Let. 27, št. 1, str. 31–52, December 2023 

Sprejeto 
18. 8. 2023 
Pregledano 
9. 11. 2023 

Izdano 
22. 12. 2023 


Kljucne besede 
pripovedna umetnost, samospoznanje, psihoterapija, mentalna stanja, mentalna simulacija, prvoosebna in tretjeosebna perspektiva 

PRIPOVEDNA UMETNOST IN TERAPEVTSKO SAMOSPOZNANJE 
MOJCA KÜPLEN 
University of Tennessee, Department of Philosophy, Knoxville, Tennessee, Združene države Amerike mkuplen@tennessee.edu 
DOPISNI AVTOR mkuplen@tennessee.edu 
Izvlecek Zadnja leta potekajo razprave v estetiki in filozofiji umetnosti o vprašanju, ali lahko pridobimo znanje o svetu iz umetniških del. Vendar pa je zelo malo napisanega o ucinkih, ki jih ima umetnost na kultiviranje samospoznanja in samorazvoja. Medtem ko se vecini od nas zdi ocitno, da umetnost ima te ucinke, je le malo znanega o tem, kako in zakaj se ti pojavijo. Obravnava tega vprašanja je glavni cilj sledecega prispevka. Bistvo argumenta je, da pripovedna umetnost ponuja edinstveno priložnost za sprejetje dvojne (prvo-in tretjeosebne) perspektive na lastna mentalna stanja, ki je, kot trdijo psihologi in filozofi uma, potrebna za pridobitev vrste samospoznanja, ki vodi v samorazvoj in samospremembe, to je, terapevtskega samospoznanja. 
https://doi.org/10.18690/analiza.27.1.31-52.2023 
CC-BY, besedilo © Küplen, 2023 
To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 Mednarodna. Uporabnikom je dovoljeno tako nekomercialno kot tudi komercialno reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobcitev in predelava avtorskega dela, pod pogojem, da navedejo avtorja izvirnega dela. https://creativecommons.org/licenses/by/4.0 


Vol. 27, no. 1, pp. 31–52, December 2023 

NARRATIVE ART AND THERAPEUTIC SELF-KNOWLEDGE 
MOJCA KÜPLEN 
University of Tennessee, Department of Philosophy, Knoxville, Tennessee, United States of America mkuplen@tennessee.edu 
CORRESPONDING AUTHOR mkuplen@tennessee.edu 
Abstract In recent years, there have been debates in aesthetics and philosophy of art on the question of whether we can acquire knowledge about the world from works of art. However, little has been written about the effects of art on cultivating self-knowledge and self-development. While, for most of us, it seems obvious that art has these effects, little is known about how and why these effects occur. Addressing this issue is the main aim of this paper. The gist of the argument is that narrative art provides a unique opportunity to adopt a dual (first-and third-personal) perspective on the self, which has been argued recently by psychologists and philosophers of mind to be necessary for obtaining the kind of self-knowledge that leads to self-development and self-change, i.e., therapeutic self-knowledge. 
Accepted 
18. 8. 2023 
Revised 
9. 11. 2023 
Published 
22. 12. 2023 
Keywords 
narrative art, self-knowledge, psychotherapy, mental states, mental simulation, first and third-person perspective 

https://doi.org/10.18690/analiza.27.1.31-52.2023 
CC-BY, text © Küplen, 2023 
This work is licensed under the Creative Commons Attribution 4.0 International License. This license allows reusers to distribute, remix, adapt, and build upon the material in any medium or format, so long as attribution is given to the creator. The license allows for commercial use. https://creativecommons.org/licenses/by/4.0 
M. Kplen: Pripovedna umetnost in terapevtsko samospoznanje 

Uvod 
Ideja o umetniških delih kot viru samospoznanja ni pogosto obravnavana v sodobni estetiki in filozofiji umetnosti. Filozofske in psihološke razprave se primarno ukvarjajo z razumevanjem socioepistemicnih in moralnih ucinkov umetnosti ter z vlogo umetnosti pri kultiviranju empatije in naše sposobnosti razumevanja drugih (Nussbaum 1990, Kieran 1996, Carroll 2002). Umetniška dela, zlasti pripovedne vrste, prikazujejo kompleksne situacije, motive in dejanja, ki nam dajejo priložnost predstavljanja kako je biti v situaciji druge osebe in na ta nacin spodbujajo našo moralno in družbeno sensibiliznost. Medtem ko te razprave pomagajo razložiti, kako umetnost lahko vodi k razmišljanju o naših lastnih normah, vrednotah in moralnih nacelih1, pa ne povedo veliko o umetniskih delih in njihovih ucinkih spodbujanja samospoznanja, ki ni družbeno in moralno usmerjeno, to je, tako imenovano 'dejansko samospoznanje', ki se nanaša na spoznanje naših lastnih izkuženj, misli, custvih, prepricanjih, želja in drugih mentalnih stanj, ki sestavljajo naš Jaz.2 
Ceprav se vecini od nas zdi ocitno, da ima umetnost te ucinke, je zelo malo znanega o tem, kako in zakaj se le-ti pojavijo. Obravnava tega vprašanja je glavni cilj sledecega prispevka. Moj namen je pokazati, da nam pripovedna umetniška dela ponujajo edinstveno priložnost, da zavzamemo dvojno (prvo-in tretjeosebno) perspektivo na naša lastna mentalna stanja, ki je, kot trdijo psihologi in filozofi teorije uma, nujna za pridobitev tako imenovanega terapevtskega samospoznanja, to je, samospoznanja, ki vodi do samo-spremembe (McGeer 2008, Bell and Leite 2016, Strijbos and Jongepier 2018). Kar je znacilno za takšno vrsto samospoznanja je to, da nam ne daje popolnoma novih informacij o naših mentalnih stanjih, ampak nam omogoca, da v celoti prepoznamo razlicne obstojece psihološke vidike našega notranjega življenja, ki se jih pogosto ne zavedamo popolnoma in ki usmerjajo naše custvene izkušnje in vedenje (kot so implicitna prepricanja, želje, obcutki, motivi ipd.).3 
Skratka, za pridobitev terapevtskega samospoznanja je nujno, da zavzamemo prvoosebno perspektivo do lastnih mentalnih stanj, saj le-ta perspektiva generira obcutek lastništva in avtoritete nad lastnim mentalnim življenjem, kar posledicno vodi to samospremembe. Istocasno pa je potrebno regulirati prvoosebno 
1 Kot lepo izpostavlja Currie (1995). 2 Tukaj se sklicujem na pojem ‘dejanskega samospoznanja’ kot ga uporablja Jopling (2000, str. 17). 3 Medtem ko se strinjam z mnenjem Lucy O'Brien (2017), da pripovedna umetnost ne vodi k pridobitvi popolnoma novega samospoznanja, ampak le tako imenovanega prepoznavnega samospoznanja, se ne strinjam z njeno trditvijo, da prepoznavno samospoznanje ne šteje kot pomemben del samospoznanja. Po mojem mnenju nam pripovedna umetnost ne daje le priložnosti, da potrdimo že obstojeca eksplicitna prepricanja, kot predlaga O’Brien, temvec da prepoznamo obstojeca implicitna prepricanja in druga implicitna mentalna stanja, ki sestavljajo ozadje naših izkušenj. To je pomen samospoznanja, kot ga podpira psihoterapija. 
perspektivo z zavzetjem tretjeosebne perspektivne na naša mentalna stanja, saj nam le ta perspektiva omogoca, da prepoznamo pomen naših izkušenj v širšem kontekstu našega življenja. Ceprav je takšno dvojno perspektivo na naša lastna mentalna stanja težko doseci brez psihoterapevtskih posegov, trdim, da nam pripovedne umetnine omogocajo izkusiti obe perspektivi, s cimer nam pomagajo osmisliti lastne notranje izkušnje in prepoznati pomen teh izkušenj v širšem konteksu. 
To je teza, ki jo bom zagovarjala v nadaljevanju. Da bi razvila svoj argument, zacnem z obravnavo virov, vrednot in omejitev tako prvo-kot tretjeosebnega pojmovanja samospoznanja. Nadaljujem z razlago nacela prvoosebne avtoritete, ki je inherentno povezan s prvoosebno koncepcijo samospoznanja kot nujnim pogojem pridobitve terapevtskega samospoznanja. V drugem delu prispevka se obrnem na pojem pripovedne umetnosti razumljene kot pripovedne simulacije in opišem dve razlicni vrsti custvenega doživljanja, ki ju ta simulacija omogoca. Nazadnje predlagam prikaz vloge pripovedne simulacije pri spodbujanju terapevtskega samospoznanja. 
