PLANINSKI VESTNIK
■ Oprema: obleka, obutev, zaščita zoper močo, sončna očala, tehnična in športna oprema. * Pripravljenost za sodelovanje: iz varnostnih razlogov kot tudi zaradi motivacije so starostniki načeloma vezani na hojo s sopotnikom ali v skupini. Vsak udeleženec mora brezpogojno sodelovati, pripravljen, da pomaga drugim, in biti prilagodljiv — skratka; biti mora dober človek.
Po vseh razmišljanjih in nasvetih vsekakor lahko povzamemo, da redna hoja in gibanje v gorah ustrezno prispevata k uresničitvi na kratko, a jedrnato predstavljenih življenjskih načel.
»Ne gre za to, da bi čas svojega življenja izpolnili z leti, temveč, da bi letom vdahnili življenje!«
ODŠEL JE VELIKI SLOVENSKI GORNIK, KI GA NISMO POZNALI
CIRIL LAVRIČ (1918—1996)
STANKO KLINAR
Ena se tebi je želja spolnila: v zemlji domači da truplo leži.
(Prešeren)
Enkrat samkrat se je večni oporečnik Ciril iskreno in v
hipu strinjal z mano »A ti veš,« sem mu rekel, ko meje
nekaj dražil, »da si vsaj enega človeka v življenju trajno
in globoko osrečil?«
»Ne, koga pa?«
»Neko žensko.«
»Le katero?«
»Tisto, ki je nisi poročil!«
Malo je zazijal, potem pa s homersko širino pritrdil: »To je pa res!«
Takoj je uganil, da mu jo molim pod nos le zato, da mu povem, kakšno pasjo srečo je imela, za razliko od mene, ko se je v velikem loku izognila njegovi trmi. Kdo naj bi ta ženska bila, seveda nisva imela pojma, Ciril se kot katoliški duhovnik pač nikoli ni ženil. Zato se je nagajivo namuznil: »Samo da ona nič ne ve za to, in da jaz ne bom nikoli zvedel zanjo.« To je bilo res škoda. Neznana ženska je tako šla skozi življenje, ne da bi se zavedala svoje velike sreče, in ne da bi on vedel, kateri jo je naklonil.
DOCELA V SKLADU S POŠTENOSTJO
Ciril je bil zmeraj za špase. Z drobnim prišpičenlm modrovanjem sva drug ctrugega obračala na ražnju in dnevi so minevali, kot bi jih podil z atomskim topom, tudi če naju je dež prikoval v šotor. Njegov nastop, tudi v poklicnem življenju, je bil največkrat podoben majhnemu zasebnemu viharju.
»Vi tudi,« mu je rekel nekdo, ki se je imel za malega šefa in poklicanega, da ureja stvari, »ne boste več mogli takole letati po hribih. Preveč je dela.' »Se še ni rodil!« je vzrojil Ciril. »Kdo?« je segel v Žerjavico mali šef. »Tisti, ki bo meni prepovedal hoditi v hribe.« Preprosto pošten, kot je bil, je takole nepreračunljivo butnil z besedo na dan, zato se ga je tudi kariera izognila v širokem loku. Docela v skladu s preprosto poštenostjo je bil v zasebnem življenju požrtvovalen do zadnjega cvenka in v hribih do zadnje srage tveganja v korist soplezalca. Kot »vihamik« je že pred vojno sko-
raj podaril svoje življenje Špikovi steni. Mladostna zale-tavost se je končala tako, da je bivakiral v sami srajci in se drugi dan z veliko sreče zmotovilil nazaj v podnožje V podobnem slogu je po vojni, ko je bila Slovenija tesno zaprla v kletko železne zavese in je bila še vsa Evropa na kolenih od prestane vojne, kot izseljenski duhovnik brez prave opreme in s stradežem kot kondi-cijskim treningom v naletu zavzel Matterhorn. V tistem času na gori skoraj nt bilo »turistov« (kot pravijo planincem v tistih krajih); skupina Švicarjev je od Hornli-hutte z daljnogledom opazovala njegov jurišni solo vzpon in sestop in mu za zgledni športni dosežek — goro je pretekel v najkrajšem možnem času malodane kot atlet svojo stezo — proti vsem švicarskim navadam plačala v koči pošteno kosilo. Tako je čisti amater za hip postal »profesionalec«, ki sije svoj ljubiteljski užitek dal »plačati«.
GORNIK OD NOG DO GLAVE___
Ko je po neskončnih letih kroničnega begunstva (bil je tako zakoreninjen Slovenec, da ni maral nobenega tujega državljanstva, najmanj pri nekdanjih okupatorjih, »Angleži so nam naredili pa toliko hudega«, da še B(ritish) P(etrol) ni hotel tankati) iz golih formalnih in preživetvenih razlogov sprejel avstrijsko državljanstvo.
211
^s PLANINSKI VESTNIK
je kislo pripomnil: »Rodil sem se kot Avstrijec (namreč pred koncem prve svetovne vojne) in umri bom kot Avstrijec,« Njegov ideal je bila čim širša slovenska avtonomija v okviru »Mitteleurope« in čim globlja notranja demokacija, zato se je slovenske državnosti od srca razveselil in jo je prišel takoj pozdravit na domača tla.
