prekmursko rejč želen.
VESTNIKOV MESEČNIK, četrtek, 26. oktobra 2006, 140. številka
Dr. Oto Luthar
direktor ZRC SAZU
Zgodba z naslovnice, str. 16
Ne samo da v vinskih kleteh vre, ampak tudi vrej - kakšna je prava prekmurščina, bomo lahko spoznavali tudi po zaslugi moža z naslovnice, saj je izšel tovrstni slovar. Sicer pa bo naslednji Pen vse (tudi neprekmursko govoreče) Mureke pozdravil 30. novembra.
VESTNIK
oktober 2006

more spati
50 let ni
nobena
prevoznika
Evforija,
imenovana
Milko Djurovski
Lendava se je prebudila
ovsa
Sicer pa je prav slednji porok, da se bodo vrste Gorgon v prihodnjih mesecih samo še množile.
J  Narava se poigrava, človek lahko njene igre in 'igrice samo občuduje - tako je tudi s krompirjem
Ni veselje samo, ko zrase debel, ampak tudi, če ima pravo obliko. Posebej raznolik je krompir v vasi LEPA. Tokrat se je pentutarski fotoreporter odpravil k družini BOBOVEC, kjer so pridelali nekaj prav zanimivih krompirjevih likov. Najlepši so bili v obliki srčkov. Pentute pa so se skupaj s prijazno KARMEN le odločile, da vam pokažejo dva krompirja, ki spominjata na neki drugi organ. Moški ali ženski, to je zdaj vprašanje...
Poznate reklo »ena ni nobena«? Pentute vam ponujajo malce prirejen pregovor, da torej 50 let ni nobena. Čas je namreč zelo relativna zadeva Minilo je kot bi trenil in že so se našli »stari« prijatelji, nekoč sošolci na PERTOČI. Zdaj že daljnega leta 1956 jih je bilo za dva razreda, vsega skupaj 52. Na ponovnem snidenju so nekateri opravičeno manjkali -deveterice namreč ru več med nekdanjimi šolarji, mnogi pa živijo v tujini. Zanimivo, da je med učence prišel tudi nekdanji učitelj, ŠTEFAN ČAHUK. Priče pravijo, da so se pri ROGANOV1H v VEČES1AVCIH dobro počutili m da bodo spet prišli Ker nimajo kaj prida časa, so se zmenili, da bo naslednja »fešta« od 100-letmci njihovega osnovnega šolanja .
Janič
Po zaslugi odličnih iger in izidov lendavskega žbgobrcarskega prvoligaša se je v mestu pod goricami premaknilo tudi na navijaški sceni - že lani smo opazili zametke nove navijaške skupine, ki si je nadela naziv GORGONE. Drugo leto svojega prvoligaškega udejstvovanja so postali še razpoznavnejši. Očitno so se mladi Lendavčani naučili tovrstne koreografije pa tudi pravega, .evropskega« navijanja, kar jim ob nogometni legendi, trenerju MILKU DJUROVSKEMU, niti ni tako težko.
A propos Naftin trener - Makedonec je postal slaven, ko je v rajnki Jugoslaviji igral za oba prestižna beograjska kluba - najprej za Crveno zvezdo, nato pa še za Partizan. Seveda se je s prestopom k drugim zameril prvim, a vendarle dosegel, da ga danes v Beogradu prav vsi spoštljivo pozdravljajo. Kaj šele v nogometno ponovno evforični Lendavi, kjer počasi dobiva status nogometnega božanstva. Zgodovina se ponavlja, ugotavljajo Pentute, saj je bilo nekaj podobnega tudi na njegovem prejšnjem delovnem mestu, ko je treniral ptujsko Dravo Vsak, ki se pelje skozi mesto kurentov, ob številnih grafitih, namenjenih prav Makedoncu, zlahka ugotovi, da je bil Djurovski tudi v mestu ob Dravi zelo priljubljen.

Eden največjih prijateljev Žute kuče, ki prihaja s sosednje Hrvaške, je zdaj že kar znameniti LUJZEK - brez piščali se ne odpravi praktično nikamor. Je tudi član planinskega društva - znano je, da so ti ljubitelji narave, ki veliko pešačijo Pa se je Lujzek odločil, da si po naporni hoji malce spočije okončine - zato se je kar ulegel v samokolnico pričakujoč, da se bo našel kakšen (ali kakšna), ki bo dovolj pri močeh, da ga popelje po belem svetu Poskusite. Lujzek m (pre j težak!
Erna
Milko for ever
VESTNIK27

oktober 2006
GMT zrasel, bo tudi Farkas?
VLADO KAROLY si je s svojim podjetjem GMT prislužil naziv dravsko-pomur-ske gazele za leto 2006, kar pomeni, da je med najuspešnejšimi podjetniki na tem koncu podalpske dežele. Z uvozom in izvozom vsega, kar je povezano z avtomobili, se družina ukvarja že poldrugo desetletje, Pentute pa so najhitreje rastočega Vlada (samo brki) posnele v družbi GEZE FARKAŠA (brez kravate). Šušlja se, da bi tudi on rad kar najhitreje zrasel - po insiderskih informacijah Pentut mu to tudi uspeva Ali se bo tudi GF odločil za export in import avtov, za zdaj še ni jasno. Moža z rokama v žepih (z nasmeškom) opazuje mlada gazela, sicer »šefova« hčerka LAURA. Mako
Če je lendavski nogomet po nekaj desetletjih spet v razcvetu, pa lahko prav nasprotno zatrdimo za namizni tenis - potem ko je v lanski sezoni MILE ROSIČ zadovoljno dvignil zgodovinski prvi pokal v čast državnim prvakom, se je letos prav vse sesulo General je ostal brez vojske, saj so se državni prvaki razbežali na vse strani - ŠURBEK se je vrnil v Zagreb, LASAN se je odpravil s trebuhom za kr u-hom v Italijo, IGNJATOVIČ je Ljubljančan in se je vrnil k Iliriji, PLOHL pa nadaljuje v bližnjih Puconcih. Prvaki tako še zdaleč ne bodo mogli ubraniti naslova, pred njimi je žalostna usoda -tako imenovan »boj za obstanek«.
piaxiici Srečka
je okrog vratu!
Sploh nismo vedeli, da imamo tako pogumne bralce -to dokazuje tudi SREČKO BRUMEN (tisti, ki ga poznajo, vedo povedati, da je dobra duša in pravi veseljak), sicer eden največjih mojstrov za popravilo avtomobilov, kar jih premore murska krajina A očitno se ne razume samo v stroje, pac pa so mu domače tudi živali Okrog vratu si je namreč ovil eno najbolj nevarnih kač (ne zaradi pika, pač pa zaradi možnosti zadušitve) in se ob tem še (sicer malo bolj kislo) smejal. Piton je star šest let in tehta že 16 kil. Ko jih bo imel enkrat več (let), bodo šle kile še veliko bolj navzgor. Sicer pa je piton še kar prijazen in po poročanju Pentut doslej (ŠE!) ni snedel nobenega dvonožca.
Ema
Lokalne volitve so (skoraj) za nami in mnogi so si oddahnili Posebej župani, ki so to želeli postati znova - v Pomurju jun ni bilo hudega, saj je od 24 »starih« županov v prvem krogu zmagalo kar 19 Torej so Mureki očitno zadovoljni z delom svojih lokalnih oblastnikov
So pa Pentute razkrile, da se je stari (in novi) župan DOBROVNIKA, MARJAN KARDINAR, v predvolilnem času ukvarjal tudi z načrtovanjem svoje kariere, če bi izgubil županski stolček TU je dokaz, da je za vsak primer podpisal predpogodbo z ženskim nogometnim klubom Pomurje Po podpisu sta si segla v roke z legendo ženskega SLO-žogobrca, ANICO KORPIČ (temnejši dres). Pentute ne poročajo, kako bi gospod Marjan igral v ženski konkurenci in na igrišču med nogometaši-cami skril svojo moškost (da ne bo pomote: brke).
Frbo
Kardinar želel
postati
frbo	___—-i
r^^^^^JtJToplaku
...	so j’o zakuhali
nekdanji župani so
v pokrajini ob Muri praviloma postali tudi sedanji. Na volitvah 22. oktobra sta bila med »starimi« poražena samo dva - Mavrič v Križevcih pri Ljutomeru in JOŽE TOPLAK (rdeča kapa), zdaj že nekdanji župan RADE-NEC. Seveda se njegov volilni štab sprašuje, kdo mu je to zakuhal - po pen-tutarski fotografiji sodeč je bilo sicer nekaj pomoči nežnejšega spola, a bo kar držalo, da je glavne začimbe prispeval sam!
nogometašica
* ‘I1


