Naši : zapiski
Socialna revija • urednik dr. anton ^ERMOTA •• ODGOVORNI UREDNIK IN ‘Bajate LJ anton kristan-ljubljana VSEBINA:
Dermota • učiteuska gonja • • • abditus • kulturni
“°J IN DRUGO • • J. PAHOR • SOCIOLOGIJA VOJAŠTVA • ■ PREGLED F°UTIČNI • • SOCIALISTIČNI • • POLEMIKA • • LITERARNI • • ŠOLSTVO.
MCMX'
0orTNIK KONZORCIJ „NAŠIH ZAPISKOV" • UREDNIŠTVO V šfcr* ' VIA PAOLODIACONO14 • UPRAVA V LJUBLJANI
Uk* BURG0VA UL1CA 6Iii ' ' ' TISK tiskaRNE ■ IV. PR.
V KRANJU - POSAMEZNE ŠTEVILKE : 40 VIN.
Zvezek-7
leto vii •
julij • mcmx-
Naši
izhajajo vsakega 1. v mesecu «
naročnina znaša za Avstro-Ogrsko za celo leto 4 K 80 v s poštnino vred, za pol In žetrt leta sorazmerno manj; za Nemčijo 5 K 60 v, za ostale države 6 K 20 v. :: Posamezne itevlke 40 v.
Rokopisi naj se pošiljajo na adreso Dr. ANTON DERMOTA v Gorici, »la Paolo Olacono 14. :: naročnina pa na naslov: ::	NAil	ZAPISKI.	Ljubljana,	Selenburgova ulica 6/11.	::
1
»Naši Zapiski"
VI. letnik 1909 se dobe za K 4*80 pri upravi < Naših Zapiskov > v Ljubljani, Šelenburgova ul. 6.III.
ni	:	-z
oi	!	X Ip'
.ZL	■.	;CL: ifift:	:
.21	'/j^	pr - -r ■
P >: •	^7	%	er	^
   	: *01 •	‘:X:	:	-:;CF	-
itT* ijk. •	a.- p >• \ /ji o
W;f'- .^77^-s ' ^	i:
o	..^>0	■
' ::	v
Prerbleke - - r 1: . :Popravila ^	o i I v^V. >t; fr;'" ><,.
Pod spovednim pečatom.
Spisal fi. Kirchsteiger, prelomil Etbin Kristan-Cena I. dela 2 K 60 oin« II. dela 2 K. La lepa 1« nadose 3animioo pisana hnjiga je ppao pripravna 30 darilo ob primernih priložnostih. Dobioa se o oseh knjigarnah in o
GRIČAR & MEJAČ
Ljubljana, Prešernova ulica 9 priporoča soojo bogato 3alogo
Izgotovljenih oblek
30 gospode (n dečke fer mične nooosti o konfekciji 30 dame in deklice. — Ceniki jasfonj In franka.
SESPM
£>/?. DERMOTA:
Učiteljska gonja.
a Slovenskem bi težko našli stvar, katero je klerikalizem tako ljuto sovražil, kakor jo je liberalizem srčno ljubil, namreč farsko gonjo. Naperjena je bila proti duhovskemu stanu, njegovemu ugledu in vplivu med ljudsko maso. Liberalizem je mislil, da z njo izpodkoplje temelje cerkvene nadoblasti ali vsaj onemogoči zlorabljanje te nadoblasti v politične namene. Skratka, liberalizem je smatral farsko gonjo za boj proti klerikalizmu; seveda se je motil, toda svoje zmote ni opazil.
Klerikalizem je natanko spoznal nevarnost, ki mu je pretila, če bi bil boj proti klerikalizmu postal dosleden in če bi se bil poglobil. Če mu je škodovala že farška gonja, kako krepko bi se bil lahko klerikalizem zavračal z načelnim bojem. Farška gonja je spravila na dan marsikaj, kar je bilo klerikalizmu na Slovenskem jako neprijetno. Po večjem so bile sicer osebnosti, Mnogokrat prav odurne in ostudne, toda množina slučajev, spravljenih na svitlo, je pričala opazovalcu, da tu že niso več grešne samo posamezne osebe, marveč da gnije celotni mehanizem ali, če hočete, klerikalni organizem. Ker se je protiklerikalni boj na Slovenskem zamenjal s farško gonjo, zato se ni Povspel nad osebnosti, nad dnevne polemične notice v listih in 2ato tudi ni zapustil nikakih globjih sledov. Komaj toliko se Pozna danes sledu za njim, kakor se pozna za pogovorom v gostilni pri pijači: kajti vsa farška gonja liberalizma je imela znak S'odanja nasprotnih osebnosti; zato je bila tako ostudna, da se Je zagnusila gonjačem samim.
Nastaja vprašanje, ali moremo pripisovati temu protiklerikalnemu delovanju kaj pomena za povzdigo slovenskega kultur-nega življenja? In to vprašanje je skoraj treba zanikati; kajti 0rnenjeni protiklerikalni boj ni vseboval prav nič pozitivnega, ali Spodbijal je temelje, na katerih je slonela in sloni še danes etika ‘0 nrorala slovenskega ljudstva. Ne da bi govorili tu o vrednosti etike in morale, naglašamo le, da bi bil mogel protiklerikalni
boj imeti kaj vspeha edino v tem slučaju, če bi bil klerikalno naziranje mogel nadomestiti s kakšnim drugim pozitivnim nazi-ranjem. Ves pomen tega protiklerikalnega boja se oceni na kratko v trditvi, da je liberalizem na Slovenskem pokazal in odkrival le napake svojih nasprotnikov klerikalcev, ni se pa pobrigal tudi za to, da bi bil pokazal kaj boljšega, — da bi bil pokazal, da je liberalizem ali kako drugo svetovno naziranje boljše od klerikalnega. Zdi se nam, da je neoporečna trditev, da je vsak boj proti klerikalizmu nevspešen, ako protiklerikalci niso boljši nego klerikalci. Načelo, s katerim se je duhovstvo pri nas in drugod opravičevalo: „Ne glej, kaj delam, marveč delaj, kar te učim v protiklerikalnem boju ne more veljati. Kdor bi se ga oprijel, doleti na neizogiben fiasco.
Pri nas na Slovenskem smo pa videli, da je protiklerikalno svobodomiselstvo bilo odločno slabše, nego klerikalizem sam. Večkrat smo že povdarjali, da pri nas liberalizem že dolgo več ne predstavlja nič naprednega in modernega, ampak da povsod dviga na svoj ščit reakcijo. Povedali smo, da se tako godi v njegovem političnem delu; da je v prosvetnem delu oviral, kjer je le mogel, vsako stremljenje, ki ni nosilo pečata njegovega strankarstva na čelu; da je v socialnem oziru skrajno omejen; da je v gospodarskem ozira zastopal vse tendence, ki so bile nasprotne modernemu gospodarskemu razvoju . . . Liberalizem je bil pri nas na Slovenskem velika ovira vsakega pravega napredka in sicer osobito radi tega, ker je motil in slepil s svojim imenom in ker je občinstvo mislilo; da vsebina liberalizma res odgovarja delovanju liberalcev.
Po drugi strani pa smo videli, da so se klerikalci odeli s prav moderno obleko v vseh ozirih in na vseh poljih. Tega ni treba še posebej dokazovati, ker vidimo klerikalno delo razločno pred seboj po vsem Slovenskem.
Iz tega pa nujno sledi, da je naša trditev resnična: liberalni protiklerikalni boj ni mogel imeti nobenega vspeha na Slovenskem in ga ne bo imel. Na možnost, da bi se liberalizem spremenil, da bi se njegove misli poglobile in razširile, da bi postal v resnici napreden in svobodomiseln, pa ne moremo računati. Liberalizem ni mogel spoznati nikoli pravega pomena in bistva klerikalizma. Ni spoznal, da pomeni klerikalizem na široko in gl°' boko zasnovan protikulturni zistem, ki spravlja vsak narod polagoma v akutno krizo na celi črti. Liberalizmu tudi ni nikdar
Prišlo na misel, da se proti klerikalnemu enotnemu zistemu delovanja more kaj opraviti le z enakim in boljšim orožjem.
V taki svoji inferiornosti je pa slovenski liberalizem vendar nekaj spoznal. To je bilo dejstvo, da naši takozvani srednji stanovi, meščanski sloji, niso zmožni, da izvedejo boj proti klerikalizmu na Slovenskem-. Iskal je torej opore v drugih krogih. Mislil Je> da jo najde pri učiteljstvu. Učiteljskemu stanu je pripisoval nalogo in sposobnost, da izvojuje protiklerikalni boj na Slovenskem .
V tem spoznanju je pa samo del resnice. Polna resnica bi bila, akO' bi bil učiteljski stan res tako globoko izobražen in duševno tako podkovan, da bi se mogel zoperstaviti delu klerikalizma. Saj vidimo v naših majhnih razmerah, da imamo med klerikalnimi delavci naravnost izborne sile. S takimi silami bi se lahko ponašal klerikalizem tudi pri velikih narodih. Tudi tu bi se te moči lahko uveljavile in toliko lažje se torej uveljavljajo Pri nas, pri majhnem narodu, kjer imamo tesnejše in primitiv-nejše razmere, katerih ni tako težko proučiti kakor komplicirane razmere velikega naroda. In brezpogojno je treba priznati, da so 86 vodilne moči klerikalizma na Slovenskem mnogo učile in tru-^e, predno so se čutile dovolj pripravljene, da so nastopile propagatorično delo za svoje ideje. Pomisliti moramo tudi, da se Je takorekoč vse šolstvo, iz katerega vodilne moči našega klerikalizma prihajajo, tekom zadnjih 20 let reorganiziralo in moderniziralo. To šolstvo ni več dom zaostalosti in okostenelosti, ainpak vsaka nova misel, ki se porodi na širokem svetu, najde Gdmeva v njem; vsako novo misel presojajo tu takorekoč krilno, ali bi' jo mogli vpreči za svoje namene tudi na Slovenskem a'i ne. Naš klerikalizem mora vsled tega ostati vedno na višini ‘lobe, dokler sam sebe ne zanemari.
Kdor se hoče tedaj na Slovenskem proti klerikalizmu boriti, ^ora vsaj tako dober biti, kakor so reprezentantje klerikalizma, Ce ®e boljši; drugače ne doseže vspeha.
In zdaj poglejmo naše učiteljstvo. Vsa čast njegovemu rernljenju po izobrazbi samega sebe, vsa čast njegovemu priza-vanju, da izobrazi njemu izročeno ljudstvo! Toda to je pre-mal°- Če hočemo govoriti resnico, moramo priznati, da v danih raztnerah učiteljstvu ni lahko mogoče, da bi bilo boljše. Res, da 'mamo precej moderne šolske postave. Opravičeno so se svoj
avstrijski liberalci s to svojo stvaritvijo bahali pred celo r°Po; toda ne črka, ampak duh je tisti, ki oživlja. Pri po-
stavah je važnejši od besedila duh, v katerem se postave izvršujejo. Administrativa, uprava je takorekoč večjega pomena, kakor pa postava sama. In tako vidimo v naših avstrijskih razmerah, da se moderne šolske postave tekom let čim dalje bolj reakcionarno razlagajo; da, celo tako daleč je prišlo, da te šolske postave, katerih katoliška cerkev nikdar ni hotela priznavati, niso tej cerkvi nobeno pohujšanje več.
Brezdvomno so imeli stvaritelji šolskih postav v Avstriji najboljši namen: omogočiti učiteljstvu polno izobrazbo duha in srca. Neutajljivo je pa tudi, da se ti nameni niso uresničili. Učiteljstvo je vsled tega v svojem duševnem razvoju zaostalo, tako da celo strokovno do nedavnih let ni bilo na višini dobe, kaj šele glede svetovnega obzorja!
Učiteljstvo je zatorej začelo v Avstriji in tudi na Slovenskem si pomagati s samopomočjo. Skrbelo je najpoprej za svojo organizacijo, za stanovske svoje interese, in ko se je kolikor toliko vtrdilo, je začelo raztezati svoje delovanje na širša polja. Spoznalo je, da naloga učiteljstva ne more biti samo vzgoja otrok v šoli, ampak da je baš tako važna, če ne važnejša, vzgoja staršev; kajti težko bi bilo, da bi od slabih staršev izhajali dobri otroci. Učiteljstvo je tedaj spoznalo, da je treba začeti vsako delo pri izviru. Odtod torej kulturno stremljenje učiteljstva. Ni treba tukaj naštevati vseh posameznih institucij in naprav, ki jih je vstvarilo učiteljstvo na Slovenskem v tem oziru. Imamo jih pred očmi. Toda še celo te osnove so klerikalizem na Slovenskem opozorile takoj na nevarnost, ki bi mu utegnila nastati iz njih.
Na prvih katoliških shodih slovenskih ne opazimo še nobenega sovraštva proti učiteljskemu stanu kot takemu, ampak zahteva se, da naj se šole napolnijo s katoliškim duhom.
Dr. Mahnič je v „Rimskem Katoliku" napel druge strune. On je bil prvi, ki je na Slovenskem udaril po učiteljskem stanu zaradi tega, ker je hotel imeti strogo katoliško šolo. Pozneje je dobivala gonja proti učiteljskemu stanu — deloma tudi iz političnih vzrokov, ne samo iz kulturnih — na raznih klerikalnih prireditvah in manifestacijah, čim dalje odurnejšo obliko. In baš v zadnjih časih vidimo, da je nastalo med klerikalci uprav strupeno sovraštvo do učiteljskega stanu na Slovenskem. To sovraštvo se potencira polagoma tako, da se prenaša s celotnega stanu na posamezno osebo, da torej postaja čisto osebno sovraštvo. Posledice takega osebnega sovraštva pa so: izpodkopavanje ugleda učiteljskega
stanu ...	-ličevanje vpliva učiteljskega stanu med ljudstvom,
preganjanje učiteljskega stanu, šikaniziranje posameznikov in celote; skratka: kar je liberalizem svoj čas vprizarjal s farsko gonjo proti duhovstvu, to mu sedaj vrača klerikalizem z učiteljsko gonjo.
