V Ljubljani v vtorek 30. junija (863.
.....VS&. \
Naprej velja za Ljubljano: za vse leto 6 gl. — kr. a. v. za pol leta 3 „ 20 „ n „ za čet. „ 1 „ 75 „ „ „
po pošti: za vse leto 7 gl. —-*kr. a. v. za pol leta 3 „ 60 „ „ „ za čet. „ 2 „ 5 „„ „
Rokopisi se ne vračujejo.
NAPREJ.
Oznanila. Za navadno dvestopno
vrsto se plačuje: 5 kr., ktera se enkrat, 8 » n v dvakrat, !0 „ „ v ^trikrat natisne, veče črke plačujejo po prostoru. Za vsak tisk mora biti kolek (štempelj) za 30 kr. Vredništvo je na starem trgu liisna št. 15.
Dopisi naj se blagovoljno frankirajo.
mt. 52.
Ta list izhaja vsak vtorek in petek.
Tečaj I«
O poljskem vprasanfi.
Odgovor g. dr. Fr. L. Biegra g. A. Hilferdingu.
Ker smo bili uže oznanili, kako Palacky misli o poljskem vprašanji, naj svojim bralcem podamo še to, kar je o tej stvari po „Narodnih listih" odgovoril dr. Fr. L. Rieger odprtemu pismu učenega Rusa A. Hilferdinga.
Spoštovano vredništvo!
Eden izmed prvih slavistov naše dobe, eden izmed naj-izvrstnejših naslednikov naših Dobrovskih in Safarikov ne le v slovanskem preiskavanji, ampak tudi v slovanskem mišljenji, g. A. Hilferding, čegar spisi o polabskih, bulgarskih Slovanih itd., čegar imenitna jezikoslovna, narodoslovna in zgodovinska dela o Slovanih sploh so uže večkrat med našimi učenjaki našla zasluženo pripoznatev, in čegar množni in ljubezni polni sestavki o našem češkem slovstvu in narodnosti so po ruskih časnikih pridobili našemu narodu veliko znanstvo in naklonstvo med največim rodom vsega slovan-stva — med ruskim rodom, razglasil je meni v ruskem časopisu „Denu" odprto pismo, ki obširnejše govori o nameri našega časopisa, o mišljenji našega ljudstva, kar se tiče zda-njega boja med Rusi in Poljaki. Ta list je tudi prešel ali cel ali vsaj po nekoliko v druge časopise, ter ni obudil majhne pozornosti. Ta list po vseh svojih besedah ni list kacega zasobnika zasobniku, ampak je kakor odprto vprašanje slovstvenega ljudstva med Rusi češkemu občinstvu in narodu, kteremu ga moram razglasiti, mislim da po svojej dolžnosti, posebno ker to g. Hilferding na ravnost zahteva. Nimam pravice, da bi o tej reči oznanjal glas in sodbo vsega našega naroda, tudi bi si celo ne upal razglašati „večine," dokler bi ne „zbral glasov po vsem narodu." Do zdaj se pri nas to prepirno vprašanje še ni po redu pretresovalo, tudi ni še prinesenih pravih dokazov, da bi se sklenila pravična razsodba — z večimi in korenitejšimi spisi, ki imajo misel in namen, dalje nego samo en dan ostati narodu v spominu. Do zdaj se ta prepir doganja kakor v sodnjej prednjej sobi, kjer mnogi, ki jim je za to reč mar, časi o tem, to se ve da precej glasno, govore, vsak po svojem, ali do zdaj se niso bili še pokazali narodni porotniki, da bi sklenili razsodbo; do zdaj tudi še ni bilo narejenega toliko pokoja, da bi se bili mogli poslušati vsi dokazi. Dalje mislim, ko bi soditi imel sam naš narod, kteri bi morda o tej stvari sodil pravičnejše in menj stransko od marsikterega druzega, da bi se tudi njegov raz-sodek ne zdel zadosti pfavičen ne tej ne unej stranki, da bi morda bil celo obema strankama enako neprijeten. Razun tega so misli preveč razpaljene, ker je še vedno boj, in dokler meni vsak, da ima vso pravico v rokah, ne bode hotel nikakoršne sodbe rad poslušati, ako bi mu vsega ne prisodila,
ne samo, kar je njegova pravica, ampak tudi, kar je njegova želja. Iz vsega tega sodim, da še do zdaj ni prišla doba, da bi končno razsodbo o tem prepiru sklenil naš narod in naše narodno občinstvo; vsaj jaz se ne čutim poklicanega k temu, in to prepuščam drugim, kteri so si te sreče v svesti, da z njihovimi usti vselej govori ves narod. Vendar moram pregovoriti nekaj malo besedi o tem, kako jaz, kar se mene tiče, vidim to reč, uže zato, da bi ohranil dolžno spoštovanje visoko čislanemu g. Hilferdingu iu drugim njegovim rojakom, kterim je morda kaj do moje sodbe o tej stvari.
