Iz beloruskega jezikoslovja
Hrestomatija splošnega jezikoslovja
Obščee jazykoznanie —hrestomatija. Sostavitel' B. I. Kosovskij; pod redakciej A. 13. Supruna. Izdatel'stvo »Vysejsaja škola«, Minsk 1976, 432 str.
Knjiga je zamišljena kot dopolnilo trem prejšnjim publikacijam Kosovskega o splošnem jezikoslovju I. (1969) Predmet jezikoslovja, bistvo jezika, jezik in mišljenje, nastanek in razvoj jezika: II. (1968) Fonetika, ionologija, slovnica-, III. (1974) Nauk o besedi in besednem sestavu jezika, vendar je za lingvistično vsaj malo razgledanega bralca uporabna tudi brez njih. Ta izbor odlomkov iz jezikoslovnih
besedil 32 avtorjev je prirejen tako, da osvetljuje in domiselno razlaga vso našteto jezikoslovno tematiko. Ce primerjamo izbor Kosovskega z znano hrestomatijo ruskega jezikoslovca V. A. Zveginceva Isto-rija jazykoznanija XIX i XX vekov v očerkah i izvlečenijah. I, II, 1964-65, ugotovimo temeljno razliko v tem, da zadevajo besedila v knjigi Kosovskega predvsem živo problematiko sodobnega jezikoslovja, medtem ko Zvegincev predstavlja zgodovinski tok jezikoslovja od Humbold-tovih časov do danes. Na prvi pogled dobi bralec celo pri Kosovskem vtis, da je preveč usmerjen v zgodovino, saj je uvrstil med sodobne avtorje tudi jezikoslovce iz zadnje tretjine 19. stol. (npr. Kruševskij, Potebnja, Fortunatov), vendar se ob branju prepričamo, da sestavljavec ni sprejel
56
»mrtvih« odlomkov, ampak samo takšne, ki so aktualni tudi v današnjem jezikoslovju.
Manj sprejemljiva je sestavljavčeva odločitev, da je pri izbiranju besedil upošteval poleg znanstvene vrednosti dela in njegove razumljivosti še nekatere čisto zunanje dejavnike; izločil je namreč avtorje, katerih dela so širše dostopna (prevedena), kar seveda škodi objektivnemu prikazu veljavnosti njihovih idej v razvoju sodobnega jezikoslovja. Skoraj nenavadno je, da v hrestomatiji niso zastopani Baudouin de Courtenay, de Saussure, Hjelmslev in Chomsky.
Ce pregledamo avtorski sestav po nacionalni pripadnosti, ugotovimo, da je največ ruskih oz. sovjetskih jezikoslovcev, za njimi so poljski, ameriški idr. Najmlajši med sovjetskimi jezikoslovci, ki ga letos sicer ne srečamo več v sovjetskih publikacijah, je leta 1932 rojeni Igor Aleksan-drovič Mel'čuk, avtor znamenitega dela »Smysl — Tekst« (1974).
Hrestomatija je razdeljena v šest tematsko zaključenih poglavij; prvi dve z naslovom Predmet in naloge jezikoslovja ter Speciiika jezika in njegova funkcija v dmžbi obsegata tale besedila: J. Rozwa-dowski. Pomen jezikoslovnih ved (v okviru znanosti sploh); V. V. Ivanov, Nekatera vprašanja sodobnega jezikoslovja; Pierre Guiraud, Problemi in metode statistične lingvistike! V. Mathesius, Funkcionalna lingvistika; V. Georgiev (Bolg.), Metodološka vprašanja lingvistike; T. Mi-lewski, Delinicija jezika; L. Bloomfield, Raba jezika (odlomek iz njegove knjige Language); G. Klaus (nemški filozof — formalna logika, kibernetika, teorija spoznavanja). Pragmatika kot disciplina teorije spoznavanja; R. Jakobson, Jezj;covna komunikacija.
Vprašanjem jezikovne diahronije je namenjeno tretje poglavje — Zakonitosti zgodovinskega razvoja jezika; zanimivo je, da je sestavljavec popolnoma obšel nemško jezikoslovje, ki se je prav na tem področju metodološko najbolj uveljavilo. Odlomki so iz tehle avtorjev: D. N. Uša-kov. Življenje jezika; V. M. Zirmunskij, Oblikovanje nacionalnih jezikov; E. D. Po-livanov. Kje so vzroki jezikovnega razvoja; A. Meillet, O razvoju jezikov od prvobitne družbe do zgodovinskih obdobij; P. A. Buzuk, Lingvistična geogralija kot pomožna metoda pri proučevanju zgodovine jezika. (Buzuk je bil pomembna jezikoslovna osebnost   konec   dvajsetih let v
Minsku; bil je eden glavnih utemeljiteljev jezikoslovja na mladi beloruski univerzi.)
