•Požiaina plačana v gotovini. «J Posamezna šievilka t dinar. mšm .. .k wm„ „ ^’TR.OK.OVM/v BORBA NEODVISEN STROKOVNI L-IST v «t. i i izhaja vsakega 7., 15., 22. in 30. v mesecu. — llrednišivo in upravnišivo: Ljubljana, Karla Marksa irg 2. ~ Naročnina znaša mesečno Din 4-—. LETO il. Ljubljana, petek, 7. septembra 1923. štev. 33. PodržavSIenje južne železnice- Podržavljenje južne železnice. — Prvi akt novega generalnega ravnatelja. — Izprtje 1400 delavcev. — Gibanje v žel. delavnicah v Mariboru. - Ljubljanski železničarji solidarni z mariborčani. Veliki plakati ministra saobraćaja dr. jankoviča so 31. avgusta in 1. septembra naznanjali, da je s 1. septembrom 1923 prišla južna železnica pod državno upravo. V »Razglasu« je nakopičenih toliko lepih besedi in toliko sladkih obljub, da železničarji ne vedo kam z njimi. Vse se obljublja, vse se zagotavlja, v koliko pa so te obljube resno mišljene se je pokazalo že prve dni, ko smo imeli čast spoznati našega novega vrhovnega priganjača generalnega ravnatelja De-roko. Mi si iz podržavljenja ne delamo nobenih iluzij. Podržavljenja in socijalizacije že poznamo. Menjajo se ljudje pri koritih, a koritarsivo ostane isto ali pa se še poslabša in poveča, če se ne postavijo prizadeti pravočasno v bran za svoje pravice. Tudi v našem slučaju ne pričakujemo za železničarje nobenih izboljšanj. Mesto naših dobrih znancev Šegov, Bračičev in kakor se že piše ta cela »klapa«, je prišel do komande novi bradati De-roko in odkrito povedano malo nam je žal. Kadar smo imeli čast govon-li z g. Šego in kompanijo, smo se spomnili na razne afere in aferice in se naslanjali ob doslednosti teh gospodov, ki so tako lepo govorili o poštenosti, vestnosti, marljivosti, a v praksi pa so kazali odlične sposobnosti za Friess-Ske-ne*OV£; va9one, preproge in enake praktične in obenem za nekoga koristne akcije. G. Deroko pa smo spoznali doslej samo z ene plati in to je, da ima resno voljo in vse potrebne sposobnosti, da pri nas v evropski Sloveniji uvede balkanske navade in metode postopanja z delavci. Kar ne bo mogel sam izvesti pa bodo dopolnili skrbno izbrani mu pomagači in pomočniki, med katerimi se na železniško »šibarijo« brez dvoma najbolj spozna in razume bivši ravnatelj banke »Slavije«, bivši ljubljanski župan, bivši panslavist, bivši poslanik, tvs. minister in pokrajinski namestnik in sedanji pomočnik g. Deroka gospod dr. Ivan Hribar katero ime vsem železničarjem garantira, da bodo pod nieao-vo komando živeli kot bog na Francoskem. Železničarji veselite se! Podržavljeni ste; mesto za akcijonarje južne železnice boste smeli garati za akcijonarje nacijonalne akcijske družbe za splošno izkoriščanje delovnega ljudstva, za firmo SHS. Uspehi so že tu! Vašim skrčenim želodcem bodo samo obljube in sladke besede v »Razglasu« zadostovale, da bodo imeli mesece in mesece dovolj za prežvekovati. Zredili se sicer ne bodete, sicer pa gospodje bodo vedno pazili na to, da vam »velbani« trebuščki ne bodo delali ovir pri izvrševanju vaše službe. Gospodje vedo, kake preglavice lahko povzroča preobširen trebušček, zato z vso vnemo delajo in skrbijo, dd tudi vas ne zadene taka i nesreča, pod katero oni trpijo in ki jim I dela največ težav. } Delavstvo v delavnicah južne železnice je 28. avgusta stopilo v pasivno rezistenco, katero je zakrivila bivša uprava delavnice v Mariboru. Uprava delavnice in njem mojstri so si izmed 1400 delavcev izbrali okoli 60 proteži-rancev, kateri so delali nadure noč in dan. Od 6. do 2. so delali svoje normalno delo, od 2. do večera nadure, do jutra pa so opravljali ognjegasno varnostno službo. Razume se, da so ii revčki in ii norčki, ki so bili brez pavze dan za dnem in noč za nočjo v službi, pri teh nadurah zaslužili po več kot 10, da celo po 15 in 17.000 kron mesečno, medtem ko 95% delavstva v delavnicah prejema bornih 2000, največ 4.000 kron mesečno. Ker so vse intervencije za odpravo tega protekcijonizma in korupcije ostale brezuspešne, je delavstvo 28. avgusta pričelo z izvajanjem pasivne rezistence. Na shodu 31. avgusta si je delavstvo izvolilo 7 zaupnikov in jih pooblastilo, da sporoče njihove zahteve obratnemu ravnateljstvu v Ljubljani. Zahteve so se prvotno glasile: 1. Odprava nadurnega dela. 2. odprava militarizacije. 3. Ukinitev započetih represalij proti posameznikom in 4. 1000 dinarska enkratna pomoč. V noči od 31. avg. do 1. septembra se je pa nenadoma izvršilo slavno podržavljenje in ko so v nedeljo 2. sept. in zopet v pondeljek 3. in 9. septembra prišli izvoljeni delavski zastopniki na obratno ravnateljstvo, niso mogli ničesar opraviti, ker Bračič in Šega nista bila »kompetentna«, novi Deroko pa ni bil »informiran« in »ni imel časa.