štev. 2. v Maribora 15. janvarja 1877. Tečaj VI.
Izhaja
1. in 15. dne
vsakega meseca.
Rokopisi
ne vračajo se.
Stoji na leto:
redoma po 4, forinte,
izjemoma po 3 forinte.
ČASOPIS ZABAVI I  PODUKU.
Pregled. Poezija: Tvoje tnoJ<re oči. — Med in pelin — Kopriva. — Daktilus. — O heksametru. — Človeški jezik in njega razvitek. — Primož Trubar. — Književnost in umetnost. —
Tvoje mokre oči.
p. D. - Pajkova.
Spomin. Id vedno z manoj v srcu hodi, Spomin, ki časa moč ga ne vmori,
Za kojega livaležna sem osodi, Spomin na tvoje mokre je oči!
Prijaznost tvojo vže sem pozabila, In pozabila, kaj si bil mi ti ;
V življenju spremlja pa kot zvezda mila Spomin na tvoje mokre me oči!
Prepolna možu duša mora biti, Predno v oko mu solza priblesti:
Postale za-me, nij o tem dvomiti, Oj enkrat, mokre tvoje so oči!
Pri tem pogledu kaj da sem prestala. Srce ponavljati več ne želi ;
Ne brani pa, da v njem jaz negovala Spomin na tvoje mokre bom oči!
- 18 -
Med in pelin.
Izvirna povest.   Spisal Anton Koder. (Daljo.)
III.
Drugo jutro je stalo - solnce uže za moža visoko, ko se predrami Sova, potegne kaka dva pota z dlanjo po kuštravi zaspani glavi, kakor bi si hotel izbrisati nekaj iz mislij, ali pa še bolj utrditi v nje ; poslednjega ne vemo natančno.
Povedati moramo tudi, da mu je je bilo v prvem trenotku žal, hudo žal ne zaradi prijetne sinočne zabave in zapeljive podobe, ki se mu je vzbudila tako nenadno, tega ne ; temveč le denarjev, lepih denarjev se mu je zdela škoda, katere je zapil v tako obilem številu, da ne pomni, če se mu je primerilo uže kedaj kaj enacega. V resnici, neprijetno je, da se je zmanjšala kopica v shrambi za nekaj to-varšev; kaj vabljivo bi se mu bila smejala sicer, porabil bi jo bil postavim za kaj koristnejšega, priložil bi bil k novi suknji, katero si je naročil, ali še lepše bi bilo, ko bi bil kupil kak spominek, kak šopek ali kaj enacega v mestu za svojo izvoljeno.
A kaj hoče? Veselja tudi potrebuje v časih. Praznovati se mora vredno najslavnejši dan njegovega življenja, doba, v katerej je storjen prvi korak iz puščobnega samotarstva v cvetoči z rožicami obsejani zaljubljeni stan. Tako imenitnih osebnih potreb tudi ne pozna. Vsaj ima svetlo novo pokrivalo, nove črne hlače; še suknje je treba in ta pride tudi polagoma, pa je nov od glave do nog, zmožen, praznovati veselo svatovščino, naj si bode kadar in kjer hoče.
Tacih mislij poln vstane isto jutro Sova in se prepriča najprvo pred ogle-
dalom, ali ni njegovo, sicei- prijazno gladko lice kaj na škodi, zaradi si-noL-nega čuvanja, ali mu ni zapisano pod očmi in sam ne ve kje še, da je pil obilo vina in se vlegel stoprv v pozno noč. Kakor je bilo videti, zadovoljen je bil sam s seboj. Lice mu ni bilo na škodi, le štrleče brke so mu delale mnogo preglavice in pleša vrh glave se mu je dozdevala od dne do dne veča. A vse to se bode poravnalo , in kar se ne da, zakrije njegova častna služba. Dekle, za katero gori njegovo srce, ne more ga zavreči, no razveselilo se ga bode in objelo ga z obema rokama, ko zve njegove poštene namere in misli.
Le nekaj ga teži. Nerodno mu je kar naravnost postopiti tja v župnijo zaradi ženitve. To je težko in skoraj nespodobno. Poiskati se mora kaka priložnost — in če je ni, narediti si jo mora sam, izmisliti si jo, pa je. Seveda zakrije z umetnimi besedami svoje prave namere, in polagoma pride vse. vsaj ve govoriti celo v cesarskih kancelijah z gospodom komisarjem, ki je pretkan in učen, kakor sam minister, in njegova beseda velja ondi, kakor pismo ali gotov denar. Tudi tukaj bode veljala, prepričala, očarala, izpolnila dolgo gojene želje in jih bode. —
Ta dan se je dozdeval Sovi izmed najlepših njegovega precej dolzega življenja. Soince je stalo tako jasno na nebu, ko stopi na prosto, ptički so žvrgoleli in ves svet je bil nekako spremenjen, vsaj v njegovih očeh. Spoznal je stoprv v tem trenotku, da je življenje vendar-le veselo, prijetno.
-lo-
da užije človek lehko mnogo radosti v njem, posebno če najde lepo, zvesto tovaršieo v šumečih krilili in zaljubljenega pogleda, ki se tako nekako sladko naslanja na možkega, kar je videl čestokrat v glavnem mestu. Da! ženska je pravi angelj, pravi dar božji možkemu, to je gotovo, seveda le gosposka, imenitna in povrh pe-tična, drugačna ne, druge ne mara.
Utopljen v take misli koraka ono jutro Sova s prekrižanimi rokami na hrbtu skozi vas in nove podobe, zapeljive prikazni sinočnega večera mu pridejo zopet v spomin.
Da, kaj bi dal, koliko bi plačal, ko bi se mu posrečila priložnost, in sicer še danes, 'baš danes, da bi govoril z lepo deklico v župniji, da bi položil modro besedo na modro mesto in bi ga ona hotela razumeti in usli-šati. V tem slučaju napne vse žile svojega, sicer vedno bistrega duha, pretuhta vse pravice in časti, ki so združene z njegovim častnim stanom, ko bi se ne našlo kje kaj primernega, da bi lehko vstopil v župnijo in se ve da, videzno vprašal po čestitem gosp. župniku. Pri tem bi se pa prepričal o svojej krasotici in, če ga ne goljufa vesvoljni svet, o svojej lepej bodočnosti.
V tem trenotku mu šine. kakor svetla luč, lepa prav lepa in sladka misel v novo obrito in počesano glavo ter ga tako prijetno boža pod cesarsko dolgo suknjo s svetlimi gumbi in še globlje notri pod praznično srajco, sam ne ve- kje, moi-da v srcu ali kali, da bi kar veselja poskočil kvišku, da bi objel vesvoljni svet, in bi mu šepetnil, da je srečen, učen in pi'etkan, ker je iznašel čisto sam tako važno priložnost, katera ga varati ne more ni-kedar. —
To pa je bilo tako.
