lahko bil konver-tibilna valuta že januarja. To bi preprečilo velike socialne napetosti. Takšni nemiri so bili sedaj na Poljskem. Namesto da bi ljudje preštevali svoje zlote, so gradili barikade. Privatizirati bi morali stanovanjski in trgovinski sektor. Če ne privatiziraš sek-torja za trgovino na veliko, je vse, kar si požel, zopet izgubljeno. Če pa to storiš, bo veliko pridelka varno spravljenega. Spod-bujali so tudi ponovno razdelitev zemlje, privatno lastništvo zemlje. To so kompleksni problemi in nekateri jih želijo rešiti v 500 dneh ali petih letih, vendar pa tega časa nimajo. Gorbačov je zavlačeval njihovo reševanje, ker je vedel, da bodo te reforme porušile njegovo moč. Sedaj, ko te tnoči nima več, je prisiljen to izvesti v neverjetno kratkem času. N.W.: Biliseprotiizvajanju ekonomskepomoči s strani zahoda. Ali sedaj čutite drugače? BUKOVSKV: Obstaja nekaj vidikov, ki so nesporni: ne morete financirati sistema, ki ne deluje. Če ne bo izvedena privatizacija in dosežena konvertibilnost rublja, potem zahod ne more veliko pomagati. Nič pa nitnam proti temu, da zahod poskuša pomagati pri problemu pomanjkanja hrane to leto. Vendar pa moramo vedeti, da projekti niso financirani iz humanitar-nih razlogov, ampak zato, ker prinašajo koristi. N.W.: Na zahodu je slišati mnenja, da itna Boris Jelcin diktatorske težnje. Vi se s tem ne strinjate? BUKOVSKVI: Ne. V ekstremnih pogojih morajo demokrati obvarovati demok-racijo. Celotno vzdušje kaže, da ne obstajajo nikakršne tendence po tnašcevanju in tudi montiranih procesvo ni. Na zahodu je bilo veliko neprijetnih občutkov, ko je Jelcin ukinil Pravdo, kajti zahodnjaki ne razumejo, da Pravda ni bil časopisampakOnvellovska služba resnice in podaljšana roka sistema. In to morate uničiti, če hočete, da bo vaša demokracija močna. Pravda zopet izhaja, vendar je to popolnoma drugačen časopis: to je skupina mladih Ijudi, ki še vedno ver-jamejo v nekatere ideje komunizma, ven-dar strukturno niso povezani z režimom. Imel sem celo intervju v tem časopisu. N.VV.: Ali obstajajo zagotaoilaglede človekovih pravic v tej situaciji? BUKOVSKY: Za sedaj seveda še ne. Situacija je preveč negotova, da bi lahko govorilio zagotovilih. Seveda pa bi pravice morale biti zagotovljene, zaradi tega družba pravzaprav obstaja. Je pa sedaj vsaj normalna situacija: obstaja izvoljena vlada, ki je odgovorna ljudstvu, in intelektualci, ki so ironični in kritični do vlade. To je natanko tisto, kar pričakujete, da boste videli v normalni državi. N.VV.: Pogosto ste kritizirali sovjetologe, da gledajo na Sovjetsko zvezo kot na normalno državo. Kateraje sedaj največja nevarnost? BUKOVSKV: Če bodo sedaj govorili o nevarnosti ruskega nacionaltzma, bodo naredili še eno napako. Prišlo bo do nekaterih problemov glede ruskih manjšin v ostalih republikah, vendar država ne bo postala nadnacionalna. Rusi v tem trenut-ku niso ravno najbolj ponosni sami nase. Mnogi med njtmi so pomagali bivšemu režimu pri uničevanju njihove lastne države. Prevedla: Ljubica Rodošek Univerza VShveniji so se začela prizadevanja za demokratizacijo šeleprednekaj leti. Ka-kostekotrektorljubljanskeUniverzedoživlja-li ta čas in pozneje junijski