PROFESOR DR. JOŽE DEMŠAR (1877—1980) Zadnji dan maja se je izteklo bogato življenje asketskega profesorja dr. Jo žeta Demšarja; že kar legendarni pro fesor je užival nedeljeno spoštovanje vsakogar, ki se je z njim kakorkoli sre čal. Spoštovani pokojnik sodi v vrste tis te družbe, iz katere so izšli ustanovitelji loškega muzeja in zato vsekakor zaslu ži, da se ga spomnimo tudi v Loških raz gledih, ki so mu izkazali pozornost tudi ob njegovem visokem življenjskem jubi leju, ko je 1977 obhajal razmeroma čil in svež svojo stoletnico (prim. LR 24/1977, str. 280—281). S tem se LR pridružujejo vrsti javnih občil, ki so se častitljivega pokojnika spominjali ob zadjem slovesu Prof. dr. J. Demšar kot stoletnlk in ki so ga vsi brez razlike označevali kot izrednega človeka, poosebljeno dob roto. Spoštovani pokojnik je bil po rodu sin loške pokrajine. Po očetovi strani po teka njegov rod iz Gornje Žetine. zad njega zaselka pod Blegošem, kjer ome njajo viri od 1921 dalje štiri grunte, ki so se obdržali stoletja. Ko so se proti koncu srednjega in v začetku novega veka zače la postopoma ustvarjati rodbinska imena, naletimo že v prvem podrobnejšem ur barju iz leta 1501 pri dveh ondotnih grun- tarjih na priimek Demšar; v začetku 17. stol. srečamo v Gornji Zetini še tretjega gruntarja s tem priimkom. Očetovi pred niki pokojnega dr. Demšarja so se z gor skega zaselka preselili v Škofjo Loko. Po materini strani pa poteka njegov rod iz Selške doline; njegova mati se je pi sala Koblar in je bila sorodnica člana loškega profesorskega ceha pokojnega akademika prof. dr. Franceta Koblar j a. Pokojnik je maturiral 1895 na gimna ziji v Ljubljani, edini, ki jo je premoglo takrat naše glavno mesto. Gimnazijsko poslopje je stalo na prostoru, kjer je se daj živilski trg. Na velikonočno nedeljo 1895 je Ljubljano zamajal potres! Po kojnik mi je večkrat pripovedoval, da so po tej katastrofi imeli reden pouk le osmošolci, ki so v drugi polovici julija maturirali. Po maturi se je abiturient Demšar vpisal v bogoslovje in 1899 je v šentjakobski cerkvi v Skofji Loki pel novo mašo. Vse svoje dolgo življenje je pokojnik posvetil pedagoškemu poklicu, na kate rega se je temeljito pripravil. Ze leta 1906 je promoviral na dunajski univerzi za doktorja teologije. Leto dni prej je nastopil profesorsko službo na škofijski gimnaziji v Št. Vidu nad Ljubljano. Tam je deloval do 1914, ko ga je pot zanesla v Ljubljano, kjer je živel vse do smrti. Ob izbruhu vojne je sicer prevzel službo profesorja na učiteljišču v Ljubljani, še vedno pa je pomagal reševati kadrov ske zadrege na šentviški gimnaziji. Nav zlic polni zaposlitvi v Ljubljani je v voj- 297 nih letih pešačil v St. Vid, kjer je nese bično stal ob strani škofijski gimnaziji, ki so jo pestile mnoge težave. V tistih letih sem imel kot dijak srečo, da sem po- bliže spoznal izredne pedagoške sposob nosti blagega profesorja, svojega sorod nika, ki mi je bil dve leti učitelj verouka. Ni bil zahteven, toda snov je znal tako življenjsko podajati, da se njegovih ur še danes s hvaležnostjo spominjam. Pokojnik je bil srečen v svojem pokli cu, zato ga je tembolj prizadela krivica, ko ga je režim 1932 predčasno — komaj petinpetdesetletnega upokojil. Kot upo kojenec brez pokoja je sredi neumornega dela preživel še skoraj pol stoletja. Na uršulinskem učiteljišču v Ljubljani je prevzel ravnateljsko mesto, ki ga je vo dil vse do 