33 G la sn ik S E D 5 7| 3– 4 20 17 * Blaž Bajič, dr. etnologije, kulturne in socialne antropologije, Univerza Vzhodne Finske, Filozofska fakulteta, Šola za humanistiko, Yliopistokatu 2, FI-80101 Joensuu, Finska; blaz.bajic@uef.fi. Ontološki obrat v antropologiji Blaž Bajič* Konec leta 2015 se je v Novi Gorici odvil 16. Mednaro- dni festival medijskih umetnosti Pixxelpoint. Posvečen je bil »predmetu« oziroma »stvari«; na ogled so (se?) postavili(-e) stvari, nesistematizirane (primerjaj Harvey in Knox 2014: 1–2), tako rekoč nametane na kup – očala, računalniška grafična kartica, lončnica, hlebec, deska za surfanje, spletni program, balon, posmrtna maska, hlod ... Ob tej priložnosti je »para-kurator« festivala zapisal, da: [s]tvari niso podrejene ljudem, umetnikom, niso zgolj njihovo izrazno sredstvo ali orodje, temveč postanejo, kadar jih razumemo onkraj te njihove bazične funkcije, [...] v neantropocentričnem ra- zumevanju sveta in umetnosti povsem samostojne. Da delovanje ni privilegij človeka, nakazujejo tudi predmetno usmerjena ontologija, novi materializem in spekulativni materializem [...]. (Štromajer 2015: b. n. s.; podčrtal B. B.) Predmeti »bivajo samostojno, neodvisno od človeka, ce- lo več, neodvisno od človeštva, in [...] so verjetno najbolj popolni takrat, kadar niso v interakciji z ljudmi« (Štroma- jer 2015: b. n. s.). Obiskovalcem festivala so organizatorji povedali, da vstopajo »v avtonomni svet stvari«, in jim na- ročili, naj zato opustijo vsakršno upanje (Štromajer 2015: b. n. s.). Navedene trditve »para-kuratorja« kažejo na kantovsko dvoumnost, ki jo je v kritiki novega materializma (glej npr. Dolphijn in van der Tuin 2012) – predvsem Jane Bannett (2010) in Bruna Latourja (1993) – izpostavil Slavoj Žižek (2014: 9) in ki jo je mogoče zaslediti tudi v antropoloških razpravah o »predmetih« in »stvareh«.2 Ali so, ko govori- mo o »stvari«, zmožnost delovanja [agency], pa tudi neko- liko redkeje mobilizirane »emancipatorne« kategorije, kot so npr. pomen, mišljenje, zavedanje, glas, zgodovina, vital- nost, življenje itn., »zgolj« posledica našega antropomorf- nega pogleda oziroma razumevanja ali pa so, nasprotno, dejanska lastnost »stvari same«?3 Ali govorimo o »episte- mološki« ali »ontološki« zmožnosti delovanja stvari? Omenjeni dvoumnosti bomo sledili prek spisov britan- skega antropologa Martina Holbraada (2007, 2011, 2014; Holbraad in Pedersen 2017: 199–241), toda bolj kot sama dvoumnost nas bo zanimala usmeritev obravnave stvari v ontološki antropologiji, ki izhaja iz zbornika Misliti skozi stvari (Henare, Holbraad in Wastell 2007b) in ki jo začrta (in kaže) Holbraad. Cilj ontološko-antropoloških »stvarnih prizadevanj« in končna točka iskanja »glasu« (2011) oziroma »zmožnosti vznemirjanja« (2014; Holbraad in Pedersen 2017: 199– 241) stvari je za Holbraada (hipotetična) disciplina, imeno- vana pragmatologija.4 S pragmatologijo si lahko obetamo 2 Martin Holbraad in Morten Axel Pedersen (2017: 199–200) kot najpomembnejši doprinos antropologov k zgoraj omenjenim (filo- zofskim) usmeritvam omenjata zbornik Misliti skozi stvari (Henare, Holbraad in Wastell 2007b). 