Vrednost in omejitve samospoznanja 
Samospoznanje se nanaša na spoznanje naših lastnih mentalnih stanj, kot so naša izkustva, misli, custva, prepricanja, želje in druga mentalna stanja, ki konstituirajo naš lastni Jaz (Gertler, 2011). Imeti samospoznanje pomeni imeti jasen obcutek, kdo v resnici smo, kar je potrebno za smiselno in pristno življenje. 
Literatura obicajno izpostavlja dva glavna vira samospoznanja: introspekcijo kot vir prvoosebnega samospoznanja in samozaznavanje kot vir tretjeosebnega samospoznanja (Wilson in Dunn 2004). Introspekcija se nanaša na neposredno zavedanje naših mentalnih stanj. Introspektivno vemo, na primer, da smo jezni, tako da neposredno obcutimo jezo v sebi.4 
Imamo torej prvoosebni odnos do vsebine samoinformacije. To je drugace v primeru samozaznave, kjer se lastnih mentalnih stanj zavemo le posredno, tako da jih izpeljemo iz opazovanja lastnega vedenja (na primer, vpitje kot eden izmed vedenjskih znakov, ki nakazuje, da smo jezni). Z drugimi besedami, imamo tretjeosebni odnos do lastnih mentalnih stanj. 
4 Introspekcija se razlikuje od našega obicajnega zavedanja mentalnih stanj v tem, da je premišljeno in pozorno zavedanje. To je, medtem ko se zavedamo vecine svojih mentalnih stanj tako, da jih preprosto doživljamo, se jih introspektivno zavedamo le takrat, ko jih namerno opazujemo in razmišljamo o njih. Za vec o razlikovanju med obicajnim in introspektivnim zavedanjem, glej Rosenthal (2000). 
M. Kplen: Pripovedna umetnost in terapevtsko samospoznanje 
V sodobni filozofiji duha introspekcija ni vec opisana kartezijansko kot notranje zaznavanje mentalnih stanj, ki je podobno našemu zaznavanju zunanjih predmetov (Taylor 1985, Moran 2001, Finkelstein 2003, Bilgrami 2006). Argument je, da v nasprotju z zunanjimi objekti, mentalni predmeti niso neodvisno obstojeca dejstva. Mentalni fenomeni, kot poudarja John McDowell, ne obstajajo neodvisno od našega zavedanje (1996, str. 21). To je, brez nekega zavedanja, recimo, lastnega obcutka jeze, ne moremo reci, da smo jezni. Kako dojamemo naša lastna mentalna stanja do dolocene mere determinira kakšno bo to stanja za nas. Kot David Finkelstein artikulira to idejo: »Samopripisovanje mentalnih stanj se razlikuje od porocil o opazovanju v tem, da do neke mere predstavljajo dejstva na katere se nanašajo« (2003, str. 81). To pomeni, da ima introspektivno zavedanje mentalnih stanj dolocene posledice za naravo ali identiteto teh mentalnih stanj samih. Z drugimi besedami, introspekcija (delno) doloca identiteto mentalnih pojavov. Introspektivno zavedanje oblikuje pomen naših mentalnih stanj, saj sam proces eksplicitnega zavedanja lastnih mentalnih stanj nujno vkljucuje našo dejavnost artikulacije in osmišljanja mentalnih stanj (Gendlin 1964, Varga 2015, str. 85–88). Da bi vedeli kaj mislimo, cutimo ali doživljamo nujno vkljucuje dejavnost samointerpretacije. Kot piše Charles Taylor: »Formuliranje kako se pocutimo, ali sprejetje nove forumulacije, lahko pogosto spremeni naše pocutje. Ko vidim, da je bil moj obcutek krivde napacen ali da je bil moj obcutek ljubezni samoprevarjen, so emocije sama drugacna […] Lahko bi rekli, da za te emocije, naše razumevanje ali interpretacije, ki jih sprejemamo o njih, so konstituitivna za emocijo. Razumevanje pomaga oblikovati emocijo. In zato slednje ni mogoce šteti za popolnoma neodvisen predmet« (1985, str. 100-101) 
Do lastnih mentalnih stanj imamo poseben samointerpretacijski odnos, ki ga ne moremo aplicirati na naše opazovanje zunanjih predmetov. Naše samointerpretacije igrajo vlogo pri konstituiranju identitete naših mentalnih stanj. Introspekcija (ali prvooseben odnos do lastnih mentalnih stanj) zato leži v središcu psihoterapije (Bell in Leite 2016, Strijbos in Jongepier 2018). Psihoterapija temelji na predpostavki, da smo v privilegiranem položaju poznavanja lastnih mentalnih stanj (kaj cutimo, razmišljamo, želimo) s tem, da doživljamo ta mentalna stanja. Ta privilegiran položaj, ki ga imamo do spoznanja lastnih mentalnih stanj, se odraža v pojmu, ki ga v sodobni filozofiji duha poznamo kot nacelo prvoosebne avtoritete (Moran 2001, Finkelstein 2003, Bilgrami 2006). To nacelo je izraženo v ideji, da smo sami sebi avtoriteta glede tega, kar recemo (ali mislimo) da cutimo, želimo, verjamemo -ne le v smislu epistemicne avtoritete, to je, da imamo privilegiran epistemicni dostop do naših lastnih mentalnih stanj (na primer, naše prvoosebno samopripisovanje prepricanj, misli in obcutkov je nekaj, kar jemljemo za resnicno, ne da bi pri tem upoštevali kakršna koli dokazne premisleke) -ampak v smislu agencijske avtoritete (Moran 2001, Parrott 2015). Na kratko receno, agencijsko avtoriteto imamo ko se povežemo s svojim mentalnim stanjem prvoosebno skozi introspekcijo. Kot piše Richard Moran, agencijska avtoriteta izraža poseben odnos, ki ga imamo do svojega lastnega mentalnega življenja v smislu, da je to mentalno življenje “moje, da izraža moj odnos do sveta, da je predmet mojega vrednotenja, popravkov, dvomov in napetosti” in da prav zaradi tega lahko pricakujemo, da bo “clovekovo lastno zavedanje svojega mentalnega življenja povzrocilo razlike v konstituciji tega mentalnega življenja” (2001, str. 37) Agencijski vidik prvoosebne avtoritete leži v našem zavedanju, da so psihološka stanja naša lastna stanja in da smo torej v privilegiranem položaju, da nekaj storimo v zvezi s temi stanji, to je, da jih oblikujemo tako kot se nam samim zdi primerno. 
Obstajata dva nacina razumevanja privilegirane agencijske avtoritete, ki jo imamo nad lastnim mentalnim življenjem. Po Moranovi racionalni teoriji prvoosebne avtoritete, posemeznik deluje kot agent, kot racionalno razmišlja, to je, podaja razloge za to kar je primerno, pravilno ali pravicno, da cuti, misli ali verjame. Na primer, da bi odgovorili na vprašanje, ali je primerno cutiti strah, moramo razmisliti 
o razlogih, ki jih imamo za to prepricanje, torej ali je naša ocena situacije kot grozece res upravicena. Spoznanje naših lastnih mentalnih stanj pridobimo tako, da upoštevamo vsebino teh mentalnih stanj in torej z usmeritvijo naše pozornosti k objektu na katerega se naša mentalna stanja nanašajo. Z drugimi besedami, poznavanje našega mentalnega stanja, recimo, ali cutimo strah in ali si želimo sladoled, je transparentno za navzven usmerjeno vprašanje, ali je res, da je situacija grozeca in da je moja želja po sladoledu zaželjena. Potrjevanje ali eksplicitno odobravanje naših lastnih mentalnih stanj na podlagi principa transparentnosti je oblika priznanja in predstavlja »fundamentalno znacilnost samospoznanja« (2001, str. 150). Torej, po Moranovi teoriji, imamo agencijsko avtoriteto v kolikor imamo racionalno avtoriteto nad lastnim mentalnim stanjem. Naša racionalna razmišljanja dolocajo ustreznost naših mentalnih stanj. 
Moran razvije svojo teorijo racionalne prvoosebne avtoritete predvsem v kontekstu naših moralnih razmislekov. Prav iz tega razloga je njegova teorija neprimerna za razlago naših obcutkov in custev, ki pogosto ostajajo neodzivna na racionalna razmišljanja (Strijbos in Jongepier 2018, McGeer 2008, Carman 2003, Kloosterboer 
M. Kplen: Pripovedna umetnost in terapevtsko samospoznanje 
2015, Bell and Leite 2016, Leite 2018). Na primer, pogosto se nam pripeti, da obcutimo sreco, ne da bi pri tem verjeli, da imamo kakršne koli zavestne razloge, da bi se morali pocutiti srecno. Prav tako velja obratno. Vcasih verjamemo, da imamo razloge, da bi se morali pocutiti srecni, pa tega ne moremo obcutiti (lepo ilustracijo slednjega podaja Lev Tolstoj v svojih Izpovedih, kjer piše, da kljub izpolnitvi vseh svojih življenjskih ciljev in potreb cuti le nesreco in obup. 