napad armade na vašodežeb? Tedanji rezultati demokratizacije so s sta- lišča Univerze vsekakor manjši, kot smo pričakovali. Medtem je partner sicer spre- menil "barvo", toda metode so ostale skoraj enake - "boljševistične". In ignoranca neka- terih pomemnih predstavnikov družbe tu- di. Pri tem gre seveda upoštevati dejansko situacijo v Sloveniji, ki jebila zelo drugačna, veliko bolj demokratična kot v prenekaterih drugih socialističnih državah. Napad armade je bilo drugo veliko ra- zočaranje, ki nam je dokončno pokazalo, da skupno življenje v takšni Jugoslaviji resnično ni več mogoče. Zame je bila raz- novrstnost Jugoslavije vedno kvaliteta in med drugim tudi možnost, da bi poman- jkljivosti enega naroda - seveda tudi nas Slovencev - nadomestili s prednostmi drugih. Žal so nekateri svoje "prednosti" uporabili povsem drugače. Miloševičeva politika je sicer prehoden pojav, vendar bodo njene posledice dolgoročno vplivale na vzdušje na jugoslovanskem področju in ga tako rekoč zastrupile. Motnje, ki so med napadom bistveno prizadele tudi delo Univerze, so torej v celotnem doga- janju dokaj nepomembne malenkosti. Bližnja prihodnost je zelo nejasna. Slovenija si prizadeva, da bi si v prihodnosti zagotovila mesto v Evropi in ES in nevjugo- $lwanskifederaciji. Pokaksnipotigre Univer- m v Ljubljani? Kakšno vrednost posvečate *intcrnacionalizacijin ? INTERVJU Z REKTORJEM LJUBLJANSKE UNTVERZE Uwe Sommersguter se pogovarja z Borisom Sketom okviru poročila o Univerzi v Ljubljani smo se pogovarjali tudi 2 rektorjem prof. Borisom Skctom. "Logična" glavna tcnui intcr-vjujn: krizn v Sloveniji." Neumno bi se bilo popolnoma odreči ne-kakšnemu sožitju v jugoslovanskem pro-storu. Slovenci tudi z deželami in narodi "srednje Evrope" nismo imeli samo dobrih izkušenj... Tudi v znanosti smo marsikaj pridobili z jugovzhoda. Napuh je odveč. Zaradi nekaterih slabih navad, ki jih oz-načujemo za "balkanske", so biJi naši odnosi včasih težavni in neplodni; žal pa te navade tudi nam, Slovencem, niso tuje. Občutiti in najti jih je mogoče tudi v svetu, ki nima nič skupnega z Balkanom in Jugoslavijo. Dejansko pa Univerza v Ljubljani že v preteklosti ni delala razlik v sodelovanju med jugoslovanskimi in drugimi univer-zami, pri čemer so bili odnosi do jugoslo-vanskih seveda intenzivnejši. Na srečo je bila naša dežela vsaj v zadnjih desetleljih v večini profesij popolnoma odprta. Čeprav jebila bolj usmerjena na zahod kot vzhod. Če bi z "internacionalizacijo" lah-ko uresničili tudi intenzivnejšo izmenja vo študentov in znanstvenikov, potem je to dobra stvar z najvišjo prioriteto. Kako pomenibni so za vas dobri odnosi z uni-verzami v prostoru Alpe-Adria in ali vcrjame-tev "Joint-Study-Programmn, pokaterem naj bi v kratkem študentje(ke) iz Udin, Maribora, Ljubljane, Cehvca in Dunaja diplomirali na več univerzah? V skupnem prostoru so skupne težave, podobne navade, skupna zgodovina, za-radi česar je sodelovanje pomembnejše in načeloma tudi lažje. "Joint-Study-Pro-gramm" je vsekakor zanimiv poskus. Uporaba "lokalnih" jezikov bi lahko v večini - nikakor ne v vseh! - profesijah pov-zročila preveliko izgubo časa. Ceprav mi "govorni-imperializem" nekaterih