« (Torej ravnatelj nima časa, kadar se gre za usodo 1400 delavcev, ima pa čas, kadar se gre za preganjanje enega zaupnika.) Kako velika laž je to, da ni bil informiran in da ni imel časa, je znak, da je za 3. septembra odredil, da se zaprejo mariborske delavnice in za-stražijo z vojaštvom, ter da se je zaprlo 3 sodruge. Ker so ljubljanski delavci v žel. delavnici uvideli, da se obratno ravnateljstvo pripravlja, da s silo uduši gibanje mariborskih železničarjev, so se izjavili solidarni z mariborskimi železničarji in pokazali svojo solidarnost tudi s tem, da so v pondeljek 3. septembra pričeli v delavnicah v Ljubljani izvajati tudi pasivno rezistenco, posebno pa še, ko so zvedeli, da je vodstvo mariborske delavnice potom letakov odpustilo vse delavce in jim sporočilo, da bo vse delavoljne na novo sprejelo na delo. (Delavoljni so po mnenju Deroka samo oni, ki bodo garali in garali do smrti, brez da bi si upali povedati da gladujejo). V torek so zastopniki delavstva ponovno prosili za sprejem pri gen. ravnatelju Deroko, ki pa je odklonil izvoljene zastopnike organizacij in sprejel samo tajnika delavske zbornice s. dr. Likarja in pa poslanca Žebota, katerima je izjavil da se noče pogajati z delavci, da pa bo prihodnji teden enkrat poslal v Maribor komisijo, ki bo preiskala vzroke pasivne rezistence. Uspeh te intervencije so delegatje sporočili mariborskemu delavstvu na shodu 4. septembra, ki se je vršil v Kazino dvorani, na katerem je bila sprejeta sledeča resolucija: Zbrano delavstvo konstatira: 1. Da je pasivno rezistenco v mariborski delavnici zakrivila bivša uprava južne železnice, ki vkljub ponovnim intervencijam, prošnjam in zahtevam od strani železničarjev ni pokazala niti najmanjšega razumevanja za bedno stanje delavstva, ki z dosedanjimi prejemki od 600 do največ 1000 dinarjev mesečno ne more izhajati. 2. Bivša uprava južne železnice je z uvedbo nadurnega dela, dala samo posameznikom priliko, da si s tem nadurnim delom svoje mezde nakoliko poboljšajo, pri čemur pa je ostalo 95% delavcev neupoštevanih. 3. Da je delavstvo pokazalo dobro voljo za zopetni vstop na delo s tem, da je 31. p. m. pooblastilo 7 sodrugov za pogajanja z upravo juž. žel. 4. Da sta omenjena bivša uprava in sedanja državna uprava namenoma pasivno resistenco zavlekla s tem, da nista sprejela delavske zastopnike, kišo se v to svrho javili 2 .in 3. t. m. pri obratnem ravnateljstvu v Ljubljani. Zbrani železničarji izjavljajo: 1. da so voljni povrniti se na delo, čim dobe od državne uprave juž. žel. garancijo, da se odpravi nadurno delo in da se ukinejo vse izvršene ali nameravane represalije proti prizadetemu delavstvu; 2. da stojijo odločno za zahtevami, izraženih v resolucijah od 11. in 16. IH., katere je predložil vladi akcijski odbor; 3. zahtevajo, da sedanja uprava takoj skliče pogajanja na katerm se bo razpravljalo o zopetnem začetku dela. Železničarju Borba katera je bila vsiljena mariborskim sodrugom, je ludi vaša borba. Njihov uspeh bo tudi vaš uspeli in enako bi bil tudi njihov poraz vaš poraz. Vaša dolžnost je, da v Mariboru započeto gibanje sprejmete za svoje in da ga aktivno podpirate! Za zgubiti nimate ničesar, bojazen tukaj ni na mestu. Militarizacija je ukinjena, ker se ni dala izvesti. In militarizacije se ne bojimo. Puške naj nam dajo pa smo zadovoljni z militarizacijo. Vse organizacije posebno pa NSŽO. morajo mariborskim dogodkom posve-liti vso pozornost in tudi akcijski odbor bi se moral zanimati za ta slučaj, ker je to le epizoda enega samega velikega železničarskega gibanja. Železničarske organizacije in akcijski odbor naprej! Ss. Magdič, Kren in Kmet, ki so bili v pondeljek 3. septembra aretirani in odpeljani v vojaške zapore, so bili v torek 4. septembra izpuščeni, ker je vojaška oblast slednjič le uvidela, da od 1. septembra, odkar je ukinjena militarizacija, ne sme več igrati policaja železniških ravnateljev. Rudarski štrajk. V 7. tednu stavke. — Aranžiran napad na električno centralo v Trbovljah. — Aretacija 30 zaupnikov. — Orožniki zaprli centralo Z. R. D. — Nove aretacije in konfiskacija denarja za podpore. — štrajk se ne sme zlomiti. Že v tretjem tednu stavke smo mogli opaziti, da se vlada z vso vnemo postavlja v bran ogromnih profitov trboveljskih premogarskih baronov in proii domačemu delavstvu. Nemoteno je trboveljska družba izvršila tatvino rudarskega dinarskega fonda, nemoteno je mogla vsakemu stavkujočemu odtegniti 120 Din in s tem oškodovati rudarje za 1.200.000 Din, še za deložacije bi vlada dala na razpolago orožništvo, da se ni ustrašila pred posledicami, ki bi jih tako postopanje izzvalo v javnosti. Ker aretacije zaupnikov niso mogle zmanjšati odporne sile stavkujočih in ker se ni mogla dokazati niti najmanjša činjenica, da je štrajk političen in ker vse represalije niso pomagale, da bi se stavka zrušila, je bilo treba upotrebiti druga sredstva, da se stavka zruši. V noči od 29. na 30. avgusta se je izvršil dinamitni napad na električno centralo, ki se ni posrečil, niti ni napravil kake posebne škode za družbo. Pač pa je v zvezi s tem napadom bilo aretiranih nad 30 zaupnikov organizacije in zapečatilo se je prostore rudarske organizacije Z. R. D. Neglede na to, da so se rudarji cel čas posluževali le zakonitih sredstev boja in da med rudarji ni anarhističnih elementov, je popolnoma izključeno, da bi kdo izmed stavkujočih mogel izvršiti ia napad. Centrala je zastražena po orožnikih, v centrali je zaposlenih do 20 oseb, kako bi mogel kdo neopaženo izvršili tak napad. Govori se, da je prišel v centralo skozi streho, toda kako in odkod pa na streho? Stvar nepristranske komisije bi bila ugotoviti krivce, to pa se doslej ni zgodilo in mi to razumemo. Že štiri tedne sedijo v zaporu trije zaupniki, katere je družba osumila, da so pisali