Poštnina plačana v gotovini.
Številka 55
Maribor, 17. septembra 1957
Posamezna številka Din 1.50.
Leto II
: oovi
Izhaja tedensko — Velja po posti dostavljen: na mesec Din 6*—, za tujino na mesec Din 10’—	—	Oglasi	po	tarifi
TJ it *l-	g_______________ V___• 	Uredništvo In uprava: Maribor, Aleksandrova 47 — Telefon
leaniK Za VSa JaVna VpiaSanJa	26-16 — Rac. poštne hran. 17.160 — Rokopisov ne vračamo
Listnica uredništva Z današnjo Številko je prevze uredniitvo g. Štefan Kovač, odvet niški pripravnik v Mariboru.
Naprednost in »naprednjaki«
Te dni se je v Ljubljani vršila banovin ska konferenca omladine JNS, ki naj bi po pisanju jeenesarskih listov pomenila »praznik slovenske napredne omla-dine«. človek se ob takih naslovih z začudenjem vpraša, kaj naj bo neki na prednega na tej mladini, ki predstavlja mlado gardo stranke, ki se je na oblasti in v opoziciji, v teoriji in praksi, pokazala Vot najreakcionarnejši, najbolj nazadnjaški element v našem političnem življenju? Čas je že, da tudi o tem izpregovorimo kako besedo in vzamemo svoje določeno stališče, to še tem bolj, ker pristaši Pe tra živkoviča na Slovenskem pod geslom naprednosti love na svoje fašistične limanice elemente, ki nikakor niso fašistični, marveč demokratski, v svojem bistvu napredni in pošteni. Zlasti velja to za Sokolstvo, katerega dobršen del ravno taka gesla, ki se v ustih jeenesarskih voditeljev izpremene v brezvsebinsko frazo, skušajo oddaljiti od skupne fronte vsega slovenskega ljudstva in ga vpregajo voz protiljudske, protislovenske, fašistične politike JNS, ki je načelom Tyrša in FUgnerja popolnoma nasprotna.
Naprednost je pri nas pred vojno ime la v zakupu liberalna stranka. Najsi je že bila politika te stranke še tako žalostna karikatura načel velike francoske revolucije, moramo nekaternikom iz njenih vrst .vendajle.. priznati., vsaj mrvico naprednosti, če pod naprednostjo v tistem času razumemo boj za nacionalno osamosvojitev slovenskega naroda, za njegovo socialno, kulturno in gospodarsko povzdigo, boj, naperjen proti glavni oviri napredka vseh slovanskih narodov v osrčju Evrope, proti avstro-ogrski monarhiji in njenim domačim podrepnikom šušteršičevega kova. Toda če vidimo bistvo naprednosti v tem in ne v »farski gonji« predvojnih liberalnih listov, potem mora nujno odpasti liberalni monopol na naprednost, ker v vrsti imen slovenskih naprednjakov nikakor ne sme in ne more manjkati ime Janeza Ev. Kreka.
In danes? Kakšno zvezo naj ima naprednost s fašizmom, s stranko šestoja-nuarske diktature?
Fašizem v svoji teoriji in praksi ne priznava enakosti narodov, ovira razvoj drugih narodov in jim z najbrutalnejši-mi sredstvi onemogoča, da bi prinesli svoj delež v zakladnico občečloveške kulture. Z dekreti briše s površja popolnoma razvite, izoblikovane narode in jim z izumetničenimi pojmi o vsedržavni »naciji« odreka obstoj in nadaljnji narodni razvoj. To je fašistični totalitarizem v nacionalni politiki, ki pomeni potujčenje in smrt malim narodom. Nacionalno in socialno zatiranje, to je prva in zadnja beseda fašistične teorije in prakse, prakse, ki jo je imel slovenski narod v dolgoletni dobi jeenesarske diktature priložnost dodobra spoznati. Fašizem tam, kjer je ali kjer je bil na oblasti, ne predstavlja nič drugega kakor odkrito teroristično diktaturo najreakcionamej-ših, najbolj šovinističnih, najbolj impe-rijalističnih elementov finančnega kapitala. Fašizem s svojim kanibalskim rasizmom, za katerega se po raznih »Naših mislih« navdušuje tudi dična slovenska, odnosno dravobanska »napredna omladina«, s svojim militarizmom, ki postavlja vse narodno gospodarstvo v službo uničevanja kulturnih pridobitev človeštva, namesto v službo njegovega -blagostanja in napredka, je danes najbolj nazadnjaška fašistična smer na svetu, ako sploh zasluži ime politične smeri.
In zdaj pride samozvani »naprednjak« iz živkovičeve JNS in se postavlja v po-
M.asaryk /e umrl
T. G. M a s ar y k je umrl. Poslovil se je eden največjih državnikov in najpopularnejših državnih poglavarjev sedanjosti, mož čigar jekleno energijo in fanatično ljubezen do resnice so morali priznati tudi njegovi najhujši sovražniki. Kot strastni bojevnik za svobodo in samoodločbo malih, tlačenih in zatiranih narodov, ter iskreni neizprosni zagovornik demokracije si je pridobil spoštovanje in ljubezen ne le češkega oziroma slovaškega, ampak vsega evropskega delovnega ljudstva, še prav posebej pa delovnega ljudstva malih narodov, ki jim je pokazal ne le svetli vzgled trde borbe za svoje pravice, ampak jim je z besedo in dejanjem stal celo svoje življenje ob strani.
Rojen kot sin najneznatnejšega cesarjevega služabnika, je prehodil čudovito pot od ključavničarskega in kovaškega vajenca preko vaškega pomožnega učitelja in organista, gimnazijskega suplen-ta, vseučiliškega profesorja in narodnega poslanca do revolucionarja, ki je kot najvidnejši reprezentant teženj svojega naroda zrušil habsburško cesarstvo in postal prvi prezident politično osvobojene Češkoslovaške republike.
Slovensko delovno ljudstvo, ki se ga ob njegovi smrti s spoštovanjem in ljubeznijo spominja, si ne želi drugega, kakor da bi njegove misli, posebno njegove misli o demokraciji, ki jih pri nas toliko citirajo, tudi izvajali. J. A. D.
Demokracija vstaja
Pomemben uspeh združene opozicije.
V	sredo, dne 15. septembra so zastopniki vseh treh strank srbske opozicije sporočili dr. Vladimirju Mačku, kot predsedniku hrvaške kmečko-demokratske koalicije, da so se te stranke zedinile v načelnih točkah sporazuma s Hrvati, na podlagi dr. Mačkovega stališča, kar predstavlja odločilen korak v vprašanju -bodoče državne ureditve. Istega dne so odborniki kmečko-demokratske koalicije v Zagrebu obvestili o tem načelnem sporazumu tudi edinega preostalega člana slovenskega odbora kmetsko-demokrat-ske koalicije izza 1927. leta, dr; Kukovca, predsednika kmečko-delavskega gibanja v Sloveniji.
Razveseljivo je in z zadoščenjem ču-jemo, da je bil ta sporazum med Zagrebom in Beogradom dosežen v popolnem skladu z resolucijo, ki so jo 4. julija 1937'
sprejeli zaupniki slovenskega kmetsko-demokratskega gibanja: poudarjanje važ nosti združitve demokratičnih sil, prehodna koncentracijska vlada, ki naj sestavi načrt za novo državno ureditev, uveljavljanje novih liberalnejših političnih zakonov in razpust skupščine.
Slovensko kmečko-delavsko gibanje je torej že davno predlagalo to rešitev kot načelni sporazum vseh opozicijskih demokratskih sil — saj je z vsemi demokratskimi skupinami opozicije dejansko sodelovalo.
Naj bi združena opozteija, ki-bi odslej Nastopala kot enoten političen blok, kljub vsem nevoščljivim in ljubosumnim podtikanjem, s katerimi je naša reakcija skušala zmanjšati njen uspeh, čim preje prinesla konsolidacijo notranjepolitičnih razmer!
Pojasnilo kmečko-delavskega gibanja
Pristaši kmetsko-delavskega gibanja, ki so si že 4. oktobra lanskega leta z vednostjo in odobritvijo kmečko-demokratske koalicije v Zagrebu sporazumno določili svoj izvršilni odbor, so kljub težkim oviram vztrajali pri zbiranju demokratičnih sil zlasti med kmeti in delavci. Premagali so spletke nasprotnikov ter ostali tudi po izstopu nekaterih članov odbora slejkoprej borci za demokracijo in socialno pravičnost. Danes je storilo gibanje korak naprej:	tednik	»Neodvis-
nost«, ki je doslej gibanju služil le prostovoljno, je postal glasilo kmetsko-delavskega gibanja Slovenije. Odgovorno uredništvo je v sporazumu s sodelu-
jočimi pristaši kmetsko-delavskega gibanja prevzel član njegovega vodstva.
Prav tako bo služil gibanju v Ljubljani izhajajoči 14dnevnik »Kmečka sloga«, katere izdajatelj tudi pripada vodstvu kmečko-delavskega gibanja. Tudi ljubljanski »Delavski list«, ki ščiti sindikalne interese delavstva in v Kranju izhajajoča »Sobota« pišeta v smislu načel, ki jih zagovarja naše gibanje.
Kmečko-delavsko gibanje pristopa k trdnejši izgraditvi svoje organizacije in svojega programa. Delovanje kmečko-delavskega gibanja bo v prvi vrsti budno zasledovalo politiko kmečko-demokratske koalicije, varovalo si bo pa v Sloveniji
svojo samostojnost in sodelovalo z vsemi opozicijskimi strankami, v kolikor se borijo za resnično demokracijo. Praktičnih uspehov za posameznike, kakor jih obljubljajo razne konjunktume stranke, ki so že davno izgubile tla v lastnem narodu naše gibanje seveda ne nudi. Komur pa je za nesebično borbo za potrebe slovenskega naroda, mu je pri nas polje udejstvovanja povsem zagotovljeno.