Keri mi je te to zakuha
neinres biti
28 VESTNIK
Pri ustvarjalnem klepetu smo zmotili (od leve) umetnika Igorja Reharja in Milana Razborška z večkratnim udeležencem kolonije Gocetom Kaiajdžiskim, ki je bil letos samo na obisku.
---------------Pen--------------------------
Ne vem, da bi protestanti v preteklosti ah danes gojiti posebno nagnjenje do slikarstva ali likovne umetnosti nasploh. Njihovi božji hrami so res likovno čisti, a asketski, preveva jih racionalnost, tako značilna za uporniško protestantsko misel, ki je duhovna podlaga tržni ekonomiji, ki že stoletja brez milosti poganja kolo zgodovine. Vprašanje, ki se logično ponuja: Zakaj torej vsakoletna slikarska kolonija v Prekmurju v režiji Slovenskega protestantskega društva Primoža Trubarja, Evangeličanske cerkve in lokalne skupnosti?
Odgovor na to vprašanje je morda treba iskati v dejstvsu, da se poetično, v mnogocem samosvoje ravninsko in goričko Prekmurje postopoma le umešča v še vedno »pokrajinsko« zavest Slovencev in slikarska upodobitev tega sveta in življenja v njem lahko veliko prispeva k temu. In dalje: pobudnika te kolonije, ki živi in deluje tako, da bo živela še naprej, sta dva ugledna Prekmurca: žal že pokojni profesor Oto Norčič, dolgoletni predsednik našega društva, in uveljavljeni slikar Nikolaj Beer.
(Viktor Žakelj, predsednik Slovenskega protestantskega društva Primoža Trubarja, v monografiji Deset let slikarske kolonije Primoža Trubarja Moravske Toplice, ki je izšla leta 2005)
Prekmurska pokrajina je že vsa leta največja muza udeležencev kolonije. Priznani umetnik in profesor Tomaž Kržišnik si je našel svoj »atelje« med polji/ ki so se odevala v jesenske barve. Umetnino, ki je na tej fotografiji šele nastajala, si bomo ob jutrišnji otvoritvi razstave (ob 16.30) slik z lanske in letošnje kolonije Že lahko ogledali v galeriji PAC v Muski Soboti.
Umetniki prihajajo, da bi ustvarjali. In prihajajo tudi zato, da
Če obiščeš Prekmurje in ne greš v grad pri Gradu na Goričkem, nisi bil v Prekmurju. »Grofična« Stanka Dežnik je bila prijazna
Prekmurje jim je muza
bi spoznavali pokrajino in skrivnosti njene domačnosti, drugačnosti in duše, ki še vedno lebdi nad nedotaknjeno Muro. Odložili so čopiče in pospravili platna, si oblekli varovalne jopiče, sedli v čoln in se spustili po Muri meglicam v objem...
Med lepšimi doživetji zadnjega septembrskega tedna, ko je kolonija potekala, bodo ostali akademskemu slikarju Milanu Razboršku v spominu prijetni klepeti z domačini. Na gorički kmetiji je bil iskreno dobrodošel.
gostiteljica, umetnika Igor Rehar in Tomaž Kržišnik pa radovedna poslušalca in občudovalca veličastnih arkad in grajskega dvorišča, ki je tudi energijsko stičišče, čeprav je grad še vedno gradbišče.
Fotografija, ki 12. slikarsko kolonijo Primoža Trubarja v Moravskih Toplicah na svoj način zapisuje v zgodovino. Čeprav bolj po naključju kot namenoma sta se v ateljeju srečala dva škofa: na levi je škof slovenske protestantske cerkve mag. Geza Erniša, na desni pa škof nove soboške škofije dr. Marjan Turnšek. »Meni pa se je prvič v življenju zgodilo, da sem imel čast stati med dvema škofoma,« je ponosen Rudi Kokalj, sekretar podružnice Slovenskega protestantskega društva Primoža Trubarja v Murski Soboti.
Na piknik letošnje kolonije k lovskemu domu v Lukačeve« je prišla tudi Nada Norčič, soproga pokojnega dr. Ota Norčiča, prvega predsednika in ustanovnega člana Slovenskega protestants kega društva Primoža Trubarja. Vsako leto pride, če ji le čas dovoljuje, in tega je vesel umetniški vodja kolonije Nikolaj Beer, ki je častno gostjo privil v objem.
Eden slikar, drugi gozdar in lovec - brata Miki in Aleksander Beer. Slikarstvo in lovstvo je našlo skupni interes: k lovskemu domu so prišli slikarji pojest odličen prekmurski bograč. Za brata, ki se ne vidita ravno vsak dan, ker Miki živi v Izlakah, je bila tudi priložnost, da nazdravita.
V središču ustvarjalnega dogajanja, v priložnostnem ateljeju v M. Toplicah, je bilo vedno ustvarjalno in živahno: tu so se križale poti slikarjev - udeležencev 12. slikarske kolonije Primoža Trubarja - Tomaža Kržišnika, Pavla Sedeja, Igorja Reharja, Toneta Seiferta, Lucijana Bratoža, Milana Razborška in JtJžeta Denka. Kot je že tradicija, so ustvarjali pod umetniškim vodstvom Nikolaja Beera.
Še zadnji stisk roke in objem: umetniški vodja kolonije Miki Beer in akademski slikar profesor Tomaž Kržišnik, za njima pa akademski slikar Jože Denko. Tako je bil končan prvi del 12. slikarske kolonije Primoža Trubarja v Moravskih Toplicah, jutri bo drugi del - otvoritev razstave umetniških del z nje v soboški galeriji PAC. In na svidenje na 13.
Lucijan Bratož in Nataša Juhnov	Irma Benko
Gasilska za slovo od 12. kolonije - od leve stojijo slikarji Tone Seifert, -ucijan Bratož, Tomaž Kržišnik in Jože Denko, sekretar prekmurske >odružnice društva Rudi Kokalj, slikar Igor Rehar, umetniški vodja colonije Miki Beer in predsednik prekmurske podružnice slovenskega iruštva Primoža Trubarja Geza Farkaš. Počepnila sta slikarja Pavle »edej in Milan Razboršek.
Bograč v naravi in nekaj »prostovoljnih prispevkov« za poplakniti pikantno jed so pripomogli k dobremu razpoloženju na pikniku pri lovskem domu v Lukačevcih. Lovski poklon pa ni bil samo bograč, ampak tudi nekaj zanimive literature o tukajšnji zeleni bratovščini.
VESTNIK 29
( Hollywood doživlja kalifornijsko jesen kot začetek delovne sezone: začnejo se diplomatski sprejemi, najpogosteje obarvani nacionalno - vsakič najprej odigrajo ameriški himno, nato himno dežele, ki je pripravila razkošno srečanje. Tako sem bil s soprogo, hrvaško konzulko za kulturo, na južnokorejskem sprejemu. Na ugledni zgodovinski ulici Wilshire so namreč odprli svoj kulturni center. Prišel je tudi župan Los Angelesa, delovni, simpatični Antonio Villaraigosa. Usedel se je v prvo vrsto na dvorišču postavljenih sedežev, tik pred naju. V gumbnici je imel zataknjen majhen šopek vijoličastih rožic. Kar naprej se mu je odpenjal, dokler ga ni snel, se obrnil k Branki in ji ga podaril s prijetnim, šarmantnim nasmehom.
Iskanje - belina praznika
To ni bilo naše prvo srečanje: nekako zapomnil si naju je, mogoče celo s kom zamenjal, To se mi je v zadnjem času začelo stalno dogajati, Južnokorejska dekleta s prepoznavnimi azijskimi očmi so pripravila značilne kulinarične specialitete. Ko sem se prerinil do bogato obloženih stojnic, kjer je bilo največ trdo kuhanih jajc, je Branko ogovoril ameriški novinar m jo vprašal, kdo sem. Odgovorila mu je, da sem njen soprog. Novinar je hotel vedeti moje ime. Ko mu ga je povedala, si je oddahnil. Mislil je, celo prepričan je bil, da sem znam ameriški arhitekt. Ko sem se vračal s krožnikom, naloženim z drobnim pecivom, me je ogovoril azijski novinar: How are you, Richi? Radovedno sem ga pogledal. Oprostite, mar niste Richard Meier? Odkimal sem. Razočarani novinar se je zgubil v množici azijsko-ameriških gostov. Z Branko sva se pririnila do okrogle točilne mize, kjer je bilo še nekaj prostora, da sem lahko odložil krožnik in skočil po kozarec vina. Pri naju je stal direktor muzeja Paula Gettyja in se nama nasmihal Videl je, kako me je ogovoril novinar. Tudi sam sem prvi trenutek pomislil, da je tukaj moj arhitekt. Vendar on bi se mi oglasil če bi prišel v mesto, pokimal in naju povabil na obisk v moderni muzej vrh bližnjega hriba Spomnil sem se. Pred leti, na nekem od obiskov v Los Angelesu - na oskarje sem prihajal kar sedemnajstkrat zapovrstjo - sem videl arhitektovo fotografijo. In res sva si bila podobna, čeprav je bil Richard Meier dve leti starejši znani ameriški arhitekt, ki je drzno zasnoval Gettyjev muzej moderne umetnosti, bil je tudi avtor modernega muzeja v Bar celoni, Mestne ga stolpa ELM v Pragi, Centralne knjižnice v Haagu, graditelj Stadthausa v Ulmu in šte vilnih drugih javnih zgradb po Ameriki in svetu. Res, pravi svetovljan.
Čez nekaj dni sem bil na promociji ame riškega films kega festivala, ki bo decembra v Palm Sprin-gsu. Prireditelji so najeli nekdanjo vilo Charlesa Chaplina na Beverly Hill-su. Bilo g sijaj no. Pred hišo so
stala livrirana dekleta in odvažala avtomobile gostov v garažo. Na majhnem dvorišču z obveznim hollywoodskim bazenom in z ogromnim z drobnimi električnimi žarnicami okrašenim starim drevesom, pod katerim je nekoč posedal najbolj znani ameriški komik, so se gnetli gostje, med njimi so hodile hostese, ponujale najrazličnejše kuhinjske dobrote, dve improvizu'ani točilni mizi sta bili obloženi z alkoholnimi in drugimi osvežilnimi pijačami ter ledom v kockah, vrstili so se govori, dokler me nista
p^n
ogovorila dva filmska entuziasta. Eden je trdil, da sem ameriški arhitekt, drugi je bil prepričan, kako sem zagotovo brat ameriškega režiserja Sydneya Pollacka. Prvemu sem bil res podoben. Zaradi podolgovatega obraza - kot spuščena roleta na nekdanji soboški judovski trgovini v soboto popoldne. Kdo ve, mogoče sem od daleč res bil podoben tudi režiserju filma Konje ubijajo, mar ne?! Na teh filmskih in diplomatskih srečanjih sem bil pač tujec m ljudje so me hoteli umestiti v neke kalupe, med svoje znance. Doma sem vključil računalnik in brskal po Googlu za podatki o svojem dvojniku. Ko sem ga našel, bil je petek, trinajstega septembra, sem ugotovil, da je bil Richard Meier rojen na ta dan, da je bil star dvainsedemdeset let. Leta 1984 je dobil eminentno Pritzkerjevo nagrado za arhitekturo V zahvalnem govoru je omenil pogovor s svojima otrokoma, Josephom in Ano Vprašanje je bilo, kakšna je tvoja najljubša barva. Takrat petletni Joseph je odgovoril, da je to zelena barva, kajti takšna je barva trave, dreves, zeleno je vse okrog nas, to je barva pomladi in dolarskih bankovcev. Triletna Ana je rekla, da je glavna barva modra: modro je nebo, bazeni, ribniki, jezera. Vprašala je očeta: »In kakšna je tvoja najljubsa barva9« Arhitekt je odgovorih da bela. »Toda, očka,« je rekel sin, »bela barva ni barva, moral bi izbrati kakšno barvo iz mavrice « Arhitekt pa je odgovoril: »Zame je belina naravna svetloba, to je barva popolnosti, čistoče in nedolžnosti.« Celo Goethe je rekel, da je barva - bolečina svetlobe.
V Los Angelesu bi bilo dr zno reči, da je bela barva simbol jeseni. Pri nas jo predstavlja krizantema, cankarjanska, sloven ska, v Prekmurju je to svešviš-čnica, sveti belo kot sveča. Vemo: niti bela niti črna nista barvi, to je prej čustveno razpoloženje, politična opredelitev, moralna vrednota. Pravimo: črni grob, bela smrt. In nosimo na dan mrtvih duš, na vsesve-te, na grobove
belo cvetje, razcvetele krizanteme, podobne praznim belim krožnikom, prepričani, kako so duše mrtvih lačne našega spominjanja, kako bi bile rade očiščene tuzemskih vsakdanjosti m kako se mi z nevidnimi krizantemami v gumbnici predstavljamo kot nosilci sentimentalnega praznoverja, verujoč v večno belino smrti. Toda zakaj so potem po cerkvah in sodiščih tlaki sestavljeni iz črno-belih kvadratov: je to šahovnica dobrega in zla, leve ali desne usmeritve, ženski ali moški princip, resnica in laž, nebo in pekel9
Ameriški arhitekt Richard Meier, moj dvojnik, verjame v belino in njegove zgradbe se v svoji belini vzpenjajo v nebo, se ga dotikajo kot dolgi prsti v mohtev sklenjenih rok. In tudi krizanteme se vzpenjajo kvišku, širijo svoje tanke lističe in iščejo dlan, da se rokujemo, kot bi se prvega novembra radi rokovali mrtvi z živimi ter jim prenesli svoje izkušnje, spoznanja, vse tisto, kar nam, živim, manjka. Zato je Cankar nosil krizantemo v gumbnici, ker je bil to njegov simbol nepotešenega, iskrenega ISKANJA
-----oktober 2006 —
Jožef Rituper
Nič ni narobe. Večina kandidatov bi še dušo zapisala vragu, če bi to kaj pomagalo. Zato so tudi še tako nemogoče obljube in načrti v predvolilnem boju v demokratični družbi nekaj normalnega. Neka ideja, kise jev morju predvolilnih, ponudb morda znašla po naključju in z volitvami sploh ni povezana, pa mi je vseeno dala misliti, mi je porajala vprašanje in na koncu celo ponudila odgovor. Projekt Fazanerija v Murski Soboti - hotel, pokrito drsališče, termalno kopališče, bazeni, stadion... Poglejmo!
Letos smo v Moravskih Toplicah odprli prenovljen hotelsko-kopališko-zdraviliško-rekreacijski sistem Vivat. In to na očeh Term 300o, ki so nedavno ob dveh kakovostnih hotelih odprle hotel s petimi zvezdicami. Ob termalnih kopališčih v Radencih, Lendavi, Banovcih, Moravcih v Sl.
Od volilnih obljub v realnost in nazaj v fantastiko
goricah se nam tako ponuja še eno. Večje, modernejše, s širšo in imenitnejšo ponudbo. Je to sm iselno, je normalno, se človek sprašu je. Je možno, da bodo turisti lahko zapolnili tako velike kapacitete, zgoščene na geografsko na tako majhnem prostoru? In to v osnovi z bolj ali manj enako ponudbo? Bodo gostinsko-turistični delavci preživeli ali pa bo vse skupaj životarilo v čakanju na čudež in neke boljše čase, morda pa se bo celo, bognedaj, vse skupaj sesulo?!
Prava ugotovitev je lahko samo ena: stanje je idealno! Z njim se da zaslužiti. Zaslužili bodo lastniki, pokrajini se bo poznalo in .celo prebivalci bomo čutili pozitivne učinke. Ampak!
Naša turistična prihodnost ne more temeljiti na, recimo, avtobusu upokojencev z Gradiščanskega, čeprav so tudi ti zelo dragoceni in dobrodošli. S ponudbo moramo stopiti naprej, na svetovni trg - in ne posamično. Vsa zdravilišča skupaj v stilu: Pomurje, raj za kopalce, Pomurje na tisoč in en termalni način, Pomurje - pobeg od stresa v naravo, zdravje in zabavo ali kaj podobnega in izvimejšega bi si morala izmisliti kakšna dobra marketinška agencija.
Marc Girardelli pred leti in nedavno Janiča Kostelič sta lastovki, ki sicer nista naredili pomladi, sta jo pa nakazali. Naše turistične zmogljivosti mora jo koristiti znana imena iz svetovnega jet seta. Sem mora priti na primer monaški princ Albert z družino, Če ne moremo dobiti Madonne, lahko pridejo ostarele dame, kot so Brigite Bardot, Lady Camilla, Sofija Loren ali kakšen Peter Kraus, da ne bom naprej našteval. Tukaj se mora zgoditi najmanj pripravljalni sestanek za srečanje ministrov pakta Nato. Tu morajo žrebati pare za svetovno nogometno prvenstvo. Tukaj morajo predstaviti svoje dosežke kardiologi z vsega sveta. Tu mora peti znana sopranistka, igrati na violino Stevan Milenkovič ali podpisovati knjige Gunter Grass. Tu se morajo srečevati producenti, bankirji in tisti, ki te potrebujejo.
Ampak! Potem morajo imeti v Radencih ustrezno kongresno dvorano. Ta, ki jo imajo danes, je bila nekoč ustrezna. Avtocesta nam bo letališče v Mariboru sicer približala, toda asfaltna pista v Muzgah pri Rakičanu z-vsem potrebnim za pristajanje petičnežev, ki sami vozijo svoja letala in prijatelje, bi že morala biti narejena. Banovci z usmeritvijo v naturizem so na dobri poti, Moravci tudi, Ter me v Petišovcih si morajo še nekaj izmisliti. Okrog Bodenskega jezera imajo svojo stezo kolesarji in svojo pohod niki, pa Še z vlakom se lahko pelješ z enega konca jezera na drugega. Kje in kam se lahko v Pomurju peljemo s kolesom, ne da bi se bali za življenje?
Skratka, ne preživetje, mondena turistična reglja naj bo cilj!
oktober 2006
p^n----------------------------------- 30 VESTNIK
Vlado Kreslin je napisal Vence - Povest o Beltinski bandi, o fantih, s katerimi je štirinajst let preigraval prekmurske žalostinke in veselinke pa tudi Stonese in Dylana. Njihovo glasbo so zaznamovale solze in smeh, veselje in žalost, z njo so odprli Prekmurje Sloveniji in svetu, iz nje veje neuničljiv duh panonske duše. Venci so najdragocenejši spomenik, ki ga prijateljem lahko skleše samo prijatelj.
Bili
Kaj je tisto, kar te je pritegnilo, da si spisal Povest o Beltinski bandi?
»V življenju doživiš izgube prijateljev, umrejo m jih ni več. Ostaneta boleč spomin in spoznanje, da bo tudi ta postajal vedno bolj zamegljen. Napisal sem, da ne bi pozabili ... To so bili dečki, starejši, muzikantje, ki so živeli polno življenje. Preživeli so milijone zgodb, teh spominov je toliko, da nisem vedel, kam bi jih dal. Morda na kamion, dolg od Hodoša do Sobote. Nastali pa so samo Venci. Ko so odhajali drug za drugim, je ostajala praznina, toliko je bilo še nepovedanega.
To me je pretreslo. Sem si očital, da nisem bolj silil vanje, da mi razkrijejo še več izkušenj, življenjskih vrednot in radosti Vendar nisem mogel m tudi hotel Ko kdo umre, nam je vedno žal, zakaj se nismo z njim več družili.
Spominjam se gospe Ostrčke (tako smo jo klicali) iz Beltmec, legendarne učiteljice slovenščine, h kateri sem nameraval stopiti, da mi pove, kakši diČak, človek sem bil. Z njo je odšel tudi njen spomin na mene majhnega.
Takrat sem dojel, koliko zgodb in življenjskih resnic odide s smrtjo. To bi morali malo bolj spoštovati in beležiti.
Nekatere nacije to cenijo bolj, na primer Srbi, ki za deset kolen nazaj poznajo svoj izvor Kako naj bomo narod, če ne damo na sebe«
Knjiga se imenuje Venci, zakaj?
»Vsi poznamo Vence, pesem, to poje vsa Slovenija Hotel sem povedati, ohraniti zgodbo zanamcem. Nič si nisem izmislil. Venci gredo od tod ...«
Iz knjige veje veliko spoštovanje, ki si ga čutil do dečkov, pa tudi tvoj rešpekt pred njimi.
»Ja. Zelo sem jih spoštoval, kot tipe Kljub njihovi častitljivi starosti sem se z njimi pogovarjal zelo normalno. Nič nisem o lep ševal pa tudi po rokah jih nisem nosil preveč. Imel sem jih enakovredne sebi, ne pa kot starčke. Torej kot sebi enake m oni so to cenili Zelo. Vsa leta.”
Najprej so igrali za sebe, šele nato za druge, tudi po vsakem špilu so djali še eno za svojo dušo.
»To so mi pokazali, sicer pa sem sam enak Tudi jaz ne morem končati, razumeš. Je pa tega vedno manj, saj vedno manj ljudi pozna tisto muziko, ki jo igram zase. Torej, ko sem jih videl, začutil, sem spoznal, da so enaki kot jaz. To je bilo tisto, kar nas je združilo. Ni nas zanimal oder, zanimala nas je muzika«
Koliko let je od takrat, ko ste začeli, kako se je pravzaprav zgodilo?
»Prvič, tako na odru, sem jih srečal sredi sedemdesetih na koncertu, ki ga je or ganizirala Glasbena mladina. Z njimi je spejvala Žaligova. Stal sem in jih poslušal, tekle so mi solze Tam smo si rekli, da moramo čim preej skupaj zaigrati. Vendar vemo, kako je, rečemo, da se slišimo, pa nikoli ni pravega časa. Prej pa sem sem bil mlad, v formi za rock’n’roll, za upor proti ustaljenim formam mirnega in konform-nega življenja, V glasbi in pozi Beatlov in Stonesov sem prepoznal klic podobnih duš. Kako naj bi takrat razložil očetu, kaj vse nam pomeni pesem Satisfaction? In da roman Goli in mrtvi ni pornografija Zato mi je domači kraj postal pretesen V tistih časih enostavno nisem mogel napisati besedila, ki bi bilo samo »lepo«, ki ne bi poskušalo spremeniti, izboljšati sveta To so bili časi, ko je tudi akord na kitari še lahko pomenil angažiran klic temu svetu, naj še kaj da na svoje vrednote, kot je o tistih časih zapisal Luka Novak.
Ko si starejši, ugotoviš, da je dobro, da si probal svet spremeniti, m obenem spoznaš, da ga ne moreš spremeniti Ostaja pa dober občutek, da nisi neki »drekec pekec« m da si vseeno nekaj poskusil.
Potem pa je imela Smejeva Nejca birmo. Vsi smo bili tam m tako se je dejansko začelo. Njen oče, Smejev Pištek, mi je zagrozil, da me vrže v Muro, če ne zaigramo skupaj. In smo zaigrali, najprej za sebe, nato »zelene«, za demokracijo ... Živo se spominjam enega prvih koncertov v ljubljanskih Križankah. Samo Miška, Jožek, Janči pa jaz. Od nekod se je vzel Andrej Šifrer in komentiral, češ kdo tu koga zajebava - vi publiko ali ona vas. Takrat so nas imeli za norčeke, vendar tisti, ki so nam znali prisluhniti, niso bili tega mnenja. Vendar že čez pol leta smo nastopili v Cankarju Tako«
Kako pa so te gledali dečki kot šefa, tako mladega in drugačnega od njih?
»Prej je bil vodja Miška Baranja. Kakšen mesec me je gledal kot konkurenta, češ kaj je zdaj to V nasprotju s Kocipri, ki so bili ljudski godci, je bil Miška prefrigani kavarniški maček, ki se je tudi rad pohvalil, da note odlično bere. Kako je samo prišel do not za pesem Lili Marlen! Ne boste verjeli, vendar je res - dobil jih je od nemškega, ujetnika v mariborskem zaporu, za katerega je izposloval podaljšan pripor, da jih je lahko prepisal
Torej, najprej me je gleda) kot konkurenta, nato pa se je sprijaznil z besedami ‘Samo ka boš znal, jes san nej vsen isto plačuval. Primaš more dobiti več.’
Imeli so me neverjetno radi, to je bila ena sama vdanost. Ne vem, ali mi je bil v življenju kdo tako vdan kot oni. Če bi jih poslal v ogenj, bi šli.. Noro, Med drugim je Jožek na nastopih nosil takšen velik, železni, rokerski prstan z mrtvaško glavo Miška je to komentiral tako: ‘Prstan je premalo, mislim, da bi vsi morali nositi oringline. In če bo Vlado pravo, naj jih nosimo, jih bomo nosili
Več kot desetletje so hodili s tabo, povsod. Verjetno tudi prvič tako daleč od doma.
»Z mano so šli vsepovsod prvič. Na ladjo, na primer, ko so me vprašali, kam naj gredo lulat, ‘Tu spodaj je stranišče,’ sem jim rekel. ‘Ka je nej voda?’ so odgovarjali. To me je fasciniralo. Pri osemdesetih prvič na ladji ali letalu, ki ga današnja mladina poskusi pri osemnajstih, na maturantskem, če ne prej.
In ta njihova otroškost ... In skromnost in modrost Nikoli se niso hvalili, kje so igrali. Ko smo se vračali iz Francije, so Kocipri rekli, da ne bomo govorili, da smo tam igrali Povedali bomo, da smo imeli spil v Domžalah«
Povest o Beltinski bandi je najveličastnejši spomenik, ki si jim ga lahko postavil. Kaj bi rekli, če bi Vence prebrali?
»Janči bi rekel. ‘Jezuš, jezuš uvaj, uvaj Pa je tou bilou rej san v Pleterji? Ja, ja, bilou bilou.’
Jožek bi vzkliknil dol iz nebes: ‘Rejsan je, san prevero! Posluh pa. diijša je edno pa isto!'
Miška bi rekel: ‘Uaj, znaš kakša čast je to za Prekmurje!’
Tonek, on je bil vedno v opoziciji: ‘Ja, not pa ni poznal samo Miška, tudi jes sen jih. Pa tou dobro ’«
Vse si pokopal, odšli so drug za drugim.
»Ja. Spominjam se prihodov domov s koncertov in vedno znova in znova stavek mo jega očeta: ‘Boš videl, da bo Jožek vse pre živel.’ Jezil sem se, da naj s tem ne začenja spet, vendar je imel prav. Tako se je zgodilo Igrali so skoraj do konca. Miška je umrl v ponedeljek, po sobotnem nastopu na Dunaju. Spominjam se sprejema na koncertu, ko se je vneto, v »jeziku glasbe«, pogovarjal z mlado lepotico Dejal mi je, da če bi bil na mojem mestu, lepotica sama ne bi šla domov. Bil je tako poln življenja, norčij m veselja, vendar čez dva dni ga ni bilo več. Janči je umiral deset dni Večkrat sem ga obiskal, na zadnjem obisku sem ga držal za roko in mu govoril, da ga čakamo, naj si samo opomore! Zdelo se mi je, da me razume. Toda samo do Lipovec sem prišel, .ko so mi sporočili, da ga ni več.«
Kje so jemali to energijo?
»Ja, to je Kociprova fajta. Niso imeli negativne energije, nikoli niso nikogar šimfali, s tem se niso obremenjevali«
Kako so polnili tebe?
»So me, saj so vsakogar, ki ]ih je videl in poslušal Predvsem z milino. Napolnili so me z mehkobo«
R. Ficko	Natalija Juhnov
VESTNIK 31	---------Pen-------- -oktober 2006
pet sester Nerazdružljive družinske vezi
Najprej je bila ljubezen, potem ljubezen med otroki, ki se imajo radi
Po materi družina izvira iz bratonske znane družine Kuharjevih in še danes pravijo, da je dvorišče Kuharjevo. Danes se tam piše zgodba o petih sestrah in njihovem bratu, katerih medsebojna povezanost je nekaj posebnega. So zgled družinske ljubezni, ki živi še potem, ko otroci zapustijo mamino ognjišče. Že zdavnaj so se vsi poročili, a se vsi radi vračajo domov, sedaj nekateri že kot dedki in stare mame.
Rojstvo
Vse skupaj se je začelo s Kuharjevo Veroniko, nečakinjo bratonskega narod nega pisca Štefana Kuharja, ki so jo starši pustili pri babici, sami pa so se podali v Ameriko. Staršev nikoli ni videla Veronika je rasla in se zaljubila v Tjašeka iz sosednje vasi Nekoč se seveda niso poročali tako kot danes, gledalo se je na zemljo in »erbijo«, ljubezen je prišla potem sama od sebe, če je prišla. Kuharjevi takrat niso imeli bogvekaj bogastva, saj so imele vse generacije dosti otrok in krpe zemlje so se razparcelirale Neformalne zapovedi takratnega časa Tjašeka in Veronike niso pustile, da bi se vzela, čeprav sta se rada videla Tako se je Tjašek poročil s staro deklo, vendar pri maši se je njegov pogled vedno nemilo ustavil na njegovi dragi Veroniki, ki se je mrzlega
Z botrino. V zadnji vrsti prva z desne je Mica, tretja z desne je Verica. V prvi vrsti z desne ob redovnici je Milenka, levo ob redovnici je Čila. V drugi vrsti drugi stoji oče Ferenc, za njim na desni strani pa mama Veronika.
januarja daljnega leta 1937 poročila s Ferencem iz Gomilice. Na srečo je med njima vzklila čutna ljubezen in plod le-te je bilo deset rojenih otrok, vendar štiri od teh je Bog že v otroštvu poklical k sebi. Preostalih šest danes sestavlja najboljši tim, skupaj so enkratni, posrečeni, zgovorni, skratka to je pripoved o dobrih ljudeh.
Jerebičeva starša ne živita več, oče Ferenc je umrl leta 1990, mama pa leta 2002, takrat so mislili, da se bodo odnosi skrhali, vendar je ostalo enako kot prej, ker se niso imeli za kaj spreti. Zapuščinske razprave po smrti, kar zna bit pereč problem v številnih družinah, ni bilo, saj sta starša že prej razdelila zemljo in vse, kar sta imela
Če začnemo s hčerko Mico, rojeno istega leta, kot sta se poročila njena starša, je to izjemno duhovita ženska, ki je že na paši pisala fantom pesmi in pisma z bogato vsebino Po osemletki, ki jo je obiskovala v Beltincih, je odšla na delo k zidarjem, nato pa za trideset let v Pomurko. Še danes se ji po njenih čvrstih licih opazi, da je delala s klobasami, ki jih je tu in tam skrivoma dala v usta, vsaj tako nam je zaupala. Kot dekle je imela dosti fantov, vse do Bogojine, vendar, kot je šaljivo dejala, si je vzela Bratončana, ker je fantu gledala v srebrne zobe. Mica je pri Jerebičev! mizi kemičarka, ki ji ni para daleč naokoli.
Potem se je rodila Anika, ki je umrla v otroštvu.
Bilo je na sveti večer 1941, ko je Mici Jezušek prinesel sestrico Verico, ki med sestrami in bratom izstopa po življenjskih izkušnjah in modrosti Zaposlena je bila v tovarni Mura ker pa se je poročila v Lipovce na kmetijo, je kot »dvoživka« delala tako v službi kakor na zemlji m skrbela za družino. Delo krepi človeka - to za njo lahko zapišem
Žalost je kipela v hiši, ko je smrt pokosila tri naslednje otroke, ki so si sledili po rojstvu, Jožeka, Franceka in Katico, ki je živela le eno uro Starka v belem je pustila živeti Števeka, ki si je v otroštvu zadal, da bo šel za duhovnika in služil Najvišjemu. Da je odločitev odklonil, so bila kriva dekleta, ampak ne Alenka, Litijčanka, ki je sedaj njegova žena in jo je spoznal na delu v Nemčiji, Še prej so ga poslali v Ljubljano, kjer se je izučil za gostinca. Pozneje si je zgradil hišo na mestu, kjer je nekoč stala njihova domačija Števek, danes odličen kuhar, je edini fant pri Jerebičevih, ki je ostal pri življenju, m edini, ki nosi priimek Jerebic. A zanje je pomembnejše, da se zavedajo Kuhar-Jerebičevega porekla. Pošalijo se, da ta rod nekaj pomeni m je imel že v pretek losti veljavo.
Zadnja doma v hiši se je rodila Liza, in kot je dejala Mica, je spet morala kuriti v
sobi, poslušati krike trpljenja lastne matere ob rojevanju in čakati, kaj bo rojeno, dečko ah deklica. Bila je srečna, ko so se rodili, a manj, ko je kot najstarejša morala paziti na mlajše. Lizi m bila dolgo varuška, saj jo je k sebi vzela sestra Verica, ko je odšla na novi dom. Torej Lizino otroštvo je bolj minevalo v Lipovcih in tam si je tudi našla svojega življenjskega sopotnika, ki ga nikoli ne bi zamenjala
Oče in mama (sedita) na dan zlate poroke leta 1987. Zadaj z leve proti desni stojijo: Milenka, Verica, Mica, Števek, Liza, Čila.
V prvi vrsti od leve proti desni: Verica in Mica, v drugi vrsti od leve proti desni: Števek, Liza, Milenka in Čila. Foto: B. Z.
Zgodilo se je, kar se je, da sta Ferenc in Veronika leta 1954 pričakovala rojstvo otroka, takrat je najstarejša že štela 18 let, Veronika se je tokrat na porod prvič pripravljala v porodnišnici. Ko je drugič zajokalo, ni mogla verjeti, da je porodila dvojčici. Pravijo, da je molila za njuno smrt, ker sta bili drobna dojenčka, pri hiši pa so imeli samo dve plenici V porodnišnici so jo tolažili:»Ve pa se ne sekejrajte, gospa, gleda j te, kak sta slabivi, tak nikaj nede z njivi...« Mama je s prošnjami za smrt nehala ko so opazili, da se, prva imenovana Cilka in druga Milenka, normalno razvijata Omenili so mi, da sta bili vedno najživahnejši, vsi pa so ju imeli radi. Milenka je poleg svoje najstarejše sestre najbolj zgovorna čeprav so taki vsi, podedovala je del domačega dvorišča, kjer sta si z možem, muzikantom Forjanovim Tjašekom, ustvarila družino in zgradila dom. Z darom govora ni zgrešila trgovskega poklica, zaposlena pa je v beltinski blagovnici, Cilka je delavka v tovarni Mura in srečno poročena v Bakov-ce Dekleti sta bili v mladosti športnici, Milenka pa se še vedno izkaže kot odlična rokometašica.
Ni bilo vedno lepo
Pri Jerebičevih je bila dovolj močna družinska vzgoja, da je mlade pripravila na življenje. Vsako jutro vse do poroke so po zapovedi vstali ob pol petih zjutraj, se usedli na posteljo {ležati niso smeli) in molili, večkrat ob petih zjutraj so bili že na polju, potem so šli v šolo. »Naša mati so bili kapetan, oča se je ravnal po njenih ukazih!« so pripomnili otroci. Ko je Števek odšel v Ljubljano v šolo, je imel oblečene dolge hlače, ki so segale le malo pod kolena. Cvetka m Milenka sta si kupili novi plašč
šele, ko sta sami služili. Kot otroci nikoli niso živeli v obilju Veliko zaslug imata najstarejši živeči sestri, ki sta finančno pomagali mlajšim in tudi staršem Po rojstvu Cilke m Milenke je Mica delala še pri zidarjih in družina je bila v revščini, zato je mojstra šla prosit za denar, ki ji ga je odštel pri naslednji plači Tako pri hiši nista bili samo dve plenici.
Števek prvič v roki drži telefon. Fotografijo je nastala leta 1964, ko se je v Ljubljani učil za gostinca.
Danes so vsi srečni, zadovoljni in imajo vsega zadosti.
»Ajtekjn mama sta nas združila*
Otroci so odhajali od doma v službe, zdomstvo, poročali so se, ampak vsi so se vrnili nazaj v Prekmurje m ostali neraz-družljivi. Ob mojem obisku pri Milenki se je zbralo vseh šest otrok s partnerji m na mizo so prihajale dobrote. Povedali so mi, da je to nedeljska naloga vseh, da se zberejo skupaj in se resnično poveselijo ter brez dlake na jeziku izpovejo vse, kar jih teži. Njihovi življenjski sopotniki so takrat v zaledju, samo poslušajo in se nasmejijo •nenavadni skupnosti. Redno skupaj praznujejo rojstne dneve in godove, skratka skupaj veseljačijo Tudi pri delu so vsi zbrani, tako jih lahko v teh dneh srečamo na njivah, kjer pobirajo repo.
Brez Brezja ne mine leto
Vsako leto so se skupaj s starši odpravili na romanje na Brezje, kajti mami Veroniki je ta kraj vedno pomenil center milosti m tudi otroci še danes častijo Mater Brezjansko. Nazadnje so se skupaj odpravili na Brezje slabo leto pred mamino smrtjo. Nazaj grede so se ustavili na kosilu v Trojanah, saj so Kuharovo mamco, kot so rekli njihovi mami, tam dobro poznali, ker so se tam ustavljali leto za letom.
Bojan Zadravec
Pe«
32 VESTNIK
oktober 2006
LEGENDE
Lojze Kozar st. (1910-1999)
Ostali bodo naš
Bojan Zadravec
Ena od izjav o Lojzetu Kozarju st, ko je še živel, je bila: »Či bi nam naš gospod pravili, ka naj idemo v Muro, bi mij vsi Odrančarje slih Kdo je bil Lojze Kozar, da je bil ne samo med svojimi verniki v Odrancih, ampak tudi med drugimi tako spoštovan, plemenit in vpliven?
Ko govorimo o Lojzetu Kozarju st., ga omenjamo kot duhovnika, pisatelja, pesnika, zborovodjo, organista, prevajalca, slikarja, amaterskega urarja, fotografa, inštruktorja učencem in dijakom, režiserja v dramskih skupinah, zeliščarja, čebelarja, osebnega svetovalca, planinca, popotnika, in še kaj bi lahko dodali tisti, ki so ga poznali. Imeli so ga radi, bilje cenjen, a vendar je bil v skoraj svojih devetdesetih letih tudi preganjan.
Svojo življenjsko pot je začel Lojze Kozar st. [starejši zato, ker je tudi njegov nečak z istim imenom in priimkom, ki je duhovnik na stričevi župniji) 11. novembra 1910 zjutraj ob petih v Martinju 28. Starša sta bila Jurij Kozar in Marija, rojena Črpnjak, ki je umrla, ko je bil Lojzek stai' tn leta in štiri mesece. Imel je dva brata, Jožefa, ki je umrl kmalu po rojstvu, in Vendla.
Lojzeta je vzgajala babica po očetu. Po osnovni šoli se je odpravil v Mursko Soboto, kjer je končal šest razredov gimnazije. Potem je srednješolsko učenje nadaljeval na Ptuju.
Po mašniškem posvečenju v Mariboru 5. julija 1936 je v nedeljo, 26. julija, pel novo mašo v cerkvi sv Ane v Boreči. Kot semeniški duhovnik je eno leto opravljal službo prefekta v dijaškem semenišču v Mariboru Sledila so kaplanska mesta v Trbovljah, Hrastniku, Brežicah in Turnišču. Med vojno je bil premeščen na Madžarsko v Hosszupereszteg ter Kdrmend, kjer so se ga verniki vedno radi spominjali. Tam so dali prevesti v madžarščino m založili izid zadnjega poglavja njegovega romana Premakljivi svečnik.
Po vojni, sredi maja 1945, je Kozar prišel v rodno pokra jino in bil imenovan za zapisnikarja duhovniških konferenc Ivan Jerič je istega leta Kozarja imenoval za župnijskega upravitelja v Veliki Polam, kar pa je bil le pet mesecev. S praznikom vseh svetih je bil leta 1945 določen za ekspozita v Odrancih, potem je tam postal župnijski upravitelj in župnik m v tem kraju je z Odrančani ostal do svoje smrti. Dal je zgraditi župnišče in pripravil material za zidanje prve odranske cerkve. Politična oblast je na vse načina nasprotovala gradnji in je material zasegla ter z njim sezidala zadružni dom. Kozar je moral v trimesečni zapor v Lendavo, po izpustitvi mu je bilo prepovedano izvrševanje duhovniške službe, kakor je ukazala politična oblast Odvzeli so mu vse osebne dokumente, tudi potni list. Dobro znani, pogumen in pravičen beltinski župnik Škraban se ni oziral na to prepoved m je Kozarju omogočil kaplanovanje v Beltincih za dobra dva meseca, dokler se ni vrnil v Odrance
Ker cerkvenega materiala za gradnjo m bilo več, je Lojze leta 1951 organiziral gradnjo lesene cerkve. Dan pred blagoslovitvijo sta prišla dva človeka iz notranje uprave in skušala preprečiti slovesnost, vendar jima kljub dolgim pogovorom s Kozarjem to ni uspelo.
Lojze Kozar kot organist s pevskim zborom ob blagoslovitvi temeljnega kamna za gradnjo »zidane« cerkve
»Neuničljivo upanje«__________________
Odrančani so si na vsak način prizadevali imeti zidano cerkev, in to so s pomočjo župnika tudi dosegli, tako da je že leta 1966 potekala gradnja, nove cerkve po načrtih prof. arh. Valentinčiča.
Hladnega 14. marca 1966 so marljivi domačim opravljali fizična dela za novi hram, tudi župnik je delal, vendar ga je zmotila petnajstletna Smilja, ki jo je Lojze Kozar pripravljal na prejem zakramentov. In to je tisti neizbežen ponedeljek rešilo Lojzetu življenje, sicer bi pod ruševinami umrl tudi on. Vzrok nesreče ni bil, ker so zidali brez opaža, ampak mraz in slabo vreme. Tragiko za nesrečo, za žrtve, je vzel Kozar nase Kaznovan je bil na zaporno kazen, vendar so'mu jo spremenili v pogojno. Čez tri leta so mu ponudili službo stolnega kanonika, v Mariboru, ampak je ni prevzel Pri tem se je skliceval na svojo starost, imel jih je 59 let, in raje je ostal na vasi med njemu dobrodejnimi Odrančani.
V sredo, 28 aprila 1999, je bil predviden obisk v Ljubljani pri dr Vilku Novaku, da bi mu čestitali za 90. rojstni dan Lojze Kozar ml je v prestolnico peljal strica Lojzeta, Ivana Cam-plina, v Mariboru so pobrali še dr. Jožefa Smeja. Tisti dan se je Lojze dobro počutil in si zadajal svoje cilje pri prevodih pesmi Avgusta Pavla
Naslednji dan, v četrtek, 29. aprila ob pol dveh zjutraj je Lojze Kozar st. v odranskem župnišču umrl zaradi srčne kapi in odšel k večnemu počitku. Pokopan je na pokopališču, zraven cerkve in župnišča, ki sta sad njegovega vodenja.
Iz Kozarjeve knjižne zapuščine
Je avtor samostojnih publikacij, pisal je poezijo m prevedel številne pesmi Avgusta Pavla, napisal kup proznih del, člankov in razprav Ustvarjal in izdajal je versko razmišljanje ter pisal nekrologe in spomine Za številna izdana gradiva drugih pisateljev je pisal poročila in ocene knjig.
Bilo je potrebno kolo
V času, ko še m imel avtomobila, in vozni redi vlakov tudi še niso bili najbolje organizirani, se je Lojze najrajši usedel na kolo, s katerim je kolesaril do Budimpešte in nazaj, vozil se je po Jugoslaviji, a vse poti so ga vodile v Odrance. S tem je privarčeval tudi denar. Z nakupom avla je vozil po širši Evropi: Francija, Belgija, Italija, Madžarska, Avstrija
Občudovalec narave
Poleg poklica, pisateljevanja in vsega, kar je delal ljubiteljsko, si je našel vedno dovolj časa za oddih v naravnem okolju, pri nabiranju zdravilnih rastlin in pripravi le-teh za čaje. Nemalokrat je mater naravo upodobil na papir ali platno Z Vilkom Novakom sta se vsako leto
podala v Pleterje na dopust, kjer sta razpravljala v družbi patra Pavla Berdena in duhovnika Ivana Pucka Kozar je tam izvedel marsikaj koristnega o naravnem zdravljenju in gojenju rastlin. Poskušal se je v planinstvu, sprva je do vznožja kolesaril, predvsem do Vršiča, kasneje z avtom, in od tam naprej premagoval gore.
Na tej fotografiji so Lojzeta Kozarja fotografirali zadnjikrat. Ni si mislil, da bo ta poza poslednja. Od leve proti desni: Lojze Kozar st., dr. Štefan Smej, dr. Vilko Novak, sestra Marta Zadravec, Ivan Camplin, Jožef Ftičar, Lojze Kozar ml.
Za časa svojega življenja je dr. Vilko Novak o pomenu Kozarja za slovensko slovstvo zapisal:
Lojze Kozar se je s svojo prvo knjigo pojavil pozno v svojem dvainpetdesetem letu, čeprav je do takrat objavil že vrsto pesmi in črtic. Njegova prva povest Takšen pragfMohorjevadružba, 1962) je uvedla v naše slovstvo in našo zavest Goričko, medtem ko je Miško Kranjec poznal le »močvirski* svet ob Muri. Kozar je ob starem motivu - poroki starejšega vdovca z mladim dekletom - na novo predstavil tudi duševnost in dušo svojih ljudi, uvedel v našo zavest goričko pokrajino. V drugi povesti Pajkova mreža (1968) načenja Izseljensko vprašanje, nekoč tako pereče v Prekmurju, in predstavlja svet v Franciji, kjer so se poleg Nemčije naši ljudje zaposlovali. Občutje v prvih dveh knjigah je otožno, včasih mračno, iz tretje Kozarjeve knjige Materina ruta (Celo vec 1971) pa sije nežna vedrina, čeprav je to v bistvu žalostna zgodba malega Pejpa. Pred nami raste deček ob enako osamelem možu, samotnem, bednem, zapuščenem od vseh, a dobrem. Pejp in Miška sta podobi, kakršnih ne najdemo mnogo v našem slovstvu. To je močna knjiga, ki odkriva mnoge strani prekmurskega življenja. Četrta Kozarjeva knjiga Licenciat Janez je bila leta 1975 natisnjena prt Mohorjevi družbi v dveh knjigah, letos jo je ponatisnila v eni. Pripoved teče o dveh nekdanjih vojakih v monoštrski bitki 1664, o družbenih razmerah, verskih nasprotjih v 17. stoletju, ko so zavoljo pomanjkanja katoliških duhovnikov postavljali licentiate - pooblaščence duhovniko v, ki so poleg maše in spovedi opravljali cerkvene obrede ter z ljudmi v cerkvi molili Poleg tega je pisatelj natančno opisal mnoge goričke in porabske kraje do Monoštra Predvsem je natanko predstavil stari grad v tedanji Gornji Lendavi -danes »pri Gradi«.
S peto knjigo je še globlje segel v sezonsko vprašanje, kot smo tedaj rekli V knjigi Vezi in zanke (Mohorjeva družba, 1979} prikazuje, kako se naš zdomec v Nemčiji naveže na tamkajšnjo žensko, na drugi strani pa ga domače politične spletke ujamejo v svoje mreže
Kozar ni pisal zato, da bi množil knjige, marveč je v njem vselej dozorevalo kakšno sodobno vprašanje, ki ga je predstavil v knjigi - kot na primer v povesti Premakljivi svečnik (1985), ki obravnava sodobno življenje duhovnikov, zapuščanje stanu ter mišljenje in ravnanje nekaterih plasti sodobne mladine
Leta J986 je v knjigi Kamen in srce zbral starejše in krajše povesti ter jim dodal nekaj
novih. V knjigi spoznamo korenine pisateljevega otroštva - o sebi namreč pravi, zdi se mi, da sem vse, kar sem globokega doživel, doživel že v svojih otroških letih
Spomin na dobro babico,-ki je skrbela zanj namesto zgodaj umrle matere, je ovekovečil v povesti Topla babičina dlan (1986) in predstavlja
nadaljevanje povesti o malem Pejpu in zgodbe Materina ruta. V upodabljanju duševnosti odraščajočega otroka je Kozar pravi mojster in tudi ta, sedma knjiga, ga uvršča na častno mesto v našem slovstvu in velika krivica je, da so časniki o njegovih delih molčali, čeprav so prihajala med ljudi v desettisočih primerkih
Knjiga neuničljivo upanje (Mohorjeva družba 1990) je docela drugačna od dotedanjih - to je pripoved o velikem pisateljevem boju v njegovem poklicu, je pripoved o tem, kako se je po vojni vrnil v Odrance. V prvem delu opisuje bivanje v samici lendavskih zaporov, o moreči zavesti, da je bil zaprt, po krivici, razočaranje nad novo družbo, ki so jo pritlikavi nasilniki docela priskutili ljudem, drugi del pa je, kot ga imenuje pisatelj sam, pripoved o dvajset let trajajočem križevem potu do nove cerkve v Odrancih - Kozarjeva knjiga »je veliko Pismo o tej borbi in zmagi - za danes m jutri«.
Sodobnost je še z enega vidika predstavil leta 1996 v knjigi Njene postaje - zgodbi o verni učiteljici, ko jo je minuli svinčeni čas v Prekmurju premeščal s šole na šolo, da se ne bi mogla udeleževati cerkvenih obredov.
Zadnja Kozarjeva knjiga je prišla na svetlo po njegovi nepričakovani smrti Moji konjički (Družina 1999) - ponatis nekaterih njegovih črtic. O vsem tem, o njegovih pesmih, knjižnih poročilih, člankih - predvsem pa več desetletij trajajočem požrtvovalnem urejevanju naših Stopinj bi bilo mogoče in treba pisati na široko, saj njegovo delo zasluži, da ga čedalje bolj spoznavamo.
Mj/ka Kavaš, dipl, org, -menedž.
Spomin na pokojnega župnika Lojzeta Kozarja sega v moje otroštvo, ko sem ga kot majhna deklica doživljala ob pripravi na prvo sveto obhajilo in nam je bil otrokom vzor duhovnika in prijetnega kateheta, s katerim smo radi peli. Pri njem smo se učili prvega zborovskega petja, ki nas je spremljalo skozi osnovno šolo. Občudovali smo njegove sposobnosti pisatelja, režiserja, glasbenika, likovnega ustvarjalca, urarja in ljubitelja narave. Vrata župnije so bila odprta za vernike, za otroke, mladostnike, starejše in vse, ki so potrebovali duhovno ali kako drugo pomoč. Ob njegovem zgledu smo črpali vrednote poštenosti, discipline, vestnosti, doslednosti, skromnosti. Imela sem to srečo, da sem z župnikom ohranila pristne
VESTNIK 33
p^n
oktober 2006
gospod župnik
Lojze Kozar ml., duhovnik
stike vse do konca njegovega življenja.
V gimnaziji sva prijateljevali z njegovo nečakinjo Majdo, ki je stanovala pri stricu župniku v Odrancih. Z Majdo sva bili kot srednješolki vedno pod budnim očesom strica duhovnika, ki je bU v skrbi za Majdo dosleden in včasih po najino prestrog. Župnik Kozar je znal ob sebi združiti- mladino. Skupaj z njim smo se odpravili leta 1970 prvič na Triglav. Tako smo svojega župnika spoznali tudi kot planinca.
Župnika sem občudovala tudi kot izredno razgledanega človeka, ki je imel široko znanje. Obvladal je poleg risanja, petja, pisateljevanja še fiziko, matematiko, francoščino, zgodovino, zem ljepis. Če nama je kaj zašknjM-lo, sva imele z Majdo čudovitega in strogega inštruktorja.
Kot otrok Odranec sem vesela in srečna, da smo imeli dolga leta srečo živeti ob tako plemenitem duhovniku in človeku.
Bil je vzor duhovnika z velikim srcem in ljubeznijo do svojih župljanov. V težkih trenutkih življenja so nas spremljali njegove besede in pisana dela, ki jih je čuteče in z vso ljubeznijo pustil zanamcem.
(nadomestil je svojega strica, očetovega brata, na odranskem župnišču)
Imel sem dobrega strica. Tam nekje v Od rančih je bil župnik in je občasno prihajal na obisk k bratu in njegovi družini. Najprej se je vozil s kolesom, nato z mopedom, ampak tega se ne spominjam. Spominjam pa se, da se je vozil s fickom. Ko smo zagledali belega ficka, smo takoj vedeli, da se pelje stric. Če smo bili na njivi ali pri kakem drugem delu, smo takoj pustili delo, odhiteli domov in se zbrali okrog strica. Njegov obisk je bil praznik za našo družino. Vedno je
PRVI ODRANSKI ŽUPNIK, PISATELJ
Ana Kociper, Odranci
oštevali, smo to vzeli za dobro. Oni so nasvzgojili in mladino dobro pripravili za življenje. Ko so umrli, se v začetku nismo mogli sprijazniti. Zapustili so nam veliko kulturno dediščino, župnišče, cerkev in še marsikaj drugega.
Reševanje izpod ruševin 14. marca 1966
Julijana Ferenčak, Odranci
Spomnim se, kako smo otroci pred odranskim pokopališčem pričakali gospoda župnika, ko so jih pripeljali s konji. Fantje z okrašenimi kolesi z rožami iz k rep papirja so se peljali naproti
Z mladino leta 1981. Župnik Kozar drži v roki fotoaparat. Ljubiteljsko se je ukvarjal s fotografiranjem.
prinesel veselje, vedrino.
Občudoval sem strica pri delu Ko se je lotil kakršnega dela, se ga je lotil temeljito, z vsem srcem. Pa naj je bila to košnja trave okrog cerkve ali. pritrjevan je obešalnika- na zid ali kaj drugega. Pri delu je bil vztrajen in natančen. Ni se zadovoljil s povprečnim. Izdelek je moral biti lep in dober.
Stric je gojil posebno ljubezen do narave. Znal je občudovati list vinske trte ali cvet mačehe ali kar je bilo pred njegovimi očmi.
Vzel si je tudi čas za ljudi. Videl sem, da so ga obiskova li mnogi ljudje. Vse je lepo sprejel, z vsemi se je prijazno pogovarjal. In vsi ljudje so ga spoštovali. Bil sem ponosen, da imam takega strica. Zame je bil in ostaja dober stric, vzoren župnik, odličen pisatelj ali na kratko Lojze Kozar Veliki.
Andrej Maroša, organist
Bolj osebno sem ga sjwznal, ko sem imel kot organist v beltinski cerkvi z njim, ki je bil tudi glasbenik, mnogo stikov. Bil je zelo prijeten človek, prijazen, ustrežljiv, znal pa je biti tudi pogumen, neustrašen ter premočrten, pokončen človek, ki se ni dal premakniti s svojega stališča,
če se mu je zdelo, da ima prav, kljub nasprotovanju in navsezadnje zaporu. Kot široko razgledan človek je imel mnogo konjičkov
Njegova velika ljubezen je bila glasba, imel je odličen posluh in bil je zelo sposoben zborovodja. V Odrancih je vodil dva ali večkrat celo tri zbore. Za pomursko pastoralno območje je bil vse do visoke starosti referent za glasbo In glavni dirigent na vsakoletnih pevskih revijah, ki smo jih prirejali. Dirigiral je tudi na drugih množičnih nastopih ali proslavah.
Z gospodom Kozarjem sva veliko sodelovala. Oba sva rada zbirala ljudske j>esmi. mčejeprišel navdih, tudi kakšno ustvarila. Mnogo tega sva si izmenjala in zlasti meni je mnogokrat jximagal kakšen njegov nasvet ali namig. Ko sem ga pozneje nasledil kot referent, sem se zatekal k njemu po nasvet in prijateljski pogovor
Naj končam svoje razmišljanje o tem velikem možu z nesporno resnico: Odrančani so postali to, kar sedaj so, se pravi delavni, odprti za sodelovanje in pomoč, predvsem dobri ljudje, tudi ali pa predvsem po zaslugi gosjooda Kozarja.
Dr. Jožef Smej, mariborski pomožni Škof
Prvikrat sem zanj slišal, ko je bil pred drugo svetovno vojno kaplan v Turnišču, Takrat je režiral razne igre. V Bogojini so v tistem času govorili: O, da bi mi dobili tega Lojzeta Kozarja za kaplana v Bogojino.* Seveda se to ni zgodilo, ker so Madžari med vojno zahtevali, da mora iti Lojze Kozar za kaplana v notranjost Madžarske. Od tam je pisal razna lepa pisma, v katerih je pošiljal pesmi in popevke, napisane v prekmurščini. Tega se dobro spominjam, ker sem bil takoj po vojni kaplan v Turnišču.
Kose jev Odrancih zgodila tista nesreča, da
se je podrla cerkev, takrat je bil on tisti ponedeljek gori pod obokom. Jaz sem poslal k njemu iz Murske Sobote veroučenko, da bi jo pripravljal za prvo obhajilo, ker je bila hčerka neke učiteljice in ni upala k verouku v Mursko Soboto. Takrat je deklica prišla v Odrance in on je nejevoljen prišel dol in vprašal: »Zakaj ravno zdaj, ko imam o toliko dela, ko zidamo kupolo?!« Venda r je nehal pri zidavi kupole in imel verouk s to veroučenko, prav takrat pa se je obok zrušil in je pod seboj jx>kopal osem- žrtev. Božja previdnost je tako hotela, sicer bi bil med mrtvimi tudi Lojze Kozar.
Nazaj grede iz Ljubljane, 28. aprila 1999, kjer smo praznovali 90 letnico, smo molili rožni venec in lavretanske litanije vse do Maribora. Tisto noč sem lepo prespal, zjutraj pa me pokliče njegov nečak in pravi: »Zjutraj je izdihnil moj stric.
MSGk. LOJZE KOZAJ?
1910 - 1999
novemu gospodu v Odrancih. Na »koleslinu* so poleg kocijaža sedeli gosjwd župnik in s sabo pripeljali še omaro in posteljo V Odrancih ni bilo ne župnišča ne cerkve in so v začetku stanovali pri tetici Lunčovi Manki.
Na dan 14. marca, ko se je podrla cerkev, sem bila zraven in sem s samokolnico vozila apno v notranjost cerkve. Tisti trenutek, ko se je zgodilo najhujše, sem bila zunaj, da bi napolnila samokolnico. Naenkrat zaslišim ropot in zagledam, kako ljudje padajo iz cerkve, ki se je sesedala in se je vse dimilo. V hipu sem oka-menela, gospod pa pritečejo mimo in kričijo: »Julka, pa ka gledaš, odi, ideva pomagat!* Hitela sva pom agat ranjencem. Cerkev je bila ruševina, kriki ranjenih ljudi in mrtvi...
Vsi v Odrancih smo vedeli, da gospod niso bili krivi, da je prišlo do te nesreče, zato smo se zavzemali, da bi jih oblasti pustile pri miru.
Ko je v župnišče prišel mlad župnik, sem vedno, ko me je mož vprašal, kdo je imel mašo, odgovorila: »Zdaj so pa meli naš dedek pa dedek so tudi predgali.* Ja, dedek smo jih klicali, vznak spoštovanja starejšega človeka.
Njihove nasvete smo poslušali, in četudi so nas
Jaz nisem bila zraven, ko je prišlo do zrušitve naše odranske cerkve. Tisti dan je tam pomagal moj mož. Novica o žalostnem dogodku se je hitro raznesla jx> vasi. S kolesom, ki mi ga je jMsodila soseda, sem se zapeljala do ruševine, da bi našla moža, videla sem, kako iz cerkve nosijo mrtve, vendar »našega ajtija* so že odpeljali v bolnišnico, kjer je umri. S sedmimi otroki sem ostala sama na kmetiji. Najstarejši otrok je bil takrat star trinajst let in pol, najmlajši pa tri leta. Župnik so nas potem večkrat obiskali, nas duhovno in moralno podpirali, tolažili in pomagali, da so nam pošiljali pšenico in druge darove
Ni bilo vseeno, daje prišlo do te velike nezgode, ampak gospod za to niso bili nič krivi, saj niso nikogar silili, da bi šel zidat. Naš gospod župnik so bili velik dobrotnik.

