r ’; -F-
Poštnina plačana v gotovini
PROSVETNI DELAVEC
Štev. 14
GLASILO SINDIKATA PROSVETNIH DELAVCEV SLOVENIJE
Ljubljana, 1. oktobra 1951.
Leto II.
0 enotnih in strokovnih društvih prosvetnih delavcev
Po Kongresu Sindikata učiteljev in profesorjev v Beogradu in po republiškem plenarnem sestanku v Ljubljani se še vedno pojavljajo razni glasovi, ki po svoje tolmačijo namen in pomen reorganizacije Sindikata učiteljev in profesorjev.
Ko smo pred Kongresom razpravljali o reorganizaciji, verjetno v Sloveniji ni bilo prosvetnega delavca, ki se ne bi strinjal z mnenjem, da je v Sloveniji nujna in progresivna enotna organizacija za prosvetne delavce. Večina želja je bilo, naj bi bil to zopet Sindikat prosvetnih delavcev. Te želje izvirajo še iz stare Jugoslavije, pa tudi mnogi inozemski in zamejski tovariši, ki so nas obiskovali, so priznavali, da je taka neposredna povezava prosvetnih delavcev idealna in da si tudi oni žele takega sožitja, kakršnega imajo jugoslovanski prosvetni delavci.
Organizacijska praksa v Sindikatu učiteljev in profesorjev pa je pokazala, da so bili zaradi enotne organizacijske oblike zelo zanemarjene nekatere stroke šolskih delavcev in njihova strokovna problematika. To velja predvsem za strokovno in posebno šolstvo ter za vzgojitelje. V ostalih republikah, posebno še v Srbiji in Makedoniji, pa se je že dolgo časa pojavljala zahteva za novo obliko organizacije, s katero naj bi se ločili učitelji, profesorji in vzgojitelji. Tako željo in zahtevo so narekovale njihove posebne prilike, ki so se javljale že tudi pri vsakdanjem društvenem delu, ki je prav zaradi organizacijske enotnosti nazadovalo.
Tako se je pred Kongresom pojavilo vprašanje, kako najumestmeje vskla-diti težnje in potrebe posameznih republik tako, da bi imeli sicer v zveznem merilu enotne organizacijske oblike, da bi pa pri tem vendarle republikam ostala organizacija, ki odgovarja njihovim republiškim potrebam.
Ker zahteva razvoj šolstva od prosvetnih delavcev predvsem strokovne izpopolnitve, ker se da hitrejša pot demokratizacije v naši šolski politiki izvesti samo z večjo kolektivno pomočjo prosvetnih delavcev, ki so strokovno čim bolj razgledani na svojem področju in ker bodo kolektivi namesto posameznikov prevzemali vedno večjo odgovornost in bodo tudi neposredno sodelovali pri samoupravi v našem šolstvu, je v smislu razvoja razvidno, da take naloge lahko dobro opravijo le strokovne organizacije, ki bodo v ideološko strokovnem smislu mogle poglobiti vzgojo svojega članstva in same tako tudi bolj temeljito upravljati prosvetno politiko. Koristnost take rešitve je že kar praktično pokazal tudi sam Kongres. Ko so se delegati tretji dan Kongresa razdelili po sekcijah, je bil ta del Kongresa brez dvoma najbolj ploden. Probleme, uspehe, napake in boljše rešitve nalog so delegati, ki so bili razdeljeni po strokah, mnogo laže, mnogo bolje in globlje ter mnogo kritičneje nakazovali, kakor se je to zgodilo na plenarnih sestankih. Zato so bili sekcijski sestanki živi, borbeni in koristni.
Nedvomno imajo strokovne organizacije vse osnove, da bodo bolje in globlje razvijale svojo družbeno vlogo, ko bodo pravilno zaživele, kakor pa jo je mogla razvijati skupna organizacija vseh prosvetnih delavcev s tako zelo obsežno problematiko, katere na skupnih sestankih nikakor ni mogla obvladovati.
