Poštnina plačana v gotovini. Gledališki list V SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V L.IUKL.IAN1 OPERA <948-1949 George* Bizet CARMEN Vsebina: Georges Bizet Okrog Sevilje in Carme.ii Vsebina opere 3 Premiera dne 17. februarja 1948 GEORGES BIZET: ' Carmcn Opera v štirih dejanjih, po noveli Prosperja Merinieeja. napisala Meilhac in Halevy, prevedla Oton Zupančič in Niko Štritof Dirigent: dr. D. Švara . Režiser: prof. O. Šest Scenograf: akad. slikar M. Pliberšek Don Jose, narednik ........................................ D. Čuden, R. Franci Escamillo, torero ......................................... V. Janko Dancaircj 1 voditelja .............................I ji- LarlSUs J { r. Kobal, Remendado J tihotapcev ............................[ S. .Štrukelj Mbrales, narednik ........................................ f. Anžlovar Zuniga, častnik ........................................... F. Lupša Carmen ...................................................... K. KarlovČeva, M. Kogejeva, B. Stritarjeva Micaela, kmečko dekle ....................................... M. Polajnarjeva, N. Vidmarjeva Frasquita .....................,............................. M. Patikova, M. Polajnarjeva Mercedes .................................................... B. Stritarjeva, V. Ziherlova Vojaki, tihotapci, dekleta, otroci, bikoborci, meščani, cigani in ljudstvo Godi se v Sevilji in njeni okolici Vodja zbora: J. Hanc Koreograf: S. Eržen Cena gledališkega lista din 6. Lastnik in izdajatelj: Uprava Slovenskega Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Juš Kozak. Urednik: Smiljan Samec. Tiskarna Slov. Poročevalca. — Vsi v Ljubljani GLEDALIŠKI LIST SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1948-49 OPERA Štev. 3 GEORGES BIZET • V dobi romantike, ko se je Wagnerjeva umetnost začela izgubljati v mistiko in v neživljenjsko, napihnjeno nadzemnost, ko je Nietschejeva idealistična filozofija rodila zarodke kasneje za človeštvo tako tragične teorije, o nadljudeh, je živel glasbenik, ki ni smatral za potrebno, da bi sledil ali si zastavljal take utopistične ideale. Ta glasbenik je bil kakor dete zakoreninjen sredi pravega, resničnega življenja in je ustvarjal glasbo, ki mu je vrela iz živega utripa človeškega srca. Ta glasbenik je bil Georges Bizet. Bizet se je rodil dne 25. oktobra 1838 v Parizu kot sin francoskega učitelja glasbe. Svojo izredno glasbeno nadarjenost je dokazal že v svoji najbolj rani mladosti, saj je že z devetim letom bil sprejet na konservatorij, kjer je takoj izpočetka navdušil svoje učitelje tako kot pianist kakor, tudi kot improvizator. Kot pianist je s svojini trinajstim letom dosegel na konservatoriju drugo, s svojim štirinajstim letom pa prvo nagrado. Kontrapunkt je študiral pri Gounodu, orgle pri Benoitu, s petnajstim letom pa je začel študirati kompozicijo pri znanem opernem komponistu Halevyju. Z devetnajstim letom je dosegel prvo nagrado v orglanju in prvo nagrado iz kontrapunkta in prejel za svoj lirični prizor »Clovic et Clotilde« veliko rimsko nagrado, ki mu je omogočila potovanje v Rim. Bivanje v Rimu ni bilo srečno za marsikaterega francoskega skladatelja, zlasti pa ni bilo srečno za Bizeta, čigar glasbeni izraz se ni bil dovolj samosvoje izoblikovan. Namesto da bi Rim dvignil njegov glasbeni okus, ga je približal Meyerbeerju in nenajodličnej-sim Francozom kot daljnim posnemalcem Rossinija. Tako je nesporno veliki Bizetov dramatični talent rasel v ozračju izkrivljenih idealov. Meyerbeerjev »gigantski dramatični genij« (še 1.1867 ga je Bizet tako označeval), Rossinijeva lahkotnost in končno nepočakana mladeniška želja po naglem uspehu in nagli obogatitvi — to so bili c*lji dvajsetletnega Bizeta. V tem smislu je Bizet 1. 