Prijatelji napredka kmečkega in delovnega ljudstva Slovenije pa so mogli videti že doslej dokaze v našem delu, da se nobena stranka ali struja za kmeta in delavca ne poteguje boi j iskreno in dosledno kakor kmečko-delavsko gibanje.
Slovenci smo radi izrednih razmer, v katerih živimo, danes po veliki večini gospodarsko in socialno tlačeni in vidimo upanje na boljšo bodočnost le v odločni borbi za socialno pravico, zato pozdravljamo v naših vrstah sotrudnike vseh slojev, ki odobravajo naše delo.
Dr. V. K u k o v e c.
»Španija most k enotnosti« je naslovil nemški socialni demokrat Erich Kuttner svoj nagovor, ki ga je imel pred XI. mednarodno brigado. Objavil ga je nemško-španski tednik »Pasaremos«, Zadnji stavki tega govora, ki je vzbudil veliko navdušenje, se glasijo:
»S ponosom gleda nastajajoča nemška ljudska fronta na vas. Pozdravlja vas, ki se borite za osvoboditev Španije in obenem za osvoboditev Nemčije. Za osvoboditev izpod najbolj ponižujočega jarma, ki je kedaj tlačil narode. Za osvoboditev od umazane sramote fašizma. Pozdravlja vas junake svobode s svojim bojnim geslom: Svoboda!«
zo nosilca napredka nasproti slovenskemu kmetu, ki je v najhujših dneh jeenesarske diktature znal dati duška svojemu ogorčenju nad narodnimi izdajalci, predstavniki režima nacionalnega in so-cijalnega zatiranja, nasproti slovenskemu delavcu, ki je ramo ob rami s slovenskim kmetom s svojimi prsi zaustavil pohod fašističnih orjunaških tolp, katerim so na Slovenskem kumovali baš današnji očetje JNS, in katerih tradicije nadaljujejo nadebudni »napredni« fantje.
Toda to poudarjanje »naprednosti« zveni danes tako, kakor da se hočejo fašisti iz JNS po čisto hitlerjevskem receptu proglasiti za nekak voditeljski sloj, ki e poklican, da vodi zaostalo »klerikalno«, »nazadnjaško« slovensko ubogo gmajno
v	interesu peščice domačih in tujih magnatov. To je hkratu navadno zasramovanje tiste ogromne večine slovenskega naroda, ki nikdar ni bila in nikdar ne bo v taboru fašističnega nazadnjaštva in bi ko samo brez in proti »naprednim« filhrer-jem iz JNS mogla razviti vse tiste ogrom-
ne tvorne sile, ki jih še krije v sebi.
Danes se bolj ko kdaj prej uresničujejo prerokbe velikega genija slovenskega naroda,. Ivana Cankarja, čigar besede so jeenesarski »naprednjaki« trgali iz slovenskih šolskih knjig: danes se kot nosilec idej nacionalne svobode in neodvisnosti, socialnega, kulturnega in gospodarskega napredka na vsej črti uveljavlja delovno ljudstvo kot najštevilnejši, edini res narodni, napredni element, najodločnejši prvoboritelj za njihovo uresničenje pa je delavski razred kot danes najnaprednejši družabni razred.
To je napredna fronta sedanjosti! Na Slovenskem ona počasi, a gotovo briše tradicionalne meje med klerikalizmom in »naprednjaštvom« in jih nadomešča z drugimi; v tej novi napredni fronti se morajo združiti vsi slovenski demokratični elementi brez ozira na njihovo versko in politično prepričanje, organizirani in neorganizirani delavci vseh sindikalnih in političnih pravcev, katoliški kmetje iz bivše SLS, zares demokratični
elementi iz bivše SDS in iz vrst Sokolstva, kmetijci, ki so se odrekli Puclja in drugih fašističnih agentov v bivši SKS, na nasprotni strani pa bodo ostali sovražniki nacionalnega in socialnega napredka slovenskega naroda, živkoviče-
vi	in Ljotičevi fašisti, pa tudi tisti reakcionarni voditelji druge vsedržavne stranke, ki so vkljub svojemu poudarjanju demokratičnosti v praksi zmerom pripravljeni vezati se ne le s fašisti, marveč s samim Belcebubom, kadar gre za boj proti vsem resnično naprednim, vseljudskim gibanjem sedanjosti.
Ta nova slovenska napredna fronta, katere začetek predstavlja naše kmečko-delavsko gibanje, bo zadosti trdna, da se ramo ob rami z demokratičnimi silami bratskega hrvaškega in srbskega naroda postavi po robu vsem navalom mednarodnega fašizma od zunaj in od znotraj, da ustvari in brani svobodno demokratsko Jugoslavijo na temelju narodne enakopravnosti jn svobode vseh južnoslovanskih narodov.	—rl.
Madžarska
1.	Skrivnosti madžarskega oboroževanja.
Nedavno se je sredi noči pojavilo nad Mariborom veliko trimotorno letalo, ki je nekaj časa krožilo nad mestom, se posebno zanimalo za važnejše objekte, kakor so to kolodvor, železniški most in železniška delavnica ter nato odletelo v smeri proti vzhodu. V Prekmurju pa je moralo v bližini jugoslovansko-madžar-ske meje pristati radi pomanjkanja ben-zina. Izkazalo se je, da je prišlo letalo iz Madžarske in da je last šole za civilno letalstvo v Sombathelyju. Posebno pozornost je vzbudilo dejstvo, da je to bilo moderno vojno letalo tipa »Caproni«, čigar posadka je imela že na zunaj bolj videz vojaških oficirjev kakor civilnih letalcev.
Ta sam po sebi neznatni dogodek za trenutek osvetljuje ona čudna pota, po katerih hodi današnji režim na Madžarskem, kar se tiče oboroževanja. Znano je, da je trianonska pogodba dovolila Madžarski le najemniško vojsko od 35 tisoč ljudi, brez artilerije, aviatike in ostalega tehniškega orožja. Prav tako prepoveduje pogodba Madžarski uvajanje splošne vojaške dolžnosti. Radi odločnega stališča Male antante si današnji aristo-kratsko-diktatorski režim te pogodbe javno ni upal prekršiti — na tihem pa je našel vse polno poti in načinov za oborožitev.
že po svoji socialni strukturi in naravi svoje vladavine morav imeti Madžarska mnogo orožnikov. Vendar preseneča tudi najbolj naivnega potnika veliko število orožnikov na konju, ki so razmeščeni po vsej deželi pod imenom: orožniški konjeniški pododred — v resnici nič drugega kot nekdanji huzarji. Prav tako preseneča ogromno število finančnih stražnikov, ki so urejeni v čete, bataljone in celo polke ter predstavljajo redno pehoto. Tehnične trupe se skrivajo pod imenom rečnih straž. (Pionirji: «bataljon za boj proti poplavam.«) Ministrstvo trgovine pa vzdržuje številne šole za civilno in poštno letalstvo ter gradi nova letališča.
Kdo bi še našteval vse neštevilne institucije z nedolžnimi imeni kakor: »šola za fizično vzgojo naroda«, »obrtna ali poljedeljska strokovna šola«, »šola za civilno aviatiko« ter administrativni uradi
—	»inšpektorat« — naj omenimo le lepo firmo »socialnega skrbstva in fizične vzgoje naroda« po kateri morajo od leta 1928. vsi madžarski fantje na n a -
Pogodba o nenapadanju, ki sta jo sklenili Kitajska in sovjetska zveza, je spet razdelila svet v dva tabora. Fašisti vseh barv hočejo po vsej sili videti v tem paktu prodiranje boljševazma na vzhod. De-mokratje, ki se zavedajo velike nevarnosti za svetovni mir zaradi vedno bolj brezobzirnega nastopanja fašističnih držav, pa vidijo v tej pogodbi nov člen v tisti verigi, ki naj zagotovi človeštvu najbolj dragoceno stvar — mir. Če čutijo japonski imperialisti v tej pogodbi neko ost, ki je naperjena proti njim, tedaj dobro vedo, da je ta ost obrnjena samo proti njihovemu nenasitnemu osvajalnemu pohlepu.
Prav nič bi ne škodovalo, če bi tudi ostale velesile — Amerika, Anglija, Francija — odločno nastopile proti novemu napadalcu, ki je zanetil na Vzhodu prav tak požar kot nemški in italijanski fašistični imperialisti na Zapadu. Vidimo pa tudi tu, da demokratične države vse preveč popuščajo tem barbarskim nasilnikom. Anglija se je kar pomirila z izzivalnim odgovorom, ki ga ji je Japonska dala na njen protest zaradi napada na angleškega poslanika. Japonske ladje napadajo tuje ladje na isti razbojniški način kakor neke »neznane« podmornice na Sredozemskem morju. Morsko razbojnl-štvo se širi torej polagoma na vsa svetovna morja. In kdo ga je spet vpeljal v 20. stoletju? Vpeljali so ga takozvani zaščitniki civilizacije, družine, vere in reda.