Kako pa je sedaj s potrebo in z željo enotnosti vseh prosvetnih delavcev? Kakšen smisel ima, kakšne oblike naj zavzame in kako se lahko razvija?
Na Kongresu je bilo precej borbe za tako imenovani federalni princip, ki je bil končno tudi sprejet v drugo točko organizacijske resolucije in se glasi: »Republiški in zvezni kongresi novih organizacij naj sami rešijo vprašanje oblik medsebojnih zvez in sodelovanja.«
Šolski delavci imamo mnoge skupne osnovne naloge: vzgojne, politične, kulturne, splošno pedagoške in tudi zaščitne. Predvsem je naša največja skupna naloga odgovornost za enoten in enakomeren kulturno političen napredek vsesa našega življenja.
Federalni princip nam daje v tej zvezi vse mož-nosti, da si izberemo v jtJ‘ajjjlj okrajih in v repu-"liki take oblike sodelo-Vanja (ali pa celo organič-
ne enotnosti), kakršne pač najbolje odgovarjajo stanju, razvoju in potrebam teh enot. Konkretno so možna: skupna zborovanja, seje, akcije, študij itd. Vsekakor bo treba vprašanje klubov in domov reševati skupno. Če so se doslej mnogi okraji zedinili v tem, da bodo imeli koordinacijski odbor, je taka oblika samo formalen okvir za vse naloge, ki jih bodo člani društev enega okraja še naprej morali skupno reševati.
Pri tem mislim predvsem na odgovorno delo, ki zahteva v enem okraju enotnost vseh prosvetnih delavcev. Kakor imajo okraji samo en prosvetni svet, ki rešuje skupne okrajne prosvetne probleme, tako bo tudi nujno, da včasih vsi prosvetni delavci enega okraja skupaj dajejo smer za splošno vzgojno, kulturno in ljudsko prosvetno delo. Enotni strokovni in pedagoški krožki bodo marsikje koristnejši od ločenih. Tu in tam bodo potrebna morda še tudi skupna zborovanja. Praksa bo pokazala, kako je uspešneje reševati zaščitna vprašanja članstva, kakor n. pr. prevedbe, premestitve, stanovanjska vprašanja in pa splošne organizacijsko prosvetne naloge, ali ločeno po društvih, ali skupno. Vse pa je odvisno od dela, vodstva, želje in phipravlje nosti
članstva, ne pa od formalne članske pripadnosti. Zato je izredne važnosti, da občni zbori izvolijo v vodstva najboljše, najbolj razgledane, ugledne, delavne in predane člane in da se bore za to, da bodo njihove funkcije v društvih dajale možnost za uveljavljanje teženj dobrega prosvetnega dela in uspeha.
Strokovnim društvom, ki naj bi bila tudi po teritorialnem obsegu velika, pripada v novi obliki zelo pomembna društvena vloga. Razen znanih, že doslej obravnavanih problemov, ki jih je pa treba odločneje reševati, bodo mogla v svoje delo vključevati tudi člane drugih prosvetnih društev, ako delajo ti na istem področju ter imajo kvalifikacije za članstvo v drugih društvih, če bodo le hoteli, bodo upravni odbori imeli tudi soodločujočo vlogo pri šolskem in prosvetnem upravljanju. Prav zato, ker bodo po stroki povezani, bodo hitreje, globlje in bolj revolucionarno razvijali vso svojo dejavnost in tako tudi neposredno vplivali na boljši strokovni in organizacijsko politični razvoj našega šolstva.
O želji članstva Sindikata učiteljev in profesorjev Slovenije, za organizacijsko enotnost prosvetnih de-
lavcev vsaj v vrhovnem republiškem forumu, bodo razpravljali republiški ustanovni občni zbori strokovnih društev, ki bodo decembra in januarja. Če bodo vsi republiški ustanovni občni zbori društev osvojili predloge in dosedanje mišljenje svojih članov, po katerem bi se naj v republiškem merilu osnovala posebna zveza društev prosvetnih delavcev, bo taka povezanost vseh prosvetnih delavcev v Sloveniji s tem tudi formalno potrjena, oziroma uresničena.