(Dalje prih.)
Dopisi.
Iz Ljubljane 28. junija. —b—. Znano je, da so bili 21. dan t. m. popoldne Slovenci šli iz Kamnika v Mengš, kjer se je bil tudi med njimi prikazal čitalnični prvosednik in ljubljanski župan g. Ambrož. Nihče ni vedel, od kod je prišel, dokler ni sam povedal, da je v Mengši imel opravek z nekim kamnotolkom, in kadar se je s tem do dobrega zmenil, potem da se je tudi ozrl, kakor je skrbnemu prvosedniku spodobno, da bi videl, kaj dela čitalnica, izfrfolevši iz kletke ljubljanskega mesta. „Novice" so rekle, da se je bil prišel med Slovence samo oddehnit, kar jim tudi radi verujemo, če premislimo, da mu je bilo res treba novih moči, ker ga je čakal po noči dolg pot v Idrijo. G. župan se je precej izgovarjal, da se je upal med Slovence priti, opiraje svojo pri-čujočnost na modre besede poganskega pesnika Horacija: „omne tulit punetum, qui miscuit utile dulci." Kaj nam je prav za prav hotel povedati s temi besedami, tega ne vemo, ali to pa še vemo, da stari naš profesor nam je razlagal, da se morejo te besede tako-le prestaviti: kar je koristno, združi s tem, kar je prijetno, pa bodo vsi glasovi tvoji. Kdor je 25., 20. in 27. dan t. m. bral uradni list „Laibacher Ztg.," zvedel je, da so bili šli tisti, ki bi sami sebe radi imenovali stranko, v Idrijo 21. dan t. m., — tačas ko Slovenci v Kamnik. Tudi g. župan se je po noči peljal nalašč za njimi, kajti ne verujemo, da bi tam bil imel s kakim posebnim kamnotolkom kaj opraviti, kakor bi tudi ne mogli odgovoriti, kje in zakaj se mu je zdelo „utile," kje in zakaj „dulce," ali v Mengši ali v Idrii? Opravek s kamnosekom je časi res koristna, celo potrebna reč na zemlji, in oddehniti se, kadar se človek preveč zasopi, tudi ni le koristno, ampak še prijetno je; ali če premislimo druge okolnosti, potlej moramo soditi, da mu je „dulce" bilo v Idrii, ne v Mengši, kajti v Mengši je družbo od strani gledal, v Idrii pak je imel govor, celo g. Issleibu je napil; vsak pa dobro ve, daje človeku prijetnejše tačas, kadar na glas oznanja veselje, nego tačas, kadar molče in od strani
gleda, kako se drugi vesele. Po tej logiki se je torej g. županu zdelo, da je bilo „dulce," in morda tudi „utile" iti v Idrijo, v Mengš pa samo „utile," in tudi to še le potem, če ne pozabimo kainnotesa. Pa je tudi res bilo v Idrii tako veselje, kakor v tistej pesmi, v kterej so angeljci trobentali; kdor ne veruje meni, ta naj v roko vzame „Laibacher Zei-tung," in bral bode: „es \var ein formlicher triumphzug," in vendar se g. Issleib gotovo ni še domislil vsega, kar se more o tacih prilikah, če ne zgoditi, pa vsaj povedati. Ker solnce ne vidi vsak dan tacih čudežev, kakoršnega je 21. dan t. m. gledala Idrija, zato naj povemo, kaj se je nam zdelo posebno vredno, da se vnukom ohrani. V Issleibovej pesmi „festgruss an Idria" beremo:
das freie lied, das deutsche lied,
das frohlich tont in alle welt,
ein treu gemuth, ein warm gemiith,
das ist, >vas uns zusammenhalt;
das bringen wir zu euch lierauf,
es ist vom Laibachstrand das beste.
