JUŽNOSLOVANSKE ТЕМЕ LÂSZLA HADROVICSA Uglednega madžarskega slavista, profesorja in akademika Lâszla Hadro- vicsa v slovenskih strokovnih krogih ni treba predstavljat i : kdor je po vojni kol ičkaj pazljivo spremljal našo slavistično publicistiko, se je z njegovim imenom srečaval na številnih mestih in si je lahko ustvaril bolj ali m a n j do- ločen vtis o njegovi plodoviti in raznoteri znanstveni dejavnosti. Poleg tega je znano, da je profesor Hadrovics rad pr iha ja l v Ljubljano, ne samo zato, ker so ga slovenska vprašanja zanimala kot strokovnjaka slavista, marveč enako zaradi tega, ker je kot kul turni delavec iz sosedstva želel spremljati naš narod- nokulturni razvoj kolikor mogoče celovito. Ne bo odveč, če spomnim, da je o Ldszlu Hadrovicsu prvi spregovoril Vilko Novak na straneh Doma in sveta, in sicer v zvezi z njegovim člankom o Slovencih, objavljenem v središčni budimpeštanski reviji Magyar Szemle 1939. Novakovo poročilo, ki vsebuje tudi vtise iz osebnega srečanja z mladim madžar- skim slavistom, poudar ja Hadrovicsevo nenavadno dobro poznanje slovenskih (in jugoslovanskih) kulturnopolitičnih razmer ter zgodovine, tako npr. da je s polno gotovostjo informiral o kulturi in književnosti Slovencev (na 8 straneh), nava ja joč Prešerna, Jenka, Aškerca, Cankar ja , Ketteja. Zupančiča (prim. V. No- vak, Slovenica med Madžari, DS 1940, str. 127—128). Hadrovicseva informacija o Slovencih je morala v nekem smislu delovati kot odkritje, sa j je malo pred tem znameniti pisatelj Lâszlô Németh upravičeno tožil, kako slabo so pri Madžarih poznane literature sosednih narodov. Naslednji prikaz dela madžarskega slavista vežein na njegovo veliko tlelo Schrifttum und Spruche der burgenländisclien Kroaten im 18. und 19. Jahrhun- dert. Knjiga je izšla v Budimpešti kot skupna izdaja madžarske in avstrijske akademije (1974, 564 str. + faksiinili). 1 Splošen pojem o znanstveni publicistiki I.aszla Hadrovicsa nudi izbor bi- bliografije, ki je bil objavljen ob profesorjevi šestdesetletnici (Studia Slavica Hung., 1970). Izbor se zadovoljuje z navedbo vidnejših postavk, vendar kot tak dovolj razločno nakazuje vrsto potez lladrovicscve tvornosti od 1. 1934 dalje: znanstveno zanimanje budimpeštanskega slavista zaobsega več smeri in je te- matsko razvejano; predvsem je jezikoslovec, posebej etimolog in leksikograf, a so ga kmalu pritegnila še druga, sosedna področja, predvsem literarna in kultur- na zgodovina; njegovo povezovanje mejnih tem je bilo pogojeno v problemih in je zatorej organsko sklenjeno; objavljal je v različnih jezikih in uspel, da je vrsta njegovih del prodrla v mednarodno strokovno obzorje. Profesor Hadrovics je torej znanstvenik večstranskega interesa in širokega profila. O tem priča tudi njegova kulturnotvorna prisotnost v konkretnem času in prostoru. Ob vsej osredinjenosti na temeljna in razvojno pomembna vpraša- nja akademske stroke mu ni bila nikoli tuja popularizatorska gesta, saj se je skrbno in zavzeto ukvar ja l tudi s predmetno publicistiko, namenjeno širšim krogom javnosti. Enako je, živeč z imperativom znanosti in utripom časa, po- svečal dobršen del energij organizacijskim vprašanjem znanstvenega dela v naj - širšem smislu (urejanje publikacij , sodelovanje na znanstvenih sestankih ipd.). Spričo obsežnosti in mnogostranosti Hadrovicseve publicistike je pravzaprav nemogoče želeti, da bi posamičen pregledovalec enakomerno zagrabil vse njene strani hkrati , še manj, da bi celovito