SLOVENSKA BCELÀ. v„lf
Leposloven t e d 11 i k. €hlo f.	V četvertek 12. februarja 1852. III. tečaj.
Ajdovska deklica.
Poslušale so nje tožbe Gorske tiče, orli, vrane, Ki imeli po zidovju Sleherno so leto mlade, Odgovarjale so té ji Žalostno popraševanje. Ino veterci slušali So tožiti jo in sapce, Ki nosile na perulah Tožbe nje so na vse kraje. — Stal nasproti nje pa gradu Grad je drug na verhu skale, I)a se vidilo je tjekaj, Ino semkaj na te kraje. Tam grajščak je mlad prebival Rodovine prebogate. Tožbe temu so prinesle Na ušesa mile sapce, Ki za deklico imele So usmilenje le same, So prinesle mu na ušesa Da so v sercu mu ostale. Kadar noe pa tamna mine, Ino zajtro dan zaznà se, Veterček od grada semkaj-Spet priveje mile glase; On pa se na pot napravi, Gre čez holme, sinje skale, Tje od kodar glas mu pride Zmir naprej in zmiraj dalje, Dokler konca ne doseže, ln pod černi grad, ko saje, Tje steza ga ne pripelje, Kjer do poldne tam ostane, Da spet dekl« v line stopi, Ino zdihovati jame, Ter paganke se podoba Doli z line mu prikaže.
Vidile oči njegove Niso še lepote take, Slišale ušesa niso Govorice nikdar take, Persi niso še čutile Radosti nikoli take,
IV.
Pervega pogleda serce Se njegovo za njo vname, Ali tudi v njenim sercu Ciste so plamena vžgane. — Kdo bi srečo nju popisal, Ino radosti nje zdanje? Besedi zmanjkuje ustom, Jezik je moči preslabe, Popisali se ne more, In izreči se ne dade, To se le čutiti more, To samó čutiti da se, Pa čutenja ljubijočim So samó, ne drugim znane. — Ali dolgo niso bile Ljubima vremena jasne; So nebesa otamnele, Solnce skrilo se v oblake. Polomesec je pribliskal V divjim hrupu v svete kraje, Je premagal svete mesta In pomoril v njih kristjane. Kri pred njimi, kri za njimi, Kamor mahnejo vse pade, Allah allah', udri, udri! Vse pod meč neverne gjavre! Ino jok po veri bratov Se zasliši v naše kraje, Sega v serce, v serca seže, Braloljubja plam se vname,
Koperni osvoboditi Vero vse in sužnje brale, Silna vojska ber/, se zbere, Vodji so visoke glave, Iz Europe vse vse dere, Kar le koli v kri/, verjame
Tje na pomoč sužnjim bratom, Prepodil Mahomelane. Tudi njega, ki ga vnela Deklica je berhka za se Pridružiti vojni kliče Vera ino želja slave.
(Konec sledi.)
T u rei v Ro ž j u.
Strašnej povodnji jednako, ktera vse opovire in jezi predere in razme-če, so divjali proti koncu 15. stoletja grozovilni Turci po našem Goro-tanu. Kamor so vdarili, so vse pomandrali, poteptali in požgali. Tisuč in tisuč (tavžent) pridnih poljodèlcev so odpeljali v neusmiljeno sužanstvo. Cela dežela je bila bolj puščavi kakor pa človeškemu sianovališču podobna. Se sedaj spominja slovenski kmet s strahom onih grozopolnih dni v svojih povestih in pèsmah.