Naša custva in obcutki pogosto ostanejo neodzivni na razumsko potrjene razloge, ker, kot trdi Naomi Kloosterboer, v nasprotju z razlogi, pomembnimi pri razpravljanju o mentalnih stanjih kot so prepricanja, ki imajo opravka z resnicno­vrednostjo vsebine prepricanja, razlogi, ki so pomembni pri razpravljanju o custvih in obcutkih, so inherenetno povezani z našim subjektivnim odnosom do sveta, in sicer s tem, kaj nam je pomembno, kaj nam je mar glede na lastna zavestna ali nezavedna prepricanja, misli, obcutke, motive, želje in vrednote. Kot poudarja: »Naša custva so pojmovno povezana z našimi skrbmi v smislu, da so odzivi na stvari, ki nas skrbijo.« (2015, str. 252). Torej, da bi vedeli ali je primerno cutiti nesreco ali jezo, moramo razmisliti o razlogih zakaj vrednotimo situacijo kot nezadovoljivo ali žaljivo, in to pomeni, da moramo v prvi vrsti odgovoriti na vprašanje, kdo smo, kaj cenimo, želimo in pricakujemo od drugih: “Povedati, ali je nekaj za doloceno osebo bolece, žaljivo ali veselo, temelji na premislekih, ki so odvisni od tega, kdo ta oseba je, z dolocenimi znacajskimi lastnostmi, skrbmi, nacrti, ambicijami, strahovi, ranljivostjo, odnosi z drugimi osebami itd.” (Kloosterboer 2015, str. 253) Utemeljitev naših lastnih custev ni odvisna le od vsebine custev, ampak tudi od tega, kako je dano custvo povezano z našimi preostalimi mentalnimi stanji. Svojih custev ne spoznamo le tako, da pogledamo navzven (za kaj gre pri custvu), ampak tudi tako, da pogledamo vase, k našim drugim mentalnim stanjem (prepricanju, željam itd.). Moranovo nacelo transparentnosti tako ne moremo aplicirati na custva. 
Naši obcutki srece, žalosti ali jeze so primerni v kolikor odmevajo s preostalimi vidiki naše osebnosti – našimi prepricanji, željami, cilji, vrednotami in predstavami, ki jih imamo o sebi. To je obcutek primernosti, h kateremu teži psihoterapija in se odraža v tako imenovani afektivni teoriji prvoosebne avtoritete, kot sta jo nedavno predlagala Strijbos in Jongepier (2018). Ta teorija temelji na osnovnem pravilu psihoterapije, namrec, da moramo ubesediti svoja custva in misli ter pozorno spremljati, kaj take samoartikulacije ali samointerpretacije zbujajo v nas, v smislu, ali resonirajo s preostalimi vidiki naše osebnosti. Kot Taylor Carman izrazi to idejo: »Kar je bistveno ni to, da se odlocim, kako bi moral cutiti, ampak raje da razjasnim, kako se pocutim, tako da pustim svojim custvom, da se oblikujejo in najdejo glas v tem, kar govorim in delam« (2003, str. 404). Z drugimi besedami, pridobitev samoinformacije morajo biti "custveno prepricljiva" in ne zgolj racionalno razumljena (Abend 2007, str.1437). Samoinformacija mora biti afektivno dojeta, da bi imela terapevtski ucinek. Kot pišeta Strijbos in Jongepier, tukaj ni relevantna resnica o vsebini naših obcutkov (kaj naj cutim?), temvec bolj kvaliteta custev: »ce ugotovimo, da nov opis odzvanja z našimi custvi in jih naredi bolj jasno opredeljene in determinirane, nam bo to dalo razlog za prepricanje, da je ta novi opis natancnejši od starega.« (2018, str. 50). Cutimo, in ne le racionalno verjamemo, primernost dolocene samoartikulacije: »Dovolj je, da izkusimo natancnost naših novih opisov na podlagi tega, kar te besede vzbudijo v nas.« (2018, str. 51) Dana interpretacija konstituira naše mentalno stanje v kolikor se nam zdi custveno prepricljiva, v smislu, da je usklajena z našimi lastnimi vzorci obcutkov, misli in dejanj. Custveno prepricljivo (primerno) interpretacijo prepoznamo po obcutku olajšanja in vznemirjenja, ki ga povzroci v nas – cutimo, da so vsi vidiki nase izkušnje koncno združeni v celoti in smiselni. Rezultat je custveno priznanje, popolno priznanje našega mentalnega stanja. Po drugi strani pa custveno neprepricljiva (neprimerna) interpretacija naših subjektivnih izkušenj povzroca obcutek nelagodja, tesnobe in nerazlocljivosti. To interpretacijo doživljamo kot manj smiselno in dezorganizirajoco (to je, afektivno zanikana interpretacija). 
Vendar pa zgolj prvoosebna perspektiva na lastna mentalna stanja ni zadosten pogoj za pridobitev terapevtskega samospoznanja, saj, kot pišeta Strijbos in Jongepier, »ko poskušamo ugotoviti, kaj cutimo, želimo ali verjamemo, ne moremo vedno zaupati našemu transparentnemu pogledu na svet.« (2018, str. 51). Prvoosebna (introspektivna) perspektiva je podvržena epistemicni zmotljivosti in samoprevari (na primer, oblikovanje zmotnih prepricanj o osebnostnih lastnostih, napacne identificije motivov in vzrokov za svoja custva, stališca, odlocitve in dejanja, kot poudarjajo številne študije v kognitivni znanosti).5 
Zdi se, da je introspekcija epistemicno nezanesljiv vir samospoznanja zaradi obstoja razlicnih vidikov našega notranjega življenja, ki ostajajo zunaj našega zavestnega uma in ki pomembno vplivajo na naše kognitivne in custvene izkušnje.6 
Glede na to, da se introspekcija nanaša zgolj na zaznavanje neposredno zavednih procesov in tako nima neposrednega dostopa do nezavednih procesov, lahko pogosto rezultira v 
5 Za pregled teh študij glej Gertler (2011, str. 70–81). 6 Ta ideja se odraža v trenutni teoriji kognitivne znanosti o dveh razlicnih sistemih obdelave informacij: nezavednem sistemu (implicitni, impulzivni ali izkustveni sistem) in zavestnem sistemu (eksplicitni, racionalni ali refleksivni sistem). Glej Evans (2008). 
M. Kplen: Pripovedna umetnost in terapevtsko samospoznanje 
nepopolnih in napacnih samo-informacijah.7 
Introspekcija je prav tako kritizirana, ker predvidoma vodi do tega, kar Jonathan Lear (2004), imenuje 'patologija priznanja', namrec h krepitvi raje kot preprecevanju neprilagodljivih mentalnih stanj. Povedano na kratko, glede na to, da je prvoosebna perspektiva pogosto determinirana z (introspektivno nevidnimi) neprilagodljivimi implicitnimi prepricanji, ki dolocajo, katere znacilnosti svoje osebnosti in sveta bomo izbrali in organizirali skupaj, nam tako lahko preprecujejo prepoznavanje tistih lastnostnih lastnosti in vidikov sveta, ki bi prispevali k bolj natancnejšemu samorazumevanju. Na primer, ce ima posameznik implicitno prepricanje, da je svet poln izdaje (Learov primer), potem bo to prepricanje vodilo posameznikovo pozornost na tiste znacilnosti sveta, ki so v skladu s tem prepricanjem in spregledale tiste, ki niso, s cimer bo posledicno krepilo posamezniko implicitno prepricanje samo (da je svet res poln izdaje). 