oktober 2006
p^n
34 VESTNIK

Vinotok. Skorajda pozabljeno staroslovensko ime meseca oktobra, ki namiguje na željo po dobri jesenski letmi. A oktober se ne kopa le v vinu. Plava predvsem v šššššššelestečih odpadlih listih listopadcev in v žžžžžžžvr-golenju premraženih ptičk. Kako lepo je, ko v temačno sobo posije oktobrsko sonce. V vsesplošnem šelestenju pa se še posebno prileže šepetanje na uho ...
Mesec brucovanj m mesec trgatev, vsaj zame je tako bilo. Že nekaj let nisem bila na nobeni trgatvi, zato mi je letošnja še toliko bol] ugajala. Tisti, ki ste obirali sadeže, ki so jih rodili vinogradi, mogoče celo zaužili nekaj njihovega soka, ste gotovo uživali. Brez tega na trgatvi pač ne gre. Vladata splošno veselje m razposajenost. Naj bo tako vse leto, ne pozabite na prijatelje, smeh in stremite k temu, da se boste dobro počutili. Dobra volja je najbolja'
»En hribček bom kupil, bom trte sadil, prijatle bom vabil, še sam ga bom pil. Sladko vince piti, to me veseli, dobre -volje biti svoje žive dni. Svoje žive dni, brez vseh skrbi, to me srčno veseli.«
so 6. oktobra nadvse presenetili dijaki Gimnazije Murska Sobota. Blaž Sčavničar, Pavel Šipoš, Kristian Majcen, Štefan Sedanja, Tine Luk, Doroteja Omar, Irena Lesic, Tjaša Lesjak, Denis Dugar, Željko Marušič in Luka H. Gaiser so nam pripravili eno uro glasbeno-vizualnega užitka ob izvajanju komadov iz 60. in 70. let.
vinotoč
GROZD
Na trgatvi v Lendavskih goricah je nastala tale fotografija, ob kateri si lahko veselo zapojete:
JASMINA KRPIC IZ KUZME
je letos postala brucka na Fakulteti za družbene vede: »Fejst mi je vredi zaednouk. Fakulteta je redno fajn zriktana pa profesuri se mi zdijo dobre. Nejsan si misla, ka mo že na začetki mogle telko seminarskih delati, ali mislim, ka je bokše, ka nan delo sprouti nalagajo, ko te pred izpitame nede telko fčenja.«
Staša Pavlovič in Maja Prettner
RENATA ŠERUGA nam je poslala fotografijo s pripisom
I 1
»Z Društvom bibliotekarjev Pomurja smo bilo prejšnji teden zopetna svoji vsakoletni strokovni ekskurziji. Tokratna destinacija je bila Budimpešta. Fotografijo smo posneli pred tamkajšnjo knjižnico, zvečer pa smo odkrivali nočno življenje in čare tega čudovitega mesta.«
VOLITVE 2006
Zdaj že veste, kdo je vaš (novi) župan, predzadnjo oktobrsko nedeljo pa so volilci na svojih voliščih še v pričakovanju glasovali za svoje kandidate. Pa spet čez štiri leta!
Naredite tudi vi kakšno fotografijo na izletu, doma, v službi, na potovanju, kjerkoli boste, ter nam jo pošljite na naslov: utrinki@gmail.com ali Podjetje za informiranje (s pripisom Za Penove utrinke), Ulica arhitekta Novaka 13, 9000 Murska Sobota. Avtorja objavljene fotografije tudi nagradimo!
Vedno iste face: Glasajte za nas, mi smo jedini spas
Lepi Daša = Kandidat za župana
Uvertura:
Zmaga je bila šele začetek. Brez njih ni šlo. Oni so bili tu doma. Že danes za jutri. Za razvoj. Sposobne
Niso odkrili tople vode in, uh, kako prav imata Predin in Zaklonišče prepeva: Obkrožite mojo številko, pa vam bo bolje.
SKUPAJ UA
so podprli Ohranjali in vračali zaupanje. Tudi ponos. Brez mlatenja prazne slame. Z nekaj nizkimi udarci.
Da, zagotovo, saj ni važno, kakšen je, le da je naš. Moje delo je končano. (Izjvoljeni, mirno morje.
bos dobou moj glas, čo za rundo daš...
Kreativen plakat sanjskega župana: Foto: V. P.
£
f c.
Wrigley's spearmintov strankarski prvak
Zmaga Je šele začetek.
A gydzelem mea csak a kezdpt i
—	*	' »	. > AA
Veliko poklicanih, manj (iz)branih



