kulturno -po/flično glasilo
svetovnih in domačih dogodkov
LETO XI./ŠTEVILKA 49
CELOVEC, DNE 10. DECEMBRA 1959
CENA 1.50 ŠILINGA
Slomšek — naši mladini
Med najvažnejšimi obletnicami leta, ki gre proti koncu, je za slovenski narod brez dvoma bila 100-letnica prenosa škofijskega sedeža lavantinske škofije iz koroškega Št. Andraža v spod-nještajarsko središče Maribor. Tukaj povzamemo nekaj načelnih misli o Slomšku — vgojitelju slovenskega naroda, ki veljajo danes prav tako kot pred 100 leti.
To, kar v Slomškovem življenju in delu spet in spet srečujemo, je njegova zavzetost za izobrazbo in vzgojo, ki sta mladini tako zelo potrebni. To je prva težka dolžnost staršev, učiteljev in mladine same, ki naj oboje sprejema in si še sama prizadeva za bogato samoizobrazbo in resnično samovzgojo. To dolžnost imajo vzgojitelji do otrok, do naroda in do Boga. Velika odgovornost je, če se starši tej nalogi izmikajo, jo zanemarjajo. Žal, se to tudi med nami neredko dogaja.
Seveda je vzgoja težko in naporno delo. Zato pa je treba najprej znati vzgajati in učiti. Nekaterim je nekaj tega po naravi dano, a vzgoja je danes tako zapletena in tako težka, da to ne zadostuje. Treba je, da starši in vzgojitelji resno študirajo dušcslovje otrok in mladine ter vzgoje-slovje; obenem morajo imeti vedno pred očmi vzorno podobo človeka, ki naj po njej oblikujejo mlado življenje. Potem pa je treba — in to je drugo — žrtvovati se vzgoji. Treba je kljub zaposlenosti najti in vzeti si čas, ne pa porabiti za vzgojo le čas, ki morda ostane, če ga kaj ostane. Imeti smisel za bolj važno in manj važno je odločilno. In malo je reči, ki bi bile bolj važne kot vzgoja otrok. Slomšek se je vsega tega dobro zavedal. Sam je bil izboren učitelj in vzgojitelj in tako je mogel za druge, starše in učitelje, napisati mnogo koristnega na vzgojnem področju; sem spada „Blaže in Nežica”, „krona vseh njegovih del”, kakor pravi njegov živi jen jcpisec Ft. Kosar (Drobtinice, XVII., 1863, 155).
Na tri vzgojna področja je polagal posebno važnost
Najprej na narodno vzgojo, ki jo je ogrožala nemška šola. Sam je tako vnel ogenj ljubezni do materinščine v sebi, „da ga tudi najhujši vihar sovražnih napadov ugasiti ni več mogel” (138). Kot bogoslovec je bil prvi učitelj slovenščine v semenišču (143). Kot spiritual je ustanavljal nedeljske slovenske šole” po raznih krajih, kot protiutež tuji nemški šoli. Navajal je mladino k slovenskemu petju in slovenski molitvi, pisal zanjo slovenske knjige. Prvo je moral sam založiti, ker ni našel založnika, češ, ker „slovenskih knjig nihče ne kupuje” (152). Budil je v starših, učiteljih, duhovnikih ljubezen do ..pravilne in lepe slovenščine” (150), ki so jo posredovali malemu in mlademu rodu.
Drugo vzgojno področje odločilne važnosti je vzgoja v pravi miselnosti, v pravih nazorih. Z drugo besedo: v veri. Prav v pastirskem listu ob preselitvi škofovskega sedeža v Maribor (z dne 1. sept 1863) je zapisal kakor za nas in naš čas: »Dobri Bog je nam Slovencem še ohranil svete vere pravo luč; ni nam še zatemnelo, hvala Bogu, prave modrosti jasno oko. Ohranimo zvesto in varno svete vere dragi dar; branimo svete katoliške vere nauk, kakor zvezdo svojih oči!” V svetu tuje, krive modrosti velja to za nas vse, posebej Še za mladi rod.
Končno pa je še vzgoja za pravo življenje, iz trdnega notranjega verskega prepričanja in ne iz zgolj tostranske, celo materialistične usmerjenosti. Težko je v sodobnem ozračju dosledno in v vsem živeti po božji zamisli in volji, a je potrebno, edino zares potrebno. Navajati notranje mladino v to je najtežja vzgoja, a najnujnejša. V istem pismu je zapisal Slomšek učiteljem: »ličite deco brati gladko, pisati čedno, pa še bolj skrbno — pravično živeti”, še bolj skrbno — tudi danes! Vse vzgojne sile je treba pravilno in smotrno uravnavati: dom, šolo, organizacije, verska sredstva, da s skupnimi močmi otmejo mladino kvarnega vpliva skvarjenega življenja, »Materin nauk je deci juternja zarja... Pa tudi oče ne pozabi, da te je Bog otroku za prvega učitelja dal... Očetov nauk je deci juterno sonce”.
»Blagor otrokom, ki imajo skrbne, bogaboječe starše; rasli bodo kakor sadunosno drevje..., ki rodi obilno sadu v svojem času”.
Začeli so graditi ..Podjunsko železnico"
Minuli torek se je slovesno in uradno začela gradnja Podjunske železnice. Na razmočenem travniku za skladišči Zadruge v Pliberku je prometni minister VValdbrunner zasadil prvo lopato in s tem dal znak inženirjem in delavcem, da začno delati s polno paro. Na slovesnost je prišlo mnogo odličnih gostov z Dunaja in Celovca, med njimi tudi deželni glavar g. Ferdinand W e d c n i g.
Slovesnost je bila rojena pod nesrečno zvezdo, kajti vreme je bilo slabo in pri vabilih so prireditelji prezrli marsikaterega odličnika, ki bi kljub slabemu vremenu rad prišel in še raje govoril. In glej zlomka, prezrli so več ali manj zaslužne može — zgolj iz nasprotne stranke. Časopisje Ljudske stranke (OeVP) je bilo hudo, ker ni bil povabljen finančni minister Kamitz, ki je za železnico dal potrebne milijone, nadalje so bili na programu razni prominentni socialistični govorniki z ministrom Waldbrunnerjem, deželnim glavarjem Wedenigom in poslancem Su-chanekom na čelu, a noben predstavnik OeVP ta dan ni prišel do besede. Zlobni slučaj pa je hotel, da je prišel do besede deželni svetni Rader (FPOe), čigar barva ni rdeča, ampak neka druga, čeprav obledela. Kot pristojni referent za železniške zadeve pri deželni vladi je imel pravico, da govori.
Tako se je slovesnost sloge razvila v strankarski prepir. Prireditelji so pred odličnimi gosti in zbranim ljudstvom iz okolice, ki je potrpežljivo stalo okrog klopi za goste, odgovarjali na časopisne očitke. Predstavnik ministrstva, ki je igral vlogo neke vrste ceremonjerja, je podrobno naštel, kdo je vse bil vabljen in pozdravil tudi tiste, ki so prišli. Pa že pri tem se mu je zgodil neprijeten spodrsljaj — ne prvi, kot se je pozneje izkazalo. Med množico višjih in nižjih predstavnikov je pozabil pozdraviti prisotnega vojaškega poveljnika polkovnika Holzingerja, pač pa je pozdravil take, ki jih sploh ni bilo.
Poslanec Suchanek, ki je izjavil, da je prišel na prireditev kot predstavnik železničarjev, je na očitke, češ čemu on govori, ko za Podjunsko železnico sploh nima nobenih zaslug, odgovoril, da če je moč o kakih zaslugah govoriti, gredo te brez dvoma prebivalstvu obmejnega ozemlja.
ki je potrpežljivo čakalo in vedno znova neomajno držalo svojo zvestobo Avstriji.
Deželni glavar g. Wedenig je podal zgodovino naporov za železniško zvezo med Podjuno in Labotsko dolino in segel tudi nekoliko v svoje osebne spomine v razdobje zadnjih 40 let. Izrazil je željo, da bi naj nova železnica, ki bo dolga 17 km in vezala Pliberk s St. Pavlom, služila prebivalstvu obmejnega ozemlja.
Gradbeni svetnik ing. Hopfgartner, ki vodi dela na progi, je podal tehnično-gospodarsko plat projekta, med katerim sta naj zanimivejša veliki železobetonski most čez Dravo ter poldrugi kilometer dolgi predor (tunel). Glede denarnih sredstev ni bilo slišati nobenih točnih številk, pač pa gredo v stotine milijonov. Pač pa so železniški strokovnjaki — uporabljajoč najmodernejše tehnične metode, že izračunali, da bo potem, ko bo proga povsem gotova, prinašala avstrijskim državnim železnicam vsako leto 9 milijonov šil. — izgube. Pa železnice, ki so izgube itak vajene, bodo tudi to prenesle.
Kot »umetniški vložek« je bil dvogovor žavbrne dečve Kriste in pridnega pobiča Francija, ki sta se pogovarjala o novi železnici tako nekako kot Andrejček in Barbka v znani Prešernovi pesmi, v narečju — toda nemškem! Povedala bi naj občutke in mnenje prebivalstva. Toda to je stalo o-krog barake in se razgovarjalo — slovensko.
S slovesno ministrsko zasaditvijo lopate v razrahljano in razmočeno zemljo se je gradnja Podjunske železnice začela. 40 let je bilo treba čakati na ta začetek, a pravijo, da jo bodo končali hitreje, v štirih letih, pravijo ...
In ko je bilo vse končano se je zopet oglasil ceremonijer iz Dunaja: Prebivalstvo naj počaka, da odidejo najprej častni gostje. — Saj je itak navajeno čakati.
Rekordna proizvodnja električne energije
Rekordno proizvodnjo električne energije je dosegla družba »Avstrijske dravske elektrarne« (Oesterreichische Draukraft-werke AG.) in sicer 217,570.000 kWh. Je to največja mesečna proizvodnja tega največjega energijskega podjetja v Avstriji. Posamezne elektrarne so proizvedle naslednje količine: Žvabek 24,210.000 kWh, Labud 9,990.000 kWh, Reisseck-Kreuzeck
23.070.000	kWh, Muhldorf 120.000 kWh, kalorična centrala v št. Andražu skupno
95.970.000	kWh in v Voitsfbergu 64,210.000
kWh. — Kalorične centrale, ki so morale vskočiti posebno ob nizkem stanju Drave, so v mesecu novembru porabile 177.000 ton rjavega premoga, od tega 100.000 ton iz Labotskih premogovnikov. V mesecu novembru je bila dosežena tudi največja dnevna proizvodnja električne energije v iznosu 9,420.000 kWh. Potrebe Koroške znašajo dnevno 2 milijona kWh. Vsak dan se porabi v Avstriji 28 milijonov kWh, h katerim prispevajo »Dravske elektrarne« takorekoč levji delež.
Ameriški stric Ike s svojimi vedno dolarjev lačnimi paglavci v Evropi, Afriki in Aziji.
OBJAVA
V torek, dne 15. decembra 1959, je na Državni realni gimnaziji in gimnaziji za Slovence v Celovcu v času od 13. do 16. ure »Dan staršev«. Starši imajo priložnost, da se z vsemi profesorji po-razgovorijo o učnih uspehih svojih o-trok. Tokrat bo tudi šolski zdravnik navzoč in bo tako dana tudi priložnost posvetovanja z zdravnikom.
Ob 16. uri je občni zbor »Združenja staršev«.
Ravnateljstvo
-KRATKE VESTI —
Kruppu menda ne bo treba prodati železarn, kot mu je bilo naloženo po zmagovitih zavezniških silah takoj po vojni. Takrat so zavezniki hoteli razbiti ta največji nemško železnoindustrijsko podjetje, ker je bilo tudi v obeh svetovnih vojnah glavni izdelovalec orožja za nemške osvajalne pohode po Evropi. Toda Krupp je s prodajo odlašal in trdil, da »ni mogel« najti kupca. Res pa je, da podjetje sploh ni hotel prodati. Sedaj je mednarodna komisija sedmorice sprejela Kruppove izjave ter sporočila vladam, da v današnjih razmerah nihče nima toliko denarja, da bi Kruppa mogel kupiti. Tako podjetje Krupp ostalo najbrž v rokah rodbine Krupp.
V Avstriji je 75.692 rentnikov-kmetov, poroča APA z Dunaja. Največ starih kmetov uživa rento na Štajerskem in sicer 11.987, na Koroškem jih je 5204, ostali pa so na Dunaju, Nižji in Gornji Avstriji in Gradiščanskem. V letošnjem letu je bilo vloženih 19.076 zahtevkov za dodatno kmetijsko rento.
Velikanski jez elektrarne se je podrl v bližini kraja Malpasset v Južni Franciji. Nad 50 milijonov kub. metrov vode je zgrmelo v dolino, rušeč vse, kar je srečalo na svoji poti. Doslej je bilo naštetih 500 mrtvih, vendar računajo, da se bo sčasoma število znatno zvišalo. Gmotne škode še niso mogli preceniti. Najhuje je trpelo mestece Frejus, kjer sedaj v nižjih legah še stoji po ulicah voda 40 cm visoko. Nenadoma nastopivše deževje je položaj še poslabšalo, novo nevarnost pa tvorijo tudi nemške mine iz zadnje vojne, ki so jih deroči tokovi iztrgali iz -zemlje in jih sedaj nosijo s seboj. Francoska vlada je uvedla preiskavo o vzrokih nesreče.
Mraz je zahteval 93 žrtev v Severni in Vzhodni Evropi, kamor je vdrl hladni val iz Sibirije ter sedaj prodira proti središču našega kontinenta. Največ žrtev so povzročili viharji, pri katerih je veter pihal z naglico do 200 km na uro, posebno na odprtem morju. Zaradi viharjev so številne ladje v severnih morjih zašle v težave in morale klicati pomoč z oddajanjem znamenitega signala SOS (po angleško Save Our Souls — po naše: Rešite naše duše).
Oster napad na pravoslavno cerkev v Rusiji je objavila pred nekaj dnevi »Pravda«, uradno sovjetsko glasilo. Neki prof. A. Osipov, svojčas redni profesor za svetopisemske vede na pravoslavni Duhovni akademiji, piše, da je »Odpoved veri edina pravilna pot za sovjetskega človeka.« V članku obtožuje svoje nekdanje kolege na akademiji, da s svojim delovanjem onemogočajo »znanstveno pojasnjevanje življenjskih pojavov«, ki jih izvaja komunistična stranka in zavajajo ljudstvo v nezdravo mistiko. Obtožuje tudi pravoslavno duhovščino, da iz »intrigami« spodbija tla uradni brezbožniški propagandi in napoveduje o tem nova odkritja. Od leta 1943, ko je Stalin ustavil odprto preganjanje vere, v sovjetskem časopisju ni bilo brati tako ostrih napadov na vero. Morda je to uvod v novo preganjanje.
Politični teden
Po svetu ...
Eisenhovver na potovanju okoli sveta
Že več tednov prej napovedano potovanje predsednika Eisenhovverja po zavezniških prestolnicah Evrope, Afrike in Azije se je začelo minuli teden. Preden je ameriški državni predsednik stopil na krov svojega najmodernejšega reakcijskega le-tala, je dejal, da je namen njegovega potovanja utrditev miru na svetu, predvsem pa hoče svet prepričati, da si Amerika iskreno želi mir. Nato so zabrneli motorji, velikanski aluminijasti ptič se je dvignil in se po poletu preko Atlantskega oceana čez pičlih 10 ur usedel na letališču Ciampino v Okolici Rima: Smejočega in dobro razpoloženega Eisenhowerja so sprejeli najvišji dostojanstveniki Italije s predsednikom Gronchijcm na čelu. Takoj nato so se začeli pogovori med ameriškimi in italijanskimi državniki. Značilno je, da je prihod ameriškega predsednika v Rim pozdravil celo komunistični tisk in poudarjal njegove miroljubne izjave. Vendar je zaključni komunike razgovorov med Eisenhowerjem in italijansko vlado komuniste razočaral, kajti govori sicer o ohranitvi miru, o razorožitvi, v isti sapi pa o Atlantskem paktu, ki je komunistom hujši kot trn v peti. Združene države in Italija soglašata v mnenju, da je prav Atlantski pakt, h kateremu obe državi pripadata, najmočnejše jamstvo za ohranitev miru. Atlantski pakt pa je predvsem vojaško-po-litično zavezništvo in njegov bistveni sestavni del je »atlantska armada«, ki ga sestavljajo oddelki držav - članic pod skupnim poveljstvom ameriškega generala Gruentherja. Torej: če hočeš mir, bodi pripravljen na vojno.