narodov rdkakorni všeč, prinaša uporaba angleščine tudi nekatere poenostavitve. Zelo lepo bi bilo, če nas različnost ne bi motila. In tradi-cionalno veqezične dežele, kot je Koroška, bi lahko uspešno skrbele za to. Ljubljana jc znana po prizadevanjih, da bi privabila tujc študentc. Kakšne prednosti itna celovški študent, ki študira edcn ali vec scme-strovv Ljubljani? Tudi v tem primeru ne bi bil rad ošaben, vendar je Ljubljana nedvomno večje znanstveno središče z boljšimi medna-rodnimi povezavami, več različnimiinsti-tucijami, bogatejšo kulturno tradicijo kot Celovec. Zaradi tega že samo življenje v Ljubljani širi obzorje. Za celovškega štu-denta bibila Ljubljana lahko posebno po-membna, ne le, ker bi spoznal drugo kul-turo, temveč ker bi bolj vsestransko doživel narod, s katerim živi tudi v svoji deželi. Kako ocenjujetesedanjipolitičnipoložaj v Slo-veniji in na Hrvaškem? Kaj pričakujcte od tujine? Sedanji položaj pri nas)e izjemno težaven, vendar prehoden - z dolgotrajnimi posle-dicami, seveda, ki so lahko materialno in moralno katastrofalne. Od tujine pricaku-jem razumevanje za naš položaj. To po-meni, žal, tudi ekonomsko pomoč za pre-mostitev kritičnih let ali celo desetletij. Poleg tega bi bilo za nas nujno potrebno priznanje samostojnosti. Ne le, da bi pre-trgali vse dosedanje vezi, temveč tudi za-radi s tem povezane možnosti, da bi se končno pogovorili z vsemi sosedi o našem skupnem življenju in ga postavili na temelje, ki smo si jih izbrali. Velike države bi morale razumeti, da ne smemo trpeti zaradi podobnih isker, ki tlijo na njihovih področjih. Če so upravičene, jih je treba obravnavati posebq, sicer sebodo nekega dne razgorele - ne glede na razme-re pri nas. Morda bi se tukaj lahko kaj naučil tudi Zahod. Prevedla: Irena Dolschon I Univerza SMO ZA ŽURE, VENDAR BREZ DROGE Studentsko življenje ima poleg rednih študijskih obveznosti, kot so izpitni roki junija in julija meseca, ki kot mečvisijo nad glavo vsakemu študentu, tudi svojo svet-lejšo plat. Ta se zrcali predvsem v raznih zabavah in »privatnih« žurih po sobah v študentskem naselju, ki so še zmeraj precej popularni. Na takšnih in drugačnih zabavah se študentje predvsem sprostijo po napornem učenju, kaj popijejo in kakšno »pametno« rečejo. Negativna plat teh žurov pa je vedno bolj prisotno »fiksanje« z raznimi poživili, ki se kot rakasta obolenja širijo med študenti. Vendar so naši sogovor-niki od prvega do zadnjega zanikali kakršnokoli povezavo s to kugo moderne civilizacije... MARKO PEJN, absolvent kemijske tehnologije: »V študentskem naselju me ni bilo zadnje pol leta, tako da sem bolj slabo žuriral. Letos je bilo žurov nasploh zelo malo, ker Ijudje preprosto nimajo denarja. Mogoče je bil en dober žur na mesec, res pa je tudi, da je za takšne vrsto zabavo navdušeno vedno manj študentov. Baje se nekateri študentje na žurih tudi drogirajo. Sicer tega videl nisem, v glavnem so mi povedali drugi. Menim pa, da če jim takšna vrsta zabave ugaja, naj jo pač imajo.