¥ duhovniških krempljih Po vsem svetu je znano, da države in narodi, ki se v politiki in gospodarskem oziru udinjajo duhovščini, začno propadati in se sušiti kakor drevesce, ki mu izpodjedajo črvi korenine. Pri takih narodih ni dobro skrbljeno za vero, ker se poklicani njeni varuhi bavijo s politiko in posvetnimi posli, ni poskrbljeno za državo, ker gosenice ne pustijo nobenega samostojno mislečega človeka naprej, ampak vzgajajo kimovce in podrepnike. Tako je propadla cvetoča španska in propadala je Francija, dokler so jo objedale črne gosenice. Tudi pri nas je, žal, prišlo do tega, da duhovščina gospoduje. Nekaj časa je izgledalo, da gre na bolje. Dne 18. marca pa je ubogo naše ljudstvo šlo na lim farovškim hujskačem in jim je dalo vso moč v roke. Od tistega dne je vse kakor zakleto. Vse gre navzdol in propada. Vlada, ki so jo spravili na noge klerikalci, je sestavljena iz samih radi-kalcev, ki zlorabljajo na vso moč državno upravo. Klerikalci so nam prinesli grozna nova bremena. Povišan je zemljiški davek, železniške tarife so podvojene, uvedli so zopet tlako, cene povsod rastejo, denarja manjka na vseh krajih, ubogi obrtniki ječiio pod davčnim bičem, ki ga vihti duhovščina. To je plačilo SLS slovenskemu kmetu, delavcu in obrtniku, ker so ji ti poverili zastopstvo. Gosenice žro. Duhovniki so si zvišali plače, udobno žive in še smejejo, ker ne bodo delali kuluka. Tako je 18. marec že pognal sadove, seveda ne ljudstvu, ampak politični duhovščini. Pravijo, da je neumnost najdražja stvar na svetu. In res, lahkovernost našega ljudstva ga stane težke milijone. Pravijo pa tudi, da osel ne gre dvakrat na led. In tako se širi po slovenskih krajinah spoznanje, da je politika duhovščine zavožena in škodljiva. Ljudstvo si mane oči in se sprašuje, kako je bilo mogoče, da je zaupalo klerikalni stranki. Zaman se SLS trudi odvrniti pozornost od sebe. Sicer je na nogah vse, kar leze in gre. „Domoljub" in prižnice, vse je na delu po receptu znanega žepnega tatu, ki je ukradel, začel bežati ter vpiti: Tat, tat, držite ga! Tako kriči SLS na druge, a vse to ne pomaga nič. Zmaga SLS dne 18. marca je bila tako velika, da se zaman trudi zdaj zvaliti odgovornost drugam. Koga pa naj naše ljudstvo drži? Ali naj leti za nemškimi in turškimi poslanci, ker drže vlado? Ali naj se krega nad Srbi, ki zastopajo pač svoje okraje? Ne, ljudstvo se more držati le onega, ki mu je pri roki. Drži se tistega, ki ga je volilo in mu izročilo zastopstvo Slovencev. Klerikalni poslanci vpijejo, da niso krivi, če vlečejo dnevnice po 300 dinarjev za prazen nič. Klerikalci so jo s svojo politiko zavozili in nas spravili v nesrečo. SLS je kriva, zato proč z njo! Naprednjaki po deželi! Razjasnjujte ljudstvu grehe SLS! Odpirajte mu oči, da drugič zopet ne podleže sladkim, a lažnivim klerikalnim vabam! Politični pregled Najvažnejši pojav v našem notranjem političnem življenju v zadnjem času je delo na ustvarjanju tako zvanega opozicijskega bloka, v katerem bi se nahajale pod vodstvom demokratov kot najmočnejše opozicijske stranke vse stranke, ki stojijo nasproti vladi v opoziciji. Pomen takega bloka bi bil v tem, da bi bil vladi položaj v narodni skupščini zelo otežkočen, ker bi morali prihajati na seje vsi njeni radikalski, turški in nemški poslanci, ker drugače bi se lahko vsak dan zgodilo, da dobi vlada nezaupnico in bi morala pasti. V Sofiji se nadaljujejo nedavno začeta pogajanja med Jugoslavijo in Bolgarsko. V marsikateri točki se je že dosegel sporazum. Najbrže se doseže tudi sporazum glede vprašanja državljanstva onih Macedoncev, ki se nahajajo na Bolgarskem. Ker je Bolgarska po svojem polomu leta 1918. v Macedoniji s silo odvedla na Bolgarsko veliko število Macedoncev, se bo tem najbrže priznalo naše državljanstvo in dovoljen jim bo povratek v njihovo macedonsko domovino, kjer imajo svoje družine in posestva. Onim Macedon-cem pa, ki so se že leta 1913. in poprej preselili na Bolgarsko, bo priznano bolgarsko državljanstvo. Naši koroški bratje se niso izgubili med Nemci in so še vedno zavedni Slovenci. Te dni bodo na Koroškem volitve za koroški deželni zbor in za avstrijski državni zbor in so tudi koroški Slovenci postavili svoje kandidatske liste. Ker so koroški Nemci, ki v deželi vedrijo in oblačijo, sprevideli, da je slovenska narodna zavednost tako velika, da bodo dobili Slovenci štiri poslance za koroški deželni zbor in enega v avstrijski državni zbor, so poskusili s sleparijo. Razveljaviti so hoteli slovensko kandidatsko listo za deželni zbor, češ, da ni bila pravilno sestavljena! Seveda je bil vložen takoj protest na dunajsko vlado in koroški Slovenci so odločno protestirali na številnih shodih proti tej krivični nameri. Kakor se sedaj javlja, se lista ne bo razveljavila. Koroški Slovenci bodo kot en sam mož glasovali za svojo kan- didatsko listo in pokazali svetu, da kljub za« tiranju še živijo. Še huje se godi našim bratom pod Italijo, ki hoče z ledeno neobzirnostjo uničiti vse slovensko šolstvo na uropanem nam ozemlju, Italija izvršuje strahovit pritisk na primorske Slovence in ubogo slovensko ljudstvo mora prenašati, da mu odvajajo najdražje, kar ima, njegove otroke, v italijanske šole, da napravijo tam iz njih janičarje. Tako zvana tisočletna italijanska „kultura" se kaže v ogabnem barbarstvu in nasilstvu proti našim bratom, ki stoje glede splošne prosvitljenosti višje nego stoji italijansko prebivalstvo po Italiji. Italijani bodo sicer oropali neodrešene brate njihovih šol, toda ne bodo jim ukradli njihove narodne zavednosti. Čas, ko se .jim bo vrnilo milo za drago, bo gotovo prišel. V Nemčiji se vrti kolo usode dalje. Draginja vsak dan večja. Vsled pomanjkanja so izgredi trpečega prebivalstva na dnevnem redu. Težaven bo izhod iz nemških kaotičnih razmer Sedaj ustanavljajo novo valuto, ki bi veljala poleg stare papirnate marke, ki kljub neznatni vrednosti še vedno pada. Tovarne delajo samo po par dni na teden, druge dni pa počivajo, ker nimajo dela. Delavski zaslužki so itak že majhni; če se pa dobi zaslužek samo za par dni na teden, si je lahko misliti, kaka lakota in pomanjkanje vladata v tej nekdaj tako bogati državi! Dopisi JESENICE. Prošlo nedeljo so vprizorili v tukajšnjem Katoliškem domu popoldne in zvečer Bajukovo «Miklovo Zalo». Igra je doživela velik fiasko. Nabito polna dvorana ni ob koncu dejanj prirejala prav nikakega aplavza. Da bi ne bilo turškega poveljnika, ki je res dober igralec in ki je dobro naštu-diral svojo vlogo, dalje Tresoglava ter Almi-re, ki sta bila zadovoljiva, bi bili ob tako lepi igri prav lahko zaspali. Kakor že pri prejšnjih vprizoritvah tako se je tudi pri tej opažalo, da vloge niso srečno razdeljene. Vloga Mirka, ki je ena najlepših, je bila tako slabo igrana, da bi jo vsak novinec bolje rešil. Da bi hoteli vse naštevati, bi nas pri« vedlo predaleč. Omeni naj se še Serajnik s svojim skoro mladeniškim glasom, Zala je bila preveč salonska in preliha, a Davorin je v najlepših momentih, ko bi ti moral privabiti solze v oči, povzročil po dvorani bučen, krohot. Med odmori se je čul tako vesel vrisk in krik z odra, da so se radovedneži spraševali, kaj to pomeni, in zvedeli sot da se na Pošiarina plačana. Štev. 42. Posamezna Sfev. Din V Liublfani, v petek dne 19. oktobra 1923. Leto V§. Upravništvo „Domovine" v Ljubljani, Prešernova ulica 54 Uredništvo ..Domovine", Miklošičeva cesta 16, Telefon 72 izhaja vsak petek. P n. Licealna knjiži , Il-drz. gimnazija "anska cesta l, .». vciriieino Din 6a—, polletno Din 12-celoletno Din 24-—. Mat.. katoliškem odru prav pridno pleše ob svi-ranju harmonike. Pri večerni predstavi so se pa dobri Orli tako opijanili, da je eden kot ujetnik