Eiscnhower pri papežu
Ob koncu svojega rimskega bivanja je državni predsednik Eisenhower obiskal tudi sv. očeta Janeza XXIII. Vrhovni poglavar največje verske skupnosti človeštva je sprejel vrhovnega predstavnika najmogočnejše in naj bogatejše države na svetu. Pogovor med obema je bil zelo prisrčen in papež Janez XXIII. je pohvalno omenil napore v zadnji vojni zmagovitega generala za ohranitev miru na svetu.
Eisenhowcrjeva pot je dolga in težka
Potem se je Eisenhowerjevo letalo zopet dvignilo in poletelo v Turčijo. Sprejem v Rimu je bil lep, v Ankari pa naravnost mogočen. Turčija meji na Sovjetsko zvezo in predstvalja enega najmočnejših stebrov zapadnega Obrambnega sistema. Obenem je pa tudi na najbolj izpostavljenem položaju. Zato je s toliko večjo vnemo Turčija ob tem obisku iz Amerike poudarila atlantsko solidarnost. In to ne brez vzroka. Kakor rad vsakdo verjame, da hoče Eisenho-ver s svojim potovanjem utrditi mir, je pa po drugi strani tudi res, da so ga napotile na naporno potovanje nujne potrebe današnjega mednarodnega položaja.
Takozvana »odtaja« odnošajev med Vzhodom in Zapadom je sicer prinesla nekoliko pomirjenja v svetovno politiko, ima pa tudi svoje nevarnosti. Doslej je namreč v dobi hladne vojne zapadnemu taboru dajal trdnost prav »mraz« v mednarodnih odnosih, kajti to, kar vsako zavezništvo najbolj skupaj drži, je skupni nasprotnik. Sedaj pa se zapadni tabor nahaja nekako v položaju drsalca, ki ga zaradi odjuge sicer ne zebe več in mu ni biti treba tako močno oblečen, toda njegova trdna podlaga — led pod njim se zaradi odjuge tudi taja. Zadeva je v toliko bolj nevarna, ker še ni s prav ničemer dokazano, da se je skupni nasprotnik, t. j. Sovjetska zveza odrekla svojim naklepom, prav posebno pa načrtov osvojiti si nove postojanke v Afriki in Aziji na račun Za-pada. Sklep o vrhunski konferenci, na kateri bodo udeležene samo nekatere velesile, je pa pri ostalih manjših državah vzbudil tudi nezaupanje, da jih utegnejo »veliki« uporabiti kot drobiž za medsebojne kupčije. Tudi te dvome in sume skuša sedaj Eisenhower razpršiti, in kakor kaže, mu je to v Rimu in Ankari dobro uspelo. Njegova nadaljnja pot ga vodi v Karači, prestolnico Pakistana, Kabul, prestolnico Afganistana, New Delhi (Indija), Teheran (Perzija) in Rabat (MarOk). Izpustil pa je Beograd (Jugoslavija), čeprav je po glasovih jugoslovanskega tiska videti, da bi tak obisk bil zaželen.
Potni program in problemi, ki jih bo Eisenhcnver na tej poti srečaval, niso ne enostavni in ne lahki. Za novi važni spopad za »zeleno mizo« na »vrhuncu« mora biti zapadni blok zopet enoten, vsaj glede najvažnejših zadev in to danes še ni.
Vzhodni tabor zbran v Budimpešti
Minuli teden se je v Budimpešti zaključil kongres madžarske komunistične stranke, ki ga je s svojim Obiskom počastil sam »veliki brat«, sovjetski ministrski predsednik in generalni tajnik boljševiške stranke Nikita Hruščev. Kongres sam po sebi je skorajda brez pomena, kajti ves svet še ve, kako se je leta 1956 madžarska komunistična stranka ob prvih znakih splošnega upora razblinila v nič. Pač pa je pomemben zaradi tega, ker je na njem Hruščev nekoliko razkril svoje namene. Dočim se na zapadu prepirajo Angleži na eni ter Francozi in Nemci na drugi strani o pravilnosti oz. nepravilnosti politike večje »prožnosti«, pa je na Vzhodu vsem jasno, da od tega kar imajo, ne popustijo niti za pedenj. Hruščev je sicer govoril o »sporazumnih rešitvah« mednarodnih zadev, toda obenem je grozil, da bo Sovjetska zveza sklenila separatno mirovno pogodbo naravnost z vzhodno Nemčijo, če ne bo moč doseči z Zapadom sporazuma o berlinskem vprašanju in glede mirovne pogodbe za vso Nemčijo. V luči teh izjav postaja za-padna »prožnost« res dvomljiva, ker bi le še povečala sovjetske apetite in drznost komunistov v zapadnoevropskih državah.
Kar se tiče zunanje enotnosti sovjetskega bloka, ima Hruščev mnogo lažje stalijče kot Eisenhower, kajti ta enotnost na Vzhodu temelji na svojetski politični in vojaški moči, skratka na nasilju, dočim mora Amerika svoje zaveznike več ali manj zlepa prepričati, da drže skupaj. Se pa razume, da je vzhodna, na sili temelječa enotnost mnogo manj odporna za razne pretreslja-je, kajti kakor hitro bi sila iz kakršnih koli razlogov odjenjala, bi te enotnosti ne bilo
Zimo, ki bo po vremenskih napovedih zelo mrzla, smo začeli v mednarodni politiki z — odjugo. Vprašanje pa je, če tudi v politiki morda prevlada sibirski mraz, ki te dni že pritiska iz vzhoda proti zapadu.
... in pri nas v Avstriji
Bojno razpoloženje v parlamentu ...
V	državnem zboru so se nadaljevale razprave o državnem proračunu. Tiskarne' bodo imele precej dela, da natisnejo ploho besedi, ki je prišla iz ust poslancev. Končno pa je bil rezultat povsod isti, predlogi vlade — to je koalicijskega odbora so bili ob glasovanju kljub raznim dodatkom in dopolnilom, ki so bila iznešena v debati — nespremenjeni sprejeti. Koalicija ima svojo moč — kot noč. In treba je reči, da je bilo tudi marsikaj zanimivega slišati. Razni poslanci so obravnavali probleme avstrijskega in evropskega gospodarstva, drugi so se zopet bavili s kulturnimi problemi, pri katerih je bilo posebno poudarjeno, da manjka po vsej Avstriji šolskih poslopij.
V	tej zvezi je koroški poslanec dr. Weiss navedel primer koroške deželne vlade, ki namesto, da bi šolska poslopja gradila, jih podira. Resnici na ljubo je treba povedati, da gre za eno poslopje, namreč za staro realko v kolodvorski ulici, ki se je morala umakniti politično spornemu projektu 12-nadstropne »pisarniške palače«, v katere višjih nadstropjih bodo nameščeni uradi koroške deželne vlade, dočim bo v pritličju in prvem nadstropju veleblagovnica Konzuma (GOC). Se razume, da je naslednji dan koroško socialistično glasilo takoj odgovorilo, da je bilo po vojni na Koroškem zgrajenih 100 šol. To je seveda tudi res. Da so bile vse zgrajene iz davčnega denarja, ni nihče rekel, tudi tega ni nihče povedal, koliko šolskih poslopij še manjka in koliko je učnih zavodov, ki morajo zaradi pomanjakanja imeti popoldanski pouk.
Tudi pri tej debati je prišlo na dan marsikaj skorajda neverjetnega. Kot je bilo pričakovati, so rjavo pobarvani »svo-ibodneži« (FPOe), med katerimi so nekateri taki, ki so odločilno sodelovali pri uničenju svdbode v času nacizma, zopet sprožili koroško manjšinsko vprašanje. Med drugim se je oglasil k besedi zunanji minister dr. Kreisky, ki je najprej izjavil, da se strinja z dr. Gredlerjem (poslancem rjavkaste FPOe), da »gre pri Južnih Tirol-
cih za strnjeno, na zaključenem ozemlju živečo manjšino, dočim živi manjšina na Koroškem raztresena po raznih vaseh.« Gospod minister, ki je letos poleti bival na Koroškem, namreč v Sekiri ob jezeru, bi si bil položaj gotovo lahko bolje ogledal in mu res ne bi bilo treba le pritrjevati trditvam dr. Gredlerja, kot da ne bi vedel s kakim namenom ljudje rjave preteklosti take trditve postavljajo. Spričo tega tudi njegova izjava, da je tudi tej manjšini (v kolikor jo priznava tudi dr. Gredler) treba priznati vse pravice, ostane za sedaj le izjava. Dr. Gredler je seveda tudi postavljal stare teorije o Slovencih in Vindišarjih. Odgovoril mu je takoj socialistični poslanec dr. Neugebauer, ki je nekajkrati pokazal precejšnje stvarno razumevanje za položaj Slovencev. Se 3. decembra je izjavil: »Vindišarji so stvaritev ljudi, ki nimajo niti pojma o zgodovini.« Razvila se je vroča debata, v katero je poseglo več poslancev, med njimi seveda tudi znani dr. Weissmann (OeVP), ki so očitali dr. Neu-gebauerju »nepoznavanje zgodovine«. In glej naslednjega dne, to je 4. dec. je ta podal že novo izjavo, ki jo posnemamo po agenciji APA: »Ponovno je poudaril, da označba »Windisch« nikakor ni iz zraka vzeta, temveč, da v resnici označuje del južnokoroškega prebivalstva, ki se poslužuje nekega mešanega jezika in pošilja svoje otroke v nemške šole.« Menijo, da je dr. Neugebauer ja pripravil k tej vratolomni spremembi nazorov namig iz Koroške. K temu spada samo še udarni naslov nekega časnika: »Socialisti podpirajo zagotovitev pravic manjšin«. Res je, ampak zaenkrat le na Južnem Tirolskem...
»Dunajski memorandum« bo izvršen
Kljub sporom v parlamentu pa je razmerje med obema vladnima strankama še kar normalno, kar kaže dr. Pitterman-nova izjava na radiu, da je glede zunanje politike treba na vsak način ubirati skupno pot. Napovedal je nadalje, da je bil med obema strankama dosežen sporazum za izpolnitev takozvanega Dunajskega memoranduma glede povračila petrolejskih vrtalnih podjetij in rafinerij družbam, ki imajo sedež na Zapadu (Franciji, Veliki Britaniji in Ameriki). Ta podjetja so nacisti ob vkorakanju v Avstrijo enostavno prevzeli in močno ražširili, po vojni so pa ostala v sovjetski okupacijski coni, ter so jih Sovjeti še povečali. Ob državni pogodbi so zopet prešla v avstrijsko posest. Za povečanje naprav v času sovjetske okupacije je morala Avstrija plačati odkupnino Sovjetom, obenem pa je morala zapadnim zaveznikom obljubiti, da bo prizadetim družbam povrnila imovino, ki so jo te družbe posedovale leta 1937. Socialisti so predlagali, da namesto tega za plačilo zmerne odškodnine, dočim so bili pri OeVP mnenja, da je treba ugoditi prizadetim družbam, ki zahtevajo povračilo naprav v naturi. Tako se je tudi tukaj razvnel stari spor glede meje med podržavljenimi in privatnimi podjetji, kajti vrnitev v naturi bi v resnici pomenila re-privatizacijo. Zato se je zadeva tako dolgo vlekla. Petrolejske družbe so po svoji strani pritisnile na ameriško vlado, ki izvršuje sedaj pritisk na Avstrijo s tem, da zadržuje dovoljenje za uporabo več milijard šil. iz takozvanih ostankov šilingovih fondov Marshallovega plana. Gre za izkupičke za blago, ki ga je Amerika podarila avstrijski vladi, ta ga pa je potem na notranjem trgu prodajala po določenih cenah. Izkupički pa so se potem nabirali v posebnih fondih, ki jih sme avstrijska vlada uporabiti samo s pristankom Amerike. V glavnem so ti fondi namenjeni za nizko-obrestna posojila za gospodarske investicije. Ker bi bil fa denar zelo prav prišel avstrijskemu gospodarstvu, 'postajajo socialisti sedaj nekoliko mehkejši glede izvršitve Dunajskega memoranduma.
— in pri nas na Koroškem
Kar se je v velikem dogajalo na Dunaju glede državnega proračuna, se je v malem odigralo tudi v koroškem deželnem zboru. Potem, ko je vlada (- tudi koalicijska) soglasno sprejela deželni proračun in ga predložila deželnemu ljudskemu zastopstvu, je v proračunskem odboru moralo priti do nesoglasij, kajti tri dni in pol so možje pod predsedstvom g. Ritscherja sejali. V zadnjem trenutku pa je vendarle zmagal duh koalicije (ali pa povelje od zgoraj), da so sc zedinili in proračun, o katerem smo poročali zadnjič, sprejeli — zopet soglasno. Na misel nam prihaja tista pesem: Tri dni in pol, ne gremo še domov...
SLOVENCI
dama in p o metu
Msgr. Jezernik, trojni doktor
Konec novembra je na italijanski državni univerzi v Rimu bil promoviran za doktorja prava msgr. Maksimilijan Jezernik, podravnatclj papeškega zavoda za misijonske duhovnike „Propaganda Fide”. Profesorji so mu prisodili najvišjo oceno, to je odliko s pohvalo. Msgr. Jezernik je že prej dosegel na cerkveni univerzi doktorata iz modroslov-ja in misijonologije. Po rodu je mladi monsignor iz mariborske škofije in je med drugo svetovno vojno kot pregnanec, kajti nacistični režim je leta 1941 razpustil mariborsko bogoslovje, nadaljeval in dovršil svoje bogoslovne študije v Rimu, kjer je bil tudi posvečen v mašnika. Odličnemu rojaku, ki se poleg svojega obširnega znanstvenega in vzgojnega dela tudi živo zanima za slovenske zadeve, iskreno čestitamo!
Pevsko tekmovanje v Gorid
V	nedeljo dne 29. novembra je Zveza katoliške prosvete v Gorici izvedla lepo uspelp pevsko tekmovanje včlanjenih društev, na katerem so nastopili mešani in moški pevski zbori. Udeležba je bila jako dobra. Nastopili so mešani zbori iz. Pevme, Rupe in števerjana. Nadalje so se pomerili moški zbori iz Jazbin, števerjana, št. Mavra in goriški oktet Planika. Izven tekmovanja je nastopil še mešani zbor društva „Lojze Bratuž” iz Gorice pod vodstvom prof. Fileja.
Razsodišče, ki so ga tvorili prof. dr. Zorko Harej, prof. Marica Zupančičeva, č. g. Dušan Jakomin, prof. dr. Iva Hrovatin, prof. Lojzka Bratuževa in prof. Mirko Filcj, je prisodilo prvo nagrado za mešane zbore in sicer bronasto plaketo, ki predstavlja svetovno slavnega slovenskega polifoničnega skladatelja Jakoba Gallusa-Petelina, zboru iz Števerjana. Med moškimi zbori pa si je pridobil prvo mesto oktet Planika in tako postal lastnik lepega pokala. Tekmovanje je pokazalo, da zborovsko petje med goriškimi rojaki lepo napreduje, kajti povečalo se je število zborov, kakor tudi število pevcev v posameznih pevskih skupinah. Nadalje je bilo zaznatno tudi kakovostno izboljšanje.
Smrt blage slovenske matere
V	Chigwelly, Essex, na Angleškem je nedavno umrla v starosti 79 let gospa Marija Žebot, ki je preživljala svoj življenjski večer daleč vstran od slovenske domovine pri hčeri Anki, množeni z angleškim profesorjem Stuttardom. Pokojnica je bila soproga slovenskega politika, državnega poslanca in mariborskega podžupana Franja Žebota, ki je pred koncem zadnje vojne umrl v koncentracijskem taborišču Dachauu, kamor so ga bili nacisti odpeljali takoj leta 1941, ko so bili zasedli Maribor. Rajna je bila po rodu iz Svečine v Slovenskih goricah. Njen zakon s Fr. Žebotom je Rog blagoslovil s 6 otroki, ki jim je vsem dala krščansko vzgojo, kot so jo mogle dajati samo naše pristne kmečke matere, kajti kljub visokim pložajem, ki jih je zavzemal njen pokojni soprog v slovenskem javnem življenju, je gospa Marija ostala vedno skromna in ljubeča žena in mati, kot je nekoč o njej dejal pokojni dr. Alojzij Kuhar, ki jo je za časa svojega bivanja v Angliji večkrat obiskal.
Duhovno tolažbo v njenih zadnjih življenjskih urah ji je nudil dušni pastir Slovencev na Angleškem č. g. župnik Ignacij Kunstelj. Na zadnji poti so jo poleg lepega števila slovenskih rojakov, ki žive na Angleškem, spremili še hčere Anka ter Mara, ki je prišla iz Maribora, in Dora, ki živi v Londonu, iz Kanade pa je prihitel sin Jože. V Ameriki živeča sinova dr. Ciril, ki je profesor na Gcorgetown Univerzi v VVashingtonu in dr. Franček, ki živi v Kaliforniji, pa se zaradi oddaljenosti pogreba nista mogla udeležiti.