Torej nemška pesem vkup drži?*) Koga? Morda nas Slovence? Tega še nismo vedeli, in tudi ne verujemo, da-si nam pripoveduje sam Issleib; tudi nam je bilo do zdaj še čisto neznano, da bi Ljubljana v sebi ne imela nič boljšega, nego take nemške pesmi, kakoršne so Issleibove, kterih je pred nekaj leti res dal nekoliko na svitlo, vendar se nemški Gervini zarad njih niso razdvojili v dva sovražna taborja: hie Issleib, liie Gothe! Spomina vredno je dalje, da je ljubljanski župan g. Ambrož napil g. Issleibu, in da se temu še ni vredno zdelo, da bi se mu zahvalil, če smemo verjeti listu ,,Lai-bacher Ztg.," ki ga ureduje sam g. Issleib. Kdo bi mislil, da bi se ljubljanskemu županu moglo kaj tacega pripetiti? Tudi je dalje g. Keesbacher dobro in po resnici popisal to družbo: „wir z i e h e n schon ein paar jalire im lande h e r u m." Kaj pa je vaš namen? Ali res le samo petje? Kako pa je to, da vas Tržič in Idrija najbolj mikata? Zakaj pa v Kibnico ne greste? G. Ambrož je rekel v svojem govoru: ,,moja dolžnost je bila priti v vašo družbo .... Z dvema lepima pesmima ste opomnili, da ne bodemo več tekali drug poleg druzega, ampak da se zedinimo, in mislim, da k temu sem tudi jaz drobtinico pripomogel, ker sem denes k vam prišel , da bi se prepričal, da ste za seboj pustili une, ki so do zdaj le vštric hodili." — Kdo pa je g. Ambrožu naročil, naj ide v Idrijo po mir? Nam je to čisto neznano, in mislimo, če je on tudi res mestni župan in čitalnični prvosednik, da v tacih zadevah ne more tako samooblastno ravnati, in uklanjati se v našem imeni tistim, ki so mu uže prorokovali, da visi Da-mokljev meč nad glavo njegovega županstva. Mi nismo nikoli zdražbe niti iskali, niti delali, ampak vedno le branili se, kakor tudi zdaj. Naj se združijo naši pevci z unimi, potem ne bodemo kmalo tudi čitalnice več imeli, to vsi dobro vemo, — torej mir besedi. — G. Samassa mlajši pak je deklamoval g. Dežmanov slovenski „pozdrav Idričanom." G. Dežman slovenski govori o marsikakej priliki, samo tačas ne, kadar bi se s tem zares pokazal Slovenca, posebno pa v deželnem zboru ne, to smo uže davno vedeli, ali še le zdaj se je pokazalo, da še celo piše slovenski, dasitudi mu je pero začelo jako pešati. G. Samassa je pa zato slovenski govoril, ker je premislil, da po slovenskih cerkvah na kranjskej zemlji pojo njegovi zvonovi, zato je pa krepko napil g. Dežmanu, ki se za prave koristi kranjske zemlje zmirom poganja, torej tudi tačas, ko ga je bil zavrnil knez-vladika g. Vidmar. Celo slovenska pesem „Naprej" se je travestirala, kar se še g. Issleibu čudno zdi, ker piše o tem: „sogar das „Naprej" kam zum vortrag." Krono je pa
*) Naj mi bralci blagovoljno oproste ta germanizem!	Pis.
veselici na glavo postavil doktorski klobuček, ki so ga o tej priliki dali g. Hochtelnu, za čegar doktorat še ni nič vedel svet, predno ga ni oznanil časnik „Laibacher Ztg."
Eno tiskarno tožbo uže imamo, druga se nam tudi obeta, kakor govori vsa Ljubljana, zato bi si mi nikakor ne bili upali tako demonstrovati, kakor uradni ljubljanski list zoper Slovence s širokoustnim popisom iderske veselice, ki dobro vemo, kaj se je za njo skrivalo.