Na Glocknerju (ki mu je dosledno rekel Veliki Klek) je bil tri i ntri desetkrat, na Mont Blancu šestkrat, drugih vzponov pa ni štel. Med temi so bili, če na začetek postavimo Dolgo nemško smer v Triglavu in siceršnjo julijsko in grintovško k I asi ko, pomembni vrhovi alpskega loka, recimo v Visokih Turah, Lienških Dolomitih, Zillertalericah, Oetztalericah, Stubaiericah, Sil-vretti, Dolomitih: zahodneje Presanella, Ortter, Konig-spitze, Badile, Bernina, Palij-Bellavisto-Zupp6, Weissmies, Fletschhorn, Dom, Alphubel, Allalinhom, Breithorn, Dent Blanche, Zinalrothorn, Monte Rosa (več vrhov, med njimi seveda vsaj dvakrat Dufourspitze), Jungfrau, Finsteraarhorn, Dent d'Herens, Mont Dolent, Barre des Ecrins.
G o miške (ne)uspehe, svoje in drugih, je obrenkal na poudarjeno športno struno. Je pač tako, da pravemu hribovcu le pošten športni dosežek najbolj požene kri po žilah. Lepotna doživetja so za navrh, za maslo na kruh, a stara stvar je, da maslo brez kruha prav dobro ne tekne. (Tega pač ne razumejo tisti, ki se z žičnico pripeljejo na goro!)
Vsako mojstrstvo se mu seveda ni posrečilo. Saj se nikomur. Na Civetti je kot »star maček< z mo rito lanskih ledenikov hotel pokazati »mečkačem«, kako se obvla-
Kako bi rad
ZVONKO ČEMAŽAR
Ko v jutru ranem se zbudim, planine prvi moj pogled objame, ko v zarji gledajo naravnost vame in v tihi sreči k njim želim.
Krvavo rdeče jim žare robovi, ki kot ena sama črta vijo se v dalj, a v glavi miset vrta, preplavlja dušo in srce.
Kako ukradel bi si dan, da pota vaša zopet bi oblazil, se po policah ozkih drzno plazil, vesel kot vedno, neugnanl
Kako bi rad, le če bi smel, vam spet razkril vse bolečine svoje, o, ljube gore, ki tako ste moje, da vsak bi kamen me umei.
Zašel predaleč sem, bridkost le iz daljave dajem vam čutiti. Saj rad bi k vam, slapovi kameniti, a večja kliče me dolžnost.
da strm sneg in je pouk že po nekaj korakih nazorno zaključil z bliskovitim dričem v globino, prekucem čez glavo in srečnim naključnim pristankom na zadnji plati spodaj v skalah, vendar — če odštejemo neogibni pretres — brez hujših posledic za telo in (kot se je kasneje izkazalo) brez učinkovite šole za naprej. Tako je na Moiazzi spet odletel, tokrat na ferati, v navpičnem pragu, in spet mislil skleniti svoje (gorniško) življenje, a se je izmazal z zlomljeno nogo. Takrat sem bil celo jaz kot njegova senca opažen s strani visokih, seveda le z bežnim vprašanjem o (so)krivdi, ki bi jo bil kot naključno navzoči serijski primerek človeške pasme lahko zakuhal. Čisto podobno Cirilu, da je za policijski zapisnik poudarjeno navedel, da je nesreče popolnoma sam kriv.
ZADNJI KLIC
Ker je svoje gorniško poželenje držal strogo v ljubiteljskih okvirih in ker si je svoje uspehe zapisoval le v srčno kartoteko, za posvetni ugled potem niso zadostovali in si zunaj kroga prijateljev ni naredil imena. {Hvala Bogu! Kaj bi z njim, če bi zanj žrtvoval iskrenost in notranjo svobodo!) Tako so ga tudi v stanovskih vrstah držali močno na robu. Planinstvo je (bilo) v njihovih očeh nekaj odvečnega, nadležnega, motečega, zapravljivega. (Namreč stalno, dosledno, vztrajno planinstvo; en izlet na leto bi še spravili dol, morda celo pohvalili.) Mislim pa, da je kot planinec vreden sobrat Staniču in Aljažu, pa Mlakarju in Setničarju in Črnilo g ar ju in Urbanijl (po številu osvojenih vrhov in športnem naponu jih prekaša vse skupaj; rad je dobrodušno robantii, če je kdo mencal; »Če je Mlakar prišel tam gor, boš pa ti tud'!« — s sonavezniki namreč ni imel posebne sreče), pa gorniško zavzetim ti rolsko-š v i carsko-francoski m Pfarrerjem in abbejem. Prosti čas je imel zanj smisel, če ga je prebil v gorah. Imel je, po vseh doživetjih in poznavalstvu, tudi izostreno oko za dobro planinsko knjigo. (»Tiste krtine si natlačil noter, a nisi mogel raje dali Kukove špice pa Pihavca pa Luknje peči,« je kritiziral Sto slovenskih vrhov. »No ja, pa saj mora biti za vsakogar nekaj,« je pristal.)
Ko je začutil zadnji klic, je pospravil orodje in knjige in jih poklonil prijateljem. Četudi si ni nabral »blaga, ki ga tatovi spodkopujejo in molji razžirajo«, je hotel oditi tako, da bo za njim kar najmanj dela. To je bila odlika starih, ki se sliši danes skoraj pravljično ali kot prizor iz srednjeveške moralke: človek se spravi z Bogom in z ljudmi, izpove zadnjo voljo, vsem naokoli poda roko in se v leže, nato vstopi božja dekla in zamahne s koso. Tako »pravljično« se je poslovil Janko Mlakar od Triglava (»Moja zadnja pot na Triglav«) in tako je menda pospravil svojo delovno mizo veliki Plečnik, ko je vedel, da ne bo potegnil nobene črte več. Blažena umirjenost čiste vesti, ki s svetniško vdanostjo sprejema polnost časov!
Utrujeno srce se je ustavilo v nedeljo, 3. marca 1996, na Zgornjem Avstrijskem. K počitku se je zateklo na ljubljanske Žale, v »raj pod Triglavom«, ki ga hladna tujina, četudi veličastna, ni mogla odtehtati.