Japonski razbojniški pohod na Kitajsko, ki ga spremljajo vse tiste lepe lastnosti, s katerimi se obdaja vojna španskih generalov proti španskim narodom
2.	Nevarne iluzije.
Režim, ki se je leta 1920. ustoličil na Madžarskem in ki brez velikih izprememb vlada še danes, je zagotovil veleposestnikom in veleindustrijcem vso oblast. Agrarna reforma je ostala do danes na papirju, v kolikor pa so jo izvedli, položaja kmetov ni izboljšala; saj so mogli maloštevilni veleposestniki in lastniki la-tifnudij, ki merijo več tisoč kvadratnih kilometrov, sami določiti, koliko zemlje in pod kakšnimi pogoji jo hočejo odstopiti kmetom, ki so morali vsak košček zemlje drago odplačevati, tako, da jih je končno večina zopet propadla in so grofje in veleposestniki mogli zemljo za najnižjo ceno zopet kupiti. Končni »uspeh« agrarne reforme je bil ta, da je danes samo še 6 odstotkov te zemlje ostalo v rokah kmetov.
življenjski položaj madžarskega kmeta se torej le prav malo razlikuje od delavskega, ki je prav tako obupen in beden.
Vladajoči aristokratski pol fevdalni pol meščanski režim, ki se opira le na tanko plast malomeščanov, skuša zadovoljiti nezadovoljnih kmetovm m m ,m m m ogromno množico skrajno obubožanih nezadovoljnih kmetov in delavcev z obljubami, malimi koncesijami in ustvarjanjem nevarnih iluzij.
Najbolj nevarna pa je iluzija o restavraciji države sv. Štefana, kakor je obstojala pred 1918. letom. Z obnovitvijo starega sijaja in moči, hočejo vrniti veleposestnikom njihova izgubljena veleposestva, industrijcem izgubljene sirovine in 'tržišča, malomeščanom in uradnikom upanje na zaslužek in službo v novo-osvojenih pokrajinah, delavcem in kmetom pa izboljšanje na račun novih osvojitev. Te težnje, ki tvorijo gotovo nevarno podlago za oborožene konflikte, pa gredo na račun politični osi Rim— Berlin, ki venomer vznemirja že tako težko atmosfero v Evropi.
Stališče slovenske demokratske javnosti je jasno: Trianonska pogodba je napravila Madžarom pač tudi marsikatero krivico. A v interesu miru je, da se morebitni spori rešijo na miren način in v duhu medsebojnega zaupanja. Tako ozračje pa je mogoče le daleč proč od osi Rim—Berlin. Demokracija na znotraj in naslonitev na demokratične velesile na zunaj, to je, kar hočemo in želimo ne le za države Male zveze, ampak tudi za sosednjo Madžarsko, s katero hočemo živeti v prijateljskem razmerju, ker vemo, da bo taka demokracija tudi madžarskemu ljudstvu najbolj koristila.	—o.
— to so: bambardiranje nezavarovanih mest, ubijanje žen, starcev in otrok itd.
— je v kitajskem narodu še bolj podžgal željo po enotnosti, čangkajšek se je pridružil temu lepemu boju proti japonskim imperialistom, čangkajškova žena zagovarja pred svetovno javnostjo z domoljubnim zanosom osvobodilni boj kitajskega naroda. Nankinški mčetam so se pridružile sedaj čete rdeče kitajske armade, ki so že dolgo časa ponujale Nankingu svojo pomoč v boju proti vedno bolj vsiljivim Japoncem. Vojska delavcev in kmetov iz Sečuana in šansija je pozabila na boje s čangkajškovimi četami in se bori z istimi vojaki, ki so ji nekoč bili sovražniki, proti skupnemu sovražniku. Le ta enotna volja vsega kitajskega naroda je omogočila, da so se strle vse japonske ofenzive pri Šanghaju.
Japonci izkoriščajo v svojih borbah tudi mednarodno koncesijo, ki jo varujejo posebne mednarodne pogodbe. Angleži in Francozi jim to sicer prepovedujejo, toda Japonci se za to ne zmenijo. Njihove čete in ladje se zatekajo na področje mednarodne koncesije, kamor jim Kitajci ne smejo slediti. Tako zlorabljajo Japonci nekatere mednarodne pogodbe, druge pa kršijo. Kitajska se je obrnila do Društva narodov z noto, v kateri dokazuje, da je Japonska prekršila Washingtonski dogovor, Kellogov pakt in pakt Društva narodov. Društvo narodov še ni razpravljalo o kitajski pritožbi. Dosedanje izkušnje sicer ne navdajajo nikogar s kakim velikim upanjem, vendar pa je iz Društva narodov kljub vsemu mogoče narediti mogočno orodje za ohranitev miru.
Kitajski narod se torej skoro osamljen bojuje za svojo neodvisnost, vendar S9 aa njegovi strani simpatije vsega naprednega človeštva. Vsi, ki v resnici žele, da bi narodi o svoji usodi odločali sami iji svobodno, so prepričani, da si bo kitajski narod pribpril svojo neodvisnost in lepšo bodočnost.	R.
Težke fašistične provokacije v Franciji
V nedeljo, dne 12. septembra sta se izvršila v Parizu dva težka teroristična atentata, ki sta poleg velike materijalne škode zahtevala tudi dvoje nedolžnih človeških žrtev. V Domu francoskih delodajalcev in v prostorih Zveze kovinarjev sta istočasno eksplodirala dva peklenska stroja, ki sta razrušila poslopja in pod ruševinami pokopala dva stražarja, ki sta se slučajno nahajala v bližini nesreče. Organi oblasti so takoj pričeli z energično preiskavo ter so ugotovili, da sta kakor eksploziv, tako tudi vžigalnik bila napravljena iz snovi, ki je v Franciji zelo redka ali pa se sploh ne izdeluje. Sum je takoj padel na neke tujce, državljane srednje evropskih fašističnih držav in tudi sicer pripadnikov fašizma, ki so na tak nečloveški način izrabljali gostoljubnost demokratske Francije.
V polemiki, ki je nato nastala v francoskem časopisju, se je izoblikovalo dvoje mnenj. Nekoliko skrajno desničarskih listov je takoj obtoževalo vlado Ljudske fronte, da ta s svojo dosledno socialno politiko v korist širokih slojev pripravlja socialno revolucijo, katere začetki so ravno omenjeni atentati, ter jo pozvalo, naj vendar preneha z izvajanjem socialnih reform. Večina francoskega časopisja in z njim tudi ogromna večina francoskega naroda pa vidi v teh atentatih težke provokacije fašističnih držav Srednje Evrope, ki bi naj povzročila državljansko vojno in dala povod za »nacionalistično« intervencijo po španskem primeru. *—
Ti atentati pa niso osamljeni v današnji Franciji. Oni so le posamezni členi v verigi podobnih zločinov. Tako je n. pr. 5. maja eksplodirala bomba v brzovlaku Bordeaux—Ventimiglica, ki je zahtevala eno smrtno žrtev, pet ranjenih in dva zgorela vagona. V mesecu avgustu sta bila izvršena dva atentata na francoske aerodrome, pri čemer je bilo uničenih nekoliko avionov. V vseh slučajih je bil eksploziv isti kakor pri sedanji nesreči. Sicer pa so francoski varnostni organi v teku zadnjih mesecev našli pri raznih tujcih 15 bomb in peklenskih strojev, napolnjenih z istim eksplozivom kakor prej, izdelanih po istih navodilih inozemskih agentov-provokator j ev.
že iz vsega navedenega je jasno, kje je treba iskati moralne in stvarne krivce za te težke dogodke, ki bi pri le količkaj manjši budnosti in hladnokrvnosti strank Ljudske fronte utegnile imeti zelo nevarne posledice kakor v Franciji sami, tako tudi v sosednih deželah.
Voditelji fašistične Italije in Nemčije sicer trobijo dnevno v svet svoja lojalna gesla proti komunizmu in Sovjetski Rusiji, podpisujejo razne protikomunistične in protisovjetske napadalne pogodbe itd. Nevarnost oboroženega napada na Sovjetsko Unijo se sicer ne sme podcenjevati, vendar je ta nasprotnik fašističnim velesilam le prenevaren, zlasti če je povezan z demokracijami zapadne Evrope in Amerike. Radi tega gre realna zunanja politika Italije in Nemčije za tem, pridobiti na svojo stran kolebajočo Anglijo in izolirati Francijo, ki jo je že Hitler v svoji knjigi »Mein Kampf« označil kot »dednega sovražnika« nemškega naroda.
Francoski narod, kakor tudi vsa demokratično misleča Evropa mora biti stalno na straži, a obenem znati z odločnim udarcem stopiti nasproti fašističnim provokacijam. Fašizem se ne mora le premagati, fašizem se mora do temeljev uničiti!	—°*
Od 26 miljonov ha obdelane površina v Italiji pripada tri četrtine veleposestnikom in le ena četrtina malim kmetiškim gospodarjem. Človek, ki študira take-le statistike, pričenja raizumeti zakaj se nekateri tako vnemajo za fašizem tudi pri nas.
Beležk#
V	VEČEN SpQ$JN.
Slovenski katoliški list »Slovenec« je zapisal 2. septembra 1937 v uvodniku tele besede; Nihče ne dvomi o tem, da bi Japonska, čeprav se sedaj vojskuje na Kitajskem, silno rada dosegla s Kitajsko nekakšno prijateljsko pogodbo. Zato ji tudi ni napovedala vojne Tamkaj na Vzhodu vojna često ne pomenja drugega, kakor uvod v prijateljska pogajanja.«
Človek -bi ob takem stavku taval nad logiko, toda tu ne gre za. logiko, temveč za skrajni .cinizem. Ljudje, iki jim zapoved veleva: »Ne ubijaj!«, pridigujejo nauk, da človek lahko ubija iz prijateljstva. L>o danes je bil običaj — razen med roparji, — da so si države napovedale vojno, preden so napadle. Po »Slovencu« ni potreba napovedovati državi vojno, če se vojskuje iz prijateljstva. Do sedaj je bilo vse človeštvo, ki je zdrave pameti, te misli, da pomenja vojna najbolj strašno obliko sovraštva. Po »Slovencu« pomeni vojna prijateljstvo.
