Vaš prijateljček.
Ljubil je sv. očeta tako zelo, da je hotel — gotovo se še spoininjate — zanj zgraditi mogočno letalo, ko bi dorastel; sam je izdelal .načrt tega letala, ki ga je hotel pokloniti Piju XI.
»Tudi tega papeža zelo ljubim, zato ker ima tako ime kakor papež, ki nam je dovolil zgodnje obhajilo; tako prijazno gleda, tako všeč mi je. Šel ga bom ob-iskat s svojim letalom, potem ga bom pa njemu po-daril, da se bo lahko nad Vatikanom sprehajal.«
Sveti fantek je bil 1. 1925 že v nebesih. Svetega očeta torej ni nikoli obiskal, a nekega dne so papežu v cerkvi sv. Petra poklonili drobni življenjepis o Gvi-donu »Otroška duša«. Sveti oče je knjigo prebral in baje rekel:   »Zapihljale so sveže sapice!«
10. Gvidončku govori blažena Devica.             ~
Tri leta so že pretekla, odkar je Jezus Gvidonu rekel: »Kmalu te bom vzel k sebi.«
Kakor se zdi. deček ni pričakoval, da bo po maši  dne 22.  maja   1921  še tako dolgo živel. Če tako
majhnemu fantku, kakor je sedemletnik, kdo reče: kmalu, fantek gotovo ne inisli, da bo to trajalo kar cela tri leta, ne res?
Včndar pa Gvidonu nikoli še na misel ni prišlo, da bi o Jezusovi besedi dvomil. Zagotovo je vedel, kaj ga čaka, zato je porabil vsako priliko, da bi se s smrtjo bolj spoznal in sprijaznil. Le poglejte ga: Ko mu je umrl ded po materi, spleza na njegovo posteljo, ter mu s prsti brodi po laseh, po brkah...
Ko nekoč stika po podstrešju, izbrska odnekod mrtvaško lobanjo, ki jo je za časa Napoleona I. imel v svoji delavnici neki zdravnik, njihov sorodnik.
Z velikim veseljem jo obriše in očisti ter postavi na svojo mizo.
»Bog se usmili, Gvidon, ali si znorel!« mu reče vzgojiteljica.
»Morda ste le vi, gospodična, ker se bojite. Če že hočete ali ne, nekega dne boste tudi vi takale!«
V ,nekem drevoredu so mrtvo našli ubogo lasto-vičko.
»Markec, ali hočeš, da lastovko lepo pokopljeva?« Položita jo v jamico na lističe od vrtnice, kakor je mrtve ptičke nekoč pokopavala Terezika v Bvisonetih v Lizjeju.
Nekaj dni nato pridejo na obisk mali bratrančki.
>y]°h veste kaj,« pravi Gvidon, »pojdimo gledat, kakšen je človek po smrti!« Družbico dečkov torej pelje h grobu, kjer lastovko odkopljejo.
Ko Gvidan lastovko dvigne, so tovariši kaj malo navdušeni. Da bi njihovo nevoljo potolažil, jim reče: »Kajpada,  lastovke nimajo duše, mi jib.  pa imamo.«
Čeprav torej Jezušček ni hotel še priti, je Gvidon vendarle  njegovi besedi  verjel  in  ga  pričakoval.
*    *    *                (Dalje prih.)