Župnik, siv čestitljiv starček, je imel dve lepi, najlepši lastnosti. Skrbel ni samo za duševni, in kakor trdijo, boljši, važniši blagor svojih podložnih farnih ovčic, temveč tudi za telesni. Bil je namreč zdravnik, homeopat, imeniten izkušen zdravnik. Polno omaro nekega rudečega, belega in raznovrstno barvanega zrnja je imel, katero je delil vedno in sicer ne brez mnoge razlike, če je vilo koga po želodcu, če ga je bolela glava, zobje, kratko za vse mogoče bolezni — ali pa, če je bila kaka krava žabična, če se ni hotela plemiti, če se ni hotelo rediti tele, ali če je bilo koje živinče od hudobnega očesa uročeno itd.
To je bil vedno najboljši pomoček, nikedar brez dobrih nasledkov, če smemo verjeti vaškim ženicam in sploh vsem, ki so potrebovali župnikovih zrnec.
Sova, modra, pretkana glava verjel je tudi v to zdravilo. Sicer ni bil nikedar neverjeten Tomažek; posebno kar so gospod komisar v kanceliji za-povedali, veljalo mu je kakor bi bilo pribito z žrebljem. Njkedar ni imel tako pregrešnih mislij, da bi bil skušal omajati kako naredbo ali kakov svet.
Stoprv danes se ga je polastila neka kriva, a jako koristna misel, namreč, da bi se predrznil porabiti župnikovo pomoč tudi brez pravega vzroka. Spomnil se je, da, je priložnost, obiskati župnika, pot^m gotova. Kar tja k njemu gre, ponižno mu poljubi blagoslovljeno roko, skremži v bolestne čemerikave poteze svoj obraz, krivo, sključeno se drži in milo poprosi in pove, da mu je tako slabo notri, sam ne ve kje, pri srcu ali kali, : da ga boli glava, da ga napada omo-I tica in kedo zna, kaj še ter da bi
— 20 -
bilo dobro nekaj onih čudežnih zrnec. Ona bi gotovo pomagala, če je le kaka pomoč mogoča. Seveda, bila je vse to majhena laž, a le laž v sili in potrebi in torej odpustljiva, če je res. On sicer ni bil v resnici še nikedar tako zdrav kot baš zdaj. In kako bi ne bil ? Stoprv črez toliko let je spoznal, da je življenje le lepo in prijetno, če ga ve modro uživati človek.
Ta njegova in še prav majhena laž je za-nj jako imenitna in bi mu koristila na dve strani. Prvič fc(i prišel lehko več potov v župnijo, videzno le po zdravila, drugič bi se seznanil pri tem z ljubeznjivo gosposko kra-sotico in spoznal v prvem trenotku, namreč po njenoj tolažbi, vprašanju in obžalovanju, ali ga ljubi v resnici ali ne. Da, poslednje bi bilo seveda lehko žalostno ali veselo, a prvo ne bode. To mu pravi ves čas nek skriven glas, da, srečno, nebeško se bode izteklo vse in se bode.
Stoprv po teh sladkih mislih se spomni, da niti zajtrkoval ni danes in da bi ne bilo napačno, ko bi si izvolil v ta namen kupo brinjevca. Z njim bi se ohrabrilo srce za ono važno opravilo, ki ga čaka in jezik bi se omajal, ogladil, opilil za najimenitnejši in najvažnejši govor, katerega bode govoril.
Tako zavije Sova v krčmo, v prvo družico in' staviteljieo njegove bodoče sreče in domačega ognjišča.
IV.
Cestitljivi sivolasi župnik, ki je krstil pol fare in pozna od obličja do obličja različne pobožne in neubogljive farne ovčice, je sedel ono dopoldne v svetlem, ne ravno novem talarju in s tobačnieo v rokah v svojej sobi.  Pred njim je bila nakopičena
cela vrsta učenih in pobožnih knjig in bolj od sti'ani se je dvigovala visoka omara s steklenimi vraticami, polna zdravilnih rumenih, rudečih in pisanih zrnec.
Gospod župnik je bil danes v nekaj utopljen in resnega obraza, da vže davnaj ne tako. In da bi nas kedo ne umel napačno in tolmači! krivo župnikovo resnost, moramo omeniti, da temu ni bil kriv kak imeniten zdravniški svet, ki bi mu trudil možgane. Tega ne, zdraviljenje je umel gospod župnik natančno in celo v temi bi bil našel čudodelna zrneoa za različne bolezni. Vsaj pa tudi ni bil tako vesten pri izbiri. Dejal je sam pri sebi : zdravilo ne more škodovati nikedar, naj vže bode kakoršno hoče, enako razmišljeni molitvi, če tudi ne pomaga mnogo, volja je vendar hvale vredna, in to je poglavitna stvar.
A danes je imel gospod župnik vse drugačne misli. Razdiral in ugibal je v svojej modri, plešasti a sicer svetapolni glavi, kako bi si pomagal iz zadrege, katere ne prežene polne omare zdravilnih zrnec, kako bi se rešil nekega primečka, ki je prirastel neradovoljno k številu njegove družine. Ta primeček ste bile dve podobi, kateri prišteva svet k nežnemu, Ijubez-njivemu ženskemu spolu, ki ste se bile naselile nenadoma v župnijo.
Cestitljivi starček, bog mu grehe odpusti, se nekdaj ni križal, ko je še študiral v glavnem mestu in tudi pozneje, ko je kaplanil, pred takim stva-ricami, Bog mu grehe odpusti !, a zdaj, o ti ljubi Bog, se je postaral in spoznal ničemurnost sveta v popolnem pomenu teh besed. To sicer ni bil glavni vzrok, da bi bil sovražil žen-stvo; bih so mnogo imenitnejši vzroki, rekel bi, narodno-gospodarski.
- 21
Prvič je izraéunila njegova kuharica vže prvi dan, ko ste se nasehli ženski, da je njeno gospodinjstvo vsaki teden, sama ne ve za koliko grošev, na škodi, da ona ne zna streči žen-stvu, da bode ta primeček le v nadlego, nič druzega i. t. d. Ako se je protivil župnik njenim mislim in se spomnil, da sta ženska prišleca vendar le njegovi revni sorodnici, hčeri umrlega uradnika v mestu, pri katerem je užival lepe ure nekdaj v mlajših letih, razkoračila se je kuharica, za-rudela v lice in zašepetala nekaj skrivnostnega duhovnemu gospodu na uho, ki seje prvi pot uprl njenim nameram.
Župnik je zbledel, ne vemo zakaj, ali jeze ali nenadne novice, in pristavil: „Kakor hočeš torej. Prav imaš ; svet je hudoben, kot je bil vselej ; lehko bi podtikal neprijetne stvari, ko bi ostale tukaj."