Pri tem pa prihajamo na dejstva, ki bi jih uvrstili najložje med patologične. Kaj naj bo drugega tisto hujskanje proti učiteljstvu po »Domoljubu", po .Slovencu", po „Novem Času“, po „ Straži", po „Miru“ in po drugih klerikalnih listih? Važnejše je Pa, da se ta učiteljska gonja vrši popolnoma zistematično, po danem načrtu. Tak načrt je prijavil goriški „Novi Čas" v št. 22. 2 dne 27. maja 1910. Slučaj je nad vse značilen, zato ga omenjamo. Clankar v „Novem Času" pravi, da v tem boju se ne gre zoper liberalnega učitelja kot osebo, kot človeka, potrebnega krščanske ljubezni in dejanskega usmiljenja kakor vsak drugi, ampak gre se zoper liberalnega učitelja kot vir vsega slabega, zastrupljevalca 'judske mladine in izprijevalca ljudske, narodne duše. „In zato je treba boriti se tudi zoper njegovo osebo in njen blagor, v kolikor Je ta oseba in vse, kar jo vzdržuje in se okoli nje suče, korenina zlu, ki iz nje izhaja." Praktična navodila za ta boj so sledeča: »Na vseh mladeniških shodih, na vsaki ustanovitvi novega „Orla" mora klerikalni govornik opozoriti na liberalno učiteljstvo in njihovo delo, govoriti mora o postanku avstrijske šolske postave lr> poudarjati, da je njen duh malo primeren krščansko-katoliškemu, Povedati mora, kam bi privedla slovensko ljudstvo svobodna šola, za katero se poteguje slovensko liberalno učiteljstvo: v nravno Propast in podivjanost ljudstva. — Na mladeniških večerih v naših °dsekih in društvih morajo voditelji neprestanoma fantom pojasnjevati veliko narodno in socialno kvarnost učiteljstva. — Kjerkoli le učitelj, ki strahuje ljudstvo in mladino in svoje stališče, šolo ln osebni vpliv izrablja zoper katoliška načela in našo organizacijo, tam je treba odpor zoper tako početje organizirati in sicer pri Gladini sami. Takemu učitelju se mora pokazati dejansko, da ga ljudstvo noče, da ga v prvi vrsti mladina noče. Katoliški otrok ln katoliški starši so v skrajnem slučaju, kadar bi vsled delovanja učitelja šola sama postala nevarna prepričanju dece, obvezani se lZogibati bližnje priložnosti k grehu, kakor so to nedavno razložili *Ucii francoski škofje v svojem skupnem pastirskem pismu glede na francosko brezversko šolo.
Naša organizacija mora na boj zoper svobodomiselstvo, l^aaJQti posebna navodila, naj to svobodomiselstvo uganja kdor-°H hoče; to pa zato, da se bo ta boj vodil modro in premišljeno,
zakaj modrost v odločnosti je največja krščanska čednost. Modrost pred vsem, da bi ljudstvo škode ne trpelo, ker je gotovo, da bodo svobodomiselni učitelji napeli vso moč, da zoper katoliško ljudstvo dobe na svojo stran oblasti."
Ali bo tedaj na tak način ubit protiklerikalni boj učiteljstva ali ne? Priznati je treba, da je ostalo učiteljstvo v tem boju popolnoma zapuščeno od vseh tistih, ki so ga od nekdaj pošiljali v prve vrste protiklerikalnega boja, namreč od liberalcev. Učiteljstvo je na svojo žalost, ampak na svojo korist moralo spoznati, da zanje ni prostora v organizaciji kakšne liberalne politične stranke na Slovenskem, in da se protiklerikalni boj na Slovenskem ne bo izbojeval s političnim delom, ampak s kulturnim. Kulturno delo na Slovenskem pa še dolgo ne bo imelo mnogo opraviti s političnimi strankami in politično delo pri nas še dolgo ne bo kulturno postalo. Za učiteljstvo je tedaj dana samo ena direktiva, če hoče rešiti v boju proti klerikalizmu svojo stanovsko čast, čast kulturnih delavcev: da brez ozira na politične stranke gre svojo pot in polaga temelje kulturnemu delu med ljudsko maso. To početje pa mora biti popolnoma odkritosrčno in brez vseh postranskih namenov in pretenzij; zaradi tega mora biti to delo požrtvovalno in proračunjeno za desetletja. Takega dela ne more ustaviti noben klerikalizem na svetu; tako delo mora imeti uspeh.
ABDITUS:
Kulturni boj in drugo.
oj članek „Kulturni boj?" v 1. štev. te revije in pa razpravica o socializmu posameznika sta napravila v naši javnosti precej prahu. Nisem tega pričakoval. Da pa izpodbijem razna kriva mnenja, naj povzamem še enkrat.
Smatram socializem za ekonomski program revne mase. Vladajoči kapitalizem se je danes razvil v smeri, ki je Marx sam — ki je gotovo najsijajnejši analizator kapitaiistnega gospodarskega sistema — ni pričakoval. Kapital je postal tako mogočen činitelj v gospodarskem in kulturnem življenju vsepovsod, da ne izkorišča le delavne mase s tem, da spravlja zase nadvred-nost že izvršene produkcije, da dela na borzi in s špekulacijami na oslabitev vsakdanje komsumpcije ljudstva, temveč kapital je
prenesel že vodstvo produkcije same na ramena mezdnih ljudi s tem, da vlada z vrednostnimi papirji, nakaznicami na denar, ki bo šele zaslužen, in ne več samo z realijami, kakršne so: posest zemlje, lastnina produkcijskih sredstev in tako dalje. Vodilne so postale mogočne akcijske družbe, karteli in trusti, kapitalizem se je še poglobil. Dobiček je vodilno in poglavitno načelo vsega napredka in gibanja v	kapitalistnem svetu.
Ta velikanski, še	nepregledni razvoj	kapitalizma	sega	glo-
boko v vsakdanje življenje ljudstva in posameznega proletarca, ki živi od dela in zaslužka. Proletarizacija nevzdržema napreduje. To Padanje pa se ne razlaga s tem, da bi bili ljudje vedno večji reveži, ampak s tem, da se število ljudi, ki žive zgolj od zaslužka vsakdanjega dela, vsak dan pomnožuje. Akumulacija kapitala v posameznih rokah je neutajljiva To je kapitalizem.
Na nasprotni strani stoji socializem. To je nauk, ki ga vsakdo razlaga po svoje, ki pa ima namen kapitalne vrednote zopet privesti v posest ljudstva,	ki je te vrednote s	svojim delom in	gladom ustvarilo. Naloga	socializma je torej	na kratko:	Odpraviti
gmotno revščino in tej sledečo brezpravnost tiste široke plasti, ki dela 'n ustvarja bogastvo.
Socializem je torej poglavitno ekonomski program ali bolje ' rečeno, načrt za dobrobitje ljudstva, pravtako, kakor je kapitalizem gospodarski sistem za dobrobit posameznega kapitalista. Kaj Pa je pri tem s kulturnimi smermi v našem družabnem življenju ? Kaj umetnost, omika, vera? Trdil sem že večkrat, da vse to nima s socializmom kot ekonomijo ničesar opraviti. To prepričanje seveda v polnem obsegu vzdržujem.
Da sem socialist — to je zgolj vprašanje družabne potrebe ’n gmotnega nasilja. Zakaj sem socialist postal? Samo zato, ker sem v polni meri okusil bedo kljub neprestanemu delu in naporu svojih roditeljev. Videl in spoznal sem krivico. Socialno krivico. Ta krivica ni tičala v tem, da je bila tiste čase v naši domovini umetnost v blato poteptana cvetka, ni tičala v tem, da Sem molil k Bogu in veroval, kakor me je učila mati, ni tičala v *etn, da se nisem izpoznal v lepi literaturi in znanosti, temveč krivica je bila brezmejno izkoriščanje delavne moči očetove in m°je. Te krivice pa ni ustvaril Bog, temveč ljudje, ki so množili sv°j kapital s tem, da so drugi stradali, trpeli pomanjkanje in v neznani bedi umirali. To izpoznanje krivice pa je našlo svojo formo v — socializmu.
To je eno.
Nastaja pa vprašanje, kako to hotenje in čustvo uveljaviti ? r Kako se povspeti do praktiškega socializma? Socialna demokracija teži za tem, da s pomočjo politiške moči uveljavi diktaturo proletariata. To je ena stran praktiškega socializma. Gospodarska organizacija delavstva pa na drugi strani skuša prisiliti podjetnike, da skrajšajo delavni čas, povišajo mezde, da priznajo koalicijsko svobodo delavstva, da uvedejo bolniško in starostno zaro-vanje i. t. d. Na drugi strani ustanovljajo konsumne zadruge, da omeje oderuštvo trgovskega kapitala, produktivne zadruge, da sami vodijo produkcijo, hranilne in posojilne zadruge, da si omogočijo konkurenco. . .
V	vseh teh in enakih stremljenjih ne vidim ničesar, kar bi zahtevalo kakršenkoli kulturni boj; krščanstvo, niti katoličanstvo, , ne prepoveduje vsega tega. Nasprotstva v tem ni. Ce bi krščanstvo vse to prepovedovalo, potem šele bi mogli reči, da socializem potrebuje kulturnega boja, boja proti veri, ravnotako, kakor bi na pr. estetika dobila najljutejšega nasprotnika v ljudskih masah, če bi proglašala stremljenje po socializaciji vrednost za — ne-estetično.
To je drugo.
Že zadnjič sem povdarjal, da vse to stremljenje po boljšem, po socializmu, zahteva umstvene izobrazbe ljudstva. Čustvo samo ne zadostuje, hrepenenje je le predgovor realnosti. Ta umstvena izobrazba naj se dotika vsega, karkoli mora izpodnesti nevednost, malodušnost, obup v masah. Dosedanja kultura našega ljudstva r bo temeljni kamen bodoče socialne stavbe. Zato pravim, če je vsa naša dosedanja kultura prepojena s krščanstvom in njegovim etičnim naukom, ne more nihče vsega tega iztrebiti, če noče, da se sploh vsa stavba podere. To bi bila anarhija. Socializem potrebuje kulture; brez kulture, močne in tisočletne, so ializma ni. A ne le socializem kot nauk, temveč še bolj ljudstvo potrebuje utrjene in doslej malo nepristopne kulture in njenih iniciativ. To, kar se nam danes ponuja namesto krščanstva, ta moderna mešanica anarhistične znanstvenosti o religiji in etiki še nima stalne cene in še ne more služiti nobeni resni stavbi, ne more utemeljiti socialne zavesti naše dobe. Ko sem govoril o socializmu posameznika, sem dejal, da naša doba nujno potrebuje socialne etike. Kje je ta etika danes? Ali je kje naivnež, ki bi veroval, da se da ta zaželjena etika izumiti in paragrafirati, kakor se je n. pr-izumil gramofon? In če bi se dala izumiti, potem bi imela takšno vrednost, kakršno ima gramofon, ki ni muzika, temveč samo-
sk rumba glasbe. Kje bo vzel socializem to etiko? Iz dosedanje kulture, iz dosedanjega življenja jo bo vzel, torej iz krščanstva. Krščanstvo ima baš v etičnem pogledu toliko sorodnega z moderno socialistično mislijo. Naj spominjam — da se mi ne bo očitalo — le na že pozabljenega in danes samo še zasmehovanega socialista \Veitlinga. ki je svoje socialistične misli utemeljeval z evangelijem. Naj se sklicujem na svojo razpravo o socialnih bojih slovenskih kmetov.1)
Moderni socializem je doslej izvršil šele polovico svojega dela ' analiziral je kapitalistiško družbo. Socializem kot znanstveni nauk bodočnosti pa je danes še nejasen, meglen. Kdo more reči, kakšen bo novi družabni red?
Največ nezadovoljnosti je povzročilo moje mnenje, da so-c>alizmu pri nas ni nujno zahtevati ločitve cerkve od države. To svoje mnenje sem zadostno podprl; toda pridam naj še:
Ločitev je terjatev kapitala ne toliko produkcijskega, kot pa finančnega in trgovskega kapitala. Ta ločitev ni toliko idealna, kolikor je gmotna. Vprašanje ločitve cerkve od države je vpra-^ šanje kapitalove moči, vprašanje dobička in zaslužka. Torej buržoazno vprašanje, ki bo postalo aktualno tudi v naši državi takrat, ko bo finančni in trgovski kapital postal močan dovolj, da to lzvede. Kapital bo hotel zaslužiti, napraviti dobiček, pravtako, kakor so v srednjem veku nemški knezi postali luteranci, da so mogli opravičiti ekspropriacijo cerkvenih posestev.
Tak kulturni boj pri nas torej nima pomena in špecielno med Slovenci nobenih predpogojev. Slovenska široka masa se je ^le zbudila, komaj genila je. Ali naj vodi kulturni boj slovensko malomeščanstvo, ki je razpadlo, ker je bilo trhlo? Ali naj ga vodi slovenski delavec, ki ni dosegel še ugo inih delavnih pogodb — ne da bi govoril o drugem? Če bo kdaj prišel dan kulturnega b°ja i pri nas, potem bo ta boj vodila slovenska masa, ko bo povsem zbujena, gmotno utrjena, politiško izšolana in tradi-Cl°nelna v kolektivističnem naziranju. Dvomim pa, da bo tedaj šlo slovensko ljudstvo v boj za finančni in trgovski kapital — zgolj zat°, da bo smelo po teorijah raznih ljudi — „svobodno misliti"! kulturni boj je danes utopija. In nikdar ne bodo kapitalisti med nami tako močni, da bi postal kulturni boj za ljudske mase
Potreba.
* * *
„	‘) Reformacija in socialni boji slovenskih kmetov. Ljubljana, 1908. L.
chvventner.
Naj se sedaj ozrem še na nekaj glasov. Najprvo pa je treba pribiti, da sem za vse, kar sem pisal, odgovoren jaz sam. Če gre kdo z menoj, podravljen bodi! Torej: Nisem govoril in pisal nikjer v imenu katerekoli stranke, organizacije. Govoril sem vedno to, kar mi je velevalo nesebično prepričanje, edino moje premoženje. Sam stojim, sam padem. Vse, kar vem in znam, je dobiček mojega lastnega truda v tistih neveselih urah, ko so drugi uživali. Neprestano delo me je zadovoljevalo. V trinajstih letih svojega publicističnega dela nisem prejel in zahteval ničesar zšse; samo dajal sam! To povem onim, ki so me sedaj na vsakovrstne načine grdo sumničili in obmetavali z blatom. In pa to: Prisegam, da nisem nikoli imel kakršnihkoli kupčijskih talentov.
Na članke Vladimirja Knafliča in Antona Kristana sem deloma odgovoril že zgoraj. Lepo logično sta pisala. Izprevidim pa, da je jama v sredi preširoka, da bi se mogel povspeti čez njo. Jaz vidim povsod najprej le ljudi, njihovo življenje izpoznavam in razmere, v katerih žive. Iz vsega tega šele skušam pridobiti si nekak pogled v bodočnost. Ona dva narobe. Najprej teorijo, v mislih logično, v stavkih lepo in nato skušata iz teh svojih teorij slikati življenje, socialne potrebe množice, njeno bodočnost. Jaz se opiram na domačo zgodovino, na našo sedanjost, ona , dva iz splošne, svetovne zgodovine črpata svoje misli. Ona dva temeljita na zgodovinskem, materialistiškem svetovnem nazoru, jaz se naslanjam na krščanstvo, njegovo etiko in pa na socialno zgodovino kot gospodarski determinizem. Torej je umevno, da se ne strinjamo docela v načelih, ravno tam, kjer postajajo važna vsaj za našo javnost.