3 Vprašanje je, koliko je v tu obravnavanih razpravah razlika med zgo- raj navedenima pojmoma (in še kakšnim, npr. pojmoma »objekt« in »artefakt«) sploh pomembna. Avtorji, ki jih povezujemo z zborni- kom Misliti skozi stvari (Henare, Holbraad in Wastell 2007b), nave- dene pojme namreč uporabljajo nedosledno in kot sopomenke. Sam bom, ker je njegovo pomensko polje najširše in najsplošnejše, upo- rabljal izraz »stvar«. Bržčas ni treba posebej poudarjati, da omenjena nedoslednost povzroča precej nejasnosti in težav pri interpretaciji. 4 Pragmatologija bi, poudarja Holbraad, v svojem na stvar osredinje- nem početju (kot epistemološko enakovredne?) kombinirala antro- STARO ZA NOVO1 1 1 Besedilo je nastalo v okviru raziskovalnega projekta Sensotra – Čutne transformacije in transgeneracijski okoljski odnosi v Evropi med letoma 1950 in 2010 (ERC-2015-AdG 694893), ki ga financira program za raziskave in inovacije Horizont 2020 Evropskega razis- kovalnega sveta (ERC). Kratki znanstveni prispevek | 1.03 Datum prejema: 25. 9. 2017 Izvleček: Prispevek oriše in kritično naslovi obravnavo stvari, ki jo najdemo (pri nekaterih) avtorjih, povezanih s t. i. ontolo‑ škim obratom. Namen članka je pokazati, da se obravnava, ki je predmet tega besedila, z združevanjem različnih pojmov – stvar, človek, pomen, mišljeno, zaznano – v »mešančke« zapleta v dvoumnosti in teži k vnovičnemu začaranju sveta. Ključne besede: stvar, ontološki obrat, kritika Abstract: The article outlines and critically addresses the treatment of things, found (in some) accounts related to the so- called ontological turn. The purpose of the article is to show that the treatment, which is the subject of this text, by fusing different notions (thing, person, meaning, thought, perceived) into the so-called “mongrels”, becomes entangled in ambigui‑ ties and strives toward the re-enchantment of the world. Key Words: thing, ontological turn, critique G la sn ik S E D 5 7| 3– 4 20 17 34 Ontološki obrat v antropologiji Blaž Bajič disciplino, »v kateri bi materialne lastnosti stvari predsta- vljale osnovo konceptualnega eksperimentiranja, ki ga ne bi posredovalo ali oviralo prav nobeno človeško početje« (Holbraad 2014: 235; Holbraad in Pedersen 2017: 240; podčrtal B. B.). Ob povedanem je treba nemudoma dodati, da moramo »koncept« razumeti kot sopomenko za »onto- loško predpostavko« (Holbraad in Pedersen 2017: 14). Ena od ključnih težav je po Holbraadu v tem, da je an- tropologija zaradi narave njenega zanimanja stvari vse- skozi postavljala v zvezo z ljudmi in njihovimi praksami; glavni potezi pristopov k delovanju stvari, ki jih Holbraad imenuje humanistični, sta teza, da je delovanje stvari »po- daljšek« delovanja ljudi, in teza, da obstaja razloček med stvarmi in ljudmi (Holbraad in Pedersen 2017: 201–202). »Humanisti«, med katere prišteva avtorje, kot so Arjun Appadurai (2013 [1984]), Daniel Miller (2005) in Alfred Gell (1998), za Holbraada ostajajo vse preblizu »zasužnju- jočim epistemološkim in ontološkim sponam 'humaniz- ma', 'logocentrizma' in drugih modernističnih imaginari- jev« (Holbraad 2014: 228).5 Prav razloček med ljudmi in stvarmi je, poleg razločka med kulturo in naravo, kulturo in materialnostjo, svetom (»empiričnim bogastvom«) in reprezentacijami (»abstrak- cijami«), duhovnim in materialnim, konceptualnim in stvarnim (Holbraad in Pedersen 2017: 200), za Holbraada