štrajkbreherjem grozilna pisma. V štirih tednih se sodišče ni potrudilo izvršili potrebno primerjavo pisave, ker bi moralo zaupnike izpustiti, to pa ni trboveljski družbi po volji in zato morajo zaupniki sedeti v ječi. V zvezi z atentatom so bili aretirani vsi rudarski zaupniki, če bi se našlo krivca, bi se morali zaupniki izpustiti in odpreti organizacijo Z. R. D, in zato krivca še niso našli. Rudarje se ne more zbegati, dokler so med njimi vestni zaupniki. Zato jih je bilo treba odstraniti in stane naj kar hoče. Organizacija Z. R. D. je trboveljski družbi trn v peti; za razpust je bilo treba najti vzrokov. Tako presojamo in sodimo atentat in ne motimo se. Ker vse to še ni pomagalo, je šlo Sodrugi in sodružice, zbirajte za stavkujoče rudarje! Pokažite svojo razredno solidarnost KŠVS9K9RK fc*tffitt*S^eiaV-«S» orožništvo še dalje. Aretiralo je brez povoda blagajnika Z. R. D. in mu ob tej priliki odvzelo ves denar, zbran za podpiranje stavkajočih. Vkljub vsemu nasilju traja stavka disciplinirano dalje. Poročila o velikem številu stavkokazov, ki jih izdaja trboveljska družba so pretirana in tenden-cijozna. Resnica je, da stavkokazov med rudarji ni, deloma se dela samo na dnevnih kopih v Trbovljah in v Kočevju. V jamah se nikjer ne dela. Vse, kar se producira, producirajo s stroji-bagerji. Rudarji bodo vstrajali, ker se zavedajo, da od lega boja zavisi njihova usoda bližnjih let. Končno bodo morali magnatje le popustiti, do tistega časa pa bodo rudarji raje umirali od gladu, kot pa da bi se predali na milost in nemilost krvnikom trboveljske družbe. Žrtve. V revirjih je žandarmerija doslej aretirala že čez 50 sodrugov, funkcijo-narjev in zaupnikov rudarske organizacije Z. R. D. Med njimi se nahajajo tudi sledeči sodrugi: Salamon Franc, Forte Andrej, Veber Karol, Višček Franc, Petek Anton, Hauptman (oče in trije sinovi), Aškerc Matevž, Princ Jože, Erjavc Franc, Grebenc Mirko, Pirnat Ivan, Kovač Franc, Jesih Peter, Kačnik Ivan, Gorjanc Jože, Gorjanc Ivan, Brinar Karol, Brinar Ciril, Pasovnik, Vrbnik, Bračun, Rozman, Jazbec Ivan, Godec Avgust, Blatnik, Weinberger Mirko, Žužek Vinko, Oblak Jakob, Pajtler Martin, Radej, Klopčič Ciril, Čebin Matevž, Kočevar Franc, Rotar, Mlakar Ivan. Za ostale še nismo mogli izvedeh, ker nam žandarji zabranjujejo vsako poizvedovanje. Sodrugi! Nabirajte za žrtve reakcije! a Škandal v tobačni tovarni v Ljubljani. V eni zadnjih številk »Strokovne Borbe« smo govorili o skrajno nizkih mezdah v ljubljanski tobačni tovarni, danes pa moramo javnost seznaniti z nekaterimi drznimi šikanami, ki jih mora tobačno delavstvo Ljubljane pogostoma prenašati. Surovost mojstra, ki sliši na ime Kotar, je prišla že do skrajne meje in to nam najbolj potrjuje naslednji slučaj: Koncem meseca avgusta t. 1. premestil je isti brez vzroka delavko Zapu-šek iz oddelka za cigare k oddelku za sortiranje in mešanje tobaka. V prostoru, ki se po tovarniškem nazivu imenuje »Harman«, morala je ista v družbi še ene delavke sortirati in mešali tobak v majhenm zagušljivem in praha polnem prostoru. Mešanje tobaka se vrši na ta način, da se vse mogoče vrste tobaka, ki je razen drugih za zdravje nevarnih bacilov pomešan do polovice s prahom, raztresajo in mešajo, pri čemur morajo zelo mlada in še nedoletna dekleta manipulirati z balami od 50 kg tobaka, ki ga mečejo tudi v zaboje, kateri so težki po 20 in več kg. Torej 20 letna deklica, ki je vsled večletnega dela v tovarni že itak bolehna, mora v prahu in zadušljivem prostoru manipulirati z 70 in več kg težkimi zaboji, pre-metavajoč in mešajoč dnevno količino tobaka v teži od 900 in celo 1200 kg na dan. Delavka Zapušek, ki je slabše telesne konstrukcije, je opravljajoč to za ženske sploh nevzdržljivo delo, v par dneh zadobila okrog pasu velike modre otekline in se je zjutraj dne 30. avgusta 1923 zglasila pri mojstru Kotarju, da ji izda bolniški izpisek. Na surovi način, ki ga pozna samo mojster Kotar, morala je dotična delavka dalje časa poslušati njegove razne pridige o tem, kako ona ni v resnici bolana, nego jej se ne ljubi opravljati to delo radi lenobe. Delavka je v tem trenutku stala komaj na nogah in ji je uspelo dobiti od tega suroveža zdravniški list in sicer le s pristavkom, da ne sme iti k drugemu zdravniku kakor k tovarniškemu. Tovarniški zdravnik je bil ta čas na dopustu in ga omenjena delavka ni mogla dobiti. Vsled slabosti in bolečin pa je ista dotičnega dne okrog 11 ure dopoludne padla v tovarni v nezavest in bila prenešena v ambu-lanco tovarne. Ko je okrog 2 ure popoldan komaj prišla k zavesti, so se zdravniki, ki so slučajno ta dan bili v komisiji za pregled starih upokojenih delavk, zgražali nad takim postopkom surovosti in ji pri pregledu pristavili, da je dotično delo, ki ga je opravljala pretežno še za močnega in odraslega moškega, za ženske pa tako delo sploh ni. In isti zdravniki so jo poslali domov v nego. Tobačno delavstvo Ljubljane najod-ločnejše protestira proti takem postopanju, da mora zaradi brezmiselnosti enega suroveža delavka na delu pasti v nezavest in tako ležati 3 ure brez, da bi se jo odvedlo v bolnico ali se ji na drug način dala prva pomoč. Da slučajno niso bili prisotni zdravniki neke druge komisije, morda bi ista morala v zadušljivih prostorih