„Najbolje bi bilo, ko bi se ženski mogli omožiti ; preskrbljeni ste potem in iz vaših skrbij." —
„Lepo bi bilo to, a kje dobiti ženina? Delati niste vajeni ; gosposkega bi vzeli, kmetov ne marate." —
„Nič ne de, jaz vže vem. kateri bi bil za Karolino. Ona ni grdega obraza; ravno Sova bi bil pripraven! Dosti dobro službo ima, samec je; nekdaj se mu je tako ženiti", pristavi ženska. —
„Meni je tudi povšeč; moder možak je, cerkev in molitev spoštuje ; ne bil bi napačen mož, ko bi se vzela z beričem", pritakne župnik, vrteč tobačnieo v rokah. —
„To je moja skrb", povzame ženska in izgine za vratmi.
Trenotek pozneje je bil župnik zopet sam. Slonel je pred svojo čudodelno omaro, podpiral sivo glavo v dlan in različne misli so ga obhajale.
Spomni se svoje mladosti, svojega nekdaj brezskrbnega življenja. F-fazloček med nekdanjostjo in sedanjostjo je moral biti precej velik, če smemo soditi po župnikovem mračnem čelu. Vsaj star je, mnogo se je trudil in ubijal, da si je prigospodaril nekaj denarjev, in na stara leta se mu nakladajo neprijetne skrbi za sorodnike. Njegova sicer zvesta gospodinja mu ugovarja — in svet hudoben, popačen svet ima povrh strupene, opravljive jezike. Da, ko bi se dala popraviti ta neprilika, koliko bi dal. Prvič se prepriča danes sam, da ne ve mnogo, da ne koristi nič njegova čudodelna omara ; vsaj kedar je treba sveta samemu sebi, ne ve ga. Brez koristi so mu pisana, rudeča, bela zrneca: ona ne preženo kragulja, ki mu kljuje dušo, kragulja skrbij in neprijetnostij, ki ga obsipljejo na stara leta. —
Med tem ko je razdiral župnik svoje križe in težave, sedeli ste v stranski sobi dve ženski go.sposke oprave, oveneli, srpanske lepote.
„To je puščoba na kmetih, človek gine od dolgega časa", pravi mlajša, Karolina, sestri Marjeti in se nasloni na divan, gledajo na belo cesto, kjer delajo bosopoti vaški otroci in paglavci vrišč in prepir.
„Kaj bodeš to? Za vse ni nikjer! Jaz bi se pa vže privadila tukaj, ko bi ne bilo drugače; sej veš, v mestu velja dan danes le ta, ki ima denar. Lepota je nepomenljiva stvar in midve nimave niti prvega, niti druzega", povzame stareja sestra nekako otožno in pobesi precej svoj bledi, ne ravno duhoviti obraz.
Karolino te besede iznenadijo. Vže od onega časa, kar se je zavedela svojega nežnega spola, je imela
precej velik dar samoljubja in prepričanja o svojej ljubeznjivosti in lepoti. Zaradi tega se je spenjala precej visoko v svojih mislih, skrbno izbirala iz viših krogov svojega ženina. Zato je ostala devica v srpanu in izgubila zadnjo misel, da jo reši kedo v glavnem mestu iz otožnega deviškega starni. Zaradi tega je zapustila tudi, kakor iz jeze in maščevanja, meščansko življenje in se preselila s svojo edino sestro k staremu župniku na deželo. Pritrditi moramo tudi, da zaradi tega ni zatrla zadnjega upa na možitev, temveč sklenila okleniti se pri prvej priložnosti možkega, naj vže bode imeniten ali ne, naj ga ljubi ali sovraži, vse eno, da je le omožena in pride svojim mestnim vrstnicam iz očij, pa je.
Vendar zadnje sestrine besede jo razjarijo nepopisljivo. Da ni ravno mlada, to ve sama, a skrbno zna zakrivati letna znamenja. In da bi lepa ne bila, tega jej še ni očital nihče in vsak dan se prepriča sama, ne ve kolikokrat, da ni neprijetnega lica.
„Ti le za se skrbi, in sebi pri-
diguj, mene pa pri miru pusti; jaz vem, kakova sem in da tudi ženina dobom, če le hočem, ti pa stori, kar te je volja", povzame razžaljena Karolina posled in se ozre skrivaj, prav skrivaj v nasproti viseče ogledalo, ho-teč se prepričati, ali je v resnici od zadnjega časa, kar ne rabi več umetnega lepotičja in mazila, na svojej ljubeznjivosti na škodi.
Da bi zavila sestra, ki ni menila žaliti svoje tovaršice, govor na druge stvari, ozre se skozi okno in pravi :
Poglej, Karolina! Mesten človek gre proti župniji. Kedo more neki biti? Mogoče, da je kak župnikov znanec in da dobive danes prijetno druščino. ''
Eadovedna kakor vedno, pomoli Karolina pol svoje umetno okinčane in s tujimi lasmi našopirjene glave skozi okno, zre nekaj časa za tujcem in meni posled: „Prav imaš, napačen človek ni, kakor se mu vidi; lepo se mu podaje črna dopetača suknja in svetlo pokrivalo naznanja, da ni pri-prost človek!" —
(Dalje pride.)
Kopriva.
S.iisal Ivan z Vrlia.
I.
Človeka je skoro groza, v temi mimo Mrakovega doma stopati. Pusto je notri, tiho in žalostno skoro. Celo posli se le neradi smejijo: redko je tudi videti kterega. Gospodinji to nij všeč; kakor je ona kratkih besed in kaže le resen obraz, take hoče tudi posle imeti.
A tako pri Mrakovih nekdaj nij bilo, takrat, ko je še ranjki Mrak živel in je bila sedanja priletna gos-
podinja mlado dekle, stara kacih dvajset let. Puščoba in tihota pričele ste se še le plaziti krog oglov, ko je prišel g. Mirovoj zadnji krat v vas.
Le starega Vrbeta vprašajte, kako je bilo nekdaj pri Mrakovih ! Vse vam bo povedal, od konca pa do kraja, in spomnil se bo rečij, na ktere že davno nihče več ne misli. Izvrsten spomin vam ima, pa sej nima druzega opravka, kakor da ga vedno vadi in shranjuje zgodke v svojej glavi, ki
- 23 -
se bodo izgubili in ki jih bodo z njim vred deli v grob. Kar se je v vasi zgodilo, ve tako dobro, kakor bi imel v knjigi zapisano. Dva roda uže pomni, in nij se morda primerilo stvarice, ki bi njemu ne bila prišla na ušesi. Gotovo ! še danes vam ve povedati, komu je pred dvajsetimi, tridesetimi ali štir-desetimi leti poginilo živinče, kje je pai Škrlinov kozel v brezdno i. t. d. Stari Vrbe ve vse, tako dobro ve, kakor bi se bilo zgodilo včeraj. Mlademu rodu pripoveduje o vsakej priložnosti, kak ves drugačen mož so bili njegov oče ali ded, in da se svet od dne do dne hujša.