eden od temeljev problema; če ga ohranjamo, je bržčas ne- izbežno, da bomo predmete spet postavili v odvisnost od ljudi in spregledali njihove »spretnosti«. Povedano druga- če, spregledali bomo npr. živost ter konceptualne ponudke6 pologijo in arheologijo s teoretsko fiziko (ki bi jo, pravi Holbraad, predhodno morali očistiti potrebe po razlagi!), pa tudi s kemijo, biologijo in inženirstvom, raziskavami znanosti in tehnologije ter z različnimi vejami umetnosti. Po arheologu Chrisu Witmoru, pri kate- rem si Holbraad sposoja zamisel o pragmatologiji, si pragmatologija »prizadeva razodeti begajočo raznolikost stvari v vsem njihovem empiričnem bogastvu. Vprašanje, kakšno vlogo igra posamezna en- titeta, pušča odprto s tem, ko vse postavlja na isto osnovo« (Witmore 2012: 32). S prvo postavko naj bi se zoperstavili abstraktni izolaciji izbrane stvari in umetnemu umišljanju nedejanskih povezav, z dru- go, tesno povezano postavko o »ploski ontologiji« (Witmore 2012: 32, op. 27) pa naj bi nehali povezovati stvari z »domnevno transcen- dentnimi področji kulture, družbe, subjektivnosti ali pomena« (Wit- more 2012: 26). Naj na tem mestu zgolj opozorim, da je »empirično bogastvo« onkraj kulture, družbe, subjektivnosti in pomena, ki ga Witmore slika kot dano, »nevtralno podlago«, vnazajšnji učinek »ab- strakcije«, zato ne more biti »nevtralna podlaga«; gre za proizvedeno »bogastvo« (velja seveda tudi obratno!). 5 O Gellovi trditvi o zmožnosti delovanja umetniških predmetov Holbraad npr. pravi, da s tem, ko Gell vzpostavi razloček med pri- marno (neposredno) in sekundarno (posredno) zmožnostjo delovan- ja, pri čemer prvo prihrani za ljudi, drugo pa za stvari, ne le ne pri- zna stvarem dejanske, njim lastne zmožnosti delovanja, temveč tudi reproducira arbitrarno, modernistično (ontološko) razlikovanje med ljudmi in stvarmi (primerjaj Leach 2007). 6 Pojem »ponudek« [affordance] (prevod po Baskar 2016) se je v an- tropologiji uveljavil predvsem po Ingoldovi zaslugi (Ingold 2000). »Ponudek« je sicer pogruntavščina psihologa Jamesa Gibsona, ki je z izrazom poimenoval možnosti, ki nam jih vse, kar nas obdaja – posmrtne maske in spletne aplikacije (o živosti novih me- dijev glej npr. Kember in Zylinska 2012). Da bi »stvari sa- me« imele prosto pot in da bi jih lahko naposled le »jemali resno«, je treba uveljaviti »ontološko«, posthumanistično (kot jo imenuje Holbraad) različico zmožnosti delovanja stvari, ki, jasno, zahteva sočasno zavrnitev »modernistič- nih imaginarijev«; to je (bilo) sredstvo za dosego cilja, ki so si ga zadali (nekateri) privrženci t. i. ontološkega obrata v antropologiji z ozirom na tisto, kar se navadno imenuje »materialna kultura« (Holbraad in Pedersen 2017: 200). Med prvimi, ki so trdili, da je treba stvari in, preprosto re- čeno, prepričanja navadnih ljudi »jemati resno«,7 je bil že omenjeni Bruno Latour (1993). V nasprotju z modernim družboslovjem, ki, tako Latour (1993: 52–51), navadne ljudi obsoja zaradi napačnega verovanja, da lastnosti stva- ri – vrednost denarja, moč bogov, lepota umetniških del in privlačnost mode8 – izhajajo iz njihove notranje narave, stvari pa zvede na »mrtvo« površino za projekcijo družbe- nih predstav, je naloga amodernega raziskovanja, kot si ga zamisli Latour, da