Odpor proti organizacijski ločitvi prosvetnih delavcev, ki se v naših organizacijah še vedno javlja, vsebuje nekatere pozitivne vrednote, ki pa z reorganizacijo niso ogrožene. Nihče noče in niti ne more razbiti enotnosti prosvetnih delavcev. V novih organizacijskih oblikah bo taka enotnost lahko še bolje prišla do svojega pravega izraza. Pokazalo se bo, kje je težnja resnična'potreba, želja in volja prosvetnih delavcev, kje pa je to bil zgolj formalen oportunističen odpor. Kjer taka težnja tudi resnično obstaja, tam organizacijska osnova ne bo in ne more biti zavora za enotnost, ampak pobuda, da se bo pričeto delo tudi v času reorganizacije nemoteno dalje razvijalo in nam dajalo čedalje več sadov.
Jože Zorn
NEKAJ MISLI OB ŠTIRISTOLETNICI SLOVENSKE KNJIGE
Za nami je obletnica, ki je toliko pomembna, da bi bil nanjo ponosen vsak kulturen narod. Dovolj dostojno smo jo proslavili. Skoraj vsaka kulturna ustanova je na svoj način prispevala k proslavi tega važnega praznika. Omeniti moramo predvsem obe razstavi slovenske knjige, prvo v Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer so pokazali protestantsko knjigo, drugo pa v Modemi galeriji, kjer je bila okusno in pregledno razstavljena slovenska knjiga v zgodovinskem razvoju do danes. Slovenske založbe so izdale nekaj knjig, ponatisnile so nekatere študije in Cankarjeva založba je začela izdajati izbrano delo Ivana Cankarja (ki pa utegne zaradi svoje nekoliko nerodne, čeprav na prvi pogled veličastne opreme, kakor tudi zaradi precej svojevoljnega kriterija izzvati nekaj prahu). Do neke mere je uspela tudi manifestativna stran proslav. Oib začetku proslav pred Trubarjevim spomenikom, na proslavi v Operi in v Trubarjevem rojstnem kraju, so se naši najpomembnejši politični in kulturni delavci spominjali Trubarja in njegovih sodelavcev, ki so v težkih pogojih postavili temelje slovenski kulturi.
Sedaj je vse to za nami, pa se mi zdi prav, da premislimo še malo o Trubarjevem pomenu, pa še o nekaterih drugih stvareh. Toliko živega prizadevanja za čim lepšo in primernejšo proslavitev je bilo, pa vendar se mi zdi, da široke množice niso dovolj občutile, kako veliko je Trubarjevo delo za našo kulturo. Bojim se, da je med nami še vse preveč ljudi, ki z našo kulturno preteklostjo in književno ustvarjalnostjo ne živijo tako, kakor !bi želeli in bi se spodobilo.
In vendar je resnica, da že štiri stoletja tiskamo slovensko knjigo in razširjamo slovensko besedo vsako leto v tisočih knjig, da že štiri sto let stotine pisateljev vzbujajo v našem človeku težnje po plemenitosti in dobroti, poštenju in predvsem odkritosti, toliko pomembna, da bi se moral ob njej zamisliti vsak Slovenec. S 'spoštovanjem bi se morali spominjati ljudi, ki so v pregnanstvu začutili, da je potreba s slovensko besedo širiti resnico in vzbujati zavest te resnice.