»Sto'venec«si je postavil spomenik, kakršnega zasluži.
UTRINKI.
V neko mariborsko trgovino pride našminkana, napudrana in po zadnji modi oblečena gospodična. »Guten Tag« pozdravi in naroči blago v »nemščini«. Kar pa se ji jezikovno znanje ustavi in —nadaljuje v slovenščini! In stavim, da je bila ta lutka slovenskega rodu. Saj poznate basen o sraki, ki se je kitila s pavovim perjem [>a so jo odkrili pod njeno blestečo narvlako ]e preprosto perje. Osramotila se je. In gospodična prav tako.
To je naša slovenska zavednost! Hlapci vedno in povsod! Mar je naš jezik hlapčevski, kot to Nemci in Italijani pa drugi trde!? Ne in tisočkrat ne! Bodimo ponosni na naš jezik, čeprav nam ga že drugega, jugoslovenskega, vsiljujejo. Le knjige za srednje šole poglejte! Ali mrgoli v njih srbskih izrazov, ali pa so popolnoma srbske in to celo v cirilici! Ali je to pravica? —ch.
Prejem 769.15 Din za naročnino in razne pobožne namene potrjuje izdajatelj »Novin Slovenske krajine« v eni sami številki (5. sept. 1937) Denar je skoro izključno od dvanajstih prekmurskih sezonskih delavcev in delavk v Franciji in Nemčiji.
Nemški delavci so organizirali tajno kontrolo nad pošiljanjem nemškega orožja Francu. Njihovi izsledki izborno služijo demokratski Evropi.
V Italiji se kljub terorju vrši živahna agitacija proti intervenciji v Španiji. Pred nedavnim so v Genovi radi tega 150 ljudi zaprli.
V Los Angelesu se je prijavilo 7.000 dobro-voljcev za Kitajsko — mnogi izmed njih so aviatiki.
Preko 80.000 japonskih gejš je pred nedavnim stopilo v stavko, ki se je končala z njihovim uspehom.
V Mehiki, proti kateri »Slovenec« tako hudo grmi, bodo razdelili več kot 250.000 ha veleposestniške zemlje nezaposlenim za obdelovanje.
Na kongresu francoskih učiteljev so izglasovali resolucijo proti vojni, za zbližanje med narodi in edinstvo vseh demokratskih sil proti fašizmu. Učiteljska organizacija šteje 80.000 članov.
V Poljski skušajo osnovati novo demokratsko stranico. Glavni borci za to stranko so levičarski legionarji in demokratska inteligenca.
Celokupni dolg Nemčije znaša 27 milijard mark . . .
V Franciji je šele vlada ljudske fronte podržavila železnice.
Dve mandžurski brigadi, ki jim poveljuje general Čang-Haj-Pang, sta pobili svoje japonske častnike in prešli na kitajsko stran.
Kanoni stanejo denar
-	Iz svetovnih tržišč prihajajo prav čudovita poročila: japonski dumping pojenjava. — V Indiji so poskočile cene jaipon skemu blagu za 25 in več odstotkov. Japonsko blago ne more več uspešno konkurirati. Vzroki so jasni: kanoni stanejo denar.
Še jasneje se to vidi pri japonskih financah. L. 1931-32 je znašal celotni vojaški proračun 450 milijonov yenov, letošnji že 1400 milijonov, ki so že davno izčrpani in prekoračeni. Čez dve tretjini vseh državnih izdatkov gre sedaj za vojno.
Dolg Japonske se je tudi temu primerno dvignil. L. 1931 so znašali notranji dolgovi še 4.47 miljard yenov sredi 1937 že 9.25 miljard. Radi izrednih vojnih kreditov pa bodo narasli še za nadaljnje 3.3 miljarde.
Kdo bo vse to plačal? Japonski vojaški krogi upajo, da dobijo to po osvojitvi Kitajske dvojno povrnjeno. Kaj pa če jim zadeva ne bo šla tako lahko od rok in bodo morali to breme po preizkušenih načinih imperialističnih vlad prevaliti ljudtvu na ramena? In kako dolgo bo japonska ljudstvo, ki vedno bolj spoznava brezmiselno politiko svojih generalov, to trpelo?
bor.
Vozel na Tihem oceanu se zapleta
HiOP V1SNOŽT
Hoša ItuUuea
Kulturni drobiž
Cankarjeva družba v Ljubljani najavlja za 1. 1938 sledeče štiri knjige:
1. Koledar Cankarjeve družbe za 1 9 3 8 s prispevki domačih in tujih avtorjev ter likovnih umetnikov.
2. Mimica Koničeva: Sinovi pred m e s t j a, roman iz delavskega življenja, ki ga je napisala 18 letno dekle. Avtorica je ika-kor zatrjujejo izreden pisateljski talent.
3. Tone Maček: 2 e n.in iz Amerike. Tone Maček ima že svoj krog čitateljev, deloma pod pseudoriimom Čulkovski in ne rabi posebne reklame.
4. Matevž Selan (pseudomim): F r a n_ c i j a, knjiga, ki najinformira slovenskega delavca o tej zemlji svobodoumja in demokra-
Naročnina 20 Din pač za nikogar, ki se zanima za dobro čtivo, ne bo previsoka.
Katoliška akcija in »Dom in svet«. Novine Slovenske krajine (12. spet. 1937) pišejo:
Novine Slovenske krajine (12. sep. 1937) pi-
S°Prva zahteva in dolžnost je danes Katoliška akcija, pri dijakih torej Mladci, šele nato sledi drugo’: kongregacije, športna in odrska društva »Zavednost«, itd. Ne nasedajte raznim vplivom ki vas hočejo cepiti v vse mogoče struje in skupine ter tako odtujevati idealu Katolšks akcije, tudi če so te v še tako dobri veri, naj bo to skupina okrog »S tr a ž e« ali okoli kakega posameznega »vodite 1 j a«. Edinost je sveta stvar in težko onemu, ki jo danes krši. Varujte pa se zlasti one nekatoli-ške miselnosti, ki oznanja neko svojevrstno, polovičarsko krščanstvo in ki jo zastopa pri nas revija »Dom in svet«. Zadnji dogodki v bližini »Doma in sveta« so jasno pokazali, kam ta miselnost vede.
V	Narodnem gledališču v Zagrebu so priredili študentje demonstracijo v znak protesta, ker je ukinjeno dijaško parterno stojišče in jim je urejeno stojišče na galeriji, od koder niso mogli ničesar videti. Današnje gledališke zgradbe so še vedno preostanek onih fevdalnih dob. ko je za gospodo bilo določena loža, proletardjat pa se je potil pod stropom v galeriji. Dijaški protest v Zagrebu je opomin današnjim gledališkim arhitktom, da razvrstijo mesta v gledališču po demokratskih načelih, kot je to bilo nekoč v stari Grčiji.
V	skopljanskem gledališču bodo- v letošnji sezoni igrali štiri slovenska dela: Kreft: Malo-meščani, Velika puntarija. J. Kranjec: Direktor Čampa in Brnčič: Med štirimi stenami.
Kulturna svoboda. Kot poroča »Jugosloven-ski Lloyd« z 11- sept. je hotelo ljubljansko gledališče otvoritj sezono z znano Cankarjevo farso »Pohujšanje v dolini Sentlorijanski«, pa jo je oblast prepovedala.
Švejk v Avstriji prepovedan. Razpečavanje znane Haškove knjige »Zgodbe dobrega vojaka Švejka«, ki je doživela v svetu ogromen uspeh, so v Avstriji prepovedali. Našli so nam reč paragraf, po katerem so obsodili Švejka radi žaljenja verskih čustev — v resnici pa avtstrijski klero-fašizem ne more dopustiti, da bi ga satiner Hošek motil v njegovi monarhični zasanjanosti.
Ossietzkega, Nobelovega nagrajenca je, -kakor beremo v listih neki Wanow, ki je izkoristil nepoučenost pisateljeve žene, -ogoljufal za ogromen del Nobelove nagrade. Iz razgovora, ki so ga baje imeli z Ossietzkim, se bo pisatelj po ozdravljenju preselil v Švico ter se bavil z medicinsko fotografijo. V pristnost razgovora dvomijo...
Ruski avijatik Vodopjanov ki je preletel severni tečaj piše roman: »Osvojitev severnega tečaja. Izšel bo v več evropskih jzeikih.
Wernprjeva drama »Na ledeni plošči«, ki smo jo tudi, pri nas videli, je v Italiji prepovedana.
Na drugem kongresu književnikov za obrambo kulture, ki se je vršil v Parizu sta bila izvoljena Aleksander V u č o in Miroslav K r-1 e ž a kot predstavnika Jugoslavije v mednarodnemu odboru.
treba, da vozi svoje pridelke po ure in ure daleč na trg, večkrat celo zaman. Zadruga bi bila njegov sigurni odjemalec po naprej določenih cenah.
Tu sem pokazal samo en primer, namreč kako naj bi kmetje organizirali prodajo svojih produktov. Na sličen način bi lahko organizirali tudi zadružni nakup svojih potrebščin in zadružno uporabo poljedelskih strojev, ter zadružno proizvodnjo onih produktov, katerih izdelovanje se za posameznika ne bi izplačalo, tako n. pr. proizvodnja sira, masla, slanine, raznih semen, plemenske živine itd.