pri(po)zna obstoj neskončno gostih, na en mah naravnih, diskurzivnih in družbenih akterjev-mrež. S takšnim pojmovanjem smo soočeni z enovitim svetom, kjer moramo potegniti vezaj, če ne kar enačaj, med kulturo in naravo, besedami in rečmi, ljudmi in stvarmi. Da bi naredili naslednji korak in predmete osvobodili ne le kot »podaljške« človeške zmožnosti delovanja, temveč kot samostojne akterje – in naposled slišali njihov glas – mo- ramo, poudarja Holbraad, opustiti razlikovanje med stvar- mi in ljudmi ter stvarmi in pomeni. Dvoumnost oziroma protislovnost se v tovrstnem stališču pojavi ne le s tem, da so v procesu emancipacije domnevno dejavnih stvari te pasivne (same ne naredijo emancipacijske poteze, s katero sploh postanejo opazne kot akterji, naredimo jo mi; zgolj s spremembo gledišča so stvari lahko postale dejavne ozi- roma se nam kot take kažejo), temveč tudi s tem, ko Hol- braad zavrača zavezanost te (po njegovih lastnih besedah) ontološke teze vsakršni določeni ontologiji, čeprav prizna- va, da posthumanistični pristopi zahtevajo prav to (po eni stvari, tvarine, površine, oblike, reliefi itn. – ponuja za čutno-zaznav- no in telesno dejavnost (prosto po Ingold 2000). 7 Izraz »jemati resno« se v navedenem Latourjevem delu sicer pojavi tu in tam – pravi, recimo, da moramo »jemati resno« znanost in mno- žico posrednikov, ki jih kopernikanski obrat zanika – a pogosteje ga slišimo iz ust »ontoloških antropologov«. Dolgo časa je ostajal neopredeljen, njegova moč je bila predvsem moralna (Candea 2011: 146). Po definiciji Eduarda Viveirosa de Castra (2011; glej tudi Can- dea 2011) je srž »jemanja resno« v tem, da se vzdržimo sprejemanja in zavračanja domačijskih svetov, strinjanja in nestrinjanja z njimi, njihovega presojanja vzdolž osi pravilnega in napačnega, temveč te svetove ohranjamo kot možnosti z namenom ontološke samodolo- čitve ljudi oziroma v tem primeru ontološke samodoločitve stvari – da torej ljudje oziroma stvari sami določajo pogoje, pod katerimi naj jih obravnavamo. 8 S tem, ko izpostavi zgoraj navedene stvari in njihove lastnosti, La- tour zavrača delo Marxa (denar), Durkheima (bogovi) in Bourdieuja (umetnost, moda). G la sn ik S E D 5 7| 3– 4 20 17 35 Ontološki obrat v antropologiji Blaž Bajič strani naj bi stvar sama proizvajala svoj lasten koncept in naj bi jo zaznamovalo najbolj »stvarno«, in sicer tvarine, po drugi strani pa naj bi bila stvar zgolj hevrističen pripo- moček) (Holbraad 2014: 230; Holbraad in Pedersen 2017: 205, 209; glej tudi 2017: 30–68).9 V luči pozivov Tima Ingolda (2011: 19–32; glej tudi 2013) po pripoznanju tvarin kot temeljnega gradnika vsega, kar je, oziroma vsega, kar postaja, kot sine qua non stvari, ka- korkoli se že definirajo, Holbraad ugotavlja, da je retorika v zborniku Misliti skozi stvari – podnaslov se namreč glasi Etnografsko teoretiziranje artefaktov in ne, recimo, Stvar- no teoretiziranje stvari – zameglila zmožnost mišljenja skozi stvari same. Vtis, da so »misleci« ostali »preblizu« ljudem (»stvar je tisto, kar ljudje definirajo kot stvar«) in »predaleč« od stvari, je, poudarja obravnavani avtor, tako zgolj to – vtis. S preobrnitvijo formule »koncept=stvar«, ki so jo predstavili pisci odmevnega uvoda (Henare, Hol- braad in Wastell 2007a), v