Petnaistdnevnik - Quindicinale	Abbon. postale - Gruppo 11/70
DELO
glasilo KPI za slovensko narodno manjšino
Leto XXX. - Štev. 6
TRST- 4. maja 1979
200 lir
• Okrepiti KPI pomeni ojačiti enotnost levice, ki sama lahko prisili demo-kristjansko vodstvo k pameti
* Okrepiti KPI pomeni ojačiti učinkovito borbo proti terorizmu
Cilj junijskih političnih volitev
KOMUNISTI H KRMILU DRŽAVE
Povečana moč KPI pomeni krepitev boja naše manjšine za svoje pravice Poziv Slovencem, naj podprejo naše kandidate___________________
O pomenu evropskih volitev smo že pisali, vsakomur pa je jasno, da italijanske državnozborske volitve prej ko slej burijo duhove, saj bodo gotovo med najbolj kočljivimi, kar jih pomni vsa zgodovina povojne Italije.
Parlament, ki ga je predsednik republike Pertini bil prisiljen razpustiti, je bil izvoljen 20. junija 1976. Trajal je torej />ičla tri leta, nekaj več kot polovico mandata. Vsi vemo zakaj je bil razpuščen in zakaj so bile razpisane predčasne politične volitve. Z eno besedo bi lahko rekli, da nosi za to izbiro glavno odgovornost KD, ki ni marala sodelovanja komunistov pri vodenju države, istočasno Pa ni bila sama sposobna zbrati okoli sebe ustreznega zavezništva drugih političnih strank.
Komunisti smo na prejšnjih parlamentarnih volitvah 20. junija 1976 prejeli preveč in premalo glasov obenem. Preveč jih je bilo, da bi še naprej ostajali v opoziciji, ne da bi kljub temu nosili odgovornosti za dogajanje v državi, premalo pa, da bi lahko vsilili svojo prisotnost pri krmilu države.
Svojo pridobljeno moč, ki je rasla iz zaupanja širokih ljudskih slojev, smo izkoristili predvsem v splošno dobrobit in se pri tem nismo pretirano ozirali na lastne strankarske interese. Nasprotno, čeprav KPI ni bila stranka relativne ali absolutne večine, /iismo si pomišljali svojih strankarskih interesov utišati, če je šlo za višje družbene koristi. Kdor objektivno presoja zadržanje KPI in KD v zadnjih treh letih bo moral priznati, da je
KD obdržala v svojih rokah večji del oblasti in njene vzvode obračala v svojo strankarsko korist V imenu te koristi si ni pomišljala kršiti sporazumov in škodovati celotni družbi. "Prvo je oblast", je bilo in ostaja demokrščansko geslo, tudi v sedanji volilni kampanji.
Drugače smo ravnali komunisti, ki smo čutili splošno družbeno odgovornost v boju proti krizi in za zaščito demokratične republike pred napadi terorizma. Nismo si pomišljali nadaljevati po tej poti tudi tedaj, ko nam je postalo jasno, da smo zaradi odgovorne politike žrtvovali tudi svoje strankarske koristi in zabeležili maja lani padec na upravnih volitvah.
Vendar ima tudi naša potrpežljivost določene meje. Spet niso bile to meje
(Nadaljevanje na 2. in 3. strani)
^nromajski delavski shod v Trstu, ki so ga priredile sindikalne organizacije. Glavni govornik je bil tajnik federacije CGIL-CISL-UIL Garavini. V slovenščini je govoril Livij Valenčič (Na sliki delni pogled na udeležence shoda na Goldonijevem trgu)
Kandidati KRI
Senat
Volilno okrožje Gorica
BACICCHI SILVANO, dosedanji senator, predsednik kontrolne komisije KRI Furlanije-Julijske krajine
Volilno okrožje Trst I.
SPADARO STELIO, pokrajinski odbornik v Trstu
Volilno okrožje Trst II.
GHERBEZ GABRIELA, dosedanja senatorka
Volilno okrožje Čedad
CONTIN CARMELO, član pokrajinskega sveta v Vidmu
Volilno okrožje Tolmeč
CADORINI SERGIO, primarij pediatrije bolnišnice v Gemoni
Volilno okrožje Videm
DE PAOLIS GIUSEPPE, podžupan občine Codroipo, predsednik
kontrolne komisije KPI v Vidmu
Poslanska zbornica
Volilno okrožje Videm - Belluno - Gorica - Pordenone
1.	BARACCETTI ARNALDO, dosedanji poslanec
2.	CINELLI CIGANOTTO GIULIANA, občinska odbornica v S. Vito al Tagl lamento
3.	CIOTTI DINO, župan v Pieve di Cadore
4.	COLOMBA GIULIO, dosedanji poslanec
5.	DE NARDIN GIOVANNI, tehnik v podjetju Zanussi
6.	DE PIERO BARBINA AUGUSTA, članica občinskega sveta v Vidmu
7.	GRANZOTTO GIORGIO, odvetnik
8.	MANICHINO LORENZO, bivši poslanec iz Gorice
9.	MIGLIORINI GIOVANNI, bivši poslanec
10.	MISERINI RENATO, tajnik združenja furlanskih izseljencev v Luksemburgu
11.	PAGURA ANTONIO, vodja potrošne zadruge v Morgomeduna
12.	PUNTIN AURELIO, sekretar sekcije KPI v Italcantieri
13.	SPACAL BORUT, zdravnik, član pokrajinskega sveta v Gorici
Volilno okrožje Trst
1.	CUFFARO ANTONINO, dosedanji poslanec, sekretar deželnega komiteja KPI Furlanije-Julijske krajne
2.	BUDIN MILOŠ, profesor, predsednik Kraške gorske skupnosti
3.	NI CO LINI PAOLO, delavec v arzenalu San Marco, pokrajinski odbornik v
Trstu
4.	PACOR ESTER, tajnica deželne zveze UDI, članica pokrajinskega sveta v
Trstu
KANDIDATI ZA EVROPSKI PARLAMENT
Nosilec liste KPI za evropske volitve v deželah severovzhodne Italije je poslanka JOTTI NILDE, med kandidati pa so: LIZZERÒ MARIO, bivši poslanec iz Vidma, PETRICIG PAVEL, član pokrajinskega sveta v Vidmu, kulturni in politični delavec v Slovenski Benečiji, VIDALI VITTORIO , bivši senator.
(Nadaljevanje s 1. strani)
naših koristi, pač pa širših družbenih interesov. Razbili smo vladno večino v trenutku, ko je bilo že ysakomor jasno, da KD ne namerava spošovati podpisanih sporazumov in ko se drugim strankam ni več dalo pritiskati nanjo, naj to stori. Druge manjše stranke so namreč že računale na možnost nove, levosredinske večine, ki naj bi komuniste vrgla iz igre.