Tudi „ Slovenec" se je živahno vdeleževal te debate o kulturnem boju. Napaka njegove polemike je tičala v tem, da je slutil za mojimi članki nekak politiški diplomatični manever. Ta naivnost me je zelo razveselila, kakor tudi trditev, „da hočejo socialisti ljudi farbati, da so verni". „Slovenčev" člankar ni razumel, da sem govoril socialistom in tistemu delu slovenske inteligence, ki postaja socialistična brez poznanja ekonomike socializma zgolj vsled tega, ker ji je slovenski liberalizem premalo odločen za proticerkveni boj. Govoril sem tistim, ki se brezplodno trudijo med slovensko maso za kapitalistiško smer »Svobodne misli“> govoril sem delavcem, da je njihova naloga, socialno zavest skupnosti poglobiti, socialistno razumevati in čutiti, socialno se izobraževati. Bila je torej „Slovenčeva“ polemika neenotna, nestalnost v pojmovanju je odsevala iz člankarja. Nadalje naj člankarju
v »Slovencu" blagohotno povem, da z vso resnostjo odklanjam njegovo taksiranje o dobrih ali srednjih katoličanih, ker ga ne morem smatrati v to kompetentnim. Naj mi na dobro besedo veruje, da bom v tem oziru že sam po moči dobro opravil, in slovesno izrekam, da jaz njega nikoli ne bom v tern oziru taksiral na kakršnokoli stopinjo. Dovolj. Sedaj drugo. Člankar v »Slovencu" trdi, da sta si socializem in krščanstvo bistvena nasprotnika. Temu domnevanju oporekam. Vsi socialni boji srednjega veka so umstveno temeljili v krščanstvu. Iz krščanstva se je črpal pojem o človeški pravici in krivici. In kaj je socializem umstveno drugega kot hrepenenje po družabni pravici ? Stari Mojzes s svojo primitivno kmetsko demokracijo je sovražnik srednjeveške ln moderne gmotne aristokracije, je antipod kapitalistiške prevzetnosti. Zato molčimo, kadar izpregovori Mojzes, ljubljenec ljudstva, vodnik njegov. Najsrditejši sovražnik kapitalizma, ki ubija z izko-riščanjem delavne moči, je sv. Frančišek Asiški s svojo krasno ljubeznijo do priproste narave, v kateri je vsem dano svobodno živeti, tudi žuželkam in pisanim metuljem. Revolucijska misel, porojena iz krščanstva, je bila, ki je hrepenela, vroče in strastno, Po ubijanju družabnega nasilja, ki je rodila solidne „prekrščence“, vodila slovenske kmete v krvavi boj proti fevdalni gospodi. Nezmerno bogata je globina krščanske kulture, ki je prevzela tudi razna dobra poganskih vekov. Pa kaj zgodovina. Ozrimo se na sedanjost. Kdo je na Slovenskem ubil oderuštvo, srce bahatega, malomeščanskega liberalizma s tem, da je organizoval hranilne ln posojilne zadruge? Kdo je prvi poskušal odbiti oderuštvo malega trgovskega kapitala s tem, da je snoval konsumne zadruge?
je po Lassallovem vzgledu ustanovil razne mnogobrojne Produktivne zadruge in s tem ustvaril temelj kolektivističnim Zlvljenskim nazorom med slovensko ljudsko delavno maso? Kdo Se je zavzemal za starostno zavarovanje malih kmetov in kočarjev proti magnatom, ki jim je poljedelstvo špekulacija in trgovina? Kdo je zagovarjal politiško demokracijo, ki bistveno ni nič drugega k°t prejudic socializmu. Kdo je ubijal regresne pravice fevdalcev ? Kdo je bil, ki so mu kmetski oderuhi, ki so posojali denar na /«.» očitali socializem; kdo je bil, ki so mu pred kratkim stari Politiško onemogli fevdalci in subvencije uživajoči veleposestniki °Cltali socialistiške tendence, ker je sklenil postavo o prisilni ekspropriaciji splošni ljudski koristi pripadajočih vodnih sil?
Ali ni bilo vse to kos — socializma, prvi del socialistiške Ir,ls'>) ki hrepeni po radikalni družabni reformi? Ali ni ta zapadna
misel našla med nami ugodnih tal, ko se je pravilno aplicirala r na naše domače razmere? Ali baron Vogelsang, katerega more podcenjevati le nevednež, ni svoje protikapitalistiške tendence snoval na etiki krščanstva in s tem utemeljil svoj socialni nauk? Ali misel o temeljiti družabni reformi v smislu socializacije produktivnih sredstev ni vodila tudi krščansko-socialne delavske organizacije? Če bi člankar v „Slovencu“, ki je mogoče dober filozof, toda slab sociolog, bil za svoje besede odgovoren še komu drugemu in ne le sebi, bi dejal: Bodite dosledni, opustite vse to, razbijte, kar ste ustvarili, zakaj vse to je — socializem. Ta je vaš bistveni nasprotnik. r Že zadnjič sem dejal: Socializem je nauk iz življenja, ne knjig. Danes ima različne forme v vsakdanjem praktiškem življenju. Imamo politiški in poznamo gospodarski socializem. Imamo ga v revolucionarnih in reformistiških tendencah. Danes že preplavlja vse življenje, ki ga poznamo; v vseh mislih in filozofijah je gibalno pero. Kakšna bo oblika, ki se končno utrdi v njej, na kateri poti bo propadel in na kateri bo zmagal? Kdo ve!
Socializem je potreba, ravna je njegova cesta in ni mogoče, da bi se ga ognili.') Rodi se iz življenja, — dokaz, da mu je prisojeno dolgo življenje. In če bi misel o družabni pravici in resnici bila tupatain zatrta, pognala bo znova. Vse to vemo že iz zgodovine. To je tako, kakor bi sejali plevel in želi pšenico.
PAHOR J.:
Sociologija vojaštva."0
amorkoli pogledamo, bodisi v polmitološke dobe kulturnih, bodisi v sočasno medsebojno razmerje naturnih ljudstev, v odnošaje davnih Me-dijcev in Perzijcev, ali v odnošaje sodobnih sudanskih plemen povsod srečamo v začetnih tvorbah identično bistvo one socialne oblike, ki se imenuje država. Na eni strani stoji krepko organizirana manjšina, na drugi desorganizirana večina; prva vlada, druga je vla-
') Do tega sklepa prihaja tudi dr. Krek v svoji razpravi o kartelih in trustih: In ker je tako, zato se tudi socializmu ognili ne bomo. („Cas“ 1909 44.)	Ured.
*) Cf. izvajanja Gumplowiczeva in Ratzenhoferjeva.
dana. Večina opravlja vsa nižja dela ter skrbi za prehranjevanje važnejše socialne skupine, ki je skupina direktnih, državo ohranjujočih funkcij in potemtakem njen plemenitejši sestavni del; manjšina pa mrzi težko delo in zastavlja svoje moči le takrat, kadar je obstoj države v nevarnosti; sicer je pa glavna skrb manjšine ta, da ostane večina neorganizirana, ker tiči v vsakem organiziranju večine nevarnost ne le za vladajočo skupino, temveč mnogokrat tudi za državo samo.
Če so dani razvojni predpogoji taki primitivni državi, predvsem primerna, civilizaciji ugodna geografska lega, potem dobi začetna socialna tvorba kmalu drugo zunanjo obliko. Iz tega ali onega vzroka, največ pa vsled degeneracije privilegirane, vladajoče, krvno zvezane skupine, sprejema ta posamezne zasužnjence 12 večine med se ter jih osvoboja. Čimdalje se ta proces vrši, tem več interesa ima tlačena večina na obstanku države, tem manjša je njena odvisnost od vladajoče manjšine. Ker so pa lahko v ^m razmerju med manjšino in večino tudi prehodna stanja (v Peloponezu vidimo to pri periojkih in helotih), je naravna posledica, da se zagozdi med oba prvotna faktorja cela vrsta socialnih skupin, ki niansirajo kričečo razliko med svobodnimi in tlačenci. Novo ustvarjene skupine si stoje seveda v različnih nasprotstvih 'n dalekosežni cilj vse notranje državne politike mora biti vrav-navanje in uglajevanje diferenc med njimi. Sčasoma — država je med tem že davno iz svojega embrionalnega stanja — je vrsta Vseh pravnih dejanj, ki urejujejo odnošaje državo tvorečih skupin ln posameznikov, tolika, da predstavlja celoto in se more prire-diti v sistem, ki dobi ime: zakonik, codex. Oseba, ki to izvede, Je zakonodajalec, in ker je najnormalnejša država mogoča le v okvirju dveh plemen, izmed katerih se mora eno asimilirati v drugo, vladajoče, je prvotna zakonodaja navadno narodna. Naj-silneje je razvila zakonodajo antična Angleška, rimski imperij in prav iz tega vzroka je njegova zakonodaja skelet, ogrodje zakonodaje modernih držav, pravim: ogrodje, ker je naša doba kapitalizma ustvarila že nove, komplicirane družabno-pravne
odnošaje.
Da pa more država svojo zakonodajo vzdržati in da ne na-s*°Pi brezvladje, potrebuje eksekutive, objektivne sile, ki je nasproti kršilcu zakona vedno v premoči. Ta eksekutiva pa je ravno oborožena moč, je vojaštvo. Prav zaradi tega si države brez vojske sile ni mogoče predstavljati. Celo državice, kakršne nasta-JaJ° in zopet razpadajo v raznih afriških ozemljih, državice, ki se
ne vzdrže dalje kot eno generacijo, celo te enodnevne socialne tvorbe imajo svojo železno pest — vojaštvo.
Iz dosedanjega je razvidno, da ima vojaštvo dvojno nalogo: ekzistenco države braniti pred zunanjim rušilcem in jo varovati notranjega razpada. Poslednje je v idealni sociološki državi z enotnim prebivalstvom važnejše. Toda k temu se še vrnemo; oglejmo si sedaj nekoliko zgodovino vojaštva.
Vsa naturna plemena so navadno obenem vojaška: kdor le more, se v potrebi oboroži. Rimljani so mnogokrat vrgli germanske čete nazaj, toda vselej so morali naskočiti vozovje, v katerem so bile Germanke, ako so hoteli ostati gospodarji bojišča. V pustem, siromašnem albanskem gorovju nad otrantskim prelivom stanuje eno najprimitivnejših evropskih plemen, Albanci, ki nimajo pravzaprav nikakršne kulture, a ki igrajo vkljub temu, kakor tudi vkljub svojemu nizkemu številu in starinskemu orožju neprimerno veliko vlogo v turški makedonski politiki. — Napredujoča kultura pa seveda pojem vojaškega ljudstva izbriše; ostajata le še dva načina, kako si organizira država predstavi-telja moči, rezervoar, ki je neobhodno potreben, da oživi zakon, ki bi moral sicer ostati le na papirju:
a) konskripcija,
b) najemanje vojaštva.
Konskripcijska armada je sestavljena iz državljanov, ki se brezpogojno, če so vojaške službe zmožni, podvržejo vojaški dolžnosti, najeta pa taka, ki sestoji lahko tudi iz nedržavljanov, službujočih pogojno, bodisi za denar, bodisi za bojni plen. Sociologi to poslednjo navadno zametujejo kot nenaravno; toda to je pretirano stališče. Ne more se trditi, da je Rim propadel v onem trenotku, ko je nehal biti „civis romanus", rimski državljan legionar. Rim je bil v dobi cesarstva vse kaj druzega, nego za časa kartagenskih vojn : v teku treh stoletij je postal iz ponosnega republikanskega državljana suženj, državni suženj, a število kla-lisimov in nobilisimov je rastlo od dne do dne. Legije, 133 po številu, so bile reducirane s 6000 na 1500 mož, družina, temelj države, je razpadla, in v vsem grandioznem cesarstvu ni bilo najti 13 vestalk. Ljudske bolezni so se širile neverjetno. Na stebrovju države je razjedalo istočasno krščanstvo z novimi etičnimi in ekonomskimi idejami, a državne meje z razrušenimi trdnjavami so se udajale pritisku svežih, mladih ljudstev: imperij, delo sile, se je moral zrušiti in tudi državljan — legionar ga ne bi mogel dalje vzdržati.
Bistvo države ostaja, toda oblika je spremenljiva. Kroženje od brezvladja do države in od države nazaj do anarhije je večno, a vsak prehod je namočen s krvjo, kakor je tudi pogodba med Mefistom in Faustom na začetku njegovega novega življenjskega razdobja podpisana s tem „čisto posebnim sokom".
S stališča države, kakršno je priredila Evropi francoska revolucija, se da najeta armada nekako zavreči, toda vedno le delno; beneška republika je obvladala svoječasno z najemniki polovico sredozemske regije; Wallenstein je snoval češko kraljevino no-Vega veka nele s španskimi, temveč celo z irskimi kondotierji, a današnja angleška mornarica je nepremagljiva, dasi je personal večinoma najet. Karol Veliki, ta državniški genij, je izdal tekom Sv°je vlade tudi nekakšen zakon splošne vojaške obveznosti, toda pozneje ga je sam ublažil. Iz zapuščine Karla Velikega pa s° se razvile celo fevdalne države, v katerih je plemstvo armada. Fevd — odstopanje posestev od strani vladarjev trajno ali le začasno plemenitokrvnim družinam, kakor tudi cerkveni aristokra-ClJ1 v svrho obrambe države — se vleče kakor rdeča nit skozi vso srednjeveško zgodovino. Fevdalno plemstvo je imelo potemtakem interesa dovolj, da se ohrani država; saj je branilo ob času sovražnega napada pravzaprav le svojo last, toda tudi Plemstvo je imelo zopet svoje najemnike! V državi Karla Veli-Kega je imela cerkvena hierarhija do 2/s vseh posestev v svoji asti in je smela davke celo samostojno pobirati; vkljub temu Pa je bila popolnoma prosta dolžnosti glede obrambe države. Nikakor ni torej neobhodno potrebno, da je vsakdo, ki ima količkaj interesa na obstoju države, dolžan jo braniti; pri urav-navanju notranjih državnih zadev še posebno ne.
Večje važnosti je v fevdalni, kakor tudi v moderni državi vprašanje vrhovnega armadnega poveljstva. Ni vseeno, ali s tem razpolaga državni suveren ali plemstvo, oziroma parlament. Slabost najvišje oblasti je nesreča za ljudstvo. Armada izključno v rokah evdalnega plemstva je bila še vedno usodepolnega pomena za stanek države. Angleška je morala pretrpeti največje meščanske v°jne ravno zaradi tega, ker se je nahajalo vrhovno poveljstvo armade v rokah lordov; kraljestvo poljsko, kjer je bil državni severen igrača šlahčičev, je moralo propasti. Ako ima namreč ^ alno plemstvo armado docela v svoji oblasti, stremi za tem,
Jo spravi v popolno soglasje z lastnimi interesi ter da ^ Priredi ne mogoče za državno, temveč edinole za fevdalno eksekutivo.
Država pa, kakršna je izšla iz viharjev koncern 18. stoletja, taka država izključuje ali bi morala vsaj eliminirati vsak privilegij plemstva. Dosedaj ni še temu povsod tako; v armadi so prav tako kakor v diplomatični službi mesta, ki jih zasedajo, ako le mogoče, člani plemstva. Demokratu je majhna tolažba trditev Nordaua, da prinesejo taki, ki dosežejo že v mladosti visoke državne službe, sveže, napredne iniciative v razne urade, dočim bi navadni, nemodrokrvni uradniki, ki pridejo šele v poznih letih do odločilnih mest, izvrševali svoje posle birokratsko in reakcionarno. Fevdalne države sedanja Evropa ne po?na več, vsaj v srednjeveškem smislu ne; pač pa nam je ostal fevd državnih služb, a tudi ta se mora polagoma umikati, da si napravijo ljudje talenta prosto pot. Produktivna tla so po ogromni večini podeljena „tretjemu“ stanu, ki je prevzel brambo države v svoje roke in ki ima vzroka in volje dovolj braniti svojo posest, bodisi sredi notranjega državnega vrveža, bodisi proti inozemcu. Brambo pa more brez skrbi vršiti le sam in v družbi z onim, ki mu je vsled njegovih lastnih gospodarskih interesov mar obstanek države. Iz gospodarske solidarnosti je vzniknila torej splošna vojaška dolžnost, konskripcijska armada. Splošna vojaška dolžnost je potemtakem plod gospodarskih razmer, izzvanih in izvedenih po zaslugi francoske revolucije. S prodiranjem ideje enciklopedistov po evropskem kontinentu je šel svojo pot gospodarski preobrat, ki je uspešno zaključil tudi proslulo našo predmarčno dobo.