Že več kot sedmi rod je zameri — pripovedujejo narodne pravlice — kar so divji Turci po našej dolini mandrali. Konje so imeli narobe podkovane. Bilo jih je kot listja in trave. Vsi ljudi so morali svoje hiše popustiti in se na gore in planine vmaknuti. Kogar so v roke dobili, temu je bilo jojmene. »Ncboj se, neboj se" in glava je letela preč. Brez vsega vsmiljenja so nektere za noge h konjskim repom privezovali in jo potem v naj hitrejšem tiru čez polja in travnike, čez pečovje in prodovje napeli, da se je truplo na stotero koscev razdrobilo. Druge so na veje obešali; nektere do k drevesom pripeli in meso ž njih rezali. Kar je bilo pa krepkejših mož in lepših devic so jih seboj v globoko Turčijo odpeljali. Ravno taka se je tudi mladej Mikli, Sala iinenovanej, zgodila. Male otročiče so za kralek čas na sablje in sulice nabadali in jih na ognju pekli. Vganjali so s kristjani, da ni za povedati Hiše in cerkve so vse poropali in gožgali. Od daleč se je že vidil dim gorečih vesi, kodar so hodili. V St. Jakopu so pokopališče razdjali, cerkev zažgali in vse ljudi, ki so pri cerkvi pomoč iskali, pomorili. V Podgorjah cerkev po vsej sili ni htela goreli. Mečejo na streho ognjene pušice, ali vse zastonj; cerkev se noče vneli. Zatorej spustijo svojo jezo na podobah in altarjih. Vse so razdrobili in polomili. Še šibra kakega okna ni ostala cela. —
Zadnjobart pridejo od jutra. Ali delj ne morejo, kakor do Svečan. Ko do križa pridejo, ki proti jutru od Svečan na nekem gričku stoji, se začnejo njih inali zlatokovani konji vderati in pogrezovati. Pri vsakej stopnji se globočeje vgreznejo. Niso mogli drugači, kakor se vernili. Od tistega časa se je> Verbica, tako seje prej sveška ves zvala, Svečani imenovala. V St. Janžu so v cerkev streljali. Jedila krogla Marii v roci ostane. Vse svetnike in božje podobe so vkup snosili in zažgali. Vendar podoba Marije device noče goreti. Hoče jo taj divji Türk razse-kali. On mahne, in čuda ! — iz rane se jej kri pocedi. Turci se črez to prestrašijo in dalej vderó.
Pri hombrežkem mostu je siala tedaj stara kosala lipa in velik zidan križ. Od lipe ni več sledu, križ so pa žalibog! ravno lani poderli.
Ni ga več kot groblja. Pod to lipo so se enkrat Turci okoli svojega pa-šala (njih glavarja) zbrali. Začnejo plesati 111 se veseliti, da je kej. Ravno je sonce zahajalo. Neki kmet, Pekovec po iinenu, stopi čez prag svoje hiše, ki je na homberžkem klancu stala. Tu zagleda Turke pod lipo in tudi pascla med njimi s dvema repoma na glavi. Skoči spet nazaj, popade puško in se za drevjem do brega Drave pripleza, kjer Turke vse pregledali more. Tu postoji, nasloni puško na olševo vejo, sproži, »pok« — in lurški paša se zgrudi kakor klada na zemljo. Spet vse potihne. Prestrašeni Turki ne vejo ne kaj ne kam. Vderó naprej. Na potu vzemejo dva kmeta iz Seljan seboj, ter jih prisilijo, jim pot ali slezdo čez goro pokazati. Spogovorita se in peljeta jih proti Seljanom. Grejo enčas v reber — onedva popred — drugi jima za petami. Bila je že noč in temna megla je vstajala z doline. £e za ped se ni vidilo pred sé. Pripeljeta jih na strašno visoko skalo, pod kfero se globoki prepad odpira. Tu se na enbart zvijeta in za neki gerin počeneta. Turci večidel na konju mislijo, da sla že popred in grejo za njima. Gre pervi, brez da bi drugi opazil kam in tako se valja mož za možem v globočino. Kinalo je ceia lurška gromada na sto koscev razbita v breznu ležala. Sedaj vsta-nela tudi kmeta izza genna in dasta hvalo Bogli, da je nju sinertne nevarnosti rešil in toliko keršanskih živlenj pred timi grozovitnimi vragovi olel. — Drugi dea dobijo celo trumo Turkov razbito u globočini. Najdeno sreberuino in zlatino poberejo in pod edno grobljo zakoplejo."
Zato — pravi narodna pravlica dalej — je bil Pekovec vsih davkov oprostjen in Seljana sta morala vsako leto samo dve kapusne glave za davek odrajlati.	B. J.