V razdelku o fonetiki in fonologiji srečamo odlomke: F. F. Fortunatov, Pomen glasovne plati v jeziku; L. V. Ščerba, Kaj je posamezni glas jezika; N. S. Trubeckoj, Nauk o pomenskem razlikovanju; Ch. Hockett, Signalizacija s pomočjo glasu: io-nologiju; A. A. Reformatskij, O razhajanjih Moskovske fonološke šole z leningrajskimi ionologi.
Po ruski tradiciji je v poglavje o gramatiki vključeno tudi besedotvorje z odlomkom iz študije G. O. Vinokura, O ruskem besedotvorju; sicer najdemo v tej enoti še A. A. Potebnja, Slovnične oblike; R. I. Avanesov in V. N. Sidorov, Oblike in slovnični tipi besed; N. V. Kruševskij, Sinteza morfoloških elementov v besedo in besed v jezik; A. A. Šahmatov, Nauk o stavku; V. V. Vinogradov, Predikativnost in intonacija sporočila kot osnovne slovnične značilnosti stavka; A. Belič, Stavek in sintagma.
Zadnje poglavje ima naslov Nauk o besedi in o besednem sestavu jezika; v njem je šest prispevkov, štirje sovjetski in dva poljska: A. I. Smirnickij, Vsebina in naloge leksikologije; O. S. Ahmanova, Vprašanje pomena v sodobnem sovjetskem jezikoslovju; J. Kurylowicz, Nekaj o pomenu besede; V. Doroszewski, Nekaj opažanj in pojmov iz semantike in besedne strukture; T. P. Lomtev, Načela izdvajanja diferencialnih semantičnih elementov; I. A. Mel'čuk, O terminih »stalnost« in »idio-matičnost«.
Avtor izbora B. I. Kosovskij (umrl je v času tiskanja knjige) je dvajset let predaval splošno jezikoslovje na filološki fakulteti v Minsku; in čeprav je svojo hrestomatijo namenil predvsem študentom, lahko vseeno zapišemo, da bo zaradi domiselnega izbora besedil in njihove splošne razumljivosti zanimala tudi bralce zunaj jezikoslovnega kroga, saj morda prav zaradi tehnizacije življenja ljudje pogosteje razmišljajo o »skrivnostih« svojega temeljnega izrazila — jezika.
Frekvenčni  slovar beloruskega  jezika
N. S. Mažejka, A. Ja. Supiun, Castotny sloünik belaruskaj movy. Mastackaja proza. Minsk 1976, 232 str.
Vprašanje pogostnosti besed v različnih zvrsteh jezika je živo že skoraj tri deset-
57
letja. V slavistiki je znana prva večja frekvenčna obdelava ruskega besedišča iz začetkov petdesetih let (Josselson, Russian Word Count), najbolj popularen v praktični rusistiki pa je deset let pozneje sestavljeni frekvenčni slovar S. A. Stejn-fel'dt (Castotnyj slovar' sovremennogo russkogo literaturnogo jazyka, Tallin 1963); za slovaščino poznamo delo J. Mi-strika, Frekvencia slov v slovenčine, Bratislava 1969.
Frekvenčni slovar beloruskega leposlovnega jezika je pripravila katedra za splošno in slovansko jezikoslovje filološke fakultete v Minsku; delo je zasnoval in vodil A. Ja. Suprun s sodelovanjem N. S. Mažejka. Precejšen delež pri nastajanju slovarja imajo tudi slušatelji slavistike, ki so izpisovali in urejali besedno kartoteko. O problematiki beloruskega frekvenčnega slovarja najdemo kratko poročilo že leta 1970 v zborniku Aktual'nye problemy lek-sikologii, Minsk, str. 140—141.
Iz uvodnega dela slovarja razberemo, da so sestavljavci izbrali za podlago 290 odlomkov iz beloruskega leposlovja; ker je imel vsak odlomek približno tisoč besed, so dala vsa besedila skupaj okrog 300 tisoč besednih rab s približno 21 tisoč različnimi leksemi.