tobačne tovarne tudi poginiti. Tobačno delavstvo je takoj dalo duška svojemu nezadovoljstvu nad takim postopanjem, ali je surovež Kotar rogovilil, da je lahko kritikovati ali se mora delati ne pa lenuhariti in da delavke ne smejo nič o tem slučaju javnosti povedati, ker drugače bodo občutile močno roko tega suroveža. Isti priganjač Kotar ima navado, da delavke po svoji mili volji premešča iz oddelka v oddelek tudi ko ni nobene potrebe, samo za to, ker se mu ena ali druga delavka ne dopade. Tako je prošli teden premestil eno delavko na težje delo, ki je zaposlena že od leta 1910. na njeno mesto pa postavil drugo njemu simpatično in pokorno delavko, ki je prišla mnogo pozneje v tovarno. Protest dotične oškodovane delavke ni nič pomagal Iznašamo to v javnost in poživljamo tem potom ravnateljstvo tobačne tovarne v Ljubljani, da pašalukom Kotarjev in njemu podobnih napravi konec, sicer bo delavstvo moralo poseči po samoobrani. In za posledice bo moralo nositi odgovornost edino le ravnateljstvo tobačne tovarne, ki dopušča, da taki in podobni slučaji ostajajo brez kazni. Tobačno delavstvo poživljamo, da se strne v svojih strokovnih organizacijah in jača svoj »Savez monopolskih radnika«, ker bodo le potom odločnega boja vseh monopolskih delavcev razni Kotarji za v bodoče onemogočeni. Živela enotna organizacija monopolskih delavcev! Inspekcija dela, delavska zbornica, zganite se! Tobačne delavke. Za ujedinjenje kovinarjev. Mi čutimo na lastnih plečih bilanco te kompromisarske politike: delavski razred Jugoslavije brez vsakih političnih pravic, plače reducirane pod eksistenčni minimum, nesramno izkoriščanje s strani podjetnikov. G. Thomas, vodja angleških strokovnih organizacij izjavlja, da po vojni naloga strokovnih organizacij ne obstoja samo v tem, da služi interesu delavskega razreda, temveč morajo skupno z delodajalci zgraditi zrušeno gospodarstvo. Treba je vpostaviti boljše in normalne vezi med kapitalom in delom, kar je najboljše sredstvo, da se vpostavi zaupanje med delodajalci in delavci. Po njegovem mnenju tiči glavna težkoča za sporazum v tem, da delavstvo ne razume stališča podjetnikov. Nemški strokovni vodja Leipart pripoveduje v glasilu »Glaserzeitung«, kako je prišel do tega, da z delovno skupnostjo zboljša socijalno bedo. Ko se je 10. novembra 1918 prebudil, je bila revolucija tu, šel je v pisarno, tam ni našel nobenega, povrnil se je domov in začel pisati teze za skupno sodelovanje delavcev in pod-jetnikov-kapitalistov, da se zopet vpostavi staro kapitalistično Nemčijo. S temi tezami je šel k Legien-u, znanim žoltim strokovnim birokratom, ki mu je pripovedoval, da se je on v istih zadevah pogovarjal s Stinnesom (petim najbogatejšim človekom na svetu, možakarjem, ki financira nemške fašiste in kontrarevolucijo). Tu vidimo kričečo protidelavsko politiko voditeljev Amsterdamske strokovne internacijonale. Ni pa povedal Leipart, da je proletarijat potom te delovne skupnosti z bur-žuazijo propadel, ampak trdi, da se delavstvu sedaj bolje godil! (Naj se samo pogleda na položaj delavstva danes v Nemčiji, kamor ga je dovedla ta »delovna politika« gg. Legienov et Consorfes!) V Sloveniji imamo žive slike takih velezaslužnih gospodov, ki s svojo »delovno skupnostjo« sicer niso zboljšali položaj delavstva, ampak so oni postali sekvestorji ter milijonarji (Tone), drugi pa tajniki raznih newYorških izseljeniških sekrefarij atov in stičnih si-nekur (Etbin). Kako ljubijo socijalpafri-joii kapitalistično državo, nam kaže tudi g. dr. Korun, ki je dejal na nekem predavanju v Tržiču, da ako so tu komunisti, se naj drže mirno, ker država rabi davke za vojsko, žedarmerijo m policijo! Oglejmo si v Celju zbirališče socijalpairijotov in izdajalcev od Etbi-na, Toneta, Mihevca, Golouha, nežnega »marksista« Likarja do Svetka, Golma-jerja itd., ki razpravljajo o končnem cilju — pa ne proletarijata — ampak načina, kako bodo še nadalje ociganili delavstvo. Trdi se celo, da so g. ravnatelj bolniške blagajne Kocmur stopili v radikalno stranko in so mu baje sledili še gg. Petrič, Kopač in Simončič, ki javno agitira za vstop v radikalno stranko. Mi vidimo iz tega, da dovede strokovna birokracija in konfuzionizem teh čudnih »marksistov« končno do — molzne krave in korit, seveda na račun delovnega ljudstva. Ni čudno, ako potem taki »delavski voditelji« in rožice okoli hamburške in amsterdamske in-iernacijonale sedijo vkup s fašistovski-mi in terorisiično-kapitalisfičnimi vladami, kakor je to slučaj v Bolgariji in da v času najhujšega terorja v Jugoslaviji čehoslovaški socijalpatrijot Pick pozdravlja kralja z obžalovanjem, da je obisk incognito. Iz gornjih citatov in dejstev se jasno vidi, da hočejo Amsferdamovci, da delavci zopet na svojih plečih vpostavijo kapitalistično gospodarstvo. Iz vsega tega zveni njihova želja po odstranitvi razrednega boja, kot faktorja, ki ško- iniHITllllHimHMMHHMIMHIttMOMMMMtMltttltMMMtMMMMMMIIfM tttt^»****»*»****^»««»*»»»»»*********************************4^4*^ ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦»»«♦♦♦» I MK Plačaj talcoj članarino svoji strolcovnl organizaciji I LISTEK. Po R. Korngoldu. Poslednjič na barikadi. (Slika iz delavskega boja v Ameriki.) Družba je storila prvi korak. Iz tovarne je