KPI ni nikoli podrejena nikomur. Tudi ni bila podrejena KD in Andreottijev! vladi. Ko ta vlada ni spoštovala danih obvez, je morala pasti, četudi je to pomenilo razpust parlamenta in nove volitve.
Mi smo predlagali oblikovanje nove enotne demokratične vlade, a je KD to zavrnila strogo po načelu, da je njena oblast prva, šele nato pridejo splošni družbeni interesi. Tedaj smo sami vztrajali pri tem predlogu, medtem ko se je PSI kaj hitro in rade volje vdala demokrš-čanskemu izsiljevanju, najbrž v upanju, da bo tako hitreje zlezla do ministrskih stolčkov.
Tako smo torej pred volitvami. Najbolje je račune KD povedal senator Fanfani v razgovoru s časnikarji turinskega dnevnika. Tako nekako modruje Fanfani: "temeljno vprašanje teh volitev je, ali bo KPI vstopila v vlado, ali pa ne. KD tega ne mara". Zato Fanfani upa da se bo KD na volitvah okrepila (vsaj 42-43%), da se bo KPI ošibila in da se bo na njen račun okrepila socialistična stranka. "Oba zmagovalca bosta lahko tedaj naredila nekaj koristnega", je zaključil Fanfani in poudaril, na misli na morebitno vladne koalicijo med KD in PSI ter manjšim' laičnimi strankami, medtem ko bi KPl morala poražena ostati v opoziciji.
Naša logika je povsem nasprotna Fan-fanijevi. Prepričani smo, da je rešitev zgodovinskih družbenih in gospodarskih problemov Italije odvisna od čimvečje enotnosti demokratičnih sil in torej sodelovanja komunistov pri vodenju države. Na zadnjih parlamentarnih volitvah je KPI prejela premalo glasov, da bi lahko odbila nasprotovanje drugih sil in vstopila v vlado. Zato potrebujemo več glasov, kajti močnejša KPI in šibkejša KD sta pogoja za demokratično spremembo sistema oblasti v Italiji. Ošibiti KD pomeni dopovedati tej stranki, da nima absolutnega monopola nad državo in gospodarstvom-Okrepiti KPI pa pomeni predvsem ojačati enotnost levice, ki sama lahko prisili demokristjane k pameti. Mi sicer upamo, da se bo na volitvah okrepila tudi PSI, vendar ne na naš račun, kajti moč' levice bi se v tem primeru ne povečala. Prav nasprotno, dvoumnost politike socialističnih voditeljev daje dokaj jasno razumeti, da bi v tem primeru PSI imela dober "alibi" za razbitje dosedanje politike narodne solidarnosti in ponovno zbližanje s KD pa znanem Fanfanijevem receptu. Ni niti naključje, da Fanfani in drugi predstavniki demokrščanske oholosti vztrajno ponujajo socialistom tudi predsedstvo nove vlade. Seveda pod tihim pogojem, da ohrani KD sama vso oblast v ključnih vejah države in gospodarstva.
Socialistični voditelji v predvolilni kampanji nočejo povedati, kakšno rešitev predlagajo za izhod iz krize. Niti nočejo
povedati, ali so pripravljeni zagovarjati zahtevo o enotnem vstopu celotne levice (KRI in PSI) v vlado. Craxijeva teza o "tretji sili" in boju proti "velikim strankam" pa predstavlja zgolj poskus ošibitve KPI, kar so v letih pozabljenega levega centra primerjali z "stranko v hladilniku".
V naših krajih so stvari celo bolj zapletene, čeprav ne smemo dovoliti, da bi krajevna stvarnost zasenčila vsedržavni pomen volitev.
Vemo, da v Trstu poteka oster spopad med silami napredka in reakcijo, ki se uteleša v desničarski in šovinistični stranki "melonov". V tem spopadu ni mesta za sile, ki mislijo, da lahko ostanejo nevtralne ali skrite v senci. Vsakomur je tudi jasno, da smo komunisti glavna tarča reakcije in da smo na okopu v prvi bojni vrsti. Morda bomo zaradi doslednosti pri boju za narodnostne pravice Slovencev izgubili nekaj glasov med tržaškim meščanstvom, a se tega ne bojimo, pričakujemo pa da bodo tokrat vsi Slovenci, ne glede na svoje ideološke ali strankarsko opredelitve, podprli komunistično listo in ji tako izpričali priznanje ter solidarnost njenim kandidatom.
Tu mislimo naprimer na potrebno solidarnost s tovarišico Jelko Gerbec, ki je zadnje mesece doživela pravo kampanjo osebnega linčanja.
Vsi vemo, da so šovinisti v njeni osebi napadali najvidnejšega prestavnika slovenske narodne skupnosti v Italiji. Zato Pa mislimo, da zasluži Jelka Gerbec splošno solidarnost, da bo lahko še
odločneje in glasneje nadaljevala svoj boj v senatu.
Na evropskih volitvah kandidira KPI beneškega Slovenca tovariša Pavla Petri-čiča. Gre za prestavnika najšibkejšega dela naše manjšine, kjer prav tako kot v Trstu poteka ostra šovinistična kampanja zanikanja stvarnosti slovenske manjšine. Goriške in tržaške Slovence pozivamo, naj z glasom komunistu Petričiču izpričajo solidarnost ogroženi Benečiji in tako potrdijo načelo, kateremu se ne moremo odpovedati, da je slovenska manjšina v Italiji strnjena in enotna in ne dopušča, da bi jo delili na kategorije glede na pokrajino ali raven zaščite.
Prav zato tudi iskreno zaskrbljeni obsojamo poskus "Slovenske skupnosti", ki sprejema zavezništvo s Furlanskim gibanjem, čeprav je njihov cilj predvsem razbitje enotnosti dežele Furla-nije-Julijske krajine. V takem primeru bi Slovenci bili razrezani na dvoje, beneški Slovenci bi ostali dokončno odrezani od ostalih. Prav tako ne razumeno socialističnega slepomišenja o tem problemu, saj PSI zagovarja ponekod enotnost, drugje pa razbitje dežele.
Tudi ne moremo razumeti skrpucanih list, kot je limanica plezajočega leva "Union valdotaine", ki v naših krajih predstavlja bodi slovenske kandidate iz vrst SSk, kot tudi predstavnika tržaških indipedentistov, ki je zvest zaveznik me-lonarske uprave v tržaški občini.
Za nas velja geslo, da je vsak glas oddan MF ali UV v bistvu glas manj za
stranke, ki so v praksi dokazale, da zagovarjajo koristi Slovencev tudi v težkih trenutkih. In to je predvsem KPI.