« MARJAN VRNEK, 2. letnik far-macevtske fakultete: »Na žure seveda hodim, količina zabav pa je odvisna od prostega časa in raz-položenja. Tako včasih žuriram dvakrat na teden, drugič pa enkrat na mesec. Ponavadi so to spontani žuri v študentskih sobah, kjer ga predvsem pijemo. Na naših zabavah se ne drogiramo in ne kadimo trave, ker smo vsi v redu fantje. O drogah sem slišal marsikaj, poznam nekaj »fiksarjev« in menim, da se drogira polovica Ljubljane. Za mene to vsekakor ni v redu.« KARMEN KIBHUD, 3.1etnik živilske fakultete: »Glede nočnega življenja bi rekla takole: žuriram res samo takrat, kadar imam čas. Zdravo pa je žurirati tudi noč pred izpitom, saj sse sprostiš in si potem manj živčen. Po zabavi greš spat okoli lh in potem stoodstotno narediš izpit. V glavnem hodim na spontane žure, kjer ga »serjemo« samo toliko, da smo dobre volje. O drogah pa ne vem ničesar, ker ne poznam skoraj nikogar, ki bi se s tem ukvarjal.« NIJAZ ALEKSIČ, 1. letnik ekonomske fakultete: »Tukaj sem šele nekaj dni, tako da o tej zanimivi temi ne bi mogel veliko povedati. Verjetno bom več študiral kakor žuriral, vsaj tako upam. Sicer pa sem o famoznem študentksem življenju slišal že marsikaj in upam, da ga mi bo uspelo dobro spoznati. Sobo delim z dvema absolventoma, tako da mi bosta kaj »svetovala«, če bo potrebno. Kar se drogiranja tiče, je bilo tega precej tudi v srednji šoli, tako da me tovrstne »zabave« med študenti ne presenečajo.« MARKO BAH, 3. letnik strojne fakultete: »Študijsko leto se je komaj začelo, tako da za zdaj kaksnih večjih žurov ni. Prejšnje leto smo ga v glav-nem žurirali v študentski menzi. Žurov po sobah je bilo bolj malo, v glavnem so imeli Srbi svoje takoimenovane »čefurjade«. Jaz se jih ne udeležujem, ker mi gredo na živce. V redu bi bilo, če bi imeli žure v TV sobi in ne v kuhinji ali kopal-nici. O drogah vem samo to, da se z njimi »ukvarja« precej študentov in nič več.« Univerza MOJCA PELKO, 3. letnik pravne fakultete: »Na zabave veliko ne hodim in vam ne bi vedela povedati, kako vse skupaj to sploh izgleda. Pa da ne boste mogoče pomislili, da se samo učim. Morda so mi všeč kakšne druge vrste zabave. Veliko sem slišala tudi o tem, da se študentje drogirajo in kadijo razne vrste trave. To se mi vsekakor ne zdi v redu in takšno vrsto zabave seveda odločno obsojam. Žalostno pa je predvsem to, da celotna družba to nemo opazuje in ne stori ničesar.« MATJAŽ JEZAK, absolvent akademije za glasbo: »V bloku, kjer živim jaz, je glede teh žurov kar živahno. Saj veste, kako je, če pridejo glasbeniki skupaj. Menim, da so spontani žuri celo boljši kot vnaprej organizirani, ki se včasih prav hitro izjalovijo. Na takšnih zabavah se v glavnem kaj popije, včasih pa tudi kaj zaigramo. O drogah ne bi vedel veliko povedati. O tem se seveda sliši marsikaj in zato ne bt vedel, v kakšni meri se študentje drogirajo. Za zdaj na naših zabavah tega ni.« SNEŽANA LEVSTIK, absolventka živinorejske fakultete: »V Ljubljani je seveda žurov kar precej, kar je za tako veliko mesto tudi normalno. Sicer pa je v mestu zdaj najboj aktual-no žurirati v Palmi. Ne živim v študentskem naselju in bi o teh žurih vedela bolj malo povedati. Finančno je seveda v mestu žurirati malce težje, vendar pa nekako gre. Zdi se mi, da se skoraj vsi drogirajo. Zato moraš takrat, kadar študiraš, čez dan abstinirati in se potem drogirati zvečer na zabavi.