Prvoosebno perspektivo je zato potrebno regulirati z zavzetjem tretjeosebne perspektive do lastnih mentalnih stanj. Kot pravi Victoria McGeer, potrebno je »videti sebe, kot vidimo druge – namrec kot empiricne subjekte, katerih psihološka stanja se odzivajo na razlicne vplive, ki so vecinoma nevidni iz naivno egocentricnega prvoosebnega vidika.« (2008, str.101). Cilj je torej, da se distanciramo od prvoosebne perspektive, se zadržimo pred priznavanjem lastnih mentalnih stanj in ponovno ocenimo lastna nagnjenja. V tretjeosebni perspektivi zavzamemo stališce gledalca do lastnih mentalnih stanj, kjer pridobimo spoznanje o lastnih mentalnih stanjih posredno, tako da jih izpeljemo iz opazovanja lastnega vedenja. Kot piše Daryl Bem, zagovornik teorije samozaznavanja: "do mere do katere so notranji znaki šibki, dvoumni ali nerazumljivi, je posameznik funkcionalno v istem položaju kot zunanji opazovalec« (1972, str. 2). Glede na to, da nekatera naša vedenja poganjajo implicitna stališca, motivi in druge psihološke lastnosti, ki so introspektivno nevidna, nam opazovanje lastnega vedenja lahko pomaga pridobiti boljši vpogled v naša notranja stanja. Tretjeosebno pridobljen vpogled v psihološke sile in impulze, ki ležijo pod našim neposrednim zavedanjem, je zato nujen za natancno izvajanje naše agencijske avtoritete. Tretjeosebna perspektiva pa mora biti skrbno regulirana, da ne vodi v samoodtujitev: namrec opazovanje lastnih obcutkov, prepricanj in želja, kot da bi pripadali nekomu drugemu, vkljucuje doživljanje lastnih mentalnih stanj kot stanj, ki niso odvisna od nas samih, ampak so nekaj kar se nam preprosto pripetijo. 
7 Za podrobnejšo analizo razlicnih vrst napacnih samoinformacij pridobljenih s postopkom introspekcije, glej Nisbett in Wilson (1977). 
Tretjeosebna perspektiva tako ne upošteva našega zavedanja, da je Jaz, ki ga opazujemo, naš in pomena, ki ga ima ta nacin samozavedanja za naš samorazvoj (Strijbos in Jongepier 2018, Moran 2001, str. 131-132, Eagle 2011, str. 41-67). 
Moj cilj v nadaljevanju je pokazati, da nam lahko pripovedna umetnost omogoci izkušnjo obeh perspektiv in nam tako ponudi edinstveno priložnost pridobitve terapevtskega samospoznanja. Po mojem mnenju, pripovedna umetnost ponuja razlicne nacine interpretacije lastnih subjektivnih izkušenj iz tretjeosebne perspektive in nam tako pomaga pridobiti nove samoinformacije. Proces pridobivanja samoinformacij pa ni arbitraren, temvec je vezan na nacelo prvoosebne avtoritete. Glede na to, da pripovedna umetnost pogosto vzbuja intenzivne custvene reakcije v nas (v kolikor prikazuje custveno nabite situacije), je teorija prvoosebne avtoritete, ki je primerna za umetnost, afektivna teorija; to je, primernost samoinformacije je potrjena z dejanjem custvenega priznanja. Trdim, da obcutimo primernosti ali neprimernost samoinformacije skozi proces mentalne simulacije, to je predstavljanja prikazanih dogodkov in izkušenj iz perspektive karakterjev. Umetniška dela lahko povzrocijo poglobljeno in vpojno izkušnjo, ki vpliva na vse naše cute; daje nam priložnost da za trenutek naselimo svet karakterjev in empatiziramo z njimi. To nam omogoca, da intenzivneje zacutimo primernost (ali neprimernost) pridobljene samoinformacije. Preden nadaljujem s podrobno razlago svojega prikaza, se želim obrniti na pojem pripovedne umetnosti razumeljene kot pripovedne simulacije. 

3 Pripovedne umetnine kot mentalne simulacije 
Pripovedna umetniška dela so pogosto razumljena kot »simulacije jazov v družbenem svetu.” (Mar in Oatley, 2008, str. 173). Takšne pripovedne simulacije imajo predvidoma dve znacilni lastnosti. Prvic, ponujajo nam priložnost, da se postavimo v kožo fiktivnih karakterjev ter za trenutek naselimo njihove misli, prepricanja, želje in obcutke. Pripovedna simulacija tako spodbuja mentalno simulacijo, to je, predstavljanje karakterjevih mentalnih stanj iz prvoosebne perspektive. Drugic, ponujajo abstrakten in poenostavljen model izkušenj iz resnicnega življenja. Mar in Oatley tako definirata pripovedno simulacijo kot »predstavitev cloveških odnosov in njihovih izidov v zgošceni obliki.« (2008, str. 
183) To pomeni, da pripovedne simulacije ne imitirajo neposredno naših obicajnih izkustev, saj so le-ta prevec zapletena in podrobna, da bi jih lahko neposredno predstavili v prostorsko in casovno omejeni umetniški obliki; raje vkljucujejo le tista dejstva, ki so pomembna za razumevanje pomena zgodbe in psihološke situacije 
M. Kplen: Pripovedna umetnost in terapevtsko samospoznanje 
karakterjev. Prav iz tega razloga uporablja pripovedna umetnost razlicne strategije in tehnike za posredovanje informacij, ki jih ni mogoce eksplicitno podati, in tako ponuja »razlage o tem, kaj se dogaja pod površjem, da ustvari opazno vedenje«. (Mar in Oatley 2008, str. 176). Pripovedna umetniška dela ponujajo razlicne razlage ali interpretacije upodobljene teme, glede na razlicne nacine izbire, specifikacije in razporejanja elementov zgodbe v celoto. Da bi natancno videli, kako pripovedna umetnost prispeva k interpretaciji upodobljene teme, si oglejmo film Michaela Hanekeja Der siebente Kontinent (1989). 
Film pripoveduje zgodbo o avstrijski družini in njihovem poskusu ubega pred obcutkom custvene in družbene izoliranosti v sodobnem svetu tako, da se odlocijo narediti samomor. Film teži k prikazovanju mentalnega stanja praznine in depersonalizacije, ki spremlja vsakdanje življenje te družine preko representacije objektov, raje kot subjektov. Tako na primer v uvodni segmentaciji filma, ne vidimo obrazov karakterjev, temvec le fragmentirane in izolirane posnetke njihovih rok, ki ugašajo budilko, odgrnjajo zavese, zavezujejo vezalke cevljev, kuhajo kavo, pripravljajo zajtrk. S filmsko tehniko, ki poudarja stanje ujetosti v vsakodnevne rutine, Hanekeju uspe dati zaznavno obliko obcutku izpraznjenosti lastne eksistence in nam s tem ponuditi redko priložnost, da prepoznamo dolocena mentalna stanja, custva in ideje, ki jih ni mogoce neposredno predstaviti. Film ponuja enega izmed možnih nacinov razumevanja izkušnje custvene praznine in odtujenosti. Pomen te izkušnje se razkrije s skrbno izbiro in specifikacijo dolocenih vidikov te izkušnje -obcutek ujetosti v vsakodnevno rutino, ki je izražen s prikazom mehansko opravljenih vsakodnevnih opravil; ideja depersonalizacije in izguba komunikacije kot je predstavljena preko pripovedi, ki poudarja monotonijo vsakodnevnega življenja karakterjev in njihovo neosebno verbalno izmenjavo; ter kako ti obcutki posledicno vodijo do njihovega doživljanja obupa in jeze nad svetom, kar je lepo izraženo s predstavo karakterjev in njihovim sistematicnim unicevanjem lastnega imetja in nazadnje njihova odlocitev, da ubežijo temu obcutku ujetosti z dejanjem samomora. 
Hanekejev film prikazuje eno izmed možnih oblik, ki jo ideja custvene praznine in odtujenosti lahko zavzame, vendar obstaja veliko drugih možnih nacinov interpretacije te ideje. Na primer, slika Edvarda Muncha, Vecer na ulici Karl Johana (1892) izraža idejo custvene izolacije in odtujenosti tako, da prikazuje množico, med seboj locenih in izoliranih ljudi z nejasnimi obraznimi potezami. S poudarjanjem izkušnje anonimnosti, izolacije in izgube samozavedanja, Munchovo umetniško delo dodaja še en pomen, ki jo ideja odtujenosti lahko ima za nas. Medtem ko oba Haneke in Munch instancirata isto idejo odtujenosti in custvene izolacije, izražata drugacen pomen izkušnje odtujenosti. 