Njena življenjska pot ni bila posuta s cvetjem, toda trpljenje, posebno pa preizkušnje begunstva je prenašala s krščansko vdanostjo. Sedaj je dotr-pela in odšla po zasluženo večno plačilo!
Kako gleda Slovenec Antarktiko
V	Buenos Airesu (Argentina) je ondotno Slovensko planinsko društvo priredilo predavanje, na katerem je govoril g. Dinko Bertoncelj, mladi slovenski športnik in planinec, o Antarktiki, tem še v znatni meri neraziskanem kontinentu pod večnim ledom. Predavanje so spremljale zanimive slike, ki jih je predavatelj sam posnel, kajti pravkar je bil po dveh letih bivanja na neki raziskovalni postaji argentinske vlade na Antarktiki prispel na dopust v Buenos Aires. G. Bertoncelj je pred več leti bil član argentinske ekspedicije v Himalaji ter je svoja doživetja opisal v knjigi „Daulaghiri”, po unenu nad 8000 metrov visokega vrha, ki ga je doslej zaman napadalo pol ducata planinskih ekspedicij iz Evrope in Amerike. Po povratku iz Himalaje mu je argentinska vlada ponudila sodelovanje pri raziskavah Antarktike. P« rodu pa je g. Bertoncelj Gorenjec in se je po letu 1945, po nekaj časa begunstva na Koroškem, odselili v Argentino.
Usada UiMetjeviU ftam§aw/
Bilo je dne 1. oktobra 1946. Skozi ozka vrata so pripeljali v razpravno dvorano miimberške sodne palače drugega za drugim kot glavne vojne zločince voditelje Tretjega Reicha, da po naglavnih slušalkah slišijo sodbo. Med njimi sta bila tudi nekdanja pokrajinska namestnika, tako-imenovana >Gauleiterja«, Fritz Sauckel iz Turingije in Julius Streicher, vodja pokrajine Frankovske.
Ameriški stotnik nemškega porekla Wol-fe Franck prestavlja počasi: »Na podlagi obtožbe, ki je dokazana, vas Mednarodno vojaško sodišče obsoja na smrt na vešalih!«
Sauckel in Streicher sta bila poleg državnega mladinskega voditelja in kasnejšega Hitlerjevega namestnika na Dunaju, Baldurja von Schiracha, prva »Gauleiter-ja«, ki sta se morala zaradi svojih dejanj pod Hitlerjem zagovarjati pred mednarodnim sodiščem. Trinajst njunih tovarišev se je odtegnilo temu sodstvu s samomorom — nekateri pri vkorakanju zaveznikov v njihove pokrajine, drugi v jetniški celici.
Nekateri so se sodili sami
Tako so se sami sodili Josef Biirckel, namestnik v Palatinatu in Posarju, Joachim Eggeling v Halle-Merseburgu, Paul Giesler na Gor. Bavarskem, Joseph Goebbels v Berlinu, Konrad Henlein v Sudetski deželi. Karl Holz na Frankovskem, Hugo Jury v Nižjeavstrijskem, Alfred Mayer na Severnem Westfalskem, Wilhelm Murr na Wiirt-temberškem, Gustav Simon v Mosellandu, Jakob Sprenger v pokrajini Hessen-Nassau, Otto Telschov v Hannovru in Josef Ter-boven v Essenu.
Najpomembnejši samomorilec je bil pač dr. Paul Joseph Goebels, gauleiter v Berlinu in državni minister za propagando, v zadnji tretjini vojne tudi generalni pooblaščenec za totalitarni vojni napor. Dne 29. aprila 1945 je dal postreliti svojih petero otrok, nakar se je s svojo ženo Magdo nekje v severnem Berlinu zastrupil. Njegovo truplo so sežgali.
Enega od pokrajinskih namestnikov, ki jih je bilo skupaj 44, so likvidirali njegovi lastni bivši prijatelji. Bil je to Fritz Wacht-'ler iz Bayreutha. Ko so se njegovi prestolnici bližali prvi ameriški oklopni avtomobili, je sklenil pobegniti. V bližini Weil-heima na Wiirttemberškem ga je izsledil njegov namestnik Ruckdaschel in ga izročil enemu od mnogih prekih sodišč tistih dni. SS-ovski sodniki so hitro sodili in Wachtler je padel pod kroglami eksekucijskega voda v gozdu pri Herzogenauu.
Potopiti se v množici neznanih ljudi! To je bil končni cilj številnih nacističnih namestnikov v zmešnjavah zloma. Otto Hell-muth, zobozdravnik in vodja okrožja Main-Franken, se je udinjal v Bassumu pri Bremenu kot pomivalec krožnikov. Ameriški
zasledovalci so ga odkrili šele dve leti pozneje, konec maja 1947. Ameriško vojaško sodišče ga je zaradi udeležbe pri streljanjih zavezniških vojakov obsodilo na smrt. Smrtno kazen so pa spremenili v dosmrtno ječo. Dne 18. junija 1955 so pa Hellmutha izpustili iz Landsberga.
Najspretneje se je prikril pač Baldur von Schirach, ki je bil na koncu vojne namestnik in komisar za obrambo Dunaja. Pred Rusi jo je popihal v Sclrvvaz pri Innsbrucku, kjer se je pojavil pod imenom Richard Falk. Spretno raztrošene vesti so vedele povedati, da so Dunajčani Schiracha obesiti na mostu v Floridsdorfu. Tako je upal, da bo lahko začel novo življenje.
In Schirach je res začel novo življenje. Celo napredoval je, in sicer pri zmagovitih Američanih, ki so Richarda Falka, kateri je govoril več jezikov, nastavili za tolmača. Potem je pa Schirach alias Falk zvedel, da so obtožili v Niirnbergu Hitlerjevo mladino kot zločinsko organizacijo In pisal je vojaški vladi usodno pismo, v katerem se je sam predal mednarodnemu sodišču v Niirnbergu. Dobil je 20 let zapora in to kazen še sedaj prestaja v Spandau-u. naj dražjem zaporu na svetu.
Zelo nenavadno se je skril tudi »voditelj Frankov« Julius Streicher. Naselil se je v Waldringu pri Berchtesgadenu kot umetniški slikar. Streicherja, ki ga je kasneje niirnberški sodni psihiater označil za najmanj inteligentnega med vsemi obtoženci in ki si je pridobil dvoumen sloves kot zbiralec pornografskih del ter kot najglasnejši hujskač proti Židom; tega Streicherja je popolnoma slučajno odkril neki ameriški major. Major Henrv Blitt je hotel kar mimogrede popiti kozarec mleka v novem Streicherjevem domu. Pri tem je dejal bradatemu slikarju: »Vi ste pa zelo podobni Streicherjul« Streicher je prebledel in odvrnil: »Kako pa vesto to?« Izda! se je sam. Medtem ko je umrl Streicher z glasnim »Heil Hitler!« klicem, so bile zadnje Sauckelove besede pod vislicami: »Visoko cenim ameriške častnike in vojake, ne cenim pa ameriške justice!«
Smrt na vežallh - konec tisoiletnega rajha
Smrt na vešalih! Tako je končal v juniju 1947 v Landsbergu tudi Avgust Eigruber, namestnik na Gornjem Avstrijskem. Alberta Forsterja iz Gdanska so obsodili na smrt Poljaki. Tudi Arthur Greiser iz Warthe-landa je umrl leta 1946 na poljskih vešalih. Pred kratkim pa je bil obsojen na smrt Gauleiter Koch, krvnik na Poljskem med vojno. Mecklenburški Gauleiter Friedrich Hildebrandt je stopil pred vešala v Lansbergu v novembru 1948. Badenski Gauleiter Robert Wagner je umrl pod kroglami francoskega eksekucijskega voda, a Friedericha Rainerja, ki je gospodaril na
Koroškem in tudi v Trstu, so sodili Jugoslovani.
Martin Mutschmann iz Saške ni preživel ruskega ujetništva. Kot več njegovih tovarišev je tudi on še pet minut pred dvanajsto uro izdal samomorilen razglas, da bo velika nemška protiofenziva vrgla sovjetske vojske spet nazaj na vzhod. To je bilo 5. maja 1945. Dva dni kasneje je skušal pobegniti v neko lovsko kočo v gorah, toda Sovjeti so bili hitrejši. Med vsemi obtoženimi Gauleiterji sta priznala svojo krivdo le dva: Ernst Wilhelm Bohle, ki je vodil naciste v tujini, in Franz Schwede, namestnik na Pomorjanskem. Oba sta dobila le po pet let zapora.
Z obsodbo na prisilno delo so se končale tudi razprave proti devetim drugim bivšim pokrajinskim namestnikom.
Za pogrešanega veljata še danes Fritz Barcht iz Gornje Slezi je. Sled za Emilom Stiirtzom iz Brandenburške se je izgubila na Vzhodu.
1000 mark nagrade, ki so jih razpisali v oktobru 1948 za izsleditev pobeglega Franza Hoferja, ni mogel še do danes nihče vnovčiti. Nekdanji »namestnik dežele Tirolske« je bil interniran v Dachauu, pa je izkoristil ugodno priložnost in pobegnil. Od takrat ga ni več nihče videl. Govorijo, da živi pod drugim imenom kot delavec v Miinchenu. Lauterbacher, upravnik Južnega Hannovra, je ušel leta 1948 iz internacijskega taborišča Sandbostel. Sledil je svojemu štajerskemu tovarišu Siegfriedu Uebereiterju, ki je leto dni kasneje tvegal drzen skok čez žične ovire in pobegnil v pribežališče mnogih nacističnih prvakov: v Južno Ameriko.
Svabskemu gauleiterju Karlu Wahlu ni bilo treba bežati preko morja. Bil je najbolj nedolžen od vseh. Popolnoma nepomembna vloga, ki jo je igral pod Hitlerjem, mu je prinesla le eno leto prisilnega dela. On je tudi edini od vseh Hitlerjevih namestnikov, ki je objavil svoje spomine. Sedaj trguje s tekstilom.	Dr. O.
„P0D SVOBODNIM S0NCEM“
• • g	v v • • • fj	vv* •
izide a nunmusil in. fruneosauiL
Te dni se je medpotoma zglasil v Celovcu zopet neutrudni popotnik in razširje-valec slovenskih knjižnih del v velikem svetu, č. g. dr. Ferdinand Kolednik. Kot vselej, je tudi topot bil sredi svojih načrtov za prevode slovenskih književnih del v svetovne jezike. Po velikem uspehu z Jurčičevim »Jurijem Kozjakom«, ki bo kmalu preveden v skorajda ducat jezikov, mu je sedaj uspelo plasirati tudi največji slovenski zgodovinski roman, Finžgarjev »Pod svobodnim soncem«. Nemški prevod bo izšel pri založbi Habel v Regensburgu, ki je prevzela v svoj program za leto 1960 tudi Jurčičevega Desetega brata. Pravkar pa sta pri isti izložbi izšli Finžgarjevi noveli »Dekla Ančka« in »Strici«. Prva ima nemški naslov »Die Magd Anka«, druga pa (v isti knjigi) »Lucia und die Briider«. Prevod je dober in sočen.
Francoska izdaja »Pod svobodnim soncem« pa izide tudi prihodnje leto v Parizu. Pred kratkim je v Franciji šla v prodajo četrta izdaja »Jurija Kozjaka«, ki po njem rado sega staro in mlado. Tretjo izdajo je doživel italijanski »Jurij Kozjak«.
V angleščini pa je izšla zbirka Finžgar-jevig pridig »Sedem postnih slik«.
Dr. Kolednik pripravlja izdajo »Pod svobodnim soncem« v grškem in arabskem jeziku. Našel je že prevajalce in sicer bo grški prevod oskrbel katoliški grški duhovnik Diretsis, arabskega pa prestavlja liba-ndnski pater Farhat. Ker ne eden in ne drugi ne znata slovensko, se poslužujeta francoskega prevoda, ki ga je oskrbel dr. Kolednik. To bržkone niso vsi dr. Koledni-kovi načrti, toda čas brzo teče in kot običajno, se je moral naglo posloviti, mudilo se mu je že naprej ...
ŽUPANOVA ZADREGA
V zahodnofrancoskem mestu Dijonu so imeli te dni nenavadno zborovanje: kongres bivših francoskih pijancev, ki so se odvadili alkohola, ter tistih, ki so jim pri tej težavni nalogi pomagali.
Udeleženci so dva dni razpravljali o tem, kako človek postane pijanec, kako abstinent in kako je treba ravnati z ljudmi, ki so bolestno nagnjeni k čezmernemu uživanju močnih pijač. Poleg tega pa je to bil festival raznih dramatičnih priznanj in izpovedi.
Tako je nekdo od bivših pivcev pripovedoval na primer, kako se je njegov predstojnik v službi leta in leta trudil, da bi ga odvadil. Vsak večer, preden je šel z
dela, ga je oni poklical k sebi ter mu dal novo škatlico vžigalic. Moral je prižigati drugo za drugo, počakati, da so dogorele, ter pri tem reči: »Prisegam, da pojdem domov, ne da bi zavil v gostilno.« Očitno je to pomagalo, zakaj mož je pustil vino ter potem iz delavca napredoval v uradnika.
Prirejevalci kongresa so ponudili častno predsedstvo dijonskemu županu, znanemu kanoniku Kiru. Ta seve ponudbe ni sprejel in se tudi ni prikazal med zborovalci, zakaj Dijan je središče Savoje, ki prideluje ogromno vina in se župan ni hotel zameriti volilcem, katerih večina živi od pridelovanja in prodaje žlahtne kapljice.
FRAN ERJAVEC:	267
koroški Slovenci
(III. del)
V	takih okoliščinah sta postali Anglija in Rusija naravni zaveznici, a pridružil se jima je tudi premagani pruski kralj, ki je odklonil od Napoleona zahtevano premirje. Zato so začele Napoleonove armade takoj zasedati še vzhodne predele Prusije in zapadna ozemlja Rusije. Ko je zasedel dne 27. XI. Varšavo, se je pa odprlo s tem tudi poljsko vprašanje. Poljaki so namreč upali, da si bodo s pomočjo Francozov zopet nazaj priborili svojo izgubljeno državo, zato so se še oni uprli Prusom in Rusom. Toda niso bili niti med seboj edini in zlasti velik del sebičnega visokega plemstva si ni prav nič že-lel francoske osvoboditve, ki bi nujno prinesla tudi osvoboditev njihovih kmečkih tlačanov. Precej poljskih rodoljubov se je pa navzlic temu želelo pridružiti Napoleonu, ako bi jim ta obljubil vzpostavitev svobodne Poljske. Toda Napoleon se ni hotel vezati, ker se je bal, da bi s tem le pognal carja do skrajnosti in najbrž izzval še Avstrijce, zato je v zasedenih poljskih ozemljih ustanovil le nekako začasno upravo.
V	vojni, ki jo je začel Napoleon proti Rusiji, so ostrega podnebja nevajeni Francozi prvič občutili vse strahote ruske zime in brezkončnih zamočvirjenih ruskih planjav brez cest in brez možnosti za redno preskrbo. Potiskali so Ruse resda nazaj, toda ti so se brez večjih izgub z malimi napadanji spretno umikali; a ko je prišlo o Božiču 1. 1806. pri Pultusku do prve večje bitke, 'je ostala ta neodločena in enako tudi poldrugi mesec pozneje izredno krvava bitka pri mestu Eylau-u (v Vzhodni Prusiji), čeprav je v slednji poveljeval Napoleon sam. Glede na skrajno izčrpanost svoje armade je bil pri-
siljen opustiti nadaljnja preganjanja Rusov do naslednjega poletja; doma pa mu je medtem izbruhnila huda gospodarska kriza in bati se je bilo še angleških izkrcanj ter napada Avstrijcev, kajti spričo več kot klavrnih francoskih uspehov v tej zimski vojni proti Rusom so začeli vsi Napoleonovi nasprotniki vnovič dvigati svoje glave, vendar — zaman.
Mesece, v katerih je njegova armada počivala, je Napoleon spričo ruske nedelavnosti temeljito izrabil za to, da je z novimi vpoklici pod orožje in s prispevki svojih 'zaveznikov ne le številčno silno okrepil svoje vojske ter precej izboljšal njihovo preskrbovanje, temveč tudi za živahno diplomatično delavnost. Pruski kralj je končno le uvidel, da mu ne preostane drugega kot ukloniti se cesarju, kar je storil proti volji Anglije in Rusije s sporazumom z dne 23. IV. v Bartensteinu. Avstrija se je začela sicer vnovič mrzlično oboroževati in tudi njen novi kancler grof F. Stadion je komaj čakal, da bi mogel zopet napasti Napoleona, vendar je znal Talley-rand vso pomlad 1807 na veliko carjevo nevoljo držati Stadionove odposlance v šahu, da se Avstrija ni ganila. Vsi protifrancoski zavezniki s carjem na čelu so pa postali najbolj ogorčeni spričo sebične in dvolične politike Angležev. Ne le, da ti niso podprli Rusov z izkrcanjem svojem čet na celini, temveč so morali celo Rusi sami poslati precejšen del svoje vojske proti Perziji in Turčiji, ki ju je Napoleon spodbujal proti Rusom. Tako je torej začel Napoleon že v mesecu maju 1. 1807. v novih, politično in vojaško ugodnih okoliščinah nove vojne operacije proti Rusom, ki so jih podprli tudi ostanki pruske armade. Do odločilne bitke je prišlo dne 13. VI. pri vasi Friedland blizu Kdnigsberga. Rusi in Prusi so bili uničujoče potolčeni in prisiljeni umakniti se na reko Njemen, a Francozi so v Konigsbergu zaplenili velike zaloge streliva, živil in obleke, katero so Angleži izkrcali tam komaj nekaj dni poprej.
