PISMO UREDNIKU
Tovariš urednik,
če sem označil polemiko zoper svoj odlomek o »pozabljenem liberalnem naskoku na SloDensko matico v letu 1886« kol primer »nemogoče* ali nedopustne »polemike«, pa moram repliko istega polemika vrh lega označiti še za nebrzdano in s tem hkrati za takšno, ki me odvezuje dolžnosti, da bi nadaljeval razgovor z njim. Zato se obračam na vas, tovariš urednik, po nedavnem zgledu dr. Boga Grafenauerja, ki je za svoje pripombe, k nekoliko nezadovoljivi recenziji svoje knjige izbral obliko razgovora z vami. Medtem ko sem dvomil in še dvomim, ali je bila v njegovem primeru ta oblika umestna, pa se mi v mojem primeru vsiljuje kot edino mogoča.
Repliko »O bistvu spora* je polemik že v prvem stavku začel z žaljivim izpadom, ko mi je podtaknil nekakšne neopredeljene »nečiste« namene z dvomom, da nemara tudi ni verjeti mojim spremnim besedam k objavi odlomka, češ da bi z njo želel zbuditi v javnosti »večje zanimanje za probleme«, ki jih skušam v političnozgodooinskih opombah k peti Prijateljevi knjigi »na novo razreševati«. Iz enakega kalnega vira, iz kakršnega je privrela ta insinuacija, kar švigajo nato do konca replike — kjer si pisec na silo izmišlja, češ da »se distanciram od lastnih sklepov, naj se že tega zavedam ali ne* — same na nič ali pa na očitna zavijanja »oprte* razjarjene oznake na moj račun, kakor npr. da sta me »jeza in nerazsodnost« zapeljali do — neizkazanih — »tolikih spodrsljajev,  tolikih  nerodnih,  komaj verjetnih formulacij in  navzkrižij*, ki mi
1052
»jih je narekovala v pero slaba volja«., da je moj »zagovor — poln zmede in nelogike, spričo katerega preprosto ni mogoče priti do besede« — namreč do stvarnega  izkazanja  tiste zatrjevane  »zmede in nelogike«,  in da  »nevzdržno, tudi moralno problematično — ponarejam« polemikova stališča in »spreminjam poleg njegovih tudi »svoja lastna stališča« ...
Tako nebrzdani izpadi razsrjenega polemika izkazujejo pomanjkanje vsake volje in sposobnosti za »dialog«. Zato naj v obliki pisma uredniku sporočim nekaj — bolj ponovitev kakor novih — pojasnitev zlasti tistim bralcem, ki jih je morda premotilo hrupno polemikovo početje, ker si le ne morejo mislili, da bi izviralo le iz užaljenega samoljubja. Tako hude eksplozije te vnetljive snovi so v javni polemiki vendarle razmeroma redke, ker jih — po mojem — praviloma izločajo uredniki, ki si prizadevajo pisce pomiriti in jih navajajo k stvarnemu razpravljanju in k dostojnemu tonu.
Polemik se je bil zaletel v moj odlomek pod krivim zaglavjem »Zgodovinska resnica ali legenda?« — torej kakor da bi popravljal neko »legendo«, ki pa je ni mogel izkazati, in me je — na lepem — razglasil za krivega vseli morebitnih krivih predstav o dejavnosti Matičnega odbora pred letom 1886 in po njem, čeprav o tej dejavnosti nisem niti šepnil nobene svoje sodbe in tudi nisem imel najmanjšega razloga, da bi se bil. z njo ukvarjal. V »sveto jezoi ga je spravila okolnost, da se tudi po njegovem nekvalificiranem zaletu nisem hotel prav nič vglabljati v omenjeno dejavnost, ki ni bila, ni in tudi ne bo moj predmet; vso to dejavnost in prav vsa lista »nepreklicna dejstva«, ki jih iz nje navaja polemik, prepuščam v celoti njemu, se nisem in se ne mislim o njih z njim pričkati, niti jih ne mislim za njim ponavljati. Če bi se bil polemik omejil na »razširitve in poglobitve« mojega prispevka z dejstvi o dejavnosti Matičnega odbora, za katera jaz v svojem političnozgodovinskem okviru nisem imel nobene pozornosti in tudi nobenega razloga zanjo, a glede katerih je on kot zgodovinar Matice utegnil želeti, da bi jih kulturno zgodovinopisje upoštevalo, ne bi bila prišla v nobeno navzkrižje, saj o tem primeru ne bi bil nastopil kot polemik, ampak kot kulturnozgodovinski dopolnjevalec mojega odlomka.