formulo »stvar=koncept« naj bi v »mišljenju skozi stvari (ob pomoči domačinov)« implicitna zmožnost »mišljenja skozi stvari (same)« postala eksplicitna. Povedano drugače, že metodologija oziroma teorija, predstavljena v omenjenem zborniku, naj bi ob manjši rekalibraciji terminologije omogočila, da se vprašamo po konceptualnih ponudkih stvari samih in tako upoštevamo njihovo avtonomno zmožnost delovanja: Tvarine, ki naredijo konceptualno razliko, niso več tiste, o katerih ljudje (staroselci, informatorji in kdo ve, kdo še vse) govorijo in v bližini katerih počno stvari, temveč tiste, ki jih mi kot analitiki slišimo, vidimo, okusimo in primemo na stvari, kot jo (ana- litiki, ki se ukvarjamo s stvarmi) najdemo ali kot se nam jo predstavi. (Holbraad 2014: 231) 9 Kot primer ontologije, ki ji omenjeno stališče ni zavezano, navaja kar Latourjevo »objekt-diskurz-narava-družbo« (Latour 1993: 144; glej tudi Henare, Holbraad in Wastell 2007a: 6). Čeprav Holbraad in Pedersen menita (2017: 212; Pedersen 2012), da lahko (ontološko) tezo o ne-razliki med stvarmi in ljudmi oziroma stvarmi in koncep- ti iztrgata vsakršni ontologiji in stvar, kot vedno znova poudarjata, razumeta docela hevristično, je mogoče trditi, da pravkar omenjena teza predpostavlja/implicira določeno »meta-ontologijo« (Heywood 2012). Tudi če postavlja (negativno) definicijo, po kateri med stvar- mi in ljudmi ni razlike, postavlja definicijo stvari in ljudi (oziroma »stvari=ljudi«) – definicija pa je tista, ki po Holbraadu vzpostavlja ontološko razsežnost (»[...] kubanski vedeževalci ne 'verjamejo', da je prašek oblika moči, temveč ga kot takega definirajo« (Holbraad 2014: 233)). Na osnovi teze o ne-razliki med stvarmi in ljudmi ter stvarmi in po- meni naj bi naposled stvarem lahko prisluhnili ne glede na vsako- kraten kontekst raziskovanja, saj stvar ni (več) tisto, kar smo poprej, ujeti v spone modernističnih imaginarijev, mislili, da je. »Stvar« po- stane docela hevrističen izraz, ki se napolni z vsakokratno etnograf- sko definicijo »stvari« in omogoča, da sledimo metafiziki (oziroma, nemara bolje, metafizikam), ki jo (jih) narekuje »stvar« (Holbraad 2014: 230). Tako kot pri »resnemu jemanju« stvari same gre za sta- lišče, ki je nevarno blizu temeljnemu stališču predkantovske metafi- zike, in sicer, da mora spoznanje slediti »stvari«, da je pomen inhe- renten stvari itn., kar pa hitro pelje v blodenje v najrazličnejše smeri. V luči opredelitve stvari, po kateri stvar sama nu- di/ima konceptualne ponudke, in analitika, ki do »stvarno=konceptualnega« dostopa prek čutno-zaznav- nega, velja poudariti naslednje: da lahko stvar (po)nudi koncept, mora stvar že vsebovati in/ali ustvarjati (proto-) koncepte, preden lahko analitik deluje v skladu s ponu- jenimi (proto-)koncepti. Če se spomnimo na opredelitev filozofije, ki sta jo podala Gilles Deleuze in Felix Guattari (1999: 10–11), tandem, čigar delo si sodobni »misleci sko- zi stvari« pogosto postavljajo za izhodišče, lahko rečemo, da stvar filozofira; postanejo same svoj »stvar-teoretik« (Holbraad in Pedersen 2017: 200, 237). Pri tem Holbraad in Pedersen nemudoma poudarita, da po njunem mnenju stvar ne misli sama in da ju v nasprotju z zgoraj navedeni- mi posthumanističnimi usmeritvami »filozofiranje