prišel na oder v suknjiču in z bni-skim znakom na prsih. Tudi neki Turek, ki bi moral odvesti jetnico, jc pozabil nanjo ter jo pustil na odru, dočim je njega kar bliskovito vrglo za kulise. Naj za danes zadostuje. Pa se morda že še kaj oglasimo in povemo, kako širi tukajšnje Katoliško društvo svojo kulturo in izobrazuje svoje člane. SENOVO PRI RAJHENBURGU. Že leta sc je kazala potreba, da se ljudska šola v Rajhenburgu, kamor zahaja skoro večina šoloobveznih otrok iz velikega župnega okoliša, mora razbremeniti s tem, da se v tej ali oni soseski ustanovi nova šola. Odkar sc je na Senovem začelo razvijati rudniško življenje in jc zrasla nova velika kolonija, je bilo nujno potrebno, da Senovo dobi svojo šolo. Po dolgem prizadevanju tukajšnjega kraj-nega šolskega sveta, kateremu načeluje se-novski župan g. Josip škoberne, je letos končno uspelo, da si je Senovo za početek priborilo dvorazrednico. Šolski prostor je dala Trboveljska premogokopna družba v eni svojih novozgrajenih hiš, za voditeljico pa je bila nameščena gdč. Marija Smoličeva iz Ljubljane. Otvoritev se je z malo domačo svečanostjo vršila prošli ponedeljek. S tem je zaenkrat ustreženo želji tukajšnjega prebivalstva. Treba pa bo še novega prizadevanja, da se na Senovem zgradi popolna večrazred-na ljudska šola. — Prošli torek se je v raj-hciiburški farni cerkvi poročila gdč. Pavla Ravljenova iz Dovškega s trgovcem g. Fra-njom Solino. Bilo srečno! — Dnevi trgatve, ki jih imamo sedaj, so izredno lepi. Pridelek jc čisto dobre kakovosti in tudi še precej obilen. Vinogradniki so zadovoljni; vsi seveda ne, toda povprečno. Vpraša se le, kaka bo cena in kje se bodo zglasili kupci. ŠT. JERNEJ. (Prijet vlomilec.) Po daljšem času se je orožnikom v Št. Jerneju posrečilo aretirati 391etnega Karla Lichteneg-gerja, ki je rodom iz Gradca, a pristojen v Radeče. Lichtenegger je bil zasledovan zaradi vloma pri posestniku Alojziju Hribarju Doživljal gospoda Bibonefa v Parizu i. r Gospod Bibonet je bil trgovec. Prihranil si jc precejšnje premoženje in, ker je bil že precej v letih, je sklenil, da proda svojo trgovino in preživi z ženo v miru svoja stara leta. Rečeno — storjeno. Ta izprememba življenja pa ni vplivala na oba zakonska enako. Gospa Bibonet je bila vesela, da je smela sedaj brezskrbno sedeti cel dan v svoji sobi; gospod Bibonet pa je želel iti po svetu. Nekega lepega dne reče ženi: „Veš kaj, stara, meni se ljubi v svet. Kaj, bi šla midva v Pariz, kaj?" Gospa Bibonet ni verjela svojim ušesom: „Jaz, v Pariz? Kaj pa misliš!" Sklenila je roke in pogledala proti nebu, kakor da prosi, naj nebo razsvetli razum njenemu možu. Gospod Bibonet je počakal, da je minulo prvo presenečenje, potem pa je spretno zopet prišel na svojo željo. Samo da je nadomestil: Kaj, ko bi šla midva v Pariz?" z „Kaj, če tbi šel jaz v Pariz?" .. v Čelevcu pri Smarjeti, izvršenega dne 21. marca letošnjega leta. Zločinec je takrat odnesel 4000 dinarjev gotovine in umoril v hiši navzočega Hribarjevega 131etnega rejen-ca Josipa Peternela. Po zločinu je pobegnil in se klatil vsepovsod, dokler ni prišel v roke pravice. Oddan jc bil sodišču v Kostanjevici. KRIZE. Prošia je že dolga vrsta mesecev, odkar so zapustili misijonarji Križe. Misijon je potolažil mnogo ljudi, ki so bili že zelo sovražni napram župniku g. Zabukovcu. Tudi na njega je misijon dobro vplival, da je vladal pri nas nekaj časa popoln mir in se je v cerkvi slišala samo božja beseda. Toda naenkrat, kakor toča iz temnih oblakov, se je v naši cerkvi na prižnici zopet zaslišala politika. Posvetne besede se čujejo grdo v cerkvi, ker ne spadajo vanjo. Odkod zopet politika? Ali jo ukazuje škof dr. Jeglič, aii dr. Korošec, ali 21 klerikalnih poslancev, ki so nam prinesli povečanje zemljiškega davka in kuluk. Pod popolnoma zavoženo politiko SLS ječi vsa Slovenija. V črnem spominu nam ostanejo ti mešetarji z Radičem in Pa-šičem. Sedaj, ko teče voda v grlo in ko se ubogo zapeljano ljudstvo zaveda, kam so ga klerikalci dovedli, se vsa klerikalija grozno boji. Zato so pričeli zopet agitacijo s pomočjo prižnic in spovednic ter kričijo, da je vera v nevarnosti. Politika se zopet uganja v cerkvi in jo skruni. Tudi našega g. župnika vprašam: ali spada politika v božji hram? Ako hočete po pravici odgovoriti, morate reči, da ne. Politika v cerkvi pomeni, da bo vera še bolj pešala. — Opazovalec. Kmetijski glasnik NAZADOVANJE TUJE ŽIVINE. Če pride tuja živina v naše lcrajc. sc rada izprevržc. Najbolj se to pozna na mlečnosti, pa tudi na drugih njenih lastnostih, naj se že tičejo užitka ali pa rasti in vnanje postave, Tuja živina se sicer privadi, toda ona izgubi pri tem dobršen del tistih svojih lastnosti, zaradi katerih smo jo vpeljali. Kdo je temu kriv? — Ko je gospa Bibonet videla, da ne more gospoda Biboneta odvrniti od tega potovanja, se je vdala. Odločila sta, da se Bibonet napoti v Pariz, kakor hitro se napravi lepo vreme. Pred odhodom mu je žena še dala kopo dobrih svetov. Sicer sta v svojem življenju oba malo čitala; toda časopisi so mnogo pisali o nevarnostih Pariza. Bibonet je obljubil ženi, da ne bo zaupal nikomur, j II. Ko se je pripeljal gospod Bibonet v Pariz, je iskal z očmi najprej kočijaža, ki bi bil vreden zaupanja. S temi, kar jih je videl, ni bil posebno zadovoljen; zdeli so se mu sumljivi. Kljub temu se je odločil in stopil v kočijo. Slišal je bil že govoriti o neki pošteni, toda skromni gostilni v ulici Taranne. Povedal je sedaj naslov kočijažu, „Kaj? Ulica Taranne, te ni več!" mu odvrne kočijaž. Tej ulici so res izpremenili ime in se imenuje sedaj bulvar Sen-Žermen. Bibonet tega ni vedel in odgovor kočijažev je še povečal njegovo nezaupanje. „Vidiš, taki so Parižani; vedno pripravljeni, da te prevarajo," je mislil sam pri sebi. Večina nažih živinorejcev je mnenja, (za zidarje), g. Jakopič (za knjigoveze), fc Oblak (za čevljarje), g. More (za sodavičarje/, gosp. Lavtižar (za mesarje) in g. Šega (za sedlarje). O. Tomec je v imenu Društva zidarskih pomočnikov obljubil šolam denarno podporo. Končno se je sklenilo, ponovno pozvati vse zadruge, da se pismeno izjavijo za prispevek po 170 Din za vajence in da se pridružijo zadrugam, ki so sprejele predlog „Gospod, samo za trenutek, prosim," se je oglasil gospod v črni obleki. „Gre samo za formalnost. Izvolite mi povedati svoje ime.» Gospod Bibonet se je prestrašil. Njegovo ime? Zakaj? Ta bo zopet lepa! Gotovo so prišli na to, da on umrlega niti poznal ni, in sedaj ga bodo kaznovali, ker se je pre-drznil iti za neznancem celo na kraj pokopa. Pot mu je oblil čelo. «Prosim vaše ime in vaš naslov,» je ponovil gospod uljudno, „moram ju imeti na vsak način. Jaz sem notar umrlega." Podal mu je karto, na kateri je Bibonet črtal; M. Kalin, notar. Povedal je svoje ime: „Bibonet Evzebij, ulica ,Svetih očetov' številka 175." Notar je zapisal to v beležnico, se zahvalil, poklonil in odšel. Bibonet ni čakal dalje in storil isto. Kaj se bo zgodilo? Kmalu je imel polno glavo težkih slutenj. Mislil je samo na to, da čimprej zapusti Pariz. ■'•>-> V, Pripravil je bil že vse za odhod. Proti osmi uri zvečer je ravno hotel poravnati v gostilni svoj račun, kar vstopi pismonoša: ,,Za gospoda Biboneta priporočeno pismo?' .... ti šolskega odbora v vsem obsegu. Tako omogočijo, da se obrtne nadaljevalne šole, ki bi jih obiskovalo okoli 1500 vajencev in vajenk, otvorijo čim prej. Ako se vse zadruge odzovejo pozivu tega sestanka, je pričakovati, da se s pomočjo mestne občine in javnih podpornikov v Ljubljani še letos otvorijo te gotovo zelo potreb« ne šole. o Šestdesetietnica zaslužnega obrtniškega organizatorja. V Celju obhaja te dni svojo šestdesetletnico g. Ivan Rebek, znani zaslužni