Mojca Miholič, Murskosobočanka, kt ze več kot 18 let živi v Ljubljani in je »okužena« z neozdravljivim virusom popotništva. Svojo poklicno pot zdravnice, specialistke družinske medicine in asistentke na katedri za družinsko medicino v Ljubljani, zaenkrat uspešno prepleta s številnimi popotovanji in odkrivanjem
Dve poletji

vznemirljivih dežel sveta.
Poleg Afrike obožuje kubanski ritem, avstralsko domačnost in neskončnost,
Kilimandžaro, najvišji vrh v Afriki {5895 metrov). To je vulkansko pogorje in »pravi« vrh je UHURU PEAK.
:SjX^
Stiridnevni treking odkriva naravne krasote, obenem pa dokazuje Človeku lastno telesno pripravljenost, voljo in ZMAGO!
Otočje ZANZIBAR sestavljata poleg glavnega otoka še PEMBA in MAFIJA. Domačini se preživljajo z ribolovom, turizmom ter nabiranjem alg, gojenjem začimb in dišavnic.
Vsak začetek je težak, ta je bil obenem Še čudovit!
Le 48 ur po uspešno opravljenem zadnjem izpitu na MF v Ljubljani sva s prijateljem odletela v Tanzanijo. Šele s pogledom iz letala na zasneženo kapico Kilunandžara sem se dodobra zavedla, da je šestletno študijsko obdobje za menoj in da z diplomo zdravnice vstopam vnov svet, popolnoma neznan, pa vendar težko pričakovan in zanimiv... Svet Tanzanije, kjer me čaka prva služba! Trije kolegi, s katerimi smo skupaj obiskovali izbirni predmet tropska medicina, so naju že pričakovali in naju takoj ob prihodu zasipali s številnimi novicami in zanimivimi informacijami. Takoj sem vzljubila to deželo! Še danes mi je vintimnih trenutkih zatočišče sanj, omogoča mi novo videnje sveta, ljudi, odnosov, širi horizont zdravnice
Spoznavanje dežele in ljudi - večni občutek neskončne sreče
prebivališče MASAJEV, ljudstva Tanzanije (m Kenije), ki živijo ob robovih kraterja
MASAJI so prebivalci Afrike, ki še vedno ponosno nosijo svoj lastnoročno izdelani nakit in živijo odmaknjeno od drugih »BANTU ČRNCEV«.
Sončni zahod na ekvatorialnem delu zemlje v Tanzaniji vsak dan znova čarobno zapelje slehernega popotnika.
Tanzanija je kljub svoji navidezni revščini bogata država s prekrasnimi naravnimi danostmi od hribovitega pogorja Kilimandžaro, na vrh katerega pri 5895 metrih sem se uspešno povzpela, do romantičnega otočja Zanzibar, savanskega narodnega parka Serengeti, vulkanskega kraterja Ngorongoro in predvsem prijaznih ljudi. Dr. Hudson Winani je družinski zdravnik, ki je pred več kot tremi desetletji diplomiral na ljubljanski medicinski fakulteti. Po študiju se je vrnil v domačo deželo, med Tanzanijce, z ženo Slovenko in prvorojencem V mestu Tarime, na severu države, prav na ekvatorju, si je uredil svojo kliniko. Tarime geografsko leži na obrobju doline Rift Populacijo predstavljajo v glavnem Bantujci, črnci plemena Kurya. Uradni jezik v Tanzaniji je svahili, domačini pa govorijo številne dialekte in se včasih med sabo niti ne razumejo.
Zdravniški dotik in vzajemna dajanja izkušenj
Dr. Winani je bil edini zdravnik s številnim, precej neizobraženim osebjem daleč naokoli. Sam za vse. Ponovno je želel vzpostaviti stike s slovenskimi zdravniki in nas povabil. Sama sem se za lažje delo v ambulanti naučila nekaj osnovnih stavkov in fraz v svahiliju. Po nekaj tednih dela sem se prav samozavestno sporazumevala z domačini, jemala anamnezo in krilila z rokami Brez težavi Geste na obrazih Afričanov so zelo povedne in veliko podatkov o njih lahko uganeš že s pogledom, opazovanjem in poslušanjem intonacije glasu Gledajo te v oči. Smeh in žalost sta vedno glasna' Nagon je pred mislimi in na tak način preprosti ljudje lažje preživijo. Dovolj težka je že ’teža- današnjega dneva S prihodom »belih zdravnikov« se je, po besedah dr Winanija, zelo povečala frekvenca obiskov bolnikov v njegovi ambulanti Vsako jutro so nas bolniki čakali pred bolnico in smeje vpili: »Mzungu! Jumbo! Habari?« To je pomenilo: »Belec! Pozdravljen' Kako si?« V Tanzaniji imajo poleg zasebnih zdravniških praks še državne bolnice in številne tradicionalne zdravnike, vrače. Nekaj je tudi misijonarskih ambulant. V bolnici dr Winanija so bile vse storitve samoplačniške Tudi zdravila. Zdravil niso izdajali v originalnih škatlicah, pač pa je zdravnik na recept vedno napisal, koliko in katere tabletke naj bolnik dobi ter koliko posamezne tablete stanejo. Pred odhodom v Tanzanijo smo dobili od nekaterih farmacevtskih tovarn v dar antibiotike in analgetike. Podarili smo jih zdravniku, ki sicer prejema del zdravil od države, del pa-od OZN (nekaterim-tovrstnim zdravilom je, žal, že pretekel rok uporabe ...}. Zdravstveno zavarovanje državljanov ni zgledno urejeno. Pri plemenu Kurya tradicionalno vlada poligamija. En moški ima več žena, s tem ima tudi zelo številno družino. Otroci so dolžni skrbeti za starše, ko se leti postarajo, in tako je torej »dolgoročno« številčna družina pacientovo največje bogastvo (čeprav »kratkoročno« nimaš tega občutka, saj živijo ljudje v primerjavi z nami neprimerno skromneje, mi bi rekli zelo revno). Ne morem pozabiti prizora, ko je starejši gospod pripeljal k zdravniku hkrati tri žene: ena naj bi kmalu rodila, ena je imela malarijo, ena. pa je prišla umret Dejstvo, ki nekako preseneča, pa je, da je poligamija tradicionalna vrednota in da ne moti njihovega običajnega življenja.
BAO BAB je opičji kruhovec, ogromno drevo, značilno za vzhodno Afriko. Kljub velikemu premeru in veličastnemu videzu ga lahko posekaš z lopato ... O premeru pa presodite sami.
Afriške ženske
Afriške ženske mi oodo vedno simbol potrpežljivosti, požrtvovalnosti in neskončnega opti-
uiuuuti iiuuu
■I
»JUMBO, MZUNGI, HABARI!« - vsakodnevni jutranji pozdrav za dobro voljo
Prinašanje vode iz oddaljenih vodnih virov ni samo delo, pač pa velik vsakodnevni družabni dogodek številnih gospodinj.
Blažena med ženami

mizma. Oblečene v pisane rute, kange, ovite na sto in en način (celo knjigo imajo o tem) okoli telesa Na kangah tudi sedijo, rojevajo, dojijo in si z njimi pokrivajo lase ob sončni pripeki Garajo Ves ljubi dan Vsak liter vode, ki ga številna družina kaj kmalu porabi, prinesejo na glavah od oddaljenih izvirov. Lase si spletajo na poseben način in kljub mladosti so imele starikav videz, z značilno držo telesa a so bile videli prav privlačne. Pa listi njihov nasmeh’ Pri vsakdanjem delu v ambulanti me je najbolj zanimalo delo z ženskami Občasno sem lahko ženske ginekološko pregledovala, opravila kak abortus, pomagala pri porodih. Šokirana sem bila že prvi dan: »Pa saj so te ženske obrezane!- Že pred prihodom v Afriko sem veliko slišala o tradicionalnem obrezovanju ženskih genitalij v nekaterih afriških
državah, pa vendar ... Tako oskrunjene in razmesarjene so se mi zdele. O tem sem se z njimi pogovarjala in izvedela da pri deklicah plemena Kurya opravijo obrezovanje v zgodnjem otroštvu. Starejša ženska jim izreže ščegetavček pa male in/ali velike sramne ustne. Zelo krvavijo, nekatere po posegu, ki ga seveda opravijo brez sterilnega pribora, tudi umrejo. Ženske so na to, da so obrezane, ponosne. Z nežnim, plašnim nasmeškom govorijo o tem To jim omogoča, da se lažje omožijo, biti omožena pa je zanje zelo pomembno Moškim obrezanost žensk veliko pomeni. Obred ženskega obrezovanja je globoko, tradicionalno ukoreninjen v življenje tega plemena in kljub bolečim spominom na lastno ■iniciacijo« prav te ženske nadaljujejo tradicijo obrezovanja pri svojih hčerkah
Teža dneva običajnega vsakdana
O aidsu, spolnih boleznih in kontracepciji niso bili posebno dobro seznanjeni. Veliko otrok nima možnosti za šolanje. V šolah se namreč o teh boleznih in preventivi pogovarjajo. Po pogovoru s strokovnjakom smo izvedeli, da je v Tarimu približno od osem do 12 odstotkov rizične populacije glede spolno prenosljivih bolezni. Pa vendar v krajih s poligamijo in brez kontracepcije ne moreš dobiti verodostojnih podatkov niti o rojstnih datumih družinskih članov, zato šoti podatki o številu dvomljivi, saj nihče natančno ne ve niti, koliko ljudi dejansko živi v okolici Tarima.
Zdravniške storitve so za preproste domačine zelo drage. Ob nenadnem pojavu bolezni revnejši domačini sprva obiščejo cenejšega vrača, ki s svojimi metodami poskuša pomagati in zdravilno vplivati na obolelega. Vračeva metoda je med drugim tudi ta. da z ostrim rezilom po bolnikovi koži zareže na območju, kjer naj bi bil po njegovem mnenju oboleli organ Tako imajo številni bolniki (ki včasih z zvečano telesno temperaturo potem le obiščejo »pravega« zdravnika) globoke in široke vrezne rane pod rebrnim lokom, na stegnih, obrazu .. Nekateri bolniki po vračevem delovanju tudi ozdravijo, nekateri pa umrejo. Tudi to je Afrika!
Življenjski ciklus v Tanzaniji se vrti okoli dveh letnih časov -velike in male deževne dobe V veliki deževni dobi, ki traja od novega leta do maja, dežuje vsak dan večkrat in obilno. Vse ozeleni in pokrajina je polna bujnega cvetočega grmičevja in drevesa se šibijo pod težo slastnih tropskih sadežev. Več kot deset vrst banan, mangov, papaje, avokada, pasijonk, ananasa . Poslastica! Pa vendar je veliko ljudi podhranjenih. Pri otrocih sem opazila obe vrsti podhranjenosti: tako kwashiorkor kot marazem. Svežega mleka ni možno kupiti Nimajo elektrike in nobeno shranjevanje pridelkov ni možno.
V veliki deževni dobi je v zraku visoka vlažnost, komarji neusmiljeno brenčijo in malarija je najpogostejša bolezen tamkajšnjih ljudi. Malarija v akutni in kronični obliki Domačini obolevajo tudi večkrat letno, saj preventivnih zdravil nimajo Sama sem kljub preventivnemu jemanju tablet proti malariji zbolela ze po dveh tednih bivanja v Tarimu, na srečo samo za enostavno obliko malarije, in dr. Winani mi je predpisal chloroquine, dvakrat dve tableti dnevno. Diagnozo malarija postavijo zgolj klinično. Ob nenadno povišani telesni temperaturi nad 38 st. C, mrzlici, bolečinah v sklepih in slabosti postavijo znano diagnozo: malarija. Laboratorijskih preiskav ne delajo, le pregled blata in občasno osnovno krvno sliko. Zdravljenje se začne takoj! Na srečo nisem imela nobenih zapletov, številni bolniki, predvsem tisti s ponavljajočimi se okužbami z malarijo, pa razvijejo t i. klinično sliko kronične malarije Pogoste bolezni v tropih so še bolezni dihal, kožne bolezni (videla sem kožno obliko antraksa), ak utne črevesne bolezni, garje, ginekološke bolezni (tudi mrtvorojenost dojenčkov je pogosta), elefanlijaza na modih in številne kirurške bolezni
Območje doline RIFT z značilnimi hišicami ene družine z več ženami
SERENGETI je najznamenitejši safari, zaščiteno območje, ki predstavlja življenjsko okolje mnogim za nas eksotičnim živalim. Tu sta KRALJ in KRALJICA.
Sprehod in obisk družin po okoliških krajih TARIMA, združen z dobro voljo in vsestransko pozitivno energijo
Vsakdanje delo v ambulanti MZUNGU DAKTARI: beli zdravnik ob bolniku, na koži katerega so še vedno opazne vrezne vračeve rane
Cepljenje vaških otrok je vsakodnevno opravilo glavne sestre Winamjeve bolnišnice.
(popkovna kila, vnetje slepiča) Preventive praktično ni. Dr. Winani se je pogosto sam loteval enostavnejših operacij in kljub borni opremi zelo uspešno vodil, diagnosticiral in operiral številne bolezni in kirurška stanja. Operiral je brez električnih pripomočkov in enkrat, se spomnim, smo mu držali veliko akumulatorsko svetilko med tem, ko je operiral žensko z mrtvim otrokom v maternici.
Moja prva velika zdravniška in humanitarna izkušnja se je po dveh mesecih delovanja prevesila v popotniško.
Večna želja po vrnitvi tja...
Afrika je s svojimi rdeče-zlatimi sončnimi vzhodi in zahodi vedno znova vzbujala v meni romantične in večkrat tudi gren-ko-sladke misli in okuse. Ves čas popotovanja po tej črni celini sem si vedno znova ponavljala misli in besede kot molitev, kot hrepenenje, da zaradi odšteva nja dni, ki me točijo do konca, nočem z žalostjo potovati dalje in dalje Vem pa, da se BOM vrnila v tiste kraje, Z velikim nasmehom! Nekoč.
Hvala, Tanzanija! Hvala, dr Winani! Hvala, ker imam tak poklic, da me svet potrebuje in, bolj ali manj, sprejema
Tja sem odpotovala, ko je bila v Sloveniji zima, in prispela v poletje, vrnila sem se v slovensko poletje. Dve poletji v enem letu! Kakšna sreča!
Množice FLAMINGOV ob vulkanskem jezeru
znanih Pomurcev
Pen jih je odprl
Franc Huber, direktor TERM Lendava
Rojen sem 12. julija 1947 v obmejnem kraju Kuzma na hribovitem severnem delu Prekmurja, imenovanem Goričko, očetu Francu, gostilničarju v Kuzmi, in materi Ireni, gospodinji in kuharici.
Vrtec sem obiskoval na Cankovi leta 1953/54. Osnovno šolo sem začel obiskovati v Križevcih v Prekmurju, končal pa v Murski Soboti. Tudi srednjo ekonomsko šolo sem končal v Murski Soboti. Končal sem študij ekonomije na mariborskem VEKŠ-u. Bil sem štipendist Tovarne mlečnega prahu, pa so me zaradi prve gospodarske reforme, ki je imela geslo, ’da je treba z manj delavci narediti več«, odvezali od zaposlitve. Zaposlil sem se leta 1966 v Pomurskem tisku, kjer sem opravljal dela v knjigotrštvu, tiskarstvu in kartonažerstvu. Po devetih letih sem se zaposlil v Radenski, d d , Radenci na vodstvenih in vodilnih delovnih mestih. Od leta 2000 sem zaposlen vTermah Lendava, d. d., kot direktor.
Že v osnovni šoli v Križevcih v Prekmurju me je navdušil za šah ravnatelj Beloglavec. Osnovna šola v Križevcih je vzgojila močno ekipo Šahistov. Tekmovali smo s šahisti iz sosednjih šol. V petem razredu osnovne šole v Murski Soboti je vodil šahovski krožek g. Leopold Hari. V znanju smo napredovali tako, da smo postali v osmem razredu občinski prvaki v šahu (sem drugi z leve stoje).
Leta 1969 sem se poročil z dekletom iz mladostnih let. Z ženo Zdenko sva poročena že 37. leto. Imava hčer Ireno, poročeno, z dvema sinovoma Ale-nom in Tilenom ter hčerko Vivijano. Sin Niko je študent 3. letnika visoke Šole za turizem »Turistica« v Portorožu.
Dolgoletni direktor gostinskega podjetja Zvezda Karel Černjavič (drugi z leve) se je upokojil po več kot 40 letih dela v tej firmi. Na slovesnosti ob upokojitvi je bilo tudi vodstvo Radenske z generalnim direktorjem Herbertom Šeferjem (tretji z leve), menoj in Heleno Pintarič n □ Čelu.
Radenska, d. d., Radenci je bila do leta 1995 dvakrat gostitelj gostinsko-turističnega zbora Slovenije. Sam sem sodeloval kot član in predsednik organizacijskega odbora, in sicer 34. in 42. zbora.
Pomurska banka je zrasla s pomočjo prebivalstva in gospodarstva Prekmurja. Vse do združitve z Ljubljansko banko je bilo vodenje in upravljanje v domačih rokah. Več let sem sodeloval pri njenem upravljanju. Bila je naša ugledna in največja banka.
Ker se je hčerka omožila in odselila na možev dom v Strukovce, smo pri hiši midva z ženo in sin Niko.
S prijateljem arhitektom Bosnjako-vičem (na fotografiji me je objel) sva se dogovorila, da bo Zvezda Diana organizirala kuhanje bograča in razstavo prekmurskih gibanic. Sodelavci Radia Murski val so ga poimenovali BOGRAČIJADA. Darko Kegl je napisal pesem in jo uglasbil. Prvo tekmovanje smo organizirali pri gostinskem objektu CARDA. Že naslednje leto smo prireditev preselili pred hotel Zvezda.

Družbi Zvezda in Diana sta brli nosilki gostinske in turistične ponudbe. Med ugledne restavracije družbe Zvezda - Diana je spadalo tudi restavracija Grajski hram v soboškem gradu. Fotografija je z njene otvoritve.
V mesecu septembru mi je g. Janez Bohorič, predsednik uprave Save, podelil priznanje manager leta 2006 Poslovne skupine Sava za odlične poslovne rezultate Term Lendava, ki jih vodim. Ta fotografija je najnovejša dopolnitev mojega bogatega fotoarhiva.
Član slovenske rok skupine, ki je zaznamovala mnogo generacij
Borut Činč je po duši zagrizeni roker. Bil je eden od ustanoviteljev skupine Buldožer, ki ima za sabo dolgoletno glasbeno pot, pred kratkim pa so se ponovno sestali in izdali zbirko petnajstih zgoščenk. Kot glasbenik je prepotoval celotno Jugoslavijo in tudi tujino, v Prekmurje, kjer je kot otrok preživel kar nekaj časa, pa se še danes rad vrne. V dobrih odnosih je s svojim bratrancem, z Viktorjem nagrajenim Jožetom Činčem
Najprej brez elektrike, čez nekaj let pa oboževalec Beatlov
Borut Činč se je rodil v Mariboru, z družino pa so živeli v Lokavcu pri Cmureku. Oče je bil ravnatelj osnovne šole, mati pa učiteljica. To so bili časi, ko so te poslali učiteljevat, kamor koli je zaradi okolišem pač naneslo. »Tam m bilo niti elektrike. Ko je oče prišel z radijem, ga nismo imeli kje vključiti,« se spominja zgodnjega otroštva Borut Činč. Dodaja, da so spomini na otroštvo zelo lepi. Njegove igrače so bile žive -tisto, kar si je ulovil v bližnjem gozdu. Veliko je bil tudi v Prekmurju, saj je njegov oče iz Tešanovcev. Tja so redno zahajali »To so bili časi, ko so odprli Moravce, mi pa smo bili dva kilometra oddaljeni. Z bratrancem Dragom sva se »švercala« not«. Iz Prekmurja se spominja tudi gnezda štorkelj na sosedovi hiši, vinogradov, prijateljev in zimskega drsanja po zaledenelih vodnih zajetjih
Na vprašanje, kdo je imel v otroštvu poleg staršev vpliv nanj, odgovarja; »Že zelo zgodaj, leta 1959, je bila na šoli, kjer smo tudi živeli, televizija Najboljši program je bil avstrijski. Spomnim se, ko so se pojavih Beatli, pran komad From me to you Ob Beatlih in rokenrolu sem odraščal, čeprav na. takem koncu, kjer tega ne bi nihče pričakoval. Sredi šestdesetih sem postal član fancluba Beatlov.« Že zelo majhen je igral na različne inštrumente, jih preizkušal, saj je bil njegov oče vodja tamburaškega orkestra. Kasneje je obiskoval glasbeno šolo. Že na koncu osnovne šole pa si je puščal rasti lase, ki so bili v gimnaziji samo še daljši. Zanj je bil rok način življenja in ne le glasba. »Nenehno smo se upirali. Če danes razmišljam, proti čemu, ne poznam odgovora, upirali pa smo se To je bilo v osnovni šoli« Staršem seveda to ni bilo najbolj všeč. Spomni se očetovega prijatelja Ernesta Petriča, ki je bil na njegovi strani in je očetu govoril: »Poslušaj, Ludvik, veš, to je zdaj moderno. To poslušajo vsi mladi po svetu, saj ni nič posebnega» No, v Lokavcu pa je bil res nekaj posebnega
Sčasoma so se na to navadili tudi starši in spominja se, ko je bil v vojski, dneva, ko so ustrelili Johna Lennona. Mama mu je poslala pismo, da jim je bilo tako hudo, kot da bi ubili člana družine
Prvi bendi in skupina Buldožer
Konec osnovne šole so starši ugotovili, da v tem okolju preveč izstopa, in so ga poslali v Maribor Nadaljeval je na 1. gimnaziji, zadnji dve leti pa na Gimnaziji Šentvid v Ljubljani. Nato je študiral muzikologijo nalilozofski fakulteti. Prve rok bende je ustanovil tam leta 1967, ‘68. Takoj ko je začel študirati, je spoznal Janeza Zmazka, ki je bil kasneje tudi član Buldožerjev, in ustanovil skupino Jaguarji. K njim je zahajal tudi Dušan Žiberna, ki je igral pri skupini Druga stran, m pojavile so se ideje za ustanovitev nekakšne super slovenske skupine. Takrat so se združili glasbeniki različnih bendov m nastala je skupina Sedem svetlobnih let, ki je temelj skupine Buldožer