Hanekejev film lepo ilustrira na kakšen nacin lahko pripovedna umetnost omogoca dvojno (prvo-in tretjeosebno) perspektivo na fiktivne karakterje.8 Po eni strani film ponuja konkretno in živo vizijo psihološke situacije karakterjev, kar nam omogoca, da si predstavljamo njihovo situacijo iz prvoosebne perspektive. V filmu vidimo svet karakterjev skozi njihove oci, ko postanejo custveno neobcutljivi, apaticni in obupani do te mere, da se odlocijo vzeti svoje življenje. To ustvari globoko obcuteno izkustvo simulacije njihovih custvenih stanj, ki nam daje prvoosebno informacijo o njihovih notranjih izkušnjah. Po drugi strani pa film prav tako ponuja priložnost, da pridobimo tretjeosebni vpogled na prikazane dogodke in karakterje, kar je ucinek dosežen s formalnimi in slogovnimi lastnostmi dela. Na primer, posnetki karakterjev, ki mehansko opravljajo svoje dnevne rutine in ki izkljucujejo njihove obraze, ali dolgi kadri, ki prikazujejo sistematicno unicevanje vsega njihovega imetja, nam dajo informacije o psiholoških vidikih, ki sestavljajo ozadje njihove custvene izkušnje. Na primer, da se njihovo obcutje custvene izolacije nahaja prav v tem kako interpretirajo lastne dnevne rutine in materialne dobrine, in sicer kot nekaj, v kar so ujeti ali zaprti. Film tako ponuja dodatno informacijo o vzrocni povezavi med custvi karakterjev in njihovim psihološkim stanjem, kar nam pomaga razumeti destruktivna dejanja, ki jih na koncu izvedejo. Z razlago psiholoških in custvenih vidikov karakterjev, nas film povabi k oblikovanju drugacnega odnosa z njimi, v katerem nismo zgolj udeleženci njihove zgodbe – to je, doživljamo njihovo mentalno življenje skozi njihove oci (prvoosebna perspektiva )—ampak tudi zunanji opazovalci njihovih vzorcev misli, obcutkov in dejanj (tretjeosebna perspektiva). Doživljanje prvoosebne in tretjeosebne perspektive, ki se med pripovedno simulacijo nenehno izmenjuje, nam daje priložnost, da pridobimo celovitejše razumevanje karakterjev in njihove psihološke situacije.9 

Pripovedna umetnost pa nam ne ponuja le priložnost, da zavzamemo dvojno perspektivo na karakterje in njihove situacijske vidike kot so prikazane v zgodbi, ampak posledicno tudi na lastno psihološko situacijo. To je, pripovedna umetnost 
8 V filozofski estetiki je razlikovanje med prvo-in tretjeosebno perspektivo na karakterje znano tudi kot razlikovanje med notranjo in zunanjo perspektivo. Glej Lamarque (1996, str. 135–49), Currie (2010, str. 49–63) in Clifton (2016). 9 Za podoben pogled, glej Amy Coplan (2004), ki prav tako trdi da pripovedna simulacija istocasno vkljucuje prvoosebno empaticno perspektivo na prikazane karakterje kot tretjeosebno perspektivo, pri kateri opazujemo izkušnje karakterjev od zunaj. 
M. Kplen: Pripovedna umetnost in terapevtsko samospoznanje 
hkrati sproža refleksijo na naše lastne izkušnje in osebne lastnosti. Razlaga tega fenomena, kot ga bom podrobneje prikazala v nadaljevanju, leži v naravi naših custvenih odzivov na pripovedna umetniška dela, ki odsevajo delovanje naših custev na splošno. 

Terapevtsko samospoznanje skozi umetnost 
Kot smo že omenili, naša custva odražajo obcutek pomembnosti in vrednosti, ki ga pripisujemo necemu ali nekomu in ki je zakoreninjeno v naših osebnostnih lastnostih. Vsako custvo, ki ga doživljamo, vkljucuje obcutek naših osebnih življenjskih skrbi: kaj nam je pomembno in za kar nas skrbi glede na naše osebne znacilnosti, to je naše želje, cilje, potrebe in prepricanja, ki jih imamo o sebi in o svetu, v katerem živimo (Nussbaum 2004, Robinson 2005, Helm 2009). Osebne življenjske skrbi (obcutek pomembnosti, ki ga pripisujemo necemu ali nekomu) se razlikujejo od osebe do osebe glede na razlicne osebne znacilnosti; torej isto dejanje, situacija ali dogodek ne bo vplival na vse nas na enak nacin. Na primer, nekateri od nas smo ponosni na poklicni uspeh, ker težimo k dosežkom. Medtem ko drugi, ki nimajo podobnih teženj, ne bodo cutili ponos nad lastnimi dosežki na enak nacin. Podobno, nekateri izmed nas obcutimo ponižanje nad verbalno žalitvijo, ker imamo potrebo po tem, da nas drugi vidijo v pozitivni luci. Medtem ko drugi, ki jim ni mar za mnenja okolice, take žalitve ne motijo. 
Naši custveni odzivi na umetniške pripovedi so podvrženi istim zakonom kot custva, ki jih doživljamo v resnicnem življenju. Ta ideja izhaja neposredno iz teorije custvenega realizma, ki trdi, da doživljamo resnicna in pristna custva, ko se ukvarjamo s fikcijo.10 
To pomeni, da je naš nacin custvovanja s fiktivnimi dogodki in karakterji odvisen od naših lastnih življenjskih skrbi. Kot piše Kendall Walton, ce doživljamo stisko pri simulaciji jamarske odprave, je to zato, ker imamo klavstrofobicne dispozicije (1997, str. 39-40). Jenefer Robinson navaja podobno v svoji razpravi o custveni vpletenosti v literarne karakterje: »jasno je, da ne bom doživela noben custveni odziv na roman, razen ce cutim, da so moji lastni interesi, cilji in želje nekako na kocki« (2005, str. 114). To pomeni, da cutimo strahove, agonijo in odtujenost karakterjev, ker dojemamo (zavestno ali podzavestno) prikazano situacijo kot pomembno za naše lastno življenje. Naša psihološka sorodnost s karakterji nam omogoca, da cutimo, kar cutijo oni. Kot Lazarus in 
10 Glavni zagovornik tega stališca je Gaut (2007, str. 203–26). 
Lazarus jedrnato poudarjata: »Ce njihova stiska ne bi bila podobna naši, potem se ne bi odzvali.« (1996, str. 131). Tako na primer, ne moremo vsi empatizirati z glavnim junakom filma Into the Wild (2007), ki pripoveduje zgodbo o Christopherju McCandlessu (upodablja ga Emile Hirsch), ki se odloci zapustiti vse svoje imetje in odpotovati na Aljasko, da bi živel v samoti z divjo naravo. Nekdo, ki nikoli ni obcutil mocnega hrepenenja po svobodi, samoodkrivanju in odmiku od cloveštva, si bo morda težko predstavljal McCandlessovo stanje duha in razumel njegovo vedenje. Naša sposobnost, da miselno simuliramo psihološka stanja karakterjev temelji na našem prepoznavanju psihološke podobnosti z njimi.11 To kaže, da se pripovedna umetnost neposredno dotika našega lastnega custvenega in psihološkega sistema. Kako se custveno odzivamo na karakterje in dogodke prikazane v pripovednih delih, predstavlja edinstven nacin dostopa do celotne domene naših osebnih življenjskih skrbi, ki so pogosto neprepoznavni iz naše strani. Na primer, pogosto se zgodi, da obcutimo custvo kot je strah ali brezup, vendar ne moremo v celoti artikulirati in razumeti, kaj je v dani situaciji grozece ali brezupno. Medtem ko se lahko introspektivno zavedamo lastne notranje izkušnje, pa ni nujno da se popolnoma zavedamo razlicnih psiholoških vidikov, ki sestavljajo ozadje takšne izkušnje. Pripovedna umetnost pa vendarle lahko naredi te psihološke vidike vidne in s tem na voljo našemu spoznanju. 
Kot je bilo že omenjeno, pripovedna umetnost deluje kot simulacija karakterjevih izkušenj in dejanj v zgošceni obliki. Z drugimi besedami, pripovedna umetnost predstavlja verigo dogodkov v nepretrgani in celoviti obliki, pri cemer poudarja psihološke vidike, ki sestavljajo ozadje karakterjevih custvenih izkušenj (to je, kako je prikazana situacija pomembna za karakterjeve namene, aspiracije, prepricanja in želja) in nam s tem naredi te izkušnje in dejanja bolj razumljiva.12 
Formalne in slogovne lastnosti pripovedne umetnosti nam dajejo priložnost, da opazujemo izkušnje karakterjev iz tretjeosebne perspektive in nam tako pomagajo dojeti pomen njihovih izkušenj v širšem kontekstu njihovega mentalnega življenja. V kolikor pa je custvena in psihološka sorodnost s karakterji potrebna za našo sposobnost, da miselno simuliramo z njihovimi custvenimi izkušnjami, to nakazuje, da lahko pripovedna umetnost prav tako pripomore k razumevanju naših lastnih custvenih izkušenj. Z drugimi besedami, ce se naša lastna custvena ocena upodobljene situacije do neke mere ujema z ocenami karakterjev (to pomeni, da doživljamo enake ali 
11 Na to idejo opozarjajo številne raziskave, ki kažejo, da zaznavanje custvenih in psiholoških podobnosti (ali razlik) 
s karakterji olajša (ali ovira) aktivacijo mentalne simulacije. Glej Green (2004) in Hakemulder (2000, str. 70–3). 12 To je vrednost narativne simulacije, kot jo poudarja Schwan (2013). 