predočil njene širine, razpone in prodore. Informativen, doslej na jbol j zaokrožen prikaz profesorjeve dejavnosti je dal naš znanec Lajos Kiss (JIS 1967), ki se je kot jezikoslovec osredinil predvsem na njegovo jezikoslovno delo. V članku ob profesorjevem jubileju (L. H. sechzig- jährig; n. m.) je posebno pozorno razpravljal o Hadrovicsevih etimoloških raziskovanjih in poudaril izvirnost in metodično dognanost njegovih izsledkov. Kakor Hadrovicseve etimologije postavl jajo tudi druga območja Hadrovicse- vega dela pregledovalca pred nujnost, da se v večji ali manjši meri seznani z razvojnimi stopnjami njihovega proučevanja, t j . raziskovalčevo delo posta- ne jasnejše in njegov delež toliko bolj oprijemljiv, kolikor poznamo, k a j so opravili oziroma obdelali pred njim ter koliko in kako je on lahko ustvarjal na danih temeljih. Naše razgledovanje po delu profesor ja Hadrovicsa ne bo šlo v to smer; sa j bi bilo za priložnostni zapis preširoko in prezahtevno. Malo podrobneje se pomudimo ob Hadrovicsevih južnoslovanskih temah, ne le kot slovenisti, ampak posebej zato, ker je Hadrovics vse življenje daja l prav tem temam osrednji pomen, in sicer akademsko poklicno kot znanstveno publicistično. Kakorkoli je Lâszlo Hadrovics že zgodaj prestopil striktne okvire jezikoslov- nega študija, je jezikoslovje ostalo v zelo širokem smislu njegova črta vodnica, prva ljubezen in t ra jen navdih. Ze med šolanjem si je pridobil zanesljivo in temeljito filološko izobrazbo. Ta mu je vcepila spoštovanje do podatkov ter postuliralu v njegovem delu trdnost dokumentacije, jasnost sklepanja in ineto- dičnost. Do tedaj sta madžarski slavistiki, organsko povezani s hungaristiko, specifične naloge in cilje že začrtala Oszkâr Asbôth in Ju nos Melich: razisko- vati jezikovna, literarna, kul turna in zgodovinska vprašanja v konkretnih po- vezavah slovanskih narodov z Madžari. Ob nekaterih drugih je na te pobude in izročila navezal lastno samostojno snovanje tudi nastopajoči Hadrovics. O tej njegovi usmeritvi priča že njegov prvi večji spis, š tudija o medmurskih krajev- nih imenih (1934). Malo l judi si že takoj spočetka tuko jasno in trdno zastavi raziskovalne na- loge. Izha ja joč iz dejstva, da je v madžarskih arhivih in knjižnicah ostalo ve- liko neznanega gradiva iz časov skupne države s Hrvati , je Hadrovics velik del svojih raziskovalnih naporov usmeril na ka jkavsko književnost. To poglavje njegovih proučevanj je tuko značilno za vso njegovo tvornost in je tako bo- gato z izsledki, da Hadrovics danes v znanstvenih krogih na splošno velja za enegu najboljših poznavalcev tega slovstva. Ze zgodaj je odkril madžarske pred- loge za več starih piscev (M. Magdalenič, Visio Philiberti), posebej pa se je ustavil ob leksikografu Ivanu Belostencu. V hrvatskem znanstvenem tisku je objavil njegove pridige (1939), nato še nekaj dokumentov (Zur Geschichte der einheitlichen kroatischen Schriftsprache, 1942) in dokazal, kako si je pavlinski redovnik že v 17. st. prizadeval pisati jezik, ki bi bil razumljiv večini Hrvatov. Da so Hadrovicsevim dognanjem na hrvatski strani kmalu prisluhnili, dokazuje podatek, da je v svoji zgodovini starejše hrvatske književnosti njegove izsledke upošteval Mihovil Kombol (1943). Tako rekoč istočasno je Luszlo Hadrovics segel še v srbsko kul turno zgodovino, pripravil je temeljno razpravo o srbski cerkvi in njeni vlogi pri nastanku srbskega nacionalizma (1942, tudi v franco- ščini: Le peuple serbe et