Slovarski del je razdeljen v dve enoti; v prvi enoti je po frekvenčnem rangu razvrščenih 2037 najpogostnejših beloruskih leksemov; ob besedi je navedena frekvenca in število odlomkov, iz katerih je bila izpisana. Samo sedem besed (izmed prvih dvanajstih) so našli v vseh 290 odlomkih: en (zaimek on), i, u (ü), z, byc', a, gety {geta); najvišja frekvenca je 11711 (zaimek en), ki pa že pri besedi da (15. rang) zdrsne na 2278 in pri besedi užo (34. rang) na 1004. Besede od št. 1915 do 2037 imajo frekvenco 15, zadnja od njih se nahaja samo v enem besedilu (kaziilja ¦— srna). Besede s frekvencami od 14 do 1 so zaradi gospodarnosti s prostorom nanizane abecedno v frekvenčnih »blokih«, kar seveda (vsaj v začetku) škodi preglednosti. Gotovo je zanimivo dejstvo, da ima kar polovica besed (9915) frekvenco 1. Slovarju je priključen še abecedni seznam prvih tisoč besed z enako frekvenčno informacijo kot v osnovnem delu. Za matematično slabo podkovanega bralca je s formulami opremljeni matematični komentar na koncu slovarja seveda samo deloma razumljiv.
Ni dvoma, da ima beloruski frekvenčni slovar pomembno vlogo pri reševanju lek-
sikalnih vprašanj jezika, koristen pa bo tudi za literarno vedo; v širši slavistiki bo slovar nepogrešljiv pri kontrastivnem proučevanju slovanskih jezikov.
Vzhodnoslovanski jezikoslovci
M. G. Bulahov, Vostočnoslavjanskie je-zykovedy. Biobibliograiičeskij slovar'. Tom 1. Minsk 1976, 320 str.
V prvem delu je avtor zajel 131 predstavnikov vzhodnoslovanskega jezikoslovja od začetka 16. do konca 19. stoletja (oz. prvih desetletij 20. stol.); v drugi knjigi namerava M. G. Bulahov orisati življenje in delo vzhodnoslovanskih jezikoslovcev 20. stoletja. Lahko rečemo, da je pred nami prva sistematično urejena zbirka vseh imen ruskega, beloruskega in ukrajinskega jezikoslovja s skrbno zbranimi življenj episnimi in bibliografskimi podatki ter s kratko označitvijo pomembnosti njihovega dela v razvoju slovanskega jezikoslovja. Posebna vrednost slovarja je tudi v tem, da je za starejša obdobja pritegnil sicer manj znane filologe, ki pa so bili v danem času važni nosilci jezikoslovne misli.
Avtor je sprejel v slovar tudi jezikoslovce, ki so bili rojeni zunaj Rusije, a so delovali (vsaj deloma) na ruskih univerzah in akademiji. Tako je v slovarju najti za starejše obdobje precej učenjakov grškega rodu (Maksim Grek idr.), v 19. stol. pa precej Poljakov (večja tretjina Poljske je bila v sklopu ruske države). Od južnih Slovanov obravnava avtor Jurija Križani-ča (133—135), hrvaškega misijonarja, ki je leta 1666 v sibirskem izgnanstvu dokončal nenavadno izvirno slovnično knjigo z naslovom Gramatično izkazanje ob ruskom jeziku popa Jurka Križanišča, prezvanjem Serbljanina, meždu Kupoju i Vunoju rika-mi, vo ujezdeh Bihšča grada, okol Dubov-ca, Ozl'ja i Ribnika ostrogov. Pisano v Si-biri lita zrod (= 7174 ali 1666), ki je bila najdena in natisnjena šele sredi 19. stoletja. Precej izčrpno je v slovarju obdelan drugi južni Slovan (Hrvat) Vatroslav Ja-gić, ki je bil od 1880 do 1886 profesor cer-kvenoslovanskega in ruskega jezika na peterburški univerzi (do prevzema Miklošičeve slovanske stolice na Dunaju). Med češkimi jezikoslovci, ki so delovali v Rusiji v drugi polovici 19. stoletja, moramo posebej omeniti Antona Dobiaša, ki je zapustil vidne sledove v ruski sintaktični teoriji.
58
Knjiga M. G. Eulahova ne bo samo zanesljiv vir informacij za predavanja in seminarje iz zgodovine slovanskega jezikoslovja; bogata literatura ob posameznih člankih odpira pot tudi novim raziskavam. Kljub tako nadrobnim bio- in bibliografskim podatkom nas vendar velikokrat presenetijo številni vprašaji namesto letnic rojstva in smrti celo pri avtorjih, ki so najbrž živeli še v začetku tega stoletja (Dobias, Sercl idr.); verjetno za to ni kriv sestavljavec slovarja ampak življenje samo. Najbrž bo moral ostati vprašaj namesto letnice smrti tu in tam celo v knjigi jezikoslovcev 20. stoletja.
Franc Jakopin Filozofska fakulteta v Ljubljani
59!