stvari« zanima le v kontekstu »lokalnih« ekonomij vednosti.10 Težava, ob katero trči antropolog, ki išče »glas stvari«, je – kot v primeru praška, ki ga kubanski vedeževalci kulta Ifá definirajo kot moč, priznava Holbraad (2014: 335–336) – da prašek sam ni povedal nič; da je prašek moč, so trdili vede- ževalci. Tudi talismani ongon, o katerih je pisal Pedersen (npr. 2007), so misel (in nosilci konceptualnih ponudkov) le v luči specifičnih šamanističnih in (ontološko) antropo- loških prizadevanj (Holbraad in Pedersen 2017: 237–239). S stališča iskanja zmožnosti delovanja stvari same je teža- va, kot že rečeno, v antropološkem zanimanju – ljudeh in njihovih praksah; zmožnost delovanja stvari se še vedno posreduje s človeškim početjem, zato vprašanje in obet raziskovanja samostojnega delovanja stvari ostajata. Po- vedano drugače, prehod od »epistemološke« k »ontološki« emancipaciji stvari še vedno buri domišljijo. A prav dejstvo, da je bilo za »sledenje« stvarem najprej treba uporabiti (konvencionalno rečeno) antropomorfizme etnografskega Drugega in da potrebujemo novo disciplino, spet kaže na uvodoma izpostavljeno dvoumnost. Pragma- 10 Analitik po Holbraadu do »stvarno=konceptualnega« dostopa s ču- tili in telesom, ne pa tudi umom. Zato se je nemara treba vprašati tudi po pojmovanju mišljenja, ki sicer v neizdelani obliki deluje v obravnavanih besedilih – je to sploh mišljenje, kot ga navadno poj- mujemo, torej dejavnost, ki se v najosnovnejšem smislu vzdržuje z (v simbolnem utemeljenim) odmikom od neposredne, fizične res- ničnosti? Holbraad vpelje pojem »intenzionalnega verizonta« (2014: 231–232); z njim opisuje konceptualiziranje (čeprav naj bi šlo za ek- sperimentiranje z ontološkimi predpostavkami, se glede na sklenjen kozmološki kontekst kulta Ifá, iz katerega Holbraad črpa »koncept« (primerjaj Henare, Holbraad in Wastell 2007a: 1), ni mogoče zne- biti vtisa, da bi bilo bolje govoriti o smislu/pomenu!), kot bi bilo to videti, ko bi odpravili razlikovanje med konkretnim in abstraktnim; konceptualiziranje, ki v čutnih intenzivnostih »seva« neposredno iz stvari in ni stvar uma, temveč čutno-zaznavnega in afektivne- ga. Intenzionalni verizont leži, kot pravi Holbraad, pravokotno na husserlovski intencionalni horizont (nabor potencialnih izkušenj, ki jih pogojuje neka začetna dejanska izkušnja in ki jih druži skupna identiteta; Husserl 1975: 88), kar namiguje, da hipno »sevanje« čut- no-zaznavnega in afektivnega predhaja analitika – ta se lahko, če sploh, v »sevanju« šele vzpostavi oziroma ga vzpostavi »sevanje«. G la sn ik S E D 5 7| 3– 4 20 17 36 Ontološki obrat v antropologiji Blaž Bajič tologija kot disciplina, delovanje katere naj – če ponovim zgoraj izpostavljeno trditev – »ne bi posredovalo ali ovi- ralo prav nobeno človeško početje« (Holbraad 2014: 235; Holbraad in Pedersen 2017: 240), obljublja spoznavanje stvari brez subjekta spoznavanja. Poskus, da bi zaobšli subjektivno, se pravi družbeno-zgodovinski »svet«, in se neposred(ova)no ukvarjali s stvarmi, bi bržčas tudi sam (skrivoma) temeljil v nekem »svetu« in ne bi privedel do ukvarjanja s stvarmi samimi, temveč z našimi lastnimi sa- njarijami. Z odpravo razlikovanja med ljudmi in stvarmi ter drugih modernih razločkov in ob napačnem