Mar nismo sami lastniki vseh dobrin?
Štepanjsko naselje nudi slu-čajnemu sprehajalcu vtis naselja, ki je zaradi odmaknjenosti od mestnega vrveža prava oaza miru in zelenja v Ijubljanski betonski džungli. Ta vtis dajejo številne zelenice, urejena otroška igrišča, živopisne stolpnice in dejstvo, da je avtomobilski promet v veli-kera delu naselja prepovedan. Vtis — toda ali je res tako?
Stolpnica na Vlahovičevi 40 nasproti trgovine Nama je na zunaj, če odštejemo nesnega okoli nje, prav tako sestavni del »idiličnega« naselja. Toda prav v tej stolpnici je prišlo do izraza vse tisto negativno, kar se pojavi tam, kjer je na majhnem pro-
storu zbranih veliko Ijudi z ra-zličnih koncev domovine, z ra-zličnimi navadami in interesi in z različnim razumevanjem pravic in dolžnosti.
Vsakdo, komur je bilo dano v uporabo udobno stanovanje, se lahko zaveda, da to ni zastonj, da mora redno plačevati svoje me-sečne obveznosti. Omenjena stolpnica ima 167 stanovanj s 420 stanovalci. Vsi ti se grejejo in uporabljajo toplo in hladno vodo enako, plačujejo pa na ža-lost ne vsi enako, oziroma neka-teri sploh ne plačujejo. Dvakrat mesečno po dve uri pobira priza-devna blagajničarka mesečne obveznosti, dvakrat na mesec nočejo plačati tistega, kar so oni in njihove družine porabili. Spi-sek dolžnikov je dolg, prčdlog, in daje čutiti, da je v tej stolpnici nekaj »gnilega«, da so v njej sta-novalci, ki izhajajo iz načela, da ni načina, s katerim bi nekoga prisilili, da plača svoje račune!? Nekateri dolgujejo tudi po 10.000 din. Hišni svet s priza-devnim predsednikom na čelu, ki delu za hišo posveti marsikatero svojo prosto uro, se zelo trudu stanovalcem dopovedati, da je plačati pač treba, pa naleti na gluha ušesa in porogljive nasme-he, češ kdo mi pa kaj more!
In nesnaga okrog hiše? V kratkem bo kazala podobo jav-nega smetišča. Akcije za očišče-vanje okolja, ki jih organizira hišni svet, sicer deloma odprav-ljajo nesnago. Toda nanje se od-ziva največ po deset Ijudi, pa še tem že med delom leti skoz okna na glave vse od tetrapakov do pokvarjenega mleka v vrečkah,
da o olupkih sadja ne govorimo. Okoli stolpnice je nastavljena emabaža vsega, kar se da kupiti doma in v tujini. Če se stanovalec skloni skoz okno, je v nevarnosti, da mu na glavo prileti steklenica, olupek banane...
Tudi notranjost stolpnice iz-pričuje, da jih dosti še vedno nima pravega odnosa do druž-bene lastnine. Stene so pomaza-ne, tla so kljub montiranim pe-pelnikom ožgana od cigaretnih ogorkov, smeti ležijo po hodni-kih in prostorih z jaškom.
Kdor bi hotel najti opravičilo za takšno stanje pri otrokih, naj ve, da so otroci naši in mi sami smo odgovornost za njihovo vzgojo.
Ce pa že stanovalci sami ne na-rede dovolj nesnage, zanjo po-skrbe pred hišo trije kioski, ki v njih prodajajo zelenjavo, to-bačne izdelke in sladoled. Kioski so postavljeni brez odobritve zbora stanovalcev, njihovi last-niki pa se ne zmenijo tudi za dolžnost, da počistijo nesnago, ki se dnevno nabira zaradi prodaje v njih; in kdo pobira najemnino zanje?
b vsega tega vidimo eno samo re-šitev: Sodelujmo v hišni samoupra-vi! Udeležujmo se zborov stanoval-cev v polnem številu, da bodo sprejeti sklepi veljavni in bodo imeli svojo moč. Z dobro voljo se da vse naredili. Bodimo optimisti in verjemimo, da se bo stanje v stolpnici izboljšalo.
Iskreno upamo, ,da bo ta zapis spodbudil marsikoga in se bo pridru-žil našim prizadevanjem, da ohra-nimo in očuvamo človeka in družbe vredno okolje. Mar nismo mi sami lastniki vseh teh dobrin?
Prizadeti stanovalci Vlahovičeva 40