Marsikdo bi dejal, da je Trubar povsem slučajno začel pisati slovensko. Gutenberg je začel tiskati, pa bi vzmoredho z drugimi tudi Slovenci začeli pisati svoj jezik. Toda ljudje pozabljajo, da je vsaka knjiga nosilec neke ideje, izraz nekega družbenega razmerja in sporočilo družbi. Malo verjetno je, da bi se kdo potrudil pisati slovensko zaradi lepe slovenske besede same. Ne, tega tudi Trubar ni storil. S knjigo je hotel pridobiti ljudi, knjiga naj bi med slovenske množice zanesla idejo reformacije proti tedanjemu cerkvenemu redu in s tem, ne da bi se morda Trubar zavedal tega, proti fevdalnemu družbenemu redu. In v tem je
njeno velikansko kulturno delo za Slovence.
Kolikor vemo, so bile slovenske besede tiskane precej pred prvo slovensko knjigo; bil je to poziv k uporu: Le vkup, le vkup, uboga gmajna ... Tudi Trubarjeva knjiga je nekako posredno poziv k uporu. Človek lahko brani svoj življenjski obstoj in svoje pravice ie, če popolnoma jasno ve, kaj hoče, in če je na primerni stopnji. Trubarjeva knjiga je sicer verskega značaja, toda njen velikanski pomen je v uvodih in v .zasnovi njegovega knjižnega načrta. Iz vseh uvodov k njegovim knjigam diha zavest, da je prvemu pisati težko, da pa je vendarle potrebno. Slovenci potrebujejo mnogo protestantskih knjig, knjigo pa je treba dati tudi Hrvatom in Srbom. — Nekaj podobnega je v Trubarjevem pojavu, kot v pojavu Cirila. Ker je bila cerkev v Obeh obdobjih izraz državne oblasti, sta obadva upornika proti obstoječemu redu. — Ciril proti Nemcem kot plemenski in državni skupnosti, ki je ogražala Slovane kot plemensko in državno skupnost. Trubar pa proti katolicizmu, predstavniku odmirajočega fevdalnega reda. Od obeh je ostala le misel in pa knjiga, ki so jo nasledniki širili in ohranjali ter vzdrževali neko kulturno sredino. — Kot verski reformator je Trubar propadel. Naslonil se je na plemstvo in ga jel braniti proti kmetu. S tem je za življenje nekako odmrl. Njegovo delo je bilo nazadnje namenjeno le plemstvu, ki ga je podpiralo, pa mu vendar ni moglo dati take podpore, da bi se lahko obdržal, ni mu moglo pridobiti naklonjenosti ljudstva, ki se mu je odmaknil. Na drugi strani pa je Trubar ostal kot začetnik slovenskega narodnega prebujenja. In v tem Trubar ni in ne bo propadel in v tem je v ožjem smislu tudi njegov pomen.
S tem, da je začel slovensko pisati, je Trubar rešil problem slovenskega knjižnega jezika — ustvaril nam je kulturni dialekt, ki mu je danes, štiri sto let od okornih Trubarjevih prizadevanj, usojeno, da postane govor slovenske nacionalne enote. Novi kulturni dialekt je seveda mnogo gibčnejši od Trubarjevega, primeren za vsako rabo, sočnejši in morda tudi lepši. Toda v jedru ni vendarle nič drugega kot jezik skromnega slovenskega protestantskega voditelja, nič preveč izobraženega, stvaren in jasen jezik. Že Trubar se je zavedal, da mora biti njegovo pisanje razumljivo vsem, čutil je, da sredi tolikšnega slovenskega bogastva in raznolikosti v narečjih nikakor ni prav, da bi bil za literarni jezik sprejet le govor enega samega kraja, zato je sam sprejemal v svojo dolenjščino oblike, ki jih je slišal drugod, zlasti v Ljubljani in na Gorenjskem, sprejemal pa je tudi nekatere glasovne posebnosti, samo da bi jezik čim bolj približal vsem. S tem je slovenskemu jeziku začrtal smer v razvoju. Štiri stoletja odslej pisatelji pišejo v tradicionalnem Trubar-
jevem jeziku, vendar pa skrbijo, da je jezik sočnejši in bogatejši novih izrazov, ki jih sprejmejo iz svojih narečij. Tako je danes tudi kulturni dialekt živa, sveža tvorba. Trubarju se je posrečilo izbrati tudi našim glasom primeren črkopis in čeprav ga ni znal dosledno rabiti, je vendar osnova ostala do danes.