prepriča- nju, da se ukvarjamo s stvarmi samimi, bi naredili zgolj velik korak k vnovičnemu začaranju sveta; tako kot no- vomaterialisti (glej Žižek 2014: 12) bi se vrnili v predmo- derno naivnost, osuplost (sensu Ingold; glej Bajič 2016) nad svetom, v katerem magične sile bivajo v samih tva- rinah. In če »ne vzamemo resno« (Candea 2011) trditve, da je usmeritev k pragmatologiji prisotna v ontološko- antropoloških obravnavah stvari od samega začetka, potem imamo (še en) razlog, da podvomimo o analitičnih zmožnostih tovrstnega pristopa. Literatura APPADURAI, Arjun: Commodities and Politics of Value. V: Arjun Appadurai, The Future as a Cultural Fact: Essays on the Global Condition. London in New York: Verso, 2013, 9–60. BAJIČ, Blaž: Gospoda Timothyja Ingolda prevrat znanosti. Glasnik SED 56 (3–4), 2016, 17– 30. BASKAR, Bojan: Njegoš na Jadranu: Kaj imata črnogorski na- cionalni pesnik in njegovo »gorsko zatočišče« opraviti z Mediter- anom? Glasnik SED 56 (1–2), 2016, 14–26. BENNETT, Jane: Vibrant Matter: A Political Ecology of Things. Durham: Duke University Press, 2010. CANDEA, Matei: Endo/Exo. Common Knowledge 17 (1), 2011, 146–150. DELEUZE, Gilles in Felix Guattari: Kaj je filozofija? Ljubljana: Študentska založba, 1999. DOLPHIJN, Rick in Iris van der Tuin (ur.): New Materialism: In- terviews & Cartographies. Ann Arbor: Open Humanities Press, 2012. GELL, Alfred: Art and Agency: An Anthropological Theory. Ox- ford: Clarendon, 1998. HARVEY, Penny in Hannah Knox: Objects and Materials: An Introduction. V: Penny Harvey, Eleanor Conlin Casella, Gillian Evans, Hannah Knox, Christine McLean, Elizabeth B. Silva, Nicholas Thoburn in Kath Woodward (ur.), Objects and Materi- als: A Routledge Companion. London: Routledge, 2014, 1–17. HENRE, Amiria, Martin Holbraad in Sari Wastell: Introduction. V: Amiria Henare, Martin Holbraad in Sari Wastell (ur.), Thinking through Things: Theorising Artefacts Ethnographically. London: Routledge, 2007a, 1–31. HENRE, Amiria, Martin Holbraad in Sari Wastell (ur.): Thinking through Things: Theorising Artefacts Ethnographically. London: Routledge, 2007b. HEYWOOD, Paolo: Anthropology and What there is: Reflec- tions on “Ontology”. Cambridge Anthropology 30 (1), 2012, 143–151. HOLBRAAD, Martin: The Power of Powder: Multiplicity and Motion in the Divinatory Cosmology of Cuban Ifá (or mana, again). V: Amiria Henare, Martin Holbraad in Sari Wastell (ur.), Thinking through Things: Theorising Artefacts Ethnographically. London: Routledge, 2007, 189–225. HOLBRAAD, Martin: Can the Thing Speak? OAP Press, Working Paper Series #7, 2011; http:// openanthcoop.net/press/http:/ope- nanthcoop.net/press/wp-content/uploads/2011/01/Holbraad- Can- -the-Thing-Speak2.pdf, 23.9.2017. HOLBRAAD, Martin: How Things Can Unsettle. V: Penny Harvey, Eleanor Conlin Casella, Gillian Evans, Hannah Knox, Christine McLean, Elizabeth B. Silva, Nicholas Thoburn in Kath Woodward (ur.), Objects and Materials: A Routledge Companion. London: Routledge, 2014, 228–237. HOLBRAAD, Martin in Axel Morten Pedersen: The Ontological Turn: An Anthropological Exposition. Cambridge: Cambridge University Press, 2017. HUSSERL, Edmund: Kartezijanske meditacije. Ljubljana, Mla- dinska knjiga, 1975. INGOLD, Tim: The Perception of the