Posvečuj praznike.
(Narudua pripovedka.)
Snseda Msocega iStoržeca se vzdiguje zelena Križka gora, imenovana od Križ, ki na njenem podnožju stoje. Debel sneg je pokrival njene gojzde in planine; plahe ptice so zapustivši lainne loge k človeškemu stanovanju pritisnile, si pičle hrane in zavetja pred merzlo burjo iskal. Vse se v kožuhe zavija in k peči stiska. Bilo je na svetega Vincencia dan.
Mraza Irepelaje zareži gospodar revne koče nad svojima sinoma: „Na noge, lenuha! urno gremo v goro po derv, da mraza ne poginemo." „Polerpile oče!" zaprosi mlajši sin, »poterpite dans še, pojmo jutri; ali ne > este, da je dans svetega Vincencia praznik." »Kaj Vincenci meni pomaga, on me ne varuje mraza!« se zagrozi hudobni starec, »le urno i-e spravila, da gremo." Ne pomaga prošnja, ne pomaga izgovor, ne pomagajo solze, ne pomaga nobena reč, ili morata Vzamejo si potrebno orodje, navežejo si kerplje na noge, in se napotijo v gojzde na^ Križki gori. Kakor veliko z biseri posuto polje se sveti pod njimi bliščeči sneg od vzhajajočega solnca, klerega bledo lice drevarjem nesrečo obeta. »Za božjo voljo vas prosiva, preljubi oče, vernimo se, ne bo se nam dobro izšlo!« z jokajočim glasom prosita sinova, lode zastonj; hudobni mož se ne da ganiti. Pridejo do pervih germičev. Drobna ščinkovka jim naproti prileti, se usede na germič in milo zaščinklja: „Vincenc! Vincenc!®
»Vernimo se! vernimi) se!" prosita sinova, „oče ali slišile ščinko\ko nas svariti, da je svet Vincenti? Vernimo se, za božjo voljo vernimo se.« „Kaj je Vincenci meni mar!« zareži poslednjikrat sirovi oče, in glej! sčinkovka zleli, otrese germič, nad njimi strašen plaz zabuči, in — zgi-nul je oče s sinom vred.
Ko sneg grozno velicega plaza, ki je na svetega Vinceneia dan za Križe prihrušal, skopni, najdejo Križani trupla nesrečnih sinov in brezbožnega očeta.	B. S.
Otroci in cvetlice.
(Konec.)
„Kaj se ini tu zgovarjaš in blebetaš, Gustav!« se oglasi sedaj gospodar Verner, ki je doslej mirno na sofi svojo pipico pušil. „Teta to bo'j ve, kakor ti.«
Gustav premoikne, ker se je strica bal; on premolkne, se ozre na cvetlice, ki so na oknu v nekej posodi cvelele, in si jame spel mislili: niso ne same semkaj prišle, vboge rèvice: kako se čez okno obračajo! Kako kukajo na dvor, kako temno jim mora tukaj biti! — Kako so o-bledele! Rožice lam, ki pod oknom na prostem rastejo, so veliko lepše.— »Tela!« povzame spet fantič, ter jo rahlo za obleko pocuka, teta! alte, le rože so iz vertiča?«
»„Tako je, inoje dele!"« »Te same?"
„»Te same." — Sopet premolkne in se zamisli. — Med tini stavi Francek poslopja z kart na mizi in jih spet popihuje. Marička se kaj živo s svojo čečo zgovarja. — Guslav to viditi, kako Francekova poslopja spet padajo, reče zamolklo: „Tela, ali tudi naše hiše tako razpadejo, kader močen veter pripiha?"
»»Včasi, kader so slabo postavljene, se tudi primeriti more."" »In kader so dobro postavljene in vterjene, ali zmiraj stoje?" »„Ne ne, — samo delj časa se tedaj zderže."" „Kako dolgo?«-
„„Kakor pride, včasi zlo veliko let. Daleč od nas v naj vročejšem dèlu sveta, ki se Afrika zove, je kraj Egipt; tam stoje velika poslopja, ki so tim podobne, ktere Francek stavi; ker so pa strašno velike in z kamnja pozidane, so že veliko tisuc ljudi preživele.""