Iz Trsta. 26. junija. —z—. Iz Primorskega vam nimam zdaj nič posebnega pisati, le to naj opomnim, da je tržaško vladarstvo okrajnim uradom ukazalo, naj Slovencem razpošiljajo samo slovenske pozivne liste. Ta ukaz pak se je razglasil, kakor sem čul, ker se je bilo pritožilo več županov, torej bi dobro bilo, da se župani večkrat in pogostoina potegnejo za ravnopravnost.
Važnejše dogodbe.
Ljubljana. V nedeljo 5. dan julija meseca ob osmih zvečer bode v čitalnici slovesna „beseda" na slavo dr. Janezu Bleivveisu in 201etnamu tečaju njegovih „Novic." Po „ besedi" bode veselica na vrtu, ki ga v ta namen z veseljem odpre g. Sovan. Pri „besedi" se slovesno poda slovenskemu boritelju dr. Bleivveisu srebrna pisalna priprava se zlatim peresom. Vabimo torej, naj pridejo vsi udje ljubljanske čitalnice, in tudi tisti, ki so se vdeležili te pripoznatve. Pri „besedi" bode na vrsii: 1) Pokloni se spominek;
2)	beseda Slovenije deklamacija, zložil A. Praprotnik;
3)	pozdrav dr. JanezuBleiweisu, besede I. P—ve, napev Miroslava Vilharja; 4) „Kde v I as t je m a?" kde domov muj?" Skroupova; Pri vodici, besede dr. Lovra Tomana, napev Luznarjev; 5) Dr. Janez Bleiweis in slovenstvo, spisal Fr. Levstik; 6) Pobratimija besede Simona Jenka, napev Davorina Jenka; 7) Samospev Skrou-pov; 8) Slavska domovina, zložil Kukuljevič.
— Nj. ekselencija vitez pl. Benedek je bil prišel 24. dan t. m. zvečer v Ljubljano, in pregledoval vse v Ljubljani in okrog Ljubljane bivajoče vojake od 26. do 27. dne po noči je zopet odšel.
—> Sem ter tje pripovedujejo, da je v Idrii pokazalo več gospodov, da znajo dobro kozlece prevračati, in da se zato osnuje v Ljubljani telovadno društvo (turnverein). — Govori se, da je dosti izmišljenega v tem, kar piše „Laibacher Ztg." o slovesnosti v Idrii. Tako se na pr. pripoveduje, da so celo kmetje vpili: „živio", ko so videli, da gre v Idrijo nemška procesija, ljudje pa, ki so tudi videli in slišali vse to, pravijo, da je nekje na pragu stala stara baba, kterej so za vpili „živio!" ona pa da jim je odgovorila: i lejte-si, živijo, zakaj si jo pa vzel! S takimi odgovori se „Laibacher Ztg." res lehko mogočno ponaša.
Dunaj. V tretjej seji gosposke zbornice je bilo 6 gg.: nadvojvod, pri ministerskej mizi pa gg.: Schmerling, Rech-berg, Mecsery, Lasser, Hein, Plener; levica je bila skoraj prazna, izmed cerkvenih glavarjev je sedel sam kardinal Rauscher, poleg grofa Antona Auersberga(A. Griina) je bil baron Prokesch. Grof Leon Thun je svetoval, naj se prenaredi 4. oddelek tistega pisma, ki je namenjeno za odgovor prestol-nemu govoru. Ta oddelek pravi: z lepim upanjem pozdravljamo, ker se nam zdi, da je k temu pomena vreden korak, po cesarskem ukazu, danem 21. aprila t. 1., sklicovani erdelj-ski zbor, ker s tem se je zdaj odprla pot vsem deželam pod avstrijskim žezlom, da se vdeležijo posvetovanja o splošnih
zadevali; grof Leon Thun je pa svetoval, naj se popravi takole: z lepim upanjem prav za to pozdravljamo po cesarskem ukazu, danem 21. aprila 1.1., sklicovani deželni zbor erdeljske velike kneževine, po kterem se zdaj poda tudi tej deželi, kterej samej do zdaj še ni bil odprt pot do posvetovanja o splošnih zadeval), prilika, da pripomore k blagonosnemu razvoju avstrijske celotne ustave. Nasvet je bil podpiran, vendar ni obveljal. Zoper njega sta govorila: baron pl. Lichtenfels in grof Anton Auersberg.