»Sporna« torej niso tista »nepreklicna dejstva« — kolikor so res dejstva in že kot takšna »nepreklicna« — o katerih jaz »nočem nič slišati« zaradi tega, ker za obravnavanje Slovenske matice v politični zgodovini nimajo pomena. Sporno pa je, da polemik v repliki prav ta — načeloma nesporna — dejstva razglaša za »sporna« in mi krivo očita, da sem »se povsem odmaknil od spornih vprašanj« in da »skušam (bralce) speljati od bistvene problematike na stranski tir, v območje osebnih napadov in diskvalifikacij« — kar počenja oprav on!
Tako v odlomku kakor tudi v odgovoru na zalet vame sem ostal pri »bistveni problematiki«, namreč pri uspešno izvedenem naskoku skupine krip-toliberalcev ob dopolnilni volitvi odbornikov leta 1886, uperjenem proti prevladi protiliberalcev v Matici. Ta naskok me je moral zanimati kot političnega zgodovinarja, ker se je naskakovalcem posrečilo položaj v Matici tako spremeniti, da so tisti, ki naj bi bili leta 1886 volili v odbor sporazumno predlaganih sedem protiliberalnih kandidatov med desetimi — čemur pa so se sredi »sloge m miru«, uprli — leta 188? lahko volili od novega Matičnega odbora predlaganih deset kandidatov, med katerimi je bilo osem liberalno usmerjenih! Stvarna polemika proti moji ugotovitvi tega »preloma« v življenju Matice, ki
1053
je bistveno prizadel preolado protiliberalceo v njej, je nemogoča. Zato jo je polemik moral izvili iz trte! Vse njegove navedbe o tem, kako je bilo z dejavnostjo posameznih odbornikov in odsekov Slovenske matice prej in pozneje, so gotovo sestavni del zgodovine dejavnosti te institucije, toda prav nič ne morejo vplivati na »prelomnit pomen kripioliberalnega nesporazumnega »množičnega* vdora v Matični odbor. Temu vdoru skuša polemik samo in edinole iz tega razloga odvzeti »prelomnost«, ker ga ni bil vnesel v svoj zgodovinski pregled Slovenske malice in ker »izključuje možnost, da bi smel o njegovi objavi (tj. o njegovem zgodovinskem pregledu Malice) kdor koli napisati kaj kritičnega;, ker »ima ... svoja dognanja za ... absolutna* (tudi to očitanje je umerjeno zanj, kakor vsa, kar jih je zapisal na moj račun)! Za liberalni uspeh v Matici leta 1886 je bilo brez pomena, da sta dva od izvoljenih še v tistem letu odstopila, da se drugi niso odlikovali po posebni aktivnosti ali da so bili nekateri docela pasivni v odboru. Polemik se sklicuje na te okolnosti in isklepa*, da spričo njih »nikakor ne moremo imeti njihove (tj. nesporazumno izvoljenih liberalnih odbornikov) zvečine kratkotrajne in pasivne prisotnosti v Matičnem odboru za ,preIomni dogodek' v Matični dejavnosti tega časa, kakor trdi Kermavner*. Kdor je prebral bodisi le moj odlomek ali pa le moj odgovor /<a polemikov zalet vame, je lahko videl, da me Matična dejavnost prek tistega, kar je o njej za leto 1886—1887 zapisal Leveč, sploh ni zanimala in da torej nisem prav ničesar »trdih o kakšnem »prelomu* v Matični dejavnosti, marveč sem pisal le o prelomu v sorazmerju vpliva na Matico obeh sicer slogaških, a vendar pozicije v njej osvajajočih oziroma izgubljajočih frakcij.