Da! Vrbe je mnogo poskusil uže na tem pustem svetu, dobrega nič, a slabega obilo in vendar, danes je tak, kakor je bil pred tridesetimi leti. Skoro nič se nij spremenil; le gosti lasje mu sive in hrbet mu hoče lezti v gubo. Kakor „zemlja ki se ne stara", tak je in mnogokrat pokaže sam na se pa pravi: „Fantje! ko zopet preide toliko let, kolikor jih jaz zdaj nosim na ramah, uže vaših kostij ne bo več. Sedanji rod nij, kakoršni so bili nekdaj ljudje." Ko bi tak korenjak ne bil, seveda bi tudi njega uže davno bili deli tja k zidu za cerkvico, kakor toliko njegovih vrstnikov. Mnogo je poskusil in eno nogo, levo nogo, je pustil v vojski, doli na Laškem nekje. Dobri ljudje so se ga usmilili in vzeli nad-ležneža pod streho. Škrlinovi naredili so mu v hlevu posteljo in mu dali žlico, da mu nij trebalo stradati Vse ga je imelo rado po vasi, marsikako kupico -vina je izpil, ki ga je veljalo samo dveh treh požirkov, in kadar so prišli fantje in dekleta k Škrlinovim „na prejo", založili so ga za celo zimo s tobakom in še po leti ga je kadil. Pa sej tudi nihče nij znal pripove-
dovati tako, kakor on in deset skupaj jih nij vedelo toliko, kolikor on sam.
Pred Skrlinovo vežo je sedel po leti in po zimi. Nikoli mu nij bilo prevroče in jako je moral pritiskati mraz, da ga je segnai s klopice pred vežo noter v sobo na stolček za gorko pečjo. V časih, kadar je najhuje snežilo , sedel je v kožuh zavit zvunaj pred hišo na klopi. V enomer so mu lezle takrat ustni na smeh; „belih muh" se je veselil kot otrok igrače.
n.
Le vprašajte ga, Vrbeta, kako je bilo nekdaj pri Mrakovih, kako to, da je tam sedaj tako pusto in zakaj se postami gospodinji ne ljubi nič več na svetu in zakaj je tako resna in molčljiva. Vse vam bo povedal. Svojo bergljo bo dvignil kvišku, udaril z njo ob tla in zaškripal bode z zobmi, pa požugal proti gradu, ki stoji zadi za vasjo.
Nekdaj je bila sedanja resna priletna gospodinja v Mrakovi hiši mlado košato dekle. Sicer je mnogo prestala, pa še danes nosi glavo po konci in še stopa tako čvrsto, da se kar tla majó pod njenimi stopinjami. V mladih letih prerokovale so jej dekleta in stare žene, da jo bode i to minulo, ker ošabnost še nij storila nikoli prida na svetu. Maloktera reč se tako rada uresniči, ko kakovo nesrečao proro-j kovanje. Tudi Dora je izkusila to ; danes je krotka in pohlevna; resna je v licih in temen oblak jej leži na čelu. Leži pa jej uže mnogo let.
Taka, kakor je danes, taka v svojih mladih letih nij bila!
Iz nje same se ne zve nič; tudi po vasi so uže vsi, ali vsaj po večem vsi pozabili, da je šel nje priimek „kopriva" nekdaj od ust do ust. „Ko-
- 24 -
priva ne pozebe", pravi prigovor, a ta je pozebla in le malo življenja kljuje še v poslednjih nje koreninicah, pa tudi to uže ugašuje.
Lehko je bila košata, ta Dora! Svoje velike domačije bi ranjki Mrak za devet kmetskih domov ne bil zamenjal. Bila je bolj grajščini, ko pa kmetski hiši podobna. Bogatija v hiši je bila velika; pa sej nij bilo čudo! Vsako leto enkrat in sicer na kresni večer o polnoči nakopal si je Mrak, kakor so pravili sosedje, zakladov, toliko denarjev, da bi jih vsa vas v desetih letih ne zagospodarila. Seveda je smela biti Dora košata in ošabna; vse to je bilo njeno. Lehko je nosila glavo po konci. Grajska gospica v gradu za vasjo, ta je bila pač tudi prevzetno dekle, in je nosila gosposko obleko : klobuk na glavi in zlato krog vratu in za pestmi; a Dora bi se bila tudi lehko tako nosila, pa ona nij hotela in tudi sploh z gospieo ona ne bi bila hotela nikakor menjati, ker grad je tičal od tal do pod streho v dolgéh, a grajščinski so svoje dolgove s svilo in zlatom zakrivali. Kar pa je Dora oblekla, bilo je njeno. Svilenega robca, ki ga je ogrnila krog vratu, in peče, če jo je dela na glavo, niso se držala dolžna pisma; tako je ona sama dejala! Imela pa je tudi ona gosposko obleko, pa samo enkrat jo je oblekla, potem pa nikoli več. Le Vrbeta vprašajte, kako se jej je podajala. In nemški je znala govoriti, tako kakor Vrbe, če ne celo bolj, in to če kaj reči. Tega sicer on — seveda — nij priznaval, ker na svojo nemščino
je toliko držal, da bi je ne prodal, če bi mu tudi celi kup rumenjakov ponudil za-njo. Pri vojacih se je nje priučil in v časih je podražil z njo malo Dorico, kadar je šla mimo njega iz šole domu. Tedaj je z nogo udarilo mlado dekletce ob tla in se zaobljubilo, da se je hoče tudi ona za gotovo naučiti in govoriti jo boljše, lepše in urneje, nego ta Vrbe, ta „berač, ki ima le eno nogo", kakor mu je zabavljala.
Pi-av Vrbe je tedaj bil kriv, da je šla v mesto k žlahti učit se nemščine. Seveda, očetu Mraku nij čisto nič pomagalo, da se je temu ustavljal. Ona se je jokati pričela in zbijala z rokami in nogami. Na zadnje pa je — kakor navadno — to storil, kar je njegova Dora hotela. Pa čudno, ko je prišla iz Ljubljane domu, kjer se je učila vsega, česar se mestne gospodične uče, znala je govoriti nemško bolje in lepše, ko Vrbe, čudno pravimo, da potem nikoli nij hotela govoriti po nemški z „beračem, ki ima le eno nogo". Sedaj, ko je znala, nij hotela in vsa poznejša leta Vrbe nij čul ne ene tuje besede iz njenih ust. Ko jo je ogovoril, odgovorila mu nij ali nič, ali pa jezna in razžaljivo, in ko je odrastla, šla nij nikoli mimo njega, da mu ne bi vrgla pod noge groša ali desetice, tako kakor se psu vrže kost. Krije zavrela takrat „beraču", svojo bergljo je vzdignil kvišku, ter jej prerokoval, da bode „kopriva pozebla !"
In tako se je tudi zgodilo.
(Dalje pride.)
- 25 -
Daktilus.
Zložil Mllau. v II.
Štefanov trg vam je znan, središče ponosnega Beča. —
Lep popoldan je bil, ko pridem po stari navadi
Od obeda na trg in kanim iti iz mesta.
Graben, Freiung in Alser so zadi, v prijazni Hernals že
Vijem se; virdžinke dim in muhe različne
Krog glave in po glavi roje mi, da jedva zapazim,
Da me že Ottakringa prah pesniški obdaje.