organizator in voditelj spodnještajer-skih obrtnikov. Danes je skoro ni na Spodnjem štajerskem obrtniške organizacije, katere bi on ne pomagal ustanoviti. Vedno neumorno in nesebično delavni g. Rebek je splošno priljubljen med vsem slovenskim obrtništvom. G. Rebek je bil med stebri celjskega slovenstva v časih, ko je bil Slovenec v Celju brezpraven. G. Rebeku želimo še mnogo let. o Obrtniki pri ministru za socialno politiko. Minister za socialno politiko dr. Peleš, ki se je mudil te dni v Ljubljani, je sprejel deputacijo ljubljanskih obrtnikov, ki je obstojala iz predsednika Deželne zveze obrtnih zadrug g. Franchettija, načelnika Zadruge kovinarjev g. Urbančiča, načelnika Zadruge vrtnarjev g. Korsike ter tajnika Trgovske in obrtniške zbornice gosp. dr. Plessa. Slednji je ministru predstavil deputacijo ter mu obrazložil težkoče, ki se delajo obrtništvu in gospodarskim krogom sploh pri izvrševanju zakonov o zavarovanju in zaščiti delavcev ter zakona o pobijanju draginje. Opozoril je ministra na vse predstavke, poslane ministrstvu, v katerih se zahteva, da se upravni stroški delavskega zavarovanja znižajo na minimum in da se temu primerno znižajo dajatve, ki občutno težijo vse pridobitne sloje. Minister je obljubil, da bo na konferenci zastopnikov gospodarskih krogov v Zagrebu, na kateri se bodo obravnavala najbolj aktiielna vprašanja delavskega zavarovanja, upošteval iz-nesene utemeljene zahteve slovenskih obrtnikov. Skušal da bo ugoditi vsem predlogom „Ravno prav, gospod Bibonet je tu," jq rekla gostilničarka. «Ah, dobro. Podpišite! Zbogom!» Bibonet je obračal pismo v rokah; ni s* ga upal odpreti, bal se je nesreče. Konce«® vendar raztrga ovoj in čita: Gospod! Prosim Vas, da se izvolite jutri do«' poldne proti 10. uri oglasiti v moji pisarni. Zadeva se tiče Vaše osebe. Vaša o a« vzočnost je neobhodno potrebna. Z odličnim spoštovanjem Podpis je bil, kakor navadno, nečitljiv, toda na levi zgoraj je bilo tiskano: M. I(aiin4 notar, ulica Rennes 208. Bibonet je bil zelo vznemirjen. Kaj mit hočejo? Saj vendar ni storil nič hudega« Sklenil je, da počaka z odpotovanjem. Drugega dne pojde k notarju. Priznal bo vse, se vrgel k njegovim nogam in prosil, da bi ta zadeva ne imela posledic. Spal je slabo. VI, ' Ze pred 10. uro je bil v ulici -Rennes« Vstopil je v pisarno kakor obsojenec v ječo, Peljali so ga v notarjevo sobo. in ugodno rešiti vse predstavke, ki so bile poslane ministi-stvu za socialno politiko in ki merijo na to, da se dvigne naša produkcija ter ustali gospodarski položaj naše države. o Vprašanje ustanovitve Obrtniške banke ? Beogradu. V Beogradu se vrše posvetovanja, kako bi se čim prej oživela misel ustanovitve obrtniške banke, ki bi dajala posojila le obrtnikom in tudi drugače pomagala obrti. Glavnica banke bi znašala 20 milijonov dinarjev. Umestno pa bi bilo, da se ta banka ne osnuje samo za srbske obrtnike nego da se ustanovi v Beogradu centrala, v drugih pokrajinah pa podružnice te banke. S tem bi bilo pomagano obrtnikom v celi državi. Stiska za kredit je velika in so zlasti mali in srednji obrtniki pri tem hudo zadeti. Gospodarstvo KMETIJSKI POUK PO DEŽELI. 'Oddelek za kmetijstvo priredi nastopna predavanja: V nedeljo 21. t. m.: Dolenja vas pri Višnji gori, o kmetijstvu; Leše pri Begunjah, o sirarstvu; črešnjevec v Beli Krajini, o od-Diri semena; Cerknica, o sadjarstvu; Vašče, d kmetijstvu; Trata, dopoldne, o živinoreji; Lučine, popoldne, o živinoreji; Dolga vas 'okraj Kočevje), o gnojenju; Trebnje, o krmljenju; Velika Poljana (Prekmurje), o kmetijstvu; Stanjevci (Prekmurje), o sadjarstvu. V sredo 24. t. m.: Dobova, o vzgoji mlečne živine. V nedeljo 28. t. m.: Velika Črnela pri Višnji gori, o živinoreji; Lesce, o zadružnem mlekarstvu; Sv. Vid (okraj Logatec), o krmljenju; Srednja Dobrava; o kmetijstvu; Mavčiče, o gnojenju; Škale pri Velenju, o živinoreji; Kapele, o živinoreji; Radenci, o kmetijstvu. _ TRŽNI PREGLED. ŽITO: Na novosadski blagovni borzi se je tržila 15. t. m. pšenica po 350 do 355 Din, ječmen po 260 Din, oves po 230 do 250 Din, turščica po okrog 220 do 260 Din, moka «0» po okrog 560 Din, otrobi po 140 Din (v ju-tinih vrečah). „Gospod, zagotavljam vas... Verjemite mi! Jaz sem pošten človek," je vzkliknil pri fstopu. „Ne dvomim," je odvrnil notar, „veseli me, da se vam je to pripetilo. Izvolite sesti in podpišite to pobotnico." - Notar je odprl predal, potegnil iz njega 10 bankovcev in jih položil na mizo. „Tu je deset tisoč frankov, izvolite pre-Jteli!" „Deset tisoč frankov! Kaj to pomeni...?" „Vi še ne veste? Baron Reben, moj rajni klijent, je že naprej vedel, da bo šlo malo ljudi za njegovim pogrebom. Zato je v svoji oporoki določil štirideset tisoč frankov tistim, ki se bodo udeležili njegovega pogreba. Kot notar jaz, seveda, ne morem biti deležen te zapuščine; pri pogrebu ste bile torej samo štiri osebe, ki ste izpolnile pogoje oporoke. iTako pride na vas deset tisoč frankov." Bibonet je strmel. Na notarjev poziv je podpisal pobotnico, vtaknil denar v žep in odšel. Na ulici se mu je zdelo, da je pijan. Deset bankovcev po tisoč frankov ga je žgalo na prsih. Bal se je, da mu jih kdo ne ukrade. Vrnil se je v svoj hotel in se ni ganil iz njega prej, kakor da je šel na vlak, ki ga je od-jpeljal proti domu. FIŽOL se je tržil istega dne na istem mestu po 530 do 535 Din. ŽIVINA: Na zagrebškem sejmu 10. t. m. so se tržili za kilogram žive teže: voli prvovrstni po 13 in pol do 15 Din, drugovrstni po 12 in pol do 13 in pol Din, tretjevrstni po 9 in pol do 11 in pol Din, bosanska živina po 9 in pol do 12 in pol Din, mlada živina prvovrstna po 12 Din, drugovrstna po 10 do 11 Din, svinje prvovrstne po 27 do 28 Din, drugovrstne po 22 in pol do 25 Din, teleta prvovrstna po 24 in pol do 25 in pol Din, drugovrstna po 23 in pol do 24 Din. KRMA: Cene na zagrebškem sejmu dne 10. t. m.: seno po 80 do 115 Din, otava po 120 do 125 Din, detelja po 115 do 135 Din za 100 kg. VINO: Cene čvrste. Kupčija postaja živahnejša. V Vršcu se je prodajalo lOodstotno vino po 3 Din 25 par za liter. Letošnja por-tugalka na Dolenjskem se trži po 7 do 8 in pol Din. Cene pa še niso ustaljene. Trgatev na Slovenskem je končno glede kakovosti mnogo bolje uspela, nego se je pričakovalo, in vsebuje mošt zadostno množino sladkorja. HMELJ: Neprodanega hmelja že ni več mnogo v Savinjski dolini. Cene so čvrste. Prošli teden je bila prodana ena največjih partij po 138 Din za kilogram. = Vrednost našega denarja. Dne 15. t. m. se je dobilo na zagrebški borzi (v devizah): 100 avstrijskih kron za nad 12 par, 100 madžarskih kron za 48 do 50 par, 100 italijanskih lir za 390 do 392 Din, 1 dolar za 84 Din 75 par do 85 Din 50 par, 100 češkoslovaških kron za 256 Din 75 par do 259 Din. — Obtok bankovcev v naši državi je znašal 8. t. m. 6 milijard 700 tisoč dinarjev. — Naš izvoz je letos precej narasel in se računa, da bo dosegel vrednost 4 milijard dinarjev. = Sladkor za zboljšanje vina. Poljedelsko ministrstvo je svoječasno zabranilo uvoz sladkorja za zboljšanje vina, češ, da imamo dovolj dobrih vin. Sedaj pa javljajo, da je ministrstvo dovolilo vinogradniškemu dru-i štvu v Konavlih uvoz dveh vagonov slad- Zvonko Ermenc: Mladost v celici I. Temne cunje modrikastih oblakov drve v divjem diru nad mestom. Videti je, kakor da vro iz bližnjega pogorja, katerega temena so zavita v neprodirno črnino nevihte. Vrtinci smeti se zaganjajo v vrhove košatih kostanjev ob ulicah, da se zvijajo v vršečem strahu, da mahedrajo vrhovi kakor ogromne metle, pometajoče oblake prahu. V šum viharja se mešajo bronasti glasovi iz mestnih zvonikov, naznanjajoči poldanski čas. Zapirajo se trgovine, uradi in šole su-jejo množice ljudi