„Kako se imenujejo ?« — „„Piramide."« — „Ali so to cerkve ali hiše?" — „»Grobovi.«" — „In grobi so ljudi preživeli," popraša Gustav. „In te hiše, teta! v klerih mi živimo, ali bodo v kratkem razpadle?«—»»Za sto let, jih gotovo ne bo več."«—„Pa kaj je potem?«— »»Potem jih kdo spet postavi ali pa ne."« —„Kaj bo potem na Uikajšnem mestu?" — »„Vse more tukaj bili ali tudi nič: polje, cerkev, pokopališče, hlevi.« «
Gustav se znova zamisli: „In nikdo ne bode vedel, da smo tukaj prebivali?« — „»Nikdo.««
»To je žalostno! — pravi Gustav. — Ali se bojo na leni mestu, kjer mi zamerjemo, dro veselili in dobre volje biti zamegli?" — »„Zakaj ne?««
Gustav! — sc oglasi spet Verne!' — piitfli to nepremišljeno blebetanje. Cernii so le popraševanja? Ali hočeš kaj prašati, prašaj kaj pametnejšega. Kaj Ii je tega mar, kar je, kar bode ; uči se, s časom boš vse zapopadel. Zakaj neki ne prašaš: kako se žilo seje, kako se polje orje, kako se voli kermijo, kako se kupuje in proda ?
»K čemu mi bo to, dragi slriček? /averne Gustav.« — Ti boš vendar gotovo kak gospodar! -— „Ne, ne.«—Zakaj ne, in kaj češ delali?
„Ne vem. — Bodem na Boga očeta in na evelliee mislil.«
Gospod in gospa Verner se spogledala, ter si dasta endrugemu za razumili, kar clo razumila nista. In Francek zavpije! Jes mamica, bom pa vojšak, bom imel rumen prepas, kakor gospod Adolf, perje na glavi in škornje s velikimi belimi ostrogami. Pojdcm na vojsko in se bom vojskoval—vse bom premagal, bom genera in potem kralj poslal. In oženil se bom s prelepo kraljeviču«, ktera bode, kakor Marilena v basni, mesec na čelu in s zvezdami okiričano oblačilo imela in biserje jokala Ne ne jokali se ne sme? Ceniti bi se jokala! Midva bova prav srečna, veliko poslopje s brilanlniini oknaini imela.
„„In kaj boia delala?«« popraša mati in sinčka pod brado pogladi.
Kaj? lèpó se bova oblačila in kakor alej in mamica iz dolgočasnosti okoli posedala.
Starejši se posmejó. „Zakaj se dolgocasevati? ■—- .Saj nama ni dolg čas!«
Ali je mogoče, da vam ni dolg časa, zmiraj po tej samej soli posedati?
„Imava opraviti.«
In mamica samo nogavico dela in alej nogo ziblje? •
—	Oče pogosto piše in preinišluje, in kader nič ne dèlam, ludi jes preinišlujem.
—	Zakaj,, so mi te misli, — zaverne Francek — ; jes nikdar ne bodem mislil. Crnu bi ini to bilo? To je strašno dolgočasno. Bom rajše semlerlje lètal. Sencej! kader bom kralj, Maričica tedaj boš gledala, ka-koršne oblačila boin tvojej čeči kupil; očetu in mamici bom pa veliko, celo merico denarja dal; zakaj oča in mamica zlo radi denarje imajo.
„Maričica! kaj pa boš ti delala' pobara oče.
Alej! jes ne vem, kako lo bode. Kakor se mi pa zdi, bom ko dorasel« prav zala gospodična, na soli sedela in vsi se mi bojo priklanjali ter mi roke kuševali. Ne bom imela ne pestovne ne čeče; bom veliko govorila in se s goslmi smejala. Do južine se bom vselej prav nališpala, zakaj jes bom kaj krasna. — Glej, In me bo kak bogat gospod zagledal in me za ženo vzel. Potem si kupiva dva olročiča; jes jih bom redila in ljubila, kakor alej in mamica nas ljubijo. In ko se postarani, bom kakor kaslelanova ženka. Na mèsto čeče boni pesička imela, oča ilice nosila, vsaki den k meši hodila, se zmiraj kregala in zevala.