Vidim firme napis : ,Pri inteligenciji' (najti
Nij je težko, ker z daleč gledalcu nasproti se sveti).
Stopim v štacuno pri tleh, kjer se na debelo in drobno
,Inteligencija' in ,elegantnost' prodajete, vse na
Vatelj in meter, na funt in liter, na kilo in deka.
Fanta zdaj brž, ki stal je z bračein za pudljo, poprašam:
,A1 je doma gospodar?' — Na to se hitro skremži fant:
„So in niso doma.   Imate kak listek od koga.
Ki je z Njimi v sorodu al' v svaštu al' harem v botrinji?
Le tako vas pustim naprej; sicer mi je žal, pa......"
In pomaje z glavo, a jaz povzamem besedo:
,Ali izvedeti smem skrivnost uspeha?' Na to on:
„Vsa skrivnost uspeha je : občinstvo dobro poznati ;
Trobiti to in to mu v uho, dokler da verjame." —
,Ali mi znaš en primer navesti?' — A oni za pudljo
Resno nagubi obraz i začne: „Hoj ! mi smo izvirni!
(Ali kako, ne prašajte me, rekel sem s Heinejem tiho.)
Kar iz našega teče peresa, izvirnosti nosi
Pečat na čelu, in da-si bi drugi že spisali bili.
Vendar velja za novo, ker rekli so Stritar in basta !
Župnika z Wakefielda — priznavamo — nismo mi 'znašli.
Niti je Goethejev Faust iz našega 'zlezel rokava;
Toda kdor prav nas pozna in ve, kako smo — izvirni
(Ino če nij pokvarjen tako, da né bi verjel nam) :
Misli naposled so vendar-le naše, a kaj se več hoče?
Kdor pa ne veruje v nas in meni, da tudi kaj znade
(Kdo li, prašamo, zna — razve nas — za pero le prijeti?),
Tega očrnimo brž ter appelliramo više
Al' na X-a al' pak na tistega ,brezi imena'.
Naša je taktika ta: da kedar se vjamemo v škripec.
In si ne vemo sami več pomoči, da ondaj na ves glas
Vpijemo : .Roparji ! Hoj ! Al' nihče nas božji ne čuje ?'
Kakova radost potem, če kteri (kot Curtius v Rimu)
Mesto nas se vrže v propad ter mesto kožuha
Kožo svojo pusti! — Mi tega slavimo visoko,
V zvezde zakujerao ga, zapišemo v zlato ga knjigo,
K inteligenciji štet je ta, njegovo uknjiži
- 26 -
Boginja Klio ime, in ,živio' poje mu Zvonec. Dvakrat in trikrat objet in petkrat na prsi pritisnen Bodi, ki veruje v nas, v imenu se našem žrtvuje ! " —
Po besedah teh fant besen plane črez pudljo. Mene ujame za vrat, me davi in k sebi pritiska. Da mi pokajo rebra, da jedva zavem se in vpijem : ,Stoj ! Na pomoč ! Jaz nisem kak Zvonovec ! Čuj me za Boga ; Ampak daktilus sem,  dopisnik Pajkove Zore !' — Fant me kot raka spusti! Jaz tečem, a Stritar kot blisek Skoči sedaj izza vrat za menoj, in fantu veleva: „Brž teciva za njim! Al' hoče al' noče, ta mora
Biti sodelavec moj!".....Jaz tečem, da njima uidem,
Ona pa brž za menoj, a k sreči dotečem en tramway Ki je pred manoj drdral.   Izgineta Ottakring, Stritar, In Hernals in Alser. Na ,rinku' podam se upehan K Gaube-ju; pet tam vrčkov izpraznim v zahvalo rešitve.
O heksametru.
J. Pajk.
(Konec.)
Baš zavoljo predolgosti prvega déla rabi se eezura hephtliem. naj-češee tako, da jej predhaja možka eezura v drugej meri, in se na ta način razmera prvega dela heksame-
trovega k dragemu spreobrne iz 7:5 v ono (3 + 4) : 5 , tedaj , da iz dvoječlankastega heksametra postaje trojeelankasti; prim. zgoraj verz:
Peša krepost uiu. tresejo se kolena hodečim,
vendar pak ta stranska cezura za drugo arzo nij da bi morala vselej hepth. spremljevati. —
Tretja vrsta glavne cezure je k a-tatritontroliaj on. Nje metrična oblika je:
Ime (grško) pomenja ,z atre t j i m trohejem', ali za trohejem tretje mere. —
Ta mera je samo za eno krat-koto deljši od penthemimeresi. Ker je ena dakt. kratkota '/2 polovice metra, te-
daj stoji jkatatriton' za 5 V2 dolgotami, in tako ona heksameter v dva čisto enaka si déla zavezuje, koja sta samo po onej kratkoti zvezana namreč po krat-koti pred četrto mero. Primeri obliko :
Nekoliko primerov samih kata-triton-ov :
Iz grškega:
Andra moi énnepe, Muza, polytiopon, hós mala pólla (pvvi vei'z Odyseje).
Iz latinskega:
Aetatis cuiusque notantti sunt tilii mores Esset qnacsivere, quoil aoer spii-itus ae vis Hie nuptarum insanit amoi'ibus, iiie. puerorum
(Horac).
Iz nemškega:
Schicktest mit alten Llnnen und etwas Kssen und
Trinken,
Dm es den Armcn zii spenden; demi Geben ist Saclie (!cs Relelien
So siiriich, liiitoi" (lem Thore dos Hauses sitzcnd
am Markto
(\Vohlbeh:ij;lich, zur Frali dcr Wirlh zmr. iroldeneii
Lo WfU).
(Goethe)
Iz slovensliega:
Liiibil soia krai;i>o dekletce in vdana ini bila je
Olia
Kaj mi pomogla otožnost, i)0:uo^^li Uuj  meni so
vzdihi ?
- 27 -
Kodar jo vidim, mi ude brezlsóneena radost pro-
ti-esa.
Sladkim me pévanjeiii svojim omamlja prekrasna
sirena,
Kože bi sipal na poli, ki liodi po njih ti nožica.*J (Jos. Cimpervnan.)
Vprašal bi šče morda kdo, ali mora ena teh treh zarez v heksametru biti? —
Na to dajem ta-le odgovor : k blagoglasnosti heksametra so te cezure potrebne, a v literaturah nahajajo se tudi slučaji (namreč v pripo-vedajočih poezijah ali barem v takih, ki se bolj navadnemu govoru približujejo), da kakov heksameter nijedne onih glavnih cezur nima, ampak kakovo drugo in to možko cezuro (n. pr. na 2. ali 6. mestu). Ali taki slučaji so redki, posnemanja ne vredni, a se v časih celo dobrim pesnikom ukradejo iz peresa. Takov verz je n. pr. sledeči Goethejev:
. . . Lettoni,
Die, so sagt man, der Ewigkcit trotzen.  Kreilicli
an viole.
4.
Preiščimo šče sedaj nekoliko načine, kako se cezure v heks. sploh rabijo.