son Eglise sous la domination turque, 1947). Poleg tega je že zgodaj izdelal sintetičen pregled o mudžarsko-jugoslovanskih kul- turnih stikih (Magyar és déli szlâv szellemi kapesolatok, v ugledni priročni zbirki Kinesestâr, 1944). Ta knjižica je še danes pomemben vodič, čeprav se je v zadnjih desetletjih l i teratura o tej temi nemalo pomnožila (na naši strani predvsem po zaslugi madžarske katedre v Novem Sadu in njenega hungarolo- škega inštituta). V isti kompleks je Hadrovics segel še v svojem prispevku za Enciklopedijo Jugoslavije (V; 1962), k jer so mu zaupali poglavje o jugoslovan- skih književnostih pri Madžarih (v izboru bibliografije 1970 neupoštevano). Hadrovicsevo jezikoslovje obsega tudi slovarska dela (obojestranski mad- žarski in ruski, v več izdajah madžarski in srbskohrvatski slovarji), ki se jih v našem prikazu ne dotikamo. Širše bi bilo treba razpravl jat i tudi o njegovih eti- moloških študijah, katerim so se madžarski slavisti — Asboth, Melich, Kniezsa — radi posvečali, seveda predvsem vprašanju izvora slovanskih izposojenk v madžarščini. (O tem že V. Novak v Slavistični reviji 1971.) Omenjeno bodi, še, da je Hadrovics na več straneh razpravl jal tudi o madžarskih prvinah v hrvatskem (srbskem) jeziku (priin. Melichov zbornik, 1942, in Novi problemi madarskih elemenata u srpskohrvatskom jeziku, Beogradski slavistički sastanak, 1957). Hadrovicseve (in drugih madžarskih slavistov) etimologije so zanimive tudi za druge stroke, ker razgrinjajo kulturnozgodovinske in družbene pano- rame. odkrivajo etnografska in druga ozadja, po svoje pr ičajo o oblikah sožitja ljudstev v preteklosti. Posebej je vredna poudarka Hadrovicseva madžarska sintaksa (1969); v nji je razvil moderen sistem skladnje madžarskega jezika, zgrajen mimo tradicio- nalnega logicizma na novih, funkcionalno določenih temeljih. Stroga stvarnost in metodična premišljenost odlikujeta Hadrovicsevo delo tudi na različnih področjih literarnega in kulturnozgodovinskega študija. Tuja mu je improvizacija, pa n a j bi bila še toliko bleščeča. Ob kaki priložnosti je svoja delovna načela tudi izrecno formuliral. Tako v izvrstni primerjalni štu- diji Rapports de la poésie hongroise ancienne avec celles de l 'Europe centrale (v zborniku Lit térature hongroise l i t térature européenne, 1964), k jer je pouda- ril, kako velik pomen ima v proučevanju stare književnosti kombinirana pri- merjalna analiza. Hadrovics je že zgodaj odkril, da je npr. Sajtičeva verzija pesmi Cantio de matrimonio (1546) v rokopisni starejši mar t janski pesmarici morala imeti za oporo madžarsko predlogo. Med Hadrovicseva najvidnejša povojna literarno-publicistična dejanja sodi tudi razprava o madžarskih sledeh srednjeveških romanov o Troji in o Alek- sandru Velikem v južnoslovanskem pismenstvu (prva 1954, v Studia Slavica 1955, v nemščini; druga, 1960). Pri tem postopku zbuja jo posebno pozornost avtorjeva iznajdlj iva izvajanja glede na to. ker madžarska predloga v nobenem teh primerov ni ohranjena. Tudi po vojni je večkrat posegel v zgodovino kajkavske književnosti. Objavil in komentiral je hrvatsko revolucionarno pesem iz 1. 1794 (1957), poročal o od- kr i t ju molitvenika Duhovni kinč iz 1. 1667 (1964) in nazadnje je poročal o p l a - katu in delu molitvenika, ki so ju odkrili v platnicah drugih knjig in izvirata iz Mandelčeve tiskarne. Ta objava (Wiener Slavistisehes Jahrbuch, 1975) je po- membna tem bolj, ker prinaša gotovost glede protestantskega deleža v starem kajkavskem slovstvu. Od Fanceva dalje so namreč dvomili o Krčelicevi trditvi, da so v 16. st. obstajale kajkavske protestantske knjige. 