odslovila tri »nevarne« agitatorje. Posledica je bila — stavka. Družba seveda tega ni pričakovala. V tovarni se je sicer govorilo o unioni-zmu že cele mesece, toda delovodje so mislili, da so to le neškodljive besede. In računali so: »če odslovimo glavne voditelje organizacije, bo vsake take govorice kmalu konec«. Ali zmotili so se. Organizacija je pozvala delavce v stavko. Naravno, med delavci je bilo precej takih, ki se niso odzvali. Enim je že prirojeno, da so svojeglavci, drugi imajo velike rodbine, in ljubezen do svojcev jih stori strahopetce; zopet drugi, ozkosrčni in sebični, skušajo izkoristiti stavko svojih tovarišev, češ, da jim družba preskrbi boljše delo in večjo plačo, če jej ostanejo zvesti. Bilo pa je tudi par starih delavcev, ki so znali, da ne dobe nikjer več dela, ako se pridružijo stavki. Med temi je bil tudi Dan. Dan jih je imel že čez šestdeset na plečih, bil je slab in sključen. Svoj čas se je zelo boril za organizacijo. Bil je član prve delavske Unije v Ameriki in je pomagal organizirati več krajevnih organizacij. Leta 1894 se je udeležil glasovite Debsove stavke - železničarske. Kot železniški strojevodja je takrat izgubil delo in z mnogimi drugimi vred prišel pri kapitalistih v »črni imenik«. Romal je za delom od mesta do mesta in izkusil vso muko in bedo brezposelnega delavca. Šele po več letih se mu je posrečilo, da je dobil službo v železarski tovarni. Pa še tega bi ne bil vlo-vil, da si ni bil spremenil imena. Sedaj dela že neprestano pet let. Star je in slab. In ko je napočil glas, da bo stavka, je zabolelo Dana v dno srca. Ali naj gre? Spomni se na dom. Tam je njegova žena, ravno tako stara in slaba, kakor on, vrhutega jo muči revmatizem in je že na pol oslepela. Spomni, se — v predalu trhle omare, v oguljenem mošnjičku ima stoindvajset dolarjev. To je njegovo celo premoženje. To je vse, kar ga še loči od stradanja. Spomni se preteklosti — dolgotrajnega beračenja za delo, prenočevanja pod milim nebom ali na umazanem podu, ter moledovanja za skledico juhe. Ali tedaj je bil še mlad. Danes je star. Dan je povesil glavo in srepo gledal v tla. Star — star 1 — O, ko bi bil vsaj deset let mlajši 1 Vsaj deset let 1 Za Dana so nastopili mučni dnevi. Če je zvečer doma ženi čital iz časopisa, je umolknil kar sredi stavka in misli so mu pohitele v dvorano kjer zborujejo njegovi organizirani sodrugi. O, kako rad bi bil med njimi. Voliti bi se dal v odseke in delal bi za organizacijsko stvar kakor nekdaj. In pred očmi so se mu porajale slike iz nekdanjih dni, iz dnevov revolte in boja, dolge vrste korakajočih stavkarjev ... »Zakaj ne čitaš?« je vprašala stara, na pol slepa žena. Dan se je zdrznil in popravil naočnike. »To presneto steklo mi ne služi več, ne vidim dobro«. »Čuvaj si oči Dan, saj veš, da moraš skrbeti za oba«, je vzdihnila žena. Ampak Dana niso mučile oči. Končno je bila stavka napovedana. Delavci so poslali v družbino pisarno deputacijo, ki je imela predložiti njihove zahteve. Uradniki družbe pa so prezirljivo odgovorili, da ne sprejmejo nobene deputacije. Vodstvo organizacije je nato sporočilo družbi, da bo čakalo na odgovor do desete ure naslednjega dne. Zgodaj zjutraj je prišla četa delavcev v delavsko dvorano. Čakali so do pol enajste ure, a odgovora ni bilo. »Naprej«, je zadonel poziv. Delavska čela je ostavila dvorano in s praporjem na čelu odkorakala Proh tvornicam. Med delavci v tovarni je že ves čas od jutra vladal nekak tajinstven nemir. Možje so si pomežikovali, drug drugemu nekaj šepetali in zdaj pa zdaj je kateri nervozno pogledal na uro in posluhnil pri oknu. čim bolj se je bližal čas, tem večji je bil nemir. Napočila je enajsta ura. Nekdo vskli-kne in skoči k oknu. Godba je zaigrala, da je bilo slišati po celi tovarni. Delavska četa je obstala pred tovarno in godba je zaigrala »Bojno delavsko himno«. Mogočni udarci bobna so odmevali kakor klic na vojno. Kot bi mignil je zavrvelo po vseh delavnih prostorih. »Naprej 1 Z nami, kdor je mož ! Z nami, kdor je za naše pravice 1« Hrup in navduševalni klici so odmevali po vseh kotih. Možje in fantje so ustavili stroje, pobrali suknje in kape in drveli na cesto. Navdušenje je rastlo. Mnogi, ki niso mislili stavkati, so bili v hipu prevzeti bojevnega duha svojih tovarišev, pometali so orodje na tla in hiteli za drugimi. Navdušenje pa je prikipelo do viška zunaj pred tovarno, ko so privrele čete delavcev tudi iz sosednjih delavnic in se strnil v velikansko množico. Vsako novo četo je pozdravil grom urnebesnih klicev, ki so izražali veselje in odobravanje. Zapel je boben, klobuki in kape so frčali v zrak in cela armada je odkorakala v delavsko dvorano. Ali Dana ni bilo med njimi. Majhno število postarnih in strahopetnih delavcev je ostalo v tovarni in Dan je bil med njimi. Stal je pri svojem stroju — srce mu je tolklo kakor s kladivom in po ovenelem nagubančenem du je konsolidaciji kapitalistične države, bojazen pred revolucijo, pred mezdnimi gibanji in seve še veliko bolj pred socijalizacijo itd. Proletarijat, ki občuti na svojem brbtu vso težo ofenzive kapitala, se je začel upirati proti tej izdajalski politiki in strokovni birokratje, ki sabotirajo razredni boj, so spoznali nevarnost, ki preti njihovim zvezam z buržuazijo. Nemško