na ulice. Vse hiti v babilonskem dirindaju proti stanovanjem. Padajo že prve kaplje. V nekaj minutah so izpraznjene ulice, potoki dežja štropotajo po trdem tlaku. Ob zaprtem oknu prvega nadstropja starinskega samostana sloni mlad menih, opazujoč divjanje, naravnih sil. šipe zvene pod udarci kapelj, kakor da nalahno brenka nevidna roka po uglašenem klavirju. Kadar pretrga mračno obzorje krvav blisk, zažare mlade otožne menihove oči v čudnem ognju. korja za zboljšanje vina, ki je pod 9 stopinjami. To pomeni torej indirektni preklic omenjene zabrane. = Nov premogovnik na štajerskem. Na Pragerskem se bo otvoril nov premogovnik, ki ma po zatrdilu strokovnjakov prav dober premog (5000 kalorij). Premoga je toliko, da se bo lahko kopal najmanj 200 let. = Cene v Nemčiji strahovito naraščajo in ne bo dolgo, ko se ne bo več računalo niti v milijonih, temveč le še v milijardah. Boljši kruh stane že pol milijarde, par podplatov celo štiri in pol milijarde mark. To so cene, o katerih se jim v Nemčiji pred enim letom ni niti sanjalo. Beležke 4- Slovenske radikalije bo kmalu konec. V slovensko radikal i jo so prišli na lepe obljube ljudje, zvabljeni od vseh mogočih strank, razni politični pustolovci, koritarji in drugi, ki so si obetali od radikalije razne koristi. Ker vse te ljudi ne veže nikako skupno politično naziranje, je razumljivo, da so v ljubosumnosti in zavidljivosti začeli rovati drug proti drugemu. Ako je kak beograjski radikalski gospod katerega voditeljev slovenske radikalije preveč prijazno pogledal, je bil že drug nevoščljiv in se je bal, da bi prvi dobil kako darilo, na katerega bi potem ta ne mogel več reflektirati. Pri takih razmerah v slovenski radikaliji ni bilo nič nepričakovanega, da je počilo in da so se že itak maloštevilni slovenski radikali še razcepili v ljubljansko visoko radikalijo in pa puntarsko ra-dikalijo, katero vodi znani štefanovič. Zanimiva je ta borba med obema strujama zlasti zato, ker je čisto neobičajna za naš evropski okus, in silno spominja na indijanske in zamorske običaje. Visoki radikali se proti pun-tarjem poslužujejo celo državnih organov. V stanovanje obeh izključenih tajnikov šte-fanoviča in Podbevška so enostavno vlomili ter odnesli neke spise. Posebno je zanimivo, da so vrgli Štelanoviča iz strankine pisarne, katere najemnik je on sam. Ko je bil odsoten, so mu zabarikadirali vrata, katera pa je on Zdi se, da je šinilo hrumeče življenje v samostansko tihoto. Vedno silneje lije dež, vedno močneje rohni grom v oblakih. Ceste se spreminjajo v rjave struge. V tem divjem metežu nevihte priteče izza samostana mlad gospod, noseč na rokah dečka, zavitega v površnik. Glavo ima sklonjeno nad dečkovo glavico, da se ne zmočijo obilni črni kodri, ki hudomušno silijo izpod površnika. Onstran ceste zagleda odprto vežo. Par skokov in oče si oddahne v varnem zavetju. Dečka postavi previdno na tla in si otrese mokro obleko. Pri tem pa se je obrnil proti samostanu. Menih ostrmi. Mladi mož je njegov sošolec, najboljši prijatelj iz gimnazije. On — oče tega angelčka? Nekaj kakor zavist stisne menihu srce, z napetostjo opazuje sleherno potezo, sleherni gib davnega prijatelja. Začudeno strme otrokove oči v podeči se dež, gosti kodri vihrajo v rezkem pišu. Oče se skloni k otroku. in prime glavico z obema rokama. Otrok veselo čeblja in oče mu prikimava. Malček vzame z očetove glave široko-krajni klobuk ter si ga posadi na glavo, nakar mu oče pomoli pod nos žepno ogledalce; oba se zasmejeta čudni sliki v zrcalu. Zvonki vlomil, čira se je zopet odstranil in kesnejel vrnil, je našel trdnjavo zasedeno od močne čete policije. Tako se v Sloveniji doslej še niso vršili politični boji. Radikalija, ki je že v Srbiji znana po svojih posebnih navadah in korupciji, je prav enaka v Sloveniji. Enaki se vedno najdejo. Take luštne navade označujejo ponekod tudi za balkanizem. Žalostno je le to, da takšni dogodki ne ostanejo samo med nami, temveč nam delaio «čast» tudi v inozemstvu. -f Kako nas imajo za neumne. «Domo-ljub», list za poneumnjevanje že tako dovolj udarjenih tercijalk in farovških podrepnikov, piše o stvareh, ki so tako neumne, da se morajo tudi najbolj zaplankani Marijini devici odpreti oči. Tako trdi «Domoljub», da je «Pucelj-Žerjavov centralizem* zakrivil protislovenske šolske odredbe v Italiji. Kaj sploh pomeni «Pucelj-Žerjavov centralizem*? Ne dr. Žerjav ne Pucelj nista povzročila nika-kega centralizma, ne v Jugoslaviji, še manj pa takšnega, ki bi povzročil preganjanje Slovencev v Italiji. «Domoljubu» je seveda le na tem, da vrže med svoje ovčice, o katerih ve, da so glede brihtnosti bolj sumljivega značaja, neko besedo, ki pomeni zanje toliko kakor za deco bav-bav. Kakor si deca ni prav na jasnem, kaj jc bav - bav, tako tudi «Domoljubovi» somišljeniki ne premišljujejo dosti, kaj je centralizem, oziroma si ga prav gotovo napačno tolmačijo. Vidov-danska ustava, pri kateri sta sodelovala dr. Žerjav in Pucelj, ni centralistična v onem slabem smislu, ki ga podtikajo klerikalci, ker predvideva enakopravnost vseh plemen in slojev ter razdeljuje državo na oblasti, v katerih se upoštevajo krajevne posebnosti. Vi-dovdanska ustava še danes ni izvedena, pač pa imamo po zaslugi klerikalcev samoradi-kalski režim, ki o enakopravnosti ne mara slišati ničesar. To, da so klerikalci podpisali Markov protokol in v sovraštvu proti demokratom, ki so edini za enakopravnost vseh plemen, omogočili priti radikalcem na krmilo, naj bi povedal -»Domoljub* svojim ljudem. Novosti * Razpust tržaškega planinskega društva. Italijanske oblasti sistematično in brezobzirno delajo na to, da slovensko prebivalstvo v zasedenem ozemlju oropajo slovenskih šol, njihovih kulturnih ustanov in sploh vseh pravic. Te dni so italijanske oblasti razpustile Slovensko planinsko društvo v Trstu, in to na ovadbo, da skrivajo Slovenci orožje in municijo v podzemski jami Dimnici v Slivju, za kar da je društvo odgovorno. Seveda je ta ovadba bila le pretveza za izvršitev nasilja. Gotovo nihče ne verjame, da bi Slovenci res tam skrivali kakšno orožje. Za vsa ta nasilja bo prišlo povračilo. * Lavantinski škof dr. Karlin je imenovan za upravitelja onega dela sekovske škofije, ki je po mirovni pogodbi pripadel naši kraljevini, to so župnija Kapla, Sv. Duh na Ostrem vrhu, Apače in del Cmureka. * Predsednik češkoslovaške republike Ma-saryk pride v Beograd. Listi javljajo, da prispe predsednik češkoslovaške republike Ma-saryk še to jesen v Beograd. * Prvi slovenski župan v Ptuj«. Po od-stopitvi župana Losinschegga je bil izvoljen za župana zaveden narodnjak g, Blažek. * Goriško nadškofijo hočejo odpraviti. Goriško in videmsko časopisje se že nekaj časa sem prav pogostoma bavi z goriškim nadškofom dr. Sedejem, a v zadnjem času se je tej gonji priključil tudi tržaški «Piccolo». Namen te gonje je, strmoglaviti nadškofa Sedeja kot Slovenca. Z njim pa naj bi prenehala tudi goriška nadškofija. V Vatikanu so pridno na poslu, da se čim prej izvrši eno in drugo. Našemu narodu besno sovražna politika Svete Stolice je popolnoma v skladu s temi načrti. Goriška nadškofija naj bi se po njihovih načrtih podredila videmski nadško-fiji ali pa naj bi Trst postal sedež sirogo nacionalnega italijanskega nadškofa, ki bi imel nalogo, da ukroti Hrvate in Slovence tudi v cerkvi. Torej je tudi papež sovražen našemu bednemu narodu, ki se nahaja pod laškim bičem. * Za mesto celjskega opata se poteguje voditelj SLS minister n. r. dr. Anton Korošec. smeh prodre kljub šumenju viharja skozi debeli samostanski zid do ušes mladega patra. Zaradi hladu je gospod skrbno zavil otroka v površnik, in ker je dež malo ponehal, se odpravi z njim v nasprotno ulico. Še