Mož pa, ki je v Francoski praktično izvedel načelo splošne vojaške obveznosti, Napoleon L, je obenem položil kal onemu nezdravemu evropskemu oboroževanju, ki nosi ime „militarizem", in pod katerega železno težo se šibi vse gospodarstvo sedanjih evropskih držav. Napoleon I. bržkone niti slutil ni, kam je nameril korak, toda znamenja, ki so se pojavila, so odkrivala pogled daleč v prihodnost. Njegovega dejanja ni spremljala samo groza človeštva ob pogledu na kosti najkrepkejših francoskih sinov, ki so bile raztrošene po daljnem Egiptu, na žrtve, padle v dolgotrajnih, gverilnih pobojih na Španskem, Napoleon je tudi uredil finančne razmere v Franciji, kar pomenja toliko kot zvišanje državnih prejemkov. Ko je 1. 1804. postal Napoleon „cesar vseh Francozov", se je ljudstvo oddahnilo, prepričano, da zavlada miri toda mir ni združljiv z imenom tega velikega, bolnega genija-Ko je zasedel prestol, so skovali v spomin plaketo. Osnutek je določal	miru:	w leva, toda Napoleon je hotel imeti
»orla v vzletu", kar je pomenjalo nadaljnje bojevanje. „Dokler me imajo državljani priliko občudovati kot zmagovalca, dotlej Sem vladar," je trdil sam. Historiki hočejo videti v vsem tem samoljubje in samoljubje jim je menda tudi današnji militarizem, ki izpodkopava gospodarska tla moderne družbe.
Eno je gotovo: tudi med možmi znanosti se dobe patološke nravi. Če bi ne bilo na militarizmu tudi ničesar druzega, kot to, da naravnost vsiljuje gradivo za vsakršno propagando onim slojem, ki so nezadovoljni s sedanjo družbo, bi bilo že premisleka vredno, Pogledati še zraven tega v razvoj državnega bidžeja in videti n- Pf-, da je zrastel avstrijski proračun od 1. 1848 do danes s 300 m>l- K na 2648 mil. K, dočim se je število prebivalstva komaj Podvojilo, da se je dvignil državni dolg na 10 miljard K, za katere je treba plačevati okrog 400 mil. K le na obrestih, večinoma vsled oboroževanja, potem se ne le sociolog, temveč vsakdo, ki ima zdrav intelekt, nehote vpraša: kam?
Toda v visokih državniških krogih vlada mnenje, da stane ena sama izgubljena vojna več, kot pa znašajo stroški za njeno °boroževanje, in to je merodajno. Velekapital ima od militarizma Pn dobavah za ogromne armade tudi velikih dobičkov, s svojim kreditom pa ga hkratu drži v šahu, da mu ne more postati
nevaren.
Ce bi zopet prišlo do kakšnega vojnega podjetja, zastaneta
industrij a in trgovina, a posledice bi moral trpeti veliki kapital.
Ako bi militarizma ne bilo, nedostaje kapitalu važnega vira do-
Todkov, ako pride do vojnega podjetja, trpi zopet kapital; evo
ključa, zakaj se militarizem vzdržuje; trditev, da teče denar, za
°gromne armade izdan, v ljudstvo nazaj, je bedasta. Nasprotno,
vzdrževanje militarističnih armad plačujejo ljudske mase trikrat:
•) v krvi (v mirnem času seveda le s tem, da se začasno odrečejo
. Savskim močem); 2.) v denarju za prehranjanje in oboroženje
ln ^-) za militarizem preteklih desetletij v obliki obresti od državnih Posojil.
Vsako leto se čuje po evropskih zbornicah v proračunski ^azPravi o rekrutnem kontigentu trditev, da je dovoljenje novincev Predlaganem številu državna potreba, in vendar, kako daleč je militarizma do državne potrebe! Vzmet vse civilizacije je vzaprav blagostanje ljudstva. Ker je država najmočnejši bla* 1Za*0r^n' faktor, je državna potreba le ono, kar pospešuje gostanje državljanov. Militarizem, tak militarizem, ki je spre-
menil državo v eno samo ogromno taborišče, naklada nižjim slojem — buržoazija ima večje dohodke in plačuje torej za armado razmeroma nižji percent — samo bremena. Zato pa dovoljevanje novincev in stroškov za oboroževanje v sočasni militaristični obliki ni nikakršna državna, ampak k večjemu še potreba velikega kapitala. Zgodovina pozna dobe, ko so se bile bitke zgolj zaradi dinastičnih interesov; danes ni več tega v večini evropskih držav. Dinastije prihajajo in odhajajo po smrti Ludvika Capeta lažje kot kdaj poprej. Sociologija priznava vladajočim dinastijam njih pomen v obstanku držav, toda če se proglaša potreba velekapitala za državno potrebo, pomenja to, da je poslednji svojo glavo dvignil celo nad dinastije.
Mnogokrat čujemo trditev, da je le militarizmu pripisovati ravnotežje in njegovo ohranenje v evropskem miru. To ni res. Zemljepisna veda klasificira države sledeče:
a) države z enotnim jezikom ;
b) države z glavnim jezikom in s postranskimi jeziki in
c) jezikovno močno mešane države.
Prve in druge vrste države prevladujejo v Evropi in prav temu zaokroženju državnih celot po plemenih se imamo mnogo zahvaliti, da počiva orožje.
i	#
Toda tudi iz čisto vojaških ozirov se da militarizem zavreči.
Napoleonova izjava, da je zmaga v vojni na strani onega, ki ima v pravem trenotku na pravem mestu premoč, se je napačno razumela in tudi napačno izvajala. Da bi tak strateg kot je bil Napoleon mislil pri tem absolutno premoč, je nemogoče. Skoro slednji, s krvjo pisani zgodovinski list dokazuje nasprotno. Ko so se v starem veku tresla tla vsega Orienta pod pohodi Kser-ksovih in Darijevih krdel, so maloštevilni maratonski junaki zavrnili invazijo, in Aleksander Veliki je zadel Darijevo ogromno vladavino naravnost v srce. Julij Cezar je premagal z jedrnatimi četarni dvajsetkratno premoč v Galiji, a horde preseljevalnih narodov, o katerih je zgodovinsko dokazano, da niso predstavljale nikakršne numerične premoči, so zaustavile pot evropske kulture za pol tisočletja. Križarske vojske, ki so svoječasno razljudile vso zapadno Evropo, niso nasprotno dosegle ničesar ravno vsled svoje nediscipliniranosti. Sociološki aksiom je torej, da ostane trdno orga-nizirana manjšina na vsakem bojišču nepremagljiva.
Ogromne moderne armade nimajo na bojišču nobenih prednosti že zaradi svoje težke vodljivosti; vspešno operirati s takim1
izvenrednimi množicami je dano le veleumom. Vsled dobrih pre-važevalnih sredstev, s katerimi je pridobil promet tako na času, kakor na prostoru, se bodo prihodnja vojna podjetja bržkone razmeroma naglo odločila, vspričo česar ne bo mogel velik del armade priti niti do spopada. Nositi orožje je dolžnost vsakega zdravega in močnega državljana; dandanes pa se asentira toliko slabotnih mladeničev, da se že ob priliki velikih vojaških vaj polnijo bolnišnice. Če bi prišlo do pravih vojnih naporov, bi se to godilo še v večji meri. Trditev, da vojna redi vojno, ne drži več. Tekom vojne mora misliti država na to, kako bo prehranila svojo armado ; redno prehranjati tak kolos je pa skoro nemogoče. Razen tega nastopi seveda tudi v državi sami pomanjkanje živil, ker primanjkuje delavnih sil, torej pravcati gospodarski preobrat, ki vpliva depresivno na vrhovnega poveljnika samega.
V	indijskih kolonijah, ki imajo preko 250 milijonov prebivalstva, gospodarijo Angleži z armado 120.000 mož in nekolikimi bojnimi ladjami, na Javi, na tem naravnost idealno koloniziranem otoku indijskega, oceana, obvladuje 50.000 Evropejcev 30 milijonov domačinov.
Ne kvantitativno, temveč kvalitativno bi morale velesile izboljšati svoje armade.
Ko je 1. 9. po Kr. združil razna germanska plemena Armin, zvabil rimljanskega poveljnika Kvintiljana Vara v prašume in ga popolnoma porazil, je zaklical imperator Avgust: „Var, daj mi moje legije!" Ne želimo državam, da bi kdaj prišle v položaj, klicati: „ Velekapital, vrni nam naše legije!" . . .
Že v začetku sem povdarjal potrebo državne eksekutive, vojaštva. Če se sociološka veda upira militarizmu, ne negira še s tem vojaške sile in njene potrebe. Nasprotno, sociologija jo naravnost zahteva, saj vidimo dan za dnevom, da policija in žandarmerija niti kot varnostna organa, ko se gre za lokalne, mterne zadeve,	ne zadoščata. Ko bi smela	orožje uporabljati
Poljubno, bi utegnil zadoščati nekoliko manjši varstveni aparat, toda državnih prekucij ne bi mogel vzdržati.
Ob	vsaki	večji dandanašnji demonstraciji	se konsignira
vojaštvo,	toda	tudi vojaštvo ne zadošča več	le	z nastopom in
dokazom	svoje	moči. Šele v onem trenotku,	ko	poškropi ulico
kri, šele tedaj se poležejo ljudske strasti, šele takrat se umakne kn/ižejni demon. Dokler obstoji država, dotlej ekzistira vojaštvo, kajti sicer postane človek človeku zver.
Pa tudi v mednarodnih političnih odnošajih nastopajo tre-notki, ko odpove človeški razum in odloča le še „ultima ratio“ plemen. Prav tukaj vidimo vso ničevost fraze o tradicionalnih, zgodovinskih predpravicah: internacionalne razmere se naravnost morajo od časa do časa preurediti, politične državne formacije spremeniti naravnopotrebnim zahtevam v prilog. Kakor se ni dal gordijski vozel na noben način razvozljati, tako je potreba tudi politične zapletljaje mnogokrat presekati edinole z orožjem.
Veliko se govori in piše o grozoti vojn, o organiziranem poboju. Ali je vojna res tako protinaravno dejanje? Ne. Ali gre narava človeku na roko? Nikakor ne. Človek je z njo v vednem boju, tu kot zmagovalec, tam kot premaganec. Individualizem je ustvarila šele država s svojo družbo, kakor je tudi nauk o vesoljnem vladarstvu človeka, ki je vzel v roke izpodnebne moči, da z njimi gospodari, njena doktrina.
V	naravi ni čustva, v naravi so le nespremenljivi zakoni, ki absolutno niso prikrojeni človeštvu v prilog. Cilj kulturnega človeka je, te zakone proučiti in jih praktično uporabiti v svojo korist; da bi bil kdaj od prirodnih moči popolnoma osvobojen, si ni mogoče misliti.
Kdo nosi žezlo vladarstva, nam prirodne sile mnogokdaj povedo. Ob potresih umirajo množice ljudi pod razvalinami, ob povodnjih izgine na tisoče prebivalstva v valovih, v gosto naseljeni vzhodni Kitajski umirajo v teku let milijoni za lakoto, v tvornicah se prikrajšuje življenje nele odraslim, temveč celo pol-otrokom. V dogledni dobi se ti pojavi prav gotovo ne bodo spremenili vesoljnemu človeštvu v korist.
Prirodne moči bodo ostale dosledne, naravni zakoni nespremenljivi, „mati“ priroda bo pa prejkoslej ravnala po mačehovsko s človekom ter se ž njim poigravala z grozovito hladnokrvnostjo. Zato pa pobija sociologija na podlagi dejstev trditev, da je človeško življenje neprecenljive vrednosti, zato je zanjo filantropija premagano stališče. Šele v teku vekov bo človek izvil naravi toliko njenih tajnosti, da bo vsaj deloma od nje neodvisen. V to smer se tudi gibljejo vsa stremljenja kulturnega človeštva in to bistvo ima tudi ves njegov takoimenovani boj za obstanek. Če se dobe v zgodovini osebe, ki z neverjetnim stoicizmom zaničujejo življenje in njegovo vrednost, je to nekaj skozinskoz naravnega. Kakor se najdejo umetniki, k nam rišejo grozoto vojske in strahobo uničevanja življenj, tako se nahajajo heroični
ljudje, ki poveličujejo zaničevanje življenja; prvi, kakor drugi so civilizaciji potrebni, ker vodijo družbo v nekakšen naravni srednji tir ter ga obenem zavračajo z ekstremnih potov. Neizogibno je torej, da se najvažnejša vprašanja človeštva rešujejo z njegovo krvjo in da se njegovi računi uravnavajo z najvišjo vrednostjo civilizacije, s človeškim življenjem. Le iz grobov vstaja novo življenje, pravi Nietzsche, zato pa so nauki, takoimenovani pasivni socializem ruskega veleuma Tolstega zgolj utopije.
S3C3C3CSC8CS25C>5C8CSC3CSCSCSC8CSCSC8CSCSCSCS33C2§
Pregled.
Politični.
Brez pretiravanja lahko rečemo, da se stekajo že več kot 150 let niti svetovne politike v Londonu. Z naporom vseh svojih sli je to poskusil spremeniti Napoleon in spraviti zopet Pariz do najvažnejšega mesta na svetu, kakor je bil za časa zadnjih Ljudevitov, a poskus se je ponesrečil. Francija gre od tega časa korak za korakom svojo pot nizdolu in s padcem tretjega Bona-partov jo je potisnila celo prodirajoča Nemčija ob stran in zasedla njeno mesto ter postala s tem najnevarnejši tekmec Britanski, dočim je oslabljena Francija našla najboljšega zaveznika v svojem nekdanjem stoletnem sovragu!
Dokler gre politika svojo pot mirno v vsakdanjem tonu naprej, je včasih položaj težje pravilno umevati, posebno če nas motijo historični spomini. Ob izrednih dogodkih pa se razvija dejanje markantneje in smer ali bistvo stvari spoznamo najlažje v ekstremu. Tako se je pokazalo ob smrti angleškega kralja z ostrostjo, ki mora prepričevati celo skeptika, da ne obdaje britanske otočne države samo glorja slavne zgodovine, politične in gospodarske, ampak da ima ta silna država, v kateri solnce nikdar ne zaide, res nekaj imponujočega na sebi.