— V 4. seji poslanske zbornice je prvosedoval dr. pl. Hasner, pri ministerskej mizi so bili gg.: Schmerling, Rech-berg, Lasser, Wickenburg, Mecsery, Plener in Hein. Državno ministerstvo oznani, da so se odpovedali poslanstva Čehi gg.: Tomek, Griinwald in Zak, in potem se je bral protest poslanca Riegra in 10 njegovih tovaršev, ki pravijo, da ne morejo pritegniti, naj bi se njihovemu deželnemu zboru vzela pravica, po kterej so smeli „davke privoliti," in da torej ne morejo odobriti sklepov ožega državnega zbora, čegar posvetovanja se ne mislijo vdeleževati, dokler ne dobe zagotovila, da državni zbor ne bode stopsj čez svojo oblast. Prvosednik je opomnil, da se bodo v pismenem odgovoru grajale tega protesta besede, ki pravijo, da je zbornica „samo-oblastno prestopila svoje meje." Vprašal je potem, ali se zdi zbornici, da so ti poslanci imeli pravico, doma ostati, in če se jim zdi, da ne, potem jih po §. 4 opravilnega reda opomni, naj v 14 dnevih pridejo na Dunaj, ker je uže 8 dni, kar so njihovi stoli prazni. Predno je bilo glasovanje, prosi dr. Zy-blikievič, naj bi Poljaci ne glasovali, in za češko-moravske poslance je enako prosil dr. Pražak. Prvosednik jim reče, naj vsi ti gredo v zadnje klopi na desnici. Na svojem mestu ostanejo češka poslanca dr. Cupr in dr. Krasa, pa Ljubiša; potem je sklenila večina soglasno, da češki poslanci ne delajo prav, da jih ni. Torej pride na vrsto §. 4 oprav. reda. Tudi dr. Toman ni glasoval. V odbor za posvetovanje, kako bi se dalo iz-krajšati parlamentarno delo, izvolijo še grofa Evgena Kinskega. Zdaj pride na vrsto pismeni odgovor stolnemu govoru; poročevalec je bil posl. Giskra. O tem so tudi govorili gg. poslanci: Tschabuschnigg, Berger, Kuranda, pl. Groholski, Wenzyk in Pražak. Posl. Tschabuschnigg želi Poljakom toliko svobode, kolikor je mogoče, dajo dobodo, in da Avstrija sme vojno začeti samo tačas, kadar bi v nevarnosti bila njena moč in celota. Dr. Berger je govoril o nemškem, poljskem in ogerskem vprašarji. O nemškem vprašanji je v misel vzel besede Nj. veličanstva poslancem pravosodnjega zbora: „jaz sem sicer najprvo Avstrijan, ali poleg tega odločno nemšk, ter želim iskrene pridružbe k nemškej deželi," in priporočal je, naj si vlada Nj. veličanstva vedno ostane v svesti, da je Avstrija tudi nemška država, in da si mora varovati nemškega poklica; geslo mora biti: nemške dežele ne brez Avstrije, pa tudi ne brez Pruske. O poljskem vprašanji govoreč, hvali poljsko junaštvo in nekdanjo pomoč Avstrii, imenuje Ruse tatarske kane(!), ki obhajajo rabeljske praznike v Vilni, Diinaburgu, Lublinu in Varšavi, in pravi Cehom „vitezi žalostne podobe," ker nete v državni zbor, in so vneti za rusko carstvo, za deželo polno krvi in gnjusobe. O poljskem vprašanji se mora delati po „pravici," in sicer dosledno, krepko in hitro, da ga moskovska zvijačnost in Bismark ne zasukneta kako drugače. Ob ogerskem vprašanji govori, da Avstrija še ni v zbornici, dokler bode 85 sedežev oger-skih poslancev praznih, in svetuje, naj bi se vlada poskušala sprijazniti z Ogri in sicer s poravnavo (transaction). Kuranda je govoril samo o poljskem vprašanji rekoč, da Avstrija nima večega sovražnika, nego je in tudi mora ostati Ruska, dokler se bode držala oporoke (testamenta) Petra Vč-