je gledal menih za njima, potem pa se je z bolestnim vzdihom zgrudil na stol. «0, da si moje, zlato dete!» je dahnilo v globini srca, ustnice pa so ostale neme. Ko je zakril hišni ogel ljubeči se srci, sc mu je zazdelo, da se je pogreznilo nekaj lepega, da se je odtrgalo od srca in strmoglavilo v prepad pozabljivosti. II. Mladi pater, sin uboge perice, je preživel mirno mladost. V šesti gimnaziji je bil, pa še ni okusil ljubezni. Pokojna narava njegova je vedno želela miru, da bi nemoteno živela in delala. Takrat pa mu je umrla mati. Zapuščeni sin je razodel spovedniku željo, da bi vstopil v samostan. Blagi mož ga je poznal precej dobro, dobro je menil z njim, svetoval mu je, naj le vstopi v redovniški stan. Tu najde mir, pa tudi svoje študije lahko dovrši, ki bi mu zunaj bile otežkočene. Ubogal ga je, sledil svetu in oblekel rjavo meniško lialjo, Minulo je leto, minuli dve, pokoja samostanskega se je navadil, lepega dne je bil maziljen za mašnika. Toda mladost je dremala v njegovih udih. Tajno je živela kri, da tem silneje bruhne ob majhnem dotiku roke življenja na dan. In ta trenutek je prišel. Srečal je pred nedavnim časom tega svojega sošolca, ki mu je predstavil svojo ženo. Po kratkem pogovoru, ki je trajal samo par minut, so se ločili. Sreča je žarela v prijateljevih očeh, tesno se ga oklepajoča je stopala ob njegovi strani srečna žena. Takrat je prvič zašumelo v njem življenje. Padla je koprena, spoznal je, da se je pre-! naglil, da je drug človek, kakor je mislil sam o sebi. Izprevidel je, da je tudi on človek, da življenje ne bo šlo mimo njega, ne da bi se ga dotaknilo. Nič več ga ni zanimala molitev, zbal se je prej tako ljubljene samote, tihi samostanski koridori so se mu zazdeli ječa. Pričel je hirati. Današnji dogodek ga je siri popolnoma. Vsa njegova notranjost je zagledala v sebi svojega največjega sovražnika. Videl je tiho, veliko srečo prijateljevo, spoznal, da bi tudi on bil lahko enako srečen, toda z ne--i * Za slovenskega referenta v prosvetnem ministrstvu je imenovan g. Pavel Flere. * Minister za socialno politiko dr. Peleš se je mudil te dni v Ljubljani. * Komisija za oceno okupacijske škode je začela s svojim poslovanjem na ozemlju Slovenije dne 15. oktobra, in sicer v Logatcu. Ista komisija bo za tem prešla na laško ozemlje, kjer bo obračunala okupacijske škode, ki so jih utrpeli naši državljani. Pozivajo se vsi, ki so škodo, povzročeno na laškem ozemlju, prijavili direktno italijanskim oblastim, da do 15. novembra t. 1. obnovijo prijavo ministrstvu za socijalno politiko potom oddelka za socijalno skrbstvo v Ljubljani. V prijavi je navesti kraj, kje je škoda nastala, kakovost škode, okolnosti, ki so jo povzročile, in po možnosti točen datum prijave italijanskim oblastem. * Slovaško narodno stranko so ustanovili vojvodinski Slovaki, ki razpolagajo po njihovem zatrdilu z 12.000 volilci. V Novem Sadu nameravajo izdajati svoj dnevnik. Njihovo središče je v Petrovcu, ki je znano hmeljsko središče v Bački. * Kaznovano obrekovanje. Pred radovljiškim okrajnim sodiščem je bil obsojen na 14dnevni zapor klerikalni agitator Ivan Iskra, ki je za časa letošnjih volitev očital Ivanu Ažmanu iz Hraš, Langušu in Cvaru, da so bili avstrijski konfidenti. Iskra je skušal nastopiti dokaz resnice, ki se mu pa je popolnoma ponesrečil. * Visoko narasla Drava. Iz /Maribora poročajo, da je v ponedeljek zjutraj Drava nepričakovano močno narasla. Valovi so valili s seboj razni odplovljeni materijah Vse kaže, da je bilo v gornjem teku Drave veliko neurje. * Potresov v Dalmaciji še ni konec. Dne 10. t. m. popoldne se je v šibeniškj okolici zopet čutil močan potresni sunek ki je trajal le par sekund. Drugi rahlejši sunek je bil pozno v noči. Škode ni bilo nikake. Le nekoliko strahu je bilo. " Zrakoplovska nesreča pri Trst«. Trije italijanski vojaški zrakoplovi, ki so 11. t. m. popoldne odpluli iz Pulja proti Benetkam, da bi se udeležili fašistovskih slovesnosti, so se zvečer ponesrečili pri Trstu. Dva sta padla premišljenim korakom je končano, uničeno vse. III. Po samostanskih hodnikih hodi leta in leta molčeč, sključen menih z zamazano modro knjigo. Ta knjiga jc njegov edini bre-vir, ne pogleda nobenega drugega molitve-nika. Če ga ne vidi nikdo, se stisne v kot, lista nekaj časa po knjigi, pa se zatopi v či-tanje. Često se solzi nesrečni menih, prebirajoč nesrečo in tožbe ubogega goriškega slavca Gregorčiča. Vedno pa, kadar jo zapre, jo poljubi, mrmrajoč besede: «Ubogi moj brat v trpljenju!* Sobratje menihi pa pravijo, da je pater Emerik blazen. Obračun. Na občinski hiši neke kranjske občine je pregledal klepar strelovod in računal: za plezanje na vrh strehe 50 Din, za pregled strelovoda 50 Din in za plezanje nazai 30 Din. Župan pregleda račun in pripomni: «Za plezanje na streho in pregled strelovoda se račun odobri, ker je to v interesu občine, a račun za plezanje nazaj s strehe se ne more odobriti, ker je to v interesu samega kleparja. na Ha pri Trstu, tretji pa v morje. Pri prvih dveh sta bila pilota težko ranjena, dotirn se je pilot tretjega zrakoplova rešil. * Ciganska nadlega. Te dni se je priklatila s hrvaške strani na Laverco ciganska tolpa, broječa 30 oseb. Pripeljali so se na osmih dvovprežnih vozovih, katere so zapeljali na travnik posestnika Strežka. Tisto noč je bilo takoj izvršenih več tatvin. Na prijavo oškodovancev so orožniki prignali celo delo-mržno tolpo v Ljubljano na policijo, ker so pridržali 15 teli ptičev in ptic. Ostale pa so dirigirali nazaj na Hrvaško/Veselo je cigansko življenje! * Roparski napad ob meji. V noči med 7. in 8. t. m. je šel občinski redar Mihael Menart iz Martinj hriba proti Dolnjemu Logatcu. Pri pokopališču pa sta iz teme nenadoma skočila predenj dva neznanca in kričala: «Daj novac!» K sreči je imel občinski redar samokres, ki ga je iz previdnosti radi samotne poti vzel s seboj. Siražnik je izpro-žil samokres na slepo, česar sta se napadalca prestrašila in zbežala. * Izsledena tihotapska družba. Odkar je naša meja bolj zastražena, se je začelo razvijati tihotapstvo na železnici. Ne le avstrijski železničarji, temveč tudi potniki, zlasti v tako zvanih tranzitnih vlakih, ki vozijo iz Gradca preko Maribora v Celovec, se bayijo s tihotapstvom na debelo. Te dni so odkrili dobro organizirano družbo tihotapcev, ki jih vzdržuje dunajska tvrdka Kranzler. V tranzitnem vlaku so našli pri neki Pavli Supanc iz Maribora 23 kg cigaretnega papirja brez predpisanega spremnega lista. Bila je seveda aretirana. Takoj na to se je zglasil pri policiji agent tvrdke Kranzler in hotel posredovati, da bi rešil Supančevo, toda policija je tudi njega zaprla. Večina takih tihotapcev ima v gozdovih ob železnici svoje dogovorjene zaveznike, katerim vrže iz vlaka zavoje. V tem pogledu je zlasti limbuški gozd na glasu, da je pripraven za metanje zavojev. * Vaška bitka. Te dni so se pri Gornji Kungoti zopet enkrat hudo stepli. Viničarski sin Anton Marhold je pr M obiskat k posestniku Elsniku svojega tovariša Franca Gamzerja. Kmalu pa sta se tovariša sprla in Garnzer je brez vsega udaril Marholda s pestjo po desnem očesu. Ta je pograbil nož in ga zasadil napadalcu v hrbet. Posestnik Elsnik je hotel napadalca pomiriti, toda Marhold se je obrnil z nožem proti njemu in mu razrezal trebuh, tako da mu je izstopilo drobovje. Morali so ga prepeljati v mariborsko bolnico. go koristil. Prišel je pred sodišče in dobil štiri mesece težke pokore. * V Prevojah pri Kamnika je v samomorilnem namenu pila lizol 181etna posest-nikova hčerka Marija Avbel. V nezavestnem stanju so jo prepeljali v bolnico, kjer so ji izprali želodec in jo rešili gotove smrti. * V Zgornjem Podložu so pred