« ROBERT ČERIN, 3. letnik strojne fakultete: »NaŠe nadstropje ima zabave zelo pogosto, tako da je vzdušje pri nas kar v redu. Pijačo in jedačo si seveda izberemo in nabavimo sami. Na začetku študijskega leta, ko ni toliko problemov z učenjem, je seveda žurov kar precej. Ko nam »zagusti«, pa tudi 14 dni ni nobene zabave. Studentje se tudi precej drogirajo in menda so pred časom nekoga z iglo tudi zabodli. Na naših zabavah tega niin na droge niti ne pomislimo.« SIMONA ŠMIGOVC, absolventka medicinske fakultete: »Za zdaj žurov še ni, ker se je šolsko leto komaj začelo. V glavnem pa hodim na »privatne« žure v študentsko naselje. Imamo jih v glavnem enkrat na teden in to predvsem zato, ker nas imajo sosedje že čez glavo. Ponavadi se malce pohecamo ter kaj popijemo, to pa je tudi vse. Veste kaj, na žurih se, kolikor jaz vem, kadi samo trava in nisem še slišala, da bi se kdo »napumpal« do konca. Vsekakor pa drogiranje obstaja in je vredno vsake obsodbe.« BLANKA ORNIČ, absolventka pravne fakultete: »V študentskem naselju sem bila samo tri leta in moram reči, da je z vzdušji na žurih vedno slabše. Nobene prave atmos-fere ni več, pa tudi predrago je pos-talo vse skupaj. Seveda še vedno najraje hodim na »privatne« žure, če le so. Malce ga popijemo, včasih tudi zaplešemo, seveda pa je vse odvisno od družbe. Direktnega stika s kakšnimi »drogiranti« za zdaj nimam, tako da sem od tega velikega problema moderne civilizacije dis-tancirana.« Domen Rant STUDENTSKA ORGANIZACIJA Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, s kratico označena tudi kot SOU, je pravni in idejni naslednik bivše UK ZSMS. SOU še danes ohranja avantgardno držo, ki je bila v preteklosti poziciji precejšnji trn v peti. Sicer nismo več politično profOirani, temveč smo zgolj stanovska organizacija, kar pa ne pomeni, da smo imuni na dogajanja okoli nas -intelektualci so trn v peti vsaki nedemokratični oblasti. To pa pomeni, da je ŠOU med drugim tudi pokazatelj (ne)demokratičnosti države. Studentska organizacija je v prvi vrsti zaprisežena braniteljica študentskih interesov in pravic. Ta časopis, klub K4, študentski servis, Zavod študentski domovi, agencija Erazem... so le del vzvodov, preko katerih izpolnjuje svoje poslanstvo. Porok za kvalitetno in uspešno delo take organizacije, kot je ŠOU, je lahko le demok-ratiČno izvoljena vodstvena struktura. Organa Študentske organizacije sta študentski parlament, ki je izvoljen na splošnih, tajnih in demokratičnih volitvah, ter študentska vlada, ki jo imenuje parlament. To sta oblastno upravljalski in normodajalski oziroma (vlada) oblastno izvršilni organ, vsak s svojimi pooblastili. Določata politiko delovanja in kot vitalna organa organizacije skrbita za izvajanje pravic in dolžnosti ŠOU, kot jih določa študentska ustava. VOLITVE V ustavi je določeno, da se vsako leto izvoli nova posadka, ki bo krmarila študentsko organizacijo po valovih tekočega študijskega leta. Napočil je čas, ko se stara študentska oblast poslavlja od svojih stolčkov, pa tudi odgovornih nalog v prid mlajšim študentom. Si se morda že kdaj vprašal(a), če si sposoben(a) sodelovati v tako odgovornem procesu zastopanja študentskih interesov? Nobenih