In »polemik« takšnega kova si upa klicali od »legend* k »zgodovinski resnici*  in znova  zavajati  bralca  pod  krivim  zaglavjem  »O  bistvu  spora*!?
Le »jeza in nerazsodnost*, ki ju očita meni, sta ga mogla zapeljali v nezaslišane teze osrednjega odstavka replike, kjer razglaša (na str. 755) kol poglavitni »primeri — »komaj verjetne zmešnjave* moje razlikovanje in ločevanje politične zgodovine od zgodovine kulturnih institucij, tudi Matice kol ^najpomembnejše*. V nekakšnem paroksizmu se je pripravil do tega, da »originalno^  zanika posebnost političnega zgodovinopisja!
Kakor sem obrazložil v odgovoru, v poliličnozgodovinski okvir ne spada nepolitična založniška dejavnost Matice, medlem ko ne sme v njem manjkati njena politična vloga, zlasti tudi ne prerivanje kriptoliberalnih življev za večji vpliv v njej. Ravno anomalija liberalnega naskoka na Matico sredi sloge me je morala zanimati kot političnega zgodovinarja v nasprotju z nepolitično dejavnostjo Matičnih odbornikov in odsekov.
Ta distinkcija pa je za polemika — vrhunec »zmešnjave*! Čeprav seveda vidi in ve, da sem v odlomku posvetil potrebno pozornost politični plati Matične eksistence v letih 1886 in 1887, vzklika nekontrolirano: »Kakšna bo politična zgodovina Slovencev v drugi polovici 19. stoletja, ki bo obšla Slovensko matico (kakor bi jo bil jaz obšel in hotel obiti!)... si res ne morem predstavljati.* Za tega nepriznavalca splošno veljavne distinkcije med političnim in nepolitičnim družbenim dogajanjem je »docela nevzdržno, nesprejemljivo ločevanje politične zgodovine od zgodovine kulturnih prizadevanj in dosežkov v nekem času*, kakor da bi si bil to ločevanje izmislil jaz, zato, ker da ima zame — po njegovem mnenju — »pač samo to praktično vrednost, da me odvezuje od študija kulturnega dogajanja v neki dobi*! Ko je tako izkazal prav hudo vrzel v izobrazbeni abecedi, je začel briti norca iz sleherne logike v pravcati
1054
kanonadi zaradi mojega vsakomur — razen njemu — lahko umljivega nezani-manja za nepolitično dejavnost o Matičnem odboru, češ da sem »dosleden o nedoslednosti*, ko se vendarle upam ponašati z osvetlitvijo nekega pozabljenega »političnozgodooinsko važnega trenutka v Matični zgodovini'., kajti: »Kakšna zmešnjava! Pisati o Matici v nekem trenutku (njenega političnega življenja, ko je šlo za vpliv političnih frakcij nanjo!) in ne poznati Matice (namreč njenih nepolitičnih založniških zadev!), ne poznati predmeta, o katerem pišeš (kar se je v primeru pozabljenega liberalnega naskoka primerilo polemiku, ne pa meni!), se celo načelno odreči študiju (založniške nepolitične dejavnosti!) te kulturne ustanove — to je zagovor, poln zmede in nelogike, spričo katerega preprosto ni mogoče do besede«!
Tako »polemiki kriči proti »zmedi in nelogiki-. ko jo d zvrhani meri podaja bralcem — v slepilu, da je ne bodo opazili!
Od resnice v stran zavaja že polemikova uporaba izraza »zagovor«, kakor da bi se bil jaz imel sploh kaj »zagovarjati* proti njegovi docela nesmiselni predpostavki, ki sem jo preprosto označil kot »brezpredmetno«, češ da bi bil moral bodisi v odlomku ali kjer koli v opombah k Prijatelju podati tudi svojo »analizo dela Slovenske matice!'. Prava »zmešnjava* in »nelogika« kar vre iz polemikooe nesposobnosti, da bi ločeval politično zgodovino od nepolitične, in iz njegovega slepega zanikanja dejstva, da sem se omejil na politično plat Matične eksistence v nekem trenutku, in pravice, da sem se smel nanjo omejiti!