V	Trstu in deželi je eno izmed najaktualnejših vprašanj prav izglasovanje zakonske zaščite naših pravic. Sil, ki temu nasprotujejo, ne manjka. Prav zato pa težimo Slovenci k temu, da podpremo KPI, ki edina brez oklevanja kljubuje nasprotnikom zaščite naše manjšine. So pač trenutki, ko moramo izbirati zelo tenkočutno. Gorje nam, če bi idejne presodke postavili pred interesom naše skupnosti. V tem primeru bi morda zadovoljili (trenutno) svojo vest, škodovali pa bi boju naše narodnosti za lastni obstoj. Ob tej ugotovitvi bi se morali zamisliti predvsem voditelji SSk, pa tudi nekateri socialisti, ki si ne pomišljajo in bi morda izgubili tudi slovenske glasove, če bi v zameno dobili podporo tržaških radikalcev, ki so ves svoj obstoj posvetili hlapčevanju Cecovinijevim melonom in ščuvanju zapeljanih množic proti izvajanju osimskih sporazumov. Tega, seveda, slovenski socialisti ne morejo trpeti in mi jih razumemo.
V	tej volilni kampanji velja za nas predvsem poziv k preudarni izbiri glasu in preferenc. Dobro premislimo in se vprašajmo, kakšne bodo posledice naše izbire za boj naše narod, manjšine. Prepričani smo, da bo vsak ugotovil, da se v vseh treh primerih odgovor glasi: izplača se podpora komunistom.
Stojan Spetič
SPOŠTOVATI SPORAZUME
Če krščanska demokracija ne bo spoštovala sprejetih obveznosti bo odgovorna tudi za morebitno prenehanje sporazuma na deželni ravni
"Če krščanska demokracija ne bo spoštovala obveznosti za obnovo in razvoj si bo naložila odgovornost za razbitje sodelovanja". Tako poudarja izvršni komite KPI Furlanije-Julijske in dodaja, da naj se "v času, kot je bilo dogovorjeno, izvaja program".
Deželno vodstvo partije je proučilo obstoječi politični položaj v deželi z Posebnim ozirom na izvajanje dogovorjenih programov, ki so omogočili Ustanovitev obstoječe večine na deželni ravni. Ugotovilo je tudi, da je sedanji Položaj zelo nejasen. Dejavnost deželne uprave je nenačrtna. Posamezna odborništva ne delajo smotrno, dela vsako zase, zaradi česar nimajo v vidiku globalnih problemov celotne dežele.
Komunisti ugotavljajo, da so bili v prvi fazi sedanjega mandata storjeni nekateri Premiki v smeri preusmeritve deželne Politike ter hitrejšega reševanja perečih Problemov, začenši z obnovo od potresa Porušenih področij Furlanije. Kazalo je fudi, da se ne bo ponavljalo zavlačevanje, da bodo po hitrejšem postopku izdelani razvojni načrti ob sodelovanju krajevnih ustanov, sindikalnih organizacij, gospodarstvenikov ter kulturno-socialnih dejavnikov.
Sprejem predlogov komunistov in socialistov je pripeljal do tega, da je bil proračun za leto 1979, z nekaterimi popravki, sprejet. Ustanovljen je bil globalni sklad, namenjen gospodarskemu razvoju. Odobreni so bili nekateri dekreti, ki naj pospešijo obnovo. Sklenjeno je bilo tudi, da bo pri obnovi porušenih področij imela prednost gradnja stanovanjskih hiš. Deželna vlada Furlanije-Julijske krajine se je tudi obvezala, d g, bo spremenila strukturo in funkcijo deželnega sekretariata ter ga prilagodila potrebam občin. Vse to je kazalo, da obstoja možnost preokreta v vodenju javnih zadev, da bo odpravljen klientelizem, ;da se ne bo ponavljalo drobljenje sredstev.
Toda po vseh teh pozitivnih začetnih znamenjih je enobarvni demokristjanski deželni odbor začel kazati, da ne zna ali da ne more pristopiti k uresničevanju sprejetih sklepov in nalog in ponovno se je začelo odlašanje; ponovno je prišlo do neupravičenih zakasnitev. Z drugimi besedami povedano, nadaljuje se stara praksa. Deželni odbor ni pristopil niti k reorganizaciji sekretariata in izogiba se uveljavitvi novih odnosov s krajevnimi upravami. Ni pristopil niti k reševanju
problemov, ki so življenjskega pomena za prebivalce dežele.
Toda to še ni vse. Dvoumje demokri-stjanske politike sega tudi na druga področja. Tako npr. velja opozoriti, da se sedanja občinska uprava v Trstu "drži pokoncu" po zaslugi demokristjanske politike, čeprav ta uprava zagovarja politiko, ki nasprotuje programom dežele in osimskim sporazumom.
Deželno vodstvo KPI poziva krščansko demokracijo, naj menja sedanjo pot, naj izpolnjuje sprejete obveznosti, naj se izogne poskusom razbitja sporazumov. Obnoviti je treba sodelovanje med vsemi strankami, ki sestavljajo večino na deželni ravni; sprejeti je treba popravke zakonov za obnovo na področjih, ki jih je potres opustošil; takoj je treba pristopiti k gradnji stanovanjskih hiš za tiste, ki še stanujejo v zasilnih barakah; prenoviti je treba deželni sekretariat tudi zaradi tesnejšega sodelovanja s krajevnimi ustanovami. V nasprotnem primeru, kot je rečeno na samem začetku tega zapisa, si bo krščanska demokracija naprtila resno odgovornost za razbitje večine in torej za posledice, ki bi temu sledile.
Komunisti in evropsko delavsko gibanje pred velikimi problemi človeštva
Za novi internacionalizem
Petnajsti kongres KRI, ki je bil v Rimu od 30. marca do 3. aprila, se je končal z izvolitvijo vodilnih organov, ki so potrdili Luigija Longa in Enrica Berlinguerja kot predsednika in generalnega sekretarja partije. Kongres je skupaj z Berlin-guerjevim poročilom in sklepi sprejel zelo pomembne dokumente: teze, program evropskih volitev in nov statut.
Po neizogibni pozornosti, ki jo je tisk posvečal intervencijam, raznovrstnosti ocen ter poudarjanju tega ali onega vprašanja — pozornosti, ki so jo včasih motili tudi nekateri predsodki, kot na primer takrat, ko so hoteli za vsako ceno izreči sodbo:	ponesrečen kongres,
zakrknjena partija, vase zaprti komunisti itd. — se bo zadaj morda našel čas za pravilnejše razmišljanje o celotnih ào^oà-kih, o vseh izraženih stališčih, o vseh dokumentih, ki so jih sprejeli na kongresu. To je zelo obsežen material, ki zajema skoraj celotno paleto najbolj perečih političnih vprašanj in ki zasluži analizo.