Kmetje, zaman iščete pomoči od zgoraj! Ne frak in ne talar vam ne bosta pomagala, kakor se je jedrnato izrazil naš veliki Cankar. Oklenite se zadružništva, kajti le z združenimi močmi boste v stanju, da se mirnim in pravnim potem gospodarsko osamosvojite izpod nadvlade velekapitala in da sebi ustvarite boljšo bodočnost.	R	a	m	u	h.
Iožaj na Koroškem: Slovencem se prepoveduje skromne kulturne prireditve... Tako »Slovenec«.
Naš tisk — naše orožje!
IZ MASARYKOVIH DEL.
Nikoli nisem bil nacionalen šovinist, niti nacionalist nisem bil — že preje sem rekel, da sem že od svoje mladosti občutil narodnost s socialne in nravne plati —■ tlačenje narodnosti je zame greh proti ljudstvu in ljudskosti.
Mi socialisti verujemo, da -bomo izkoreninili zlo.
Demokracijo branim tudi proti diktatorskemu absolutizmu, pa naj si to pravico do diktature prisvaja cerkev, država, proletariat — ali kdorkoli.
Kmetje in zadružništvo
Se danes se kmetje naslanjajo na meščanske stranke, čakajoč drobtinic iz njene bogate mize. še vedno verujejo puhlim besedam prilizovalcev, ki sejejo med kmečki stan razdor in sovraštvo, samo da nad jim lahko vladajo.
Položaj kmečkega stanu se bo izboljšal šele takrat, kadar bo kmet vzel svojo usodo sam v svoje roke, kadar se bo otresel »varuštva« meščanstva. Zato je potrebno, da se sam politično in gospodarsko organizira. Za izboljšanje svojega materijalnega stanja je potrebno, da si osnuje ekonomske organizacije. Sem spadajo pred vsem zadruge. Zadruge so med našimi kmeti že precej razširjene, tada velika napaka teh vseh je, da so njeni člani samo pripadniki ene ali druge stranke ter da te zadruge niso povezane med seboj v močno gospodarsko celoto.
Ako se hočejo doseči resnični uspehi, je potrebno, da se vsi kmetovalci organizirajo v zadruge, da zadruge iste vrste
osnujejo centralo, vse centrale pa da se povežejo med seboj v vrhovni kmetijski zadružni svet, katerega naloga bi bila skrb za vsesplošni napredek kmetijskega zadrugarstva. Poedine centrale ne bi smele biti samo nadzorne oblasti, nego ena bi organizirala vso proizvodnjo kmetijskih pridelkov, druga njih prodajo, tretja nakup kmetijskih potrebščin, četrta pa kredit za kmetovalce.
Tako bi se n. pr. v vsaki občini osnovala prodajna zadruga; vsi viški kmetijske proizvodnje bi se prodajali samo zadrugi, ta bi robo sortirala in pravilno pakirala ter jo oddajala centrali ali pa prodajala krajevni konsumni zadrugi. Tako bi se doseglo mnogo koristi. Omogočilo bi se večje cene proizvodom, ker bi izginila škodljiva konkurenca ter bi se izločili posredniki in ker bi zadruge bile v stanju, da prodajajo sortirano in dobro ohranjeno blago. Prihranilo bi se tudi mnogo na času; kmetu bi več ne bilo
Prepovedana prireditev
»Slovenec« z dne 5, t . m. poroča:
Za sredo, 8. t. m. je bila nameravana v Škofcah velika slovenska kulturna prireditev pri kateri 'bi sodelovalo šest pevskih zborov in sedem tamburaških društev^ iz sosednih župnij. Prireditev je bila zamišljena kot dostojna manifestacija slovenske koroške pesmi. »Koroški Slovenec« pa sedaj poroča na celu lista, da se vsled nepredvidenh težkoč prireditev ne bo vršila. Čeprav iz gornjega obvestila ne sledi nedvomno, da bi bila prireditev s strani oblastev prepovedana, si je vendar »napredvidene težkoče« mogoče tolmačiti edinole z oblastno prepovedjo nastopa. Vse kaže, da postaja nemška brezobzirnost na koroškem z vsakim dnem večja. Med tem, ko se Slovencem prepoveduje nedolžna pevska in kulturna prireditev, je koroškemu hitler-janstvo dovoljeno, da uprizarja prava politična zborovanja... (podčrtali mi). Tak je po-
V	državi Nebrasaka v Ameriki so uzakonili tzv. e u t a n a z i j o, t. j. dovoljenje, da smejo zdravniki bolnikom, ki absolutno nimajo nobenih izgledov na ozdravljenje s smrtjo skrajšati bolečine. To je prvi primer v svetovni zgodovini in vzbuja prav toliko glasov za kakor proti. Dočim govori za entanazijo usmiljenje in človekoljubje, govori proti njej mnogo zdravniških strokovnjakov, ki zatrjujejo, da absolutno neozdravljivih bolnikov ni, kajti marsikaka bolezen, ki so jo nekdaj smatrali za popolnoma neozdravljivo, danes to že davno ni več. Z eutanazijo pravijo, bi bila izpodrezana velika možnost za razvoj medicine, saj je celo stari Hipokrat od svojih učencev zahteval svečano prisego, da svoje zdrav niške znanosti na noben način ne bodo izrabili zato, da bi komurkoli prikrajšali življenje.
Slike s sveta
Bilo je v zatočišču za brezposelne v Feld-kirchu. Obmejno mestece med Avstrijo in Švico. Lilo je kot iz škafa. Sedel je v kotu za mizo in brisal si je mokro glavo. Bdi je visok in krepak, njegov razumni obraz suh, vpadel. Svetli, nalahno kodrasti lasje nad visokim čelom »Odkod?« g avprašam nemško. »Deutsch land.« »Za kruhom?« »Ne. pobegnil iz koncentracijskega. Sicer pa ne vprašuj! Saj se ne poznamo. O marsičem ti zato ne morem kar tako pripovedovati, kako je pri nas...» »Pa to tako ni nobena tajnost, kako delajo pri vas v koncentracijskih z ljudmi...« »Da, tepejo, mučijo, živinsko delo za batine in glad... To veste... Kot da bi bilo to najvažnejše... Sicer pa jih bo res kmalu več zaprtih kot prostih...« »Kaj pa politično življenje, ali...« »Sem že rekel, da o tem ne bom govoril. Nekaj načel moraš vendar obdržati... če si tudi že tako na psu kot jaz...« upiral je glavo na obe pesti, komolce na mizi, čelo naguban-čeno. Mrko je strmel pred se. Žarnica nad nami je le slabo svetila. Govoril je s potrpežljivo prizanesljivostjo. Kot oče, ki razlaga radovednemu otroku. Pokroviteljsko in vendar včasih že nekoliko nestrpno. To ni bil neizobraženi delavec, ki govori študentu... Bil je človek, ki je spoznal življenje iz njegove najbolj črne strani... V vsej svoji mladosti star veteran, ki ni rad govoril o svojih bolestnih spominih.
V	zidu se je odprlo okence. Iz sasedne sobo je pomolil oskrbnik svojo glavo. Prijaviti se je treba! Vi tam v kotu, da začnemo .pri vas, prinesite vaše dokumente, prosim! Ime... Poklic?« »Delavec«. »Državljanstvo?« »'Brez državne pripadnosti.« »Odkod?« »Naravnost iz tukajšnjega zapora. Švicarji so me izročili obmejni policiji... Inozemec brez sredstev...
»Nemec brez državljanstva je izročil oskrbniku odpustnico iz zapora.« ... mora zapustiti v roku 8 dni avstrijsko ozemlje...« je bral oskrbnik. Zunaj je lilo nepretrgoma. Slišalo se je šumenje udarjajočih kapljic ...
»Pa kako živiš sploh?« ga vprašam. «Pro-sjačim... Kaj pa češ, crknit ne morem od lakote...« »Pa v Švici si se gotovo še lahko prilično preživljal?« »Da, to že, pa orožniki te takoj primejo, izženejo čez mejo... Petkrat sem že bil v Švici... Vedno znova te »šubirajo«... »Pa kaj si izgubil tam, da se vedno vrneš? In čez mejo priti ti je tudi taka malenkost?« »Ni je države, ki bi imela take meje čez katere se ne bi dalo priti. »Šla sva vsak po svojo skodelo kave s kosom kruha, ki nam jo je pomolil oskrbnik skozi okence. Drobila sva si kruh v kavo. Bila je vroča, toda bila sva izstradana, hlastno sva požirala. »Hočem v Španijo...« V sobi je nastala grozna tišina. Le tu pa tam se je čulo drzljanje žlice ob skodelinem dnu... Bilo mi je kot da bi bil rekel: Dam svoje življenje v boju za svoje prepričanje. Dam ga iz svobodne volje v veri na boljšo bodočnost človeštva. Žrtvujem se. Grem v smrt... V meni je odmevala le ta beseda... Smrt... Čeprav neizgovorjena, je legla nad sobo, težka kot megla............
«Petkrat sem že poskusil priti skozi Švico. Samo, da pridem enkrat v Francijo... Potem je vse lahko.
Prihodnji dan sva se poslovila. Dež je lil še vedno v debelih neprijetnih curkih. Postavil si je ovratnik svojega obrabljenega suknjiča pokonci, v roke je vzel majhen zavoj, nekako v velikosti knjige — vse njegovo premoženje... Potem je odšel. Z okornimi koraki, pogled v tla... Počasi je izginjala njegova visoka, krepka postava v dežju. Franc Preis.
Divizija brez imena
Ilija Ehrenburg.