Napoleon je sledil poraženim Rusom tudi na Njemen, a že dne 19. VI. je nad svojimi zavezniki razočarani car, prosil Napoleona za premirje, ki ga je ta tudi rad dovolil in to cel6 pod jako ugodnimi pogoji. Na carjev predlog sta se oba vladarja šest dni zatem sešla še osebno na posebnem brodu sredi Njemena pri Til-situ in se tam zaupno sama razgovarjala skoro dve uri. Vsebina tega razgovora je ostala za vedno tajna, toda vsekakor sta se morala vsaj načelno sporazumeti že tedaj, kajti v naslednjih dneh sta se sešla še nekajkrat; dne 7. VII. 1807. sta končno podpisala znamenite til-sitske listine, ki so obsegale mirovno pogodbo, tajne dodatke in (obrambno ter napadalno) zvezno pogodbo, a dva dni zatem se jima je priključila še Prusija.
Glavne določbe teh listin so bile te, da ni izgubila Rusija sama ničesar, toda odrekla se je svojim zasedbam v Sredozemlju (Kotoru in Jonskim otokom) in v današnji Romuniji. Prusija, katere nadaljnji obstoj je pustil Napoleon »le iz ozira do carja, kot dokaz njegovega prijateljstva in zaupanja«, je morala odstopiti vsa svoja ozemlja zapadno od Labe, iz dela katerih je bilo ustanovljeno novo kraljestvo VVestfalsko. Pruska je izgubila dalje tudi skoro vsa ozemlja, ki si jih je bila prisvojila ob priliki delitev Poljske in iz teh je bila ustvarjena potem velika vojvodina Varšavska, razen tega je pa morala plačati še nad eno milijardo vojne odškodnine, a do izplačila bi ostale v njej francoske zasedbene čete. Obe, Prusija in Rusija, sta se morali zavezati, da bodeta izvrševali tudi protiangleško celinsko zaporo, kateri se je morala končno priključiti še čisto osamljena Avstrija. Toda avstrijski kancler Stadion in njegov pariški poslanik M e 11 e r n i c h sta že tedaj kovala svoje načrte in le »čakala na dan, ko bo mogla Evropa narediti konec temu stanju, ki je skrajno negotovo, ker je nenaravno in proti civilizaciji«.
(Dalje prihodnjič)
VOGRČE
Majhne so Vogrče, ena sama dolga vas, pa je še dovolj življenja pri nas. »Tednik« je že napovedal, da bodo naši igralci pokazali, kaj znajo, v igri »Pri kapelici«. To je bila prva igra — razen »Triglavske rože«, kjer so sodelovali tudi otroci — na novem odru, kjer so se srečali stari in novi igralci. Igra »Pri kapelici« je ena najbolj igranih ljudskih iger in so jo v 40 letih uprizorili vsi podeželski odri. Letos so jo igrali v več župnijah na Primorskem in celo v daljni Argentini.
Igralci ne morejo sami sebe hvaliti. Lastna hvala — cena mala. Gledalci pa so bili zelo zadovoljni in jih hvalijo. Veseli smo, da trud ni bil zastonj. Saj so gotovo večje težave kot tam, kjer vedno igrajo in so igralci že izurjeni. Stari ,kanoni’ so še še vedno izkazali, zlasti Jurček je ugajal, ko je tako dobro poskrbel za smeh. Pa tudi z mladimi smo zadovoljni, zlasti Metka je res dobro in prsrčno podala vlogo in kaže, da ima igralski talent. Živahni so bili prizori z dekleti in tudi ostali so storili svojo dolžnost.
Zadnjo nedeljo pa nas je obiskal Miklavž. Popoldne je prišel k našim otrokom v farno dvorano, zvečer pa je obdaroval odrasle. V mladinski igrici »Miklavževo« smo videli, kako sta se šla Mihej Miklavža in Foltej parkeljna in ko sta šla k sosedovima Hanzeju in Franciju, je prišel pravi Miklavž *s parkljem in sta se vsa prestrašena skrila pod mizo in tam trepetala pred parkljem. Nastopila sta še hudička Škratulin in Kosmatin in zapela, da je bilo veselje. Miklavž pa je imel ve-
JlefLCL božična darila
vam nudi domača trgovina
JONAM LOMŠEK
ŠT. LIPŠ, TIHOJA 2, DOBRLA VES
liko daril. Bil je dostojanstven, častitljiv, veliko je vedel in še marsikaj hotel vedeti. Najbolj v zadregi pa je bil Mihej, ko ga je zasliševal Miklavž, kje ima poba, ki mu ga je lansko leto prinesel.
Nekateri so dobili toliko daril, da smo jim kar nevoščljivi in bi morali vzeti voziček s seboj, da darila odpeljejo domov. Vsi smo bili zadovoljni z lepim miklav-ževanjem in smo odšli domov z darili in dobro voljo.
Miklavž pa nas je pohvalil, da v Vo-grčah poskrbimo za dušo in telo in tudi za pamet in srce, kakor kažejo igra in mi-klavževanje.
Nekak skriti Miklavž v naši fari je bila Kerbova mati, Katarina Ožmolc. Bila je globoko verna in zelo dobrega srca in je vedno rada darovala za cerkev in misijone in za vse dobre namene. Pred nekaj dnevi jo je zadela kap in prav na praznik
KULTURNI OBZORNIK
(^clomke (jledalilee
V zadnjem času je celovško gledališče pripravilo več novih del, ki pričajo o znatnem nivoju in smotrnem delu umetniškega vodstva.
Družbena satira „IN POTEM, V PONEDELJEK ZJUTRAJ” (Und das am Montag morgen) spada med posrečena dela angleškega dramatika J. B. Pricstleya, vendar ne med njegova najboljša. Lahkotna vsebinska zasnova dela sicer kaže v svoji odrski obleki vse Priestlejevc značilnosti: presenetljive domislice, iskreče besedne duhovitosti in jedka pikrost, s katero biča navade in razvade svojih sodobnikov. V nenavadni domislici bančnega direktorja v zaspanem provincialnem mestu, ki se nekega dne naveliča vsakdanje tlake običajniškega malomestnega življenja in postavi vse na glavo ter se končno odloči za nekonvencionalno, a pristno življenje po lastni glavi z enakomislečo družico, ki tudi preskoči pri tem vse plotove tako zvane „dostojne” družbe, ki ji je glavna skrb, da ohrani neoporečno zunanjost, skratka, da se drži zgolj formalnih „pravil igre”, dočim je v resnici njeno življenje puhlo in prazno. Kakor je Priestlcy močan v kritiki svojih sodobnikov, vendar svojima junakoma ne da na pot v novo življenje nič drugega, kot zgolj zanikanje starega. In to je brez dvoma šibkost dela. Celovški igralci, posebno pa nosilec glavne vloge, so svoje naloge ustrezno rešili. Brez dvoma je ta igra celovškemu mestnemu občinstvu, ki mu v marsičem drži ogledalo, nudila prijeten večer in marsikateri gledalec je odšel vedre
---Naše prireditve
volje domov, vendar držeč se trdno še naprej ustaljenih družbenih „pravil igre”.
»ZLOČIN NA KOZJEM OTOKU” (Ziegeninsel) italijanskega pisatelja Uga Bettija si je utrl pot v skoroda vsa važnejša evropska gledališča, posebno v času povojne duhovne revščine. Zgodba sama je precej iz retorte vzeta in pravzaprav postranskega pomena, kajti avtorju služi le kot nekako ogrodje za razmišljanje o življenju, za boj med razumom in čustvom. K trem ženskam, ki žive v samoti, materi, svakinji in hčeri pride mlad mož in uniči ves njihov prej s težavo zgrajeni duhovni svet. Mož se imenuje Angelo, a je poosebljena pokvarjenost. Sprva zmaga nad slabotnimi ženskami in si jih podvrže, toda njegova zmaga je začasna, kajti gol slučaj mu pripravi grob v vodnjaku, v katerega je bil zlezel po steklenico vina, a sc je potem vrv utrgala. Nekateri primerjajo Bettija Dostojevske-mu, toda mediteranski Bctti je s svojimi na čutnost vezano bitnostjo mnogo bliže Kafki.
In konflikta med dobrim in zlom, med grehom in pokoro Dostojevski ne veže na slučaj. Mati Agata, ki prevzame nase breme pokore — v tej igri ni prepričljiva, kajti do tega sklepa ne dozori iz lastnega spoznanja, ampak šele potem, ko ji ne preostane nič drugega, kajti prepozno je bila ponudila rešilno vrv možu, kateremu je kljub spoznanju njegovi zavrženosti ostala sužnja.
To vseskozi problematično z južnaškim temperamentom pisano delo je ensemble podal z umetniško resnostjo in če izvzamemo nekaj šibkih mest na koncu, ki so pa v tekstu sama nedognana, lahko rečemo, da je celovška predstava dozorela ustvaritev.	a. 1.
vozni reveži so že priletni možje. Pa bo že bolje polagoma.
Prejšnji gospod župnik Nemec so vsled bolezni zapustili našo faro. Bog jim povrni vse, kar so dobrega storili v kratkem času, ko so bili pri nas. Gospod župnik iz Ško-cijana opravljajo sedaj našo župnijo. Želimo jim, da bi se jim posrečilo vendar enkrat zadovoljiti našo faro.
Zima se bliža pohlevno. Sedli bomo kmalu k topli peči, se greli in delali načrte za prihodnjost. Prepevali bomo slovenske in nemške pesmi, da ne bo preveč dolgočasno.
BILČOVS - KAJZAZE (Zlata poroka)
Dne 15. XI. je minilo 50 let, odkar sta stala pred oltarjem Gregor Partl, pd. Miklavc, in Marija Siedler v župni cerkvi v Škofičah. Obhajala sta torej letos svojo zlato poroko. Zato so se zbrali sorodniki in znanci, posebno njih otroci, da so spremljali svoje starše na njih častni dan v farno cerkev v Bilčovsu, kjer sta jubilanta pred oltarjem ponovila svojo obljubo. Dne 14. XI. ob pol 10. uri je bila zlata poroka in nato sv. maša v zahvalo za vse dobrote, ki sta jih tekom dolge dobe 50 let prejela od Boga. Vsi otroci so prihiteli na ta dan k svojim staršem. Sin Gregor iz štajerskega, hčerka Trezi iz Švice, Marija iz Celovca, Leni in Nani pa iz svojega doma pri Sram-sičniku in Zabojniku iz domače fare. Sin Jožef, pd. mladi Miklavc pa jih je povabil na Puntarjev dom, katerega posestnik je tudi postal po svoji ženi Matildi. Tam
ŠMIHEL PRI PLIBERKU
Farna igralska skupina iz V o g r č gostuje v nedeljo, 13. decembra ob pol treh popoldne z ljudsko igro v 3. dejanjih:
PRI KAPELICI,
pri Šercerju.
Igra je ena najbolj znanih ljudskih iger in pokaže poplačano zaupanje do Marije in kaznovano hudobijo.
Vsi prisrčno vabljeni!
(■■■■■■■■■■BBHBBBEimunMMBBanB
so se zbrali vsi povabljeni. Iz Škofič so prihitele sestre Miklavčeve matere. Na predvečer so naznanjali topiči redko slavnost. Prihiteli so tudi župan in odborniki, da so čestitali slavljencema tudi v imenu kmečke zbornice v Celovcu, ki jima je poslala tudi lepo in praktično vezilo. Mi vsi želimo, da bi slavljenca še mnogo let mogla skupaj živeti v zdravju in zadovoljnosti. Ker pa tu na svetu nič stalno ni, njima želimo vsi iz srca enkrat večno srečo v nebesih.
Slavljenca in tudi vsi gostje so se fotografirali v spomin na ta lepi zlati jubilej, du bodo še v poznih letih imeli lepe spomine na ta pomembni dan svojih staršev. Naša želja je: Na mnoga zdrava in srečna leta!
ŠT. LIPŠ PRI DOBRLI VESI (Slovo č. g. župnika K. Srienca)
Skoraj neopazno so nas zapustili naš preljubljeni g. župnik Kristo Srienc. Že v zgodnjem poletju so bili inštalirani v župniji Šmihel, obenem pa so bili imenovani za dekana. Ker pa je ostala naša župnija brez duhovnika, so oskrbovali nadalje kot poprej tudi našo faro in zato smo jih imeli še vedno za svojega župnika. Ker so pa pozneje dobili v oskrbo še župnijo Kazaze, je bilo vse to vendar preveč, zato je bila naša fara izročena v oskrbo ži-(Dalje pa 8. str.)
n nas mnbmkem
sv. Miklavža je umrla v starosti 74 let in jo bo sedaj Bog sam obdaroval za vse zgledno življenje, za vsa dobra dela z večnim življenjem. Na praznik Brezmadežne, ki jo je zelo častila, pa smo jo ob obilni udeležbi faranov pokopali. Naj počiva v miru božjem!
Živimo v občini Blato, pa bi se morale Vogrče imenovati Blato. Sedaj pa je občina Blato poskrbela, da ne bo skozi vas blato, in je poti posula. Bilo je res potrebno in smo zato veseli in hvala tistim, ki so to oskrbeli!
PLIBERK
Je to res, ali je le videz, da se pri nas nič ne zgodi, ko je vse tako tiho? Toda včasih dozori tudi v tihoti kako delo. Naša farna mladina je pripravila nrklavže-vanje po domovih. Podeželska mladina se zaveda, da se po vaseh veliko spreminja, da nastaja nov lik vasi. Zato hoče sodelovati pri uresničenju gesla katoliške kmečke mladine: »Gradimo novo vas«. V tej novi vasi naj ne bi manjkalo praznikov. Stare domače praznike bo treba obnoviti, ali bolje, naj zadobijo staro prvotno obliko. Ravno praznik sv .Miklavža ne bi smeli pačiti z raznimi divjimi parklji, temveč bi naj otroci doživljali v družini srečo Miklavževega večera. Ker so vasi raztegnjene daleč od Pliberka, je tembolj potrebno, da tudi oddaljene vasi obišče sv. Miklavž. Tako je farna mladina poslala na pot iz Pliberka kar sedem Miklavžev. Vsakega sta spremljala dva angela in parkelj, ki pa se je oglasil le, kadar je dobil ukaz od Miklavža. Lepo je bilo videti, ko se je proti večer peljala skupina za skupino z vozili skozi mesto. Za mladino in vozače je bil ta večer naporen. Farani smo za to obnovitev stare šege zelo hvaležni in izrekamo vsem tistim, ki so pri njej sodelovali, naše priznanje. Miklavž je otroke pohvalil in tudi grajal. Mnogi so morali obljubiti, da se bodo do prihodnjega leta poboljšali. Za vsak slučaj pa je izročil parkelj očetu šibo, da bo pela, če...
KAMEN V PODJUNI
Po sosednjih farah bolj gospodari, bela žena z mrtvaško koso kot v naši fari. Vendar je pa pred kratkim zašla tudi k nam v Zablate in potrkala na okno sobice, kjer je več let trpela Marija Urak. Odpeljala jo je v večnost po plačilo za trpljenje. Bila je dobrega srca in tiha. V soboto so jo položili k večnemu počitku na pokopališču na Kamnu.
Dogodek na praznik Vseh svetih je zelo zrahljal živce nekaterim našim faranom. Kar ne morejo se umiriti, škoda, da to živčno pretresanje kažejo v cerkvi na koru. Nobena stvar jim ni več po volji. Ti ner-
SPOMINI NA ŠKOFA ROZMANA
(Koroški izobraženec nam piše iz
Ko sem se mudil 17. novembra na bolniškem obisku v Selah, sem ondi zvedel žalostno novico o smrti škofa dr. Rožmana, kjer sem jih videl prvič leta 1917.