posebnih izkušenj ne potrebujes. Zadošča srce, ki se je pripravljeno postaviti po robu vsakomur, ki si domišlja avtoritarno subordiniranost nad študentsko populacijo. Če pa to premoreš, je morda pred teboj priložnost, da postaneš poslanec, minister ali pa celo premier v SOU. Inkako postati... POSLANEC Študentski poslanec je predstavnik posamezne fakultete v študentskem parlamentu. Vsaka posamezna fakulteta oz. članica Univerze v Ljubljani je za potrebe naših, študentskih volitev ena volilna enota. Na vsaki volilni enoti izvolijo študentje odgovarjajoče število poslancev izmed kandidatov na kandidatni listi. Na kandidatno listo se lahko uvrstiš tako, da oddaš svojo kandidaturo. To pa pomeni, da moraš izpolniti za to v tej Tribuni posebej pripravljen obrazec in mu priložiti potrdilo o vpisu na visokošolsko ustanovo. Obrazec in potrdilo o vpisu lahko prineseš med 10. in 12. uro vsak delavnik na sedež ŠOU, tj. Kersnikovo 4, soba 109, lahko pa nam ga tudi pošlješ. Kandidaturo moramo prejeti najkasneje do 25.oktobra letos, saj bodo volitve že med 28. in 30. oktobrom. MINISTER Minister je vladni (študentski, jasno) človek, ki pokriva enega izmed obveznih ali neobveznih študentsko - vladnih resorjev. Vlada mora imeti vsaj sedem (obveznih) resor-jev: ? proračun, ? mednarodna dejavnost, ? informiranje, ? izobraževanje, D kultura, ? šport, D sociala, odprta pa je še možnost dodatnih resorjev, in sicer naj več še sedem neobveznih oz. skupaj največ štirinajst. Minister postaneš tako, da napišeš svojo kandidaturo, ki naj obsega: ? itne in priimek, ? datum rojstva, ? letnik in smer študija, D naslov stalnega in začasnega bivališča (in telefon, če je mogoče), ? mesto, za katerega kandidiraš v vladi, D okvirni program, s katerim kandidiraš, D potrdilo o vpisu v tekoče študijsko leto, D izjavo, s katero nedvoumno izjavljaš, da je to tvoja kandidatura in ? podpis. Vendar je ta tvoja kandidatura le pogojna. Minister boš postal šele, ko bo uvrstil tvoje ime v svoj predlog za sestavo vlade že izvoljeni premier in te bo parlament (ad personam) izvolil. Kandidaturo moraš dostaviti najkasneje do 18.oktobra (petek) na isti naslov kot pos-lanske kandidature. PREMIER Premier oziroma predsednik študentske vlade je člo vek, ki skrbi predvsem za delo vlade, za kar tudi odgovarja parlamentu. Z eno besedo -je najoperativnejši in najodgovornejši funkcionar SOU. Njegova pisna kandidatura pa mora obsegati: ? ime in priimek, ? datum rojstva, * D letnik in smer študija, ? naslov stalnega in začasnega bivališča (in telefon), ? predlagano poimensko sestavo vlade, D program vlade kot celote in po posameznih resorjih, D eventualno uvedbo novih resorjev, D potrdilo o vpisu, ? nedvoumno izjavo, da je to njegova kandidatura in D podpis kandidature zase in predlaganih ministrov. Kandidature za mesto premierja morajo biti oddane najkasneje do 13. novembra na isti naslov kot pri poslancih in ministrih. SOU nudi kandidatom za premierja tehnično pomoč (fotokopije, računalnik, telefon). Med 11. in 15. novembrom bo organizirano javno soočenje kandidatov za mesto predsednika vlade pred študentskimi poslanci. Odgovor na vprašanje o tem, kdo bodo ministri in