Marijana Željeznova - Kokalj
Svetovni potepuhi - Frkolinček, Martinček in
 Pavlinček - pri teti Dolgouhi
TETA DOLGOUHA JE STANOVALA V PODRTEM STAREM GRADU. KROG IN KROG JE BILA DIVJA GOŠČA. STARO ZIDOVJE JE BILO IZGRIŽENO IN LE STOLP JE PONOSNO ZRL ČEZ RAZ-VALINE. PO POLŽASTIH STOPNICAH JE PRISPELA TETA V NAJ-VIŠJE NADSTROPJE, KJER JE BILA NJENA SOBA. POD STROPOM
SO SPALE UHARICE, NA ZAPECKU JE DREMALA VELIKA ČRNA MACKA IN V TEMNEM KOTU JE LEZALA SKLADOVNICA ČRNIH KNJIG, NAD NJIMI PA JE BILA CAROBNA PALICA. SMRDELO JE PO TROHNOBI. OKNA SO BILA ZASTRTA IN LE SKOZI LUKNJE SO SE PRIKRADALI POSAMEZNI ŽARKI V TETINO SOBO.
PAVLINČEK IN MARTINCEK STA SE PREVIDNO VTIHOTAPILA V SOBO IN SE POTUHNILA POD TETINO POSTELJO.
»TAKO!
ZDAJ BOŠ LEPO
MI ČUVAL DOM,
ČE  Z DOMA BOM...«
FRKOLINČEK SE JE OJUNACIL IN VPRAŠAL:
»PA KAKO?
KDO PALČKA BAL SE BO?«
83
TETA DOLGOUHA SE JE RAZJEZILA:
»MOLČI IN DA VES,
BREZ VPRAŠANJA GOVORITI MI NE SMEš!«
FRKOLINCEK JE ŽALOSTNO GLEDAL PREDSE IN MISLIL NA SVOJA DVA PRIJATELJA, KI  STA  OSTALA TAM  POD  VRBO.
TETA DOLGOUHA SI JE DALA OPRAVITI PRI KNJIGAH. FRKO-LINCEK, KI JE SEDEL NA NJENI POSTELJI, SE JE ZLEKNIL IN ZASPAL.
PREBUDILO GA JE KRIČANJE:
»ČINCA, CANCA, ČINCA CIN — V GOZD NAJ GRE DEVETI SIN! CANCA,  CINCA,  ČANCA ČAN — SIN NAJ BO BOLAN! HURU, HURU, HUM! BIMBA, BOMBA, BUM!«
TETA DOLGOUHA JE NATAKNILA OCALA IN GLEDALA PAZ-LJIVO V ZID. OBRAZ SE JI JE SPREMINJAL IN NAZADNJE SE JE JELA KROHOTATI.
»ŽE BOLAN LEŽI, N.IEMU VEC POMOČI NI!«
ODLOZILA JE OČALA IN LISTALA DALJE PO KNJIGI. POTEM SE JE SPET ZADRLA:
»ČANČA, CINČA, ČANCA   ČAN — SIN NI VEC BOLAN! ČINCA, CANČA, ČINCA   ČIN — MRTEV JE DEVETI SIN!«
ZAŽVIŽGALA JE IN CUK JI JE SEDEL NA ROKO:
»POJDI V GRAD, NAZNANI,
DA POD HRASTOM JE JUNAK NEZNANI —
ŽIV VEČ NI,
MRTEV ON LE2I!«
ZATROBILA JE V DOLG ROG. PO ZAVITIH STOPNICAH SE JE ZAČUL PEKET KONJSKIH KOPIT. VRATA SO SE SAMA ODPRLA IN PRED TETO JE STAL BEL KONJ. PRIJAZNO MU JE NAMIGNILA ZROKO, REKOČ:    >>ŽREBEC
TU JE PA POGREBEC!«
POKAZALA JE NA FRKOLINCKA:
»POHITITA V GRAD IZREC SOŽALJE
TETE DOLGOUHE  IZ NESKONCNE DALJE!«
POSADILA JE FRKOLINCKA NA ŠIROKI KONJSKI HRBET. TA SE JE OBUPNO PRIJEL ZA GRIVO. TETA JE ZAVRTELA V ROKI PALICO. OKNO SE JE ODPRLO, ŽREBEC JE PLANIL POD NEBO IN LETEL PO ZRAKU. OBLAKI SO SE PRAŠILl POD UDAROiM KOPIT IN STRELE SO SVIGALE.                                                (dalje prihodnjič)
84