Nagovarjali so jih z g. doktor, g. profesor, kot sedemleten deček nisem prav vedel, kaj to pomeni. Že na prvi hip so se mi zdeli tako simpatičen gospod, radi so se pogovarjali z nami otroki, bili so vedno tako prijazni in nasmejanega obraza. Nadvse radi so prihajali v Sele, peš, saj takrat še ni bilo ceste, ljubili so Sele kakor svoj rojstni kraj. Čim sc je razširila vest, Rožman so prišli, so naslednjo nedeljo trumoma hiteli ljudje v cerkev, češ, g. Rožman tako lepo pridigajo in spoštljivo so jih poslušali. Stregel sem jim večkrat pri sv. maši, spominjam se, da sva se s tovarišem ministrantom večkrat sprla, kateri bo ministriral g. Rožmanu.
V počitnicah po 2. razredu gimnazije so me vzeli soboj na izlet na Obir, bili so
h
oziene nai
tupa
koroškrga prebivalstva bodo vse trgovine odprte POPOLDNE tudi v
SOBOTO, dne 12. decembra. SOBOTO, dne 19. decembra. Razen tega bodo trgovine odprte še na
srebrno nedeljo
(dne 13. decembra)
od 10. ure do 12.30 in od 14.30 do 18. ure in na
zlato nedeljo
(dne 20. decembra)
od 9. ure do 12.30 in od 14.30 do 18. ure.
KDOR PRAVOČASNO KUPI,
IMA VEČJO IZBIRO!
Odjemalcu, ki ne pride Jele zadnji trenutek, lahko trgovec posveti večjo pozornost in skrb.
svojih spominov na otroška leta)
namreč tudi navdušen planinec. Med potjo sva se, če ravno so bili učeni profesor, jaz pa še mlad šolar, prijateljsko pogovarjala. Marsikaj so mi povedali lepega o ljubezni do našega naroda, kar sem ohranil do danes globoko v svojem srcu. Znali so dajati trdno oporo za življenje v mlada srca. O vzgoji mladine so imeli že takrat moderno naziranje, bili so mnenja, da bi se moralo mladini izkazovati več zaupanja, ker se šele potem vidi, ali je vredna zaupanja.
Medtem sva komaj opazila, da se je vreme začelo nekam kisati, dospela sva ravno pravočasno na vrh, kjer naju je objela gosta megla. Z nekako otroško zaskrbljenostjo sem jih najbrž gledal, toda mesto sonca na nebu se je razjasnil njih obraz, .potolažili so me in poučili, da mora biti človek tudi takrat dobre volje in bodriti tudi druge, kadar ne sije ravno sonce na jasnem nebu. Nisem bil več žalosten, ker ni bilo razgleda in v njihovi bližini sem se počutil popolnoma varnega.
Dve leti pozneje sem jih obiskal kot profesorja bogoslovja v Ljubljani, podrobno so sc zanimali za slovenske dijake na Koroškem in kako je s slovenskim poukom na gimnaziji, vsake pozitivne vesti so bili jako veseli. Ko sem omenil, da me nemščina še vedno malo tepe (slovenščino sem obvladal po zaslugi domačega g. župnika že v prvem razredu precej dobro), so mi takoj izposredovali nekje tri lepo vezane knjige nemškega pisatelja Kellerja, rekoč malo zaljubljene so, za peti razred bodo menda ravno prav. Tako sem importiral nemške knjige iz Jugoslavije v Avstrijo, iter jih v gozdu glasno, kakor so mi bili naročili, in pridno prebiral. Uspeh je bil, da sicer nisem postal zaljubljen, pač pa sem zares v petem razredu prvič tudi v nemščini dosegel red: prav dobro.
Po maturi nas je več koroških slovenskih študentov — takrat so bili že škof — obiskalo Prevzvišenega. Zopet so nas opominjali k ljubezni do materinega jezika, da se moramo v njem še dalje izpopolnjevati in učiti tudi svoje rojake, posebno pa otroke.
Zares bili so škof dr. Gregorij Rožman velik človek po duhu in, kakor je zapisal Karel Mauser, človek z velikim slovenskim srcem. Zato bo moj spomin nanje zmeraj čist in svetel kot kristal.
Ne znam več napisati o njih. Trdim pa, da nihče ne more opisati Rožmana tako, kakršni so v resnici bili.
ia Igmhg m* ftea&tma tniza
Medeni poljubi
Potrebujemo: 35 dkg moke, 15 do 20 dkg sladkorja, 2 žlici medu, pol zavitka pecilnega praška, 2 jajci, žličko cimeta in zdrobljenih klinčkov', 10 dkg zmletih orehov ali mandeljnov, žličko sesekljanih limoninih lupinic, 1 jajace, nekaj celih mandeljnov ali orehovih polovic.
Iz vseh sestavin hitro naredimo testo. Razvaljamo ga za nožev rob na debelo in izrežemo iz njega kolobarčke. Vsakega pomažemo z raztepenim jajcem, v sredo pa denemo mandelj ali pol orehovega jedrca. Kolobarčke spečemo v precej topli pečici. Spočetka je to pecivo precej trdo, čez nekaj dni pa popusti. Če pa hočemo napraviti iz tega testa okraske za drevo, izrežemo iz srede malo luknjico in opustimo oblaganje z mandeljni ali orehi, lahko pa pečene kolobarčke prebodemo s šivanko in pustimo dovolj dolgo belo nit, da pecivo obesimo.
Rogljički
14 dkg surovega masla ali margarine, 7 dkg orehov, 7 dkg sladkorja, 1 rumenjak, 25 dkg moke: vaniljin sladkor za potresanje.
Na desko presejemo moko, narežemo vanjo surovo maslo, dodamo sesekljane orehe, sladkorno moko in rumenjak. Iz vsega prav hitro zgnetemo gladko testo in ga denemo za pol ure na hladno počivat. Potem naredimo iz testa majhne rogljičke in jih spečemo v precej topli pečici. Še tople povaljamo v vaniljinem sladkorju.
Figovčki
30 dkg fig, žlica limonine lupinice, 15 dkg zmletih mandeljnov ali orehov, 2 žlici ruma, namesto ruma lahko vzamemo tudi med, 20 dkg sladkorja; sladkor za potresanje.
Fige zmeljemo ali pa jih prav na drobno sesekljamo, prav tako limonine lupinice in jedrca. Vse našteto zgnetemo v testo, ga zvaljamo v klobaso, ki jo razrežemo na enakomerne koščke. Vsak košček zase med dlanmi izoblikujemo v kroglico, jo povaljamo v kristalnem sladkorju, lahko pa tudi v sesekljanih mandeljnih ali orehih. Fi-govčke zavijemo v lične papirčke in jih uporabimo kot obesek za na drevo ali pa jih naložimo na krožnik med drugo pevico.
Keksi
25 dkg sladkorne moke, 2 jajci, 1/% 1 smetane, 8 dkg maščobe, 40 do 50 dkg moke, malo soli, 1 pecilni prašek.
Mešamo maščobo, jajca, sladkor. Nato iz moke, pomešane s pecilnim praškom, umešanja in vseh drugih dodatkov ugnete-nao testo. Razvaljamo ga za nožev rob na debelo, zrežemo v poljubne oblike in spečemo. Nokaj dni pred uporabo namažemo n. pr. krog z marmelado in ga združimo 2 večjim krogom. Videz peciva zelo spremenimo, če košček, na primer polovico zvezdice, oblijemo s čokoladno glazuro. Lahko pa delu testa primešamo 1 do 2 žlici ka-'kaa in še malo sladkorja in dobimo temno testo, iz katerega lahko po svoji domišljiji oblikujemo razno pecivo.
Čokoladna glazura
10 dkg čokolade, '/s kg sladkorja, 3 dkg masla, Vti 1 vode.
Sladkor in vodo kuhamo tako dolgo, da se potegne nitka. Nekoliko ohlajenemu primešamo zmehčano čokolado in maslo. Mešati ne smemo, ker bi s tem v gmoto vmešali zrak in bi glazura ne bila več lepo gladka ter bi ne pokrivala peciva enakomerno. S to glazuro oblivamo razno pecivo. Če ni dovolj tekoča, jo denemo v toplo vodo, da se zmehča.
Orehove krogljice
14 dkg sladkorja, 14 dkg sesekljanih orehov, 14 dkg naribane čokolade ali nekoliko manj kakaa, 1V2 beljaka, kristalni sladkor.
Sladkor, sesekljane orehe, naribano čokolado ali kakao zmešamo in zgnetemo z beljakom v gladko testo. Iz njega napravimo majhne krogljice in jih povaljamo v kristalnem sladkorju, lahko pa tudi v sesekljanih orehih. Nekoliko osušene krogljice naložimo v papirnate skledice, ki jih dobimo v trgovinah s papirjem ali pa jih zavijemo v pisan in narezljan papir ter obesimo na smrečico.
Pecivo iz beljakov
Pri peki več vrst peciva ostane po nekaj beljakov. Te uporabimo za razno pecivo, ki je okusno in se da oblikovati, tako da je primerno za okras božičnega drevesa. To pecivo se, shranjeno na suhem, tudi dolgo drži.
Posoda, ki jo uporabljamo za testo, mora biti popolnoma čista, posebno moramo paziti, da ni mastna. Za sneg uporabljamo le sveže beljake; vložena jajca za to pecivo niso primerna.
Vedeti moramo, da prav drobnega sladkorja v prahu ne uporabljamo, ker je po
njem testo klejasto in se rado razleze. Zelo debela jajca zahtevajo več sladkorja, sicer ostane pecivo tudi po daljšem pečenju mehko in se prijema zob. Če pa je sladkorja preveč, je testo trdo.
Najbolj ustrezen je droben kristal. Navadno pečemo to pecivo v malo vroči pečici. Če je premrzla, pecivo ne naraste in ostane trdo. Testu iz beljakov lahko primešamo še mandeljne, orehe, lešnike ali kokosovo moko; tako dobimo pecivo raznih vrst in okusov.
Španski vetrci
3 beljaki, 21 dkg sladkorja.
Zelo trdemu snegu iz beljakov vtepemo postopoma tretjino sladkorja, ostalega
narahlo primešamo. Testo denemo v dre-sirno vrečico in nabrizgamo na papir, položen na pekač, poljubne oblike: krogle, elipse, trikotnike, paličice itd. Pecivo pečemo v prav malo topli pečici.
Kavni vetrci
3 beljaki, 1/16 litra močne kaive, 14 dkg sladkorja.
Beljake, kavo in sladkor zmešamo in vse skupaj stepemo nad soparo, da se začne masa gostiti. Nato vzamemo posodo s sopare in stepamo na hladnem; ohlajeno postavimo spet nad soparo in spet stepamo, najprej nad njo, potem še na hladnem. Dovolj gosto maso nabrizgamo na papir, kot smo povedali pri prejšnjem receptu.
Če spreminjamo kuharska navodila
Vsako leto v tem času listamo po zbirkah kuhinjskih navodil. Včasih pa se za marsikatero teh navodil le ne moremo odločiti, ker je preveč zahtevno in tudi predrago. Navodila raznih slaščic lahko poenostavimo in se nam bodo jedi vseeno posrečile, če vemo, katere in koliko posameznih sestavin smemo vzeti in s čim lahko druge zamenjamo.
Jajca. — Pri stepanju beljakov v sneg pri-denemo za vsak beljak žličko mrzle vode. Količina dobljenega snega bo dosti večja, tako da za jedi, za katere je predpisano večje število jajc, lahko vzamemo eno jajce manj. Paziti pa moramo, da stepamo sneg tako trdo, da ostane na metlici.
Pri receptih, ki predpisujejo več jajc, lahko nadomestimo eno jajce z 2 žlicama vode ali mleka (nadomestilo za tekočino, ki jo jajce vsebuje), vrh tega pa dodamo moki pol kavne žličke pecilnega praška (pri testu, za katero jajca mešamo).
Kadar hočemo porabiti preostale jajčne
Nadzorujmo, kako kokoši nesejo!
Ni vseeno, če po kmečkem dvorišču brskajo kokoši, ki so morda lepe in krotke, a znesejo na leto komaj 60 ali 80 jajc, ali če imamo na istem prostoru in krmimo z istim zrnjem kokoši, ki so morda bolj nemirne, pa znesejo na leto 140 in še več jajc. Gotovo želi vsaka gospodinja, da bi imela take pridne nesnicc. Kokoši-jajča-rice so njen ponos, reja slabih nesnic se ji ne izplača. Kokoš mora znesti vsaj nad 100 jajc na leto, da poplača z njimi hrano in rejo.
Prav sedaj v kasni jeseni je najprimernejši čas, da začnemo skrbeti za nesnost svojih kokoši. Zdaj, ko dozorevajo jarčice, moramo skrbno in dosledno opazovati njihovo nesnost. Kmalu moramo ugotoviti, katera jarčica bo pridno nesla in katera bo slaba. Vse, ki ne kažejo najbolje, moramo nemudoma izločiti, ostalim pa posvetiti vso pažnjo: moramo jih dobro krmiti, pravilno negovati in s tem podpreti njihovo nesnost.
Prve zgodnje jarčice začno nesti že v oktobru. Prvi mesec znese vsaka le pet do deset jajc. Približno toliko jih znese tudi v novembru. Decembra pa se to število že dvigne na kakih 15 jajc. Potem se nes-
0 umetnih gnojilih in njihovi rabi
(Nadaljevanje in konec)
Kalijeva gnojila
Kalijeva umetna gnojila prihajajo na trg navadno kot več ali manj umazana sol. Velikost zrn in pa barva sta lahko različni. Omeniti je treba, da so kalijeve soli običajno bolj suhe kakor kuhinjska ali živalska sol, ker ne vsrkavajo vlage tako močno.
Kalijeva sol vsebuje 45 do 50 odstotkov kalijevega okisa, največ v obliki karbona-U. Trosimo jo od 1 do 3 stote na hektar.
S kalijevo soljo bi morali gnojiti vsem rastlinam, ker je kalij važen za vse. Posebno vlogo pa igra pri krompirju in detelji. Kalijeva gnojila trosimo vedno pred setvijo, drugače škodujejo semenu, ker ovirajo kaljenje. Kalijeva sol naj bo v zemlji vsaj 14 dni pred setvijo. Važno je omeniti še, da se kalij v zemlji spaja z apnom. Zato moramo paziti, da zemlji ne primanjkuje te snovi. Gnojenje s kalijevo soljo je nujno potrebno posebno pri vseh onih rastlinah, ki nam dajejo sad pod zemljo, to je Pri gomoljnicah. Kalijeve soli ne bi smeli Pozabiti trositi po deteljiščih in travnikih.
Od ostalih kalijevih gnojil pa poznamo
še kalijev sulfat z 48 do 50 odst. kalijevega okisa in pa kalijev klorid s 50 do 52 odst. kalijevega okisa, ki ga zaradi klora nava-ilno uporabljajo le za sladkorno ali krmsko peso ter krmsko koruzo in še to le, ako so ti pridelki v lahki zemlji.
Apnena gnojila
Apno ne služi rastlinam samo kot hranilo, z njim tudi izboljšamo lastnosti zemlje. Težko ilovnato zemljo zrahlja, rahlo pa veže in tako pripravlja rastlinam ugodnejše pogoje za rast. Apno ljubijo zlasti detelja, lucerna, grah, pesa in trave. Z njim gnojimo jeseni pred glavnim oranjem. Trosimo ga kar vrh zemlje, kajti podorati ga ni pri-poročljivo.
Mešana gnojila
Mešana umetna gnojila so tista, v katerih so vse hranilne snovi, ki jih rastlina potrebuje za redni razvoj. Uporaba mešanih gnojil se že močno uveljavlja, kajti kdor hoče priti v kmetijstvu do dobrih pridelkov, mora dati zemlji vse tiste hranilne snovi, ki jih hlevski gnoj ne vsebuje v zadostni meri. To pa se da doseči le z dodatkom u-metnih gnojil.
nost vsak mesec nekoliko stopnjuje, dokler ne znesejo mlade kokoši v marcu, aprilu in maju po nekaj več kakor 20 jajc na mesec. V nadaljnjih mesecih nesnost zopet polagoma pada.
Če jarčica nese približn otako, bo dobra nesnica. Dobre nesnice bodo nemara tudi jarčice, ki bodo v posameznih mesecih znesle nekaj manj, v povprečju pa verjetno še vedno presegle 120 jajc letno.
Ker pa izločamo slabe kokoši in odbiramo dobre nesnice za plemenske živali, ki jih bomo krmili vso zimo za naslednjo pomlad, ne moremo vseh kokoši — niti jarčic niti starejših — presojati po jesenski nesnosti, ker so jarčice komaj začele nesti, starejše kokoši pa tudi niso še docela preperjene in še ne nesejo. Vendar pa jih moramo odbrali, da zmanjšamo število in omejimo zimsko rejo le na nesnice oziroma na plemenske živali. Nesnost moramo torej presojati tudi po drugih znakih. Najprej moramo izločiti jarčice, ki so slabo razvite, zaostale v rasti, slabo operjene, ter vse lahke in zaspane živali, ki so navadno bolehne. Slabo obetajo jarčice, ki imajo prevelike perutnice ali nekako šiljasto glavo. Živali, ki bodo verjetno dobre nesnice, se odlikujejo po živahni glavi, bistrem pogledu, po nekaki bistri zunanjosti in po živahnem vedenju. Sposobna kokoš je zelo pridna, kasno gre k počitku in zgodaj vstaja, povsod je prva, za vsakim grižljajem se peha, budna je, radovedna in neprenehoma brska in išče hrano. Če imamo več mladih kokoši, bomo zlahka odločili, katere več obetajo.