predsednik vlad, pa bo dal parlament ŠOU na svoji seji, ki bo najkasneje 4. decembra letos. Postanite torej ŠTUDENTSKA OBLAST! VOLILNA KOMISIJA TAJNIK ZoranHajtnik (Vse informacije lahko dobite vsak dan od 10. do 12. ure na telefonu 318-457.) a Muslimana Alijo :etbegoviča pravijo, da i pred poskusom tentata hodil sam na žnico. Sedaj si ne upa •sti niti čevapčičev, ne a bi jih pred tem oskusil njegov telesni tražar. celo uro. Če si je posege v besedilo dovolil cen-zor Savva Lukič, zakaj si jih ne bi v konkretnem primeru tudi Ira Ratej. Katarina Pegan, mlada režiserka, je imela »več jajc«; črtala in skrajšala je predstavo kolikor je bilo v njeni moči, čeprav konec, ki smo mu bili priča, ni potreben. Predstava se je namreč končala že v trenutku, ko je na oder vkorakal gospod Lukič. In še to, bojim se, da če ne bi bilo gostov iz Ukrajine, glasbenikov, ki jih pogosto srečujemo (in slišimo) na ljubljanskih ulicah, bi predstava izzvenela zelo suhoparno. Njihove »solo točke« so bile tiste, ki so predstavo kolikor toliko poživile, jo naredile malce bolj kratkočasno. Veno Taufer je sicer resda velik režiser, toda če režira sam. V trenutku, ko ga začnemo kopirati, ga, kot je dejal kolega kritik S.K., pokvečimo. Škrlatni otok bo v celjsko svetišče resda privabil veliko gledalcev, kar je vsekakor pohvale vredno, ne bo pa se zapisal v gledališko zgodovino. Za to bo potrebno narediti »nekaj drugega«, če uporabim besede prijatelja Braneta Gradišnika. Predstava Skrlatni otok je še vedno »samo« gledalisče v gledališču. Fenomen gledaliŠča je pa še v čem drugem. Tadej Čater ČASOPIS EHO IN RGL VSAKO SOBOTO ORGANIZIRATA IGRO »KOORDINATE SREČE Hitri lahko dobijo do 12.000 din Začetek igre ob 8h na frekvencah RGL 100,2 in 102,4 MHz art RAZSTAVNI KOTLICEK na sprehodu po galerijah drugje... V newyorškem muzeju Gug-genheim so se odločili, da se bodo malce razširili v svojih dejavnostih. Odkar je nastopil nov direktor, so se zgodile kar velike spremembe. Prodali so slike mojstrov, kot so Modigliani, Chagall, Kandinsky in sredstva uporabili za nakup del Roberta Rymana. Na veliko začudenje vseh, seveda. Direktor-jeva najnovejša poteza pa je načrtovanje restavracije in galerijskega prostora na 575 West Broadwayu. Vsi se pri tem seveda sprašujejo, kakšna bo kuhinja: mednarodna, evropska ali pa zrezek s krompirčkom in jabolčnim zavitkom. V Amsterdamu so 7. septembra odprli nov Inštitut moderne umet-nosti. Prvo razstavo je imel Američan Richard Tuttle. Sicer pa tla inštituta zavzemajo 17.000 m mestnega centra. Privoščili si bodo-štiri razstave na leto, pripravili pa jih bodo gostujoči galeristi ali kus-tosi. Posebno pozornost bodo seveda namenili domačim mladim umetnikom. Želite še naslov? Nieuwe Spiegelstraat 16, 1017 DE Amsterdam. in tukaj... Kar zapostavljali smo nekaj časa našo galerijsko dejavnost, ki je s polno paro ponovno zaživela. Medtem časom smo sicer že mar-sikaj zamudili, npr. celo vrsto raz-novrstnih razstav v galeriji ŠKUC, v kateri tenutno domuje Zmago Rus. V ICMG (Informacijskem centru Moderne galerije) so predvajali filme tujih ustvarjalcev, med drugim tudi predstavitev Hundertivasserja, s katerim smo se v Tribuni že kar dosti ukvarjali. NajnovejŠa zadeva pa je pogovor ob razstavi slikarja Zige Okorna in kiparja Jirija Kočice v čolnarni Tivolskega ribnika. Ob tej priložnosti so postavili tudi razstavo. Pogovor naj bi »odprl odgovor...