M. Kplen: Pripovedna umetnost in terapevtsko samospoznanje 
podobne custvene reakcije na upodobljene dogodke kot karakterji), potem lahko pripovedna umetnost, s tem, ko ponuja interpretacijo karakterjevih izkušenj, prav tako pomaga razjasniti nase lastne custvene izkušnje. Pripovedna umetnost nam tako ponuja priložnost, da pridobimo tretjeosebni vpogled na lastna mentalna stanja, s pomocjo katerega lahko prepoznamo in preucimo dolocene vidike naših osebnih izkušenj, ki pogosto ostanejo neopaženi iz zgolj fenomenološke prvoosebne perspektive. Kot navaja H. W. Johnstone, da bi se zavedali dolocenih vidikov lastnega mentalnega stanja, je potrebno vstaviti doloceno distanco med nami samimi in našim mentalnim stanje, saj "pri popolni potopljenosti v izkušnjo ni obcutka lastništva" (1970, str. 106). Samospoznanje zahteva dialoški odnos in umetniška upodobitev obcutkov, idej, vrednot in prepricanj, je tista, ki odpira takšen dialog med nami, našimi subjektivnimi izkušnjami (recimo, kako mi sami obcutimo custveno izolacijo) in specificno interpretacijo takšne izkušnje (recimo, kako Hanekejev film predstavlja idejo custvene izolacije). Dialog poveca distanco med našim subjektivnim stanjem in objektivno vizijo tega mentalnega stanja skozi katerega se lahko razkrije naša lastna perspektiva. Tako kot, na primer, nam lahko opazovanje lastne telesne podobe v ogledalu daje informacijo o našem telesu, ki je ne moremo pridobiti zgolj s fenomenološko izkušnjo našega telesa, nam lahko tudi opazovanje naše lastne subjektivne izkušnje iz tretjeosebne perspektive daje informacije o naših lastnih izkušnjah, ki jih je nemogoce pridobiti s prvoosebno perspektivo. 
Tukaj želim ponovno poudariti, da pripovedna umetnost kot miselna simulacija spodbuja samospoznanje, ne zato, ker odseva naša lastna življenja, temvec zaradi nacina predstavitve karakterjev in njihovih situacijskih vidikov. To je znacilna estetska kvaliteta umetnine, saj zahteva umetnikovo izbiro posebnih formalnih znacilnosti, skozi katere je vsebina zgodbe predstavljena. Torej, umetniška dela spodbujajo samospoznanje prav zato, ker so bistveno drugacna od pripovedi iz resnicnega življenja. Umetniška dela, kot piše Peter Lamarque, so neprozorna: “Namesto da bi domnevali, da so pripovedni opisi okno, skozi katerega se opazuje neodvisno obstojeci (izmišljeni) svet, z implikacijo, da bi isti svet lahko predstavili (in s tem opazovali) na druge nacine, iz razlicnih perspektiv, moramo sprejeti, da ne obstaja tako pregledno steklo – samo neprozorno steklo, tako rekoc poslikano s figurami, ki se ne vidijo skozi, ampak v steklu.« (2014, str. 3) Umetniške pripovedi ne predstavljajo karakterje in njihove situacijske vidike transparentno, kot na primer fotografija predstavlja predmet; raje, identiteta karakterjev je sama dolocena z nacinom ali obliko njihove predstavitve in ki odraža avtorjevo stališce ali razmišljanje 
o psihološkem in custvenem stanju karakterjev. Vsaka opisna podrobnost je skrbno ustvarjena, izbrana in vzrocno povezana z namenom zagotavljanja tematske koherentnosti, skozi katero avtor ponuja svojo razlago prikazanih dogodkov. Prav skozi optiko avtorjevega zornega kota lahko razumemo fiktivni svet, opisan v vsebini dela: »Literarna dela so fino obdelane umetniške strukture, ki dajejo posebno vrsto notranje povezanosti. Sozvocje predmeta in teme […] je samo po sebi cilj na nacin, ki ga ni mogoce uporabiti za pripovedi, ki imajo nadaljnje namene opisovanja in razlaganja življenj realnih posameznikov« (Lamarque 2014, str. 80). Sami sebe obicajno ne doživljamo na pripovedni nacin, to je, kot da smo karakterji v zgodbi, ki jo pripovedujemo o sebi.13 
In tudi v redkih primerih, ko to pocnemo, kot na primer, ko pripovedujemo o dolocenih dogodkih na pripoveden nacin ali v trenutkih samorefleksije – namen tovrstnih resnicnih pripovedi je v prvi vrsti posredovanje tocnosti informacij in ne iskanje sozvocje med dogodki in temo. Formalna struktura, ki je dana zaporedju dogodkov v pripovednih umetniških delih služi namenu zagotavljanja skladnosti in enotnosti med pripovedni dogodki in temo dela. Zato umetniške pripovedi išcejo vzrocno povezavo med mislimi, custvi in dejanji z namenom zagotavljanja neke vrste sinteze elementov cloveškega sveta, ki so sicer na videz videti nepovezani. David Carr lepo ujame to idejo ko piše da pripovedna umetnost ne imitira cloveški svet, ampak ga raje »na novo opisuje« (1986, str. 120). Prav taksno preoblikovanje cloveškega sveta, v smislu poudarjanja vzrocnih, razlagalnih in inferencialnih odnosov med razlicnimi mentalnimi vidiki, je tisto, kar omogoca umetniškim delam, da služijo kot vir samospoznanja. Navsezadnje, kot Marta Nussbaum trdi, naše custvene izkušnje imajo pripovedno strukturo in osebno zgodovino, in torej, da bi razumeli lastne custvene odzive moramo to strukturo vzeti v obzir – odnos med našimi osebnimi prepricanji o svetu, osebnimi življenjskimi vrednotami in custvi (2001, str. 236). Z uporabo bogate pripovedne in formalne strukture, kot je ustvarjanje vidne casovne in vzrocne povezava med custvi, mislimi in osebnimi življenjskih skrbi, nam umetniška dela lahko posredujejo informacije o zgodovini custev, ki je drugace ne bi mogli pridobiti. Pripovedna umetnost ponuja razlicne exploracije posameznikovih custvenih zgodovin v luci katerih lahko razumemo in dojamemo lastna custvena doživetja. Umetniška dela nas vabijo da 'preizkusimo' razlicne interpretativne perspektive na doloceno custveno izkušnjo in 'testiramo' kako ta izkušnja resonira z našo lastno custveno zgodovino. 
13 Za idejo, da se v vsakdanjem zivljenju ne doživljamo v pripovedni obliki, glej tudi Strawson (2004) in Vice (2003). Oba avtorja kritizirata idejo, da doživljanje lastnega življenja v pripovedni obliki spodbuja samorazumevanje. V nasprotju s tem trdita, da ima videnje samega sebe v pripovedni obliki škodljive ucinke na lastno samozavedanje, saj lahko vodi v samoprevaro in konfabulacije, glede na to da vsako pripovedovanje lastnih preteklih izkušenj in dogodkov nujno ustvarja spremembo teh izkušenj. Umetno vsiljevanje dolocene strukture v naše življenjske dogodke lahko vodi v dehumanizacijo in neavtenticnost. 
M. Kplen: Pripovedna umetnost in terapevtsko samospoznanje 
Na primer, Hanekejev film ponuja specificno interpretacijo subjektivne izkušnje custvene izolacije in odtujenosti, namrec, kot obcutek ujetosti v življenje vsakodnevnih rutin. S specificiranjem obcutka custvene izolacije kot ujetosti v dnevno rutino nam film ponudi bolj prefinjen kognitivni besednjak, s pomocjo katerega lahko dojamemo notranje obcutje karakterjev. V kolikor pa nam uspe, da si predstavljamo karakterjevo custveno izkušnjo odtujenosti kot svojo lastno, potem to nakazuje, da film prav tako omogoca tretjeosebno perspektivo na naša lastna mentalna stanja, s cimer nam omogoca, da ovrednotimo pomen naših obcutkov custvene izolacije v širšem kontekstu našega življenja in tako jasneje vidimo povezavo med našo posebno custveno izkušnjo in drugimi mentalnimi vidiki. 