Fašisti lahko napredujejo, zavzemajo teren in pišejo zmagoslavna poročila.
Toda fronta radi tega ni nič manjša: strelja se z leve, strelja se z desne, strelja se od spredaj, strelja se od zadaj.
14. marca so dvignili partizani 7 kilometrov od Cordobe vojaški vlak v zrak. 300 fašistov je pri tem poginilo. Cordoba-Montero: v zadnjih dveh mesecih je bilo uničenih pet vlakov. Pred kratkim so dvignili dva kilometra od Cordobe, v smeri proti Penarrovi most v zrak. Parti--zani so pobili 35 mož civilne garde, ki so čuvali most. Na cesti Cordoba-Penarroya so odvzeli partizani pri Espielu iz falangi-stične vojaške pisarne puške in strojnice.
V	Posadas so zaplenili tri tovorne avtomobile. V provinci Granada so razstrelili partizani vlak natovorjen z granatami. Pri 41. kilometru na cesti Granada-Mala-ga so razrušili partizani tračnice, radi česar je prišlo do železniške katastrofe.
Ko partizani naberejo dovolj dinamita, gredo in razrušijo železniške tračnice. V fašistični Andaluziji ne obstoja več že-
lezniški vozni red. Vlaki pridrvijo navadno že pred določeno uro mimo: fašisti hočejo prevariti partizane. Vojaški vlaki imajo pred seboj vedno prazne vagone. Toda železničarji poznajo pota v gorovju. Oni imajo sicer falangistične legitimacije, toda delavska srca. Fašistični vojaki se bolj boje vlaka kot pa strelskih jarkov. Na mnogih železniških progah se vrši promet le še podnevi. Le redko si drzne nekdo potovati s svojim avtomobilom ponoči. Cordobski guverer potuje v sosedno vas, kot da bi šel na fronto: pred njim drvi dvajset motociklistov, v guvernerjevem avtu se nahaja poleg potnega kovčka tudi — strojnica.
Marca meseca je izjavil general Queipo de Liano po radiju: »Mi bomo kmalu pokazali rdečim banditom, kaj so naši junaki 1 Poslali bomo ducat dobrih nacionalistov, ki bodo očistili marksistične ceste, po katerih križarijo njihovi ukradeni avtomobili«.
V	teku zadnjih mesecev sem zelo često potoval skozi Andaluzijo, Kastilijo, La-Lancho, Aragonijo, Katalonijo. Često sem potoval tudi ponoči. Toda nikdar nisem slišal o belih partizanih. Kmetje so prisrčno pozdravljali naš avtomobil.
Govoril sem z zastopniki nekaterih partizanskih oddelkov, ki se bore v provinci Granada in Cordoba proti Queipo de Lla-nu. Andaluzijske gore izgledajo puste. Vendar v njih prebivajo ljudje. Tu prebivajo oni, ki nočejo prebivati pod istim krovom s fašisti, človek beži v gore. On blodi dan ali dva ali celo ves teden okoli. Nato sreča drugega človeka. Ponoči napadeta ta dva nova prijatelja spečo stražo. Sedaj imata vsak svojo puško, in tako postaneta partizana.
Vsaka gorska steza jim je poznana: tu so rojeni. Kmetje jim dajejo kruha in vina. Prejšnji teden je peljal neki kmet iz vasi Feran Nunes sod vina fašističnim oficirjem. Pogleda na okoli — cesta je prazna. On obrne mulo v gore. Partizani dobe sod vina, kmet dobi puško in ostane pri njih. Iz vasi Ovejo so prešli 23. aprila trije kmetje k partizanom. Pripeljali so s seboj konja in devet mul.
Stari Sancho je pripeljal republikanskim prednjim stražam sedem ovac. Rekel je: »Daj potrdilo. Predajem svoje ovce republiki. Ko bo vojna končana, mi jih po-vornete. Sedaj se nimam časa baviti z ovcami. Ubili so mi sina.«
Izgine, čez šest tednov se vrne na isto mesto. Prinesel je s seboj automatsko puško in denarnico z vsemi dokumenti ubitega oficirja. S težko muko je štel na grobih, iznakaženih prstih:	šest^	sedem,
osem . . . Zopet sem enega falangista upihnil. Spočil se bom in grem naprej. Mesec je izginil — najboljši čas za delo. Kako je z mojimi ovcami?«
Koliko jih je v gorah? Tisoč? Deset tisoč? Tega nihče ne ve. Njih ne moreš videti. Izginejo in se zopet prikažejo iz zemlje. Igraje prelete fronto. Neustrašeno napadejo oddelke Marokancev. Skrbno nosijo na svojih ramenih sirote brez staršev. Pred kratkim je ducat partizanov zaplenilo pri Fregenal de Sierra tovorni avto s patroni. štirje vojaki se pridružijo partizanom, peti se upira: »Imam družino v Sevilli«. On toži: »Za te patrone bom moral odgovarjati«, črnooki Pedro mu izroči potrdilo: »šest zabojev patro-nov in avto sem jaz, Pedro, komandant divizije, vzel s seboj«. Na to pridene eden izmed tovarišev smehljaje: »če že divizija, potem je treba navesti tudi ime divizije«. Pedro se,smeje in pripiše: »Komandant divizije brez imena«.
Uktojev
Jesenice na Gorenjskem
»Počitniški seji« jeseniškega občinskega odbora sta se vršili 30. julija in 3. septembra t. 1. Udeležilo se je prve seje 20 odbornikov, druge 24 odbornikov. Obe sta se pečali po večini s tehnično-uprav-mimi posli, oddajami obrtniških del in odobritvami raznih računov. Nastavljen je bil občinski zdravnik v osebi dr. Franca Berglja, ki je tudi železniški zdravnik; nekaterim pogodbenim uslužbencem so se uredile službene pogodbe na novo; končno pa je odgovoril župan na interpelacijo dr. Štempiharja z dne 9. julija t. 1. glede aretacije župana Perka in ravnanja policijskih oblastev pri tem poslovanju. Gospod župan je dal zadovoljiva pojasnila o svojih korakih, za katere se mu je interpelant zahvalil s pristavkom, da gospod župan v danih razmerah verjetno ne bi mogel storiti več, kot je storil. Župan Perko je bil najpreje aretiran, »ker se je vozil s kolesom in imel pri sebi nekak zavitek«, nato pa še enkrat potem, ko je bil občinski odbor na Koroški Beli sklenil, da izroči odgovorne organe policijskega komisarijata zaradi prve aretacije župana državnemu pravd-ništvu v Ljubljani. O nadaljnem poteku te zanimive zadeve bomo po možnosti še poročali. — Seje občinskega odbora z dne 3. septembra 1937 se je udeležil tudi okrajni glavar dr. Vrečer, ki si je ob sklepu seje izprosil besedo. Gospod glavar je navzoče občinsk odbornike obvestil o želji banske uprave, naj spričo razširjanja klevet na račun sklepa narodne skupščine o konkordatu sodelujejo, da se bodo mogli klevetniki zalotiti. V ostalem je priznal, da ga seja občinskega odbora prepričala, da imajo vsi odborniki, še celo opozicionalni, le dobrobit občine in
občanov pred očmi. Glede na poziv gosp. glavarja je v imenu kluba SDL odgovoril dr. Stanovnik, ki je naprosil gosp. glavarja, da tolmači pri banski upravi mišljenje kluba, po katerem bo mogoče vsakršne klevetniške akcije z uspehom pobijati le ob svobodi tiska, zborovanja, shodov in besede. — Izven dnevnega reda se je občinski odbor po nagovoru župana spomnil tudi dolgoletnega občinskega zdravnika dr. Kogoja, ki je dne 3. avgusta t. 1. umrl. Namesto venca je občinski odbor soglasno votiral Din 300.— za knjige revnim učencem meščanske šole. — »Na mejah«, lokalni list JRZ, je objavil grd napad na vladajočo večino v občini Koroška Bela, zatrjujoč, da so ob gasilski proslavi pripadniki te večine, ki je šla v volitve kot lista slovenskega delovnega ljudstva, trgali slovensko zastavo. Storilci so se po pobožnem pripovedovanju tega lista najpreje zbrali na stanovanju znanga socialističnega voditelja, nato se pa podali na delo. To so take podrobnosti, da se vse čudi, zakaj dopisnik ni navedel i m e n, in da si javnost opustitev navedbe imen razlaga le z namero natolcvanja nedolžnih nasprotnikov. Gospod, ki ste dopisnik lista »Na mejah« za Koroško Belo, z imeni na dan! Kdo je tisti »znani socialistični voditelj«? Kdo so tisti, ki so strgali zastavo? če je kdo res napravil očitano dejanje, naj ga javnost pozna, pa naj bo potem v kateremkoli taboru že! —Policijski komisarijat na Jese«-nicah je kaznoval tri delavske žene, ker so zbirale podpise na prošnjo, ki bi se poslala banski upravi, da bi dovolila ob čini razpolagati s primerno vsoto za nakup šolskih knjig revnim šolarjem.
Neorganiziranim!
Sovlje-Ječica 13. septembra.
Vse, kar si je človek tekom mnogih let pridobil je delo organiziranih množic — posameznik si js prdfobil le prav milo, Le v skupnosti z ostalimi sotrpini se je človek rešil suženjstva in si priboril svoje pravice.
Stari delavci se še spominjajo, kako so delali po tovarnah 16—18 ur dnevno, a ko so opešali in bili za delo nesposobni niso imeli niti vinarja bolniške podpore.