Nov paroksizem nelogike je v naslednjem odstavku replike, kjer mi polemik očita »ne samo nevzdržne (ampak), tudi moralno problematične* — »ponaredbe* njegovih stališč. Od te množine se je brž umaknil v en sam primer takšne »ponaredbe.. češ da jo je mogoče zaslediti v mojem stavku: »Če Ber-niku . .. Levčeva teza o takratnem ,malem napredku' v delu Matice ni sprejemljiva, naj bi opravil z Levcem ¦ — namreč naj bi se ne spravljal nadme, ki sem predstavo o »nadaljevanju v Matici brž zboljšanega složnega dela na osnovi novega sorazmerja (frakcijskih) sil: prevzel od — Levca. V povsem neumljivem logičnem preskoku začenja polemik razsajati, češ »kaj naj odgovori na to ponarejenost ¦, ko vendar še prav nobene »ponaredbe: ni izkazal!? Če nato ponavlja, da »Leočepa ... ocena Matičnega odbora ... docela ustreza stanju stvari', potem naj bi o skladu s tem lepo preklical svojo insinuacijo, češ da sem s svojo parafrazo in navedbo Levčeve ocene primešal k »zgodovinski resnici* tieko »legendo — o kateri pa nihče ne more reči, v čem naj bi obstajala!
Lahko si mislite, tovariš urednik, da se mi upira vse to odmotavanje tistega, kar je v neobvladanih krčih bolj izbruhal kakor zapisal polemik v svoji res »silno bučni, nervozni in osebno prizadeti* repliki. A če je po mnenju uredništva zaslužila, da je prišla pred oči bralcev, naj opozorim še na prav tako nestvarno naravo tudi njenega zadnjega dela, kjer zatrjuje neke moje »metamorfoze*. neke »razločke med prvo in drugo varianto* mojih stališč, ki da   »kažejo   na   avtokorekturo   spornih,  polemiko   zbujajočih   formulacij*.
Moje osnovne teze. da je predstava Prijateljeve šole o nenehni krepitvi klerikalnih pozicij na račun kriptoliberalnih v obdobju sloge — kriva, se niti i> prvem zaletu niti v repliki ni lotil z nobeno nasprotno argumentacijo, skuša pa vendar na sila preprost način »triumfirati« nad njo, češ da se od nje umikam, čeprav ni videti, zakaj naj bi mi takšen umik prišel na misel! V odgovoru sem na njegovo »zamenjavo vlog* — ki se je nikakor noče zavedati —
1055
navezujoč na njegovo spoznanje, da mi je tisti pozabljeni t dogodek v razvoju Slovenske matice ... rabil zgolj kol sredstvo, za dokaz, kako napačna naj bi bila (ne »Prijateljeva, ampak Prijateljeve šole) predstava*., poudaril, da »sem res liotel s preprostim opisom tistega liberalnega naskoka na Matico samo omajati to krivo predstavo«, to se pravi, da pri tem nisem imel nobenega drugega namena, zlasti ne karkoli izjavljati o dejavnosti Matice prek tistega, kar je o njej za leto 1886—1887 zapisal Leoec. Polemik izpričuje hkrati, da ne zna brati in da ne pozna osnov logike, ko poslavlja to formulacijo o mojem namenu v opreko z mojo trditvijo v odlomku, da tisto krivo »predstavo razveljavlja odločilni liberalni naskok na Slovensko malico«, češ da sem se s poznejšo formulacijo odmaknil od »prvotne gotovosti in stoodstotne prepričanosti o pravilnosti« moje teze, kajti — po njegovi »logiki«! — »je med .razveljaviti' in ,samo omajati' kajpak (!) tolikšen pomenski razloček, da ga ni mogoče spregledati ! Prav gotovo ne bo lahko najti bralca, ki ne bi bil sposoben videti, da je med namenom »omajati« neko krivo predstavo in navajanjem — d izpolnjevanju tega namena — nekega pozabljenega dejstva, ki tisto predstavo  »razveljavlja«, popolna  skladnost.