Tretjeosebno pridobljena informacija, ki jo pridobimo iz umetniškega dela, pa ne ostane nepreverjena iz strani naše prvoosebne perspektive. Namrec, interpretacijo, ki jo ponuja umetniško delo, ne sprejemamo slepo; raje jo »preizkusimo« in preverimo, kako dobro se ujema z našimi lastnimi izkušnjami. Preizkušanje primernosti interpretacije poteka skozi sam proces mentalne simulacije. Ko miselno simuliramo mentalna stanja in izkušnje karakterjev, hkrati tudi testiramo simulirani obcutek glede na našo lastno obcutje custvene izolacije. Ta postopek ni nameren; je nekaj, kar se pojavi spontano skozi mentalno simulacijo. Ko miselno simuliramo karakterjeve izkušnje, ne izgubimo lastnega locenega obcutka sebe, ampak še vedno ohranjamo distanco med lastno osebno identiteto in psihološkimi vidiki karakterjev. Amy Coplan opisuje ta vidik miselne simulacije kot » jaz-drugi diferenciacija«, ki »bralcu omogoca, da simultano simulira psihološka stanja karakterjev in izkusi svoja locena psihološka stanja.« (2004, str. 148) Mentalna simulacija nam omogoca, da testiramo simulirano mentalno stanja karakterjev glede na lastne osebnostne znacilnosti in pri tem zacutiti primernost ali neprimernost dane interpretacije za lastno obcuteno izkušnjo. Ce dana interpretacija custveno resonira z našo lastno izkušnjo v smislu, da omogoca bolj jasno, determinirano in razumljivo videnje te izkušnje, potem imamo dober razlog za verjetje, da dana interpretacija primerno opisuje našo lastno izkušnjo. Z drugimi besedami, izvajamo afektivno prvoosebno avtoriteto nad informacijami, ki jih pridobimo iz pripovednega dela. Naš lastni obcutek primernosti služi kot merilo pravilnosti informacije. Odlocitev o tem, ali se dana interpretacija ujema z našim lastnim psihološkim stanjem je odvisna od nas in našega obcutka primernosti. Kot že omenjeno, bo takšna afektivno priznana interpretacija imela spreminjajoc ucinek na naravo izkusnje same. 
Na primer, ce med miselno simulacijo Hanekevega filma vidimo ali cutimo, da se interpretacija custvene izolacije kot obcutka ujetosti v življenje vsakodnevnih rutin ujema z našim lastnim obcutjem custvene izolacije, potem bo ta interpretacija modificirala (refinirala) naše obcutje. Identifikacija naše lastne izkušnje custvene izolacije kot ujetosti v vsakodnevne rutine bo rezultirala v prestrukturiranju izkušnje tako, da se le-ta ujema z nacelom ujetosti, torej z novo identificiranim prepricanjem, da je to, kar cutimo obcutek ujetosti. Medtem ko smo pred to identifikacijo cutili le nejasen obcutek custvene izolacije, nepomembnosti in odmaknjenosti od sveta, zdaj, ko sprejmemo novo interpretacijo, kar cutimo bolj akutno in ostro je obcutek zaprtosti in omejenosti z vsakdanjimi rutinami. Naš lastni obcutek custvene izolacije se spremeni (postane prefinjen in specificiran) s sprejetjem nove in bolj izpopolnjene interpretacije. 
Poleg tega, ko prepoznamo svoj osebni obcutek custvene izolacije v konkretnejšem in s situacijsko povezanim obcutkom ujetosti v vsakodnevne rutine, prav tako pridobimo priložnost nadaljnjega vpogleda v druge vidike našega doživljanja, kot tudi boljše razumevanje situacijskih vidikov s katerimi se soocamo. Ko nam pripovedna umetnost ponudi primernejšo predstavitev naše lastne psihološke situacije, nam prav tako pomaga odkriti nepriznane vidike naše osebnosti– kaj si resnicno želimo, kaj nas motivira in kaj cenimo. Tako obcutek ujetosti v vsakodnevne rutine lahko izkusijo le tisti izmed nas s potrebo po agenciji in nadzoru v lastnem življenju. Prepoznavanje naših resnicnih prepricanj, obcutkov, želja, interesov in ciljev odpira nove poglede na lastne situacijske in interpretativne vidike in s tem nove možnosti vedenja. Ko enkrat razumemo lastna mentalna stanja, potem ne moremo vec razmišljati o sebi kot o pasivnih in nemocnih nosilcih teh mentalnih stanj. Samospoznanje nam daje sposobnost zavedanja samih sebe kot avtorje lastnih mentalnih stanj in da kot taki imamo sposobnost nadzora in spreminjanja teh stanj samih.14 
Prvoosebno reflektirana mentalna stanja spremenijo naravo teh mentalnih stanj samih in imajo osvobajajoc ucinek na našo osebnost in vedenje, saj nam dovolijo, da prepoznamo razlicne možnosti za svoja dejanja. 
Pomembno pa je poudariti, da vse pripovedne umetnine ne služijo kot vir terapevtskega samospoznanja, saj nam vse ne dajejo priložnosti, da zavzamemo prvoosebno perspektivo na psihološko situacijo karakterjev. Nezmožnost simuliranja karakterjevih psiholoških in custvenih stanj je pogosto posledica 
14 To je vrednost samospoznanja kot jo podpira Hampshire (1982). 
M. Kplen: Pripovedna umetnost in terapevtsko samospoznanje 
neuspeha naše lastne domišljije. Kot je bilo poudarjeno, kar omogoca mentalno simulacijo je zaznavanje custvene in psihološke podobnosti s karakterji. Po drugi strani, pa zaznavanje razlik s karakterji ovira ta proces. Težko si je predstavljati stališca karakterjev, katerih mentalna stanja in izkušnje se bistveno razlikujejo od naših. Pogosto nam ne uspe aktivirati mentalne simulacije, ko smo sooceni z deli, ki prikazujejo grozljive in travmaticne izkušnje. Neuspeh domišljije je v tem primeru posledica naše nepripravljenosti, da simuliramo misli in izkušnje, ki so nam preprosto pretežke za obvladovati in ki presegajo podrocje naših osebnih izkušenj. Vcasih nam ne uspe miselno simulirati prikazanih dogodkov, ne zato, ker so ti dogodki prevec oddaljeni od naših osebnih izkušenj, ampak zato, ker so nam prevec znani. Kot poudarja Rachel Cooper, pogosto imamo težave s simulacijo travmaticnih dogodkov, ki nas spominjajo na lastne travmaticne izkušnje, saj je takšna simulacija za nas preprosto prevec vznemirjajoca in neprijetna (2014, str. 75) Nekdo, ki je bil na primer travmatiziran zaradi vojne, ima lahko težave s simulacijo grozot boja, kot je prikazan v filmu Oliverja Stona, Platoon (1986). Ce pa ne moremo aktivirati miselne simulacije in s tem izkusiti prvoosebno perspektivo karakterjev, potem nam prav tako ne uspe pridobiti prvoosebne perspektive na naša lastna mentalna stanja. Z drugimi besedami, ne uspe nam aktivirati afektivne prvoosebne avtoritete in tako oceniti primernost (ali neprimernost) podane interpretacije za lastno izkušnjo, ki je nujna za pridobitev terapevtskega samospoznanja. 
Obstaja pa še en scenarij, v katerem nam ne uspe pridobiti terapevtskega samospoznanja kljub naši uspešni mentalni simulaciji karakterjevih izkušenj. To se zgodi, ko simulirana custvena izkušnja karakterjev ni v skladu z našo lastno custveno izkušnjo. Na primer, film Lars von Trierja, Antichrist (2009) pripoveduje zgodbo o paru, ki se umakne v oddaljeno koco v gozdu, da bi prebolel izgubo ljubljenega otroka. Zgodba o izgubi in žalosti je poznana skorajda vsem nam in tako si lahko brez težav predstavljamo prikazane dogodke iz perspektive ženskega karakterja, ki doživlja globoko psihicno trpljenje in paralizirajoce obcutke žalosti in krivde. Toda ko zgodba napreduje in razkrije pomen izkušnje žalosti, ki izvira iz karakterjevih prepricanj o ženski naravi kot inherentno zlobni, se težje osebno povežemo s to izkušnjo. Zdi se, da je interpretacija žalosti, ki je povezana z idejami zla in mizoginije, prevec tuja naši lastni izkušnji žalosti. Simulirana izkušnja žalosti tako ne uspe custveno resonirati z našimi lastnimi mentalnimi stanji in izkušnjami. Vidimo ali cutimo, da se umetniška interpretacija ne ujema z našo lastno izkušnjo žalosti, saj prinaša manj smisla in razumljivosti v naše mentalno staje. Tukaj imamo primer afektivno zanikane interpretacije. Ceprav je takšna interpretacija rezultat našega uspešnega izvajanja afektivne prvoosebne avtoritete, pa ne povzroci nobene modifikacije naše samopodobe, temvec le odpravi obcutek izkušnje, ki za nas ne drži. Custveno zanikana interpretacija sicer zagotavlja potencialno koristne samoinformacije (daje nam znanje o tem kar naša izkušnja ni), vendar pa ne spodbuja samospremembe in tako ne služi kot vir terapevtskega samospoznanja. 