Da se je skrajšal delovni čas, da so »2 ustanovile bolniške blagajne, ki vsaj deloma pomagajo delavstvu v slučaju bolezni in nezgod
—	vse to je zasluga močne delavske organizacije in vztrajnega dolgotrajnega napora mnogih zdruenih sil.
Vemo, da ja zatirane brez organizacije po moči takorekoč sploh ni. Kdo upošteva posameznika, če toži, da ima preveč dela, da mu je znižan akord, da so mu odtrgali pri plači, da ga delodajalec ali delovodja po nepotrebnem gnjavi, da je njegova plača za vzdrževanje sebe in družine prenizka, da nima nikomur izročiti otroke če gre v tovarno?
In kar teži najbolj nas žene, da se naše delo
plačuje nižje od mošketa. Prejšnji teden so n. pr. v naši tovarni dobile delavke 48—120 Din mezde, to je daleč izpod minima, s katerim je treba plačevati stanovanje in preživ* ljati sebe. K temu pa je bilo odtrgano/še 4—17.25 Din za starostno zavarovanje.
Bili smo seveda vsi ogorčeni in smo' vse vprek kritizirali. A zavedati se je treba, srfa glas posameznika le glas vpijočega v puščavi. Kako vse drugače bi nas upoštevali,:če bi bili organizirani.
Delavci in delavke, če nas je kapital telesno zasužnjil, ne dajmo se zasužnjiti še duševno. Kajti um je tista sila, ki premaga telesno sužnost. Vsi se moramo zavedati, da pada njvečja krivda na tistega, ki ne priznava iz-premeniti in izboljšati današnji red.
Vsem delavcem in delavkam kličem: organizirajmo se. ker le združeni si bomo priborili lepše človeka vredno življenje.
Krivici ie zadoščeno. — Eno dnevna stavka rudarjev v Trbovljah.
Trb. 15. 9. 1937.
da so že večkrat delavski časopisi kakor tudi »Neodvisnost« poročali o rigoroznih šikanah rudarjev v rud. revirjih, osobito pa na obratu vzhod, okrožja rev. Terezija. Stanje rudarjev na tem obratu, ki so bili prideljeni obratovod-ji g. 2. je bilo naravnost nevzdržno. Na dnevnem redu so bile šikane, kazni, trganje akord, postavk, odpusti itd. Rudarji nismo proti redu in disoiplini. Prav nasprotno. Toda to, kar se je na tem obratu od nas zahtevalo,^ je bilo nemogoče. Vse intervencije, vse pritožbe, vsa kritika po časopisju in vsa svarila niso nič zalegla. Ko pa je bil odpuščen 30 let službujoči rudar Vol gej in ie bilo namignjeno, da še baje sledi temu nekaj nadaljnih rudarjev, pa je potrpežljivost rudarjev, ki je že toliko časa trajala minila. Rudarji so kot en mož, spregovorili: dovolj je izzivanja! dovolj šikan, dovoli terorja! Zahtevamo pravice! Rudarji so pokazali, da so enotni, solidarni in da se ne pustijo več terorizirati; rudarji niso hoteli več v rove. Tudi ostalo delavstvo vseh obratov se je pridružilo njim in vstrajalo kot en mož toliko časa, da se krivice, ki so vpile že do neba popravijo in da zadoščenje trpečim in nedolžnim rudarjem. TPD, ko je uvidela enoten na. stop rudarjev se je morala ukloniti upravičeni in disciplinirani borbi rudarskega delavstva in upoštevati njih zahteve. Po 24tih urah je rud. delavstvo zopet disciplinirano nastopilo svojo službo. Da si bo vsa javnost na jasnem: Rudarji niso stopili v stavko samo zaradi odpusta enga rudarja kakor o tem poročajo mešč. listi ampak ker rudarji krivic, šikanacij, terorja in vsemu tmeu že neupravičenih odpustov starih rudarjev niso mogli več prenašati zato so se poslužili skrajnega orožja, ki Jim še preostaja za borbo ako ne zaleže več nobeno zakonito sredstvo.
To naj bo zrcalo vsem onim, ki mislijo in povdarjajo, da delavstvo ni za enotnost. Vsi si naj zapomnijo, da se delavstvo prebuja in ni več zaslepljeno in bo v bodbče šlo preko vseh onih, ki so proti enotnosti, proti pravi razred, borbi in ki hočejo ščititi kapitaliste.
Reakcija dviga glavo
V	zadnjem času opažamo intenzivnejše delovanje vseh fašistično usmerjenih krogov v Trbovljah, kateri so pričeli z nabiranjem članstva od hiše do hiše ter po kolonijah. Poslužujejo se propagande potom nekih letakov, katere je izdalo vodstvo Zbora z podpisom znanega Fašista Dimitrija Ljotiča. Vsebina in namen letakov je vzbuditi pri masi ogorčenje in odpor proti postoječem stanju v državi. Vse to pa seveda za dosego svojih osebnih ciljev, — dokopati se oblasti za vsako ceno.
Opozarjamo delavstvo da ne naseda tem fašističnim hujskačem, ki se po trinajstih letih viačajo med nas z spremnejeno krinko načrt nih gospodarjev, a v njižepih leži smrtonosno orožje, in v duši strasten pohlep po nedolžnih žrtvah. Delavstvo ni in nebo pozabilo teh miroljubnih ljudi, — bivše Orjune, katerih nedolžne žrtve nas spominjajo na leto 1924. ko SO s krvjo zap-sfiatili svoj roparski pohod v našo dolino.
Naj -bo ta nesrečna trinajsta obletnica opomin, vsem resnično miroljubnim in demokratično usmerjenim ljudem, a v prvi vrsti delavstvu in tistim, ki stojijo v zapreko oni skupnosti, ki bi morala biti steber in branik miru pred reakcijo, ki zopet vstaja.
Izkušnje nas učijo, da takšno zavlačevanje, kot se dogaja pri nas, daje fašizmu pobudo in moč, da se utrjuje in pripravlja svoj bojni načrt proti nam in vsemu, kar ni fašističnega. In kaj sledi temu: nedolžne žrtve. In odgovornost, kdo jo bo nosil? Saj se člani te fašistične organizacije že danes smelo ponašajo na orožje, katerega jim deli (pod prisego!) njih organizacija, katerega smejo uporabljati kjerkoli. Navodila kedaj ga smejo uporabljati, smo pa že itak preiskusill.
Zato opozarjamo tudi oblast na to, da napravi konec izzivanju teh fašističnih elementov z raspustom njih organizacije, in takoza-
Kropa
Presvetla je Kroparska Gora. Cez 300 let je že stara, pa jo v tem stoletnem spancu moti le redka dogodivščina. Tako je bilo zadnjič ogromno povpraševanje po »Neodvisnosti«, ker je bilo priobčeno zanimivo pismo iz Krope, ki ga je pisal tovariš »Poguba« kot ga K ro.pl jan i imenujejo.
In ker sem videl zanimanje in firbec, ki ga vzbudi vsak članek o presvetli Kropi, sem se tudi jaz odločil, da kaj pohvalim, kar gotovo ne bo vsakemu prav. Še prej pa opozarjam, da lahko Kropljani odbite list pri naročnikih, katere prav dobro poznate, še boljše pa bo, če si »Neodvisnost« naročite, ker se bomo potrudili, da bomo večkrat komu »čestitali«.
Kaj je in kaj zna »Bog živi«?
Večkrat premišljujem, kaj je »Bogživi«. Nekateri pravijo, da je obnovitev Orla, drugi pa spet drugače — •**--• a
'	' "*aL Zato na žalost vem
le to, k a j z n a »Bogživi«. V nedeljo 8. avgusta je bil prosvetni dan v Radovljici. Zvečer ob pol 10. uri sta se vračala dva vaza iz Podnarta proti Privrenam. Bila sta navrhano polna samega »Bogživija«. Ta »Bogživi« je tako razsajal, da je na Ovsijah, ki so za streljaj od Podnarta, zbudil skoraj vse ljudi, in ker mu še to ni bilo dovolj, je svojo moč preizkusil na Prizrenanah pri Finžgarju, kjer je s kamenjem pobil vse šipe. Tako sem spoznal, da je Bogživi« naoreden, kulturen ,ker razbija pri siromakih.
V	nedeljo 22. 8. smo imeli v Kropi 40-letni-co »Prosvetnega društva« (všteli so namreč tudi presledek, v 'katerem društvo sploh ni delovalo!) Jubilej je -bil »sijajno« obiskan. Po maši je bil obhod po trgu. V povorki so bili 4 jezdeci (eden z državno zastavo...) potem godba, dva prapora ter 25 možkih in 42 ženskih uniform, 49 narodnih noš ter 279 ostalega »ljudstva«. Skupaj torej kakih 490 komadov, kajti otroci so imeli večino. Opazovalcev ob ■'esti tii bilo mnogo in tiste, ki so bili, jih je znani ng. R. spravil v sprevod, da bi bilo več »navdušenja«. Pogrebno razpoloženje tega sprevoda je vsaj malo poživila godba. Nekatere hiše so bile okrašene z državnimi zastavami, ena celo s slovensko. Od 40 obljubljenih mlajev so le štirje poparjeno štrleli v nebo.
Popoldne se je zabava nadaljevala.
Opazovalec.
Ali bodo vzdržali?
Japonski izdatki za čete, ki se nahajajo v severni Kitajski znašajo danes do 100 milijonov yenov dnevno. Gospodarski položaj na Japonskem označuje veliko število konkurzov, ki so v zadnjih treh tednih zajeli celo nekatera velika tekstilna podjetja. Kurz japonskih deviz na londonski borzi je padel za 15#/o.