----------------oktober 2006
nsni*»
»Razpoloženje v skupini Buldožer
je odlično«
»Zagodli so nam jo ZSMS-jevski karieristi«
Skupina Buldožer je veliko igrala po vseh krajih, največ po študentskih klubih Najbolj so jim jo znali zagosti v kateri od lokalnih Zvez socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Buldožerji so se norčevali iz malomeščanske morale. Vsi so peli o ljubezni na prvi pogled, v resnici pa so mislih samo na to, kako bodo položili punco. Zato so napisali pesem Ljubav na prvi krevet (in ne na prvi pogled). »Mi smo dejansko izrazah tisto, kar smo takrat doživljali. Bilo je tudi veliko nepotrebne cenzure. Pri drugi plošči niso dovolili uporabiti besede nirvana v besedilu ene pesmi, ker naj bi to napeljevalo k drogam. Zato smo jo spremenili v kafano.« Spominja pa se, kako so bili prisiljeni odpovedati koncert zaradi sekretarja ZSMS. Na policiji v Ljubljani so dobili potrdilo, da lahko plakatirajo in izvedejo koncert, sistem pa je bil tak, da si nato moral dobiti še potrdilo ZSMS-ja. Tega nismo dobili niti dve uri pred koncertom Šli smo na policijo, kjer so rekh, da se tisti na ZSMS-ju samo zafrkavajo, ampak da vseeno brez potrdila ne moremo igrati. Izkazalo se je, da sekretar na ZSMS-ju misli resno in koncert smo morali odpovedati Nato se je pisalo, da je bil koncert odpovedan iz političnih razlogov, kar nam je pustilo določen pečat. Trend se je obrnil šele, ko si je film Bili živi pa vidjeli, ki smo ga posneli in zanj tudi napisali glasbo, v Zagrebu ogledal Tito. V filmu sta bila uporabljena citat in glasba: ».. novo vrijeme, staro stanje, novo vrijeme, isto sranje.« Izvedelo se je, da je Tito komentiral: »Pa volim, kad je omladina kritična « Nato so nas vrtek po vseh radijih.
Ponovno skupaj_____________
Prvi premor je naredila skupina Buldožer sredi osemdesetih let. »Člani smo si ustvarjali družine, se ustalili, dobili redne zaposlitve. Konec osemdesetih smo se ponovno zbrali in posneU album Noč. Leta '93 je studio v Tivohju, kjer je bilo vse posneto, zgorel. Nato sem nabavil dodatno opremo in še enkrat smo vse posneli v mojem studiu. Takrat smo igrali v Sloveniji, saj je bila spodaj vojna, in takrat sta se tudi začela razširjati disko in tehno. Igrah smo po diskih, kjer si s špilom začel šele ob enih, to pa m bilo to. Ljudje so prihajali na žur in jim je bilo vseeno, kaj za glasbe se vrti, tako da takega občutka kot na koncertih m bilo. Imeli smo okrog dvajset nastopov po diskih in nato smo odnehali«
Buldožerji so lansko leto praznovali trideset let obstoja Ponovno so se zbrali tudi delali, in pravijo, da je čas primeren. »Tole v ljubljanskih Križankah je bil spet pravi rock, pravi žur. Včeraj smo igrali v Zagrebu, kjer je bilo tudi enkratno.« Tudi razpoloženje v skupini je zelo dobro. »Bila so obdobja, ko je bilo napeto in ko je bilo sproščeno. Danes pa gledamo na vse skupaj tako, da se imamo fajn Da bomo igrali in ob tem, kar smo skozi kariero naredili, tudi uživali « Načrtujejo še koncerte v Beogradu, Sarajevu, Skopju in Podgorici pa tudi manjše koncerte po različnih krajih
O Prekmurju, bratrancu Jožetu in želji za prihodnost
Zaradi obilice dela (ima namreč tudi lasten studio) se v Prekmurje vrača redkeje kakor v otroštvu. »Če le utegnem, grem rad « Z bratrancem Jožetom sta v dobrih odnosih. Spominja se njegovega obiska, ko sta bila mlajša »Doma me je sekirala neka oboževalka m m hotela iz hiše. Takrat je moral Jože do poznih ur popivati z mano, dokler obiskovalka ni zapustila hiše Jože je v redu. Njegovi prvi bendi so snemali pri meni.« Na vprašanje, kako gleda na njegovo glasbeno udejstvovanje, pa odgovarja »Hja Vsak človek najde nekaj, kjer je najbolj doma Tudi Jože ima v sebi nekaj buldožerskega, rad se zafrkava Moram reči, da sem bil na nastopu v Domžalah in sem se neznansko zabaval. Za njimi je prišla kot zvezda večera na oder Rebeka Dremelj, ki je bila tako sranje, da se bog usmih. Mislil sem, da so ljudje prišli zaradi nje, ker je bila takrat blazno popularna. Kmalu so vsi žvižgali in prosili nazaj Retaše.«
Borut pravi, da najbolj uživa, ko igra in ustvarja »Pri meni so snemali Dan D, Pero Lovšin, Tomaž Domicelj in pred dvajsetimi leti tudi skupina Niett. Vsakemu rad svetujem in mu pomagam pri aranžmaju, še vedno pa najraje nastopam « V prihodnje želi posneti še kakšno ploščo skupaj z Buldožerji, in to na spontan način, kakor so ustvarjali včasih
Iztok Štefanec
Deseti
Klimatsko zdravilišče, otok Lošinj med 17. in 24. septembrom, dnevi aktivnih počitnic za 125 poslušalcev in ustvarjalcev sredine večerne oddaje na radiu Murski val v organizaciji poslovne enote TA Relax iz Murske Sobote. S prihodom smo
odgnali dež, z odhodom s seboj odnesli sonce...
Program za vse okuse: jutranja telovadba, čez dan izleti in potepanja, kopanje na čudoviti peščeni plaži, predajanje soncu, posedanje ob kavici v Malem Lošinju, čajanke, zvečer pa ples in petje ob spremljavi glasbenika Jožeta Tivadarja iz Lipovec in kvarnerskih glasbenikov do poznih nočnih ur...
Začelo se je s krstom novih mursko-morsko-va lovcev, za katerega so poskrbeli nezamenljivi Andrej Berden, Mira Marko in Jože Zemljič, ki se je udeležil vseh desetih skupnih letovanj.
Po jutranji telovadbi in zajtrku smo se vsak dan zbrali pred hotelom na plaži s kristalno čistim morjem in se odpravili novim dogodivščinam naproti...
Ena od naših izletniških točk je bil otok Susak, ki se zaradi svojih peščenih nanosov na apnenčasti skali popolnoma razlikuje od sosednjih otokov ter ponuja vse letne čase razkošno vegetacijo in nepregledne peščene plaže, pohvali pa se lahko tudi $ posebnim blatom, v katerem se poleg zdravilnih učinkov skriva tudi veliko školjk ... In če legenda o plodnosti drži, se bo poznalo že čez mesece tri...
Kosma jerjevega Tončka z ženo Zinko in Emila Pavliča je na Susku najbolj navdušila nizko-rastoČa vinska trta. Dokler nista preverila, nista verjela, da iz njenih plodov pridelujejo svetovno znano vinsko kapljico...
Simona Špindler Flavio Dotto
Vodstvo turistične agencije Relax nas je ob desetletnici presenetilo s čisto pravim ribiškim piknikom in torto velikanko. Po naporni pojedini smo vendarle še zbrali toliko moči, da smo ob spremljavi Lujzekove tamburice zapeli mursko-mo r s kova I ovs-ko himno.
Prijazna domačinka v tradicionalni narodni naši nam tega ni mogla potrditi. Pri 83-letih je namreč še vedno devica, ker ni našla »ta pravega«. Med mursko-morskovalovci pa je našla »ta prave stranke« in nam prodala kar nekaj ročno izdelanih oblačil in prtičkov. Poslušalka Irena Zver je pri njej kupila laneno srajco.
Unije, na zahodu lošinjskega arhipelaga, so že od daleč prepoznavne po arhitekturi hiš, njihova posebnost pa je tudi v tem, da imajo domačini in turisti z Lošinja poleg ladijske povezave zagotovljeno tudi vsakodnevno letalsko povezavo. Mursko-morskovalovci smo po ogledu znamenitosti tega otoka uživali v kopanju in sončenju, žejo pa smo si gasili z domačo kapljico iz Kapelskih goric, za katero je poskrbel poslušalec Franc Štuhec.

40 VESTNIK
oktober 2006
Oto Luthar,
direktor ZRC SAZU
Osebna, izkaznica
Oto Luthar. 1959, Murska Sobota,
zgodovinar, direktor Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, dekan Fakultete za humanistiko na univerzi v Novi Gorici in gostujoči predavatelj na univerzi v Mariboru. V zadnjih petnajstih letih /e tematiziral izbrana vprašanja iz kulturne zgodovine prve svetovne vojne, muitikulturalizma ter zgodovine in teorij zgodovinopisja, v zadnjem času pa se sistematično ukvarja z najpogostejšimi stereotipi o Prekmurju in Prekmurcih ter z radikalno predelavo zgodovinskega spom ina v srednji in jugovzh odni Evropi.
Rezultati njegovega raziskovalnega dela so izšli v trinajstih knjigah oz. zbornikih v Sloveniji. Avstriji, Kanadi in Izraelu, kot referent na različnih konferencah pa jih je predstavil v Evropi, ZDA in Avstraliji
Na letalu iz Ljubljane do New Yorka in nazaj je pred tremi leti končno uspel prevesti svoj priljubljeni strip Maus Pulitzerjevega nagrajenca Arta Spiegelmana, ki bo konec novembra končno izšel tudi v trdi vezavi...
Po doktoratu iz zgodovine na filozofski fakulteti v Ljubljani je eno leto preživel na Svobodni univerzi Berlin, v šolskem letu 1999/ 00p>aje bil gostujoči predavatelj na severnoameriški univerzi (Yale University), ki je izšolala zadnje tri ameriške predsednike; mimogrede, zadnji je imel bolj slabe ocene...
Kot direktor ZRC SAZU in kot član uprave Ustanove Funadacije dr. Vaneka Ši ftarja si zadnjih pet let prizadeva, da bi podobno kot v Novi Gorici ZRC SAZU tudi v Prekmurju odprl raziskovalno postajo, v okviru katere bi se v prihodnjih letih trije ali štirje mladi raziskovalci in raziskovalke lahko sistematično ukvarjali s proučevanjem naravne in kulturne dediščine Prekmurja. Del te dediščine je navsezadnje tudi pravkar izdani Slovar stare knjižne prekmurščine, ki ga je pred več kot četrt stoletja oblikoval prof Vilko Novak, v knjižni obliki pa so ga izdali sodelavke in sodelavci Instituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Ob razmišljanju o tem in podobnih projektih si med (vse pogostejšimi) vožnjami med Ljubljano in Mursko Soboto krajša čas tudi z razmišljanjem o tem, od kod izvira njegov vse pogostejši
strah pred nostalgijo za Prekmurjem ...
Za sedaj je ugotovil predvsem to, da ga nostalgija za domačimi kraji in ljudmi spremlja že vse življenje:
»Na začetku je bila to nostalgija mojih staršev in sorodnikov, ki so malodane kolektivno odšli na delo v Nemčijo, kasneje pa me je to čudno hrepenenje spremljalo na vsakem nadaljnjem koraku v življenju. Srečal sem ga pri Prekmurcih v Mariboru, kjer sem preživel osnovnošolska in gimnazijska leta, spremljal me je v pogovorih s prekmurskimi študenti v Ljubljani, kasneje pa sem nanj naletel
To je on
Zgodba z naslovnice
tudi v Berlinu, New Havenu in v vseh drugih krajih, kjer sem sam ali z družino preživel vsaj toliko časa, da sem (smo) se za silo ude-mdčil(i) in spoznal(i) nove ljudi. Neko poletje sem jo izsledil tudi v pensilvanijskem Betlehemu, kjer sem spoznal potomce Prekmurcev, ki so vse do osamosvojitve Slovenije mislili, da so Vendl...
Tudi zato se ml zdi, da je bila zame nostalgija po Prekmurju doslej vedno nostalgija nekoga drugega. Ko sem v nemškem Konstanzu poslušal pogovore svojih staršev in njihovih prekmurskih prijateljev, je bila to tipična nostalgija gastarbajterjev, ki so me poslali domov v šolo, pa nostalgija staršev mojih sošolk in sošolcev, ki so vsako soboto po šoli in službi hiteli nazaj -domov«...
Domov v Bogojino, Beltince, Petrovče, Kobilje, Vanečo ... in na druge konce Prekmurja, čeprav je med tem njihov pravi dom zrasel na Štajerskem ali bolj oddaljenih delih Slovenije, od koder pa vsakotedensko romanje domov ni bilo več mogoče ... toda to je že del neke druge zgodbe...
Na tem mestu želim povedati predvsem to, da smo kat otroci izseljencev svoje starše samo spremljali, saj njihove nostalgije nismo mogli podoživeti. Prej nasprotno, njihove vsakokratne transformacije iz novopečenih Štajerk in Štajercev, Gorenjcev, Primorcev so se nam zdele precej nenavadne, včasih pa tudi malo smešne.
Naša nostalgija oz. nas hrepeneči spomin na Prekmurje je bil namreč precej drugačen, predvsem pa manj travmatičen. Nas so spremljale predvsem dogodivščine preteklih poletnih in zimskih počitnic in prijetna zavest, da imamo zagotovljen dostop do nekakšnega rezervata drugačnosti, zaradi česar smo bili v bistveno boljšem položaju. Naslanjali smo se lahko na dve izkušnji, po eni strani smo se lahko opirali na tradicionalno družinsko mrežo naših staršev, po drugi pa smo bili »bogatejši« za izkušnje iz novega okolja. Še več. po teh izkušnjah smo starše pogosto celo prekašali ...Alt pa tudi ne...Brez dvoma pa smo staršem ostali precej podobni v svojem strahu pred tiste vrste nostalgijo za Prekmurjem, ki bi iz nas naredila štoraste, neiskrene ali patetične nedeljske lokalpatriote. ki z nereflektiranim iskanjem korenin in dobrimi nameni svoje »rojake« po nepotrebnem obremenjujejo ali tako ali drugače spravljajo v zadrego.«
Aleksander Kerčmar Iz G. Petrove« 81 a
* Obiskal sem ga na njegovi domačiji, najprej v stari vzorno obnovljeni hiši, ki je bila po njegovih besedah zgrajena tam nekje leta 1850, od vsega začetka je pripadala njegovim prednikom in danes njemu. S svojo značilno natančnostjo, znanjem in duhovitostjo mi je razkazoval izbo, v kateri ima razstavljeno kmečko orodje. Hiša je danes v takšnem stanju, da bi ga pohvalil vsak etnolog in krajinski arhitekt, ki se zavzema za obnovitev starih domačij. Zraven nje ima sezidano hišo, v kateri prebiva z ženo. Dejaven je še na različnih področjih, oddih pa najde v vinogradu, v katerem prideluje grozdje za cenjeno vino.
Svojo življenjsko zgodbo je začel pripovedovati takole:
•Rojen sem bil 11. maja 1934 v Gornjih Petrovcih, prav na tem dvorišču, kjer živim še danes Oče je bil Aleksander, lončar po poklicu, mama pa je bila Terezija, rojena Lucu. Bil sem edinec Pri hiši sta bila dva obrtnika, dedek je bil tkalec, oče, ki se je leta 1932 priženil k hiši, je družino preživljal z lončarstvom. Spomnim se, kako sem večkrat z očetom šel na sejme po Goričkem, kjer sva prodajala izdelke, ki so jih takrat potrebovali.
Seveda smo imeli še nekaj malega obdelovalne zemlje, da smo redili nekaj svinj, tri krave, ponavadi smo imeli še telico in telička. Za takratni čas je bilo to srednje gospodarstvo. Osnovno šolo sem obiskoval v Gornjih Petrovcih, in sicer sem bil v prvem razredu še učenec v stari Jugoslaviji, nato štiri leta v času okupacije, takrat sem se tudi naučil madžarskega jezika Po vojni so mi
Poskušal se je v marsičem, toda najraje je delal kot...
preostala, še tri leta obveznega pouka v novi Jugoslaviji. Potem sem se želel izučiti za obrtnika, vendar ni bilo denarja Pri očetu in pri Palatinu v Pečarovcih sem se izučil lončarske obrti, leta 1950 pa z odliko opravil izpit. Kot pomočnik lončarske stroke sem vse do leta 1S54 delal doma pri očetu. Dela mi m manjkalo in nekoč sem iz Ljubljane dobil naročilo za izdelavo kavnih lončkov za kolodvorsko restavracijo Čez leto dni so prekinili pogodbo, ker so bili izdelki tako zelo fini, da so jih gostje kradli.
Naj še povem, da sem se v tistih letih vključil v Mladinsko organizacijo Gornji Petrovci. Vsa ta leta sem kot mladinec m pozneje v zakonskem stanu aktivno deloval na družbenem in političnem področju takratne občine Petrovci ■ Šalovci.«
In vaša nadaljnja zgodba?
»Nisem več želel delati kot lončar, ker glineni izdelki niso šh v promet. Saj veš, po vojni so prišli drugačni časi. Pisalo se je leto 1952, ko je v Gornje Petrovče prišla poučevat mlada učiteljica Marija, doma iz Odranec.
Aleksander z ženo pred svojo rojstno hišo
Taksist, gasilec in
Bila je aktivna še na drugih področjih, ne le v razredu. Skupaj sva sodelovala v dramski sekciji, vodila je pevske vaje m še kaj. Med nama se je rodila ljubezen.«
Torej ljubezen na prvi pogled?
»Tako je Leta 1954 sem šel kot mladinski funkcionar v vojsko, kot vezist v Mostar. To je bilo obdobje od 9. aprila. 1954 m do 25. decembra 1955, ko sem se vrnil kot desetar. Imel sem možnosti za napredovanje v vojski, toda nisem želel postati podoficir m potem oficir. Moja edina želja je bila, da grem domov«
Vas je ljubljena čakala?
»To pa. Leta 1957 sva se poročila m še danes mi je dobra žena. Imava dva otroka, Bredo, ki z družino živi v Gornjih Petrovcih, in sina Darka, ki je uspešen samostojni podjetnik m je poročen v Murski Soboti Oba imata prijetne družine. Hčerka Breda in njen mož vodita lastno vrtnarstvo in cvetličarstvo.«
Bili ste vedno iznajdljivi. Lončar niste ostali, kaj ste postali?
»Na priporočilo občinskega političnega vrha sem se leta 1959 vpisal v Srednjo kmetijsko šolo Maribor. Imel sem možnost šolanja v Rakičanu, toda mene je zanimala smer sadjarstvo - vinogradništvo, ta pa je bila, najbližje v Mariboru. Domov sem se vračal le tedensko enkrat ali pa še to ne. Takrat še samo hčerka in žena sta me neizmerno pogrešali. Po končani šoli leta 1961 sem se zaposlil v Kmetijski gospodarski zadrugi v Gornjih Petrovcih. Kot kmetijski tehnik sem postal prodajalec kemičnih zaščitnih sredstev za zaščito rastlin. Da povem še za leto 1961, ko sem se v Petrovcih med drugim ukvarjal se s sadjarstvom in je kmetijska zadruga na Pindži začela graditi temelje za skladišče. Za to je izvedel riekdanji funkcionar Kolarič in želel, da se tam zgradi večji objekt, ki b<5 primeren tudi za turistične namene. Ljudje smo hodili delat z veseljem, polni energije in želje po svetli prihodnosti, zato ni bilo zaman na stavbi zapisano, da je to delalo delovno ljudstvo tega kraja.
Na razpis Kmetijske zadruge Grad sem se prijavil na delovno mesto poslovodje v enoti na Kuzmi. Tam sem bil do leta 1965, ko so kmetijske zadruge razpadle. Spomladi leta 1966 sem se zaposlil pri Kmetijskem kombinatu Ptuj, in sicer kot centralni skladiščnik in upravnik počitniškega doma v Crikvemci. To delo sem opravljal kratek čas, le dve leti, potem sem se zaposlil v podjetju Intes Maribor, v petrovski pekarni. Razvažal m prodajal sem kruh, kar sem počel do leta. 1974, ko so ukinili peko, kajti kruh se je slabo prodajal. Ponudili so mi pekarno, da bi jo vodil, a tvegati nisem upal Za nekaj časa sem se zopet zaposlil v Kmetijski zadrugi Panonka v Križevcih, vendar sem dobival majhno plačo in sem dal odpoved«
Pravi poklic zanj je bil taksist
»Leta 1976 sem začel kot taksist v Murski Soboti, kar sem opravljal do leta 1996, do svoje upokojitve. Torej skupno devetnajst let sem opravljal poklic, ki sem ga imel rad. Nikoli se mi ni zgodilo nič nevarnega Danes je postal ta poklic nevaren, predvsem ponoči. Vsakega, ki je prišel k mene, da bi ga peljal, sem sprejel, v kakršnemkoli stanju je bil, četudi sumljiv«
Ste >šibalN tudi na dolge razdalje?
»Najrajši, če je le bilo mogoče Bilo je precej voženj na letališče v Zagreb, Gradec, Dunaj, Budimpešto, Stuttgart, Ingolstadt, Munchen, Trst, Beograd, Sarajevo, celo med vojno leta 1993 je prišla stranka, ki sem jo poznal, s prošnjo, da jo odpeljem v Dobo;. Odpeljal sem jo do Slavonskega Broda, naprej pa me niso pustili. Stranka je plačala in šla svojo pot, jaz pa v hotel, nakar so me zjutraj ob treh zbudili streh v okolici. Takoj sem usedel v avto m se srečno vrnil v Slovenijo«
Na stenah vidim vse polno priznanj, pohval, med katerimi je največ gasilskih. Ste tudi gasilec?
»Tako je, 10. februarja 1952 sem se včlanil v Gasilsko društvo Gornji Petrovci, katerega
VESTNIK 41_______________________________________
p^n
oktober 2006
Izraelitska poroka
Njegove noge so alabastrni stebri, / postavljeni na zlatih podstavkih. / Njegova postava je kakor Libanon, / izbrana kakor cedre. // Njegova usta so sama sladkost, / ves očarljiv je / Tak je moj ljubi, tak moj dragi, / hčere jeruzalemske..,!«To sta dva verza iz petega poglavja Visoke pesmi, ki je dragoceno judovsko pisno izročilo. Noben spis podobnega obsega v svetovnem slovstvu ni navdihnil in izzval toliko razlag in tolmačenj kakor prav Visoka pesem.
Visoko pesem pogosto berejo na krščanskih in seveda tudi judovskih porokah, saj so jo spisali Judje, čeprav je njen nastanek še vedno zavit v precejšnjo meglo
Visoko pesem so prebirali na poroki v začetku tridesetih
let prejšnjega stoletja, pravijo, da je bilo leta 1932, ko je nastala objavljena fotografija. Takrat sta se v sinagogi v Murski Soboti poročila Maksimiljan Singer, veletrgovec iz Gornjih Petrovec, in Jolanka Hahn, trgovčeva hči od Grada
Poroka je vesel dogodek, ki jih v judovskih skupnostih ni petdeset dni, in sicer med pasho in šavoutom. Porok ni tudi ob praznikih, ki spominjajo na tragične dogodke iz Izraelove nacionalne zgodovine. Med Judi je tradicija, ki še ponekod velja tudi danes, predvsem v ortodoksnih delih, da bodoči ženin poprosi sorodnika, da bi šla prosit mladenkine starše za roko njihove hčerke. Obenem se dogovorijo, kdaj in kje bo poroka. Kozarec za srečo razbijejo ob snubljenju, večkrat pa po poročnem obredu v sinagogi in na slovesni gostiji.
Na poročni dan je prišel ženin po nevesto z vprežnim vozom Nevesta je bila oblečena v dolgo belo obleko z vlečko, ki sta jo nosili dve deklici, Jucika ter Božika Poročni obred je bil v sinagogi, in sicer pod posebnim visokim baldahinom, ki ga imenujejo hupe. Pod baldahinom so stali mlado-
vinogradnik
Fotografija je nastala na znani Pindži leta 1962. Aleksander sedi na svojem drugem motorju.
član sem še danes. V letu 2003 sem bil imenovan za višjega gasilskega častnika 2. stopnje. Bil sem podpoveljnik in poveljnik ter sektorski poveljnik v sektorju Gornji Petrovci Ob nastanku občin sem bil izvoljen za poveljnika poveljstva in pozneje za poveljnika Gasilske zveze Gornji Petrovci.«
Poudariti je treba, da je prejel Aleksander Kerčmar za nesebično delo številna priznanja in odlikovanja. Leta 2003 je bil imenovan za častnega poveljnika GZ Gornji Petrovci. Za delo v gasilstvu je dobil leta 2003 občinsko priznanje in naziv častni občan Občine Gornji Petrovci. V svoji gasilski karieri je napisal kar nekaj skript in priročnikov, namenjenih mladim gasilcem
Poskusil se je tudi v politični modrosti kot član Demokratične stranke upokojencev Slovenije. Že nekaj let pa z ženo Marijo vodita Društvo upokojencev Gornji Petrovci in Aleksander je motor pri organiziranju izletov. Kako ne bi upokojeni dolgoletni taksist vedel za prijetne kraje, kjer se odpočije duša, ki ima za sabo življenjsko zgodbo taksist ali kmetovalec, kot obrtnik ali delavec v bjjini.
Bojan Zadravec
poročenca in rabin dr. Lazar Roth, ki je opravljal obred z blagoslovom, mladoporočenca pa sta si izmenjala poročna prstana. Ko sta mladoporočenca odhajala iz »templja«, so ju svatje posipavali s cvetjem in jima v verzih zaželeli srečo in plodnost. Nato se je začela vesela poroka s fotografiranjem, da je ostal spomin
za danes in v prihodnje. Na fotografiji v tretji vrsti iz leve strani s klobukom na glavi stoji soboški židovski kantor gospod Mavro Darvaš.
Družina ženina Maksimiljana je živela v Dolencih, sestavljali so jo ženinov oče Zigmund Singer, sicer rojen v Szepethu na Madžarskem (stoji v drugi vrsti tretji iz leve); četrti z desne v isti vrsti je Beno Singer, brat Zigmunda Singerje, torej ženinov stric Potem naslednji je Julij Singer, brat Maksimiljana oziroma Mikše, kot so ga klicali. Imel je še sestro Anico oziroma Anuško Singer, ki je bila zaposlena kot poštna uradnica v Šalovcih (v zadnji vrsti prva z desne),
V izvoljenkini družini Hahn pri Gradu na Goričkem so živeli gospodar Mihael Hahn Mikša (na fotografiji v drugi vrsti šesti z desne strani), soproga Irena (v drugi vrsti sedma z desne strani), rojena Ascher v Murski Soboti, ter otroci Ludvik (v drugi vrsti prvi iz desne), Iboljka Viola (v drugi vrsti prva iz leve) in najmlajša hčerka Elizabeta Božika, rojena leta 1926 (sedi v prvi vrsti druga z leve). Na njeni desni sedi Judita Hahn, ki se je s svojim igralskim poklicem zapisala v slovensko zgodovino filma in gledališča Nevestin brat Ludvik Hahn je bil zaposlen v tiskarni svojega strica Izidorja Hahna v Murski Soboti. Omeniti je treba, da je živel velik del Hahnovega sorodstva v Soboti, kjer so bili tiskarji in grosisti. Jolanka se je po poroki preselila k izvoljenemu v Gornje Petrovče in po nekaj letih k sebi vzela svojo najmlajšo sestro Elizabeto, ki je obiskovala gimnazijo v Murski Soboti, kamor se je eno leto vsak dan vozila z »goričko mariško«. Po enem letu šolanja v Murski Soboti sta jo svak Maksimiljan in sestra prikrajšala za vsakodnevno dolgo vožnjo po železni cesti in ji najela stanovanje pn družim Kukel v Murski Soboti.
V Gornjih Petrovcih in okolici se nekateri starejši še spominjajo znane družine Singer in pripovedujejo, da so bili zares prijazni, naklonjeni ter velikodušm ljudje. O Maksimiljanu oziroma Mikši Singerju znajo povedati, da
Volitve so falabougi gotove, bar prvi falat. F138 občlnaj se je zgodijla vola naroda. V 78 občlnaj pade se še inouk godila, v začetki novembra. Kakoli
de što gučo, pa mel kakše pripombe je v velkoj nevednosti. Večina je zbrala župane, če je pa nej bil njegof kandidat zvoljeni, što njemi je krtjf? Po zadnji podatkaj se je že v nedelo
večer začo naval na apoteke. Naj-bole so šle tablete za glavou. Si tisti ka so skouz spadnoli za županske pa svetniške stoulčke se spitavlajo: »Ka je tou meni trbelo?« Naj se li, vej pa oni majo s ten nevolo, nei mij.
Naša prestolnica se pa od nedele dale zove Jankovičevo. Bivši najboukši sousid je napravo pravi darmar. Vladajoča koalicija pa tiii opozicija je doživejla pravi Waterloo. V lublanskon mestnon svejti ma Lista Zorana Jankoviča absulutno večino. Po domače povejdano, se de tak, kak si večina oblastnikov želej, kak de on pravo. Lidje bar tisti ka v Lublanl pardon Jankovičovon živejo, so jasno pokazali ka njin je razni gibanj za toplo, pa mrzlo vodou, pa za pravičnost, pa razvoj, pa za ekološko pridelavo brokolija.pa ka ti ges znan štere se. Oblastniki pa fejst premišla vlejo kelko ma pri sen ton naš mali rojak. Pa se
Jankovičevo
njin njuve lego kocke od toga štera kocka, de na šteron mesti stala na bodoči državnozborski volitvaj malo poderajo.
Se bole jih pa mantra če ta LZJ nede gratala sesplošna
slovenska stranka. Do pa stouprocentno v ton Zokijovon volilnon mandati dosta več na lejvon brejgi zidali v Lublanl kak na desnon. Pa što je Jankoviča volo? Tisti ka se pijšejo na ič? Tisti- ka bi radi meli džamijo? Tisti ka delajo v Mercatori? Tisti ka njin je pun k.... strank pa sega toga? Meni je čista seeno. San pa gvušen ka stadion bou. Nouvi, lejpi pa velki v Lublani. Zadnji mejsec je bilou se tak, kak če bi se zavole tej volitev, nika drujgo nej godilo pri nas.
Najvekši roker je bil pa nedvomno strokovnjak za raziskovanje
je bil izjemno uspešen veletrgovec, ki je manjšim trgovcem dajal na up, denar pa so mu prinesli, ko so blago prodali. Denar je tudi posojal domačinom in tistim, ki so odhajali na sezonsko delo. Vse dolžnike je skrbno zapisoval v svojo debelo knjigo Po pripovedovanju je Mikša, ko je prišel v vaško gostilno, plačal pijačo vsakemu gostu in z darili obiskoval svoje stranke in reveže.
Ko se je vedelo, da bodo vse Žide odpeljali nekam »daleč«, so bili tudi Singerjevi na tem seznamu, enako tudi Hahnovi, vsi, ki so na tej fotografiji Med okupacijo so bili na oblasti Madžari, ki so po pripovedovanju nekoga od Hahnovih z njuni ravnali ravno tako grobo kot Nemci, le da jih niso odpeljali v taborišče smrti.
Nekateri domačini, ki so vedeli, da bodo Singerjevi morali zapustiti dom, so dogodek opazovali s sosednjega hriba Pindža in čakali na priložnost, da bodo vse blago in družinsko imetje pokradli. Singe rjeve so esesovci odvedli z nekaj malega prtljage, ki so jim jo kasneje tudi odvzeli, na Hodoš in od tam v mrzlih vagonih odpeljali v Auschwitz, kjer je bil za večino prekmurskih Judov tragičen 22. maj 1944. Takrat so jih usmrtili v plinskih celicah. Nemci so vse, kar je bilo v hiši, natovorili na tovornjake in odpeljali. Enako je bilo tudi s Kahnovimi in z vsemi izraelitskega rodu Iz družine Singer se ni vrnil nihče, le nekateri rediti sorodniki Jolanka Hahn so preživeli vse grozote taborišča. Na Singerjeve v Petrovcih spominja njihova družinska hiša, ki je ostala prav takšna kot pred letom 1944.
In rasizem proti drugačnim, tako ali drugače, danes spet vse bolj narašča
Pred kratkim mi je judovski prijatelj iz Budimpešte povedal, da je sedaj na Madžarskem večji antisemitizem kot v Nemčiji, kjer dobivajo neonacisti vedno večjo oblast. Bo zgodba o zatiranju sploh kdaj končana in do konca izpovedana?
Bojan Zadravec
skrivnosti giobin ženskih mednožij pa poberanja stanarine v neprijavleni stanovanjaj gospod Rupar. Priimek ma rejsan pravi Rupa(r). Cilou odstopo je z mesta poslanca. Saka čast. Bougi glij nede, ka njemi še leto dnij sleduje poslanska plača. Ati se je spitavo, kakJ>i bilou. če bi tuj drujge poslance malo prevetrili, pa njuve stranpoti zeli pod drobnogled.
Najbole sva se pa z atijon smidala, da sva poslušala strankarkse prvake. Neglede na tou kelko menje ma štera stranka županov ali pa svetbikov. si po vrsti so v en glas bitij zelo zadovoljni z rezultati volitev. Če ges tou razmin? Mogouče san še premoli.
Je pa zgino prvi slovenski pes. Najvekši bi cilou lejko pravil. Brodi je odišo v večna pesja lovišča. Prej, ka je že pred meseci kak prvi pes na svejti henjo gesti mesou. Tak čista san od sebe. Pa nej ka bi naši mediji zgrabili priliko pa ga promovejrah po cejlon svejti. Si lejko mislite na CNN-i, pa na BBC-ji, pa na inerneti. Brodi - prvi vegetarijanski pes na svejti. Nika. Rajši so pljsall kak te pa of županski kandidat od drujgoga grdou guči, pa ka je, pa je nej napravo. Če si što misli, ka je Brodi zavolo toga zgino ka je enjo mesou gesti, naj dobro premisli, kaše ga kakša tožba ne prijme.
Pomali moren končati. Vij pa začajte bole kak na tou. ka de vaš ljubljeni župan naslednje štriri lejta delo, pa koga de v
slujžbo zel, pa koga nede, pa če de kanalizacija gotova, pa ce nede, pa če de asfalt glij mijmo vašega vikenda, pa če
nede, pa tak dala, pa tak dale, premlšlavati, kak te za malo
več kak dva mejsca, z evrojami plačuvali položnice, pa špecerijo, pa špricer. Si predstavlate cenik. Špricer = 0.5 EUR. Nešternln še dugo nede jasno, ka je špricer nej prejk noučigra-to nula 5, liki ka košta pou evroja.
P.S. ( pozabo san) Lipou je živeti v našoj dra-goj Sloveniji. Članici NATO -ja, pa EU - ja. Samo že izda na Balkam. Danes za jutri. Jutri za pujutrišnjem. Pa tak naprej do penzije.