licega, in dokler bode hotela Turke pregnati iz Evrope (sic), in sama sesti na carigrajski prestol; da ima Avstrija z Rusko 135 milj neobranjene meje, in da je treba za Poljake potegniti se, ker se najbolj vpirajo panslavizmu, ki v imenu združenega slovanstva oznanja moskovsko gospodovanje, ter pristavlja, da bi v pismenem odgovoru imeli stati besedi „avstrijska celota." Posl. pl. Groholski se je tudi oglasil za Poljake, in rekel, da poljsko vprašanje more razrešiti samo čista osvoboditev in samostojnost poljskega naroda, in popisoval je panslavizem, ki zdaj še ni nevaren, ker Slovani vidijo, kako se pod Rusi godi Poljakom, toda, ko bi Poljaci obnemogli, potem bi se še le porodil pravi oboroženi panslavizem, ki bi raztegnil roke do adrijanskega morja in do dunajskih vrat. Se dr. Wenzyk je govoril za Poljake, dr. Pražak je pa djal, da državni zbor ne bode celoten tudi potem ne, ko bivanj prišli erdeljski poslanci, in ustavil se je besedam o panslavizmu rekoč, da imajo avstrijski Slovani pravico imeti sočutje s tistimi Slovani, ki ne žive v Avstrii, kakor imajo drugi narodje pravico, da jim je mar za tiste svoje rojake, ki niso v Avstrii, in daje panslavizem zdaj izmišljena reč, ki bi utegnila nevarna biti še le potem, ko bi avstrijski Slovanje obupali, da Avstrija ne izpolni svojega poklica, ki ga ima, da varuje raznih narodnosti. — Noben poslanec se tedaj ni vzdignil zoper pismeni odgovor; oglasiti se je hotel še dr. Toman, pa se ni, ker je uže Pražak vse povedal, kar je bilo o panslavizmu njemu na misli.
—	V 5. seji poslanske zbornice je bil še zmirom na vrsti pismeni odgovor. Občnega razgovora ni bilo več, ampak posebni razgovor se je pričel. Dr. Giskra je rekel, „da v zbornici letos ni bilo cepčevskega ropota (?), kakor lani — pa saj se ve, da je mlatil le prazno slamo;" nato ga je zavrnil prvosednik, naj prizanaša tistim, ki jih ni v zboru (Cehom). Glasili so se potem poslanci gg.: dr. Miihlfeld, dr. Berger, dr. Pražak, dr. Schindler, minister grof Rechberg, baron Pratobevera, dr. Herbst, pl. Groholski, pl. Mogielnicki, Winterstein, dr. Brinz, dr. Toman in dr. Rechbauer. Dr. Hrbst je svetoval, naj se v pismeni odgovor za besedama „cesarska vlada" pristavi: „nepremenljivo trdno držeč se celote vsega cesarstva," kar mu je tudi potrdilo glasovanje, in dr. Toman se je vprl tistim govornikom, ki Avstrijo imenujejo nemško državo, in dajo nemškemu vprašanju največo važnost, ker po njegovej misli je treba najprvo biti Avstrijan, in potem še le Nemec, Slovan itd. Tudi se je ustavljal besedam o panslavizmu, ker avstrijski Slovanje bi se med seboj le slovstveno radi približali, in zahtevajo, da bi se jim pripoznale in spoštovale njihove pravice, in povedal je, da je tudi on panslavist, kar se tega tiče, ker tak panslavizem ne škoduje Avstrii, kajti nima nikakoršnega političnega namena, in se ne razteza Čez avstrijske meje; djal je dalje, da se vpreti mora tudi tistim govornikom, ki so trdili, da vsi Av-strijanje po Nemškej hrepene, ker nenemški prebivalci ljubijo Avstrijo, pa zahtevajo svoje pravice, in če je bilo rečeno, da diplom in ustava nista ovrgla pisma nemške zveze, mora on opomniti, da tudi še zdaj velja avstrijski starostavni in pragmatični zakon; da ves pismeni odgovor še v misel ni vzel ravnopravnosti avstrijanskih narodov, pa da on (Toman) zarad tega vendar nič ne nasvetuje, ker vč, da bi ostal v manjšini. — Razun Herbstovega popravka je ostal ves pismeni odgovor tako, kakor ga je bil naredil odbor.