Izločiti moramo iz nadaljnje reje tudi vse prestare kokoši — stare nad tri leta — razen tistih nekaj, ki jih nameravamo ohraniti za bodoče koklje, ker so se kot take že izkazale.
V kolikor odbiramo odrasle kokoši, ki še niso prestare, se ravnajmo po zunanjih znakih, tako kot pri presoji jarčic.
Najprimitivneje ugotavljamo, če je naša kOkošjereja vsaij približno dobra, s tem, da preštejemo, koliko jajc poberemo vsak dan in pri kakšnem številu kokoši. Če imamo deset odraslih kokoši in dobivamo povprečno vsak dan 5 jajc, je nesnost slaba. Če jih dobivamo 7 do 8, je nesnost dobra. 75% nosnost je dobra, višja je odlična, 50 odstotna je slaba, nižja pa je nezadostna. Upoštevati pa moramo, da velja tak odstotek za povprečje v vseh nesnih mesecih, to je od oktobra do julija oziroma od novembra do avgusta.
rumenjake, moramo za vsako jajce pridati moki kot nadomestilo za beljak !4 kavne žličke pecilnega praška. S tem sicer ne nadomestimo sestavin, predvsem ne beljakovin, dosežemo pa, da se nam priprava peciva posreči, ker smo dodali moki dovolj rahljalnih sredstev.
Maščoba. — Za sladice uporabljamo lahko različno maščobo, največkrat pa je v navodilih jnedpisano surovo maslo. Ker pa je drago, ga nadomestimo z drugimi maščobami. Le pri pecivu, pri katerem hočemo ohraniti značilni okus surovega masla, ga ne zamenjamo, prav tako tudi ne pri raznih kremah in nadevih, ki jih z drugo maščobo ni mogoče napraviti. V surovem maslu je v primeri z drugimi maščobami največ vode, zato vzamemo pri zamenjavi le Vs od predpisane koločine masla druge maščobe (kuhano masjo, mast, olje, margarina).
Pecilni prašek. — Za pol kg moke zadostuje približno 2 dkg pecilnega praška. To količino lahko zmanjšamo pri pecivu, ki ga pečemo v tankih plasteh ali pa če testu primešamo še kako drugo rahljalno sredstvo, kot n. pr. sneg beljakov, alkohol, limonin sok. Pri testu, ki mu dodajamo rozine, orehe, mandeljne, zrezano suho sadje in ga pečemo v debelejših plasteh, določeno količino pecilnega praška povečamo, ker so ti dodatki težki in ovirajo vzhajanje testa. Vsi ti našteti dodatki morajo biti popolnoma suhi, preden jih testu primešamo. Kadar dodajamo zrezano sadje ali rozine biskvitnemu testu, jih prej povabljamo v moki, da ne zlezejo v biskvitu na dno.
Qlapaen& ?£ . . .
iiniiiiiiniiniiiuniiiniiiiiiininiiiinit= ■ ■	=
■	Pozimi pozabiti na naše najboljše pomagače pri zatiranju sadnih zajedalcev — ptice pevke. — Pripraviti je treba takoj sedaj krmilnice in valilnice in poskrbeti za primemo hrano.
■	Začeti pokladati pticam hrano šele takrat, ko pritisne naj hujša sila. — Že sedaj moramo ptice privabiti na vrt in na krmišče, da ga bodo našle tudi v sili.
B Uporabljati take krmilnice, ki jih sneg zamede. — Krmilnice morajo biti tako pripravljene ali vsaj na takem kraju nameščene, da je v njih hrana na varnem ob vsakem vremenu.
BOŽI C N A DARILA
ure, nakit, optični in foto-grafični artikli, potni spominčki, najbolje kupite pri urarskem mojstru
10SEF KRENER
Popravila izvršim takoj in solidno — kupujem in zamenjam strto zlato in srebro.
Železna Kapla - Eisenkappel
Duetn&ec t/ pcepou&ciU
Ce grudna suha sapa piska, poleti suša vse pritiska.	\
Gudna mraz in sneg, žita dosti prek in prek.
#
Dež in veter pred Božičem koplje jamo rad mrličem.
#
Božič pride, zima odide.
*
Veter sveti dan obeta dosti sadja drugega leta.
*
Zelen Božič — bela Velika noč.
DELOPUST
Pri fari je ura udarila Štirikrat. Zvonovi so se zazibali: zazvonilo je delopust. In za farnimi so zapeli zvonovi in zvončiki po vseh podružnicah. Razgibana polja so obstala. Gospodar je vrgel zadnje snope na voz. Kosec je zadel kosišče na ramo, žanji-ce so obrisale srpe in si otrle pot s čela. Vse se je napotilo s polja proti vasi. Zvonovi so peli pesem delopusta, vozovi so hitreje drdrali, v pesem zvonov je zavriskal fant, pripevale so mu grabljice.
In na domovih? Vse orodje v kraj, po dvorišču šviga metla, mlada pomiva javorovo mizo in klopi v hiši, škafe, od delavnih rok madežaste, čistijo dekle na studencu.
Ko je zazvonilo Zdravo Marijo, je že bilo vse kakor v prstanu. Teža dela je zdrknila z ramen, srca so utripala v veselem pričakovanju. Dekleta so odprle z rožami ipopisane skrinje in izbirale zakmašno obleko. Hlapec je drgnil medeninasto okovje in kolute na komatu in opremi. Jutri popelje gospodinjo na njen rojstni dom. Hoče se postaviti, ko bo vozil skozi vas. Mala dekla je skočila že v mraku k mojškrici in prinesla domov nov ošpeteljček, nabran in zlikan, za vratom na šopdteljčke, da je bil kakor iz cukra in si ga skoraj niso upale dotakniti.
In pri večerji: Že vsi nedeljske volje v občutju, da je nedelja božja in njihova: dan brez trdega dela, brez potu in žuljev. Nihče jim ni pridigal delopusta. Le zvonovi so ga razglasili. Delopust je bil v njih dušah, v srcih, v občestvu, kakor ga je Bog razglasil na Sinaju: »šest dni delaj in opravljaj svoja dela, sedmi dan pa je dan Gospoda tvojega Boga. Ne delaj ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlapec, ne toja dekla, ne tvoja živina in ne tujec, ki je znotraj tvojih vrat.«
Ko sem skušal nekoč razumeti od dežja izprano podobo na zunanji steni stare podružnice, nisem uspel. Videl sem glavo in noge počivajočega vola, videl poleg njega prevrnjeni plug in brano, na vrhu slike nekakšne blede žarke, ki so lili na zemljo. Pristopil je k meni star ded. Vprašam ga: »Oče, kaj pomeni ta slika?«
»To je sveta nedelja,« mi pojasni. »Vse počiva: orodje, živina, ljudje. Bog pa je zgoraj nad vasjo in blagoslavlja polja, ljudi in živino. Škoda, da je božji obraz — tako lepo se je smehljal ljudem — izbrisan. Bog ve, če ne zato, ker ni več prave svete nedelje.«
Preprosta in jasna modrosti še je nedelja, toda ali res sveta?
Sirena piska delopust. Prav, da bi le premnoga ne rezala v dušo sramotno plačanemu delavcu. — Ob sodobni nedelji vse koraika, koraka: otroci, mladostniki, športniki, organizacije. Prav, kjer ni vse to mimo Boga in le zunanji vrišč, usužnjen sili. Delavec, ki je prodan delu za sužnja, bogatin, ki se je sam zadal za sužnja mamo-nu, za oba je to grenkoba brez ljubezni in pravičnosti, pot v razvaline; ves nedeljski direndaj, že zato, ker je to volja sile in mode, vse to nas zastruplja, vse je laž, poguba prave človeškosti, uboj svete nedelje.
Zato aipostol kliče svetu: »Oblecite novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti. Opustite laž, govorite resnico vsakteri s svojim bližnjim.«
Torej: vsa zmaterializirana zunanjost naj se uredi in podredi notranjemu človeku, po krščanstvu šele plemenitemu, pa ne v slepilni zlaganosti, marveč v resnični pravičnosti. Druge poti skozi sedanji svetovni hrup in nemir ni.
mladina in pro.wiia
ZA DIJAŠKO MLADINO:
SOLA NE DA VSEGA
Gotovo si tudi ti že večkrat razmišljal ali pa celo bridko tožil nad nezadovoljnostjo današnje srednje šole. Kljub temu, da si okušal njeno znanstveno bogastvo in dragocenost njenih učnih metod in uspehov, si podzavestno le čutil, da ti taka šola še daleč ne da tega, kar od nje pričakuješ. Vtis imaš, da te v življenje pošilja pravzaprav zelo slabo pripravljenega. Pri vsej natrpanosti učnih programov in šolskega dela, ki ga od tebe zahteva, se ti vse skupaj zdi tako oddaljeno od življenja, da ti je premnogokrat v samo muko. Sam priznaš, da malo pretiravaš, kadar tako misliš, saj sedaj še ne moreš oceniti vse vrednosti splošne izobrazbe, ki ti jo do gotove mere omogoči srednja šola. Glede nezadostne priprave na življenje in glede velikega pomanjkanja smisla za to, kar bo človek v življenju najbolj rabil, pa v šoli ni dobil, se s teboj popolnoma strinjam. Morda si vprašanja, kaj boš v življenju rabil, pa ti šola ne da, nisi še nikoli posebno jasno zastavil. Podzavestno si pač slutil, da gre tu za velike moralne vrednote, za značajnost, za veselje do dela, za življenjsko poštenost in utrjenost, za veseli optimizem brez črnogledega pesimizma, za vero v Boga in v vse, kar je dobrega, lepega in resničnega, za življenjski pogum in zavest njegove velike cene in odgovornosti zanj.
Če pa šola tega ne da in morda tudi dati ne more v tisti meri, kot bi ti priča-k9val, nastane vprašanje, kdo naj te vzgoji
v teh bistvenih lastnostih za življenje. Odkrito ti ]x>vem, da ne poznam nobenega bolj poklicanega za to in bolj pripravnega kakor tvojo družino. Doma te morajo za življenje vzgojiti, domači te dvigniti na življenjsko ravan, oče naj ti vlije življenjskega poguma in mati naj te prepoji z 'lastnostmi, ki so že od nekdaj odlikovale slovensko mater: velika in močna vera, poštenost, vdanost in vztrajnost v trpljenju, neustrašenost v premagovanju ovir. Med brati in sestrami se boš obrusil za občevanje z drugim svetom. Družina ti bo na sebi pokazala, kako sodi o življenja cilju in ceni, z njo boš zaslutil srečo na življenje pripravljenega človeka, ob njej pa tudi spoznal probleme naših dni, ki tudi tebe čakajo kot rešitelja. Ponavljam: to, kar 'pogrešaš na šoli, ti mora prej in v prvi vrsti dati domača družina.
Ali je današnja družina taka, da vse to dati more? Ali si dobil to v svoji družini? In če nisi dobil, ali si kaj moreš misliti, zakaj ne? Ali je oče dal premalo ali mati ni bila kos svojemu poslanstvu? Glej, odpira se pred nama vsa problematika sodobne družine, te najvažnejše, pa tolikokrat zancma»jene osnovne celice družabnega življenja. Kdo nosi krivdo za njeno nezmožnost, izpolnjevati boguvdano poslanstvo? Kdo jo spreminja v razvalino življenja ob uri, ko najbolj potrebujemo njenega blagoslova? Ali moreš razumeti, zakaj danes vse kriči po krščanski obnovi sodobne družine?
Francka Zupančič:
Skrions&t žiolfen^a
F. S. F.
VESELJE
Hrupne naslade navadno ne prinesejo veselja.
Človek, ki ljubi Boga, je vesel tudi sredi najhujše življenjske borbe.
Vsako dobro delo, katero sami doprine-semo, se povrne k nam kot čisto veselje.
Dan je lahko teman, pa vendar se skriva v njem vsaj majhen žarek veselja; takšen žarek pa najdeš le z duševnimi očmi.
Pravo veselje je umetnost močnega srca.
Nihče ni tako reven, da bi se moral odpovedati tihemu veselju.
Oprosti se vseh neumnih želja in veselje ti bo samo prihitelo nasproti.
Z večnim zdihovanjem ubiješ v sebi mnogokrat najčistejše veselje.
V Reggio Calabria je hribček, »Hribček angelov« s cerkvico sv. Antona. Nič posebnega ne nudi, samo ime je nekaj tajnega.
Izvir temu nazivu sem slišala nekega dne, ko sem se napotila tja gor z namenom, da vidim čudovito starko, ki so jo splošno imenovali »sveto redovnico«.
Vedno sem ljubila z resničnostjo in s sanjami umetno prepletene legende. Drago mi je, kakor dviga željnemu ljudstvu to, kar se dviga nad vsakdanjo gladino življenja ter postaja lepota za človeka, ki zna kakor čebela srkati cvetlični nektar in se z njim napajati.
Kruta resničnost vsakdanjega življenja ni upihnila v meni naivne preprostosti, ki se poraja često iz srčne globine, ne meneč se za posmeh okolice.
Sla sem torej gledat »sveto nuno«, ki živi v kolibi vrh griča. Majhen hodnik in na drugih vratih na levi je namesto vizitke bela Madona. V sobi nekaj navadnega, starega 'pohištva, mizica ob oknu in od tod razgled na morje. Po stenah kaka podoba in nastavek z razpelom. Pred njim lučka. Na majhni, temni, železni postelji lepa, rožnOlična ženska. Sij snežnobelih las izpod črne čepice. Vdrti lici smehljajoči. Dvoje oči, gotovo nekdaj očarujočih, bega iskajoč s predmeta na predmet. Prsi se dvigajo v neenakomernem dihanju, toda na Obrazu je sij miru. Ubogo telo je nepremično, toda duh živi, oživljen one dobrotne moči, ki ustvarja v izvoljenih dušah pogon in namen življenja.
Na dnu slednjega človeškega srca je iskrica luči, ki često, tudi v najzakrknjenej-šem človeku razprši nenadoma temo in osvetli roko brata, ki jo steza, iščdč pomoči. Toda to bitje, ki ga imenuje ljudstvo »sveto«, je prešinilo usmiljenje kot požar. Pozabila je dom, družino, blagostanje in hodila je od duri do duri. Kakor plamenček ljubezni, deleč kruh in sveto besedo, iščoč duš Gospodu. Bila je preprosta redovnica nekega neapelskega reda. Po hudem potresu v Messini se je naselila tu v novo ustanovljenem zavetišču zapuščene dece. Od tod ime »Hribček angelov«.
Toda sveta nuna ne vrši čudežev, ne prerokuje, nima krvavih odtisov ran. In če jo obiščete, pripravite si s skromnostjo
srce, kajti čudež se dovrši v vas samih. Ona ve in pozna skrivnost življenja, kot vse izvoljene duše, ki ga znajo živeti, toda pokaže jo le tistim, ki so blage volje ...
#
Ustavil se je avto, po veži je nekdo prihajal. Nehote sem se umaknila v ozadje in pričakovala. Vstopila je lepa, mlada, elegantna, temno oblečena dama, zaprla duri, sedla k postelji, poljubila bolnici roko in ji šepetala.
Ujela sem nekatere besede, kak vzdih, potem vzklik, protestno prerekanje. Mučno mi je bilo prisostvovati prizoru: dama, naveličana življenja, naveličana krinke izgubljene sreče: želela bi končati življenje, ki ni imelo zanjo več smisla. Mlada, lepa, bogata, mati, koliko drugih bi hotelo le polovico tega, kar je imela! Toda lepota ne zadošča, bogastvo ne zadošča, mladost, zdravje ne zadošča, ljubezen ne zadošča, nič ne zadošča človeški pohlepnosti po uživanju. Napela sem ušesa: bolnica je govorila. Kaj? Kakšen mogočen govor bi mogel umiriti vihar? Malo besed, počas-
DEČEK IN
Izmaknil je deček nekje pozlačeno iglo. Spravil jo je v skrit predalček in jo hodil večkrat gledat.
Nekega dne pozabi iglo na mizi v vrtni lopi.
Pri sosedu so imeli privajeno kavko, ki je vse iztaknila. Priletela je tudi v lopo in zagledala na mizi lepo, bleščečo se iglo. Vzela jo je in zletela z njo na streho.