Takšno nestvarno in nebrzdano odgovarjanje na moj odgovor je bilo prav res »zelo nehvaležno« in popolna »izguba časa« tako za pisca kakor za bralca. Tovariš urednik, ali ni takšna »polemika« vendarle nekoliko »prehuda« — odvratna ne samo zame, ki me skuša »zasuti«, ampak tudi za — revijo? Njeni sodelavci naj bi predvsem znali kontrolirati svoja pisanja in naj bi izpričevali čut za mero, polemiko naj bi si prizadevali pisati — stvarno in dostojno, kakor zahteva naša kulturna raven.
Samo za sanjarije naj označim polemikovo izvijanje mojih »metamorfoz« najprej iz okolnosti, da nisem v odgovoru venomer postavljal epitetona »prelomni« pred tisti — dejansko nesporni — »dogodek« v razvoju Matice, in nato iz okolnosti. da sem naslov svojega odlomka »Pozabljeni liberalni naskok ...« navajal »le še (!) v narekovaju«!
Tovariš urednik, ali naj res dopuščamo in — gojimo takšne vrste »polemiko«, kakršne zgled nudi pisec? Ali se vam ne zdi, da bi mu njegovi prijatelji morali nasoetovati, naj se spušča v polemiko šele. ko prej odpravi »collegium logicum«  in  kolegij polemičnega »bontona P
Dušan   Kermavner
1056
DOBILI SMO V OCENO
Ivan Tavčar, 4000. Državna založba Slovenije 1960.
Vladimir Levstik, llilarij Pernat. Opremil Uroš Vagaja. Državna založba Slovenije 1966.
Žarko  Petan.  Prepovedane  parole.  Oprema  in   risbe  Albin  Rogelj.   Državna založba Slovenije 1966.
L.N.Tolstoj,   Vstajenje.   Prevedel   Vladimir   Levstik.   Opremil   1'roš   Vagaja. Državna  založba Slovenije 1966.
L.N.Tolstoj. Vojna in mir. Prevedel Vladimir Levstik. Opremil Uroš Vagaja. Državna  založba Slovenije  1966.
Erich Maria Remarque. Trije tovariši. Prevedel Jože Zupančič. Opremil   Ione l.apajne. Državna založba Slovenije  1966.
Kurt  Pollak,  Sodobni  domači   zdravnik.  Prevedel   Franjo  Smerdi!.   Opremil Janez Trpin. Državna založba Slovenije  1966.
Dr. Fran Bradač, Latinsko-slovenski  slovar. Državna  založba Slovenije  1966.
jaroslav Hašek, Dobri vojak Švejk v prvi svetovni vojni. Prevedel Jože Zupančič. Opremil  Uroš Vagaja. Državna  založba Slovenije  1966.
Theodoie  Dreiser,  Finančnik. Prevedel   Jože  Stabej.  Opremil   Janez  Bernik. Državna založba Slovenije  1966.
Branko Čopič, Stari nevernik. Prevedel Jože listrovie. Opremil Janez Bernik. Državna založba Slovenije 1966.
Armand  Lanoux,  Ko  se  umakne   morje.   Prevedla   Gitica   Jakopin.   Opremil Uroš Vagaja. Pomurska založba 1966.
IZ VSEBINE PRIHODNJIH ŠTEVILK
„Sodobnosti":
Dr. Janko Lavrin, Knut Hamsun
(esej)
*
Bojan Stih, Znanje
(esej)
*
Vera Brnčic, O romanih Konstantina Fedina
(razprava)
*
Marijan Tršar, Ob retrospektivah Maksima Sedeja
(razprava)
•
Dušan Moravec, BrenČičeve vezi z domačimi avtorji
(razprava)
*
Leopold Suhodolčan, Dobrijska balada
(novela)
•
Ciril Zlobec. Pesmi
*
France Vurnik, Pesmi
*
France Pibernik, Pesmi
*
Ana Ahmatova-Tone Pavček, Pesmi