oktober 2006
Pen
42 VESTNIK
Svet
Prihodnost
Z našega štedilnika
digitalnih tehnologi)
F interneta
Prihodnja generacija interneta ne bo le bolj prenosna in osebna. Bolj bo tudi izkoriščala moč ljudi in s tem omogočila lažje in hitrejše iskanje želene informacije.
Običajna metoda brskanja po internetu je dobro znana spletna povezava oz. link --klikni tu, pa boš videl novo stran«. Prihodnost pa bo hitra, dvosmerna komunikacija, ki se počasi že razvija. Sodobne tehnologije nam bodo kmalu omogočile povezavo z internetom, kjerkoli bomo Inovativne aplikacije bodo omogočile dostop do informacij od koderkoli in delo s sodelavci po vsem svetu. Nove internetne strani in storitve bodo ponujale informacije po meri uporabnika. Strani s celimi kupi slabo preglednih informacij bodo postale zastarele
Ena od takšnih tehnologij je WiMax, ki je zelo hitra brezžična povezava. Spada pod »4G« oz. četrto generacijo mobilnih tehnologij (tretjo predstavlja UMTS). Obljubljene hitrosti naj bi bile med dvema in štirimi megabiti na sekundo (mbps) za sprejem m 500 kbps do en mpbs za pošiljanje. Hitrost naj bi zadoščala tako za domačo uporabo kot tudi za uporabo na poti. Na začetku (predvidoma naslednje leto) naj bi deloval WiMax s posebnimi telefoni oz prenosniki, pozneje pa naj bi se uporaba hitro raz-
(tekst, slike, video) Boljša in lažja medsebojna interakcija bo privedla do novih načinov družabnega, osebnega in poslovnega sodelovanja. Profesionalni novinarji bodo recimo lahko sodelovali z amaterji, kar bo dalo večji dostop do informacij in boljši ter hitrejši rezultat. Lep primer so vedno bolj razširjeni blogi, kjer ljudje pišejo in komentirajo vse mogoče.
Potenciali v prihodnosti so neomejeni. Seveda so na poti tudi pasti - morebitna izguba enakopravnosti pri dostopu do interneta, kjer bi podjetja morala plačevati za boljše povezave. To bi bila prednost za. velike. Druga stvar so avtorske pravice. Ob objavi določenih kočljivih vsebin lahko pride do težav. Velika zaostritev pa ima lahko za posledico slabši dostop do informacij. Tudi zaščita m anonimnost skrbita ljudi Zaradi tega se nekateri ne odločajo za osebno m poslovno komuniciranje po internetu. Na koncu omenimo le še trenutno dostikrat premajhno hitrost m preveliko ceno povezav.
Prihodnost interneta nam lahko pri nese dosti novih možnosti in odpre nova obzorja. Seveda ob predpostavki, da se bomo znali oz. tudi želeli tehnološko m družabno temu prilagoditi.
Dr. Matej Gomboši
Koruzna juha z morskimi sadeži
30 g masla, 80 g čebule, 2 stroka česna, 200 g koruznih zrn, 100 g bučk, 1,5 l ribje ali zelenjavne osnove, 1 dl suhega belega vina, 80 g paradižnikove mezge, 200 g zam rznjenih morskih sadežev, sol, poper, ščep timijana, ščep bazilike, lovorjev list, narezan drobnjak
V kozici raztopimo maslo, dodamo sesekljano čebulo in strt česen, počasi pražimo nekaj minut, dodamo koruzo in na drobne kocke narezane bučke. Zalijemo z ribjo osnovo, dodamo mezgo in začimbe. Pustimo, da zavre, in kuhamo 15 minut Juhi nato dodamo morske sadeže in kuhamo še nekaj minut. Na koncu po želji še začinimo in potresemo z narezanim drobnjakom.
Kuhano goveje pleče s hrenovo omako
1 kg govejega pleča, 1 l vode, polovica gomolja zelene, 100 g koren ja, 100 g pora, 40 g masla, 40 g moke, 60 g hrena, 1 dl kisle smetane, sol, mleti poper
Meso damo v slan krop in na majhnem ognju kuhamo približno eno uro. Dodamo zelenjavo in kuhamo še približno eno uro. Ko je meso kuhano, ga skupaj z zelenjavo preložimo v drugo posodo in shranimo na toplem.
Med tem iz moke in masla naredimo svetlo prežganje in zalijemo s pol litra juhe, v kateri se je kuhalo meso Zavremo in kuhamo nekaj minut. Omaki primešamo nariban hren, smetano, sol in poper Meso narežemo na rezine, obložimo s kuhano zelenjavo m prelijemo s hrenovo omako.
Nadevani krompirjevi cmoki
1,5 kg krompirja, 50 g masla, 200 g moke, 2 jajci, ščep naribanega muškatnega oreščka, ščep soli, 100 g mesnate slanine, 40 g olja, 80 g čebule, 100 g šampinjonov, 1 žlica sesekljanega peteršilja
Krompir dobro operemo in skuhamo. Nato ga olupimo m takoj stisnemo skozi stiskalnico za krompir Krompirju primešamo moko, raztopljeno maslo, jajci, sol in začimbe. Na hitro zamesimo testo. Iz testa s pomokanimi rokami oblikujemo ploske kroge Na sredino vsakega kroga damo žličko pripravljenega nadeva m oblikujemo cmok.
Danijel Kozar, vodja kuhinje v hotelu Ajda
Terme 3000
prepražimo sesek-
Za nadev na hitro
Ijano čebulo, dodamo na drobne kocke narezano slanino in šampinjone, začinimo in dodamo sesekljan peteršilj
Cmoke skuhamo v večji količini vode, poberemo s penovko in serviramo kot prilogo k mesu in zelenjavi.
Radičeva solata s parmezanom in balzamičnim kisom
100 g rdečega radiča, 100 g belega radiča, 100 g parmezana, 3 žlice olivnega olja, 2 žlici balzamičnega kisa, sol, poper, 40 g sesekljanih orehovih jedrc, 30 g rozin
Beli in rdeči radič očistimo, operemo, dobro odcedimo in damo v primerne sklede.
Olje in kis zlijemo v skodelico, solimo in popramo ter dobro premešamo Tako pripravljen preliv polijemo po solati in rahlo premešamo. Na vrhu potresemo z nastrganim sirom, orehovimi jedrci m rozinami.
Kostanjeva strjenka
250 g kuhanih olupljenih kostanjev, 0,5 l mleka, 1 vanilijev strok, 40 g želatine v pra hu, 4 jajca, 150 g sladkorja, 2,5 dl sladke smetane, 100 g čokolade, 50 g olja
V kozici zavremo mleko z vanilijevim strokom. Želatino namočimo v malo hladne vode. Rumenjake m sladkor stepemo v gosto kremo in počasi prilivamo vroče mleko. Kremo postavimo nad vročo soparo in stepamo, da se zgosti. Nato odstavimo z ognja in dodamo namočeno želatino. Ko se krema dovolj ohladi, dodamo olupljen in pretlačen kostanj, trd sneg beljakov in stepeno sladko smetano. S kremo napolnimo pripravljene poljubne modele in postavimo v hladilnik, da se strdi. Pripravljeno kremo zvrnemo na krožnike ter okrasimo s stepeno sladko smetano in celimi kuhanimi kostanji, ki smo jih prej namočili v segreti in raztopljeni čokoladi.
širila. Predvideva se podpora tudi pri namiznih računalnikih, usmerjevalnikih in predvajalnikih mp3
Za tiste, ki delajo bolj stacionarno, je prihodnost optična povezava. Omogoča precej višje hitrosti kot večina trenutnih kabelskih in ADSL-povezav Odpravila naj bi se pomanjkljivost, kjer je hitrost povezave od uporabnika (»upload«) dosti manjša kot hitrost do uporabnika (-download«).
Nove internetne storitve bodo zelo podobne navadnim namiznim aplikacijam. Poudarek bo na produktivnosti, povezovanju in mobilnosti. To že lahko opazujemo, ko nekatera podjetja ponujajo internetne pisarniške, poslovne ali finančne aplikacije Dostop do podatkov in programa je s pomočjo brskalnika omogočen od koderkoli. S tem bo omogočena lažja uporaba vseh naštetih programov tudi z manjšimi napravami, kot so dlančniki ali mobilni telefoni. Zanimive so tudi internetne družabne strani, kjer je možno na nove načine komunicirati z ljudmi m reševati svoje ali skupne probleme.
Tudi iskalniki bodo pametnejši. Danes se jih večina zanaša na algoritmično iskanje in razvrščanje rezultatov. Želja je, da se uporabnikove želje in namen iskanja bolje določijo in se s tem omogoči še natančnejše m hitrejše iskanje. Principi, kjer dobimo kot rezultat deset povezav m moramo sami preveriti, ali nam katera ustreza, bodo nadomeščeni z inteligentnejšimi metodami. Te bodo lahko na določen način predvidele, kaj hočemo iskati, in nam ponudile ustreznejše načine iskanja želenih informacij. Lažje se bo tudi znajti med rezultati različnih tipov
Ureditev grobov ob prvem novembru
Grobove svojih najbližjih obiskujemo različno pogosto Čeprav nimamo časa, vseeno želimo imeti grobove urejene vse leto. Grobovi so lahko posuti z različno obarvanim kamnom oziroma različne debeline, lahko so v celoti zasajeni ah delno s trajnimi rastlinami
Primerne rastline za grobove so trajnice, ki se blazinasto razraščajo, kot npr. materina dušica, sagina, grobeljnik, razne zvončnice ipd. Zaradi pomanjkanja časa pa zasajamo različne mzko rastoče grmovnice: nizki brin, piša nolistna plazeča trdoleska, ruševje, v ozadje pa posadimo višje grmovnice, kot so stebrasta tisa, klek, siva bodeča smreka, stebrasti brin ali virginjski brin
Čeprav grobove obiskujemo vse leto, se ob prvem novembru zberemo v večjem številu. Ni potrebno veliko cvetja, da ne bo natrpano, m se posamezno cvetje sploh ne opazi. Krizanteme so še vedno pr vonovembrske rože, čeprav je primerno tudi drugo cvetje. Odločimo se za sveži aranžma ah sveže ■ suhi zaradi daljše vzdržljivosti. Vsekakor svojemu cvetličarju morate opisati razvrstitev rastlinja na grobu, da je aranžma po vaši želji narejen in prilagojen zasaditvi groba.
Če se lotevate tega opravila sami, pa nekaj napotkov:
1. Kontrastne napetosti boste dosegli, če boste upoštevali barvno usklajenost in pestrost barv, v cvetju in pri raznih dodatkih.
2.	Cvetlični aranžma ne sme biti preveč pisan, poudarjena naj bo ena barva, druge naj bodo spremljevalne v odtenkih
3.	Vsi cvetovi ali oblike cvetov, ki optično težje delujejo, naj bodo bliže sredini, kakor oni, ki optično delujejo bolj lahko.
4.	Sleherna posameznost bo dobro delovala, če se cvetovi ne izgubijo v gosti masi,
5.	Upoštevati moramo razmerje med posodo m cvetjem.
6.	Čim bolj je cvetlični aranžma slogovno čist, tem bolj je učinkovit, saj cvetje tolaži in pomirja.
7.	Previdni moramo biti, da ne bo celoten grob obložen z različnim cvetjem ali svečami
Olga Varga
Ureditev groba v kombinaciji belega kamna različne debeline