Kongres gotovo ni bil v lahkem trenutku. Zbornice so se razpustile med njegovim razvojem. Vprašanje politike enotnosti se je pojavljalo v vsej ostrini, potem ko se je povečala italijanska kriza in je prišlo do spremembe v razmerju sil z 20. junija ter do prizadevanj, da bi politična razmerja med strankafni razvili v nove smeri, ko so se konkretizirale v oblikovanju nove večine, nato pa do padca te večine. Kongres je bil zelo polemičen do krščanske demokracije in je osvetlil njeno odgovornost. Navezal je tudi pogovore z Italijansko socialistično stranko, pri čemer ni manjkalo kritike, vendar z uveljavljanjem vrednosti enotne levice. Nujno je bilo potrebno preiti v opozicijo, da ne bi odpadla že sama možnost politike narodne enotnosti: takšna je bila ocena o zadnjih dogodkih, ki so pretrgali sodelovanje večine. KRI zahteva, da postane v polni meri vladna sila, in vnovič predlaga politiko enotnosti: to je bila politična srž kongresne razprave, s katero bo partija nastopala pred bližnjimi volitvami.
Toda ta bližina, ki ima že zaradi nastale situacije same težke in dramatične espekte, ni mogla izriniti s kongresa velikih vprašanj - ki na splošno obravnavajo krizo in mednarodne probleme — katere je KRI obravnavala z lastnih stališč, in ki so naletela na velik odmev. Pri tern je bilo opaziti tudi zelo pomemben razvoj. Iz tega je izhajalo Berlinguerjevo poročilo, sklepi so bili v veliki meri posvečeni tem vprašanjem, pa tudi same teze so podale svojo oceno o splošnem, svetovnem gledanju na probleme, ki so danes odprti.
Berlinguerjevo poročilo je z velikim poudarkom vnovič postavilo vprašanje miru in usode človeštva: "Današnji svet je bolj povezan, kot je bil včeraj, in sicer zaradi nekaterih temeljnih vprašanj, vprašanj življenja in smrti, ki so skupna vsem državam in vsemu človeštvu. Razen tega
je današnji svet enotnejši zaradi novih vezi medsebojne odvisnosti in medsebojnega vpliva: na področju gospodarstva, raziskovanja, znanstvenih, energetskih in vesoljskih pridobitev ter na področju medicine; na področju informiranja, ki je dobilo nov in odločilen pomen; na področju navad. Mir je nedeljiv. Nedeljiva sta tudi razvoj in svoboda vseh ljudstev. Nedeljiva je usoda človeštva. Nad vsemi problemi pa je problem ohranitve miru in rešitve človeštva".
Ko Popolo, pa tudi Avanti!, pišeta o "moskovski senci" ali o preprosti "ponovni navezavi stikov z ZSSR", nadaljujeta polemiko, ki je popolnoma pod predlogom, podanim na kongresu. Naše razmišljanje je bilo v resnici zelo kompleksno. Izhaja namreč iz ugotovitve, da je naše stoletje stoletje dviganja novih razredov, novih ljudstev, novih narodov. "Kriza kapitalizma in imperializma" se kaže predvsem v krizi reda in ravnotežja na svetu. Od tam izvira tudi sodba o zgodovinskem pomenu socialistične oktobrske revolucije. Če pravimo, da je "odprla nove poti", to ne pomeni samo diplomatske potrditve, marveč ugotovitev dejstva, ki nikakor ne onemogoča videti tudi vseh nasprotij,.ki jih je revolucionarni proces prinesel s seboj, med drugim tudi krizo tistega dela sveta, ki ga običajno zajemamo z izrazom "socialistični tabor" in za katerega je posebno značilno dolgotrajno nasprotje med Kitajsko in Sovjetsko zvezo. Tudi to se močno odraža v "splošni krizi sveta", ki je danes v bistvu kriza popuščanja napetosti, ter v razvoju novih velikihplane-tarnih nasprotij v neobičajnih smereh in oblikah — sem spadajo nerazvitost, ropanje naravnih bogastev, lakota, energija, okolje — ki utegnejo postaviti v močno ponižujočih oblikah razmerje človek-človek in razmerje človek-narava.
Takšen način gledanja, ki ima le malo primerov v italijanski politični panorami, je tipično togliatovski. Tudi v obdobjih, ki so bila najbolj zaprta za sporazumevanje in za enotne poglede, ki bi temeljili na poznavanju temeljnih vprašanj sveta, je KRI vnovič poiskala to gledišče, kot dokazuje celotno politično delovanje v obdobju izgradnje republike in pozneje, zlasti po letu 1953-54, v obdobju premagovanja hladne vojne in vzpostavljanju novih mednarodnih odnosov.
Danes prihajajo vedno novi razlogi za utemeljevanje takšne koncepcije. Iz tega se poraja polemika proti tistim, ki s centimetri merijo oddaljenost od ZSSR in po tem ocenjujejo "odvisnost" in "avtonomijo” v mednarodnih odnosih. Vprašanje, h kateremu se pogosto zatekajo — v drugih partijah, pa tudi v teoretični in kulturni razpravi — pa zadeva možnost učinkovitega vplivanja na skupek teh svetovnih odnosov, ki danes doživljajo hudo krizo.
Zdaj pa je 15. kongres KRI postavil v središče problem "novega internaciona-
lizma". Vedno vnovič se je postavljalo vprašanje: Kaj to pomeni? Zakaj "internacionalizem"? V čem je "novost"? Povzemimo tisti del B erlinguerjevih zaključkov, ki govorijo ravno o tem "Govorili smo o novem internaciona-lizmu; v čem je novost? V tem, če postavimo na prvo mesto — kot je naša dolžnost — našo zaskrbljenost in zaskrbljenost vseh Italijanov, moških in žensk iz vseh delov sveta, potrebo, da se izognemo atomski katastrofi, ki kot nevarnost še nikakor ni odpravljena, če postavimo na dnevni red potrebo, da odpravimo številna vojna žarišča na svetu, da zmanjšamo oborožitev, če trdimo, da je ohranitev miru tesno povezana z reševanjem velikih problemov današnjega človeštva, med katerimi je na prvem mestu odprava nerazvitih območij, območij, kjer vladajo lakota, žeja, revščina, nalezljive bolezni, nepismenošf; če je vse to res, potem je nujno, da \rse sile, ki se zavedajo teh problemov in bi jih hotele rešiti — pri tem gre za komuniste, socialistične in socialdemokratične stranke, za gibanja narodne osvoboditve, pa naj so na oblasti ali ne, pa tudi za tokove in organizacije z najrazličnejšimi idealnimi inspiracijami —, poiščejo način, kako bi se lotile akcije, ki bi imela vsaj nekaj skupnih potez in bi pripeljala dc ciljev, ki imajo pred seboj mir, miroljubno sožitje, pojmovano dinamično in usmerjeno k sodelovanju, k ustvarjanju novega in pravičnega mednarodnega gospodarskega reda".