nekaj dnevi udrli neznani tatovi v stanovanje Matevža Tominca ter mu odnesli tri moške obleke, dve srebrni uri z verižicami, krzneno žensko jopo, črno krilo in 71 srebrnih kron. * V Radvanju je minilo nedeljo pogorelo gospodarsko poslopje gostilničarja Šlauerja. Mariborskemu gasilnemu društvu sc je posrečilo ogenj omejiti. * V Hrastniku se je ubil tovarniški delavec Žlindra. Vračal se je v temi domov in je na nekem mosfu, ki ima slabo narejeno ograjo, padel v potok in obležal mrtev. * Na Bregu pri Celju je bilo te dni ponoči vlomljeno pri gostilničarju Josipu Božiču. Tatovi so odnesli bogat plen in napravili za okrog 7500 dinarjev škode. Iz raznih krajev * V Tomaževem je 701etnega vžitkarja Janeza štembova udaril lastni sin dvakrat po glavi tako močno, da je moral oče iskati pomoči v bolnici. * V Dobrovi je pri nabiranju želoda padel s hrasta Vinko Mravlje in dobil večje notranje poškodbe. * V Preserjih si je pri delu poškodoval levo roko Franc Pcr, delavec v Staretovi tovarni. * V Zamostccu je umrl splošno priljubljeni učitelj g. Ivan Bartol v cvetu svoje mladosti. Blag mu spomin! * V Gorenji vasi so zasačili Jerneja Er-javška, ko je prišel iz hiše Franca Kepica z velikim svežnjem na rami. Skočili so za' njim, toda fant je vrgel sveženj proč in zbežal. V svežnju so našli več obleke, perila, čevlje in srebrno uro z verižico. Beg pa mu ni za dol- Zdravstvo NEGOVANJE TELESA. Na negovanje telesa se pri nas na kmetih kakor v gotovi meri tudi v mestih skoro ne polaga nikake važnosti. V navadi še ni povsod niti redno vsakdanje umivanje rok in obraza, še manj se misli seveda na umivanje celega telesa. To vse pa je za naše zdravje neobhodno potrebno. Sto in sto večjih in manjših bolezni bi izostalo, ako bi pazili na čistost telesa. Kožo je treba redno očistiti potu in umazanosti. Zlasti mora biti telesno negovanje pri delavcih, ki delajo naporna dela, večje nego pri onih, ki opravljajo lažje posle. Pri težkem delu je namreč izločevanje potu posebno silno, znojne kože pa se prime prah in sploh umazanost. Umazanost na koži ovira kožo pri njenih velevažnih opravilih: skozi kožo, ki ima vse polno silno majhnih, prostemu očesu nevidnih luknjic, se vrši neprestano nekako izdiha-vanje, pri čemer izparivajo vodne pare in ogljenčeva kislina; skozi kožo se izločuje znoj, ki je strupen; dalje se v koži nahaja tudi naš tipalni čut, in sicer v kožnih živcih. Ako torej kože ne umivamo, se ovirajo za zdravje potrebna opravila kože in postane čiovek slaboten ter podvržen boleznim. Umazane roke pa so še posebej škodljive zdravji;. Z umazanimi rokami se lahko prenesejo povzročitelji bolezni, ki se nabirajo v umazanosti, s človeka na človeka, z umazanimi rokami škodujemo lahko tudi samim sebi s tem, da primemo jestvine ter spravimo tako v usta tudi strupene snovi in povzročitelje bolezni, ki vdro skozi ustno sluznico mnogo laže v telo nego skozi zunanjo kožo. Mnogi stočejo, češ, cla je bolezen kar nenadoma skočila vanje. Ako bi čistili svoje telo, bi jim bila prihranjena marsikatera bridka ura in često tudi prezgodnja smrt. Zato naj nam velja pravilo: roke in obraz si je treba skrbno umiti zlasti vsak večer, preden gremo spat, in vsako jutro, ko vstanemo; ravno tako si je treba temeljito umiti roke pred vsako jedjo brez izjeme, posebno, ako jed prijemljemo, dalje po vsakem delu, pri katerem smo si roke onečedili. Dalje si je treba vsak teden vsaj enkrat umiti noge, vsak mesec ali vsaj vsaka dva meseca pa ves život. H koži spadajo tudi lasje iti nohti. Umiti si moraš od časa do časa lase, nohte si moraš čistiti vedno, ker se v črnini, ki se zbira za nohti, nahajajo zelo rade strupene snovi in povzročitelji bolezni. Saj so znani že slučaji, cla se je od praske z nohtom zastrupila kri. Torej tudi ne praskajmo se z nohti in ne grizmo jih. Najbolje je, če si nohte tako porežemo, da se ne tnore zbirati za njimi blato. Posebno se moramo bati tudi uši, katerih so pri nas zlasti otroške glave vedno polne. Ne samo, da so uši nekaj ostudnega, temveč povzročajo te, posebno če se zelo razmnože, neprijetne kožne bolezni. Tudi druge nalezljive bolezni prenašajo uši, kar so zdravniki mogli ugotoviti zlasti za časa vojne. Uši pa se ne zarede same od sebe, kakor mislijo preprosti ljudje, temveč se prenesejo od osebe na osebo in se plodijo tako kot druge živali. Kdor dobi uši, mora gledati, da jih čim prej odpravi. Oseba, ki se v tem pogledu zanemarja, pač ni vredna, da nosi ime človek. Kar se tiče brade in britja, se pri nas tudi premalo pazi na snago. Ena britev služi mnogokrat vsem vaščanom za britje, ne da bi se vsakokrat pred uporabo razkužila. Ako ni pri roki kake razkuževalne tekočine, naj se britev vsaj vsakokrat za vsako osebo te« temeljito umije in še temeljiteje obriše v čisto obrisačo. Z britvijo se zlasti prenašajo lisaji in druge opasne kužne bolezni. Torej čistost v vsakem oziru, pa ne samo površna snaga, temveč se je treba gornjih pravil držati temeljito. K koncu pa še opozorilo: ogibljimo se nesnažnih ljudi, zlasti počistimo vedno temeljito za berači, ki pridejo k hiši in sede ali za pečjo ali na kakem drugem prostoru. Zanimivosti KULTURA PRED KRISTUSOVIM ROJSTVOM. Nam se zdi, kakor cla v starih časih ni bilo velikih naprav ter da niso znali izrabiti kemičnih in fizikalnih sredstev. Da se čita-telji uverijo o visoki kulturi starih narodov, navajamo nastopne primere: Take je n pr. že za časa jeruzalemskega kralja Hiskije, to je sedem stoletij pred Kristusom, obstojal predor, imenovan Siloah, kt je deloma še danes ohranjen. Predor je izvrtan v skalovju ter je dolg 535 metrov. Istotako je znan neki predor v Palestini, ki poteka iz prve polovice drugega stoletja pred Kristusom. Tudi strelovode so že poznali takrat. Njihova oblika pa je bila seveda silno neokretna. Iznašli so strelovod Egipčani leta 1300. pred Kristovim rojstvom. Tako je egipčanski kralj Ramses II. uporabljal za strelovod pozlačene droge, ki jih je postavil na vrh poslopja. Istotako so grški in rimski svečeniki s pomočjo železnih palic vabili bliske in često,bili ubiti. Vsa težava je obstojala v tem, da so zuali sicer privabljati strelo, a je ne odvajati. Prometna sredstva v starih časih niso bila tako slaba. Poročila so dospela iz Anti-ohije v Carigrad v šestih dneh. Cezar je s svojo armado prekoračil dnevno 150 km. Vest o umoru Maksima je prišla iz Ogleja v Rim v štirih dneh, kar pomeni, da je kurir moral prepotovati dnevno 200 km. Najhitrejše potovanje je bilo, ko je Tiberij potoval iz Pavije v Germanijo, da obišče na smrt bolnega Druza. Tiberij je prepotoval 290 km dnevno in ie moral izmenjali celo vrsto konj. Seveda so se taka brza potovanja vršila na konjih. Nasprotno pa je bilo takrat potovanje na morju silno počasno ter vrhu tega zelo opasno. Tudi elektriko so že poznali v starih časih in jo uporabljali za zdravilo proti glavobolu. Poznali so tudi umetne noge in roke, celo umetne nosove in ušesa. V nekem londonskem muzeju se nahaja taka stara proteza noge, ki je bila najdena v nekem grobu na otoku Kapri. Dotični grob je izza leta 300. pred Kristusom. V starih časih so poznali istotako razne avtomate. V drugem stoletju pred Kristusom so imeli po svetiščih avtomate z blagoslovljeno vodo. Ako se je v avtomat spustil novec, je iztekla gotova količina vode. Zgodo-vinopisci pripovedujejo, da je imel rimski cesar Teofil na obeh straneh svojega prestola dva zlata leva. Kadar se je vsedel na prestol, so se levi dvignili, zatulili in zopet odšli na svoje mesto. Ženstvo bo zanimalo, da so se že dve stoletji pred Kristusom nosili stezniki in da so že takrat poznali pod vratom izrezane obleke. To se vidi iz nekaterih ženskih kipov, ki so bili izkopani v Italiji. Ženske obleke nekaterih teh kipov so takšne, da so skoro popolnoma enake današnjim modernim oblekam. Stari časi so potemtakem poznali že marsikaj, kar se je danes le izpopolnilo. Nič ni torej popolnoma novo pod solncem. BAJKA O HERKULU. Herkul je dovršil svojih šest del in bi moral pričeti s sedmim. Osnažiti je namreč moral Avgijev hlev. Delo ni bilo^baš prijetno, dasi ne najtežje. Tritisoč volov je stalo tam trideset let, ne da bi se kdo drznil, osnažiti hlev. To delo pač ni bilo lepo, a kaj, ko ga je sprejel. Najprej je poskusil z lopato in metlo. Tedaj pa vstane po hlevu tuljenje; tritisoč volov je tulilo naenkrat. "Pusti nam naše blato! To je naše lastno blato!» «Ne vprašam vas o tem,» je odvrnil Herkul in odmetaval gnoj. «Pusti nam naše blato,» so tulili voli in obrnili rogove proti njemu. Ne, niso smeli obdržati gnoja. Nabil jih je z lopato po rogovih, da so molčali. In vihtel je dalje lopato, da je bil ves umazan. Zdaj so ga hoteli voli zasramovati «Glejte ga umazanca!