„In If, Gustav! kako hočeš pa ti živeli? Kako bi ti naj bolj dopadlo?«
Dele zaruineni, se ozre okoli sebe in pravi s solznimi očmi: ,,Jes bom na Boga in evelliee mislil."
„„Ali boš tako srečen?"«
»O ne," odgovori sirota, ter si solzice olare. ,Jes ne bom srečen, dokler očeta in mamice ne vidim.
Milo ga teta pogleda; molče ga k sercu pritisne in na čelo kušne.
„Alle, tela! oni bojo na tem pokopališču spod trave vstali, ki na njih rasle in spod kamenja, ki jih pokriva'? Alile, letica jes jih bom vi-dil, in oni me bojo tako ljubili, kakor leta Maričico in Franceka ljubite ?" ,)i;Takó je, moje serce; pa ne jokaj se. Idi igrat. Začnite katinati
(Blindekuh spielen).««
Katinat, katinat — zavpijejo otroci in ludi Gustava seboj potegnejo, ki si ravno solze otira in zamolklo šepeče: „Jes bi rajši na Boga, na očela in mamico in na cvetlice mislil.«
„Zares čudno dele!« povzame Vertier in pipo odloži, „ali Sofija i Bog ne daj, da bi se mu clo pamet zmedla. Nekaj se mola in verti mu po glavi, da zmiraj svojega očeta in matere spominja."
° Vboga sestra! — odgovori gospa Verner, —- Bog daj, da bi bilo rije dète srečnejše kakor onà! . . In v duini si misli vboga gospa — oj da bi bilo srečnejše, kakor ini vsi.
Gospod Verner se ozre na svojo ženo, ter si gre nekaj popevaje novo pipo basat.	A. J.
Književni pregled.
D rob t in c e za novo leto i 8 5 2. Učiteljem in učencem, starišem in otrokom v poduk in kratek čas. Na svetlo dal Jožef Rozman, korar stolne labudske cerkve in vodja škofijnega semenišča pri sv. Andreju. VII. lèto. Natisnil Janez Leon.
Že perve šestere tovaršice Droblinc so se vsim Slovencem močno prikupile. Po* vsili slov. pokrajinah so razprostranjene. One so pravi zaklad katolških navkov in resnic za cerkev in dom, ter našemu še večidel nepokvarjenemu narodu popolnoma primerne. Samo jedno si želimo, da bi nam še dolgo izhajale, naš mili narod izobraževale in k dobremu napeljevale.
'Kar se letašnjih Drobtinc vtiče, se ne smejo nobenega prejšnih tečajev vstrašili. Zagotovimo jih, da vse prejšne sestrice prekosijo. Prebo-galo so obdarovane, okinčane in ozalšane v vsih svojih predelih. Na čelu nosijo krasno podobo svetega Ruperia I. solnogradškega škofa in mesta Solnograda, drugega svetilnika sv. vére za naše kraje, kakor so nam miloslljivi knezoškof Slomšek v pervem soslavku, ki za liričnim uvodom sledi, prav natanjčno in izverstnb popisali. V l.razdèlu najdemo prav inične in ganljive kat. nagovore, neke izpeljane, druge samo na-čertane; v drugem živlenjopise blaženih možev, med kterimi so Simona Klančnika in Jurja Japelna naj imenitniši; 3. razde! obseže prigodbe žalostne in vesele v poduk in svar. Povest „Turki na Koroškem« bo golo-vo vse Slovence za se predobila; 4. zapopade prilike in basni — edna je mičnejša od druge. — Peti razdel nain prinese dokaj koristnih navkov za šolo in domačo rejo otrok. Oj da bi si vsi srenjski župani »odper-tega pisma« kakor zasluži k sercu vzeli! Kratka^ dogodivščina starega sveta se bo gotovo vsakomu prikupila, če bi ravno želeli, da bi se nekaj obširnejše povedala. Tudi drugi navki od živalstva in zvezd so našej mladini prav prav primerni. Gerì i ca je letos prav prijetno zapela- V zadnjem razdelu najdemo »Glase žalostne in vesele, ki nam živlenje in terplenje katolških misionarjev kaj ganljivo popisujejo.