Če bo Kitajska le še nekaj časa vzdržala japonski pritisk in če ne bodo evropske fašistične sile prišle pravočasno Japonski na pomoč, je videti, da ji bo kmalu pošla sapa . . .
Dne 9. 9. 1937 je rud. delavstvo stopilo v __________________
stavko. Vsej javnosti je gotovo bilo znano, gotovi splošni javni mir v našem okraju. A
LISTNICA UREDNIŠTVA.
F. T .Sovlje. Veselilo nas bo, če se še oglasite. Posebno stvarna poročila, o položaju delavstva nam bodo dobrodošla. Kar se tiče slovnice, se ne bojte, bomo že popravili. A pišite, če le mogoče s peresom in po eni strani.
Izdaja konzorcij ..Neodvisnosti". Urejuje in odgovarja Štefan Kovač, odvetniški pripravnik v Mariboru. Tiska Mariborska tiskarna, predstavnik ravnatelj Stanko Detela.
Naša temeljna vprašanja
Ako gledamo tako — in to gledanje je realno, naravno in edino pravilno — na naš slovenski evropski pomen in namen, potem smemo	izreči o sebi tudi te-le	sicer velike besede. Ako
nas Slovencev	ne bi bilo, bi nas bilo	treba ustvariti!
Zakaj se potem Evropa tega ne zaveda! Zakaj nas je doslej vedno gledala z vseh strani — včasih celo s slovanske! samo kot napoto in nas je dosledno kos za kosom krušila, da bi nas čimprej uničila in odstranila? Zato, ker nismo našega pomena in namena ter s tem koristi za njo niti sami nikoli do dna premislili in določili, se manj pa seveda skušali dokazati. Ako bi bili tisti, ki so nas med svetovno vojno brezglavo zastopali pri Zaveznikih, in tisti, ki so za nas govorili na mirovni konferenci v Parizu, to	storili, danes slovensko	vprašanje najbrže	ue^	bi
obstojalo kot	mednarodni evropski problem, ali vsaj. ne	več	v
takem obsegu, kakor obstoja po Versaillesu in Rapallu.
Da smo bili Slovenci po svetovni vojni teritorialno raztro-jeni in smo doživeli v času, ko so se skoraj brez izjeme vsi drugi veliki in mali srednjeevropski in vzhodnoevropski narodi združili ter osvobodili, tragično usodo bivše raztrojene Poljske, ni kriva samo Evropa, krivi smo tudi mi in morda celo največ mi! Največji zgodovinski tr eno tek je našel pri nas na vodstvu najmanjše in najnesposobnejše ljudi.
Slovensko vprašanje se zaradi tega ločuje že po sami prirodi stvari v: 1. slovensko vprašanje v Evropi, ki jemednarodno, in 2. slovensko vprašanje v kraljevini Jugoslaviji, ki je notranje
Slovensko vprašanje v Evropi je vprašanje odstranitve naše teritorialne raztrojenosti in zlitje v naravno enoto. To vprašanje obstoja in se ga Evropa tudi zaveda, čeprav le skrajno medlo. Krivda za to medlost je tu zopet pretežno na naši strani, v neiniciativnosti in splošni neaktivnosti naše zamejske propagande. Fatalistično (naš narodni značaj!) čakamo prekrižanih rok na »nekaj, kar se bo nekoč zgodilo«, opajajoč se do naivnosti s to prazno vero, nezavedajoč se, da se naše mednarodno vprašanje ne bo rešilo, če se tudi ve« svet narobe obrne, ako ne bomo za to prej in pravočasno sami pripravili nujno potrebne podlage! Izkušnja po premirju v svetovni vojni, ko smo prav tako fatalistično pričakovali, da nam bo »vse kar nam pritiče samo po sebi dano«, s katero smo strahotno plačali to svojo nedoumljivo naivnost, bi nas morala vsak dan znova gnati na novo trdo delo.
Predvsem bi se pa morali zavedati, da je rešljivo naše mednarodno vprašanje samo v ohranitvi in rasti demokratičnih idej in ačel. Kot majhen narod se ne moremo naslanjati na silo, ampak edino le na načelo enakopravnosti in samoodločbe. Oboje je vsebovano samo v popolni demokraciji notranje in zunanje politike	evropskih	držav. Zato bi morali biti	Slovenci
že samo zaradi	tega	vsi	do zadnjega najbolj goreči	apostoli
demokracije, ki preživlja v zadnjih dveh desetletjih sicer težko krizo, iz katere	pa ne	bo	izšla poražena, ampak le še	bolj očiščena in močna.	Kdor	zna	pravilno gledati, presojati in pojmo-
vati razvoj sveta od pričetka rušenja teokratičnega in potem aristokratično-absolutističnega etatizma v Evropi in v svetu, o tem ne bo niti za trenotek podvomil. Napredek se poganja naprej vedno le v sunkih t zastoji in reakcije so zato vselej samo očiščevalni oddihi. Tak očiščevalni oddih je tudi sedanja reakcija proti demokraciji, v katerem pa je kulminacija že prekoračena in je poraz reakcije nezatajljiv.
Nadaljnji sunek napredka bo torej zopet mogoč samo na poti demokracije. Kakšna bo zunanja oblika tega sunka, ni mogoče napovedati, dasi nas sedanji svetovni položaj sili k neki precej vidni prognozi. V tem sunku, naj se ^izvrši že v katerikoli obliki, bo napočila tudi ura reševanja našega slovenskega mednarodnega vprašanja. Ali bo rešeno in kako bo rešeno, bo zopet odvisno v prvi vrsti od nas samih. Gotovo je le eno: brez naših težkih naporov tudi tedaj in sploh nikoli ne bo rešeno! Za uresničenje svojih narodnih ciljev se je treba bojevati, treba je delati, delati in zopet delati. Koliko in kako, nas uči najbolj zgovorno Masaryk v svoji že enkrat omenjeni »Svetovni revoluciji«.
Temelj za to delo je določitev do vseh podrobnosti dognanega programa, katerega mora osvojiti ves narod brez vsakih samolastnih popuščanj ali pretiravanj po posameznikih. Najusodnejša je v trenotkih velikih odločitev lastna neodločnost in ne-soglasnost. Pod pojmom programa mislim predvsem na točno dolčene in tudi za tujce argumentarično prepričljive meje zahtev. Nikoli se ne sme znova dogoditi kar -se je leta 1918. in 1919., ko smo se v Ljubljani več mesecev prerekali o vprašanju, kakšno mejo naj zahtevamo na Koroškem! Tudi ves material, ^ ki je potreben za utemeljitev zahtev, mora biti zbran, urejen in pripravljen že prej, da bo v trenotku akcije pri roki.
Razen tega nam naše mednarodno vprašanje nalaga dolžnost, presojati in izkoriščati ves mednarodni razvoj samo z zrelišča našega končnega cilja. Od tega cilja nas ne sme
odvračati nobena simpatija ali antipatija, izvirajoča morda iz rzličnostnosti svetovnega nazora ali česa drugega. Komur je njegov svetovni nazor več kakor rešitev našega slovenskega mednarodnega vprašanja v smislu končnega cilja, je izdajalec našega naroda in njegovih bitnih interesov. Takega izdajstva je danes veliko, in največ prav tam, kjer se slovenstvo najbolj naglasa. Ali ni to morda dokaz, da je v tem primeru slovenstvo le taktika, ne pa program?
UMIŠLJENA ALTERNATIVA. ALI MOREMO SLOVENCI NEH ATI BITI SLOVENCI? ZA SAMOSTOJEN NARODNI POLOŽAJ. POMEN SLOVENCEV ZA JUGOSLAVIJO IN JUGOSLAVIJA ZA SLOVENCE.
Podlago za opredelitev in po opredelitvi mogočo rešitev slovenskega vprašanja v Jugoslaviji so nam pokazale že dosedanje ugotovitve o edino možnem in pravilnem presojanju slovanstva, o razmerju Slovencev do srbsko-hrvaškega spora ter o definiciji slovenske narodne samobitnosti. Vendar se bo treba pri tej zadnji ustaviti tudi še v tem poglavju in razčleniti nekatere zapletljaje, ki jih ustvarja dani problem.
Pred vsem moramo ugotoviti, da slovensko vprašanje tudi v Jugoslaviji, kakor v Evropi, še ni rešeno in torej še v celoti obstoja. Da obstoja še po dvajsetih letih Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ter nato Kraljevine Jugoslavije, je krivo v prvi vrsti vmešavanje nas Slovencev v srbsko-hrvaški spor. To vmešavanje nas postavlja ves čas pred alternativo: 1. ali hočemo ostati dalje samostojen slovenski narod, 2. ali hočemo postati le del nekega drugega naroda?
Pri Srbih in Hrvatih je — kakor smo videli — odločitev v tej alternativi v glavnem le čustvenega značaja. Ako Srbi in Hrvati izjavijo, da so en narod, so en narod, ne da bi bilo treba enim ali drugim dosti žrtvovati od svoje sedanje dvojne narodne bistvenosti. Pri nas Slovencih pa odločitev za drugo vprašanje alternative ni samo čustveno, ampak zahteva našo popolno, stoodstotno preusmeritev v vsem. Taka preusmeritev bi zato pomenila stvarno menjavo nar od n o s t i. To pomeni, da bi morali nehati biti Slovenci in postati — kaj? Srbsko-hrva ški in naši unitaristi pravijo, da bi postali Slovenci v tem 'Prl meru Jugoslovani. Toda to bi postali samo po imenu; po vsem drugem, povsej stvarni vsebini bi postali dejansko S r b o t v a-ti. Zakaj?	(UaW-