Najnavadnejša vseh cezur pri starih klasikih, pa tudi pri novejših pesnikih je penthemimeres.
Njej se pribhžuje najbolj kata-tritontrohajon, ktera se pri ne-kojih pesnikih (n. pr. pri Homerju) s pentbemimeresjo uprav tekmi, tako da je težko spoznati, ktera obeh je češča.
Redka je hephthemimeres.
Iz tega, da ste penth. in heplith. najčešči in najnavadnejši cezuri, sme se soditi, da je heksameter bil s po-četka na dva, glede arz, enaka si dela naklan, ah z di'ugirni besedami:  da
*) In t.aki krasni lieksain«tri boje ne bi bili lihi^oglasni, res ker imajo samo ,žensk<i' zarezo?! Urod.
so početniki tega metra — grški ,rhap-sodi' — sredi heksametra oddih-Ijaje delali in to tako, da so ah brž za tretjo arzo ali pa za tretjim trohejem z glasom preneha v ali, po tem pak z naslednjo thezo drugi del heksametra k prvemu privezovali, ter na koncu verza zopet z glasom nekoliko počivali.
Take oddihe ima, kakor znano, tako srbska junaška pesen med drugim in tretjim trohejem; prim.
Vino pije ;1 Kraljeviču Marko,
kakor tudi nar. slovenska:
Mlada Breda | ] je pri morji stala.
S Časoma pak vsled umetnega rabljenja, ko heksameter nij več služil edinej junaškej, sploh pripovedajočej poeziji, in nij bil za recitiranje odločen, pridružila se je tudi daljša eezura: hephthemimeres. —
Vendar bi bilo celo krivo meniti, kakor da se omenjene tri cezure vedno morajo po same v heksametrih rabiti. Kdor bi kaj takega zahteval, ta bi heksametrovej metriki silo delal. Ne samo, da so stari in novi klasiki prav radi po dvoje cezur vzpored rabili, ampak trditi se sme, da je skoro več lepih heksametrov z dvema nego z eno onih glavnih cezur najti. Vtem oziru vlada največa svobodnost (baš tako kakor glede nadomestovanja dak-tila s spoudejem, oziroma trohejem). Izkušnja glasno trdi, da nobena glavna eezura ne izključuje druge glavne cezure, ako je druga sploh mogoča. Da! čem več cezur v heksametru, tem več življenja in gibčnosti biva v njih. Baš v združevanju cezur se vidi različnost in odličnost raznih heksametrov.
Ker pa penthemimeres in kata-triton ne morete v enem in istem heksametru združeni biti, zato ostajajo samo dve  kombinaciji glavnih
- 28 -
cezur : da se 1) ali p e u t h. in h e p h-them. 2) ali pa katatriton in hephthem. v enem in istem heksametru nahajate.
Pogledimo si nekoliko prim. prvega slučaja (penth. in heph.) :
Iz grškega:
Ton d' apaméiboinenós piozefé podas ókys Acliil-
leus (iz niade)
Planchthe ,epéi Troie» bierón ptoliétbvon epérsen
(iz Odyséje).
Iz lat.:
Romani pueri longis rationibns assem
Discunt in partes centum diducere. Dicat. (Horac.)
Iz nemšk. :
Und wir bringen die Frncht hereln, wie das Heu
schon berein ist,
Trocken; der Himmel ist hell, es ist kein Wolk-
chen zu seben. (GoDtbe.)
Iz slov.:
Skrita nobena l)ila nij zvezd ti neba poezije Komaj zastavil, rojak, si pero pred praznovajoče.
(Preširen.)
V prsih otajanib vir odpre se goreče besede Toda ne samo na uieč, na um velieastvo upiram.
(Koseški.)
Tebi toči solze na grob Slovenija mati.
(IS. Miran.)
Zlito, nebeško dekle, kako bi izrekel veselje? Dolgo sem čakal te zvest, hrepenel sem dolgo
po tebi. (Jos. Cimperman.)
Primeri drugega slučaja (katatriton in hephthem.): Iz grškega:
Ton d' eméjbet' epéjt» the» glaukópis Atbéne (iz
Odyseje).
Iz lat.:
Indignor qu.andoque bonus dormita! Homerus. Ut pictur.i poesfs: erlt quae, si propius stes Non fumnm ex fulgore, sed ex fumo dare lucem
(Horac).
Iz nemšk. :
Staub von don Fiissen schiittelud und Loft mit
dem Tuche sich faehelnd (Goethe».
Iz slov. :
Kiso sulle nam prijat'Ijem oči, ki se spomnimo tebe
(Preširen).
Starosti čast, mladenču poduk,  otroku ljubezen
(Koseški).
Grom naj bobni, viharja buči naj sila srdita In nad njim prijatelj bo tvoj, Skrjanec, žvrgolil
(B. Miran).
Gledi palačo visoko, kako se ponosno dviguje !
(.T. Cimperman .
Posebno rada se hephthemimeres ah s katatriton-om ah pa z možko cezuro druge stope združuje, kar verzu daje več člankovitosti, nego ko bi hephtli. sama bila. —
Lepota in blagoglasnost heksametra tedaj nikakor nij v enoj nos ti, nego baš v raznovrstnosti in množini zarez ležeča, in sama enostranost bi bila trditi, samo ta ali ona eezura pristoji slovenskemu heksametru. Do zdaj slovenska poezija nij prebogata s heksametri; posnemanja vredna sta samo B. Miran in Jos. Cimperman; Koseskovi heksametri se imajo samo cum grano salis jemati in se jako izbirčno posnemati.
Blagoglasnih in mnogovrstno lepih heksametrov pa nam bode samo ta pesnik napisal, ki se teorije starih klasikov drži in ob enem — lastnostij in posebnostij našega jezika, ki je za heksametrekakor navlašč vstvarjen.
Človeški jesik in njega razvitek.
J. š.
(Dalje.)
Pa kako tudi v tej sposobnosti niso vsi ljudje enega naroda enako izurjeni in zmožni, razne v enem zlogu ali besedi nakopičene glasove lahko in razumljivo izgovarjati, tem veča je še prikazen enake nesposobnosti pri raznih narodih med seboj. Kako čudno
različna je oblast, ki jo imajo posamezni narodi nad svojimi govorilnimi organi! Koliko težkoče in truda prizadeva romanskim narodom čestokrat to, kar Nemec lahko brez vsega truda in sile izgovorja; in kako se zopet napenja in trudi Nemec pri zlogih in
- 29 -
besedah, ki nam Slovanom nikakor nobene težkoče pri izgovarjanju, ne vzročujejo.
Na vsaki način znajo slovanski narodi v Evropi prvo mesto zavzimati, in se le malokterira narodom celega sveta uklanjajo v tem, kar zadeva njihovo oblast in sposobnost, svojih govorilnih organov se posluževati. Češki : Pfestfelsky, ali skvrknouti, slovenski: čvrčka ali trl-č-n (zur breche gehorig) so celo pripravni dokaz, koliko za-morejo učiniti naši govorilni organi.