Deček-tatiček je s strahom to opazil in ugibal, kako bi dobil iglo nazaj. Brzo gre iskat košček kruha in začne klicati kavko, ki je takoj priletela k njemu — toda brez igle. Pustila jo je na strehi.
Dečka to razjezi in hoče kavko udariti s palico. Oče, ki se je v tem hipu prikazal na vratih, vpraša dečka, kaj mu je živalca naredila. Deček pove, da mu je vzela pozlačeno iglo.
»Kje si pa dobil ti iglo?« vpraša oče.
nih, toplih, svečanih. Toda obiskovalka je poslušala pazljivo, kakor ne bi dobro pojmovala. Videla sem, da se je dvignila roka, ki se mi je zdela mrtva, s težavo je označila črno razpelo na beli steni. Obraz se ji je zasvetil od notranjega plamena pre-šinjen.
Trenuten molk. Nekaj tajnega je prešlo iz srca v srce: morda žarek večne resnice ali droben sij luči, da pokaže ozko dver. Že je bila dama ob izhodu, že si je nadela krinko in brzela z avtom po gladki, senčni cesti proti mestu.
Težko je hoditi bos po peščeni cesti, nositi suhljad za ogenj, stiskati trnjevo vejo, ki ima vendarle cveteti. Tako sem si mislila in zdelo se mi je, da vidim sprevod ljudi, ki so jih prebrile burje, obodlo trnje in so iztezali roke kakor slepci ter trdovratno poskušali utrditi korak po najkrajši in najpoložnejši cesti dalje.
Toda že je bil stol poleg postelje vnovič zaseden; nova obiskovalka je prišla. Sivolasa, obraz naguban, hrbet upognjen, roki sklenjeni v naročju, kakor jih sklepajo vdani in močni. Ljubezen ima svoj obraz, radost in veselje imata svojega. Mnogo obrazov se lahko strinja v izrazu, toda obraz bede je tipičen: tiste udrte oči, tiste zabrekle podočnice, vročični pogledi, ki ne morejo varati. Rastlina, ki ugaša, črv, ki razjeda, vsiljivka, ki se naseljuje v vseh hišnih oglih in upihuje luči in smehljaje. Izraz usten, gube v kotih usten, lahek trepet so ji značilni znaki. Bila je mati in zaživela je s prijateljico pretek- ; lost. Pripovedovala ji je o deci, ki je žgo-lela v mrzlem gnezdu. Pravila je o tistem, | ki ga ni več, o drugem, ki je daleč onkraj i morja, o tretjem, nedolžnem, v ječi. Se- 1 jala je vse svoje dobro na svoji življenjski poti, ne glede na žrtve, Marsikdaj si je bila gotova neuspeha, toda tolažila se je z resnico, da je v življenju kot v vojni | bolj potrebno bojevati se kot pa zmagati.
In v bolesti in iz bolesti je črpala radost. Kakor Mojzes, ki je hotel z grenko palico v puščavi grenko vodo spremeniti v sladko. Dvoje grenkosti za sladkost.
Lučka je trepetala pod razpelom, večerne sence so begale po sobi. Nepremična bolnica je bila kakor zatopljena v molitev. Na uborno odejo je drsela počasi solza za solzo...
*
Tiho sem zapustila sobo svetnice. Kolena so se mi tresla; vsa sem bila prevzeta nezmanih vtisov. Neka neznana sila me je vodila nizdol po stezi, ki jo je nekoč izkopala lava. Z oddaljenostjo od borne kočice se mi je širil pogled. Majhna in drobna je bila sled, ki sem jo puščala na raškavi poti in videla sem druge, vidnejše in globlje.
Utrudila sem se na dolgi poti in se hotela odpočiti na malih, zelenih traticah. Toda počitek me ni okrepčal. Naslonila sem se na grm, ni me mogel podpreti. Skrila sem se vetru in gromu v zatišje — tudi nevihta me je zajela —, ni me moglo skriti. Trgala sem cvetke ob stezah, toda njih vonj me je le trenutno osvežil. Pila sem ob studenčkih, a žeja je bila le še večja.
Zakaj, zakaj? sem vpraševala obupno. Odmev mi je odgovarjal: Zakaj? V mojem srcu pa je odmeval v odgovor glasno božji glas: »Jaz sem pot, resnica in življenje.«
In zaupno sem zapričela svojo pot, ker nisem se čutila več same.
KAVKA
Tatiček je zardel in molčal. Oče pa je precej uganil, kaj je vzrok zadregi.
»Tako!« reče oče, »kaznovati hočeš ne-: 1 umno žival, ki ne ve, kaj je tatvina? Kakšno kazen zaslužiš šele ti!« — Oče je poklical dečka v sobo, kjer je tatič prejel zaslu- * ženo plačilo.
DA SE DOBRO POČUTIŠ
Da se v življenju dobro počutiš, moraš j dobro storiti — komur koli! Ni važno: ali drobni rastlinici ali mali živalci ali človeku: najsi bo dober ali slab, vreden ali { nevreden, bližnji ali nepoznan.
Kdor misli, da ne more dobrega storiti, c ker se v svojem življenjskem krogu ne po- ^ čuti dobro, napačno sklepa, — Najprej r dobro delo — pa četudi samo dobra in ple- j menita misel ali prizanesljiv molk ali tihi ( gib ljubezni — in potem šele se moreš do-j 1 bro počutiti!
P # | * S * /\ * N * O * B * R * /\ * M * J * E
Valentin Polanšek:
Med propadlima kmetijama Spodnjega Obirja in Smolniškega, na trpko-veseli južni strani otožnega orjaka Obirja, se začne ozka grapa, ki drži nizdol v Jamnikovo globel. Po domače pravijo tej grapi »Žleb«.
Že davno, davno pred tem, preden je nad Žlebom nastala rudarska hiša tujca Fladinga, kovačnica in mlin, kjer sd mleli svinčeno rudo, se je tam zgodilo sledeče:
Pri sosednem kmetu, Šobru, so imeli veliko ovac. Te je pasel ovčar, ki se je rad potikal po vsej okolici.
Kako se je fant le zavzel, ko je nekega dne naletel v Žlebu na neko žensko! Bila je čudno lopa, oblečena v nekako haljo iz domačega prta, in je prala pšenico. Polne vreče žita so bile poleg nje. Vsipala ga je v kadi, kamor je od nekod živahno curljala voda.
Ker je ovčarju prijazno pokimavala, se je ni bal in je stopil bliže.
»Kaj je to?« bi rad vedel. Pokazal je na zlatorumeno pšenico.
Ženska ni odgovorila na stavljeno vprašuje, marveč je začela:
»Pridi jutri zjutraj, še pred soncem, in prinesi tri enoletne leskove šibe s seboj. Odreži jih pa še nocoj po sončnem zahodu. Ravno tu sem pridi! A ne boj se me, jaz bom čisto drugačna, čudna in bom silila vate! Z vsako šibo me trikrat udari, pa vsakikrat močneje. Tako me boš rešil in srečna bova oba. Sicer pa nikomur ne pravi kaj o tem.«
Nato je pobrala razprostrti beli prt in tri kosce črnega oglja. Glej čudo: Ko jih je imela v rokah, so bili videti kakor blesteče zlato! Ponudila jih je ovčarju. Drgetaje jih je vzel — in smuk z njimi v žep!
Kot (bi luč ugasnila, je zginila ženska - in z njo pšenica, kadi, vreče - da, tudi žuboreča voda!
Ko se je ovčar približeval Šobrovem do-mu, ga je Skrbelo, kaj bi s tistim zlatom. Staknil je nekje star, prazen čebelni panj, jo skrivaje ubral v les gor za hlev. Zletel je še po rovačo, skopal luknjo in skril panj z zlatom vanjo. Joj, cel panj je postal poln rumenega, težkega zlata. Zasul je zaklad in si dobro zapomnil kraj.
Drugo jutro pa je stal ovčar z leskovimi Šibami na Žlebu! Naenkrat od nekod prileze velika kača. Grozeče sika in se vije Proti njemu. Fant pa pogumno zamahne s prvo šibo trikrat in vselej bolj močno.
Pa se privali spet grozna kosmata krogla, od katere je od vseh strani koj tako Štrlelo krempljev in režečega se zobovja. Ovčar začne pobijati z drugo šibo — spet trikrat!
A glej, nova, še silnejša pošast se poja-
D žlebu
vi; rohnenje in zelenkasto švistanje ognja jo je obdajalo.
Sedaj pa začne fantu pojemati pogum. Udari s tretjo šibo prvič... šavsne v drugo, a stopi že za korak nazaj ...
Zbal se je — in ni mogel več zamahniti v tretje... 1
Naenkrat izgine vse. Od nekod začuje milo tožeči glas včerajšnje ženske: »O ti nesrečni človek, zakaj me nisi rešil! Zdaj bom morala naprej trpeti v tem ukletju.
Hitro se človek opijani z življenjem.
Veliko me je stalo nekoč, da sem pregovoril ateja, da so me pustili k plugu. Za repo so hoteli naorati nekaj brazd. Takrat sem bil še majhen, pa sem hotel biti velik in močan. Ko sta potegnila konja, je bilo toliko ponosa v mojem srcu. To je bil velik korak zame. Res, zemlja se je valila v drznih plasteh izpod rezala. Zadišalo je po grudi, ki se je hladila v rosi, in videl sem, da so se očetu razširile nosnice, s pljuči pa je globoko zajel v jutro. Tako je najlepše na njivi, ko se prebuja sapa z jutrom v brdih. Oj, to se je rezala zemlja! Ali potem me je jelo metati. Metalo me je sem ter tja, da sem komaj še dohajal; na hribu me je vrgel plug iz brazde, črtalo in lemež sta po vrhu oprasnila zemljo.
Takrat se je nasmehnil atek.
»Veee-vej!«
Atek se je smejal. Konja sta obstala, mene je bilo strašno sram. Vsa krivantasta je bila brazda za mano. Moj Bog, in kako sem se utrudil v tem kratkem času. Nisem še znal gospodariti s plugom. Ej, da, ni lahko gospodariti z življenjem.
Tolikokrat se spomnim tistega pluga.
V nedeljo sem bil na seji neke revije. Nekaj brazd sveže zemlje so narezali, in
V neki pokrajini, kjer je bilo veliko studencev, polj, hiš in templjev raznih bogov, so bile že od starih časov naseljene miši. Plodile in množile so se v sinovih, v otrocih sinov, v hčerkah in tako dalje ter so si ustvarile svoje domove v hišah in v zemeljskih rovih. Prebivale so gosto naseljene, tako rekdč druga tik druge. In tako so zadovoljno in veselo živele, dobro jedle in pile, prirejale obilne gostije in svatbe. Kar iznenada pa je začel neki knez — slon
Tako dolgo, da prinese ptica javorjevo seme od tu na Rebrco pred Krajnarjevo hišo. Tam bo zrastlo drevo. Posekali ga bodo in iz debla deske nažagali. Iz tistih desk pa bo nekdo naredil zibel. Prvi otrok, ki se bo v njej zibal, bo spet imel priložnost mene oteti. A gorje meni tačas!«
Ko je prišel ovčar na šobrovo domov, je bil čisto iz sebe. Vse je povedal, kaj se mu je pripetilo. Tudi o tistem zakopanem čebelnem koritu. Takoj so leteli domači, da bi ga izkopali. A zaman.
Do današnjega dne ni videl nihče več tiste uklete ženske na Žlebu — in zakopano zlato v čebelnem panju za Šobrovem hlevom je že tudi marsikdo brez uspeha iskal.
kdo bo zdaj oral naprej? Moj Bog, tako rado črtalo po vrhu oprasne strnišče. Dnevno je treba začenjati z nova, od kraja zarezati brazdo.
*
In jutri? — Jutri bodo pokopali škofa Rožmana.
Spomnil sem se na Dolinčiče. Že pred precej leti je moralo biti. Takrat so prešah olje pri Pankracu. Iz buč, sončnic takrat še ni bilo. Pozneje so jih prinesli ruski ujetniki s seboj. Ko so prešah, je bil zraven tudi droben deček. Tam vidim, kako pomaga po popoldneh. Prešanje ni bilo lahko delo zanj. Dopoldne je bila šola. Daleč je iz Dolinčič v Šmihel, skoro dobro uro. Vidim, kako teče bos deček, v prte-nih hlačah in trdi prteni srajci vso pot. Še šolska torba je z domačega prta, brez naramnic. Torba z naramnicami je bila takrat že nekaj bogatega. Tako je minilo poleti, pozimi še kak jopiček, to je bilo vse.
Danes je žalost v Dolinčicah. Umrl je deček, ki je še pred mnogimi leti preša! olje in hodil bos v šolo. In ta deček je bil škof.
Povsod je danes žalost; pri nas... le pri nas je ni. Pri nas je petje in godba.
s svojo čredo, ki je štela tisoč in tisoč slonov — hoditi k nekemu ribniku pit vodo, ki je je bilo v tem ribniku vedno dovolj. In ta knez slon je s svojo čredo, ko je korakala po bivališčih in skozi stanovanja miši, teptal in mečkal mišim obraze, oči, glave in vratove. Miši, kolikor si jih je rešilo življenje, so se zbrale in na shodu govorile:
»Tile hudobni sloni so nas skoraj pokončali, že ko so šli tja k ribniku. Če se
bodo vračali po isti poti, nas ne bo nič več ostalo živih. Zato moramo misliti na to, kako naj si pomagamo.«
Dolgo so se posvetovale in vse dobro premislile. Nato so šle k ribniku; tam so se priklonile pred knezom slonom ter rekle:
»Veličanstvo! Nedaleč od tod je naše bivališče, ki smo si ga pridobile po dednem nasledstvu. Tam smo se razmnožile po otrocih in vnukih, zdaj pa nas je na tisoče poginilo, ko ste se prišli sem napajat. Če se boste po isti poti vračali, potem nas ne bo ostalo niti za seme. Ako se nas hočete usmiliti, krenite po drugi poti nazaj, kajti tudi me vam utegnemo koristiti.« .
Ko je knez slonov to slišal, je v svojem srcu premislil in rekel:
»Tako naj se zgodi, kakor prosijo miši, in ne drugače!«
In ustregel je njihovi želji.
Ne dolgo potem je neki kralj ukazal svojim lovcem, naj lovijo slone. Le-ti so izkopali ob vodi globoko jamo in ujeli kneza slona z njegovo čredo vred. Čez tri dni so jih z vrmi in močnimi vzvodi potegnili iz jame ter jih privezali v gozdu k drevesom z debelimi debli. Ko so možje, ki so jih privezali, odšli, je knez slonov premišljeval, kako bi jih mogel kdo rešiti. Pa se je domislil: »Razen miši ni nikogar in ničesar, kar bi nas moglo rešiti.«
Nato je dal po neki slonici, ki je stala izven kraja, kjer so bili sloni privezani, in je že od prej poznala bivališče miši, sporočiti mišim, kakšna nesreča jih je zadela in kako trpijo v strašnem ujetništvu. Ko so miši to slišale, se jih je zbralo na tisoče in so soglasno sklenile, da se bodo slonom hvaležno oddolžile. Odšle so k slonom in ko so videle kneza slona z njegovo čredo vred privezanega k deblom, so razgledale vezi, splezale na drevesa ter razgrizle vrvi, s katerimi so bili privezani na debla, in jih tako rešile iz ujetništva.
Zato pravim, pridobivaj si prijatelje, močne, pa tudi slabotne, zakaj miši so rešile celo čredo slonov v gozdu.
(Indijska basen)
Vlil *%(>\/eQ.a pod soncem
Uredništvo vatikanskega lista »Latinu-tas«, ki izhaja v latinščini, se je odločilo, da bo zaradi večje zanimivosti in privlačnosti pričelo objavljati tudi Športna poročila .
Ker takrat, ko so v Rimu govorih latinsko, nogometa še niso poznali, je uredništvo zaprosilo znamenitega jezikoslovca profesorja Violinija, naj sestavi nove latinske besede za nogometno terminologijo.
Profesor Violini je povedal, da mu za grobe prekrške, do katerih pride na igrišču, ni bilo treba kovati novih izrazov: »Veste, te izraze sem našel v kodeksu, ki je veljal za boje med gladiatorji«, je dejal.
Borkole Afar:
TAM NA NJIVI
Stoni in miši
JULES VERNE:	105
Potovanje na	^
Zopet bodo zagledali razsvetljeno lu-nino poloblo. Morda bodo živeli še tako dolgo, da bodo še enkrat videli s sončni-lni žarki veličastno osvetljeno zemljo. Morda se jim bo posrečilo poslati svoj zadnji Pozdrav zemeljski krogli, ki je ne bodo nikoli več videli. Nato pa bo njihov izstrelek samo še ugasla in mrtva gmota, podobna asteroidom, ki krožijo po vesoljstvu. V edino tolažbo jim je bila zavest, da odhajajo iz neprodime teme, da se vračajo k loči in da spet prihajajo v pokrajine, ki Se kopljejo v sončnih žarkih.