socijalno demokracijo, — ki je po vojni izjavila, da je treba produkcijski aparat države vpostaviti, predno se pride do socijalizacije in katere član Severing, pruski minister policije, se je bahal, da so bili oni (socijalpatrijoti), ki so preprečili socijalizacijo rudnikov — danes zapušča nemško delavstvo. Se bolj karakteristična je izjava Tho- i Jftasa, voditelja angleških reformističnih j strokovnih birokratov, ki je ob priliki S poloma rudarske stavke (ki se je polo- j mila ravno po zaslugi teh reformistov) j izjavil: Generalno stavko smo morali ! preprečiti, ker če bi do te prišlo, bi se ! odstranilo kralja in parlament ter po- ! stavilo sovjetsko republiko. Ta nevar- j nosi pa nas je vodila, da smo preprečili j generalno stavko. Tu imamo kričeč dokaz, da se Am-sierdamci tudi najnesramnejšega izdajstva ne ustrašijo. fcnaki lopovski čini se odigravajo tudi v drugih državah, povsod podpira amsterdamska strokovna birokracija kapital v njegovi ofenzivi proti delavstvu. Vse to delajo oni, ker vejo, da pomeni danes vsako večje mezdno in socijalno gibanje ukinjenje te »delovne skupnosti« in pot k revoluciji. Vsled tega se poslužujejo vseh sredstev za odstranitev re-voiucijonamih delavcev. Ameriški strokovni vodja Gompers izjavlja: Glavna naloga sirokovnih organizacij je, boj proti elementom, ki bi hoteli postaviti strokovne organizacije na stališče raz-■ «rednega boja. Svetek, predsednik osrednjega društva kovinarjev, izjavlja na občnem zboru »Svobode«, da ne sprejme J. 2orge v članstvo, ker isti noče nič žrtvovati za Amsterdamsko ’ ___________________________„_________ Iniernacijonalo. Vodstvo »Deutsches Eisenbahner-Verband« je, potem ko je bil v Berlinu izvoljen komunističen odbor organizacije, zavzelo sledeče stališče: Vodstvo lahko volitve ne pripo-zna in radi tega se zamore izvoljeni odbor prisiliti k demisiji. (Na Jesenicah to prakticira pri kovinarjih Svetek.) In v Ljubljani?! Živilski delavci zaključijo, da nočejo biti več včlanjeni v Strokovni komisiji, zaključijo priklopitev k »Z. N. S. O.« in ko hočejo premestili ; organizacijo in inventar — strokovna 5 komisija pozove policijo, da jih vrže j na cesto in se polasti njihovega premo- * ženja. Francoski Amsterdamovci izjav- j ijajo: Komunist je naš najnevarnejši j sovražnik, zato se moramo proti njemu borih. Ni čuda, da ni samo internacijonalni proletarijat, nego tudi proletarijat Slovenije spregledal in obrača hrbet tem policaj-socijalistom. Iz vseh neštetih primerov je jasno, da smatrajo strokovni birokrati okrog C. R. S. J., Strokovne komisije v Ljubljani in S. S. J. v današnji situaciji za njih največje sovražnike: komuniste ter revolucij onarno opozicijo in da je treba strokovne organizacije očistiti teh elementov, če treba potom izključitev, da bi tako ne prišla »delovna skupnost« v nevarnost. Če izključitev posameznih članov ne zadostuje, se razpustijo krajevne orga-ganizacije in ako še to ne pomaga, se razbijejo iudi cele strokovne organizacije, samo, da se kurz njihove proti-delavske poliiike ne izpremeni. Seveda vsaka taka akcija teh pomagačev kapitala ojunači meščanstvo in podjetnike k novemu napadu. Kakšna naloga obstoja za nas. Proti nam stoji dobro zgrajen aparat meščanske države, ki ga podpirajo razne fašistovske tolpe, jasno je, da moramo vsled tega mi pritegniti v delavske organizacije vso ono maso neorganiziranih, ki gleda še boj od strani in poskušati vpostaviti proti ofenzivi kapitalistov enotno fronto proletarijata. (Dalje prhodnjič.) Iz revirjev. Stavka iraja vstrajno in v redu dalje. Vse nakane Trboveljske prem. družbe so šle v nič. Plakati, ki jih je lepil in-ženir-plakater Lapornik, so ostali brez «speha. Lepil jih je namreč samo na njemu bolj varnih krajih. Kljub temu je baje okrog polnoči s plakati pod pazduho in klobukom v roki bežal ta prvi jugoslovanski inženir (plakaier) na vso moč proti domu. Za njim sta nam-rvi„, kakor pravijo, brzeia dva — boljševika.. Plakate, ki jih je še imel, je najdi že vrgel proč, ker potem se ni upal več ven. Torej ia plakalarska akcija je bila ničeva. — Ko je trboveljski centrali odneslo streho, so aretirali naša sodruga Franca Klopčiča, omiadinca in Mirkota Weinbergerja, Mislite, »so-orugi« orožniki (kot vas baje imenujejo razni socijalisti socijaiisiov), da če .Arh prav rad lumpa in ob vinu ponoči govori, da je socijalizem utopija, da mora potem iudi kdo drugi, še v tem ste popolnoma sami. V obtožnici na s. Weibergerja je namreč napisano, da je j bil dotični dve noči z doma in da je j zato on osumljen, da je ukradel dinamit pri Birolli. Dejstvo je, da je vsa obtožnica sama laž in je brezdvomno zopet kak socijalpatrijoiski rdeč nos zraven, ki misli, da bo v eni osebi ubil pokret naših in sebi ustanovi! podružnico želodca. S. France Klopčiča se dolži isto. Vendar je vse vkup laž. Potem so preiskali še več drugih sodru-gov in jih je Jerše, eden najnaprednejših žandarjev, opsoval z »boljševiškimi mulci« in atentatorji, s psovkami, kakršne premore le olikan orožnik. (Naši socijal demokrati bodo gotovo zopet to »Borbo« pokazali Jeršetu. Dober tek!) Ko so jih vedli na orožniško postajo, so vsklikaie ženske: »Četudi greste vi, mi bomo vseeno štrajkali!