Komaj je stopil privatni sekretar pokojnega vladarja Lord Knollys pred Pozlačeno ograjo Buckinghamske pa-jače, londonske rezidence angleških kraljev, in naznanil zbranim reporterjem v kratkih besedah človeški dogodek: Gentlemen, the King ist dead! Go-
spodje, kralj je mrtev! že se je oglasil brzojav (to je bilo 6. majnika tik pred polnočjo) in ponehal je pripovedovati
o	pravcatem romanju kronanih glav k pogrebu mogočnega pokojnika šele danes, 20. majnika, — ko peljejo truplo Edvarda v Windsor na visoki skali ob Temzi, eden najlepših gradov, ki jih premore bogata Angleška. V drobnem tisku so mogle napoljnjevati angleške novine dan za dnevom po cele strani svojega velikega formata o ,World’s Tributes to King Edward.*
Porojen 1841. 1. v ravnoisti palači, kjer je preminil, je sledil svoji materi šele 1901 na prestolu in vsa njegova mladost in moška doba nista bili takšni, da bi obetali izredne talente v bodočem vladarju. Iz knjig se sploh učiti ni maral, a zato je opazoval tem ostreje in popolneje vsakdanje življenje, tako kot se nam kaže v zgornjih in spodnjih krogih. Ko je zasedel prestol, je bil vsemu svetu uganka; nihče si ni mogel prav razjasniti, kako se razvije priletni sin na mestu, na katerem je sedela njegova mati (zadnja iz rodu Hanoverancev* celih 63 let; a ko so se pokazali prvi vplivi nove premembe, je postal vsem sfinga: kdo more in ve pojasniti namene in misli moža to like neusmiljeno-jeklene volje, ki je je bila sama konsekvenca brez pomisleka in zmote?
Angleška politika je zadobila v par mesecih novo lice, v angleški diplomaciji je zavladal tako hitro nov kurz,
’ Z Edvardom Vil. Prične „House of Saxe-Coburg.	F.	L.	T.
da ne gre priznanje samo velikemu mojstru, ampak tudi učencem, ki so znali slediti s tako preciznostjo novi volji.
Kratko bi karakteriziral to smer tako: zvariti angleško svetovno oblast v močno enoto, ki more počakati s samozavestjo in dostojanstvom onega tre-notka, ko ji hoče morda ta ali ona država iztrgati iz rok njeno veliko su-premstvo, ali ko bi se hotela ta ali ona kolonija odtrgati od svoje matice
V	Kanadi in Avstraliji utegne prinesti vsak hip nove dogodke, v Egiptu in Indiji delujejo mlade sile domorodnega prebivalstva neprestano proti angleški nadvladi. Izmed kontinentalnih držav jo izpodriva na gospodarskem trgu zlasti Nemčija, ki si pripravlja pot proti vzhodu, takozvani Drang nach Osten. Bagdadska železnica je postalo zadnje čase na Angleškem zeio ak-tuelno vprašanje.
Za Edvarda ima zaznamenovati angleški imperij velike odločilne korake administrativno-političnega značaja, kakor junifikacija južnoafrikanskih držav v eno veliko kolonijo, reorganizacijo vojaštva po enakem načrtu križem cele Velike Britanije, kar je za slučaj vojne velikega pomena (Anglija ne pozna nobene vojaške obveznosti ne na suhem ne na morju) in poleg tega celo vrsto manjših reform v svrho stabilizacije obstoječih razmer doma. V zunanji politiki je bila obrnjena njegova ost z vso očitnostjo proti Nemčiji: zatrjujejo, da zapušča v svojem političnem testamentu nasledujočemu sinu Juriju opomin, naj zasleduje započeto politiko zavezništva s Francozi in Slovani.
Smrt tako odličnega politika je zadela Angleže tem občutneje, ker že nekaj let ne kaže njih politični register nobene kapacitete, ki bi ji mogla dežela podobno zaupati svojo usodo ravno v tem kritičnem času. Angleški krogi so naravnost potrti — to se kaže tako iz govorov vodilnih krogov kakor tudi iz pisanja časopisov.
Landlordism (tehnični izraz za angleški deželni zistem, po katerem je ves svet v rokah lordov, tako da v celi deželi ni samosvojega kmeta) ter vsled stopnjujočega oboroževanja in na novo vpeljanih socialno-političnih postav rastoči državni izdatki sta tista dva velika problema, krog katerih se suče že dolgo vsa notranja politika. Zadnja poslanska zbornica, House of Com-
mons, je bila na lastno zahtevo razpuščena, ker je zavrgla gosposka zbornica, House of Lords, proračun večine, v katerega je bilo vpletenih mnogo finančno-političnih reform, izmed katerih je najvažnejša povišano obda-čenje lordskih zemljišč (prvi rahli poskus!) ali, tudi nove volitve v letošnji zimi niso prinesle nobene jasnosti in ravno za mesec junij so bile napovedane zopet nove glavne volitve, ko je prekrižala kraljeva smrt tako mnogo načrtov in upov.
V .zbornici preprostih" imajo večino sedaj deset let liberalci, združeni z nacionalci, radikalci in delavci a .zbornica žlahtnih* se za to številno razmerje skoro ne meni in jim dela vse mogoče neprilike ; kadar pa so med .preprostimi* konservativci na krmilu, tedaj gredo z njimi lordi skozi drn in strn, oz obratno. Manjka med liberalci močne osebnosti, kakor je bil Glad-stone (izg. Gledstn): ob njegovem času so izgubili lordi skoro ves ugled in centrum vse politike je bil v spodnji hiši. Toda tudi Asquith (Es-kvis), liberalni prime minister (prajm —) se je ob zadnji volilni borbi toliko obvezal, da sedaj ni mogel več nazaj. In podobno ves ostali kabinet: finančni minister Lloyd George (Lojd Džotdž) posebno na bojeviti večer 3. decembra
1909,	National Liberal Club, veliki kancelar in varuh državnega pečata Lord Loreburn (Lor-brn) že v novembru, trgovski (sedanji notranji) minister Churchill (Črčil) na svojem znamenitem shodu v Manchestru itd.
Izprva so hoteli lordski veto sploh odpraviti; ker pa niso izpadle volitve tako sijajno, kakor so pričakovali, so se omejili na primerno reformo visoke zbornice, a v zadevah proračuna ima vsakakor zbornica preprostih zadnjo besedo. Kakor že omenjeno, se razlikuje angleški proračun pred vsem finančno-politično od kontinentalnih v tem, da je mogoče spraviti vanj celo vrsto davčnih reform, ne da bi bilo treba predložiti zato zbornici posebnih zakonov o takih davčnih premembah. Z odpravo lordskega veta bi mogli torej nalagati .preprosti* prvim davke na zemljišče brez vsake zunanje kontrole.
V trenotku, ko je bil boj najhuje razvnet, ko je delovalo na stotine tajnih močnih sil na perečem ustavnem konfliktu, je preminul kralj, v ka-
terega so bile baš uprte vse oči. Borba je potihnila in kakor zatrjujejo, ostane ustavna kriza latentna do prihodnjega leta.
V	popolnoma drugem tiru, kakor na Angleškem se razvija politično življenje na Nemškem. Morda so krive na tem zunanje okoliščine
Angleški parlamentarizem ima za seboj sedemstoletno zgodovino. Moč vlade so vzeli kralju najprej aristo-kratje. Pod pritiskom deželne industrializacije so jo delili najprej z nastopajočo plutokracijo (1833) in kasneje z demokratičnimi elementi (1867). Tako >ma ves zistem že po svojem razvoju gotovo stabilnost na sebi na Nemškem je pravi vladar pruski zistem političnega varuštva. Dinastični interes je tukaj še vedno mnogo nad ljudskim ■n krona ne sioji parlamentu in strankam kot posredujoči element nasproti, ampak se mu prezentira vedno v vojaški suknji z rožljajočo sabljo. To se Pravi: kadar ne parira zbornica vladarju, ampak hoče biti več kot ustavni ornament, je pošljejo pri tej priči domov.
Vsa nezmiselnost in breznačelnost P>uske politike se kaže zadnje mesece Pri volilni reformi za prusko zbornico, kamor volijo še vedno javno in indirektno potom volilnih mož, a poleg tega
ima ta kurialni zistem še tako visok cenzus, da ljudstvo tod sploh ^°v glasu ne pride.
Ce že pogled v dosedanje izkušnje raznih dižav, kjer je vpeljana splošna 'n enaka volilna pravica, dovolj ne Uc>, kako zelo močni so vzlic vsem nasprotnim silam razni socialni, cerkveni ‘n podobni konservativni vplivi na mišljenje voiiine mase, potem je dovolj 'nteresanter. in poučen vendar dokaz, da se je v ravnoisti nemški državi na Podlagi splošne in enake volilne pravice izvoljeni parlament izkazal komaj Pred nekaj rneseci kot najtrdovratnejši zaščitnik posedujočih celo v opoziciji proti vladi sami, ko je hotela izvesti Par finančnih reform, s katerimi je nameravala pritisniti končno nekoliko i a premožnejše sloje v deželi!
A za nas Slovence je ob danem po-ozaju maiokak dogodek bolj zanimiv, akor neprestane premembe na bal-anskern polotoku, katerega severno-apadna straža smo ravno mi, nase-jujoč mejo med apeninskim in balonskim polotokom, oh socialistične stranke, ki so bile svojem početku povsodi drugje
desetletja in desetletja okupirane zgolj s svojo razredno borbo — odtod izdajalci naroda! — se niso mogle ogniti na našem jugu hitremu razvoju in nastopanju novih razmer, ampak so počele posegati vanj celo z državno-po-litičnimi izjavami. Razne rezolucije jugoslovanskih socialističnih kongresov in konferenc, ki so bile puDhcirane lani v tej reviji, kažejo popolnoma nove, doslej v nobeni slovenski, hrvatski, srbski ali bolgarski stranki zastopane smeri in politične cilje.
Vstaja Albancev in prisega Krete grškemu kralju sta zopet dve taki poglavji, ki nam kažeta, s kako silo in nemirnostjo se razvija politično živ-lj. ..je na Balkanu.
Z viado Mladoturkov se je v orientu jako mnogo premenilo, kar tudi na Jugoslovane ne bo moglo ostati brez vpliva. Mohamedinci so končno uvideli, da svoje civilizacije niso mogli in ne morejo usiliti Evropi. To so spoznali sicer že tudi Arabci na Španskem in se končno izselili v Afriko nazaj, ko so se morali poprei stoletja umikati korak za korakom pred močnejšo civilizacijo krščanstva — podobno kakor so izgubljali par stoletij zatem na \ znodu Evrope Turki kos za kosom z mečem in ognjem osvobojene zemlje. Razlika je le ta, da so Mladoturki sprejeli zdaj sami civilizacijo Evrope (n. pr. parlamentarizem, moderno organizacijo vojaštva, uradništva, evropski šolski pouk i. t. d.) in poskusili stopiti s tem v krog evropskih kulturnih narodov.
Ta dogodek se izrazuje tudi v tem, da so se začeli realni jugoslovanski politiki ozirati sedaj z vso resnostjo v Carigrad po zavezništvu in Rusija se mora zadovoljiti z vlogo platoničnega zaščitnika ortodoksnih Srbov in Bolgarov. Tako tudi lahko rečemo, da prihaja nameravani vseslovanski kongres v Sofiji nekoliko prepozno, oz, ga prehiteva dnevna politika.
Tvarja se na jugu mogočna slovanska skupina v zvezi z Rumuni in Turki - z druge strani posega v isto interesno sfero habsburška Hausmachts-politik, katere najnovejši glasni me-mento je potovanje 80-letnega vladarja v obe anektirani provinciji.
F.	L. TUMA.
▼V
▼
Socialistični.
Volitve na Francoskem. Dne 24. aprila in 8. maja t l. so se vršile volitve za francoski parlament. Zanimanje za te volitve je bilo veliko že zaradi tega, ker bode ta novi parlament odločeval
o	volitvi predsednika francoske republike. Zanimive so bile te volitve tudi vsled tega. ker se je vršil boj med principi in demagogijo francoskih strank. Vse so pa šle za tem, da se ubijejo zadnji ostanki konservativnih strank.
Vršil se je boj med principi in demagogijo, pravim zato, ker na eni strani je stala združena socialistična stranka s svojim jasnim in praktičnim programom potrebne delavske reforme in proporcionalnega volilnega sistema, na drugi strani je stala francoska radikalna in radikalno socialistična stranka, na čeiu zviti parlamentarec in politik B r i a 11 d z vse vladnim aparatom.
Rezultat volitve je sledeči: 79 republikancev, 261 radikalcev in radikalnih socialistov, 26 neodvisnih socialistov, 75 združenih socialistov, 72 naprednjakov in 62 konservativcev.
Po tej statistiki so izgubili republikanci 1 mandat, radikalci in radikalni socialisti 13 mandatov, neodvisni socialisti 6 mandatov,1 združeni socialisti so pridobili 21 novih mandatov, naprednjaki so pridobili 9 novih, nacionalci so izgubili 2, konservativci 5 mandatov.
Iz tega boja je izšla zmagoslavno edino socialno - demokratična stranka. Ne samo, da je pridobila 21 novih mandatov, temveč je pridobila tudi
200.000	glasov. To največ dokazuje moč francoskih socialnih demokratov vzlic vsem notranjim strankarskim sporom in izdajstvom nekdanjih voditeljev Brianda, Milleranda, Vivianija, ki so radi ministrskih sedežev zatajili svoje prepričanje in so uskočili v nasprotniški tabor.
Danes stopajo francoski socialisti številno pomnoženi in z novimi močmi pomlajeni v francoski parlament, kjer bodo zastopali interese svojih volilcev. Klerikalci niso dosegli tudi pri teh volitvah nobenega vspeha, kar kaže jasno, da je na Francoskem za večno pokopana njih moč. Zanimivo je, da so pri teh volitvah nazadovali radikalci in neodvisni socialisti vzlic temu, da jih je podpiral ves vladni volilni aparat. To kaže najbolj, da se radikalcem povsod
majejo tla pod nogami in da ljudstvo zahteva praktičnega in koristnega dela, ne pa radikalnih fraz.
Volitve na Španskem. Nič manj važne kakor na Francoskem so bile volitve na Španskem za socialiste in ves demokratični svet. Španska je ena tistih držav, katero je imel klerikalizem cela stoletja v svojih rokah. Ni torej čudno, ako je danes Španska ena najbolj zaostalih držav cele Evrope v gospodarskem in kulturnem oziru. Kakor mora priti vsaka stvar do svojega konca, tako mora biti konec tudi klerikalne reakcije. Kakor vsiha moč klerikalizma v Belgiji, kjer bo bržčas pri prihodnjih volitvah prišel ob vlado, tako so se pričela majati tla klerikalni stranki tudi na Španskem. To so potrdile minule volitve, pri katerih so napravile antiklerikalne struje velik korak naprej Med temi strujami je tudi so-cialno-demokratična stranka, ki je prvikrat prodrla z enim svojim kandidatom Pablo Iglesias v Madridu, kjer je prodrla kompromisna lista republikancev in socialistov z 42.000 glasovi proti
20.000	združenih reakcionarjev. Ta zmaga je razveselila ves delavski svet. ker je to prvi udarec, ki so ga dobili reakcionarci po smrti Franca Ferrerja,
V	novem parlamentu se bo nahajala močna	opozicija združenih republi-
kancev in socialistov. Zunaj po deželi so že pripravljene močne socialistične in republikanske organizacije, ki bodo skrbele, da se v Špansko ne povrnejo več zlati časi črnemu klerikalizmu.
I. PETEJAN.
Polemika.