Kongresna razprava je potrdila prav to, da je treba okrepiti te elemente splošne vizije, ki so plod vse globljega razmišljanja in političnega delovanja italijanskih komunistov. To so elementi, ki jih ni mogoče enačiti z nekakšno interno dinamiko ideologij. Vztrajnost, s katero je na primer PSI poskušala v zadnjih letih, pa tudi na tem kongresu, razširiti ideološko področje, je prestavilo skoraj na območje čistega kulturnega boja (revizija, prestavitev obsodbe, odklanjanje, zavračanje) razpravo o strukturalnih aspektih realnosti, ki ravno kot takšni danes odločajo, in sicer ne o kakšni lokalni ali regionalni prednosti, marveč o svetovnih usodah, o razmerju med silami, o hegemonističnih blokih.
Kongres je pokazal možnost različnih stopenj političnega vplivanja na obstoječa razmerja. Sem spadajo italijanska zunanja politika, aktivna vloga Evrope (ki z bližnjimi parlamentarnimi volitvami povečuje potencialne instrumente za samostojno iniciativo), funkcija — velikanskega demokratičnega in revolucionarnega pomena — delavskega gibanja v zahodni Evropi, ki lahko postane gonilna
in vodilna sila pri graditvi demokratične, skupnostne, napredne in miroljubne Evrope, ki se giblje v smeri, socializma".
Mar ni temeljna Marxova ideja misel o spreminjanju vodilnih razredov ravno na območjih najmočnejšega razvoja
proizvodnih sil in najbolj zapletenih proizvodnih odnosov? Misel o svetovni revolucionarni funkciji tega razreda — statistično silno majhnega v razmerju do celotnega človeštva — ki se je izoblikoval kot podrejen in izkoriščan razred, v razmerah kapitalistično-meščanskega in-dustrializma?
Petnajsti kongres KRI vnovič postavlja to idejo o pomembnosti zahodnoevropskega delavskega gibanja, o boju, o graditvi socializma, ki je po njegovem mnenju najpomembnejši, in ki naj bi se uresničil — kot pravijo teze, češ, da je tako odločil evrokomunizem — ob polnem razmahu demokracije in vseh svoboščin.
Gre namreč za tretjo pot, ki je tako utemeljena in pojasnjena predvsem na podlagi obstoječe stvarnosti. V uvodu je Berlinguer v zvezi z najbolj znanimi in najbolj obravnavanimi stvarnimi na čisto političnem področju dodal zgodovinski pogled na izvor političnega pluralizma v delavskem gibanju', na "prvo fazo" zgodovinskega razvoja socializma, povezano z izkušnjami druge internacionale, socialističnimi in socialdemokratskimi strankami, ki so se pojavile ob koncu 19. stoletja, v fazi, ki je prišla v dramatično
krizo s prvo svetovno vojno; in na "drugo fazo", ki se je odprla z rusko revolucijo, zaznamovano z Leninovim delom, ki je pripeljala do silnega zgodovinskega razvoja, pa tudi do nacionalnih rezultatov, ki se nam zdijo danes nesprejemljivi kot modeli.
Od tod izhaja nujnost, da se svetovni revolucionarni proces usmeri na nove poti in da se ga obogati z izkušnjami, ki prihajajo tudi iz te zgodovine. Pokazali so se novi protagonisti. Predvsem Kitajska, o kateri je bila na kongresu izrečena sodba, kolikor mogoče utemeljena z dejstvi. In vse dežele, ljudstva, gibanja, ki so zrušila stari kolonialni red. Vprašanje, ki je bilo postavljeno zelo odločno, je bilo ravno vprašanje Zahoda in Evrope v aktivnem spreminjanju sveta. In v novem položaju, ki naj bi ga zavzelo delavsko gibanje v prizadevanju, ki naj bi ga zavzelo delavsko gibanje v prizadevanju, da bi obnovilo vse manjkajoče vezi v odnosih med demokracijo in socializmom, bi lahko nastala enotnost različnim komponent. Obveznost, s katero je Komunistična partija Italije vodila in sklenila svoj 15. kongres, je ravno to.
"RINASCITA" - Fabio Mussi
Ustaviti terorizem !
Skupina teroristov je v četrtek zjutraj vdrla v sedež pokrajinskega vodstva krščanske demokracije v Rimu in izvedla atentat Takoj za tem je prišla na kraj policija in prišlo je do spopada s teroristi. En policist je padel, dva pa sta težko ranjena Teroristi so pobegnili. Atentat kaže, da je bil načrt "dobro pripravljen" in da torej teroristi prihajajo iz tako imenovane "faze oboroženega miru" v fazo mestne gverile.
Ko je bila objavljena gornja vest je bil naš list že pripravljen za tisk. Zato ne moremo dogodku nameniti mesta in prostora, ki ga zasluži.
Ponovno je bil torej izveden ogaben zločin, atentat s temnimi in izzivalnimi nameni. Ponovno je bila prelita kri in vsa demokratična javnost v državi je vznemirjena.
Terorizem je treba ustaviti. Tudi zato je nujno potrebna mobilizacija vseh demokratičnih sil.
Ob 60-letnici ustanovitve Komunistične partije Jugoslavije
Ustanovitev Komunistične stranke v Sloveniji
Prva svetovna vojna je povzročila premike, ki so v marsičem spre-menili tedanjo družbeno podobo sveta. Imperialistični spopad velesil v boju za kolonije in novo delitev sveta ni bil v interesu socialno in nacionalno zatiranih delovnih množic. Poslabšale so se že tako težke življenjske razmere, ljudstvo je bilo naveličano vojne, ogromno je bilo žrtev, velika ma-terialna škoda.	*■
--------------—	f
l
Položaj v evropskih državah je zato postajal vse bolj revolucionaren. Socialdemokratske stranke so se kompromitirale s politiko neu-piranja vojni, ko so (z izjemo ruske in srbske) glasovale za vojne kredite, to je s politiko proti sklepom II. internacionale. Socialna demokracija ni hotela izkoristiti revolucionarnega položaja v času ob koncu svetovne vojne.V njenih vrstah se je začela diferenciacija na desne, ki so zagovarjali dotedanjo politiko, in leve, ki so ji pasprotovali in so bili odločno za revolucionarno pot.
Ruski socialisti so leta 1917. ustanovili Prvo socialistično državo na svetu. Vpliv oktobrske revolucije se je naglo širil: izbruhnile s° revolucije v Nemčiji, Madžarski ter vrsta uPorov manjšega obsega. Na Leninovo pobudo je bila ustanovljena marca 1919, III. ■nternacionala, ki je združevala nastale ko-
munistične partije ter spodbujala razredni boj.
Ob koncu prve svetovne vojne se je spremenila tudi politična podoba Balkanskega polotoka. Iz propadle Avstro-Ogrske, nekdanje ječe narodov, so nastale nove samostojne državne tvorbe. Uresničila se je dolgoletna težnja jugoslovanskih narodov po zedinjenju v skupno državo. Jugoslavija je nastajala v času revolucionarnega vrenja in ostrih razrednih konfliktov. Buržoazija nove države je težila k odstranitvi nevarnosti revolucionarnega gibanja in po okrepitvi oblasti. Namesto da bi svoje sile usmerila v boj za pravičnejše meje z Avstrijo in Italijo, je pošiljala nad delavce in kmete vojsko in s silo dušila revolucionarne izbruhe.