Ce povzamemo, moj cilj v tem prispevku je bil osmisliti idejo, da lahko pripovedna umetnost spodbuja vrsto samospoznanja, ki vodi v samospremembo, to je terapevtsko samospoznanje. Trdila sem, da nam pripovedna umetnost daje edinstveno priložnost, da sprejmemo dvojno perspektivo o sebi, kar nam omogoca, da (i) v celoti priznamo lastno custveno izkušnjo iz prvoosebne perspektive in (ii) prepoznamo pomen naše izkušnje kot se pojavlja v povezavi z našimi osebnimi lastnostmi in življenjskimi skrbmi (perspektiva tretje osebe). Skladno s tem, pripovedna umetnost krepi naše samoraziskovanje, saj nam daje možnost, da se obrnemo vase in razmislimo o vsebini lastnih subjektivnih izkušenj. Vkljucuje nas v kognitivni proces prepoznavanja lastnih osebnih znacilnosti, preizkušanja naših custvenih, socialnih in intelektualnih vzorcev ter prepoznavanja neustreznosti v mislih, ki jih pripisujemo svojemu življenju in izkušnjam sebe in drugih. 
Literatura 
Abend, S.M. (2007). »Therapeutic Action in Modern Conflict Theory«. Psychoanalytic Quarterly, 76, str. 1417–1442. Bem, D. J. (1972). »Self-perception theory«. V L. Berkowitz (ur.), Advances in Experimental Social Psychology 6. New York: Academic, str 1-62. Bell, D. in A. Leite (2016). »Experiential self-understanding.« The International Journal of Psychoanalysis, 
97, str. 305-332. Bilgrami, A. (2006). Self-Knowledge and Resentment. Cambridge, Massachusetts: Harvard University Press. Carman, T. (2003). »First Persons: On Richard Moran's Authority and Estrangement.« An 
Interdisciplinary Journal of Philosophy, 46 (3), str.  395-408. Carroll, N. (2002). »The Wheel of Virtue: Art, Literature, and Moral Knowledge«. The Journal of Aesthetics and Art Criticism, 60 (1), str.  3-26. Carr, D. (1986). »Narrative and the Real World: An Argument for Continuity«. History and Theory, 25 (2), str. 117-131. Clifton, S. (2016). »A Notorious Example of Failed Mindreading: Dramatic Irony and the Moral and 
Epistemic Value of Art«. The Journal of Aesthetic Education, 50 (3), str. 73-90. Cooper, R. (2014). Psychiatry and Philosophy of Science. New York: Routledge. Coplan, A. (2004). »Empathic Engagement with Narrative Fictions«. The Journal of Aesthetics and Art 
Criticism, 62 (2), str. 141-152. Currie, G. (1995). »The Moral Psychology of Fiction«. Australian Journal of Philosophy, 73 (2), str. 250­259. Currie, G. (2010). Narrators & Narrators: A Philosophy of Stories. Oxford: Oxford University Press. 
M. Kplen: Pripovedna umetnost in terapevtsko samospoznanje 
Eagle, M. N. (2011). »Classical theory, the Enlightenment Vision, and Contemporary Psychoanalysis«. V M. J. Diamond and C. Christian (urd.), The Second Century of Psychoanalysis: Evolving Perspectives on Therapeutic Action. London: Karnac Books, str. 41-67. 
Evans, J. S. B.T. (2008). »Dual-Processing Accounts of Reasoning, Judgment, and Social Cognition«. Annual Review of Psychology, 59, str. 255–278. 
Finkelstein, D. H. (2003). Expression and the inner. Cambridge: Harvard University Press. 
Gaut, B. (2007). Art, Emotion and Ethics. Oxford: Oxford University Press. 
Gendlin, E. T. (1964). »A theory of personality change«. V P. Worchel in D. Byrne (urd.), Personality Change. New York: John Wiley & Sons, str. 100-148, 
Gertler, B. (2011). Self-knowledge. New York: Routledge. 
Green, M. C. (2004). »Transportation Into Narrative Worlds: The Role of Prior Knowledge and 
Perceived Realism«. Discourse Processes: A Multidisciplinary Journal, 38 (2), str. 247-266. Hakemulder, J. (2000). The Moral Laboratory: Experiments examining the effects of reading literature on social 
perception and moral self-concept. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing Company. 
Hampshire, S. (1982). Thought and Action. Notre Dame: University of Notre Dame. 
Helm, B. W. (2009). »Emotions as Evaluative Feelings«. Emotion Review, 1 (3), str.  248—255. 
Johnstone, H.W. (1970). The Problem of the Self. Pennsylvania: Pennsylvania State University Press. 
Jopling, D. A. (2000). Self-knowledge and the Self. New York/London: Routledge. 
Kieran, M. (1996). »Art, Imagination, and the Cultivation of Morals«. The Journal of Aesthetics and Art Criticism, 45 (4), str. 337-351. 
Kloosterboer, N. (2015). »Transparent emotions? A critical analysis of Moran's transparency claim«. Philosophical Explorations, 18 (2), str. 246-258. 
Lamarque, P. (1996). Fictional Points of View. New York: Cornell University Press. 
Lamarque, P. (2014). The Opacity of Narrative. London: Rowman and Littlefield. 
Lazarus, R. S. in B. N. Lazarus (1996). Passion and Reason: Making Sense of Our Emotions. Oxford: Oxford University Press. 
Lear, J. (2004). »Avowal and Unfreedom«. Philosophy and Phenomenological Research, LXIX (2), str. 448­454. 
Leite, A. (2018). »Changing One's Mind: Self-Conscious Belief and Rational Endorsement.« Philosophy and Phenomenological research, 97 (1), str. 150-171.  Mar, R. A. and K. Oatley (2008). »The Function of Fiction is the Abstraction and Simulation of Social Experience«. Perspectives on Psychological Science, 3 (3), str. 173-192. 
Marres, R. (1989). In Defense of Mentalism: A Critical Review of the Philosophy of Mind. Amsterdam: Rodopi. 
McDowell, J. (1996). Mind and World. Harvard: Harvard University Press. 
McGeer, V. (2008). »The Moral Development of First-Person Authority«. European Journal of Philosophy, 16 (1), str.  81–108. 
Moran, R. (2001). Authority and Estrangement: An Essay on Self-knowledge. Princeton: Princeton University Press. 
Nisbett, R. E. in T. D, Wilson (1977). »Telling more than we can know: verbal reports on mental processes«, Psychological Review, 84, str. 231–59. 
Nussbaum, M. (1990). Love's Knowledge: Essays on Philosophy and Literature. Oxford: Oxford University Press. 
Nussbaum, M. (2004). »Emotions as Judgments of Value and Importance«.  V R. C. Solomon (ur.), Thinking about Feeling: Contemporary Philosophers on Emotions. Oxford: Oxford University Press, str. 183-199. 
O’Brien, L. (2017). »The Novel as a Source of Self-Knowledge«. V E.S. Bisset, H. Bradley in P. Noordhof (urd.), Art and Belief. Oxford: Oxford University Press, str. 135-150. 
Parrott, M. (2015). »Expressing First-Person Authority«. Philosophical Studies, 172 (8), str. 2215-2237. 
Robinson, J. (2005). Deeper Than Reason: Emotion and its Role in Literature, Music, and Art. Oxford: Oxford University Press. 
Rosenthal, D. (2000). »Introspection and Self-Interpretation« Philosophical Topics, 28 (2), str. 201-233. 
Schwan, S. (2013). »The Art of Simplifying Events«. V A. P. Shimamura (ur.), Psychocinematics: Exploring Cognition as the Movies. Oxford: Oxford University Press, str. 214-226. 
Strawson, G. (2004). »Against Narrativity«. Ratio, XVII (4), str. 428-452. 
Strijbos, D. in F. Jongepier (2018). »Self-Knowledge in Psychotheraphy: Adopting a Dual Perspective on One’s Own Mental States«. Philosophy, Psychiatry and Psychology, 25 (1), str. 45-58. Taylor, C. (1985). Human Agency and Language: Philosophical papers. Cambridge: Cambridge university 
Press. Varga, S. (2015). Naturalism, Interpretation, and Mental Disorder. Oxford: Oxford University Press. Vice, S. (2003). »Literature and the Narrative Self«. Philosophy, 1 (1), str. 93 – 108. Walton, K. (1997). »Spelunking, Simulation, and Slime: On Being Moved by Fiction.« V M. Hjort in 
S. Laver (urd.), Emotion and the Arts. Oxford: Oxford University Press, str. 37-49. 
Wilson, T. D. and E. W. Dunn (2004). »Self-knowledge: Its Limits, Value, and Potential for Improvement«. Annual Review of Psychology, 55, str. 493-518.