I
— 35 —
Vsi sostavki so prav izverslni, beseda je gladka, prosta, cisto-slovenska brez vsih tistih zapletenih dolgih stavkov in iskanih neznanih besedi, ki cel govor nerazumljiv delajo, ne pa nase oblike, kakor nam nekleri očitajo. Sostavki so večidel od milosti, g. Sloinšeka in Rozmana spisani. Njih slog more vsiin v izgled služili, kako je trèba za prosto ljudstvo pisati; teče, kakor bi strune prebiral.
Tudi zvunajna oprava knjiga je letaš ličnejša, natis čist, skorej brez vsih tiskarskih pogreškov in prav prijeten za brali. Šteje 272 strani in velja mehko vezana 48 kr. sr. — Slava in čast nevlrudljivemu priza-detju g. vrednika in milostljivega kneza g. Slomseka, ki so se zmiraj Slovencev naj iskreniši podpornik in pastir!	A. J.
Z m e s.
* J\akor Nar. novine povejo, je imelo 2. februarja t. I. družtvo za jugoslavensko povéstnico u velike; dvorani narodnega doma drugo svojo glavno skupščino. Veliko domoljubov in podpornikov narodnih naprav se je snidilo, in med njimi tudi svetli ban baron Jelačifr Bužimski.
Najprej je pozdravil zbrane udove sam svilli ban in pokrovitelj družtva s sledečim govorom :
„Zlo me veseli, da me je vaše zaupanje, gospodi, na čelo Ioli slavnega družtva postavilo.
Tako imam dans srečo pričujočim bili velikej skupščini družtva, klero si je cilj postavilo, razsuto gradivo za povesinico našega naroda skupljati in vredovati.
Kakor ljubim naš narod, zakaj naučil sim se ga spoštovali u važnih primerah: ravno tako mi je vse milo in drago, kar mu materialno ali duševno koristiti zainore. Zato sini vselej od serca želel najboljši napredek temu družtvu, ter sini ga ludi sam podpiral, kolikor mi moči in sredstva za željami zaostale niso.
Zarès ni boljšega ne primernejšega načina duh narodni oplemeniti in ponos samočutja v njem prebuditi, kakor mu zercalo njegove minulosti pred oči postavljati.
Povéstnico vsakega naroda moremo za njegov kerstni list imeti. Kakor kerstni list pojedinemu človeku na znamnje človečjega družtva služi, u ktero spada, ravno tako je tudi vsakemu narodu povèstnica (dogodivščina^ znamnje njegovega mesta v velikem krogu človečanstva. Brez nje ne vè narod: ne kaj je bil, ne kam spada.
Zalo pozdravljam od serca to slavno družtvo, želim mu v ime njegovega žlahtnega namena vsaki dober uspeh; želim, da nam razgerne tinine minulosti naše, da nam razsvetli sedajnost in da nam za bodočnost začuva slavo in čest naših prededov," kteri scer tudi brez družtva u našem spominu žive in tudi živeli bodo, dokler je svéta in veka.
»Zivio naš narod! — živilo družtvo I"
S navdušenim jednoglasnim klicoin: »živio svetli ban!« je bil li serčni govor sprejet.