VESTNIK43
Pen
oktober 2006
Kristalno
Kristalno čisto označuje kristal, ki se rodi iz zemlje, iz skale. Prispodobo radi uporabljamo, a odkod izvira kristal, se redkeje sprašujemo. Po indijski mineralogiji se kristal od diamanta razlikuje le po stopnji embrionalne zrelosti. Potemtakem kristal ni nič drugega kot nezadostno zrel diamant.
Kristal zmeraj privlači poglede. Njegova prozornost je eden od zgledov za združitev nasprotij. Čeprav je materialen, se vidi skozenj. Uporablja se kot simbol prerokovanja, modrosti in skrivnostnih moči, naklonjenih človeku. Tudi v pravljicah se po temnem gozdu pojavi kristalna palača Prozorni ah prosojni kamni kot naravni kristal, kremen in diorit so med prerijskimi Indijanci od nekdaj v rabi kot talismani. V krščanstvu je svetloba, ki predira kristal, tradicionalna podoba; Marija je kristal, njen sin je nebeška svetloba.
Čar, ki ga nosi kristal, lahko nosimo
Strah in Groza ne odpravita neumnosti
Rosni mladenič je skrivaj vlekel cigareto za cigareto. Skrbna mati je zavohala nepridiprava in rekla svojemu ljubemu možu: »Ne prenesem več dima. Ti kadiš kot tovarniški dimnik, zdaj me pa še sin zlepa ne uboga!«
Mož je ravnodušno odvrnil: »Nič ne pomaga, draga moja. Moj kadilski oče me m spravil proč od tobaka niti zgrda«
Mimo je prišla hijena m nesrečna mati jo je nagovorila: »O, krvoločna hijena, požrl neubogljivega sina z njegovim brezbrižnim očetom vred, saj vidim, da ne bosta prenehala kaditi.« Hijena je odklonila »Zakaj naj bi požrla poredna človeka?«
Od nekod se je vzel pes in mati mu je naročila: »O, zvesti pes, požrl pomehkuženo hijeno, ki noče požreti porednih kadilcev« Pes je odklonil, ker je bil vajen
Mati je rekla kravi: »Pojdi in popij ono prevzetno vodo, saj noče pogasiti domišljavega ognja, ta pa noče požgati neodločnemu gos-
podarju brade in gospodar noče ubiti nezvestega psa, ki noče požreti pomehkužene hijene, ki noče požreti porednih kadilcev« Nebogljena krava m bila žejna in je le debelo gledala.
Mati je velela vedru: »Pojdi in pomolzi nebogljeno kravo, kajti noče popiti prevzetne vode, voda noče pogasiti domišljavega ognja, ta pa noče požgati neodločnemu gospodarju brade in gospodar noče ubiti nezvestega psa, ki noče požreti pomehkuže-
skupaj z njim. Nadenemo si lahko verižico s kristali in svetloba se bo odbijala in zares lepo razsvetljevala naš obraz Mnogo kristalov je posutih tudi po oblekah. V njih se blešči barva našega obraza ali barva obleke V gibanju sta odseva nas in okolice. Ko smo že pri gibanju, ne moremo pozabiti še na Pepelkine kristalne čeveljce. Kot lahko opazimo, so kristali okrog nas, da v nas zbujajo globlje misli. Neredko so povezani z našimi sanjami. Preden so kristalne krogle postale pripomoček za prerokovanje, so bile predmet čaščenja. Škoti so jim rekli kamni zmage.
Okrasimo se torej s kamni zmage in dajmo tej jeseni pravi žar. Če si nakita preprosto ne želimo, nič za to Poskrbimo, da bodo materialne stvari na nas dovolj kristalno čiste, da bo skozi nas in iz nas vel sveži in pozitiven zanos.
ubogati le svojega gospodarja.
Prišel je njegov gospodar. Mati mu je rekla: »Ti, ki imaš oblast, ubij nezvestega psa, kajti noče požreti pomehkužene hijene, ki noče požreti porednih kadilcev.« Gospodar je odklonil, saj ni iskal svojega izgubljenega psa zato, da bi ga ubil.
Mati je opazila silni ogenj: »Požgi neodločnemu gospodarju brado, kajti gospodar noče ubiti nezvestega psa, ta pa noče požreti pomehkužene hijene, ki noče požreti porednih kadilcev.«
Ogenj si ni pustil ukazovati drugemu kot svoji naravi.
Pritekla je mogočna voda in mati je dejala: »Pogasi domišljavi ogenj, kajti noče požgati neodločnemu gospodarju brade in gospodar noče ubiti nezvestega psa, ta pa noče požreti pomehkužene hijene, ki noče požreti porednih kadilcev.« Po naravi stvari si tudi voda ni pustila ukazovati.
|ponevedoma črna zgodba »oper zadah)
ne hijene, ki noče požreti porednih kadil cev.« Vedru se m ljubilo pomolsti krave.
Zato je mati ukazala miši: »Pojdi in oglodaj leno vedro, ker noče pomolsti nebogljene krave, krava noče popiti prevzetne vode, voda noče pogasiti domišljavega ognja, ta pa noče požgati neodločnemu gospodarju brade; gospodar noče ubiti nezvestega psa, ki noče požreti pomehkužene hijene, ki noče požreti porednih kadilcev« Pametna miš je odklonila nesmiselno opravilo
Bioenergoterapevt Štefan Titan odgovarja
Moj tokratni članek ne bo odgovor na vaša vprašanja, ampak bo opozorilo in v poduk vsem vam, ki nasedate lepim besedam in kupujete predraga in k ničvredna sredstva ter priprave, ki naj bi bile zaščita pred sevanji za ležišča, Napisano temelji na lastni izkušnji.
Kdo so ljudje in kaj merijo, se boste vprašali. Ti ljudje niso niti radiestezisti še manj bioenergetiki. Se pa vedno pohvalijo, da so prav oni največji strokovnjaki, ki obvladajo zadevo, vsi mi drugi pa ljudi le goljufamo. Večinoma so to le prodajalci in preprodajalci vložkov za postelje, vzmetnic, vzglavnikov in podobnega, ki naj bi po njihovih prepričevanjih preprečevala vsa sevanja in celo raka naj bi pozdravila pa tudi osteoporozo in sladkorno bolezen, da ne omenjam, da naj bi celo uravnavala krvni tlak. Ko jih boš kupil, ne boš več potreboval zdravnika. Skratka, udejanjen čudež. Ti izdelki so ponavadi pripeljani iz vzhodnih držav, kjer so zelo poceni Na lično izdelanem prospektu, ki ga dobite, pa je napisanih veliko imenitnih besed iz fizike in medicine, da je izdelek narejen v Nemčiji, testiran na Hrvaškem ... Prodajajo pa jih po takšnih cenah, da ljudje najemajo kredite, da bi jih lahko kupili. Zakaj sploh pišem o teh stvareh, če so ničvredne Prav zaradi tega, da vas, spoštovani bralci, opozorim pred tem Ne nasedajte lepim besedam in ne puščajte kogarkoli v svoj dom, da bi vam meril sevanja češ da ste bili izžrebani in podobno.
Pravi radiestezist bo za merjenje sevanj uporabljal radiestezijske inštrumente in ne elektronskih. Tudi prodajal vam ne bo nobene »zaščite«, ampak vam bo svetoval, da svojo posteljo, delovno mizo in kotičke, kjer se zadržujete dlje časa preselite na zdravo mesto. Brez dodatnih finančnih stroškov’
Ker so merjenja sevanj stvari, ki jih vi sami ne morete konkretno preveriti, si dovolijo, če
kdo pove, da je bil pri njih prej že strokovnjak, da je meritev napačna in da ni kotička, kamor bi lahko postavili posteljo, ker je cela soba ali cela hiša na vodnem toku. Seveda imajo v svojem prodajnem programu, kot naročeno, pravo stvar, ki vas bo obvarovala pred vsem, le plačati jo bo treba. Ne nasedajte takim Oni bodo dosegli svoj cilj in zaslužili, vi pa boste imeli težave še naprej oziroma se vam bodo še stopnjevale.
Sam nit^več ne štejem primerov, ko so ljudje, ki so bili že pri meni na pregledu, nasedli takim prodajalcem in kupili »zaščito«, češ da jih bo obranila pred sevanjem Najboljši primeri so bili, ko so ljudje kupili ničvredno glinasto ploščico (naj bi odstranila sevanja v premeru nekaj metrov), ah pa, ko je neki moj dobri znanec prišel domov z betonsko kocko, za katero je plačal nekaj sto tisočakov, češ da je notri zlato in da naj bi zavarovala celo hišo, ko smo jo razbili, pa razen betona v notranjosti nismo našli ničesar. Kaj je največja nevarnost v takih primerih? Predvsem ta, da ljudje, v dobri veri, da so zavarovani, prestavijo ležišče na drugo mesto. V najslabšem primeru na križišče sevanj. Sprva se jim zdi še imenitno, ker hitro zaspijo (sevanja človeka utrudijo). Po nekaj letih pa se pojavijo kronične težave ah celo rak. Mnogo takih ljudi je prišlo čez nekaj let nazaj k meni, a kar nekaj jih je bilo, ki jim nisem mogel več pomagati. Žalostno, a resnično Žal je tako, da če je stvar ali storitev draga, še ni tudi dobra
Ker so nekateri posamezniki ugotovili, da se da na račun zdravja dobro živeti, rastejo
nove firme kot gobe po dežju. Te zaposlijo trgovce, ki jih šolajo za prepričevanja ljudi in jih plačujejo po prodaji. Važen je le zaslužek Kaj bo kasneje s kupcem, pa jih ne zanima Nekateri od teh trgovcev gredo celo tako daleč, da se izdajajo za radiesteziste ali bioenergetike in organizirajo celo svoje seminarje Videl sem kar nekaj prospektov teh »strokovnjakov«. Vsi se skrivajo za lepimi izrazi, ki jih niti ne obvladajo. A to vidi le strokovnjak. Tistega, ki je laik na tem področju, pa prevzamejo prav to izrazoslovje ter izmišljeni testi nekih inštitutov in ustanov v tujini.
Mogoče še en majhen nasvet za vse, ki vas bo v prihodnjih dneh obiskal tak trgovec. Prosite ga, da vam poišče v prostoru vsa sevanja (curryeva in hartmannova mreža, vodni tok, prelom rudnine in tehnično sevanje) in ne le vodnega toka, ki ga je, mimogrede, na Goričkem, kjer v zadnjem času ti trgovci najbolj obratujejo, zelo malo Nato naj vam poišče mesto, ki je zdravo. Če vam ponudi kakršno koli zaščito, se mu lepo zahvalite in ga pospre mite do vrat. Ne kupujte pa nikakor nobenega izdelka, ki naj bi izničil sevanje, ker ne obstaja
Sicer pa bo kmalu izšel nov Zakon o zdravilstvu, ki vas bo zaščitil pred takimi in podobnimi prevaranti. Pri sestavi tega zakona sodelujem tudi sam kot član odbora pri ministrstvu za zdravstvo.
Če pa obstaja še kakšno vprašanje, me lahko pokličete vsak delavnik med 19.30 in 20.30 po telefonu 02 539 17 37.
Tedaj je zaskrbljena mati dejala mački: »Pojdi in požri miš!« Mačka je skočila, da bi požrla miš. Miš jo je ucvrla, da bi oglodala vedro Vedro se je nastavilo, da bi pomolzlo kravo. Krava je zamukala, da bo popila vodo Voda je stekla, da bi pogasila ogenj.
Ogenj je švignil, da bi požgal gospodai^u brado. Gospodar je sklenil, da bo ubil psa. Pes je zarenčal na hijeno Hijena se je obliznila, da bo požrla oba poredna kadilca.
Poredna sin in oče sta takoj obljubila opustiti kadilsko razvado, hijenini kremplji pa poslej prežijo na vsak njun kadeči spodrsljaj.
Razveseljiv konec z mrkim nadaljevanjem. Poznavalci opozarjajo, da so hijene mrhovinarji, ki nimajo krempljev, ampak kopita. Grdo je sicer biti vsak dan rahlo obrcan, a za zdravje postane nevarno šele z leti. Zato črna zgodba zoper zadah v kratkovidnem svetu m vzgojno prepričljiva
Ko je skrbna mati to opazila, ji je od žalosti počilo srce, hijene pa so se pritajeno namuznile m se skozi gosti dim zlovešče zarežale.
Zares črna zgodba, vendar ni edina mogoča. Treba bi bilo le pokazati, da je že zdaj vznemirljivejše dihanje s polnimi pljuči zunaj zatohlega dimnega ozračja.
Janez Springer, mag. farm., spec.
oktober 2006	----------
Pen
44 VESTNIK
Nagradna križanka
HO RO SKOJ

KRAJ PRj CERNW
ZVITEK PREJE
LUKA PRI RUfK
PAŠNA RASTL^LA
TRGOVEC S CENENIM BLAGOM
OVČJI SAMEC
NOGOMETAŠ DOMŽAL (ERMW1
ANTIČNA LJUBLJANA
MITOLOŠKO BIVALIŠČE UMRLIH
HRANLJIVA SNOV V KROMPIRJU
ŠTEFAN HAJDINJAK
NDUSKt
VERSKI
krakSke
MERAM
ROBERT PALMER
ŽELJA PO JEDI
TINA TURNER
GORSKA ZDRAVILNA RASTLINA
OTROŠKA IGRAŠ
ITALIJANSKI PEVEC
JUUL avgust
Pripravlja: Agencija Hogod
Za mlade od 6. do 96. leta, ki priznavajo ljubezen
OVEN
(21.III.-2O.IV.)
TEHTNICA
(23. IX.-22. X.)
GRŠKI košarkar* SK1KLUB
PEN
RUTEMJ
NARAVNO RDEČE BARVILO
KITAJSKA UTEŽNA
PEN
PRETEP
GROŽNJO
UMAZAN OTROK
ŠPORTNI ČOLN
POSEVEK
JAPONSKI DROBIŽ
TKANINA ZA LOVSKE OBLEKE
OBESEK S ČAROBNO MOČJO
VALENTIN AREN