1857 dosegel prvo n&grado z opereto >Le Docteur Miracle« v natečaju, ki ga je razpisal Offenbach. V Rimu je Bizet napisal še dvodejansko opero-buffo »Don Procopio«, ki je bila izvajana šele dolgo po njegovi smrti. Po svojem povratku iz Rima je zabredel Bizet v finančne tež-koče, iz katerih se je skušal izkopati s klavirskimi priredbami del tujih skladateljev. Njegove pianistične sposobnosti so mu pri tem bile v dobro pomoč. Kot skladatelj se v tej dobi še dolgo ni mogel izviti izpod vpliva Meyerbeerja, Rossinija in Gounoda, pomalem pa je začel zapadati tudi Wagnerjevemu vplivu. Dokaz za to so: kratka komična opera »La Guzla de l’Emir«, ki je niti sam Bizet ni dovolil izvajati, nato tridejanska opera »Les Pecheurs de perles« (1863), ki jo razen prijazne kritike Hektorja Berlioza bila zelo hladno sprejeta, in še slabše sprejeta opera .»La Jolie Fille de Perth«. Pri tem delu je Bizeta zatekla podobna obsodba kakor Smetano: očitali so mu wagnerjanstvo brez globljega raziskovanja razlogov in utemeljitve. Bizet pa je medtem vse svoje prejšnje vzornike proglasil za slepe preroke, se odrekel vsakršnemu popuščanju občinstvu ter izvajalcem, se odrekel nepotrebnim trilčkom in koloraturam in začel zajemati glasbo iz svojega čistega, svojstvenega izvirka. K temu mu je kot važna okolnost nemara pripomogla tudi izprememba v osebnem življenju; v enaintridesetem letu svojega življenja se je namreč oženil s hčerko svojega^učitelja, Genevievo Halevy, kajti od tega časa je postajala njegova tvornost bolj in bolj zanimiva. Takoj prva enodejanka, komična opera »Djamileh« je zelo karakteristična, sveža v domislekih, poetična in zelo lepa. Ta opera je tipični izraz galskega duha. Proveiujo je Bizet zajel v svoji odrski glasbi k Dan-detovi drami »L’Arlesienne«. Tu je Bizetov glasbeni izraz na taki višini, kakor je še ni bil dosegel. Glasba za Arležanko je pri vsej svoji izvirnosti in barvitosti tako globoka in tako boleče ganljiva, da se ne moremo ubraniti prepričanja, da jo je napisal genialen duh. Arležanka je nedvomno predhodnica k vrhuncu njegovega dela. operi »Carmen«. »Carmen« ima v zgodovini opere posebno mesto in pomen. V času, ko je Wagner prevzel svet s svojo glasbeno dramo, v kateri ni obravnaval življenjske snovi, temveč stremel za prikazovanjem »apolinične ljubezni«, je v Franciji vstal njegov antipod kot glasnik ■»dionizične* ljubezni«, ki jo je povzel iz realnega življenja, iz sveta vojakov, ciganov, toreadorjev in tihotapce*'. Če prisluhnemo zgolj čaru simfoničnih prelivov in njihovi melodiki ter ritmiki, pa smo v drugačnem svetu. Na eni strani mrzla, zgolj razumska, »nadzemska« Elzina, Sentina in Izoldina ljubezen, na drugi strani pa don Jose, človek iz mesa in krvi. ki v svoji tragični zablodi postavi vse svoje - 34 Milil Kogejev« je v vlogi Carmen slavil« 25-letnico umetniškega delovanja življenje na eno karto in ki je končno v svojem poslednjem maščevanju najbolj sam kaznovan! (»O, glejte sito, kaj sem storil! — Da, Jaz sem jo umoril... — O, Carmen, življenje moje!«) Pristno španski, ciganski kolorit opere, optimizem in svetloba, ob robui katere 'Miti dramatika, to so značilnosti in odlike Bizetovega stila in prijema. Premiera opere »Carmen« je bila v Parizu dne 3. marca 1875. Toda čeprav danes Bizetova mojstrovina uživa svetovni sloves enega tiajboljših opernih del, pa ob svojem rojstvu ni doživela prijazne usode, temveč je na premieri celo propadla. Očitali so ji vvagnerjan-*‘Vo — vvagnerjanstvo nečemu, kar je po vsej svoji glasbeni neposrednosti v popolnem nasprotju z umišljeno Wagnerjevo glasbeno uramo! Končno pa tudi čisto romanska (špansko-francoska) barvi-'ost dela! Kritike so bile vse popolnoma uničujoče. Neki kritik je celo zapisal: »Glasba je mračna, učena, bolj simfonična kakor drama-j^čna. Bizet se je najbrže hotel priključiti tako zvanim apostolom bodoče glasbe in prelomiti z vsem, kar nam je doslej veljalo' kot 'ra