Kongres zedinjenja
V Beogradu je bil od 20.-23. aprila 1919 kongres zedinjenja socialdemokratskih strank, ki se ga niso udeležili predstavniki slovenske socialdemokracije. Na kongresu so sklenili, da se bo nova enotna stranka jugoslovanskega delavskega razreda imenovala Socialistična delavska stranka Jugoslavije (komunistov). V njenem -programu je bilo poudarjeno, da ne bo sodelovala z buržoazi-jo, sprejela je revolucionarno usmerjenost in se pridružila III. internacionali (Komunistični).
Slovenski narod se je ob koncu vojne znašel v novi državi sicer združen z drugimi jugoslovanskimi narodi, vendar brez precejšnjega dela rojakov, ki so ostali pod Avstrijo,
Italijo in Madžarsko. Slovenska buržoazija se je prav tako kot jugoslovanska bala revolucionarnih nastopov delavcev in kmetov ter v bistvu obdržala avstrijski upravni in policijski aparat, njen poglavitni varuh pa je postala zmagovita srbska vojska.
Revolucionarno vrenje v Sloveniji
V Sloveniji so se vrstili delavski nemiri, stavke, zborovanja, upirali so se tudi kmetje. Vračali so se udeleženci oktobrske revolucije in nezadovoljni vojaki. V ospredje je prihajal razredni konflikt. Slovenska socialna demokracija ni prilagodila svojega programa novemu položaju, ni delovala v skladu s težnjami in zahtevami slovenskega proletariata. Zrela revolucionarna situacija ni imela organizirane revolucionarne vodilne sile, ki bi usmerjala boj s kapitalističnim razredom. Takratno vodstvo socialne demokracije je šlo drugo pot, sprejelo je sodelovanje z razrednim nasprotnikom. Tako sta bila v narodnem svetu za Slovenijo tudi dva njena voditelja Anton Kristan in Albin Prepeluh, Kristan je bil celo minister v kraljevi vladi v Beogradu. To je pomenilo izdajo interesov delavskega razreda. 10. maja 1919 so se socialdemokrati z liberalci in klerikalci celo sporazumeli, »naj prenehajo strankarski boji v časopisju, na shodih .. .<<, naj se opusti vse, »kar bi rušilo narodno in državno enotnost Srbov, Hrvatov in Slovencev«. Slovenska socialdemokratska stranka se je vse bolj usmerjala v konzume, bolniške blagajne, v prakti-cistično, premalo borbeno sindikalno delo.
Slovensko delavstvo pa je postajalo vse bolj revolucionarno, vse več sil v stranki se ni strinjalo s politiko vodstva ter je vse glasneje zahtevalo revolucionarno prekinitev sodelovanja z buržoazijo. Na izredni konferenci Jugoslovanske sicialnodemokratske stranke 13. aprila 1919 v Ljubljani so sklenili odpoklicati Antona Kristana in Albina Prepeluha iz deželne vlade za Slovenijo, vendar tega sklepa nista upoštevala.
Delavci v Sloveniji so svojo revolucionarno zavest in proletarsko solidarnost pokazali s stavko 2. in 21. julija 1919, ko so po vsem svetu stavkali v znak podpore oktobrski in madžarski revluciji, ki ju je ogrožala svetovna reakcija.
Opozicija v JSDS
Opozicija v JSDS se je vse bolj krepila, a se je hotela ogniti razkolu. Želela je, da bi se vsa stranka združila s SDOJ ter sprejela njen revolucionarni program in se odrekla mini-sterializmu. Anton Kristan je s svojimi manevri in delovanjem uspel odložiti strankin kongres na november 1919 ter onemogočiti udeležbo na njem vodilnim osebnostim iz vrst opozicije. Zato ta kongres ni uspel rešiti bistvenih vprašanj o delovanju socialdemokratske stranke v Sloveniji. To je povzročilo še večje ogorčenje vseh naprednih sil v stranki.
Ustanovitev Delavske socialistične stranke
Prve mesece leta 1920. se je položaj delavskega razreda še poslabšal, vrstile so se tudi številne stavke (na primer rudarji). Take razmere so povzročile tudi padec kraljeve vlade, v kateri je bil minister za rudarstvo in gozdarstvo Anton Kristan.
Nezadovoljstvo v stranki se je širilo v krajevne organizacije. Krajevna organizacija v Ljubljani je sprejela sklepe, v katerih se je zavzela za odpravo takratne strankine taktike oziroma politike sodelovanja v meščanski vladi; terjala je zedinjenje v enotno stranko jugoslovanskega proletariata. Na seji odbora krajevne organizacije 2. lil. 1920, kateri je prisostvovalo 27 zaupnikov, so sklenili ustanoviti Delavsko socialistično stranko za Slovenijo, kar je pomenilo prehodno obliko na poti k združitvi s SDSJ(k). Naslednjega dne je pripravljalni odbor izdal manifest slovenskemu delavstvu, v katerem ga obvešča, da bo sklican ustanovni zbor nove stranke in bo začel izhajati tednik »Ujedinjenje«. Zaupni-ška konferenca Delavske socialistične stranke za Slovenijo 14. marca 1920 pa je sklenila sklicati ustanovni kongres Socialistične delavske stranke Jugoslavije(k) za Slovenijo.
Ustanovni kongres SDSJ(k) v Sloveniji
Ustanovni kongres je bil 11. aprila 1920 v Svicariji v Ljubljanskem Tivoliju. Udeležilo se ga je 54 delegatov, ki so zastopali 12.000 članov iz 20 organizacij (Ljubljana mesto in okolica, Trbovlje, Zagorje, Hrastnik, Jesenice, Javornik, Žirovnica, Tržič, Kranj, Ka-
mnik, Kočevje, Zidani most, Pragersko in še iz šestih drugih krajev).
Kongresa sta se udeležila kot predstavnika SDSJ(k) Filip Filipovič iz Beograda in Mijo Radoševič iz Zagreba ter predstavniki sindikatov.
Kongres je odprl železničar Josip Petrič, ki je tudi 1896 začel ustanovni kongres Jugoslovanske socialno demokratične stranke. Dnevni red je bil posvečen predvsem vprašanju razcepa v stranki in zedinjenju s SDSJ(k). Kongres je v imenu jugoslovanskega delavskega razreda pozdravil Filip Filipovič, ki je poudaril, da sta kapitalistični in delavski razred v neizprosnem nasprotju, ter pozval delavce v -nepopustljiv boj proti skupnemu sovražniku buržoaziji«.