—	„Presse" govori, da Nj. veličanstvo naš cesar ne pojde v Karlove Vare.
—	Poštnim uradnikom se plače poboljšajo, da bodo po sedaj po 500 gld. na leto dobivali tisti, ki bodo imeli najmenj plačila, v tem je pa tudi priboljšek za stanovanje; kteri so

— »io
imeli do zdaj po 420 in 450 gld., dobe po sedaj po 500 gld., kteri so pa dobivali po 525 gld., imeli bodo po 600 gld., in tistim, ki dobivajo nad 600 gld., bode plača zvikšana po nji-hovej zaslugi, in to bode vpeljano še pred 1. dnevom novembra t. 1.
•— 25. dan t. m. je razpuščen 8. vojskni oddelek; med laško vojsko torej spada samo še tretji, peti in sedmi oddelek in založne čete iz brigade nadvojvode Henrika in iz Nosti-čeve brigade.
Trojedina kraljevina. Kardinal in veliki zagrebški vla-dika je na večni spomin in na slavo tisočletnega praznika sv. Cirila in Metoda ukazal, da se bode vsako leto 5. dan julija meseca sv. maša brala v slovenskem jeziku po vseh hrvaških in slavonskih vladikovinah, kakor je po Dalmacii navada. Pisane prošnje so podane tudi pečujskej in zaladskej vladikovini, da bi se to vpeljalo tudi po čisto slovanskih o-krajih pečujske vladikovine in po Medmurji, koder žive sami Slovani.
Dalmatinska. Gosp. V. Duplančič, dalmatinski deželni poslanec in vrednik časopisa „Voce dalmatica," ki ne izhaja več, ima tiskarno tožbo, da je razžalil Nj. veličanstvo, da je kalil javni mir, in odobraval nezakonito dejanje.
Češka. Tudi Bismark je uže v Karlovih Varih, kamor pričakujejo celo velicega kneza Konstantina s presvitlo gospo.
—	27. dan t. m. so prinesli vsi češki listi v češkem, in „Politik" v nemškem jeziku protest čeških poslancev, ki niso prišli v državni zbor.
Galicija. 16. dan t. m. so pri Seniavi prijeli 11 učencev tretjega normalnega razreda iz Jaroslava; hoteli so iti Poljakom na pomoč; 5 jih je bilo starih po 11 let, najstarejši pa samo 14 let.
Ogerska. Po 1317 štirjaških miljah najrodovitejših in bogatejših krajev ogerske zemlje je suša, in sicer po 108 štirjaških aradske županije, po 200 biharske, po 65 bekeške, po 29 čanadske, po 62 čongradske, po 17 hajduške zemlje, po 120 heveške in vnenje solnoške, po 85 v Jazygii in Kumanii, po 108 krašeske, po 115 sabolčke, po 106 satmarske, po 116 temeške, po 132 štirjaških miljah torontalske županije. Zupan čongradskega mesta je te dni sklical nenavaden veliki zbor, v kterem se je sklenilo, da je zarad sedanje stiske treba prositi vlade, naj da 30.000 gld., in tudi naj bi se prizanesljivo pobirali davki.
Erdeljska. Volitve za deželen zbor so se pričele 26. dan t. m.; vendar se deželni zbor snide še le 15. dan julija, ne 1. dan, kakor je bilo odločeno iz početka.
Ruska. Tudi po Odesi je neki uže velik nepokoj. Žugajoča pisma in nabiti razglasi tudi v tem mestu podpiha-vajo vpor. Uže več hiš, v kterih so prebivali viši uradniki ruske vlade, pišejo da je požganih.
—	Veliki vladika Felinski je 16. dan t. m. prišel v Petrograd in ž njim žandarmski polkovnik Sersyputovski.