Ko se tako človek od svoje matere in drugih ljudij nauči, vsakovrstne glasove, zloge in besede izgovarjati, in ko mu one vedno bolj in bolj i-a-zumljive in pomenljive postajajo, se začne tudi vidljivo razvijati duh njegov. Pamet in um se širita s pomočjo jezika vedno bolj in bolj, in govorilni organi njima postanejo slednjič celo poslušni. Cem bolj ko raste od istega trenotka, ko začne otrok prve besede jecljati, jezična urnost in gibčnost, tem bolj se razvija duh njegov, tako da duh in zmožnost, besede izgovarjati, vzajemno na-so delujeta. Kako se umetnost in nje orodje in sredstva le vzajemno vedno bolj in bolj dovršujejo, isto tako se tudi duh in jezik, mišljenje in govorjenje vzajemno pospešujo. Mišljenje in govorjenje postane oboje eno in isto. Govorjenje je le mišljenje zvunanje, kte-ro slišimo; mišljenje pa samo tiho znotranje duševno govorjenje. Zarad tega tudi zapazujemo, da ljudje žive „nature" čestokrat na glas mislijo, to je, da vse, kar mislijo, proti svoji volji nevede sami sebi glasno izgovarjajo. Največkrat se to pj-i vinjenem človeku zgodi. Ta vsako misel le glasno sam sebi v zobe godrnja, in tako nevede marsiktero skrivnost razodene.
Iz tega, da sta duh in jezik, mišljenje in govorjenje, tako neločljivo združena, se nam tudi pojasni znani izrek : Nemški misli, pa slovenski govori in piše, in nam nedvojbeno potrjuje, da so gore navedene misli le gola resnica. In ravno v tem vzajemnem odnašanju človeškega jezika in duha, mišljenja in govorjenja, kakor tudi v tem, da se le samo po vedno ponavljajočem se učenju vzdržuje in plodi, tiči prvo in glavni razloček mea človeškim in živalskim jezikom.
Kako je v naravoslovju prašanje po začetku in starosti sveta in njegovih stvarij, posebno pa človeka, vrhunec duševno znanstvenega poželenja, in menim da za zmiraj človeškemu duhu nerešena zadača., isto tako je v jezikoznanstvu prašanje po začetku in starosti jezika in posameznih glasov, prašanje, kdaj in kako je jezik človeški nastal, najviši „ideal" v tem znanstvu, ki morebiti, za vse čase nedosežen in človeškemu duhu neraz-zumljiv ostane. Kdaj je začel človek prvikrat govoriti, tega nikakor ne vemo. Kako je njegov jezik nastal in se razvil iz prvotnih posameznih glasov ali zvukov do rahlo in nežno gla-sečih se besed, ki izrazujejo v sebi najglobokejša in najnežuiša čuvstva, ki nam predočujejo vse znotranje človeške naglede in nazore, — vse to se ne more na trdni kritični podlagi dokazati, temveč vse, kar se o tem piše in govori, so le zgole „hipoteze".
Uže prva povestnica človečanstva govori : Ko je gospod Bog vstvaril živino na polju in ptice pod nebom, jih je postavil pred človeka, da vidi, kako jih bo on imenoval; — in človek je vsakemu govedu in ptici pod nebom in živali na polju dal svoje ime. Po tem poročilu je tedaj uže prvi človek
- 30 -
znal govoriti in druge stvari okoli sebe z imeni nazivati. Ali moderne učenjaki tajé, da bi človek bil dobil svoj jezik po božjem razodetju, ali da ga bi Bog sam v raju bil učil prve besede izgovarjati ; temveč bi si jezik kakor si ga mi mislimo, človek in to uže prvi človek sam bil vstvaril iz samega sebe, hitro ko se mu je začela pamet in um vedriti : ko je čutil v sebi prvo potrebnost, vse kar otiplje, kar vidi, kar čuti, svojemu bližnjemu razumljivo glasno razodeti.
Vzajemno društveno življenje tedaj in duševni nagon bi človeka bil napotil posluževati se svojih govorilnih organov in vstvariti si jezik.   Koliko tisoč ali
miljonov let pa bi bilo prej preteklo! Ko je to človeško bitje ali stvar dospela do te stopinje, da je svoje misli začela z glasovi, zlogi in besedami iz-raževati, kterih pojem in zapopadek so drugi mogli razumevati ; koliko let je prej preteklo, ko se je to človeško bitje tako izobrazilo in povzdignilo, da je postalo pravi človek z umom in z jezikom obdarjen ! Tega si ne bo človeški duh nikdar na veke raz-tolmačil niti izračuni!, i-'ri tem prašan-ju obtiči duševna sila človeška in mora pripoznati, da sta si človek sam in njegov jezik največi uganki.
(Dalje pridi',.)   ,
Primož Trubar
početnili novoslovenske Icnjiževnosti.
Po izvirnih spisih prof. M. Valenčak-a. (Daljo.)
Vse drugače pa je z gl ago lic o ali s slovenskim pismom, kakor se je ona s početka imenovala. Nje početek je popolnoma neznan, povest-nično nedoločljiv, in utegne, po mnogih bivajoči h znamenjih sodeč, daleko v predhistorično dobo Slavjanov se-zati. Teh znaraenij naj tu samo ne-kojih omenim: samovlastnih podob pismenk, spominajočih na semitske in sploh starodavne alfabete, kterih pismenk vsaka, kakor v grškem, svoje posebno iz slovanščine vzeto i me nosi ; dalje, da samo v tem alfabetu za vsaki glas slavjanskega jezika posebna znamenja, namreč izvirne p i s m e n k e bivajo, ktere ob enem k izraževanju številk, kterih slovanščina lastnih nima, služijo. —
Kakor osvedočuje povestnica, bilo je v 9. stoletju po Kr. v sedanjih deželah avstrijanskih več s 1 a v j a n s k i h držav, manjših in večih, manjše in vece veljavnosti, ktere so se raejašiJe s tedanjim f r a n k o v s k i m kraljestvom. Med temi se z imeni omenjajo razve Poljskega in češkega še Velika Morava, potem kneževina Koče l-ova ob Blatenskem jezeru in Vojvodina tiorutanska ali Koroška. —
Na V e I i k o m o r a v s k e m vlada' je ondaj Kastislav, strijc onega Svatopluka (Sventiplka), ki je pozneje tako mogočen postal. Kastisla-vovi podložniki bili so uže po bavarsko-frankovskih, italijanskih in grških duhovnikih pokristjanjeni, ali in baš po
- 31 -
teh različnih propovednikih, v verskih stvareh in verskih nazorih tudi močno in v časih celo nevarno motjeni.
Eastislav je želel ta zla odpraviti in kristjanstvu trdno podlago podati, jedro in obhko verstva poenačiti in poediniti. namreč pa cerkvenemu jeziku enojnost vstvariti. Tako je na-kanil, poslance li tedanjemu greko-byzantijskemu carju Mihailu III (ki je vladal od 1. 842—867) poslati s prošnjo, naj mu car slavjanščine veščih verskih propovednikov pošlje.