O razkolu v stranki je spregovoril dr. Milan Lemež, ki je poudaril, da je kompromisna politika z buržoazijo doživela polom. Svoj govor je zaključil z naslednjimi besedami: -Danes se vračamo na svoje staro stališče neizprosnega boja in v tem znamenju naj poteka naš boj naprej pod zastavo III. internacionale.«
V resolucijo o zedinjenju, ki jo je prebral Josip Petrič, so bile naslednje važne ugotovitve in sklepi:
»Strankin zbor Delavske socialistične stranke za Slovenijo izjavlja, da je nepretrgan razredni boj, ki ima za cilj odstranitev kapitalističnega družbenega reda, nujen pogoj popolni zmagi socializma. V to svrho je treba usmeriti vzgojevalno in organizatorično delo stranke in sploh vse njene boje predvsem za tem, da se pokaže in ojači razredno revolucionarno stališče in zavest proletariata.
Strankin zbor stoji na stališču, da je vsako sodelovanje proletariata z meščanskimi strankami ob vsakem času, še posebno pa sodelovanje v sedanji revolucionarni dobi za proletariat škodljivo in zato ga nečeloma odklanja.
Da se borbena moč proletariata poveča, smatra strankin zbdr takojšno ujedinjenje s Socialistično delavsko stranko Jugoslavije (komunistov) za absolutno potrebno, vsled česar proglaša, da se smatra od danes naprej sestavni del te stranke na temelju resolucije in sklepov velikonočnega kongresa lanskega leta v Beogradu.«
Resolucijo so vsi udeleženci soglasno in navdušeni sprejeli. S tem je prenehala obstajati Delavska socialistična stranka za Slovenijo ter se je ustanovila Socialistična delavska stranka Jugoslavije (komunistov) za Slovenijo. Sprejete so bile še resolucije o agrarnem in stanovanjskem vprašanju, o tisku in statut nove stranke.
Istega dne je bil v Mariboru zbor socialne demokracije, ki ga je sklicalo desničarsko vodstvo stranke v odgovor ljubljanskemu zboru. V Mariboru so bili navzoči predstavniki krajevnih organizacij iz Celja, Maribora in Mežiške doline. Na tem zboru so tudi razpravljali o zedinjenju, vendar v ne tako radikalno kot v Ljubljani.
Zato sta se 13. aprila 1920 v Ljubljani sestali na skupni seji komisiji, izvoljeni na mariborskem oziroma ljubljanskem zboru. Podpisan je bil sporazum, da se vsi združijo s SDSJ(k), JSDS pa preneha obstajati. Kasnejši razvoj je pokazal, da se socialdemokrati niso odpovedali svojemu dotedanjemu delovanju
in so z njim nadaljevali. To je povzročilo dokončen razkol med komunisti in socialdemokrati v Sloveniji.
Pisec in poznavalec problematike tega obdobja France Klopčič opozrarja, da si te enoletne zamude nastanka Komunistične stranke v Sloveniji in zedinjenja v enotno stranko delavskega razreda Jugoslavije ne smemo razlagati kot zaostajanje delavskega gibanja v Sloveniji. Podoben boj je namreč potekal tudi v vrstah socialdemokratskih strank, ki so bile že od ustanovitve v SDSJ(k).
Srečko BRIŠAR Komunist / 20. aprila 1979
Demokratične organizacije so, kot vsako leto, tudi letos položile vence ob spominskem obeležju padlim borcem NOB, ki je vzideno na pročelju bivšega Narodnega doma pri Sv. Ivanu v Trstu. Toda venci so "motili" fašistične nestrpneže. Zažgali so jih. Medtem, ko ogorčeni protestiramo, pričakujemo, da bodo policijske oblasti izsledile krivce
V okviru svečanosti ob poimenovanju osn. šole na Opčinah po pisatelju Francetu Bevku. SRD TABOR vabi na prireditev, ki bo v Prosvetnem domu v soboto, 5. maja, ob 20.30 s ponovitvama v nedeljo, 6. maja ob 17. uri in v ponedeljek, 7. maja ob 20.30 Marko Sosič:
FRANCE BEVK Lepljenka o pisatelju in o njegovem delu
S pričevanji so sodelovali njegovi tovariši in soborci
Tehnično vodstvo: Viktor Sosič, Pavel Sosič;
Glasbena oprema: Drago Vremec, Igor Simonič Kostumi: Rossana Jerjan Asisten režije: Lidija Sosič Scena in Režija: Marko Sosič
Šempolaj
Slovesno poimenovanje šole po Stanku Grudnu
V nedeljo, 6. maja bo v Šempolaju zelo pomembna slovesnost: krajevno osnovno šolo bodo poimenovali po junaškem partizanskem borcu-domačinu Stanku Grudnu. (Uradno je bila ta šola poimenovana že leta 1978). Ob tej priložnosti bo večja slovesnost, na kateri bodo sodelovali šolski otroci, mešani pevski zbor Igo Gruden iz Nabrežine, Tržaški partizanski pevski zbor in nabrežinska godba na pihala. Slavnostni govor bo imel tov. Dušan Furlan. Prireditev se bo začela ob 15,30.
Pripravljalni odbor je izdal posebno brošuro, odnosno knjigo (saj ima 78 strani), v kateri je prikazan dobršen del zgodovine tega kraja. O Stanku Grudnu je tov. Albin Škerk zapisal naslednje:
— Stanko Gruden je živet v Šempolaju, v devinsko - nabrežinski občini na tržan-skem Krasu. Rodi! se je 5. maja teta 1926 kot šesti sin revne delavske družine. Mati Ivana (Johanca) Šušteršič se je prvič poročita s Henrikom Kerševanom ter imela z njim tri otroke: Henrika, Ivanko in Otokarja. Tik pred prvo svetovno vojno ji je umrl mož ter kmalu nato še sin Henrik. Leta 1919 se je znova omožila z železničarjem Antonom Grudnom, s katerim je imela Josipa, Alberta in Stanka. Družina je stalno preživljala nesrečne dogodke. Usoda ji je bila vedno nemila.
Po težko preživeli vojni je nastali fašizem kmalu priče! preganjati revno in narodno zavedno Grudnovo družino. Očeta Antona so premestili kot železničarja v Foligno (Umbria). Zapustiti je mora! svojo številno družino. Vrnil se /e v domači Šempolaj komaj teta 1933 z upanjem, da se bodo njemu in družim izboljšale življenjske razmere.
Kruta usoda je nadalje preganjata Grudnovo družino. Ženo, ki je dolgo let bila občinska babica, je prav tako preganja! fašistični režim. Najprej je bila premeščena v Nabrežino, potem pa odpuščena iz službe. To je spravilo v obup, ki jo je privedel do tragične smrti. Leto kasneje, to je 1938, je za pljučnico umrl komaj osemnajstletni sin Josip, kar je še bolj pretreslo to nesrečno družino.