.Svobodna Misel' (IV. 1. str. 18.) pišev članku .Nekoliko odgovora' tudi naslednje:
.In tu so prišli .Naši Zapiski* in so podkurili klerikalni ogenj. Nečemo tu omenjati zadnji stavek onega spisa, ki je sploh nedostojen za znanstveno revijo, kar hočejo biti .Naši Zapiski'. Pobijamo le odločno mnenje, da mi ne potrebujemo kulturnega boja. Ne le da ga potrebujemo, ampak tudi izbojevati ga moramo. Seveda ne z abditusovimi sredstvi. Mi smo v kulturnem boju in ravno zadnje vprašanje narodnost in vera pomeni, da smo prav na dnu
vprašanja, ki je najvažnejše v kulturnem boju. Mi smo v kulturnem boju.'
.Dovoljujemo si torej v imenu inteligence, vere in narodnosti vkljub vsem Krekom, Terseglavom in Jeranu svobodno misliti in proti volji .Naših Zapiskov* sprejemamo kulturen boj, ki naj očisti naše nekulturne razmere.*
Na str. 26. pa citira slavnostno predavanje Macharja na sestanku češke sekcije Svob. Misli dne 13. februarja 1910, kateri pravi: ,.Toda ljudstvu se baje ne sme ravnokar imenovano vero jemati, ker mu ne vemo dati kaj v padomestilo — tako kriče naši državniki •n vedno se to ponavlja — poleg pa 2opet nič ne misli."
In uredništvo pod črto dostavlja temu: »Pri nas na Slovenskem zastopa med drugimi podobno mnenje tudi moderna ln socijalna revija „Naši Zapiski*'.
Pripominjamo na to:
, »Naši Zapiski“ neprestano naglašajo izza svojih prvih časov, da ne služijo nobeni stranki, marveč da hočejo biti svobodna tribuna, kjer se lahko oglašajo 'udi ljudje, ki ne prisegajo na ista načela kot mi. To stališče se ni izpre-menilo niti, ko smo nastopili v VI. letniku določnejšo pot in si dali nalogo, da doženemo, kaj je bistvo in jedro slovenskega mednarodnega socializma.
Jz tega je nujno sledilo, da uredništvo ni hotelo, niti moglo biti odgovorno za vsebino ali tendenco posameznih člankov. Samoposebi je bilo umevno, da je avtor odgovoren za svoj spis, ne pa list kot tak.
»Svobodni Misli“ seveda to ni samo-Posebi umevno. Morda se ji zdi tako razmerje med sotrudniki in listom celo nemogoče. Ali si — kakor klerikalci — ne more predstavljati duševnega gibanja Drez uniforme?
»Svobodna Misel" ni zgrabila toliko vtorja članka „Kulturni boj?'1 — am-je planila na list — „Naše Zapiske". Ist ima torej pravico in dolžnost, da P°ve tudi ,,Svobodni Misli", kar ji sodi. . A belit us sam že tudi ve, kaj bo
ukrenil.
..'{.letošnji prvi številki je bil priobčen ditov članek: Kulturni boj? Že DoH ie ^azal' da Abditus ne misli te ■ ’ y nietn nobenega oktroa, s ka-§ nm bi bila izključena vsaka diskusija.
, jasneje potrjujeta to mnenje vse-na članka in pa dejstvo, da se v ” • £■“ faktično vodi polemika o tem,
jeli se ogrevajmo za kulturni boj na Slovenskem ali ne.
Če bi bila ,,Svob. Misel" pazljiva, bi bila lahko videla, da je bil ta članek povzročen neposredno vsled razmo-trivanj, ki smo jih lansko leto objavili v ,.N. Z o razmerju soc. dem. stranke napram liberalizmu na Slovenskem, o njenem stališču napram cerkvi in verstvu, cerkvenim in verskim družbam. (Prim. ,.Naši Zapiski" VI. 284	287.)
Lahko bi pa bila tudi opazila, da je Abditus imel lani v ,,N. Z.“ članek: Novi vidiki (str. 241), v katerem so že dani temelji tega, kar je potem nadaljeval in izvajal v članku Kulturni boj? Še preje pa bi bila lahko čitala Abditov članek: Pot po samoti, v katerem pravi avtor že ravnoisto, zaradi česar se šele letos po nepotrebnem razburjajo duhovi infra et extra muros. Pravi namreč (str. 197):
»Religija ljudstva je danes temelj ljudske kulture. Za socialista pri nas tisto »Kulturno delo", ki ima edini cilj, izpodbiti ta temelj našega ljudskega kulturnega življenja, nima pomena in se ga ne more dotikati. Odklanjati se ga mora kot disharmonijo. Jzrabljevanje proletariata in njegove družabne moči po bogati in siti buržoaziji v boju proti cerkvi i. t. d. po francoskih vzorcih, pri nas nima pomena in pomenja zgolj brezmiseln plagiat vzorcev tuje, dozorele in prenasičene kapitalistiške družbe, stoječe na pragu Ijute socialne revolucije. Naše zemlje še davno niso tam..
Vsled tega bi ji bila tudi lahko prišla misel, da tu ne gre za nič posamičnega, sporadičnega, marveč za čisto sistematično razjašnjevanje o kardinalni točki soc. dem. programa. Ni ji pa bilo treba, da je sugerirala čitateljem misel, da so „N. Z.“ mnenja, da na Slovenskem ne potrebujemo kulturnega boja; kajti Abditus čisto jasno pove, da takšnega kulturnega boja ne potrebujemo, kakršnega oznanjuje „Svobodna Misel",
—	in nič več! „Socialistični nauk pa ne zahteva in tudi ne poLrebuje kulturnega boja — kakor si ga misli »Svobodna Misel" in tudi vzprejeti ga ne more." („N. Z “ VII. 5.) Abditus tudi natančno razloži, zakaj tako misli. Toda ..Svobodna Misel" je bila v polemiki preveč svobodomiselna pa je vse skupaj posvaljkala in zapisala, da »N. Z." Zagovarjajo mnenje, »da mi ne potrebujemo kulturnega boja!" Ce bi vedeli, da je to zapisala vedoma, bi ji
očitali, da je falzificiraia. A v polemiki ponarejene vrednote ne pomagajo dosti!
Domnevamo, da bi bilo pretirano trditi, da je s programatično določbo: „Vera naj bo zasebna stvar...“ že tudi bilo izrečeno, da nam vera, verstvo, cerkev i. t. d. nič ni mar, in da lahko preziramo vsa tista čustva in hrepenenja, težnje in stremljenja, ki se porajajo bas iz potrebe po verstvu, veri in cerkvi v posamezniku in v družbi. To bi bila velika in usodepolna zmota!
Dozdeva se nam pa, da je resnica, da program soc. dem. stranke ni mogel bolje označiti vesoljnega položaja, v katerem se nahaja že ves novejši vek človeštvo v kulturnih deželah in državah glede verstva, vere in cerkve. Osobito glede verstva.
Neutajljivo je da je moč katoliške cerkve in drugih v novih dobah silno opešala. Zato namreč, ker je obledel v človeštvu stari, dotlej veljavni in sveti ideal verstva. Človeštvo ie izgubilo staro verstvo, a nevega si še ni ustvarilo. Človeštvo je v verski krizi. Taka kriza se ne poleže v hipu, kakor tudi nastala ni momentano. To je stvar razvoja. Duševni problemi in ideali dozorevajo počasi. Počasneje, nego gospodarski ali politični. Ker so preveč notranji. Kadar se povnanjijo in pro-niknejo na površje, t. j. ko se jih polastijo cerkve, potem se razvoj pospeši. Tudi s silo, če ni drugače! . . .
Zato je socialna demokracija modro ukrenila — ako bi drugih razlogov ne bilo — da je prepustila vero in verstvo posamezniku: vsak sam trpi in se bojuj, da se izčistiš in izkristaliziraš, uenotiš in ubereš 1 Socializem mu lahko v marsikaterem oziru v tem boju pomaga; kajti v socializmu je znaten verski element. Ne moremo pa trditi, da bi danes, v sedanji družbi socializem lahko nadomeščal, oziroma hotel nadomeščati verstvo.
Franc Mehring pravi („Neue Zeit“ 27. 1., 1. zv., 420 str.): „Če naj bo religija zasebna stvar, moramo ravnotako vse religiozno kakor tudi vse protireli-giozno početje izključevati od strankarskega življenja kot takega.'* Toda Mehring dopušča vprašanje, če se religiji, kadar nastopa kot čisto zavedno orodje političnega ali socialnega zatiranja, ne prizanaša več kot je potrebno? In odgovarja, da vnema, s katero kažejo duhovniki in pastorji svoje nežne občutke za svojo bogato faro in
to proglašajo za sveto stvar religije, ki je po soc. dem. programu ne smemo pobijati, govori bolj za nego proti . . . (lbid. 419 )
To je ravno sporna točka diskusije v ,N. Z.* — oziroma to je bistvo ne-sporazumevanja. In baš tu — menda lahko rečem ta paradoks — smo vsi edini: ne moremo se navduševati za tak kulturni boj, kakor ga oznanja .Svobodna Misel*, in sicer iz razlogov, ki jih je navedel Abditus v svojem članku Kulturni boj; kajti ta kulturni boj je silno podoben farški gonji slovenskih liberalnih časopisov. Vedno in vselej pa smo proti klerikalizmu, kateri hoče spraviti vse pod eno streho: vero in verstvo in cerkev, in kateri vse to identificira. .Slovenec" je to izpovedal odkritosrčno: ,Za nas je vera krščanstvo, krščanstvo katoličanstvo, katoličanstvo Cerkev, to je ves naš program/ (Z dne 7. aprila 1910.)
Tega mi ne moremo identificirati; kajti v tem je jedro klerikalizma In baš tu pa tiči tudi razlog, zakaj ne morem soglašati z Abditovim nazorom, da bi bila ločitev cerkve od države le kulturnega pomena. Zame kot socialista je iz gospodarskih, socialnih, političnih in kulturnih razlogov ta ločitev nujna in potrebna. Enakega mnenja je bil tudi dr. H. Tuma v svojem predavanju, ki ga je imel na Jesenicah .O socializmu in veri* dne 17. aprila 1910 in ga po tem priobčil v ,Rd. Pra-porju.*	Dr. D.
*
V .Slovencu* z dne 6. junija 1910. št. 125. je odgovor na članek Literarna lastnina? ki je bil priobčen v prejšnji številki .Naših Zapiskov.* Ta odgovor moramo ponatisniti, ker nam potem ni treba obširneje polemizirati z g. F. Terseglavom, in ker hočemo čitateljem pokazati način, kako se v katoliških krogih da zagovarjati plagiat, dokazan črno na belem !
Odgovor se glasi:
«iMašim Zapiskom.®
V zadnjih , Naših Zapiskih * mi nekdo očita, da moja razprava .Psihologija mas* v .Času* 1909 ni izvirna, marveč da je posneta po Le Bonu, in se na tej podlagi prizadeva, da bi zmanjšal mojo znanstvenost. Sicer se mi ne zdi bogvekaj potrebno braniti znanstvenega značaja mojega pisateljskega delovanja nasproti listu, ki v isti številki, v kateri me s sumljivo ani-
možnostjo in velikim trudom skuša °®alovaževati, na uvodnem mestu z Vs° resnostjo polemizira z mojimi na-2or> o kulturnem boju; tem manj, ker s° isti krogi, ki so skovali name napad da nisem izviren, nedavno v nekem drugem svojem .znanstvenem" gla-
I	v .Svobodni Misli”, trdili, da j1, *z'’'rnu kakor jaz, še nihče v ayajseti! 1 letjin nikjer na celem svetu ni tol n:	Kristusa in njegovega
nauka. <; jjm torej zdim drugače ak° zelo izviren, kakor doslej še no-Dcden, bom pač zelo lahko prenesel J^di očitek da nisem sploh nič iz iren. ^e namreč človek iz teh dveh p jpol-"°nia nasprotujočih si trditev potegne fednjo črto, pride do zaključka, da sem jaz ravno prav izviren, ne preveč n ne premalo.
Kar se pa stvari same tiče, sestoji mPja razprava o .Psihologiji mas* v »l-asu‘ 1909 iz dveh enako velikih n ov> in sicer je prvi del, ki je glede a psihologijo mas bistvenega pomena, , Bonom, ki je edini klasični vir, ,‘?r se pojavov mas samih tiče, v to-, °.v zvezi, da sem si jaz v njem po-a''il za nalogo Le Bonovo delo o Psihologiji m,is kritično presoditi, er je v filozofskem oziru zelo po-anjkljivo (avtor to v uvodu sam pri-. ava), drugič sem pa jaz Le Bona ^stvsno izpopolnil. Pa ne samo ■da sem na podlagi tako modernih si s^s)°vcev in družboslovcev, izmed tanjih zlasti Spencerja in italijanske ‘‘"'naiiške šole, kakor novoskola-hol -!* m°droslovcev pojave mas psi-v ,°sko razkrojil, pokazal njihuv izvor jih užiibaem značaju posameznika in izv skušal >2 njihovih zadnjih počei
dot^t1* — ‘'esar se ie Le Bon komai
sor-3 1— tuJ' zgodovino te vede, Le n Psihologije, sem začrtal, česar om m tud‘ ni stor'i kakor tudi ni Zfr^H-! terneijnih virov, na katerih je adu svoja izvajanja
Po^ druSem delu pa, kjer opisujem UnlfV?.mas same. sem Le Bonovo delo že ia ’. *ter je glede tega, kakor sem javi n?en'*> edini vir, koder so ti po-pa sistematiško zbrani; napravil sem gr(vU t>rez dvoma ta znanstveni pre-prin ’ ,da sem pod črto sumarično s'edi mni)’ da °dslej Le Bonu večkrat tn5s '"' kar se tiče razpredelbe pojavov UPo’ -sem pa obenem navedel, da ttiere ^am večkrat tudi njegove pri-
1	'>a mesto katerih si jaz sam
drugih sploh nisem mogel izmisliti, ker se tako kakor Le Bon s pojavi mas zlasti v zgodovini nisem bavil, kakor se z njimi tudi drugi niso, ki se ne pečajo izrečno le s socialno psihologijo kot posebno stroko Moj namen je bil v prvi vrsti te zlasti od Le Bona zbrane pojave filozofsko, oziroma psihološko razložiti, to tembolj, ker je moja razprava »Psihologija mas' bila zaključek večje serije mojih kritiških člankov o .Problemih sodobnega du-šeslovja". Tu pa ni med menoj in Le Bonom prav nič skupnega, prvič, ker se on v to sploh ne spušča, drugič pa pripada filozofski šoli, ki se ne vjema s principi krščanskega modroslovja. Nikakor pa, kakor že rečeno, ne ta|im, da je bilo od mene znanstveno po-grešeno. da v drugem delu svoje razprave, nisem izrečno poudaril, odkod imam mnoge primere o pojavih mas, naglašati pa moram, da je najmanj toliko primer popolnoma mojih kakor Le BonoVih; celo bolj karakteristične so nekatere moje kakor mnoge druge, ki jih francoski avtor navaja.