Mogoče pa je tudi, da je Easti-slava pri tem vodila skrivna namera: po grških svečenikih oslabiti uphv latinsko-frankovske oblasti in vveden-jem slovenščine v verske obrede svojo državno oblast utrditi. Neko pismo papeža Adriana II. barem spri-čuje, da se je omenjenemu poslanstvu tudi slovenski knez Kocel bil pridružil.
Car je Eastislavu željo in prošnjo izpolnil. Poslal mu je dva jako izobražena, blaga Grka, Solunjana, brata Konstantina in Metho da, uteme-livši svojo volitev s pomena vrednimi besedami: „Etenim vos estis Thessa-lonicenses, Thessaloniceuses vero om-nes pure Slovenice loquuntur", kajti sta vidva Solunjana, Solunjani pak vsi čisto slovenski govore.
Prišedši na Velikomoravsko bila sta verska poslanika od vladarja in ljudstva z veseljem sprejeta. Začela sta takoj po slovenski pridigo vati, sv. pismo prestavljati, sploh vse bogo-služne obrede izključljivo po slovenski opravljati in tako čisto slovensko obredje (liturgijo) snovati.
Kakovo radost je v ljudstvu njiju prihod vzbudil, pripoveduje stara povest v teh-le priprostih, a vzvišenih besedah: ,,I radi biše Slovene, jako
slišaše veličijabožija svojim jezikom"
t. j. In razveselih so se Sloveni, ko so slišali veličastja božja v svojem jeziku.
Da stvar, koja je tako v živo zarezala ljudstvo in tako pomenljiva v svojih nasledkih bila, brez napotkov in uporov napredovati nij mogla, nij težko slutiti. In res! le preskoro sta tuja propovednika zadela na velike in silovite ovire. Prankovsko-bavarski svečeniki, kojih je še precej po dežeh bilo, čutih so, da se jim pod nogami majó tla; prevideli so skoro, da jim bode dalje nemogoče poslovanje duhovniško opravljati v jeziku, kojega niso znah. Ali ker pravega vzroka svoje nejevolje, svoje skrivne jeze in svoje upornosti vendar niso mogli javno izpovedovati in pokazati, našli so pa v dogmatičnem trjenju svoje pribežališče, trdeč, da služba božja se sme samo v treh določenih jezikih, v hebrejskem, grškem in latinskem opravljati, češ, tako bode vvedenje s 1 o-venske liturgije uničeno.
Ali grška brata se s tem nista dala splašiti; svoje delo sta temveč še bolj goreče in tudi tem uspešneje nadaljevala. Po tri- (ali po drugih četiri-) letnem svojem delovanju, kterega veliki uspeh in blagoslov se je celo do Kima razznal, napotila sta se oba k papežu Nikolaju L, kteri je to izrecno zahteval.
Na tem potovanju sta se tudi s Kocel-om, knezom panonskih Slovencev, bhže seznanila in ga za svojo sveto reč tako zanimala in pridobila, da je ne samo sam začel slovenskih knjig se učiti, nego tudi 50 mladenčev svoje kneževine v to odločil, da bi se v slovenskem pismu izučili. —
Papež Adrian, naslednik mej tem
umrlega Nikolaja I. je z vsemi častmi sprejel zaslužna brata, posvetil Metoda v svečenika, Konstantina pa v biskopa in je tudi slovensko sv. pismo potrdil. Konstantina pa je v Rimu skoraj potem silna bolezen zgrabila, da je v neki samostan moral stopiti, kjer se je v Cirila prekrstil, in je tam 14. febr. 1. 869. umrl, — vse prerano. —
Med tem potovanjem obeh bratov v Rim in med njiju bavljenjem v Eimu zgodile so se v državnih zadevah Mo-ravskega kraljestva velike spremembe. Lo t ha r II., vojvoda lothrinški, bil je umrl brez krvnih naslednikov; njegova strijca: Karel „plešasti" in Ludo vik „nemški" pa se nista mogla brž o nasledstvu pogoditi. Karel pa je na ta način Ludeviku obveljanje na-sledstvenih pravic izkušal zabraniti, da je Slovene na njega puntal. Kolovodja teh puntarjev slovenskih je bil Rastislav. Ali Ludevikovi sinovi so brž vdrli na Velikomoravsko, in Ra-stislavov bratič , S v a t o p I u k, je v Neutri Karelmanovej vojski podlegel, ali se s tem rešil, da je s Karelma-nom brž skrivno zavezo sklenil.
Vsled te zaveze vnela se je notranja vojska med strijcem in brati-čem, eden je hotel drugega prelestiti in ujeti, ali Svatopluk je bil brži in
je vjetega strijca sovražnikom domovine izročil.
Mej take homatije, kakor je razumljivo, nij se Metod hotel na Moravsko povrniti, nego je raji prejel ponudbo in vabilo, koje so mu poslanci od kneza Kocel-a prinesli. Kocel je namreč prosil papeža, naj mu Metoda pošlje za propovednika vere v deželo, a papež je brž privolil in Metoda v Kocel-ovo deželo poslal s potnim pismom, v kojem je pravico, slovenski jezik pri vseh bogosluž-benskih opravilih brez vse izjeme upo-trebljevati, Kocelu in Slovenom izrecno priznal in potrdil.
Kocel je Metoda z vso častjo sprejel, ali, ker je Metod samo prosti duhovnik bil, nij mu to zadostovalo. Zato je brž drugo poslanstvo v Rim odpravil in z njim Metoda nazaj poslal s prošnjo, naj papež staro panonsko nadbiskopijo sremsko (v Sirmiju), koja je pod navali narodnega preseljevanja bila porušena, zopet oži-votvori in s to častjo Metoda nadari.
Papež Adrian je to prošnjo v resnici izpolnil; postavil je zopet nad-biskopski stol v Panoniji in posadil na-nj Metoda kot nadbiskopa Panonije in Morave. —
(Dalje pride.)
Književnost in umetnost.
Omeniti imamo pred vsem dveh večih del, koja so izišla koncem ravno doteklega leta: „Valvasor-ja" in „Matičiuih proizvodov". Kar je izdajatelj „Valvasor-ja" obečal, to je, vsaj v prvem zvezku, tudi uže izpolnil. Namen nove izdaje je namreč ta : v vsem izvirno Valvasorjevo delo posnemati in tako rekoč starega Valvasorja v novej pa nespremenjenej obliki oživiti.
Res so slike na las podobne izvirnim, — v čem je današnja dovršenost gal-vanoplastike in cinkografije kot izborna pomočnica pri tem delu služila —, in tudi črke, vsaj po glavnih oblikah in značaj nih črticah, kakor tudi format knjige, vse vzpomina na original.
(Dalje pride.)
Izdajatelj in odg. urednik: Martin Jelovšek.
J. M. Pajk-ova tiskarna v Mariboru.