« In še isti dan so šle ženske in napadie štrajk-breherje-pisarje, ki so prišli iz jam, z besedami, kakršne res zasluži štrajkbre-her, ostuden kot močerad. Orožniki pa so skakali spet okrog teh žensk, važno popisovali, a ženske so se jim smejale. Še sodnik v Litiji se je nasmehnil: »No, zdaj bomo pa še eno iropo žensk dobili. jeinišnico bo treba povečati«. Bogme, g. sodnik, v vaših zaporih so sami Zagorjani in še za te bo premalo, ker — vsi so lačni. Kdor pa je iačen in si upa to povedati, gre v Litijo na letovišče, prepleteno z rešetkami. Torej: moški so v akciji, ženske so pričele in že otroci kažejo za širajk-breherji: »Kak, e, kak!« Zato vstra-jajmo in vsi bomo zmagali, ker moramo. V naslednjem navajamo štrajkbre-herje. Med njimi je nekaj mesečnikov, ki smo jih tudi navedli. Štrajkbreherji iz pisarn, ki jih je Trboveljska^ nagnala v jamo, da tam 8 ur presede in iščejo oken: Sadar Pepe (Orjunect; Repovž Leopold, pisar in faliran študent; Godina Feliks, pisar; Bukovšek, pisar; Dolinšek; Gričar 2ane; Rozman. Štrajkbreherji Orjunci-študenti: Kiefer Valter; Pikelj Franc; Savšek Mirko; Jan Slavko; Vrabič Rudolf; Poljšak Slavko; Globokar Žane. Štrajbreherji-delavci, izmed katerih pa ni nihče zaposlen v jami: Krauskopf Franc, siraži premog; Likar Peter; Šuligoj; Lajovic Miklavž; Lozina Ivan (ki preje ni delal pri rudniku!) stražijo premog. Vidic Ivan, strojnik; Repovž Martin, strojnik; Ule Blaž; Hauptman Jože; Lavrič; šekš Andrej; Koprivc Anton ; Raspotnik Franc, pri lesu; Anžur Franc, polovični šlemmajster v Koiredeju; Plahut Jože; Ludovika; Žoher Ignac; Dežman, strojevodja; Ritter Franc, strojevodja; Drnovšek Ivan; Rebaršek, Drnovšek Alojz, Orjunec; Ilnikar Karol; llnikar; Snoj Ivan; Javoršek Ivan; Bašelj Jože. A evo vam ga, najnesramnejšega imena: Lojtra Fortunat. Ta nečlovek je birmal in vabil ljudi naj gredo delat. Rudarji si ga bomo dobro zapomnili, njega, ki nam hoče odvzeti še ta kruh, ki ga imamo 1 Rudarji, ne nasedajte takim lopovom, ki jih plača Trboveljska družba. Boljše je, da še nekaj časa stradamo in zmagamo, kot pa, da bi odslej še bolj stradali kot doslej. Proč štrajkbreherji 1 Rudarji, vstrajajmo 1 Eden, ki ne odjenja. Zagorje. Zaščitniki in prijatelji barbarske trboveljske družbe in njih psovanje nad ubogim rudarskim delavstvom presega tudi že vse meje in njih vso kuituro hočejo pokazati tudi v pravi luči. Tako se je pokazal nekdanji vice-prezident pokojne »Unije« v Zagorju konzumar Melhior čobal-ček. Ker ga je pri zadnjem pogajanju g. veliki tiran Skubic pohvalil, je najbrže možiček to zvedel ter psuje borbo rudarskega delavstva celo na javnih prostorih. Minuli teden se je sprehajal nevešč socijalist Čohal po peronu zagorske postaje. Naenkrat mu šine v glavo, češ, ali ne bi bilo dobro malo skriiiziraii to stavko, ato: hajdi, tam stoji par orjuncev (bili so sami trgovci, gostilničarji itd.) podeba-tirajmo malo. »Na zdravje, gospodje!« »Zdravo, g. Čobal!« — Globok poklon. »Ti, P......k, kaj misliš o tej stavki? Veš kaj? Včasih smo stavkali vsakih pet let enkrat, pa smo tudi kaj dobili. (Pravilno bi moral reči so stavkali.) Zdaj pa stavkajo za vsak d.. k, če se eden ne more us.. t, pa je že štrajk!« Burno odobravanje in kimanje ter miganje s trebuhi. »Ja, ja, g. čobal ima čisto prav!« Vlak pridrdra. »Zdravo, gospodje!« — »Živel Čobal!« Srečni potniki, ki ste dobili tako človekoljubnega vampirja za sopotnika. V II. kategoriji prijateljev trboveljske premogokopne družbe se prišteva tudi že delavstvu znani priganjač Franc Ritter. On in njegova številna družina, njegova žena, mati njena in njegov hvalevredni sin Franček, (štrajkbreher) agitirajo za na delo, skačejo neumorno in lažejo ter lovijo delavce in njih žene, da bi jih spravili na delo k apnenicam, ali vse zastonj. Dobil je sicer par neljudi, ki niso bili preje pri Trboveljski in sicer sledeče: Matija Levca, Kovača, Kokolja Valentina, Gregorčiča Franceta, Zupančič Antonijo. Nadalje še par drugih orjuncev ter figarjev. Ker to še ni dovolj, hodi to človeče tudi okrog, ustavlja ljudi na cesti ter agitira za delo. Toda vse njegovo prizadevanje je zaman. Delavstvo vstraja. Zato so- AII sl && clžora rod^irsIcISi ? heti je iii potok solz. Zvoki godbe s utihnili, delavci so bili že davno odšl Don je pa le stal na svojem mestu i «sinice so mu šepetale: »Skeb sei Istavkokaz) — grd, ušiv skeb«. Toliki tla ni zajokal na glas. Vstopil je glavni delovodja in se n kratko zahvalil vsem, ki so ostali dre žbf zvesti in ki ne poslušajo delavski agitatorjev, »kateri rušijo prijateljsk 'vi.^i me ^ delavci in delodajalci in delaj k * 1 raz o«. Povedal jim je, da so inte TO' kapitala m dela identični in da nihč ne more bolj skrbeti za delavce, kake delodajalci. Možje so poslušali in marsikateri se je obrnil v stran. Znali so, da jih ni pridržala zvestoba do družbe v tvornici. BjIo je pa tudi nekaj izdajic, ki so ploskali in glasno pritrjevali besedam delovodje. To so bili ničemniki, ki so «pati, da jim sedaj družba podvoji plačo. Stari Dan je molčal in grizel ustnice. Najbolj se je pa Dan bal večera, ko ho- moral domov. Vedel je, da bodo sfevkovci stražili tovarno — in on jim bo moral gledati v oči. Ni se bal, da bi Bin storili kaj žalega, o ne, nihče se ne more tako daleč spozabiti, da bi udaril starčka. Vrhutega stoji p^ed vraimi tovarne cel kordon policije, ki ima nalogo čuvati tiste, ki nočejo stavkati. Šel je iz tvornice sključen v dve gubi, mrk in s povešenimi očmi. Stavkovci -So takoj obkolili gručo nezvestih de- lavcev, čim so se pokazali. Prijazno in prepričevalno so jih nagovarjali, naj spregledajo svojo napako in se pridružijo organizaciji. Par so jih res pregovorili in množica jih je veselo pozdravljala. Dana je mučilo kaj naj poreče, kadar ga ogovorijo in bo li mogel vzdržali. Toda — nihče ga ni ogovarjal. Videl je kako se siavkovci spogledujejo in nekaj šepečejo med seboj, toda vsak se mu je umaknil s pota. Tedaj je Dan razume! vse. Vedel je, da tovariši poznajo njegove razmere, mnogi med njimi poznajo tudi njegovo preteklost, vedo, da čuti ž njimi z dušo in srcem, toda zdaj je star in doma ima bolno in na pol slepo ženo. in to je Dana neizrečeno zabolelo. Simpatični pogledi njegovih tovarišev so ga bolj boleli, kakor če bi ga obsuli z najgršimi psovkami. Družba je pričela dovajati skebe. Mnogi so zagazili v to žalostno obrt vsled dolgotrajne brezposelnosti ali pa so postajali žrive iažnjivih inseratov, ki jih je družba uvrstila v časopise v oddaljenih krajih, ne da bi omenila, da je stavka. Večinoma pa so bili profesijo-nalni stavkokazi, ki so se preživljali s tem, da so se potepali od mesta do mesta, kjer je bila stavka in se ponujali delodajalcem proti visoki plači. To so propalice, pol divjaki in zloglasni lopovi, v katerih je zamrla vsaka iskrica poštenja in človeške dostojnosti. Ve- čina ieh ljudi je prebila svoja mlada leta pri vojakin ali v kaznilnici in vsak je navadno tudi pretepač, kvartopirec in pijanec, skratka, najgrša smet iz kvartopirskih in vlačugarskih gnezd velikih mest. Navadno je vsak skeb po poklicu oborožen do zob. Kot izurjeni pretepači in nasilniki služijo kapitalistom tudi kot privatni policisti in provokaterji, izzivajo stavkujoče in povzročajo kravale in izgrede. Pri delu so navadno za nič. Delajo kolikor se jim zljubi ali pa nič, vsled česar jih sovražijo tudi delodajalci, dasi nikdo ne pokaže tega očitno. V normalnih časih bi takih »delavcev« ne trpeli v tovarni ali rudniku niti tre-notek. In med to sodrgo je deial tudi stari Dan. Dan za dnem, uro za uro je moral poslušati najosiudnejšo govorico, robate kletve grdogledih skebov. Največja muka mu je pa bila kadar so stavkokazi lagali o stavkujočih in na vse načine brili norca iz njih. Dan je premagal silno jezo in molčal. Slavka je trajala že par tednov. Nekega dne med opoldanskim odmorom je Dan sedel na deski zraven stroja in užival svoje borno kosilce. Blizu njega je sedelo pei stavkokazov . Eden izmed njih, razraščen hrust, je zvijal cigareto in pripovedoval »prijetno zgodbo« kakor jo je sam nazval in, ki jo je baje doživel prejšnjo noč. V samotnem delu mesta je v družbi dveh drugih skebov j — tako je pripovedoval — naletel na tri i stavkujoče. Takoj so padli po njih in j jih pretepli do krvi. On sam je izbil ! enemu najmanj iri zobe in ponosno je pokazal roko, kjer si je odrgnil kožo. Bilo je vsekakor lahko delo. In ko so siavkarjem dobro premleli kosii, so prileteli policisii in — kar je najimenitnejše — aretirali stavkujoče. Skebu se tako dobro zdelo, ko je končal »zgodbo«, da se je odurno krohoial na ves glas. Danu je zavrela kri. Premagoval se je dolgo časa in poslušal podle besede skebov. Zdaj pa ne more zadržati več. Mera je polna. Vsaka beseda košča-iega skeba ga je zadela bolj, kot bi ga kdo s kolom udaril, ko je lopov med odurnim smehom končal je bilo Danu, kakor da mu je kedo porinil nož v prsa. Žile na vratu so se mu nabrekle, ovenelo lice mu je pordečilo in iz oči je šviga! plamen. Še predno se je zavede! kaj počne je ošteval skebe vse povprek. Z rezkimi, ogorčenimi besedami jim je očital, da niso vredni, da jih nosi zemlja. Skebje so osupnili in nihče ni črhnil besedice. Iz brezzobnih ust je sipal besede kakor točo in žigosal stavkokaze v splošnem kot najgrši izmeček proletarijata in s tem oštel tudi samega sebe. Nato se je spravil nad družbo, kapitaliste, policijo, sodišče in jih neusmiljeno obdelavah Vse, kar je imel na srcu zadnjih par tednov je stresel iz sebe. (Dalje sledi.) drugi, si zapomnile drugič! Da je družba tega vestnega svojega hlapca že enkrat odpustila in izgnala iz službe, pozneje pa je šlo delavstvo prosit zanj, da se ga vzame nazaj. Sedaj pa zalo psuje šikanira ravno iste in za časa štrajka najbolj laže in agitira, da bi se zlomila slavka. Sodrugi! Vztrajajte in pokažite vrata temu hujskaču, kadar pride h kateremu agitirat za delo! Bodite solidarni do zmage, zmaga mora priti kmalu! Bojkot vsem nasprotnikom delavstva! Opazovalec. Dopisi- Refraines! Vsaka večja stavka nudi resnemu opazovalcu zelo interesantne momente; je to boj med toksini in antitoksini, državne uprave, kot de'odajalca na eni, a izkoriščanih kot delojemalcev na drugi strani. Kot pri vbrizgavanju aniiiok-sinov nekateri molekuli ie-teh odpovedo, tako so tudi pri zadnji veliki železničarski stavki nekateri elementi žalostno razkrili svoje duševne in moralne revščine, razkrinkali se kot tako gnjus-ne kreature, ki naj nikoli več niti ne bleknejo proti socialnemu izkoriščanju in mizeriji. Da navedemo samo dva slučaja, i