Toliko imam jaz pojasniti v tem oziru; če bi pa komu ne bilo jasno, zakaj tisti brezpomembni gospod K., ki se je v .Zapiskih* vame obregnil in ki ga jaz dobro poznam, ni videl fundamentalne razlike, ki je med menoj in Le Bonom, temu bo stvar postala jasna, ko bo premislil prostaški ton, s katerim me je člankar .Zapiskov" napadel in pa dejstvo, da ta napad izvira iz grdega motiva sovraštva in maščevalnosti, kakor je njega avtor p;ed tremi meseci, ko je imel svoj članek že skovan, pa ga je po Ljubljani semintja prenašal, sam povedal. Kar pa se tiče kakovosti mojega znanstvenega delovanja sploh, gre sodba drugemu faktorju-	Franc Terseglav.
To se vendar pravi: priznavat' in tajiti vse obenem! Prvo je častno, drugo pa ne.
Kar se tiče trditve g. F. Terseglava, da je Le Bona s prvim delom svoje razprave kritično presodil m bistveno izpopolnil in da je začrtal tudi zgodovino socialne psihologije, menimo, da je jako pretirana ...	nr	D
Literarni.
Dr. Ivan Prijatelj, Janko Kersnik, njega delo in doba. (Janka Kersnika Zbrani spisi, VI. zv., 1. seš., Ljubljana 1910, str. 255.) Cena K 2'50, po pošti K 2-70.
Habent sua fata libelli: Ko je izšel Trubarjev Zbornik, je nastopil dr. Fr. Kidrič s svojim »Epilogom k Trubarjevemu Zborniku* (Naši Zapiski, 1909, str. 164—188); po Blei-weisovem Zborniku prihaja zopet dr. I. P rijate lj s svojo monografijo!
Željno sem pričakoval Kersnikove monografije s kulturno-literarnega stališča in iz »lokalnega patriotizma* kot Kersnikov najbližji rojak. Prijatelj je zasnoval svoj življenjepis o Kersniku na široki podlagi prirod-nega in kulturnega miljeja, v katerem je nastala, se razvijala in likala duševna fiziognomija Janka Kersnika. Nihče izmed dosedanjih slovenskih književnikov nima doslej svoje biografije pisane s tako širokega stališča, ako deloma izvzamemo zopet Prijateljevo studijo »Drama Prešernovega duševnega življenja*. Izmed naših starejših literarnih zgodovinarjev se približuje temu načinu Fr. Levec. Prijatelj zasluži vse priznanje, da daje slovenski literarni zgodovini nova pota in nove cilje. Zdi se mi, da bi to kulturno milje, ki ga je plastično podal pri Kersnikovi biografiji, moglo služiti za okvir in za ozadje sploh razvoju slovenske literature v tej dobi. 2iv-Ijenska naloga P rij atelje v a naj bi bila, da napiše Slovencem njih slovstveno zgodovino.
V	kulturno milje, izza katerega vstaja duh in delo Janka Krsnika, je vpletel Prijatelj čisto naravno tudi politični razvoj. Tu dodajam nekaj podrobnosti.
Na str. 66 naj se glasi septemberski manifest, ne patent. Mariborski program ne sloni na prirodnem pravu, ampak na zgodovinskem, ker zahteva t. zv. notranje-avstrijsko skupino (Prijatelj, str. 66). — Kakor pripoveduje dr. Vošnjak (Spomini, I. str. 181), je ob priliki prvega občnega zbora »Slov. Matice* i. 1865. poročevalec Einspielerjevega „ Slovenca “ (Levstik?) že govoril o „mladih“ in „starih“. Jaz sam sem zasledil, da je ^Slovenski Gospodar" z dne 26.
marca 1868 začel govoriti o „mlado-slovenski" stranki (Prijatelj, str. 88).
— Kar se tiče Levstikove afere s kranjskim deželnim predsednikom Conradom pl. Eybesfeldom (Prijatelj, str. 136—138), je priobčila „Laibacher Zeitung“ z dne 4. maja 1870 oficielno
izjavo, po kateri je dobil Levstik pri svojem odhodu iz Ljubljane na Dunaj od deželnega predsednika, ki 9a je učil, če se ne motim, slovenščine, „aus seinen Privatmitteln eine ge" ringfugige Geldaushilfe, dieselbe aber jedoch, da er sie als Darlehen ansehen wollte, bereits erstattet, im iibrigen aber tur das erwahnte Blatt („Paviiha“) weder irgend eine Sub' vention bei der Regierung angesucht hat, noch ihm eine solche zugesichert oder zugewendet worden ist.“ Da b> bil Conrad ponujal Levstiku 1300 g'-letne plače za urejanje slovenskega vladnega lista, kakor je poročal „Slovenski Narod", to zanikuje Con-' rad v pismu na Bleiweisa z dne 15-aprila 1870. — Da je vladala velika nejasnost v političnih vprašanjih [n da je ves temelj obstojal iz časni' škega papirja (Prijatelj, str. 142), nam bo umevno, ako vemo, da s o bili tedanji politiki, kakor mi pi®c dr. Vošnjak v pismu z dne 15 fe' bruarja 1910, izvečine diletantje, ki so delali po instinktu. — Tisti „Ka" lofron", ki je prvi v „Zgodnji Da" nici" napadel Stritarjev „Zvon“ (Prl" jatelj str. 149), je bil dr. Ulaga, sotrudnik in pozneje po Prelogu urednik ^Slovenskega Gospodarja.
— Da je kranjski deželni zbor v svoji adresi z dne 30. avgusta 18™ leta prvikrat v ustavni dobi omenja tudi zedinjenje Slovencev, temu je b*1 brezdvomno glavni vzrok nastop n*1' nistrstva Potockega, ki je bilo fed?" ralistično (Prijatelj, str. 158). — vf str. 178. naj se glasi pl. Adamovih ne flntonovič, kar je tiskovna na" paka. Ravno tako mora stati na strani 179 septemberski reskript n3" mesto patent. — Hohenwart je poCr svojo demisijo dne 26. oktobra •” cesar jo je sprejel dne 30. oktobr 1871. (Prijatelj, str. 179)rv-darski moment je povdarjal JanK. Pajk v »Slovenskem Narodu" *, leta 1868. s člankom „Srednji stalil (Prijatelj, str. 189). V duhovskih kro gih so domnevali, da je Cismontanu ’ ki je pisal leta 1874. v »Slovenske Narodu" podlistke o nasledkih Pr
silnega celibata, prof. Šuklje. To sklepam iz pisma nedavno umrlega Rupnika Podboja Bleiweisu z dne 11. decembra 1879, kjer pravi Podboj, *• • • res ima Šuklje madež, ki ga težko kdaj popolnoma izbrisal, ko je namreč v ostrih člankih hujskal zoper cerkev in neprevidno razkrival življenje nekaterih papežev iz dobe splošne demoralizacije 10. in 11. stoletja/ Leta 1879. je namreč Šuklje Prvič hotel kandidirati v državni zbor po smrti grofa Barba, toda ni našel milosti, dasi se je odrekal svoji svobodomiselnosti iz let 1873—1876 v Pismih na Podboja z dne 9. decembra 1879 in na Bleiweisa : Podboj J® bil zanj, proti njemu sta bila pa zlasti Klun in dr. Poklukar.
Prijateljeva razprava podrobno h .' kako je tedanja slovenska aka-ptnična mladina (Jurčič, Kersnik, J-evec i. t. d.), zbirajoča se okrog J^evstika in Stritarja, vskresila svobodno slovensko literaturo in Kulturo. Nad vsemi se dviga grafitna postava Levstikova, čigar delo slcvenski literarni preporod od „ ,.—1870 je že leta 1907. plastično aslikal Žigon; poleg Levstika na-°.Pa mehki Stritar, ki je pa v «Du-ajskih sonetih* nadkrilil samega ebe: Na političnem polju je bil pač ra akademične mladine čisto na-vno skromnejši. Po zasluženju ric®nluje Prijatelj Kersnika kot “bitega podlistkarja. (Mimogrede l]?1®nj.am. da tudi »Triglav* za : eYn'Stva Jakoba fllešovca ni Jv® napačnih podlistkov, šibajočih Ta,? Rutarje.) Prvo »Muhasto pismo* ve h ^ersnika, dasi zaplenjeno, se v ?. ar nahaja, če se prav spominjam, t*,,.^'Janški licealni knjižnici (Prija-sn- • nentar> Janka Kersnika Zbrani
Ven l V- ZV” Scs- str- 362)- Sl0“ mo „ a Politična zgodovina te dobe s Priznanjem omenjati imena: t,.H. ®njak, dr. Razlag, Raič, izd' pajk je bil bistra glava. Ko kor °k svoiem času Vošnjakovo haj ®spodenco, med katero se na-tem Trstenjakovih pisem, postav moiem mnenju vzraste po-iatol? Trstenjakova v višave (Pri-
nieni’ S*r’ ^ dr- Raz'a9 P°" Dr>i,ia mn°go več, nego je mogel «Si N?Vati tedanji »Slov. Nar.* (glej
Dr d •Št 1871' 16> in 20- št 1872)' Služnn !iMatelj nam Je P°dal za"
0 delo in nam pripravil lite-
raren dogodek: odkrit in poučen za vse, ki imajo oči za to, da vidijo, ušesi za to, da slišijo, predvsem pa razum, da resnieo spoznajo, in voljo, da se spoznani resnici ne ustavljajo!
Dr. L.
,Socializem med Slovenci.* Na poziv «Matice Hrvatske* sem napisal za »Hrvatsko Kolo* informativen referat pod gorenjim naslovom. Tam sem govoril o tem, kako in v kakšnih mislih se je socialna ideja, ko je bila na zapjdu že vsa v cvetju, razvijala pri nas Povedal sem tudi, da se socialno hotenje mlade slovenske inteligence doslej izraža le v nekakem narodnem radikalizmu, ki pa je nejasen in meglen. To sem omenil samo mimogrede. Dijaški list »Omladina* je radi tega bil razburjen in mi očita »nevednost* i. t d. Da ne bo pomote, pribijem, da v ravno tisti številki »Omladine* gosp. dr. Ivan Prijatelj na dolgo govori o tem in očita n rodnemu radikalizmu prav to, nakar sem jaz le namignil. In gospod dr. Prijatelj je — starešina Slovenije. Previdnost je mati modrosti, gospodje, ^ če bi to upoštevali, bi ne „resnicoljubili“.
ABDITUS.
„Učiteljski Tovariš“ je napisal dolg uvodni članek zaradi mojega referata o Cankarjevi drami »Hlapci". Naj nakratko pripomnim še to: Struktura današnjega kulturnega življenja med Slovenci je taka, da je učiteljstvo čisto slučajno predmet te socialne drame. Pravtako bi Cankar lahko privzel v to dramo tudi kak drug stan in prepričan sem, da ni imel pri izberi oseb nobenega namena žaliti kogarkoli. Mogoče je bil moj referat o drami slab; žal, pomagati ne morem. Ostanem pri tem; kar sem zapisal. Slovensko ljudsko-šolsko učiteljstvo ima pomanjkljivo vzgojo. Zakaj učitelj ne bodi uradnik, ne bodi stroj, ampak vodnik k življenju. Zanj je poznanje ljudskega življenja, poznanje njegovih kulturnih in gmotnih potreb ravno tako važno, kot njegovo strokovno znanje v šoli. Mladi učitelji, ki prihajajo iz učiteljišča nimajo navadno pojma o življenju. Poznajo svojega nadzornika morda in naziranje, ki ga vsaki dan sproti zajemajo iz slovenskega dnevnega časopisja. Toda nobeno merilo ni brez izjem! Poznam učitelje, ki so
bili na mestu, ki so storili toliko izven šole, da se celi stan lahko ponaša z njimi. Ampak dovelj to ni!
V	celoti je učiteljski stan proletarski, po vzgoji in naziranju pa tišči v buržoazijo — to pa je za stalno nemogoče. Nobeno nereelno gospodarstvo se ne vzdrži Mislim, da je to jasno. Kar se tiče socialnega dela med ljudstvom, naj zadostuje en sam primer: Ko je pred desetletjem začela na Slovenskem prodirati misel o zadružništvu, kje je bilo takrat ljudskošolsko učiteljstvo ? Ali ni kot politiška celota, kot stan stalo na strani oderuških magnatov ? Proti ljudstvu seveda in s stališča »antiklerikalizma*. Pa ta »antiklerikalizem* ni bil v bistvu nič drugega kot protifarštvo. Kako se je takrat godilo gospodu iz Dobregapolja ? Ko je stal Hvastja pod bičem Heinove ere na Kranjskem? In še danes se učiteljstvo ne udeležuje — izjeme priznavam — socialnega, izobraževalnega in gospodarskega dela med ljudstvom in za ljudstvo — Kar se tiče očitka, da sem imel s svojim referatom socialno-politiški namen, morem reči samo to: Učiteljskemu stanu ni treba nobene politiške stranke. Ona ima izven strank dovelj dela in prostora misli. Zakaj strankarski in posebno politiško strankarski pedagogi niso bili še nikdar prijetna prikazen, pa četudi je šola «politikum» Gmotno vprašanje stanu pa je vprašanje strokovne stanovske organizacije.	P.
Lily Braun: Memoiren einer Sozia-listin. Lehrjahre. Roman. Manchen
1910.	Albert Langen. Str. 657, cena 7 50, vezani 9— mark.
Danes 45 letna gospa nam podaje tukaj svoje spomine. Roman jim pravi, ker preminja v njih nekoliko na imenih in povsebujejo čas do smrti njenega prvega moža, 1895; dobo, ki jo imenuje sama „Lehrjahre“, čas učenja
Potomka starega nemškega plemstva, v sorodstvu z enim Bonapartov, kraljem Vestfalskim, hčerka pruskega generala infanterije Kretschmanna, se poslavlja na mejniku končno in definitivno od tisočerih vezi vzgoje, predsodkov, sorodstva in v Goethejevem duhu — Unsere VVunsche sind Vorgefuhle der Fahigkeiten, die in uns liegen, Vorboten desjenigen, was
wir zu leisten imstande sind (naše želje slutijo sposobnosti, ki so v nas, oznanjajo ono, kar moremo storiti) — v presrečnem občutku svoje velike moči, na ozki poti, kjer more komaj mimo njen mladostni ljubljenec, princ Hellmut, se odpove vsemu razen svoji bodočnosti, in mi jo vidimo stopati v nov svet, nepriznan, zaničevan in preganjan od vseh! Hoch oben, wo auf griiner Halde um die Ruinen der Knappenhauser in dichten Buschen dunkelblaue VergiBmein-nicht bliihen, sehe ich noch einmal hinab: auf dem Wege zu Tal steht eine graue Gestalt, vom Dunst der Tiefe halb verwischt: meine Jugend. • • (visoko gori, kjer na zeleni trati ob razpadlih rudarskih kočah cveto v gostih grmičih temnovišnjeve spominčice, se ozrem še enkrat dol: na potu v dolino stoji živa postava, V dimu doline pol zabrisana: moja mladost) tako zapiše na zadnjo stran, in s tem trenotkom končajo „Lehr-jahre". Devica tolikih dvorov in podobnih sijajnih priredb prestane svojo učno dobo kot — socialistinja.
Kar je bilo še v njej neodločnega nagnenja, to ji je precizno pokazal njen prvi mož, hromi Georg von Gizycki, eden izmed tistih „kateder-skih socialistov41, ki jih je denunciral na zgorej prvi Franc Oppenheimer v svoji dovolj znani brošuri, dokler ni vzel te rezonance Bismarck sam („Ich bin auch Sozialist, habe aber noch keine Zeit dazu“; Jaz sem tudi socialist, pa nimam še časa zato.)