Environment. London: Rou- tledge, 2000. INGOLD, Tim: Being Alive: Essays on Movement, Knowledge, and Description. London: Routledge, 2011. INGOLD, Tim: Making: Anthropology, Archaeology, Art and Ar- chitecture. London: Routledge, 2013. KEMBER, Sarah in Joanna Zylinska: Life after New Media: Me- diation as a Vital Process. Cambridge: MIT Press, 2012. LATOUR, Bruno: We have Never been Modern. Hemel Hemp- stead: Harvester Wheatsheaf, 1993. LEACH, James: Differentiation and Encompassment: A Critique of Alfred Gell’s Theory of the Abduction of Creativity. V: Amiria Henare, Martin Holbraad in Sari Wastell (ur.), Thinking through Things: Theorising Artefacts Ethnographically. London: Rout- ledge, 2007, 167–188. MILLER, Daniel: Materiality. Durham: Duke University Press, 2005. PEDERSEN, Morten Axel: Talismans of Thought. Shamanic On- tology and Extended Cognition in Northern Mongolia. V: Amiria Henare, Martin Holbraad in Sari Wastell (ur.), Thinking through Things: Theorising Artefacts Ethnographically. London: Rout- ledge, 2007, 141– 166. PEDERSEN, Morten Axel: Common Nonsense: A Review of Cer- tain Recent Reviews of the “Ontological Turn”. Anthropology of this Century 5, 2012; http://aotcpress.com/articles/common_non- sense/, 23.9.2017. G la sn ik S E D 5 7| 3– 4 20 17 37 Ontološki obrat v antropologiji Blaž Bajič ŠTROMAJER, Igor: Predmet. V: Igor Štromajer (ur.), Predmet / Object: 16. Mednarodni festival medijskih umetnosti Pixxelpoint. Nova Gorica: Kulturni dom Nova Gorica, 2015. VIVEIROS DE CASTRO, Eduardo: Zeno and the Art of Anthro- pology: Of Lies, Beliefs, Paradoxes, and Other Truths. Common Knowledge 17 (1), 2011, 128–145. WITMORE, Chris: The Realities of the Past: Archaeology, Ob- jectorientations, Pragmatology. V: Brent Fortenberry in Laura McAtackney (ur.), Modern Materials: Proceedings from the Contemporary and Historical Archaeology in Theory Conference 2009. Oxford: Archaeopress, 2012, 25–36. ŽIŽEK, Slavoj: Absolute Recoil: Towards a New Foundation of Dialectical Materialism. London in New York: Verso, 2014. The Old for the New The article outlines and critically addresses the treatment of things, found (in some) accounts related to the so-called ontologi- cal turn. The purpose of the article is to show that the treatment, which is the subject of this text, by fusing different notions (thing, person, meaning, thought, perceived) into the so-called “mongrels”, becomes entangled in ambiguities and strives toward the re-enchantment of the world. The article follows the approach stemming from the (in)famous edited volume Think- ing through Things (Henare, Holbraad and Wastell 2007) to a series of articles (or, rather, variations of a single article) by Martin Holbraad (2011, 2014; Holbraad and Pedersen 2017). It identifies ambiguities having to do with the question of agency of things – is it merely a consequence of the embeddedness of things in human worlds or is it an actual property of the things themselves? The direction in which the addressed approach leads is that of a hypothetical discipline – pragmatology – that “would be unmediated by any human projects whatsoever” (Holbraad in Pedersen 2017: 240). It is claimed that such an at- tempt would end up misconceiving what it is engaging in.