« so rekli. «Vi, vi ste umazanci,» je odgovoril Herkul; «saj nisem jaz oče tega blata; če se pa umažem, ko ga kidam, to pač ni moja stvar.» Voli so molčali. Tedaj so pa zlezli gov-njači na površje, ki so stanovali v blatnih kupih. vPusti nam naše kupe blata,» so mrmrali. «Saj to niso vaši kupi,» je rekel Herkul. «Voli so jih vendar napravili.» ♦Seveda, ampak nas zebe, če jih zmečeš ven.» ♦Delajte, pa vas ne bo zeblo.» Delajte! Zvečer, ko je šel Herkul spat, so zvalili znova v hlev vse, kar je čez dan ski-dal; prihodnje jutro je bil hlev ravno tak kakor prej. Tedaj se je Herkul ujezil. «Tti ne pomaga drugo, kakor spustiti vodo v hlev.» Ko so voli čuli besedo o vodi, ki je že trideset let niso videli, je nastal tak hrušč in tuienje, da so govnjači, ki se le v mraku po- kažejo, zleteli in poiskali varstva na vdovskih hrbtih. Toda Herkul se ni bal, nego je spustil vodo in brizgnila sta v hlev dva toka, ki sta preplavila tla. ♦Ljudski sovražnik je,» so tulili voli. «Družbo hoče uničiti, celo zemljo bo z vodo pokončal.» ♦Tega nočem,» je rekel Herkul, «samo blato bi rad spravil pod vodo. Tudi ljudski sovražnik nisem, pač pa sovražnih volov in govnjačev.» Ko je bilo vse končano, je odšel, legel in zaspal. «Kako bi se maščevali?« so vprašali voli. Kaj imamo orožje, ki bi mu kaj prizadejalo? Rogovi ne zmorejo tega.» •»Obrnetajmo ga z govnom,» je rekel bik. «Potem se pa umije,» je odvrnil njegov sosed. Prerešetavali so to vprašanje in ko so vsi voli staknili skupaj svoje pametne butice, so spoznali, da nimajo nobenega orožja, ki bi z njim poplačali Herkula, kar jim je s*oril. A neki govnjač, ki je čul cel razgovor, je dobil idejo. Bila je zelo stara, zato so jo voli poslušali. «Dobro bi bilo, če bi ga z njegovim lastnim orožjem udarili.» Z njegovim orožjem! To je bil bat; tega pa ni mogel nihče dvigniti. Torej je bila to neumna ideja, dasi je bila stara. < Spravite ga pod vodo, razumeli,» se je vmešal nek drug govnjač. «Spravite ga pod vodo, kakor je on napravi! z našim hlevom.» O, to bi bilo nekaj! To je bilo njegovo lastno orožje. Toda voda! Kje vzeti vodo? Govnjač je šepnil biku nekaj na uho; ta se je sklonil k sosedu in kmalu so vedeli vsi voli, odkod naj vzamejo vodo; a glasno niso hoteli tega povedati, ker so bili zdaj tako čisti. Herkul se je zbudil, ker ga je /alila umazana voda. Toda vedel si je pomagati Splezal je na svoj bat, ki je bil iz oljkinega lesa, in je torej plaval kakor olje. Zaradi zelo naravnih razlogov je vodni dotok kmalu prenehal in Herkul je obsedel na suhem. Potem je šel v hlev in dvignil v jezi svoj bat. Toda premislil se je. «Uši ne pobijamo s kladvom. Seveda bi se vi ravno tako poslužili čiste vode, kakor sem se je jaz poslulil. Toda vseeno; voli ostanejo voli. Če vas zdaj nabijem po zadnjicah, ker ste se na tako malenkosten način maščevali nad menoj, mi ne prihajajte pozneje, češ, da sem se maščeval nad vami. Jaz se ne maščujem, nego kaznujem.« In nabil je vse vole po zadnjicah, vseh tri tisoč; le govnjače je pustil v miru. Od tega časa so vsi voli zadaj preklani in vedno, kadar hoče kdo osnažiti hlev, dvignejo rep v zrak. Avgust Strindberg. doseljenci so prispeli iz Dalmacije pred 600 leti, tako da tudi najstarejši med njimi nimajo nikakega ustnega izročila o svojem prihodu J vedo le, da njihova kolonija izvira iz Dalmacije in da govore hrvatski. Ko je italijanski kralj Viktor Emanuel obiskal lani mesto Campobasso, so ga med drugimi dočakali tudi zastopniki teh treh vasi. Kralj se je razgovarjal z njimi in se zlasti čudil pripombi, da otroci teh zanimivih Italijanov v sredi Italije ne znajo italijanski, preden ne pridejo v šolo. V razgovor se je vmešala tudi italijanska kraljica, ki je, kakor znano, bivša črnogorska princezinja, ter je govorila z njimi v njihovem jeziku, kar je preproste kmete silno razveselilo. Ti kmetje se čutijo drugače popolnoma Italijane in smatrajo Italijo za svojo edino domovino, vendar pa svojega jugoslovanskega narečja ne opustijo. JUGOSLOVANSKA KOLONIJA V JUŽNI ITALIJI. V južnoitalijanski pokrajini Molise, blizu Jadranskega morja, se nahajajo tri jugoslovanske vasi: Agneviva, Collecroci in San Fe-lice Slavo. Prebivalcev štejejo 5000. Vsi ti slovanski kmetje govore med sabo narečje, ki je podobno dalmatinski čakavščini, a z okoliškimi kmeti govore italijanski. Zanimivo je, da je v osrčju Italije ostala nepoitalijančena tako majhna slavanska kolonija, kjer otroci, preden ne pridejo v šolo, sploh ne razumejo italijanskega jezika. Ti DEVET DNI ŽIVI ZAKOPANI. Pred štirinajstimi dnevi se je zgodila v rudniku Falkirku na Škotskem težita nesreča. Voda je udrla v rove in zakopala delavce, ki so se nahajali v rovih. Domnevalo se je takrat, da je prišlo ob življenje 42 delavcev, a se jc z muke polnim trudom posrečilo rešiti naslednji dan še mnogo delavcev. Vendar so razkopavali še nadalje, da dobijo vsaj mrtva trupla iz zemlje. Ko so delali že devet dni, so našli v nekem rovu pet ponesrečencev, ki so bili še živi. Kakor so ponesrečenci pozneje pripovedovali, so stali takoj po katastrofi v vodi, ki jim je segala do v;ahi, ter blodili v temi brez orientacije dalje, držali se trdno skupaj in začutili po ure trajajočem blodenju, da so prispeli na prostorno suho mesto. Tam so si nekoliko opomogli od prestanega strahu ter obtipali svoje temno bivališče.- Tolkli so z vso silo ob stene, ker so upali, da bo zunanji svet slišal tako njihove udarce kakor njihove klice na pomoč, ki so jih kričali v zboru, da bi bil krik tem močnejši. Poskušali j so napraviti luč, toda vžigalice, ki so jih imeli s seboj, so bile premočene in nerabne. V večni temi so izgubili polagoma tudi orientacijo glede časa in niso vedeli, ali je dan ali noč. Eden izmed njih je imel kos kruha, katerega si je pet mož, ki so trpeli strašen glad, bratsko razdelilo. V prostoru, v katerem so se nahajali, je nastopil kmalu občuten mraz, ki je postajal vedno neznosnejši, in so se morali ponesrečenci skoro neprestano gibati. Pokonci hoditi niso mogli, zato so lazili po vseh štirih. Zanimivo je, da so zakopani kljub devetdnevnemu bivanju pod zemljo čutili glad samo prve dni, pozneje pa so čut gladu popolnoma izgubili. Žejo so si gasili z vodo, ki se je nabirala v mlakah v enem koridorjev. Odkritje, da so zakopani še pri življenju, se je zgodilo tako, da je več delavcev, ki so izkopavali zasute koridorje, med nekim odmorom začulo od daleč lahne udarce, o katerih si niso bili na jasnem, odkod prihajajo, in ki so kmalu zopet prenehali. Nekateri ocl reševalnega moštva so izjavili, da je to gotovo pomota, češ, da je nemogoče, da bi p». toliko dneh še mogel biti kdo živ pod zemljo. Toda udarci so se