«, iz tega pa seveda ni bilo nič. Tudi nič novega nismo iz-vedeli - poleg standardnih on-toloških vprašanj, ki pa niso nič posebnega. Sploh bi pripomnili, da so pogovori v ICMG izredno neproduktivni in premalo odprti za tiste, ki jih je tema toliko priteg-nila, da so se pogovora udeležili. Prebudili so se tudi v KUD-u France Prešeren in pripravili prijeten umetniško-glasbeni večer. Razstavljal je Andrej Pavlič (tokrat že tretjič v KUD-u), za glasbeno ot-voritev pa je poskrbel Lado Jakša, ki so ga navdihnili »Predniki« (tak naslov namreč nosi razstava). S pridihom mistike in mračnjaškega vzdušja smo za hip »otipali« naše korenine in se predali tenkočutnim Jakšinim zvokom, ki je v popolnem skladju s Pavličevimi deli napolnil prostor in - nas. Popolno presenečenje pa je naj-novejša razstava Pismo brez pisave v Narodnem muzeju. Poleg arheološke predstavitve krščanstva v prvih stoletjih na Slovenskem so odprli tudi popol-noma arhitekturno obnovljen atrij muzeja, ki predstavlja seveda pomembno pridobitev. Arh. Mušič je avtor projekta, na otvoritvi pa je slavnostno nastopil s svojim govorom celo dr. Andrej Capuder. Vau! Nives Klinc Univerza IgorLukšič ORGANIZIRANOST ŠTUDENTOV 1945 - 1975 2. POJEMANJE ZALETAIN USMERITEV V ŠTUDIJ (ZASTOJ PROCESA OSAMOSVAJANJA) Spomladi leta 1947 se je LŠM na drugem plenumu odre-kla svojemu v prvi vrsti po-litično manifestativnemu znacaju in se usmerila k problemu študija: kontrola opravljenih izpitov, razprava o študijskih uspehih, pro-blematika izpitnega gradiva, do-ločanje izpitnih rokov itd. 22 Foročfo 2.pUnumaLŠdstavljenih<( dinarjev je dober ponaredek SLT-jev. To pa nemogoče ni, kajti klet na Topčiderju je v tej zgodovini naredila že marsikakšen čudež. Pa lep pozdrav in eno tono tolarjev Vam želim! V Ljubljani, 10. oktobra 1991 Vaš Hamfri Bogart P.s. Kako revolucija žre svoje otroke, boste lahko videli že to soboto, ko bo ta evolucija požrla enega svojih najnadarjenejših sinov. Ali pa tudi ne. Toliko balkanske negotovosti je v slovenski politiki vendarle še ostalo. STUDE UUBUANSKE UNIVERZE! Postani poslanec svoje fakultete v študentskem parlamentiu.. Postani minister v študentski vladi... Postani predsednik študentske vlade... ŠTUDENTSKA ORGANIZACIJA UNIVERZE V LJUBLJANI RAZPISUJE VOLITVE ZA MESTA POSLANCEV V ŠTUDENTSKEM PARLAMENTU IN ODPIRA POSTOPEK ZA FORMIRANJE NOVE ŠTUDENTSKE VLADE! Kandidati morajo svoje kandidature, skupaj s potrdili o vpisu v študijsko leto 1991/92 odati na predpisanih obrazcih, ki jih dobijo na fakultetah in na sedežu ŠOU, Kersnikova 4, Lj. Kandidati morajo kandidature oddati do: - za poslanca v študentskem parlamentu do 25. 10. 1991 - za ministra v študentski vladi do 18. 10. 1991 - za predsednika študentske vlade do 13.11. 1991 volilni komisiji SOU, Kersnikova 4, Ljubljana. Za vse ostale informacije smo na voljo vsak dan med 10. in 12. uro na sedežu volilne komisije ŠOU na Kersnikovi 4, soba 109, tel.; 061/ 318-457 ali 318-561. Volilna komisija ŠOU