2 K a j je pripeljalo Hadrovicsa, da se je lotil zajetne in zanimive zgodovin- ske in filološke analize gradiva knjižnega jezika gradiščanskih Hrvatov? Po- sehen znanstveni interes za zgodovinsko dialektologijo in želja, da bi dal osnov- no delo o razvoju knjižnega jezika južnoslovanske narodnostne skupine, ki je dolga stoletja živela v okviru zgodovinske Ogrske. Jezikoslovni analizi je do- dal pregled slovstvenega razvoja (po lastni izjavi brez želje po novih literar- nozgodovinskih raziskavah, vendar v obliki zelo podrobnega in preglednega orisa), nazadnje še tekstovni del in neka j fotoinehaničnih posnetkov. Z jezikov- noanalitično obravnavo, ki se deloma opira na uveljavljeno metodo filološke obravnave besedil, v sintaksi pa uveljavlja nove, funkcionalne kategorije, je Hadrovics napravil uslugo slavističnemu študiju v celem, južnoslovanskemu jezi- koslovju pa posebej. Leta in leta izpisovanju iz posameznih del, smiselno ureja- nje gradiva, disciplina notranjega povezovanja jezikovnih prvin, vse to je za- htevalo naravnost asketsko potrpežljivost in zbranost. Da se snov ne bi preveč razširila, je avtor opuščal vsakršne primerjave s čakavskimi pisci na našem jugu. To ni bilo lahko, sa j bi tako pr imer jan je v strogo urejeno analizo prineslo mursikak bleščeč utrinek, avtor pa ni hotel delati izjem. (Kdaj bomo mi k a j po- dobnega izdelali za staro prekmursko slovstvo, ki je tematsko in po zvrsteh, eo ipso tudi jezikovno, ustvarilo bolj razgibano tvornost?) Sleherna mogoča pr imer java s prekmurskim slovstvom, ki se bolj ali manj ponuja sama po sebi. je seveda silno globalna. Ne upoštevaje protestantskega deleža, ki pri gradiščanskih Hrvatih ni ustvaril tradicije (G. Pythiraeus-Me- kinič, 1609, 1611), lahko postavimo, da so tamkajšn j i katoličani precej pre- hiteli naše, še pred nastopom Mikloša Kiizmiča so tiskuli evangelije (1732), lek- cionar, inolitvenike, verska razmišl janja in katekizme; pozneje (1806) tudi koledar in primerek velikega abecednika. Toda na drugi struni Kiizmi- čev Nouvi Zakon (1771) pri Gradiščancih nima para. Zanimanje prekmur- skih piscev je šlo zlasti po 1. 1800 mnogo bolj v širino in je kmalu preseglo pretežno versko osredotočen interes gradiščanskih pisateljev 19. st. (nuvedimo vsaj Košičeve zgodovinske in narodopisne teme, njegovega Zobrisanega Slovene, Kardoševe pesniške prevode, Augustičevo novinarstvo ipd.). Ne glede na to je gradiščanskim Hrvatom treba priznati nenavadno vitalnost, saj so živeli ločeni od narodnojezikovne matice in je njihova književna raba postala še bolj izolirana, ko so v stari kajkavski pokrajini uvedli štokavščino. Zgovorna in poučna so tudi besedila, objavljena kot ilustrativno gradivo. Poučna v dikciji, stavku in besed ju. Kuko močno so jezikovnoizrazno podobna prekmurskim in kajkavskim hrvatskim! Hadrovicsev uvodni pregled kaže, da se je pisec prve izdaje evangelijev (Horvaczko Evangyelye) naslanjal na ka jkav- sko knjigo iz 1. 1694. tiskano v Trnavi. Povsem naravno je, da je pr ihaja lo do takega književnega pre takanja . Ker ta pre takanja niso bila razvidna v doku- mentih. nanje kul turna zgodovina ni dovolj opozarjala. Zanimivo je. da je bil najplodnejši gradiščanski pisec 19. stol. Jožef Ficko (u. 1843). domu iz goričke Boreče, ali du so bili stiki med duhovniškimi izobraženci »belimi Hrvati« (kakor so jih imenovali v Prekmurju) in med njihovimi slovenskimi stanovskimi to- variši, delujočimi v okviru szombathelyske škofije, dovolj tesni. 