Medtem so gorovja, ki jih je Barbicane Prepoznal, bolj in bolj jasno vstajala iz lernne gmote. Doerfelova in Leibnitzova Rora stojita namreč v pokrajini, ki se razprostira okoli južnega luninega tečaja.
Vse gore na lunini vidni polobli so popolnoma točno izmerjene. Morda se bo kdo čudil tej natančnosti, vendar so hipome-lrijske metode povsem pravilne. Smemo cclo trditi, da niso višine luninih gora nič ^anj natančno ugotovoljene kot višine gorovij na zemlji.
Najpogosteje uporabljajo metodo, po ka-leri merijo dolžino gorskih senc. Pri tem
upoštevajo, kako visoko stoji sonce v trenutku opazovanja. Takšno merjenje omogoča teleskop, ki ima mrežico z dvema vzporednima nitma. Pri tem je seveda treba točno poznati stvarni premer lunine oble. Po tej metodi lahko izračunajo tudi globino vulkanskih žrel in jam na lunini površini. Posluževali se je je Galilei, pa tudi Beer in Moedler sta jo zelo uspešno uporabljala.
Za merjenje luninega reliefa prav tako uporabljajo tudi drugo metodo, 'imenovano metodo tangentnih žarkov. Rabijo jo takrat, kadar se gore pojavljajo kot svetle točke, ki so oddaljene od mejne črte med svetlim delom lune in njeno senco in se svetlikajo na temnem delu lunine plošče. Te svetle točke so gorski vrhovi, osvetljeni od tistih sončnih žarkov, ki padajo više, se pravi nad onimi sončnimi žarki, ki osvetljujejo nižine in omejujejo lunin krajec. Če torej izmerimo temno razdaljo med tako svetlo točko in tistim osvetljenim luninim delom, ki je svetli točki najbližji, dobimo natančno višino te točke. Ta postopek seveda lahko uporabimo samo za tiste gore, ki so blizu mejne črte med svetlim in temnim.
Po tretji metodi z mikrometrom izmerimo prerez luninih gora, ki se kažejo na temnem ozadju. To metodo lahko uporabljamo samo za gore, ki stojijo blizu luninega roba.
Vsekakor vidimo, da lahko merimo sence, razdalje in prereze le tedaj, kadar padajo sončni žarki na luno poševno s stališča opazovalca. Kadar pa padajo sončni žarki naravnost, to je ob luninem ščipu, tedaj z lunine plošče nujno izginejo vse sence in opazovanje ni več možno.
Ko je Galilei ugotovil, da so na luni gore, je za določanje gorskih višin prvi uporabil metodo senc. Kakor smo že omenili, jim je pripisal povprečno višino 4500 sežnjev. Hevelius je te številke znatno zvišal, nasprotno pa jih je Riccioli podvojil. Oba sta po svoje pretiravala. Herschell je uporabljal boljše instrumente in se je zato močneje približal hipsometrijski resnici. Pravo resnico pa moramo iskati v poročilih sodobnih raziskovalcev.
Beer in Moedler, najboljša lunoslovca na svetu, sta izmerila 1095 luninih gora. Po njunih računih se od tega števila dviga šest vrhov nad 5800 metrov visoko, dvaindvajset gora pa nad 4800 metrov. Najvišji vrh dosega 7603 metre in je torej nižji od najvišjih gorskih vrhov na zemlji; nekateri med njimi ga namreč presegajo za 5 do 600 sežnjev. K temu moramo nekaj pripomniti: Če primerjamo te vrhove s prostorninama obeh nebesnih teles, so gore na luni razmeroma višje ko gore na zemlji. Na luni so gore visoke 470. del luninega premera, medtem ko so gore na zemlji visoke le 1T10 desetin zemeljskega premera. Da
bi najvišja gora na zemlji dosegla sorazmerno višino najvišje gore na luni, bi morala njena višina meriti 26 kilometrov. Najvišja gora na zemlji pa ni niti 9 kilometrov visoka.
Tako ima na primer gorovje Himalaja tri vrhove višje od najvišjih luninih vrhov: Mont Everest, visok 8837 metrov, Kunchi-njinga, visok 8585 metrov, in Dwalagiri, ki je visok 8187 metrov. Doeferlova in Leibnitzova gora na luni sta enako visoki kot Jewahir v istem pogorju, to je 7603 metre. Newton, Casatus, Curtius, Short, Ty-cho, Clavius, Blancanus, glavni vrhovi Kavkaza in Apeninov so višji od Mont Blanca, ki dosega 4810 metrov. Ko Mont Blanc so visoke gore: Moret, Theophile in Cathar-nia, ko Monte Rosa — 4636 metrov — pa: Piccolomini, Werner in Harpalus; ko Monte Cervino, ki meri 4522 metrov, so visoki: Maorob, Eratosthen, Albateque in Delam-bre; ko Teneriffski vrh, ki je visok 3703 metre: Bacon, Cysatus, Philolaus in vrhor vi Alp; ko Mont Perdu v Pirenejih, visok 3351 metrov, pa: Roemer in Boguslavski; in slednjič ko Etna, ki je visoka 3237 metrov: Herkul, Atlas in Furnerius.
S takšnim primerjanjem lahko ocenimo višine luninih gora. Pot, po kateri se je gibal izstrelek, je vodila ravno proti tisti gorski pokrajini južne poloble, na kateri so stali najlepši goropisni primerki na luni.
(Dalje prihodnjič)
Uti nas na iiacaskem
(Nadaljevanje s 4. strani) trajskemu gospodu župniku. Sele tedaj smo se zavedali, da L g. Srienc niso več naš župnik. Kot duhovnik so bili zelo goreč dušni pastir in izvrsten pridigar, neustrašeno so grajali, 'kar je bilo graje vrednega, v občevanju pa so bili z vsakim prijazni in dobre volje. Zelo jim je bila pri srcu lepota hiše božje. Že takoj v vhodu v lopo pred cerkvenimi vrati je lahko vsak prijetno iznenaden, ko zagleda v posebni zamreženi votlini kip Matere božje z detetom Jezusom. Malokdo se pa zaveda, da je to dragocena umetnina, ki je bila v davnem času v grajski kapeli na Ženeškem gradu. Ta kip so bili prej postavljali zdaj tu zdaj tam, celo zunaj ob pokopališkem zidu je bil postavljen svoj čas. Sele gospod župnik Srienc so mu oskrbeli dostojen pro-
in sobe, zgoraj pa farna dvorana. Za vse to prizadevanje so pa bili deležni le malo hvaležnega priznanja, pač pa so jih nekateri obilno obrekovali. Zavedajte se pa, č. g. župnik, da je velika večina župlja-nov bila na vaši strani in smo vas ljubili in vas ljubimo in spoštujemo še zdaj, ko niste več med nami. Bridko vas je pač moralo boleti natolcevanje nekaterih faranov, ki so po gostilnah na pol pijani zlobno rovarili zoper vas. Po zaslugi nekaterih faranov ste bili v Hitlerjevem času pregnani celo iz fare, kakor toliko drugih poštenih ljudi. Vemo, da se dobro zavedate, da so tudi apostole preganjali in jih celo morili. Želimo vam obilo sreče in božjega blagoslova na vaši sedanji šmihelski župniji, spominjajte se nas še v molitvi, kakor se vas bomo še tudi mi. Smihelčanom pa čestitamo, da ste dobili tako vnetega dušnega pastirja in izvrstnega pridigarja.
Plafte, obleke, jopife (Sakkos), hlače, perilo
v ogromni IZBIRI in dobri KVALITETI pri ugodnih cenah
JCleidei KOGLER
KLA6ENFURT, HERRENGASSE
štor. Tudi edino okroglo okno v lopi. ki je bilo prej dolgo zabito z desko, ima sedaj prav lepo barvano šipo.
Tudi v cerkvi imamo sedaj po zaslugi našega bivšega župnika umetno slikana steklena okna, kot ima le malokatera fara. Dolgo časa nismo imeli v cerkvi prave spovednice in je bilo zelo nerodno, ko je bila spovednica le v žagradu. A iznajdljivi g. župnik so postavili novo spovednico na tako primeren kraj, da jemlje malo prostora in je obenem cerkvi v okras.
Ker nam je minula vojna pobrala seve tudi zvonove, so tako dolgo trkali na dobra srca faranov, da so nabrali potrebna sredstva in zopet imamo tri zvonove in celo na električni pogon. Tudi v okolici cerkve, kjer je stala svoj čas zanemarjena mežnarija, stoji zdaj mogočno enonadstropno gospodarsko poslopje. Spodaj so hlevi
Titmska attna
saKHsaEaBBississrmrtaBEKsafflsss*
ZNAKI ZA OCENO FILMOV: I = priporočljiv za vse; la = priporočljiv za odrasle in zrelejšo mladino; II = za vse; III = za odrasle in zrelejšo mladino; IV = le za odrasle; IV = za odrasle s premislekom; IVb = za odrasle z resnim premislekom; V = odsvetujemo; VI = odklanjamo; + ga priporočamo; + + film je res vreden, da si ga ogledamo.
BOROVLJE:
■Sobota, dne 12. 12. 59: Dorothea Angermann.
- IV.a.
Nedelja, dne 13. 12. 59: Mein Madchen ist ein Postillon. — III.
Torek, dne 15. 12. 59: Spiel mit dem Feuer. — IVb.
četrtek, dne 17. 12. 59: Anaconda (v okviru Akcija za dobri film) II.
Otroški vozički, moško in damsko perilo, Hubertus plašči za otroke TRGOVSKA HIŠA
Hans Thomasser
Villach, VVidmanngasse 33
STROKOVNA TRGOVINA
za DEŽNA OBLAČILA Ballon, Popeline, loden-plašči za moške, dame in otroke v največji izbiri! Gumijasta oblačila. Vsakovrstna popravila izvršimo takoj.
VAL. TARMANN
KLAGENFURT, Volkermarkter Str. 16
SINGER šivalni stroji
za gospodinjstvo in obrt v vseh preizkušenih tipih dobavljivi. — Na željo pošljemo tudi prospekte.
Singer-šivalni stroji Klagenfurt, Bahn-hofstras.se 4a; in V i 11 a c h, Bahnliofstras.se 14
KLAGENFURT. 10.-0ktoberstra08
(neben Kino Preditl)
PLIBERK
Sobota in nedelja, dne 12. in 13. 12. 59: Und nichts als die Wahrheit. — IV.
Torek in sreda, dne 15. in 16, 12. 59: Der Sohn des Scherk, — III.
ST. JAKOB V ROŽU
Sobota, dne 12. 12. 59: Falsches Geld und echte Kurvcn. — III.
Nedelja, dne 13. 12. 59: Schlachtgeschwadev 2 cinsatzbercit. — III.
Torek, dne 15. 12. 59: HimmclfahrLskomando. - III.
iiiiiiiimiMUiiiiitiiiiiiiiiiiiiiimiuiiiiuHiiiitiimiiiiiiiiiiiiiiiiimiMtm
QLEDALI$ČE V CELOVCU
Mestno gledališče:
Potok, 11. dec. ob 20.15 uri: Und das am Mon-tag morgen, komedija.
Sobota, 12. dec. ob 19.45 uri: Aida, opera.
Nedelja, 13. dec. ob 15.00 uri: Die Geisha, opereta.
Sreda, 16. dec. ob 19.45 uri: Aida, opera.
Četrtek, 17. dec. ob 20.15 uri: Die Ziegeninscl, drama.
Petek, 18. dec. ob 20.15 uri: Der Postmeister (Premiera), drama.
Sobota, 15. dec. ob 15.00 uri: „Das verlorcne Herz”, pravljična igra. Ob 19.45 uri: Aida, opera.
Nedelja, 20. dec. ob 15.00 uri: „Das verlorene Herz”, pravljica.
Koncertni dom:
Sobota, 12. dec.: Kennen sic die Milchstrasse? Nedelja, 13. dec. Kennen sie die Milchstrasse? Sobota, 19. dec.: Und das am Montag morgen. Nedelja, 20. dec.: Ninotschka, komedija. Začetek vsakokrat ob 19.30!
Radio-aparate najnovejših modelov, godala, plošče. Vse dobite na ugodne obroke pri
LEO TRUPPE
VILLACH, OBERER-KIRCH-PLATZ
Trgovska hiša kvalitetnega blaga
LODRON
Zavese, preproge, tekači, prešite odeje, žimnice, posteljno perilo, ležalni stoli, talne obloge, posteljno perje.
Villach - Beljak, Lederergasse 12
■Aim schuhs
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
NEDELJA, 13. 12.: 7.30 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 14. 12.: 14.00 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Intermezzo. — Narodno-gospodarski pomenek. — 17.55 Za našo vas. — TOREK, 15. 12.: 14,00 Poročila, objave. — Rdeče, rumeno, zeleno,
—	SREDA, 16. 12.: 14.00 Poročila, objave. — Kar želite, zaigramo. - ČETRTEK, 17. 12.: 14.00 Poročila, objave. — Kulturni koledar za december.
-	PETEK, 18. 12.: 14.00 Poročila, objave. - Križem, kražem po svetu ... — SOBOTA, 19. 12.: 9,00 Orl pesmi do pesmi — od srca do srca.
Za pošteno, izobraženo dekle z malo, donosno posestjo v lepem kraju Koroške se išče razumnega partnerja ca. 26 do 34 let v svrho ženitve. Dopise je poslali pod ..Prijeten dom” na upravo lista.

Praktische
k/tiltHacUts-
g-escUenke
v o m
M0BELHAUS
1
STADLER
KLAGENFURT
m
THEATERGASSE 4
Leselampen
in verschiedenstcn Formen
Faufeuils
in allen Stilarten
Blumenstander
modem, in allen GroBen
Kleinmobel
zur Ergiinzung des Heimes
Wascheboxen
mit bunten Plastikbeziigen
Garderobenwande
in allen GroBen und Ausfuhrungen
Teppiche und Gardinen
Orig. deutsche, Schweizer u. holl. Muster
Zustellung wie immer frei Haus
Herrenhemden
aus gewebtem Šport-J C flanell ..........40« "
Glorlette-Hemd
aus Sanfor-Popelln A A mit Keservekragen . 0w* m
Herren-Unferhosen,
lang, mit Gummizug,
aus strapazfahigem Aft 80
Pelztrikot ......
Herren-
Krfiusel-Socketts
In verschiedenen Mu- 80 stern, sehr haltbar
Harren*
SportsfrOmpfe
aus prlma Baum-wolle, Sohle extra verst&rkt
Oomenhose
aus gutem Baum-wollgarn, mit doppel- JA Ofl tem Zwlckel.......IU*
I2.M
Frauen-MacSithemd
aus geblumtem Wascheflanell,	40
alle GroBen........“ll«
Domen-Unterkleid
aus maschinenfestem Seiden-Trlkot, mit OO 80 Spltze verzlert. , , . *We
Domen-
Wfischegarnitur
Hemd und Hose aus gutem Baumvvoll- A* on trikot ..........Al.
Frouen-
SportstrUmpfe
aus prima Baumvvolle A 80 Sohle perlonverst. .	9.
PerlonstrOmpfe, o o 90
nahtlos, Modefarben 14.
FrouenschUrzen
aus gutem Bunt-druck, normale DurchschnlttsgrttBe
DomentUcher,
am Kopt oder Hals zu tragen, ttlrkisch fj 90 gemustert ....
12.’
14.'
Kinder-Strumpfhosen
aus prima Baum-
wolle. sehr strapaz- fA 90
Knabenhemden
aus schdnera Šport- OC 90 flanell..........XU*
SAM0NIG
VILLACH am SAMONIG-ECK
Kinder-Pyjama
aus gutem	AA	80
Baumvvolltrikot , . . V«.
Madchen-
Felzhoserl,
Innen gerauht,	1f)	50
starke Qualit&t ... IU.
Mddchen-
Achselhemd
aus bestem Mnko-trlkot, Feinrlpp-	A	90
muster . . ........ «f	•

1
LEPA BOŽIČNA DARILA ugodno kupite pri Radlmayr-ju; v veliki izbiri POSTELJNINA, BLAGO ZA ZAVESE, PREPROGE in TALNE OBLOGE
RADLNAVR
List izhaja vsak četrtek. - Naroča se pod naslovom: ..Naš tednik-Kronika”, Celovec. Viktringer Ring 26. - Naročnina mesečno 5 šil., za inozemstvo 5 dolarjev letno. Odpoved en mesec naprej. - Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroSkih Slovencev. - Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Žrelec. - Tiskarna Družbe sv. Mohorja. Celovec, Viktringer Ring 26. - Tel. štev. uredništva in uprave 43-58.