—	Beremo, da so v Petrogradu in tudi na Dunaji te misli, naj bi se o poljskih zadevah med seboj osobno dogovorila Napoleon in car Aleksander, in da se tega tudi Napoleon ne brani, posebno pa franeozka cesarica ne.
—	Pravijo, da je veliki knez Konstantin svoje otroke poslal skrivaj v Petrograd, ker se je nadjati, da bi Varšavo kmalo utegnilo kaj hudega zadeti.
—	Po gubernijah: Vilna, Kovno, Grodno, Minsk, Mo-hilev in Vitepsk je ukazal vojskovod Muraviev, naj se osnuje v vsacem okrožji ostra, vojnopolieijska gosposka, ki sme postavljati vojne stotnike, pod kterimi bodo prav čisto
vsi ljudje po mestih in po kmetih; ukazal je, naj se narede knjige, v ktere se ima zapisati, kakosen posel ima kteri človek, in koliko mu je upati; naj se napravi črna vojska, da zatare vsak začetek vpora; naj se pobere orožje vsem ljudem, če imajo tudi orožne liste, samo kmetom ne, ako niso sumni. Ta ukaz tudi zadeva duhovne. Posestvo se vzame vsacemu, kdor bode vporu pomagal, kakor koli bodi.
—	Pišejo, ako se Ruska ne prime tega, kar so jej svetovale zapadne države, da je Napoleon z Lordom Palmersto-nom sklenil vojno.
Poljska. Narodna vlada je na svitlo dala razglas, v kterem rusko vlado svari, naj v Varšavi ne obudi vpora.
—	Zajkovski je pri Maniovu Jordan pa pri Gliniku s četo 400 vojakov prekoračil Vislo; toda potem so bile te čete razkropljene, sam Jordan pa ranjen, nekteri pravijo, da celo ubit.
—	Poljski skrivni odbor je v Varšavi razglasil mnogo ukazov: naj meščanje ostanejo mirni, pridi si, kar koli bodi; naj uradnika državne blagajnice, Stanislav Janovski in Stanislav Hebda glavnej blagajnici vzetih 24,012.992 poljskih gld. dasta narodnej vladi. Vsak polkovnik, viši poročnik in je-zernik naj dobiva po 4 poljske gld. (1 gld. a. vr.) plače, stotnik do poročnika po 2 poljska gld., niži časniki po 20 grošev in vojaki po 10 grošev na dan.
—	Na Litovskem v Mohilevu so 18. dan t. m. ustrelili dva Maceviča in dva vporna vojskovoda Aneypo in Korzaka. V Kijevu so obesili Zielinskega, v Siedelcu 15. dan t. m. Carneckega in Milaviča, v Petrikavu 20. dan. t. m. Bokieviča.
—	22. dan t. m. je bila krvava bitva na Bugu.
Franeozka. Cisto novo ministerstvo je izvoljeno:
Billault je namestu Valevskega za državnega, Baroche za pravosodnega, Boudet, dozdaj prvosednik državnega svetovalstva, za ministra notranjih opravkov, Duruy, dozdaj glavni oglednik poduku, za ministra poduku, Behier, nekdanji državni svetovalec, za ministra javnih d61, Rouher za prvosednika državnega svetovalstva, Morny za prvosednika zakonodajnega zbora.
Angleška. „Times" govore, da se je bati vojne, ako se Ruska ne uda temu, kar od nje zahtevajo zapadne države.
Italija. Garibaldi misli iti kmalo na Francozko.
Amerika. Vojskovod Lee je s 100.000 vojaki planil v severne države, in osvojil Winchester, Perryville, Martins-berg, Hagerstown in Champersburg. Vsa Hookerjeva vojska se je vzdignila od Rappahannoka, da bi prestregla Lee-ja. Bitve se je kmalo nadjati. Linkoln je nabral 120.000 vojakov.
Dunaj 27. junija. — Nadavek (agio) srebru 10.00.
36]
Oznanilo.
• |4
Kdor hoče v svojej hiši zatreti podgane, miši, stenice in žoharje ali šurke Cferile), naj pri meni kupi tiste povsod dobro znane stru-penine, ktero napravlja g. Riesz Guttmann na Ogerskem.
Janez Tauzher,
trgovec na velicem trgu v Ljubljani, „pri plavej krogli."