BABICA I LJUBKI MORSKA DEKLICA 2 RISANKE
RAZVOJNA STOPNJA
PEN
/ELM STRUPEN PAJEK
MESTO V NEVADI, ZDA PROZORNA SADRA
MESTO NA TAJVANU
PRIPEV
Imelo vas bo, da bi nekaj naredili po svoje Vseeno se poskušajte dogovoriti V čustvih bo nekaj težav, ki si jih boste razlagali po svoje Pravzaprav s čustvi skoparite, kar partnerju ni všeč, saj pričakuje več topline Neučakanost v začetku meseca lahko naredi problem Nekdo vas bo poskušal oblatiti pri nadrejenih, vendar boste ohranili dobro ime. Potrebna dodatna nega kože, las ali nohtov.
Obdobje, ko boste veliko delovali po instinktu in boste šele potem, ko boste zadevo izpeljali, razmišljali o njej. To ne pomeni, da ne boste ustvarjalni ali da ne bi delali dobro, saj vam stoji ob strani prepričljiv nastop. Na splošno se boste dobro počutili, v zraku bo visela domač nost. V ljubezni se bo nekaj ponovilo, neki dan, ko boste šli zvečer ven. pa bi znal prinesti spremembo. Pozitiven odnos okolja do vas se bo povečal
BIK
ŠKORPIJON
FRANCI NOVAK
usnc OBLJKA DODATNEGA IZOBRAŽEVANJA
POTEG Z NOŽEM
SLABO-KRVNEŽ
alkoholna PIJAČA
LETOVIŠČE PRI OPATIJI
OČKA
		VZDEVEK LADJARJA		
POMNILNIK
NATRIJ
VZORNIK
VRSTA
KRAJ PRI TREBNJEM
NCRVESO DRŽAVNK
VEZ, SPONA
VIJAČNO SPUŠČANJE LETALA
MEJNA REKA MED KOLUMBIJO
ANTIČNO RAČUNALO
NASTANEK IN RAZVOJ JAJČECA ETIOPSKI GOSPOD
PREPROST PLUG
NARODNI PARK V KENDI
ANGLEŠKO SVETLO PIVO
NEMŠKI SKLADATELJ , (CASPARS
IVAN
EVROPSKO
GORSTVO
VULKANSKA KAMNINA, _ UPA&T
POTRČ HRV. SPORT. FUNKCIONAR (ARTUR)
SOVJETSKI
(21. IV.-21. V.)
Za dobro opravljeno delo je potreben vložen trud Če menite, da bo šlo drugače, se motite. Začetek meseca bo dober, vse bo šlo po sreči. Ljudje vam bodo zaupali in celo pričakovali bodo vaš nasvet. To je zato, ker jih sprejemate takšne, kot so Neko odločitev boste sprejeli sami, kar ne bo všeč tistim, ki imajo nekaj poleg Zvezde pravijo, da bi bilo treba k zobozdravniku in na pregled krvi in urina.
(23. X.-21. XI.)
VRSTA APNENCA KRAVIC
,„TAH
KOLIČKA
STOTINA HEKTARA
ŽELEZARSKI KRAJ PRI CELJU
STREŽNIK
JUNAK NACETA SIMONČIČA
DOVEDNI)
SLIKARKA KOBILCA
OTIUJA (KRAJŠEI
ANA V DALMACIJI
Nagrade za izžrebane reševalce
1, nagrada: knjiga Lahko jem, mag. Branislava Belovič, 2. nagrada knjiga Boug žegnjaj, Branko Časar in 3.-7. nagrada je praktična.
Pravilne rešitve osenčenih polj napišite in pošljite na dopisnicah na uredništvo Vestnika, Ulica arhitekta Novaka 13,9000 Murska Sobota, do petka, 3. novembra 2006.
Rešitev: _____________________________________________________
Ime h priimek:
Naslov:	.	. _______________________________________________________
P^n
TIBETAN* SKO GOVEDO
Rešitev iz Vestnika it. 411 Vladimir Karoly, Boris Farkaš
1.	nagrada KNJIGA LAHKO JEM. mag. Branšla va Belovič: Jožica Bokša, Pavlovci 12, 2270 Ormož
2.	nagrada KNJIGA BOUG ŽEGNJAJ. Branko Časar: Etelka Milinkovič, Dobrovnik 111 9223 Dobrovnik
3.	-7. nagrada majica
Silvija Vodenik, Vrtna 22, 9250 G. R.
Alojz Rac, Radovci 17, 9264 Grad
Marijana Baša, Bodonci 22, 9265 Bodonci Stanko Gabor, Trnje 83. 9232 Črenšovci Karel Albert, Kidričevo naselje 7, 9252 Radenci
Pen le, kratko rečeno, Vestnikova mesečna priloga in ima tudi sicer zvezo z narHiuiim mesečnim ciklusom. Ustanov])en je bil, da bi3 v skladu z imenom in asociacijami. učinkoval kot časopisni pen (tnalo) in penetrantnež (prodlralec) ter bil poln fotografij, kakor se za tabloid spodobi.
DVOJČKA
(22. V.-21. VI.)
Pn delu z ljudmi, predvsem z otroki, vam bo šlo enkratno. Na sploh ugodno, če se ukvarjate z glasbo, plesom ali delom, ki zahteva kreativnost in ideje. Uspešno delo bo tudi finančno potrjeno. Obdobje do konca leta izkoristite za pomembnejše cilje Čeprav bo potekal težak boj, so možnosti velike Vleklo vas bona več koncev, zato pazite, da ne boste predolgo razmišljali, ko bo treba v akcijo
RAK
(22. VI.-22. VII.)
Pretiranega veselja do dela ne bo, ker vas motijo razmere in ozračje Morda bi si v začetku meseca vzeli kakšen prost dan Ne pozabite tudi na zapadle obveznosti. Končno bodo vaša častihlepnost, vztrajnost in delavnost na koncu
vseeno nekaj razrešili vam v prid. Novembra
utrjujte samozavest, priznajte nekaj napak, pri nekaterih dogodkih pa nekoliko zamižite. Za nekatere rake bo to odličen mesec
LEV
(23. VII.-22. Vlil.)
Če že menite, da morate z glavo skozi zid, potem lahko računate tudi na kakšno prasko Sicer naporen mesec, ko se bo treba spoprijeti s težavnejšimi nalogami in izzivi Vaša vročekrvnost in pohlepnost lahko zadeve samo še zapletejo. Površnost vam bo zagrenila življenje, saj hoste iskali neki predmet in tako izgubili dragoceni čas. V komunikacijah boste odlični, ravno tako se boste dobro znašli v nepred vidljivih situacijah.
DEVICA
(23. VIII.-22. IX.)
V zakonu lahko pride do renesanse in veliko lepega Tudi v službi lahko pričakujete dobre obete in spremembe na bolje Okrog desetega v mesecu bo treba v svojem delovnem okolju pokazati zobe. Pogumna odločnost bo ob vsem všeč še nekomu, uspeh na ta račun pa bo šel nekomu vnos V začetku meseca ne bodite pretirano kritični, do 18. v mesecu ne uvajajte novosti Nakup bo uspešen.
V navidez mirno službeno ozračje bo poseglo kar nekaj različnih interesov, ko boste morali najti sredino in kompromis. Morda boste v nekem trenutku zadevo zagledali v neki drugi luči. Če ne boste pretiravali, boste imeli v tem obdobju dobre možnosti. Zanimalo vas bo tisto, kar je skrito ali nedostopno Optimizma in življenjske energije ne bo manjkalo. Privlačni boste, prišli boste na svoj račun Torej vaš mesec
STRELEC
(22.XI.-21. XII.)
Mirno obdobje, zato si lahko vzamete čas in uredite nekatere stvari, ki ste jih že dalj časa odlagali Če vam kaj ne bo pogodu, lahko to mirne duše poveste. Sicer vas bo gnalo iskanje novih priložnosti, primernih vašemu talentu, kar je dobro. V začetku meseca lahko pričakujete dobro novico. Okrog desetega površnost in nato še nezbranost lahko naredita veliko škode Konec novembra rtov zagon'
KOZOROG
(22. XII.-20.1.)
V začetku obdobja bo prijateljstvo pokazalo svoj obraz, ljubezen svoje čare To je čas, ko se morate še posebej posvetiti svojemu partnerju V tem obdobju ne priporočamo tveganja in hitrih obratov, čeprav boste pogumni, energični in prodorni. Pogovori bodo pomembni za daljše obdobje. Vodilo za to obdobje: prilagodljivost je ključ do uspeha, upoštevajte opomin
VODNAR
(21.1.-19. II.)
Razgibano delovno vzdušje, ki ga boste obvla dali ali se vam bo zdelo rutinsko, zato se lahko zgodi, da boste naredili napako. Če se je doslej vse izteklo nekako po pričakovanjih, zdaj lahko pričakujete novembrske zaplete. Predvsem sredi novembra se lahko nadejate težjim trenutkom, ko boste tudi najbolj neodločni.
Spoznali boste osebo, ki vas bo očarala bolj z obnašanjem kot videzom.
RIBI
(20. II.-20. III.)
Tistemu, kar vas obremenjuje, ne morete pobegniti ali se izogniti Morda bo dobro, če se v tem obdobju držite bolj v ozadju, delovanje pa naj bo uravnoteženo Ker ste vitalni in energični, boste svoje prednosti z lahkoto uveljavljali Obzirni morate biti, pretiranih kompromisov pa ni treba sklepati. Mars vam bo pognal kri po žilah, pripadniki nasprotnega spola bodo brez orožja Dovzetni boste za prehlad in virusne bolezni
Izdaja ga Podjetje za informiranje.Odgovorni urednik matičnega časopisa je Janko Votek, uredniki Pena so Bojan Peček, Jože Hituper in Irma Benko. Oblikuje ga Endre Gonter, za fotografije skrbita Nataša Juhnov in Jure Zauneker, lektorira Nevenka Eniri- Računalniško ga oblikuje Robert J. Kovač. Za Pen ni posebne naročnine!
P^n
VESM45
Pin
------------oktober 2006
Družina mora znati oproščati
Ljubezen,
nntrnpžliivnst.
vztrajnost
V mesecu oktobru, mesecu preventive, je pripravilo Društvo za preprečevanje odvisnosti G. Radgona zanimivo predavanje Zvoneta Horvata Žnidaršiča na temo Vloga, odnos in preventiva staršev ter okolja do zasvojencev. S predavanjem so v društvu želeli opozoriti na vse večje težave mladih z zasvojenostjo in starše informirati o načinih vzgoje, ki prispevajo k večji nagnjenosti otrok do zasvojenosti
Popolna naj bi bila prožna družina s prožno vzgojo, v kateri se veliko pogovarjajo in starši otrokom povedo, da v njih verjamejo, da jim zaupajo in prisluhnejo težavam, ki jih pestijo.
Zvone Horvat Žnidaršič je poudaril, da je za uspešno vzgojo otrok potrebno ogromno ljubezni, potrpežljivosti in vztrajnosti staršev, saj bodo tako lažje zaznali, kaj se z otrokom dogaja, ter prebrodili morebitne krize in težke trenutke.
Priporočamo
United 93 - 26., 28. in 29. oktobra v kinu Park in Ljutomer. Reklama gre takole: »11. septembra 2001 so štiri letala napadla Ameriko. Tri so zadela cilj. To je zgodba o četrtem «
United 93 je drugačen kot dosedanji filmi o 11. septembru. Znanih igralcev skorajda ni Kvazi junak in žrtev so potniki na letalu, ki so se uprli teroristom, da le-ti ne bi trčili v zgradbo Pentagona v Wa-shingtonu. Film je tako realističen, da vas ne bo zamikalo na letalo še naslednjih pet let. Prvi del je dolgčas, kakor ga doživljajo vsi potniki na letališčih tega sveta, drugi del pa je šok, ki vas prebudi iz navidezne lagodnosti Prinesite potrpljenju m <’ as
Dež de ša - 30. oktobra v Domu kulture Veržej. Riki in njegova banda, ki shsijo na ime Kolektiv Apropos so končali projekt zgoščenka - strip - vidi-ispol Tuhai . bodo prvič predstavili v živo. Dežnike lahko pustite doma. Resda bo deževalo v dvorani, ampak ostali boste suhi. Gu arano-ed
Don’t Mess with Texas - 11. novembra v MIKK-u Murska Sobota. Če ste zamudili zadnje koncerte v MIKK-u, tega vsekakor ne morete. Gre za nadaljevanje Radio Free
Droge so stvar, ki se v zadnjih desetletjih tičejo vseh nas in imajo za uživalca in okolico ponavadi boleče posledice. Na vprašanje, zakaj ljudje posegamo po drogah, je skoraj nemogoče odgovoriti, najpogosteje pa je posledica poseganja po drogah način življenja in močno razlikovanje med posamezniki glede na to, kako reagiramo na stvari, ki se dogajajo v našem življenju
»Največkrat slišimo, kaj je zasvojenost na biološkem področju, kaj to naredi telesu,« pravi dr. Sanja Rozman, dr. med., v svojem prispevku Droga od obupa do upanja. »Če odštejemo ta neposredni učinek, ki ga ima uporaba, zloraba določenih substanc, obstaja še nekaj, kar je več. Poleg neposredne škode, ki jo naredi kemikalija, obstaja še škoda, ki ji lahko rečemo zasvojenost. To se zgodi v možganih po dolgotrajni uporabi. Spremeni se način prevajanja impulzov v možganih, ki posredujejo naše občutke, čutenje, ugodje, bolečino.«
Rozmanova pravi, da ima poleg fizične zasvojenost še psihološko, duhovno in socialno dimenzijo. Slednja je še posebej pomembna, saj sega v mikrookolje, ki se nanaša na družino. Družina je, tako Rozmanova, ljubezen »Ljubezen danes nima več pravega mesta. Z njo mislimo na romantično zaljubljenost, ki je takoj zopet povezana s seksom in tem, kako bi to
Isaac, ki so nam v starih prostorih s šokantno kratkimi in neverjetno hrupnimi nastopi odirali kožo m parali ušesa. Ampak bilo je prijetno. Ritmično ambientalru noise post rock je imel svojo melodijo in strukture. Ima jih tudi v novem bendu, ki je nastal na ruševinah starega, enega nuj boljših, kar jih je kdaj prišlo iz Zagreba. Dveh bobnarjev ni več, ampak Neven je še vedno šef. In ne pozabite, ko boste v US. Don’t mess with Texas
Perpetuum Jazzile - 18. novembra v Kulturnem domu Gornja Radgona. Priložnost, ki je Radgončani nikakor ne smejo zamuditi. Dvorana je za vse dovolj velika. Slovenski jazzovski zbor, ki nastopa po uglednih lokacijah, kot je Cankarjev dom, se bo ustavil tudi v Pomurju. Ko glas poeta ne i r • trument in instrument postane g!aa slriis utrip svežim ritmov in zlitje harmonij Perpetuum Jazzile. Štirideset članov bo zapelo gospel, swing, bossanovo, imp Link C" srni'katero od zvrsti pozabili, jo brez prestimka dHtijočI jazzovski stroj gotovo ne bo.
Tomo Koles
oureaojodiJd
‘konzumirali’. Ne mislimo pa na predanost, negovanje odnosov, skrb za drugega, navezanost, na to, da ti ljubljena oseba postane pomembna, da si se zaradi nje tudi pripravljen marsičemu odreči «
In to ljubezen, ta odnos do soljudi je po Žnidaršičevih besedah mogoče doseči tudi s pogovorom med starši in otroki. Zato je pomembno, da starši ves čas spodbujajo otrokovo samozavest, mu povedo, da ga imajo radi, da mu zaupajo m verjamejo vanj. Seveda pa morajo biti tudi mladostniki toliko pošteni, da tega zaupanja
Na svetu poznamo številne droge, s katerimi se ljudje omamljajo. Najbolj razširjeni sta mehki drogi alkohol in kajenje. Vse droge imajo stranske učinke in so za uživalca nevarne. Med trdimi drogami pa je najpopularnejša tabletka ecstasy, ki se pojavlja na množičnih plesnih zabavah.
Ecstasy je popularno ime za 3,4-metilendioksimetamfetamin (MDMA), pslhoaktivno snov iz skupine feneti-laminov. Po kemijski strukturi je podoben amfetaminom in meskalinu, zato
I
deluje kot poživilo s halucinogenim učinkom. Učinki ecstasyja so pri vsakem posamezniku različni. Odvisni so od osebnega razpoloženja, splošnega telesnega stanja in vplivov okolja. Učinek običajno nastopi med tridesetimi minutami in eno uro po zaužitju in popusti po šestih do osmih urah.
Deluje poživljajoče na osrednje živčevje in srce, kar uživalci občutijo kot naval energije.
Eden najprepoznavnejših učinkov ecstasyja je njegov vpliv na delovanje nadzornega mehanizma za tempera
ne izkoriščajo. Na ta način s svojim otrokom vzpostavljajo neki demokratičen odnos.
Kot pravi Žnidaršič, mora družina znati oproščati, mora biti pozorna na težave in znati poslušati. Recepta za idealno vzgojo ni, pač pa je vzgoja filozofija, ki jo je treba prilagajati vsakemu posamezniku. In nekaj, kar je pozitivno učinkovalo na nas in nas odvrnilo od drog, še ne pomeni, da bo odvrnilo vsakogar
Vanja Poljanec
turo. Telesna temperatura lahko naraste preko 41 stopinj Celzija. Posledica pregretja organizma je pospešeno potenje, ki lahko vodi v preveliko izgubo telesnih tekočin in soli (dehidracija).
Pri prevelikem odmerku zato najpogosteje pride do vročinske kapi. Jemanje ecstasyja pa povzroči še poškodbe jeter in odpoved delovanja ledvic, pride do krčenja čeljustnih mišic, razširjanja zenic, suhih ust, težav pri osredotočenju pogleda, mišičnih krčev, tahikardije in krčev v trebuha
Dolgotrajno jemanje in/ali jemanje prevelikih odmerkov povzroči spremembe v osebnostnem delovanja neprijetna čustvena doživetja, halucinacije, vidne in slušne motnje, paničnost in depresivnost ter celo bolezenska stanja, podobna shizofreniji.
Da se izognejo težavam in motnjam, ki nastopijo zaradi hipertermije in dehidracije, razgretim plesalcem svetujejo, da pravočasno poskrbijo za nadomestitev izgubljenih tekočin z osvežilnimi pijačami, nikakor pa ne z alkoholom.
oktober 2006
P£H
46 VESTNIK
Farrah
Fawcet
Ameriška igralka Farrah Fawcet (59), ki se je proslavila z vlogo v filmu in TV-seriji Charliejevi angelčki, bo pomoč svojih angelov varuhov zdaj vsekakor potrebovala. V začetku meseca so ji na kliniki našli hudo nevaren tumor, ki se hitro širi. Takoj so jo operirali, zdaj pa jo zdravijo s kemoterapijo. V naslednjih nekaj tednih bo jasno, koliko je zdravljenje uspešno.
•Vse življenje sem ohranjala vero v moč človeškega duha, ki lahko premaga vse težave Tudi zdaj sem prepričana, da bom močnejša od te zlobne bolezni,« je povedala igralka med zdravljenjem. Pravijo, da je bila vse življenje velik borec. Na začetku kariere je publiko osvojila predvsem s svojim videzom (lansirala je modo stopničasto prirezane pričeske), pozneje pa se je dokazala tudi kot dobra igralka. Z igranjem tenisa je ohranjala vitko linijo m m čudno, da je govorila, da se je treba za lepoto vsak dan dobro preznojiti. Njen poster, pozirala je v rdečih kopalkah, so prodali v ne-
Premagala bom hudobno bolezen
verjetnih 12 milijonih izvodili. V svoji karieri je bila trikrat nominirana za nagrado Emmy m petkrat za Zlati globus. Vseeno je dosegla svoj vrhunec v seriji Charliejevi angelčki skupaj z igralkama Jaclyn Smith in Kate Jackson.
Toliko kot ta serija je na njeno zasebno življenje vplivala zveza z igralcem irskega porekla Ryanom O
Nealom (65), čeprav z njim ni bila poročena. Z igralcem Leejem Majorsem je bila v zakonu devet let, a njena prava ljubezen je bil največji hollywoodski zapeljivec, junak uspešnice Love Story, Ryan. V sedemnajstih letih skupnega življenja sta doživela marsikaj. Zveza ]e bila burna, polna strasti m prepirov, pretepov pa tudi nežnosti. Redmon-
du, sinu iz te zveze, je 21 let. »Imela sva veliko lepih in slabih trenutkov, a bil sem prvi, kateremu je sporočila diagnozo. Ljubim jo, zadnjih 25 let jo ljubim, in ona to ve. Skrbel bom zanjo m ji pomagal, ko bo potrebno,« je povedal Ryan te dni, ko jo je negoval v svoji hiši v Malibuju. Zelo dobro razume stanje, v katerem se je znašla, saj je sam pred petimi leti, ko so mu povedali, da ima levkemijo, doživljal nekaj podobnega«
Farrah se dobro zaveda svoje bolezni in posledic, saj je bila v osemdesetih letih pri ameriškem društvu za boj proti raku predstavnica z tisk, njena starejša sestra Diane pa je umrla zaradi tumorja na pljučih. Vest o hudi bolezni jo je doletela ob drugih hudih izgubah ob dolgoletnem agentu J. Bernsteinu in mentorju Aaronu Spellingu ji je nedavno umrla še mati Polly. Kljub vsej nesreči, ki jo spremlja to leto, Farrah m izgubila vere v uspešen boj zoper nevarno bolezen: »Upam, da bom kmalu, še prej, preden bom povsem ozdravela, začela ponovno normalno živeti«
Farrah Fawcet: čeprav je zaradi zahtevne terapije izčrpana in oslabela, je polna optimizma.
Dekleti meseca
Sta BudimpeŠčanki, Eva m Mia. Temnolasa Eva je šofer-ka taksija, Mia pa prevajalka Obe sta zaposleni, če pa pride še kakšen dodaten forint od poziranja, tega nihče ne more vzeti za slabo. Mii na fantih niso všeč kavbojke, Evi pa mastni lasje. Ko čuti, da je zaljubljena, Eva ponava di pokliče mamo, Mia pa veliko poje. Fant s kabrioletom bi hitro osvojil Mio, Eva pa »pada« na pametne oči. No, zdaj se pa odločite!
---------------------1 | Kratko I
Barbra Streisand (64), ameriška igralka in pevka, ki se je pred kratkim podala na turnejo po ZDA, je bila neugodno presenečena, ko je publika med koncertom začela zapuščati dvorano. Poslušalci so odhajali, ker je kritizirala ameriškega predsednika Busha.
Yves Saint Laurent (70), francoski modni oblikovalec, sicer že štiri leta v »pokoju«, je nenadoma padel na pločniku
v Parizu. Mimoidoči so bili prepričani, da je doživel infarkt, vendar se je pozneje v bolnišnici izkazalo, da se le spotaknil in ob padcu izgubil zavest
Marco Materazzi (33), italijanski nogometaš, je napisal in izdal knjigo z naslovom: Kaj sem pravzaprav rekel Zidaneu Ko jo bomo prebrali, bomo lahko zvedeli, zakaj je na svetovnem nogometnem prvenstvu kapetan francoskega moštva tako silovito reagiral Dohodek od knjige je Materazzi namenil UNICEFu.
Varčna ali skopa
Med pregledom Severnoirskega kraljevskega regimenta je britanska kraljica Elizabeta II. morala sama nositi dežnik pred strumnimi vojaki. Po vojnih pravilih ji pri tem opravilu nihče ne sme pomagati Če bo šlo tako naprej, kot vse kaže, bo morala kraljica opravljati še mnoga druga nič kaj kraljevska dela V kraljevi družini nikakor ne morejo najti majordoma, to je višjega dvornega uslužbenca, ki vodi gospodinjstvo in nadzoruje sluzabništvo. V Buckinghamski palači so že dvakrat objavili razpis za to pomembno mesto, vendar prijav ni bilo. Delo je stresno in zahtevno, kraljica pa menda ponuja prenizko plačo.

p^n
oktober 2006
Rojstni dan na travniku
Nikoli srečnejša
*UTH IDS
Saj so vedeli, prej ali slej se je moralo zgoditi. Dvajsetletni sin kraljevskega para države Luksemburg se je poročil z dekletom Tessy Antony, ki mu je pred šestimi meseci rodila sina. Mali Gabriel tako ne bo več nezakonski otrok navadne meščanke in možnega prestolonaslednika. Mamica pa se bo odslej pisala Nassau. S poroko se je Gabrielov oče, princ Louis Luksemburški, avtomatično odrekel prestolu, za katerega kot tretjerojenec velikega vojvode Henrija tako ali tako ni imel veliko možnosti. Tessy Antony je bila leta 2004 šest mesecev na Kosovu kot članica luksemburških mirovnih sil, z možem pa se poznata že pel let Pred matičarjem sta se poročila v Luksemburgu, svojo zvezo pred bogom pa sta zapečatila v cerkvi mesteca Gildorf na severu države, kjer so takoj po porodu krstili malega Gabriela.
23-3 Mladi par s sinom Gabrielom, mladoporočenkinimi starši in dedom Jeanom
Sreče Tori Spelling (33), zvezde tv-serije Beverly Hills 90210, očitno me more skaliti niti dejstvo, da ji oče ob smrti ni zapustil niti dolarja, čeprav je bila prepričana, da bo kot edina hčerka deležna velikega bogastva. Tudi spor z materjo zaradi nasledstva je ne more spraviti iz tira Igralka je te dm potrdila, da je v tretjem mesecu nosečnosti, istočasno pa je izjavila, da je srečna kot še nikoli doslej. Maja tega leta
Pravijo, da se je petletna princesa Elisabeth, hčerka belgijskega prestolonaslednika Phillipea, obnašala resno kot odrasla, ko so pripravili 4. oktobra, ob prvem rojstnem dnevu bratca Emmanuela, družinsko fotografiranje za novinarje. Emmanuel je najmlajši otrok princa Phillipea m soproge Mathilde. Fotoreporterjem so se nastavili na travniku vrta kraljevske palače Laeken v Bruxelesu. Mama Mathilde je za to priložnost vsem trem otrokom nadela nekaj v opečni barvi Pravi, da ta barva še najbolj pristoji njihovi barvi las. Poznavalci pravijo, da v prestolonaslednikovi družini lahko pričakujejo še kakšnega otroka, saj je številčna družina pri njih nekako v navadi. Phillipeova sestra Astrid ima pet otrok, njegov mlajši brat pa se že ponaša s tremi.
se je poročila z igralcem Deanom McDermottom (39), ki je zaradi nje zapustil kanadsko igralko Mary Jo
Eustace, s katero ima osemletnega srna Jacka in enoletno posvojenko Lolo. Zdaj sta srečna zaljubljenca objavila veselo novico, za vse drugo na tem svetu pa jima (trenutno) ni mar.
Čeprav ima že 64 let, je Harrison Ford te dni dokazal, da je še vedno v izvrstni kondiciji in da se počuti kot mladenič. Na ulicah Santa Monice se je pojavil na novem rumenem motornem kolesu znamke Triumphu S hitro vožnjo in nevarnim prehitevanjem je kmalu vzbudil pozornost meščanov, ki so glasno ugotavljali, da takšno obnašanje ni primerno za človeka njegovih let. V bran so se mu postavili prijatelji in oboževalci, ki so njegovo dirjanje opravičevali s tem da se Harrison pripravlja na novo vlogo: prihodnje leto bo že četrtič odigral vlogo Indiana Jonesa. Morda pa ni samo nadaljevanje te pustolovske TV-serije, ki so jo začeli snemati davnega leta 1981, krivo za njegovo mladostniško izživljanje na motociklu. Spomnimo se Caliste Flockhart, njegove 23 let mlajše zaročenke, s katero se že štiri leta odpravljata pred oltar, pa do njega še nista prišla. Tudi njej mora ostareli gospod pokazati, da se še dobro drži.
Družina belgijskega prestolonaslednika: Emmanuel, Mathilde, Gabriel, Phillipea in Elisabeth
Adijo, kraljestvo
oktober 2006
P£H
Olga Lasbacher iz Iljaševec
„--------" VESTNIK
alci Praa se predstavlja^
Predniki naj bi bili plemiči iz Šlezije
Potomci rodu Lasbacher so imeli pred kratkim 14. srečanje v Borečih, ki mu pravijo Lasbachenjada. Ena od udeleženk in organizatork je bila tudi Olga Lasbacher iz Iljaševec. V pogovoru mi ji omenila, da imajo svoj grb, ki ima letnico 1628, na njem pa so naslikani potok, tri nbe, vinska trta in plemiške čelade. Ta grb je odkril eden od potomcev rodu Lasbacher v mariborski knjižnici in zasledil še podatek, da so ga prinesli s sabo trije bratje Lasbacher iz Šle-zije, ki so prišli v naše kraje pred 337 leti In Olga je vsekakor ponosna, da je potemtakem tudi ona plemiškega rodu. Pravi, da se ji sicer dobro godi, vendar še zdaleč ne tako kot plemkinjam. Ali pa9 Kdo bi vedel, kako je bilo v davni preteklosti!?
Pred kratkim smo imeli 14. Lasbacherijado in jaz sem s ponosom držala v roki (čepim spredaj druga z leve) grb naših plemiških prednikov.
Sta sestri, po rodu z Markovskega. Obe sta se v mladih letih podali služit kruh v Švico, kjer sta spoznali in se poročili z bratrancema. Obema je ime Milan. V Dolnjih Slavečih imata veliki novi hiši. Marija (na desni), ki je nekaj let starejša, se ukvarja s pridelovanjem buč. Pri čiščenju ji je z veseljem pomagala tudi Agata. Milana pa sta menda rajši počela kaj drugega.	----JOG
Pustili so jo v krošnji češnje___________________
»Odraščala sem v Ujašev-cih kot najmlajša med petimi sestrami in dvema bratoma. Imeli smo manjšo kmetijo, po smrti staršev pred osemnajstimi leti pa sem ostala sama pri hiši. Njive obdeluje eden od bratov, rejo živine pa sem opustila, saj se ob službi, zaposlena sem kot trgovka pri podjetju Vesna Ljutomer, ne bi mogla ukvarjati še s kmetovanjem. Spomnim se, da nisem rada pasla krav, ampak sem raje kidala gnoj. Med posebnimi dogodki iz mojega otroštva pa velja omeniti neko nedeljo, ko so starši odšli k maši, otroci pa smo zeleh zobati češnje. Ker sem bila jaz še premajhna, da bi splezala na drevo, me je brat Franc dal
na vzglavnik in me skupaj z njim posadil v krošnjo, kjer sem čez čas zaspala, zato so me pustih zgoraj. Ko sta se starša vrnila, sta spraševala, kje sem. Šele takrat so se spomruh name. No, vse se je srečno izteklo. Doma smo imeli tudi tri orehe in velikokrat smo pekli orehove potice. Naučili so me pripravljati še čokolado iz kakava, masla m mleka. V osnovni šoli, ki sem jo obiskovala v Križevcih pn Ljutomeru, pa sem se naučila -štrikati« in plesati ljudske plese.
»Ogrožala« je
Mariko Kardmar
Leta 1970 sem začela obiskovati 3-letno trgovsko šolo v Murski Soboti, ki sem jo uspešno končala in najprej dobila službo v Vesnini blagovnici v Ljutomeru. Tam
Leta 1974 sem se prvič povzpela na Triglav, kar dokazuje tudi tale posnetek pri Aljaževem stolpu. Jaz sem dekle na levi strani.
sem po potrebi delala še v drugih poslovalnicah. Eno leto so me poslali tudi za vodjo Vesninega bifeja v Veržeju. Od 1. januarja leta 1986 pa stalno delam v Mar-kertu Križevci kot prodajalka ali pri blagajni. S službo sem zadovoljna, v prostem času pa me zanima več stvari. Nekaj časa sem se navduševala za kegljanje. Na tekmovanju delavcev nekdanjega sozda ABC Pomurka je bila boljša od mene le Marika Kardmar, ki sem jo nekaj časa celo ogrožala, saj je kazalo, da bom morda podrla kakšen kegelj več. No, to je bolj za šalo kot zares. Igrala sem tudi rokomet in bila golmanka pri
Jaz in moj plesalec pri folklorni skupini Marjan Kotnik
Tu pa lahko od blizu vidite, kakšen je grb naše plemiške
rodbine.
nogometu Večkrat pa si grem ogledat konjske dirke. Sodelavci in prijatelji so me navdušili še za planinstvo. Leta 1974 sem se prvič pov
zpela na Triglav, odtlej pa sem bila na najvišjem slovenskem vrhu že desetkrat. Ko sem sama doma in mi je dolgčas, pa berem knjige ali izdelujem gobeline, pletem puloverje ah vezem prte.
Prijetna doživetja
Veliko pa mi pomeni folklorna dejavnost Leta 1971 sem začela plesati pri križe vski folklorni skupim, ki jo zadnja štiri leta tudi vodim. Trenutno nas pleše šest parov. Nastopamo na raznih prireditvah, največ v naši občini in okolici, pred dve
ma letoma pa smo gostovali tudi v Nemčiji, kamor nas je povabilo Slovensko kulturno društvo Zvon iz Aalena Z nami je potoval tudi župan
in za vse je bilo to enkratno doživetje. Sicer pa je to zame vedno nekaj prijetnega. Podobno velja za sodelovanje pn gasilskem društvu, saj sem rade volje zraven, čeprav nimamo ženske desetine. Za delo na kulturnem področju sem prejela že vse tri Maroltove značke O drugih priznanjih pa ne bi govorila, ker bi to morda zvenelo, da se želim hvaliti No, vseeno naj omenim še medaljo za 1. mesto, ki sem ga leta 1981 zasedla na tekmovanju v pikadu. In tudi pikado me še vedno veseli.«
V Marketu v Križevcih pri
Ljutomeru delam kot pro- ^*0	Jožef G.
dajalka ali pri blagajni. 4A*”	Bistriški