Stanko Gruden, ki je v enajstem letu
starosti postat sirota po materi, je tekom svojega mladega življenja prestaja! številne žalostne izkušnje, ki so vplivale in oblikovale njegove vrline. Razvijat se je v značajnega, odpornega, krepkega ter bojevitega mladeniča. Kljub tolikim družinskim nezgodam je bil Stanko Gruden vesele in družabne narave. Bi! je vedno preprost in pri vseh zelo priljubljen. Tudi šempo-lajsko okolje je odločilno vplivalo nanj, da je tudi on posta! odločen in neomajen protifašistični borec, kot jih je bilo precej v vasi.
Stanko Gruden je bi! kot šolski otrok zelo marljiv in bister. Četudi ni imel sreče, da bi lahko obiskovat šolo v materinem jeziku, kar si je zelo želel, je bi! vzoren učenec. Osnovno šoto je obiskovat v Šempolaju, nižjo srednjo šoto pa v Nabrežini. Po dovršeni obvezni šoli se je mladi Stanko zaposlil leta 1940 kot mehaniški vajenec v ladjedelnici (CRDA) v Tržiču (Monfalcone), kjer je več let delal^ njegov svak Pave! Mokole iz Slivne-ga. Še živeči njegov delovodja G ino Bottini iz Tržiča pravi, da je bit Stanko vesten, poslušen, marljiv vajenec ter prijatelj z mnogimi italijanskimi in furlanskimi delavci. Ladjedelnica je bita za Stanka tudi spopolnjevalka njegove delavske in antifašistične zavednosti. Kar dva tisoč ladjedelniških delavcev je namreč leta 1943 zapustilo delo in odšlo v partizane, kjer jih je več sto padlo.
Kruti fašistični režim, ki se je toliko zaganja! v Grudnovo družino, ni prizanesel niti mlademu Stanku. V juliju leta 1943 je bit Stanko odpeljan, kakor mnogo drugih naših fantov, v "Battaglione speciale" v mesto Aquila. Ta je bi! posebna vojaška edinica, kot jih je bito mnogo po Italiji, kjer so naši ljudje kot neoboroženi vojaki prisilno opravljali razna deta. Od tu je po razpadu italijanske vojske zbežat v septembru teta 1943 in se vrnil na domači Kras. Njegova pot ga ni vodila domov v Šempolaj, marveč naravnost v partizane, kjer sta se že bojevala njegova brata Otokar in Albert. Otokarja so Nemci ubili 11.3.1945, skupno z dvema drugima tovarišema pri Škofih na Krasu.
Še živeči Stankov brat Albert - Blisk je že v jeseni 1942 zbežat iz italijanske vojne mornarice in se pridružit prvi kraški partizanski četi, v katero so skoro istočasno vstopiti še trije mladinci iz naše občine (Milko Legiša iz Cerovelj, Rado Kocman iz Slivnega in Frančko Škrk iz Trnovce -zadnja dva sta padla). Za svoj junaški prispevek v narodnoosvobodilnem boju je bi! brat Albert - Blisk proglašen za narodnega heroja.
Ko je bit Stanko prve mesece svoje partizanščine dodeljen edinicam Kosovelove brigade, ki je operirala po vsej Primorski, se je že hitro izkaza! za hrabrega in neustrašnega borca. Zato so ga poslali v Tržaški varnostni bataljon. V tej zelo zahtevni edinici je mladi Stanko -Strela opravi! številne drzne podvige ter se izkaza! za pravega partizanskega heroja.
Stanko Gruden je padel v Borštu. V brošuri beremo tudi naslednje:
-	10. januarja 1944. leta so prišli nacifašisti okoli osme ure v Boršt pri Trstu in ga obkolili. Izgnali so iz hiš vse ljudi. Hišo, kjer se je nahajat partizanski bunker, so zastražili. Razbili si vse šipe, polomili so tudi nekaj vrat, pokradli so vse, kar jim je prišlo pod roke. Šele zvečer so pustili, da so se ljudje vrnili domov. Prebivalci so biti zelo prestrašeni in si niso upati nikamor niti pogledati. Komaj naslednjega jutra so izvedeli, koliko vsega hudega so nacifašisti naredili v vasi. Stanko Gruden - Strela in njegovi trije soborci so ležali mrtvi pred bunkerjem.
Šola v Šempolaju je bila poimenovana po Stanku Grudnu že leta 1945, vendar pa kasnejše oblasti tega poimenovanja niso upoštevale. Postopek za dokončno in uradno poimenovanje je trajal, lahko rečemo, dolga leta. V že omenjeni brošuri beremo tudi naslednje:
-	Odločili smo se za Stanka Grudna z namenom in željo, da bi se naša šolska mladina zgledovala po tem padlem heroju, kateremu se je v strditi bitki z okupatorjem 10. januarja 1945 v Borštu pretrgala nit mladega življenja. Naj bi bit ta dan v šoli, ki nosi njegovo ime, posvečen njegovemu spominu. Zgled mladega heroja naj pripomore k oblikovanju zavednih in pogumnih mladincev.
ZA TISKOVNI SKALD DELA
Ob vpisu naročnine je Srečko Grgič prispeval 7.000 lir za sklad DELA.
Iskrena hvala.
D E L O - glasilo KRI za slovensko narodno manjšino Direktor ALBIN ŠKERK
Ureja uredniški odbor Odgovarja FERDI ZIDAR Uredništvo in uprava:
Trst - Ulica Capitolina, 3 telef. 764-872, 744 047 Dopisništvo v Gorici: Ulica Loccbi, 2 telef. 24 36
Poštni tekoči račun 11/7000 Letna naročnina 3.Ò00 lir Tisk: Tipo/offset Riva Trst, Ulica Torrebianca, 12
V dneh 25. april - 1. maj se ob spomenikih padlih v osvobodilnem boju vrstijo spominske svečanosti, ki jih prirejajo borčevske organizacije in krajevne demokratične občinske uprave. V Barkovljah je bila spominska svečanost na režiser SSG Marij Uršič kateri je govoril
PRVI MAJ V TRSTU. Slabo vreme je nekoliko oviralo tradicionalni delavski sprevod po mestnih ulicah, vendar so udeleženci vzdržali in kot vedno manifestirali svojo privrženost borbi delavskega razreda za pravice, za svetlejši jutrišnji dan. Naravno je, da je zahteva po globalni zaščiti Slovencev našla svoj odmev v mogočni delavski manifestaciji, (slika na levi)
V delavskem sprevodu, ki so ga organizirale enotne sindikalne organizacije, so bili tudi prestavniki političnega življenja (slika tu spodaj): senatorka Jelka Gerbec in predsednik deželnega sveta Mario Colli, med njima pa je tajnik Nove delavske zbornice Arturo Calabria
Mlada pokolenja sledijo zgledu starejših in v vedrem razpoloženju proslavljajo 1. maj. Gornji sliki sta bili posneti na prireditvah, ki sta jih organizirali prosvetni društvi v Križu (levo) in na Proseku