3 2e v članku, ki smo ga omenili uvodoma, je Lâszlo Hadrovics napisal stav- ke, ki pričajo o njegovem živem zanimanju, pa tudi o neki simpatiji zu Sloven- ce; »Med majhnimi evropskimi narodi ni nobenega, ki bi v takem številčnem sorazmerju imel toliko kulturnih in znanstvenih ustanov ter društev in žetev revij ter knjig na taki ravni, kot jih imajo prav Slovenci« (1939). V Hadrovicse- vi povojni publicistiki so vsaj štiri objave, ki neposredno zadevajo starejšo slo- vensko literarno (kulturno) zgodovino. Prvi dve govorita o rokopisih, ki jih je odkril avtor (o njih je v Slavistični reviji 1959/60 hitro in stvarno informiral M. Rupel). Tretja objava je dvostranski zapis Pokladne igre u Ljubljani god. 1531 (Zbornik za filologiju i lingvistiku 1968, Kolaričev zbornik, str. 47/48). Pri- spevek, kakor je kratek, je kulturnozgodovinsko pomemben, govori namreč o igrah (»pulchra spectacula«), ki so jih za pust uprizorili Italijani v Ljubljani in ki jim je bil priča madžarski plemič, habsburški vojni ujetnik v našem me- stu. Zapis temelji na pismu, ohranjenem v arhivih plemiške družine Hédervary. Četrta objava je recenzija izdaje Megiserjevega slovarja iz 1. 1592 v ponatisu 1967 (St SI 1970). Tale naš informativni prikaz je Hadrovicsevo znanstveno-publicistično de- javnost bolj ali manj lahko samo splošno označil. Vendar sodim, da tudi v taki obliki dovolj opozarja, kako velikopotezna je ta dejavnst in dragocena tudi zunaj kroga v katerem je nastala. Stefan Barbarič Slovenska matica, Ljubl jana PRIROČNI PREGLED PREKMURSKEGA SLOVSTVA* Nova knjiga Vilka Novaka odpravlja pr imanjkl ja j , ki je bil očiten že dalj časa. Najdbe in obravnave iz štirih desetletij, posebej še zadnjega, so omogočile, da je Izbor prekmurskega slovstva lahko šel v javnost v tako izpopolnjeni in izdelani obliki. Novakova knjiga nudi strnjen in zaokrožen pregled narečne slovstvene tvor- nosti od začetkov do I. 1919, ko se je z združitvijo v Sloveniji začela za Prek- murje nova doba. Avtor je obsežno snov uredil v dveh delih, po obsegu precej enakih: v prvem uvodoma razpravlja o nekaterih širših vprašanjih (zgodo- vina, jezik, ljudsko izročilo), nakar v kronološkem zapovrstju riše in označuje življenje in delo posameznih tvorcev, v drugem delu pa kaže njihove spise z iz- branimi odlomki. Razvoj predmetnega proučevanja ponazarja z dovolj izčrpnimi bibliografskimi podatki. Tako je knjiga koristna in poučna za tistega, ki išče osnovnih informacij, kakor za vse, ki se žele poglobiti v posamezna vprašanja. Za slavističnega interesenta je novi Izbor zanimiv še v primerjavi z Izbo- rom prekmurske književnosti (izšlim v šolski zbirki Cvetje iz domačih in tujih logov, 1936). Ze na prvi pogled se vidi, da je novi Izbor po zasnovi in obdelavi novo delo. Medtem ko se je stari šolski Izbor iz tehničnih razlogov ustavil pri koncu 19. stoletja, torej pred nastopom Ivanocyjeve skupine, nova knjiga to popravlja in polnopravno včlenjuje prizadevne kulturne delavce, ki so pripe- ljali Prekmurce v Jugoslavijo, v celoto razprave. Poleg tega novi Izbor zajema ljudsko tvornost in rokopisne pesmarice ter nudi bibliografsko in drugo do- kumentacijo, kar vse pomeni napredek glede na prejšnjo knjigo. * Vilko Novak, Izbor prekmurskega slovstva. Zadruga kat. duhovnikov, Ljubljana 1976, str. 194.