G.	v Gizycki, v romanu nazvan Georg v. Glgzcinski — (k poročnemu oltarju in za univerzitetni pult so ga vozili v stolu) pravi: Aber es musste einmal so kommen
—	Sie werden sich mit dem Gedan-ken vertraut machen mussen, dan schlieBlich ein Bruch zwischen Ihnefl und den Ihrigen unvermeidlich ist. Dann erst werden Sie leisten konnen, was Sie zu leisten berufen sind (Toda tako je moralo priti, — sprijazniti se boste morala z mislijo, da bo med Vami in Vašimi počilo. Potem šele boste mogla izvršiti, kar ste pokli" cana izvršiti 534). Kot blagoslov j° je spremljala v novi tabor očetova pištola, zadnji raison vojaka generala in človeka-obupanca. Mesto knezov, princev in dvornih gospodičen nastopajo sedaj Auer, Bebel, Engels-Liebknecht; mesto kavalkad in karus-
Ijev temni delavski bataljoni; mesto trompet in fanfar obtožujoči molk mase
Danes je pri gospe Braun že morda tudi v tem mnogo minulega, postojanke ob potu, člen v verigi razvoja. Vsaj v uvodu — memoare posveča svojemu trinajstletnemu sinu iz drugega zakona s socialističnim pisateljem Braunom vprašuje) in odgovarja s tem obenem): Wohin nun? Hinab zu Tal, zu den Wegweisern? Oder weiter auf selbstgewahltem Meige? Die Menschen erziirnen mir, und alle nennen michfahnenfliichtig .. (Kam? V dolino h kažipotem? Ali naprej po stezi, ki sem si jo izbrala? H ud je se mi srdijo in vsi pravijo, da sem ubegnila ...) — je res v tem resignacija, beg, ali pa samo oznanilo nevenijive, prodirajoče mladosti, potreba po neprestanem napredku in delu in nikaka želja po lenem uživanju?
Na celem Slovenskem nimamo pri-nke, da bi se odigravali podobni Pnzori. Nimamo plemstva in svojih dinastij, da bi pisali o njih potomcih, ln nimamo vojaštva, ki bi tvorilo organični del našega narodnega telesa: eno kot drugo je usojeno dičiti *n ovekovečati pleme, ki si je pod-Vfglo našo samostojnost in išče iz dike naše sile svoj oživljajoči sok. pa tudi nimamo še dovolj modernega Proletariata, industrielnega delavstva,
bi nastopalo na slovenskem po-‘Orišču vsaj z oddaljnim gromom svojega težkega koraka, kakor se je Pojavilo in uveljavjalo na Angleškem sf | koncu 18., na Nemškem sredi 19. to let ja, in razredni boj ni pisan pri nas toliko odločnostjo Ali nimamo tudi ®. posebnega stanu izobraženstva, jmslim take skupine inteligence, ki ' ne nastopala samo samostojno, 'npak tudi vztrajala s svojo duševno zan	v	nov‘	snler’>	vzbujala novo
rj nirnanje in odpirala zares nov ho-Se°r\ slovenskemu življenju. V to je sta6 Potreba pred vsem, da je ta Pot*1 S3m dovo1) niočna inteligenčna roi -Ca’ *■' ne zadostuje samo pri-zna?'■ ta,ent> ampak treba je tudi neut ir’- Volje’ Ponosa in neumornega,
V	i, |?l*Vve9a hrepenenja po izobrazbi.
. onki meri zveni vse to iz spo-mi"°v te mlade žene!
Sn rayzaprav je lahko pristavila: nyj min‘ *n misli, podobno kakor ime-> ruski Montesguieu, Aleksander
Gercen svoje memoare. Kajti, kar nam razgrinja pred našimi očmi, ni nikako golo zanimivo pripovedovanje
— pred par tedni je izšla izpod peresa neke 87 letne plemkinje na angleškem knjižnem trgu zbirka takih spominov, servirana po vseh pravilih dolgega angleškega diner — njeni memoarji so vtoliko res roman, v kolikor daje v njem odločno tendenco avtor s svojo močno iudividualnostjo in karakteristiko sodelujočega osobja.
V	krasnem nemškem stilu, z velikim taktom in — kar je najvažneje pri vseh takih literarnih proizvodih
— z občudovanja, in zato polnega priznanja vredno odkritostjo nas popelje pogumno v svoja najlepša leta. Toliko intimno-lepega je v njih, odprto zdaj vsakemu pogledu, da se domislimo ob sklepu knjige nehote besed, ki jih ji šepeta na dvornem plesu njen princ: „Du darfst heute mit keinem anderen tanzen, ich verlasse das SchloB, wenn du nicht tust, um was ich dich bitte — ich halt’s einfach nicht aus, daB jeder Schmutzfink dich im Arm halt und seine frechen Blicke sich an deiner Schonheit weiden (Danes ne smeš z nikomur drugim plesati, jaz zapustim grad, če ne storiš, česar te prosim
— ne morem prenašati, da te vsak umazanec drži objeto in da se njegovi drzni pogledi pasejo na tvoji lepoti).	F.	L.	TUMA.
Literarna drobtinica. Glede Blei-weisove korespondence odgovarjam kritiku Bleiweisovega Zbornika v »Ljubljanskem Zvonu* (1910, 1. junija) sledeče: Objavil sem Blei-vveisove korespondence za sedaj toliko, kolikor in kjer sem mogel. Raziskovalcu jezika in literature — in med te spada »Zvonov* kritik — to gotovo ne zadošča. Nedopustno pa je, ako s svojega stališča dela očitke zgodovinski metodi, ki šteje listine kakor regeste med svoje znanstvene vire. Po dokaze za to mi ni treba daleč hoditi: celo monumentalno delo, Kosovo »Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku* je sestavljeno prav tako, kakor moja objava Blei-weisove korespondence: iz regest.
Dr. L
Knjižnica društva „Ljudski Oder" v Trstu. I. zvezek: Moderni politični razvoj. Moderni gospodarski razvoj. Cilji socializma. 1910. Cena 20 vin.
Hvalevredna je bila misel, da izda »Ljudski Oder* v slovenskem prevodu zanimiva predavanja dr. Ren-nerja, dr. Danneberga in Wi-narskega, ki so jih imeli v Trstu dne 2., 8. in 17. marca 1.1. Predavanja je priredil v slovenskem prevodu dr. Josip Ferfolja. Ob tej priliki izpregovorim nekaj želj in načrtov o kulturni organizaciji slovenskega proletariata. Po mojem mnenju je treba, da se osnuje osrednja kulturna organizacija po zgledu češke »Delavske Akademije*, ki naj vodi celokupno znanstveno in umetniško izobrazbo po gotovem načrtu. V njenem vodstvu bi morali biti najboljši teoretiki in praktiki Ljubljanska »Vzajemnost* je le surogat, ki ob sedanjem položaju ne doseže cilja. Vsa delavska izobraževalna in umetniška društva bi bila podružnice osrednje organizacije. Ta znanstvena in umetniška centrala daje iniciativo, skrbi za predavanja in umetniške priredbe, odloča in pripravlja za tisk primerne publikacije
—	»Delavska Tiskovna Družba* pa zalaga. Obe korporaciji se vzajemno podpirata. Komur je do tega, da se dvigne znanstveno in umetniško stališče slovenskega proletariata, ta gotovo ne odtegne svoje pomoči: stvar je prva, oblika se ji mora pokoravati!	Dr.	L.
Šolstvo.
XV.
Petdesetletnico slavi letošnje leto glasilo slovenskega učiteljstva ,,Učiteljski Tovariš". In kdor prelistuje ogromno število teh letnikov, mora priznati slovenskemu učiteljstvu, da se ni oddaljilo niti
korak od svojega prvotnega cilja, namreč: kultura mu je bilasmo-ter, možat boj mu je bilo sredstvo. ..Učiteljski Tovariš" mu je bil voditelj, učitelj, tolažnik v vseh onih bridkih in žalostnih dnevih, kar jih ima slovenski učitelj v svojem življenju — In ker je bil glas „Učitelj-skega Tovariša" o izboljšanju učiteljskega gmotnega položaja — glas vpijočega v puščavi, je seglo slovensko učiteljstvo po samopomoči. L. 1860 se je ustanovilo „Vdovsko učiteljsko društvo", ki ima danes nad 126 000 K premoženja Dalje je tu „Društvo za zidanje učiteljskega konvikta", .Jubilejna ustanova" in »Jubilejna samopomoč", ki šteje skoro 300 udov. ..Hranilnica in posojilnica" ima do sedaj že prometa v 1. 1910 namreč do 60.000 K; dalje ima slovensko učiteljstvo svojo lastno tiskarno, in ravnokar se vrše pogajanja za zidavo novega moderno urejenega poslopja za njo, ki je proračunjeno nad
120.000	kron. Slednjič je v povoju še eno društvo, namreč „ Učiteljska bolniška blagajna". — Učiteljski Tovariš" ni ostal sam. Kakor peda-goško-znanstveno revijo izdaja slovensko učiteljstvo „Popotnik“, ki izhaja mesečno; šolski mladini je namenjen „Zvonček“, list, ki se lahko kosa z vsakim sličnim listom bogatih narodov; šoli odrastla mladina čita s pridom list „Naša bodočnost", a stik šole in doma posreduje „Domače ognjišče", list, namenjen staršem. — flko vpoštevamo, da vzdržuje vsa ta društva slovensko učiteljstvo samo, da zaklada s svojimi duševnimi proizvodi vse omenjene liste, a poleg tega vzdržuje tudi še društvo „Slo-vensko Šolsko Matico", ki izdaja vsako leto pet znanstvenih knjig, tedaj lahko trdimo, da je ravno slovensko učiteljstvo stan, ki nadkri-ljuje po svoji iznorni organizaciji vse ostale stanove.
RAZPRAVE
VII. rednega zbora jugosl. soc. dem. stranke v Avstriji. Ste-nografični zapisnik. Cena 60 vin. — Prvikrat je izdala jugoslovanska soc. dem. stranka v Avstriji stcnografični zapisnik svojega strankarskega zbora. Zanimiv je in vreden, da se ga pazno čita. Dobi se pri: »Delavski tiskovni družbi v Ljubljani"'
„KATOLIŠKO SVETOVNO NAZIHANJE IN SVOBODNA ZNANOST.11
Napisal dr. L. Wahrmund. Cena 70 v. Te znamenite brošure, ki je toliko prahu vzbudila v avstrijski javnosti, ima „Del. tiskovna družba v Ljubljani" še nekaj v zalogi, zato opozarja iznova. naj si jo omislijo tisti, ki se zanimajo za ta eminentno važni predmet.
Drama Prešernovega duševnega življenja,
 ...... Spisal	dr-.	Ivan	Prijatelj.	—	Cena	40	vin.	.........
Prešernov spomenik
Uredil dr. Ivan Prijatelj. Cena 80 vin. — Ti dve knjižici, ki so jih izdali v Prešernovo proslavo .Naši Zapiski* 1. 1905. se nahajata še v zalogi »Delavske tiskovne družbe v Ljubljani". ..... Opozarjamo vse one, ki bi si jih radi nabavili.
Spisal I. S. Machar. Preložil dr. Anton Dermota. Cena 2 K.
NARODNO VPRAŠANJE IN SLOVETICI
Napisal Etbin Kristan. — Cena 24 vinarjev. — Dobi se pri	|
tttt „Delooshi tiskooni družbi o Ljubljani", tu*	:
Osrednje glasilo jugosl. socialne demokracije. Izhaja v Ljubljani vsak torek, četrtek in soboto. Cena mu je 14 K za celo leto, 7 K za pol leta, 3 K 50 v za četrt leta in mesečno 1 K 20 v. Prinaša zelo zanimivo vsebino in je najboljše O pisani slovenski politični list. d
imnnnaOT—t
Knjigama L. Scfauientner, Ljubljana
. PreSernova ulica St. 3
priporoča nastopne novosti svoje založbe:	-----
Cankar L : Kurent. Starodavna povest. Bros. K 1'50, vez. K 2 80, po pošti 10 v več. Ta povest je slika stoletnega trpina-veseljaka slovenskega naroda. Odlikuje se po posebnem jeziku del čudovitega domačega kolorita, tudi slog je nekaj izrednega, ne sicer cankarjevsko briljanten, a vendar tako lep, da enako lepega ne piše noben naših pisateljev. Trije sonetje na koncu povesti so tako-rekoč njen magistrale.	^
Cankar /.: Hlapci. Drama v 4 aktih. Broš. K 2-—, po pošti 10 v več. V drami je pisatelj v jarko luč postavil aktuelno, socialno in kulturno vprašanje, ki mora zanimati vsakogar, kdor smatra šolo in učiteljstvo za faktor, ki bo pred vsemi odločeval o usodi našega naroda. Ni to navadna politična senzacijska drama, pre-računjena za efemerni efekt, ampak stvar, ki pretrese učitelja, da se nad njo zamisli in premišljuje.
Milčinski Fr.: Igračke. Broš. K 2'—, vez. K 3*—, po pošti 20 v več. Zbirka ljubeznivih humoresk in satiričnih črtic zlasti uradniškega, posebno sodniškega življenja. Semtertja zazveni trpka ironija in marsikateri občutni udarec pade na justico in njene služabnike. Posebno prijetno de čitatelju čut za socialno pravičnost, ki se v obili meri razodeva v teh navidezno „nedolžnih" črticah. Trdina /.: Zbrani spisi. VI. in VII. knjiga. Broš. & K 2 50, vez. & K 370, po pošti 20 v več. Tudi te dve knjigi prinašata celo vrsto doslej še ne priobčenih pripovednih spisov. Njih vrednost vnovič povdarjati, bi bilo pač odveč, saj o tem je že vsakdo prepričan, da ga ni med našimi inteligenti, ki bi bil tako spoznal in obenem tako prav razumel življenje našega naroda na Dolenjskem kakor Trdina. S tema knjigama pa zakladnica njegove literarne zapuščine še nikakor ni izčrpana. Še marsikak biser se bo dal iz nje izkopati.
Kersnik Janko: Zbrani spisi. V. zvezek. Broš. K 5'—, v platno vezan K 6*—, v polfrancoski vezbi K 7'—, po pošti 30 v več.
V	tem zvezku, obsegajočem dva snopiča, so priobčene pisateljeve poezije ter literarni in politično-polemični spisi. Urednik dr. Prijatelj jim je pridejal potrebni obširni komentar, ki sedanji ge' neraciji prinaša mnogo novega in pojasnjuje marsikatero temno zadevo iz našega polpreteklega političnega in kulturnega življenja-
Založništvo L. Sch wentner * vabi nadalje na naroCbo:
Novih Akordov, ki so se s svojim devetim letnikom Pre" ustrojili v glasbeno revijo na ta način, da prinašajo razen skladb v dosedanjem številu tudi prilogo glasbeno - literarne vsebine. Nihče ne more tajiti, da se s tem zadošča le živi potrebi, ki jo čutijo vsi muzikalni krogi. Cena za vse leto K 10* za pol leta 5 K, posamezni zvezki po 2 K.