Zatim je olvoril skupščino predsednik družtva s iskreno besedo, v kterej nam živo popisuje, kaj je družtvo v tem času svojega obstanka že storilo in izpeljalo, kakor ludi kaj bi bilo storili moglci, če bi bilo
materialne moči pripustile. Radi hi cM govor sem postavili; lode zavolj pomanjkanja prostora samo. tolo iz njega posnememo:
»Kakor je znano, ni skorej v cèlej Evropi zemlje, klera hi, napolnjena s tolikimi važnimi starinami in redkimi spomeniki minulosti, tako malo poznata bila, kakor naša domovina jugoslavenska; zakaj od brego Drave in Mure tje do Helesponta, in od pokrajin talianskih in tirolskih do globoke Vlaške in Moldavske je zemlja posuta s ostankami naše minulosti, za klere dozdaj skorej clo nikdo se zmenil ni. Koliko je tu razvalin in še zakopanih spomenikov iz gerške, rimske in slavenske dobe! Koliko ima tu ponosilih poslopij, koliko se najde reči v grobéh, koliko v cerkvah in samostanih, koliko v herdnih gradovih, ki so jih naši srečnejši prededi pozidali. — Koliko ima tu gerških, rimskih, barbarskih in naših slovenskih penezov, s kteri in i se žene našega naroda po Dal-macii, Hervalskej, Bosni, Serbii in Bulgarskej lišpajo in kinčajo, ali klere zlatarji in kovači za kinčarije junaškega orožja in obleke tipolrè-bujejo. — Koliko ima porazkritih umetniških del po cerkvah, pri posameznih boljarjih in bogatinih. - Koliko leži poslednjič naših pismenih slavenskih spomenikov u mačedonskih, albanskih, bulgarskih, serbskih in dalmatinskih samostanih, o (J klerih so že veliki del zavolj našega nehaj-slva ali siromaštva učeni engleski, ruski, francoski in nemški potniki razgrabili , ter nas tako mnogih prebogatih izvorov za našo povèstnico znebili« i. t. d.
Družtvo šteje že čez 400 udo , ki na leto 2 rajniša sr in 1 rajn. sr. pristopnine plačajo. 2. knjiga arkiva bode v dveh razdelih izdana, Pervi razdèl je že izšel, drugi bo pa v kakej nedelji sledil. Med drugim je bilo od g. M. Bogoviča ludi nasvetvano, da bi se, tudi v tem družtvu utemelitelji upeljali, kteri bi na enkrat ali v 5 letih 50 rajn. sr. plačali, ker bi si tako družtvo naj ložej tudi potrebno istino priskerbelo. Te predlog je bil jednodušno poterjen. Naj se družtvo veselo razvija in rasle! Ne odlašajmo Slovenci, jim bratovsko u vsih rečeh pod rame seči, in v prav obilnem številu k družtvu pristopiti, ktero se lako krepko tudi za našo slovensko zgodovino poganja!
* Dans 7. februarja t. 1. smo sopet pokopali ednega zmed naših domorodcev, namreč: visokoučenega g. Dr. Jakopa Supana, bivšega učitelja bogoslovja v Ljubljani, ki je ponoči med 6. in 7. febr. žalibog v pravej revščini v svojem 68. lèlu na vodenici zameri. Veliko se je rajni v mlajših letih trudil za slavjanščino, skorej vse jugoslavenske pokrajine je obhodil, ter slavjanske bukve iskal in skupljal. Naj v miru počiva!
Družtvo sv. Mohorn v Celovcu.
Dalej so pristopili p. n. sledeči gospodi: 31. g. Lovre Potočnik, bogsl. 3. I. — 32. g. Anton Šibov, bogsl. 3. 1.; —33. g. Tomaž Mraz, bogsl. 3. 1.; — 34. g. Melhior Goličnik, bogsl. 1. 1. Vsi v Celovcu; — 35. g. Janez Sajovec, bogsl. 3. 1. v Ljubljani; — 36. g. Blaž Muhovec, bogsl. 2. 1. v Ljubljani; — 37. slavna bogoslovska knjižnica v Ljubljani; — 38. g. Franc Kozjak, mlinar v Borovljah; — 39. g. Blaž Do-linšek, bogsl. 3. 1. v Celovcu; — 40. g. Jakop Puslotnik, bogsl. 3. I. v Celovcu; — 41. g. Franc Pecerik, bogsl. 2. 1. v Celovcu; 42. g. Josip Turkuš Jož. bogsl. 2. 1. v Celovcu; — 43. g. Lambert Ferčnik, kaplan v St. Jakopu v Rožju; — 44. Dr. Jan Bleivveis v Ljubljani.
Odgovorni ildatel in tiskar: F e r d. Žl Kleitimajr v Celovcu.