kmalu ponovili. Sedaj je bilo jasno, do se nekateri med ponesrečenci še živi. Reševalna dela so se nadaljevala s podvojenimi silami. Tudi ponesrečenci so čuli bli-žanje rešiteljev. Končno so prispeli delavci v tako bližino ponesrečencev, da so se gla- sovi čuli že precej jasno. Slednjič so padle zadnje ovire in dnevna luč je zasvetila v odprtino na pet rešenih, katere so našli posušene do kosti. Dali so jim hitro nekoliko okrepčila, jih pustili še nekaj časa v jami ter jih polagoma z največjo previdnostjo spravili na površje. Njihovi svojci, ki so računali že z njihovo smrtjo, so jih pozdravili z nepopisno radostjo. DOŽIVLJAJ JUGOSLOVANA V AMERIKI Neki jugoslovanski izseljenec, ki so ga ameriške oblasti izgnale, ker je na nezakonit način prišel v Zedinjene države, je pripovedoval nastopne žalostne doživljaje: «Bilo nas je več, ki smo odšli v Francijo za delom. Toda lažnivi agenti so nas nagovarjali, naj gremo na Kubo ali v Mehiko, češ, da je od tam lahko priti v Zedinjene države. Naša ušesa niso bila gluha za to in res se nas ie deset odpravilo v Mehiko. Ko smo prišli tja, smo bili brez večjih sredstev. Iskali smo zaslužka, toda nikjer ni bilo nič. Tedaj smo naleteli na nekega židovskega agenta, ki nam je dejal, da nam bo za 100 dolarjev pomagal, da za gotovo pridemo v Zedinjene države. Ko smo dobili denar, smo odšli v Juarez. Okrog devetih zvečer smo prišli do tamošnje obmejne reke z namenom, da jo prebredemo. Tam so nas napadli trije Mehikanci in so nas oropali. Vzeli so nam vse, kar smo imeli. Ko so nas oropali, so nam ukazali, da se slečemo. Grozili so nam, da bodo streljali, in jaz sem tedaj mislil, da je to moja zadnja ura. Govorili so špansko, toda med nami sta bila dva, ki sta znala špansko in angleško. Morali smo naprej, ker so se roparji bali, da se vrnemo in jih naznanimo. Več strahu sern preživel v Mehiki nego tri leta v svetovni vojni. Prišli smo v Zedinjene države, seveda brez vsakega denarja. Nazaj se nismo upali. Vodo je treba gaziti do vratu in bali smo se tudi, da nas ubijejo. Zvečer smo prišli v mesto E1 Paso. Tam smo sklenili, da pojdemo v Colorado. Ponoči smo hodili, čez dan smo pa lačni in žejni spali. Zvečer smo se zopet podali na pot. Okrog polnoči nas je vjela policija na avtomobilu 111 nas odpeljala v zapor v E1 Paso. Tam sem bil mesec dni in potem so me odpeljali preko New Orleansa v Newyork. Imel sem priliko videti, kaj ima Amerika zaporov ob meji. Izmed nas je vsak potrošil najmanj po 400 dolarjev; jaz sem jih potrošil 550. Sedaj mi je edina želja, da me čim prej odpravijo v Jugoslavijo, ker mi trpi družina brez mene. Pri nas misli vsak, kdor ni bil po svetu, da je v Jugoslaviji najslabše. Jaz sem se sedaj prepričal, da je povsod dražje. Človek ne sme nikomur verjeti.» Tako se je zgodilo že z mnogimi našimi državljani, ki se podajajo na slepo v svet, misleč, da je povsod bolje nego doma in da se da drugod bolje živeti. zraku daleč naokrog. Mrtvih je okoli 150 ljudi, težko ranjenih okrog 300, a lažje ranjenih okrog 1000. Baje so zapalili skladišče komunisti. X Nove izkopine v Maroku. V južnem delu Maroka, francoske kolonije v Afriki, se ške v nezvestobo, a mladeniče enostavno omamljajo. Ta spomenica se končuje s protestom proti razkošnim oblekam ruskih žensk, češ, da te obleke največ povzročujejo očarljivost Rusinj. Glede na to pritožbo Turkinj je napisat odkopava veliko staro rimsko mesto Volubi- J starejši italijanski novinar, ki se smatra lis. Mesto, katerega trgov in ulic sledovi se j za dovolj informiranega, da sodi o caru in . ___ _:.„„t--------; vnhhivnsti slovanskih žensk, v svoiem listu že vidijo, priča o veličini rimskega cesarstva in o nenavadni hrabrosti Rimljanov v prodiranju v globino Afrike. Odkopavanje mesta so pričeli že za časa vojne nemški ujctnki, danes ga nadaljujejo tamošnji dotrači dehv-ci. Dela vodi francoski maršal Lyateau. Skoro vse stvari se pustijo na mestu. Odnašajo se le predmeti velike vrednosti, da se hranijo v raznih muzejih. Za popolno odkopanje mesta bo treba 50 let. Že sedaj si lahko potniki ogledajo ulice, lahko hodijo čez trge z znamenitimi poslopji. Za smeh in kratek šas Neprimerna čestitka. Mali Gustelj je videl večkrat, kako sta oče ali mati poslala teti Uršuli o Božiču, Novem letu ali Veliki noči razglednice s čestitkami: Vesel Božič itd. Ko je prišel Vnebo-hod, si je Gustelj domislil ter r>os!al teti Uršuli dopisnico z besedilom: Ljuba teta, želim Ti srečen vnebohod ... Poredni Anžek. Ožbovtov sinček Anžek je bil v šoli že neštetokrat karan radi klepetavosti med učnimi urami. Ker to ni nič koristilo, jc pisal učitelj njegovemu očetu in dobil v nekaj dneh nastopni odgovor: «Dragi gospod učitelj! Kai Anžek, ko bi Vi poznali njegovo mater, to bi šeie gledali. Vas pozdravlja vdani Ožbovt Šveglja.» vabljivosti slovanskih žensk, v svojem listu članek pod naslovom «Slovanski čar». Italijanskemu novinarju se zdi smešno, ker mislijo Turkinje, da Rusinje omamljajo njihove soproge s svojimi lepimi oblekami. Vzrok za te slovansko očarljivost je treba po njegovem mišljenju iskati v naravi slovanskih žensk samih. Pisec pravi: «Slovanske ženske so nekaj povsem drugega nego naše (Italijanke). Dočim naše ženske ljubijo le z razumom in stalno, ljubijo slovanske ženske nestalno, nedoločno in nežno. Razmerje s tako žensko valuje med ljubavnim prijateljstvom in divjo besnostjo. Skrivnosti tega čara se odkrivajo v nočnem času, torej v okolnosti, pripravni za sanjarenje, v času, ko tudi bojazljivci postanejo levi. To je tiste vrste čarobnost, ki jo najdete, piše italijanski novinar, tudi v slovanski književnosti in umetnosti in ki jo ljubite kot nekako uganko. Skrivnost čara slovanske ženske obstoji v srečnem prehodu duše v telo in telesa v dušo. Turške ženske so po pisče-vem mišljenju jako točno označile 18 do 30 let kot moško dobo, na katero Slovanke močno vplivajo in v kateri padajo moški v mreže čarobnih Slovank. Italijanski novinar je pri svoji sodbi o Slovankah gotovo razvil tudi precej bujne domišljije. Mi sami bi o naših ženskah sodili drugače, v enem oziru bolje, v drugem pa tudi — slabše. lensk! kotiček ČAR SLOVANSKIH ŽENSK. Nedavno je turško ženstvo izročilo turški narodni skupščini v Angori spomenico, v kateri zahteva, da se z vsega turškega ozemlja izženejo Rusinje, da se jim ne dovoli bivanje niti v Carigradu, češ, da ruske ženske ogrožajo obstanek turškim ženam. Moški od 18 do 30 let stoje popolnoma pod vplivom teh žensk, ki zavajajo oženjene mo- LISTNICA UREDNIŠTVA. Lukovica. Potrpite nekoliko! Vaše stvari pridejo pozneje, a gotovo. = fCostaojeva taninska drva in hrastova drva ponudite proti takojšnji plači tvrdki Kupnik, Podplat. 58 Istotam dobi službo starejši vrtnar. X Strašna eksplozija v Varšavi. V varšavski citadeli je prošlo soboto zjutraj zletelo v zrak skladišče, v katerem se je nahajalo 25 vagonov smodnika. Eksplozija je bila tako strašna, da je nastala na kraju nesreče odprtina, globoka kot štirinadstropna hiša. Pri eksploziji so jjopokale vse šipe na poslopjih v bližini in kamenje je frčalo po Delniška glavnica Din-50,000.000'- in rezerve preko Din 12,500.000- Podružnice: Beograd, Bjelovar, Brod n. S., Celje, Dubrovnik, Gornja Radgona, Kranj, Maribor, Mur3ba Sobota, Novi Sad, Osijek, Sarajevo, Sombor, Sušak, Šibenik, Sabao, Vršac, Wien. Ekspoziture: Rogaška Slatina (sezonska), Skofja Loka, Jesenice. Agenciji: Bueno3 Aires, Rosario de Santa Fe. Afilijaciji: Slovenska banka, Ljubljana; Jugoslavenska industrijska banka d. d., Split. Izvršuje vse bančne posle najkulantneje. iiiiililliliii;! Odgovorni urednik Andrej Ražem. Izdaja konzorcij Domovine. Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani