81 ODMEVI NA DOGODKE T A TJ A N A P R E G L K O B E Stoletniki: Roža Piščanec, Ive Šubic in Ivan Seljak - Čopič V Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) se v nizu razstav ilustratorjev, ki so se rodili pred dobrimi sto leti, vsako leto poklonimo njihovim opusom. Da jih ne bi zagrnila tema zgodovine. Kajti prav zaradi njih imajo nove generacije ilustratorjev, ki nedvomno črpajo iz njihovih korenin, vse možnosti, da poletijo v višave. Ilustracija se je razvijala vzporedno s knjigo na Slovenskem vse od protestantskih knjig1 prek izrazitega razcveta te zvrsti ob koncu 19. stoletja do izjemnih upodobitev modernistov. Celo obdobju druge svetovne vojne s skromnimi sredstvi in razmerami ni uspelo zatreti ustvarjalnosti na tem področju, po vojni pa se je bogata tradicija nadaljevala in razvijala naprej ob razmahu razvejane založniške dejavnosti ter uveljavila prepoznavnost slovenske ilustracije v širšem kulturnem prostoru. Slovenska ilustracija pa je prvi velik razcvet doživela ob koncu 19. stoletja s slikarji, ki so pripadali klubu Vesna in so v svoj program med drugim vključili folklorno izročilo domače dežele. Svoje mesto je dobila ilustracija, ki je ustvarjala domišljijski svet. V tiste čase sodita Maksim Gaspari in Gvidon Birolla z ilustriranjem prvih slovenskih Pravljic za otroke Frana Milčinskega. V istem letu je Ivan Vavpotič ilustriral povest Deseti brat Josipa Jurčiča (1910), malo kasneje pa še Hinko Smrekar slovensko umetno pripovedko Martin Krpan z Vrha Frana Levstika. Ilustracije so postale pri bralcih zelo priljubljene. Pomembni ilustratorji v prvi polovici 20. stoletja so bili Miha Maleš, Nikolaj Pirnat, France Mihelič, Tone Kralj, Marij Pregelj, Božidar Jakac in drugi. Umetnice, med katerimi so Ivana Kobilca, Roza Sternen Klein in Mara Kralj, so se z ilustracijo ukvarjale že na začetku 20. stoletja, čeprav je prevlada na tem področju še vedno pripadala moškim. V tem času so bila tovrstna dela namenjena predvsem odrasli publiki. Spremembe so se zgodile po drugi svetovni vojni, ko je bila ilustracija namenjena predvsem otrokom. To je spodbudilo premik k specializiranemu poklicu ilustratorja in ilustratorke ter močan porast števila žensk, ki so se s tem poklicem tudi ukvarjale. 1 Med njimi je z lesorezi posebej bogato ilustrirana Dalmatinova Biblija iz leta 1584. S knjigo oziroma s tiskom je povezana tudi grafična delavnica in tiskarna, ki jo je ustanovil v svojem dvorcu na Bogen- šperku Janez Vajkard Valvasor. V njegovi bogati zapuščini se je ohranila obsežna zbirka raznovrstnih upodobitev krajev nekdanje Kranjske, Koroške, Istre, njihovih noš in običajev ter mitičnih bitij. Valvasor je imel odlične mojstre, še posebej izurjene v bakrorezu. 82 OTROK IN KNJIGA 121, 2024 | ODMEVI NA DOGODKE Med drugo svetovno vojno so zaradi skromnih zahtev v izbiri izraznih sredstev največkrat uporabljali kar svinčnik, po vojni pa se je razmahnila založniška dejavnost s tiskanjem knjig, revij za otroke in mladino. Oblikoval se je nov krog ilustratorjev, ki so s seboj nosili dediščino umetniških izkušenj prejšnjih rodov in lastno doživetje vojne: med njimi sta Ive Šubic in pet let mlajši Ivan Seljak – Čopič. Ob osvoboditvi leta 1945, ki je v zgodovini slovenske likovne umetnosti zavzela najbolj nehvaležno mesto, sta orala ledino. Vse je bilo treba osmisliti na novo. Vsebina prvih povojnih knjig – praviloma še z mehkimi platnicami – in prvih številk revij za otroke je večinoma še prikazovala vojno in povojno stvarnost v socialno realističnih oblikah. Mnoga literarno poučna besedila so bila vključno z ilustracijami namenjena politični vzgoji tudi najmlajših otrok, izrecno pa ob vstopu v šolo, ko so se kot pionirji že seznanjali o svoji vlogi v novi družbi. V prvih povojnih letih pa so slikarke, za katere se je uveljavil izraz 'pravljičarke', vnesle v slovensko mladinsko in otroško literaturo poseben slog, za katerega je bila značilna bogata likovna pripovednost z mnogimi mikavnimi podrobnostmi: mednje2 se z legendarnimi ilustracijami za slikanico Kdo je Vidku napravil srajčico uvršča Roža Piščanec. Poleg tega je bila prav tako aktivna akademska slikarka kot ilustratorka, ki je poleg pedagoškega dela uspešno ustvarjala oboje, prav tako kot Seljak in Šubic. V jugoslovanskem socialističnem okviru s »pospešeno emancipacijo žensk, ki je bila v tistem času izjemna tudi v svetovnem merilu«3 je bila to še vedno bolj izjema kot pravilo. Med slovenskimi pravljičarkami ima nedvomno posebno mesto, in lepo bi bilo, da bi bilo v aleji krogov z imeni pomembnih slovenskih pisateljev in ilustratorjev pred Mladinsko knjigo tudi njeno ime. Ivan Seljak – Čopič4 spada med najpomembnejše slovenske knjižne ilustratorje po drugi svetovni vojni. Prve linoreze z vojno tematiko je izdelal v partizanih in tej temi ostal zvest. V ospredju njegovih ilustracij je risba z udarno preobrazbo naravnih obrisov, čemur je bil zvest skozi vsa leta ustvarjanja, in z njo povezana knjižna, revialna in časopisna ilustracija. Ta je skopa, z oglato stiliziranimi obrisi brez senčenja, s črtami, nanizanimi v trdi kompoziciji ali v mreži temnih in svetlih ploskev, značilnih za zgrafit. Ilustriral je več kot sedemdeset različnih knjižnih del ter kot ilustrator sodeloval z mnogimi revijami. Prva knjiga z njegovimi ilustracijami je bila Koraki v svobodo Petra Levca leta 1945. Za ilustracije v knjigi Knjiga o Titu (MK, Sinji galeb, 1955) pisatelja Franceta Bevka je prvič dobil Levstikovo nagrado. Zanimivo je, da je za nove ilustracije, ki jih je po skoraj dvajsetih letih naredil za vizualno bogatejšo izdajo te knjige (MK, Zlata knjiga, 1976), znova prejel Levstikovo priznanje. Neponovljive likovne stvaritve ilustratorja z asketsko stilizacijo sledijo pripovedi na dva načina. Knjigo plemeniti 14 barvnih celostranskih in 16 črno-belih, večinoma polstranskih podob, ki izstopajo z nenavadno izvedbo. Za atraktivne črno-bele ilustracije je uporabil negativno risbo: v popolnoma 2 Ančka Gošnik Godec, Marjanca Jemec Božič, Marlenka Stupica, Lidija Osterc ob samosvoji Meliti Vovk 3 Kobolt, K. (2024). Biba buba baja. Ustvarjanje (za) otroka socializma. Otrok in knjiga, 51(120), str. 32. 4 Več o njegovem delu je objavljeno v članku Pregl Kobe, T. (2024). Slovenski knjižni ilustratorji. Del 9. Otrok in knjiga, 51(119), 33–62. 83 ODMEVI NA DOGODKE | OTROK IN KNJIGA 121, 2024 črni osnovni slikovni ploskvi je pustil učinkovati belo črto, kar spominja na njegov postopek, ko v steno reže zgrafito. Presenetljivo je, kako figure na teh ilustracijah nezmotljivo orisujejo pripoved ne glede na to, da so skrajno stilizirane in (razen pri podobi matere) popolnoma brez obrazov. Nikoli ni obravnaval samo polnih predmetov in njihove telesnosti, temveč je vselej enakovredno upošteval tudi praznino okoli njih, ji dajal posebno težo. To se še posebej kaže v ilustracijah za knjigo Robinson Crusoe (MK, Zlata knjiga, 1975) angleškega pisatelja Daniela Defoeja. Barvna paleta ilustracij, kjer je poleg konturne zasnove uporabil akvarelno tehniko, je varčna, večinoma skoraj skopa, pri čemer je včasih kar do skrajnosti zožena barvna lestvica razpeta v utišane tone, največkrat sive ali svetlo modre. V slikanici ležečega formata Družine Slovanov potujejo (MK, Kljukčeva knjižnica, 1977) pisatelja Ivana Matičiča Ivan Seljak – Čopič: neobjavljeni ilustraciji iz zbirke Mestnega muzeja Idrija, 70. leta 20. stoletja Ivan Seljak – Čopič: ilustracija iz knjige Robinson Crusoe (Daniel Defoe), Mladinska knjiga (Zlata knjiga), 1978 Ivan Seljak – Čopič: ilustracija iz knjige Družine Slovenov potujejo (Ivan Matičič), Mladinska knjiga (Kljukčeva knjižnica), 1977 84 OTROK IN KNJIGA 121, 2024 | ODMEVI NA DOGODKE ilustratorjeve risbe obvladuje zanj značilna, skrbno pretehtana in domiselna kompozicija, ki je kot vselej presenetljivo nenavadna. Tokrat še posebej, saj gre za ilustracije pripovedi, urejene tako, da ima knjižica z mehkimi platnicami obliko stripa. Posebno pozornost so vzbudile tudi ilustracije Prešernovega Krsta pri Savici (Prešernova družba, 1986), ki so po svoje presenetljive tudi zato, ker se je skušal približati nošam tistega časa in ozračju osmega stoletja, hkrati pa je svojim podobam omogočil širšo dimenzijo s poseganjem v nekatere prvine teh noš v poznejša obdobja, denimo v čase križarskih vojn. Ivan Seljak – Čopič je eden redkih slovenskih ilustratorjev, ki je svoje slikarsko videnje in način upodabljanja različnih motivov uporabljal tudi pri prikazovanju literarnih vsebin. Njegove ilustracije se bralcem vtisnejo v spomin zaradi karakternih potez, stilizacij in barv. Ilustratorski opus Iveta Šubica5 je obsežen in za razvoj te likovne zvrsti na Slovenskem pomemben. V predvojnem obdobju je bil usmerjen v ekspresivno čustveno poudarjeno upodabljanje, kar je prikazoval s poudarjenimi gestami nastopajočih figur. Za časopis Slovenski pionir je sprva ilustriral zgodbo Tonček pripoveduje v obliki stripa, kar je bilo za tiste čase nekaj izjemnega! Od marca 1943 je pomagal pri graditvi tiskarne Urška 14 v Kočevskem rogu, kjer je takoj pričel tudi z ustvarja- njem. O tej izkušnji je kasneje nastala avtorska slikanica Tiskarna Urška 14 (Borec, Kurirčkova zgodovinska slikanica, 1980), edina, ki jo je sam napisal. Kot ilustrator je bil vezan na partizanski in kmečki svet. Z realističnimi lesorezi je ilustri- ral mladinsko povest v verzih Nejček (MK, 1949) pisatelja Zorana Hudalesa, v kateri je glavni junak Nejček v vojni najprej kurir, nato borec. Slovensko narodno pripovedko Kralj Matjaž reši nevesto (MK, 1951) je ilustriral tako, da je sledil zgodovinskemu izročilu (starim grafičnim ilustracijam v stilizi- ranih okvirjih) in se eksperimentalno lotil pripovedi: po zgodovinskih vzorih nekdanjih prvih tiskanih knjig je s pre- cizno perorisbo inovativno posnemal vtis lesorezne grafike, da se je vizualna pripoved približala dogajalnemu času. 5 Več o njegovem delu je objavljeno v članku Pregl Kobe, T. (2023). Slovenski knjižni ilustratorji. Del 8. Otrok in knjiga, 50(118), 36–63. Ive Šubic: ilustracija iz knjige Cvetje v jeseni (Ivan Tavčar), Mladinska knjiga, 1979 85 ODMEVI NA DOGODKE | OTROK IN KNJIGA 121, 2024 V slikanici s trdimi platnicami Ukradena svetilka (MK, Cicibanova knjižnica, 1960) mladinskega pisatelja Venceslava Winklerja je prvič uporabil barvne ilustracije v gvašu v ritmičnem prepletu s črno-belimi risbami z ogljem. Takrat sta se besedilo in vizualna podoba v ilustriranih knjigah za najmlajše enakovredno dopolnjevala, kar je pretežno veljalo tudi za njegove ilustracije. Pri ustvarjanju barvnih ilustracij za slikanico Martin Krpan pisatelja Frana Levstika (MK, 1964) se je navdihoval iz ljudskih pripovedk in iz podob na panjskih končnicah. Indijski pisatelj Dhan Gopal Mukerji v knjigi Mladost v džungli (MK, Biseri, 1969) ni idealiziral živa- li, temveč jih je mladim bralcem predstavljal v vsej primarni krutosti. Šubičeve podobe temu ne sledijo, njegove ilustracije v gvašu so prijaznejše, kar je dosegel s statično upodobitvijo in umirjeno mehkobo barv celih ilustracij. Uveljavil se je tudi s preprostimi, skoraj idiličnimi ilustracijami za najmlajše: v slikanici Dolga Pot (Partizanska knjiga, Lastovke, 1973) pisateljice Kristine Brenkove, s katero je pri založbi Mladinska knjiga vzpostavljal temelje knjižne ilustracije za otroke, ali v slikanici Povest o muli, ki je rešila partizane (Partizanska knjiga, Lastovke, 1976) pisatelja Toneta Seliškarja. K tematiki NOB se je nenehno vračal. Skozi simbolno govorico je poudarjal pomen strašne izkušnje vojne in resničnega tovarištva, kar velja tako za knjigo Uporne Dražgoše (Borec, Kurirčkova zgodovinska slikanica, 1978) pisatelja Iva Zormana kot za slikanico Pravljice o Vanču (Partizanska knjiga, Lastovke, 1983) pisatelja Ivana Potrča. Sprva je Ive Šubic deloval večinoma v črno-beli tehniki perorisbe, kasneje pa se je v barvnih ilustracijah posluževal tehnike gvaša. Realizem zgodnjih ilustracij se je kmalu umaknil postopni graditvi drugače videnega sveta, stoičnega, nerodno oglatega in kot zemlja trdega. Ive Šubic: ilustracija iz knjige Povest o muli, ki je rešila partizane (Tone Seliškar), Partizanska knjiga, 1976 Ive Šubic: ilustracija iz knjige Hlapec Jernej in njegova pravica (Ivan Cankar), Obzorja, 1967 86 OTROK IN KNJIGA 121, 2024 | ODMEVI NA DOGODKE Roža Piščanec6 je ena pomembnejših slovenskih slikark in ilustratork 20. stoletja. V slovensko ilustrirano literaturo za otroke je vnesla poseben slog, njene podobe v slikanicah še živijo v knjigah in knjižicah, kot so Trije medvedi in Belokranjske pesmice Boža Račiča, Zgodbe o zmešnjavah Hansa Fallade, Povestice o punčki Maji Bogomira Magajne, Beli konjič in S helikopterjem k stricu Tintinu Branke Jurca, Medenjakova hišica Františka Hrubina, Naše živali Franceta Bevka, Pridi, mili moj Ariel Mire Mihelič in mnogih drugih. Nedvomno je najbolj poznana po podobah za slikaniško klasiko Kdo je napravil Vidku srajčico (MK, 1955), ustvarjeni po slovenski pravljici, ki jo je ubesedil Fran Levstik. S temi ilustracijami je kljub spreminjanju v kasnejših izdajah ohranila barvno ubran, mestoma namenoma nekoliko idealiziran svet, kakršnega ji je ponujala literarna predloga. Pripovedka o malem Vidku je ganljiva pravljica o ubogi vdovi, ki je imela »sedem otrok, enega manjšega od drugega, ali jesti so morali vsi«. Le ob dolgih zimskih večerih je imela vdova toliko časa, da je naredila otrokom srajčice, da bi ne hodili goli po svetu. Videk je bil njen najmlajši otrok in je zmeraj nosil srajčko svojih starejših bratov in sester. Srajčka je bila zato vedno ponošena in tanka, a je nekega dne tudi Videk dobil čisto novo srajčico, prav zato, ker je imel rad vse živali. In tako so mu jo živali v gozdu, kamor je odšel na pol nag, ustvarile, Videk si je mehko in belo srajčico nadel in odhitel domov. Ilustracije so redko celostranske, samo dve, šest je kvadratnih oblik, a v vseh je 6 Rodila se je 7. julija 1923 v Lovrencu na Dravskem polju pri Ptuju. Po vojni je študirala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in leta 1950 končala študij slikarstva. Čez dve leti je končala slikarsko specialko pri Slavku Pengovu. Po študiju je kot likovna pedagoginja poučevala na nekaterih osnovnih šolah v Ljubljani in bila zaposlena na Poljanski gimnaziji v Ljubljani do upokojitve leta 1973. Kot upoko- jenka se je posvečala predvsem akvarelom in risbam. Ustvarjala je vse do smrti. Čeprav je slikala krajine in figuralne kompozicije v olju in akvarelu, je bila širši javnosti znana predvsem po ilustracijah otroške literature, pravljic, učbenikov in periodičnega tiska za otroke in mladino (Ciciban in Pionir). Pesnik Boris A. Novak je Levstikovo zgodbo Kdo je napravil Vidku srajčico dramatiziral za radijsko igro, posneta je bila v studiih Radiotelevizije Ljubljana februarja 1984, uprizorjena je bila tudi na lutkovnih odrih. Ilustrirala je več kot sto knjig in bila za svoje delo večkrat nagrajena, dvakrat tudi z Levstikovo nagrado (1954 in 1961). Umrla je 29. septembra 2006. Roža Piščanec: ilustracija iz knjige Kdo je napravil Vidku srajčico (Fran Levstik), Mladinska knjiga (Zlata slikanica), 1975 87 ODMEVI NA DOGODKE | OTROK IN KNJIGA 121, 2024 Roža Piščanec: ilustracija iz knjige Kdo je napravil Vidku srajčico (Fran Levstik), Mladinska knjiga (Zlata slikanica), 1975 kompozicija prilagojena velikosti nastopajočih živali, velikost upodobljenega Vidka se ne spreminja, kar daje pripovedi določeno varnost, najmlajši bralec se dejansko lahko vživi v njegovo srečo. Z vinjetami in manjšimi ilustracijami je ta občutek ilustratorka le poglobila. Odsev glavnega junaka v čisto beli srajčki do kolen na ovitku velike slikanice je tako neponovljiv in v današnjem turbulentnem času tako poln miline in (podzavestnega) verjetja v dobro, da število ponatisov ni slučajno. Ilustratorko poleg domišljije odlikuje tudi skladnost likovnih prvin, kar je uspešno potrdila z ilustracijami Bevkovega zapisa po pravljičnih motivih Janko in Metka (MK, 1963). Zgradba te slikanice ima popolnoma drugačen koncept. Komorne dvobarvne strani so tako dinamične in baročno bohotne s pripovedjo detajlov, da skoraj preglasijo živo zelene vizualne pripovedi. Milina obeh glavnih junakov je nespregledljiva, za ilustratorko tako značilna, da vso bohotnost gozda in hišice v celoti nadgradi. Seveda pa je dve desetletji kasnejše ilustracije za veliko slikanico Hišnikov dan Branke Jurca (MK, 1976) naslikala drugače. Stvarnejše so, bolj realistične in barvito polne v zunanjih upodobitvah pripovedi, ne da bi bila okrnjena skoraj prosojna mehkost otroških likov. Legendarna slikanica Kdo je napravil Vidku srajčico je do danes doživela številne natise, naslednje leto bo minilo sedemdeset let od njenega nastanka. Po prvem izidu v danes že legendarni zbirki Čebelica se je slikanica znašla še v zbirkah Cicibanov vrtiljak, Zlata slikanica in Velike slikanice Mladinske knjige. Prevedena je bila v številne jezike, med drugim v italijanski, srbski, bosanski, ruski in makedonski. Kakšno bogastvo! Roža Piščanec: ilustracija iz knjige Hišnikov dan (Branka Jurca), Mladinska knjiga (Velike slikanice), 1976 Roža Piščanec: ilustracija iz knjige Janko in Metka (France Bevk), Mladinska knjiga (Zlata slikanica), 1975