1945, ko je bila uršulinska šola ukinjena. Istočasno se je predajal teološki fakulteti, kjer je že 1920 prev zel predavanja iz pedagogike in katehe- tike. Tudi na tem položaju je hotel po staviti celega človeka. Tako se je v tistih letih vpisal na filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je poslušal predavanja iz filozofije, pedagogike in zgodovine. Ta krat naju je življenje kar močno zbli žalo. Kot študent sem dobil pri njem streho, istočasno naju je družil tudi štu dij, zgodovine pri prof. Ljudmilu Haupt- mannu; skupaj sva hodila na njegova predavanja in se udeleževala njegovega seminarja. Študij na filozofski fakulteti je dr. Demšar zaključil 1926. ko je dose gel svoj drugi doktorat. Oborožen s te meljitim znanjem je teološki fakulteti ostal zvest vse do svojega oseminosem- desetega leta, za kar se mu je fakulteta oddolžila, da ga je 1965 proglasila za svo jega častnega doktorja. Navzlic visokim letom pa trikratni doktor ni iskal miru; še naprej je ostal zvest zlasti šentpeter- ski cerkvi, kjer je ves izgoreval v duš no pastirskem delu. Vse dolgo življenje je bil pokojnik mož vztrajnega dela, poln srčne dobrote, ki se Dne 21. julija 1980 se je iztekla dokaj ravna, mirna, lepa umetniška življenjska pot Iva Plestenjaka. Rodil se je 27. decembra 1904 v Ljub ljani. Njegov oče je bil delavec tobačne je vsega razdajal za svojega bližnjega, in levica ni nikdar vedela, kaj dela des nica. Živel je asketsko — štirideset let ni pokusil alkohola — vendar je bil hkrati zelo življenjski in izredno prije ten sogovornik. Zlasti so mi živi spomini na najine skupne pohode na Triglav, ko sva nekajkrat pred zadnjo vojno skupaj ubirala triglavske strmine. Skromen, kot je pokojni dr. Demšar vedno bil, je doživljal vrsto svojih živ ljenjskih jubilejev v popolni tišini. Nihče ni vedel za njegov srebrni, zlati in biser ni mašniški jubilej. Šele v zadnjih letih profesor ni mogel več zatajiti visokih ju bilejev. Nerad je privolil v proslavljanje raznih obletnic. Zadnje jubilejno srečanje je bilo lani, ko je častitljivi starček ob hajal izreden jubilej, osemdesetletnico duhovništva. Ob visokih jubilejih je bil skromni profesor deležen velike pozor nosti slovenskega javnega življenja. Ob stoletnem jubileju ga je predsednik SFRJ Josip Broz-Tito odlikoval z visokim re dom zaslug za narod z zlato zvezdo. V tistih dneh je profesorja mimo drugih predstavnikov oblasti obiskal Edvard Kardelj, ki mu je bil jubilant pred pol stoletja profesor na učiteljišču. V živah nem razgovoru sta obujala spomine iz pred petdesetih let, ki so bili tako živi, kakor da bi se srečala zadnjič šele pred kratkim. Ugled pokojnega profesorja je prišel v javnosti do pravega izraza ob njegovi smrti. O pokojnem je pisalo naše časo pisje, sožalne brzojavke so poslali visoki predstavniki javnega in družbenega živ ljenja. Nepretrgane množice so pokojnika obiskovale ob mrtvaškem odru in ga spremile pri pogrebnih svečanostih. Pri odprtem grobu se je od pokojnika po slovil njegov učenec — član predsedstva SZDL Franc Kimovec-Ziga, ki se je za hvalil svojemu profesorju za nesebično delo ob služenju za srečo delovnega člo veka. Pavle Blaznih tovarne. Ivan je imel tri brate — Toneta, Karla in Viktorja in dve sestri. Karel je bil po vojni ravnatelj Loškega muzeja. Ivan je končal srednjo šolo v Ljubljani in tečaj o bančništvu. Zaposlil se je pri V SPOMIN IVA PLESTENJAKA 298