Vse to so dejstva, ki jih pravzaprav poznamo vsi. Vendar se mi zdi, da je to naše poznanje hladno in povprečno. Dolžnost vsakega Slovenca bi bila, da Trubarja in prizadevanje za slovensko kulturo sploh pravilno pojmuje in vrednoti, da se zamisli ob teh faktih in da je nanje ponosen. Značilno za slovensko knjigo je, da v nobenem razdobju ni bila izraz nekega bolj ali manj visokega stanu, ne — iz stoletja v stoletje, zlasti pa od konca XVIII. stoletja dalje se je slovenska knjiga širila med ljudi. Spomnimo se bralnic na Koroškem ob Drabovnjakovem času ali pa knjižnic, ki jih danes najdemo marsikje po samotnih hišah na podeželju. Koliko ljudi pri nas se navdušuje nad knjigo! Nekoč sva z nekim čez osemdeset let starim primorskim kmetom govorila o literaturi — s solzami v očeh in z navdušenjem dvajsetletnega fanta mi je govoril o Gregorčiču, citiral njegove pesmi, pripovedoval kako uživa ob Prešernu in Cankarju, izpraševal me je o Zupančiču, pa tudi o mladih, o Mišku Kranjcu in sodobnikih njegovih. Iz vsega sem videla, da slovensko kulturno dejavnost tako pozorno spremlja, kakor da bi živel in delal v
Svel vlade LRS za pripravlja važne
Odbor za splošno izobraževalno šolstvo Sveta vlade LRS je imel dne 26. in 27. septembra sejo, na kateri je razpravljal o izredno važliih nalogah na področju splošno izobraževalnega šolstva.
Zaradi hitrega razvoja in mnogih problemov, ki so s tem v zvezi, je nastala že nujna potreba, da izidejo zakoni in uredbe, ki bodo zajeli sistem in dajali vsebino ter enotno obliko našemu šolstvu. Zato so posebne komisije pri Svetu pripravile dva osnutka, ki sta na področju šolstva najpotrebnejša — Osnutek zakona o osemletnem šolanju in Osnutek zakona o višjih gimnazijah.
Na seji so poročevalci in člani Odbora dali k predloženima osnutkoma mnogo načelnih, organskih in organizacijskih pripomb, ki jih bodo posebej izvoljene komisije ponovno pretresale in z upoštevanjem vseh dodatnih sprejetih pripomb izboljšale osnutka obeh zakonov. Izpopolnjena
centru, ne pa daleč od njega, pa tudi ne prav blizu prometnim zvezam. Ne pretiravam — naša beseda ni gluho odzvanjala le prebivalcem mest, ki jim je' ukvarjanje s knjigo kruh, naša beseda je prodrla med ljudstvo.
Še zmeraj pa je na žalost pri nas dovolj tudi ljudi, ki na kulturno dejavnost in kulturno življenje gledajo postrani in z nerazumevanjem. Povsod jih najdeš — celo med inteligenco. (Pri tej se mi zdi, da je vzrok neka superiornost in zaverovanost vase. S posmehom gledajo na razno proslavljanje, kot pravijo, pa tudi pogosto na našo kulturno ustvarjalnost. Nabiti so nekako z destruktivno kritiko in ironijo.) In prav zaradi njih so naše proslave in obletnice izraz prizadevanj, le peščice ljudi. Vsi napori, prizadevanja in dobra volja, vse izzveni nazadnje v »mnogo hrupa za nič«, pravega, preprostega cilja, da bi se vsi Slovenci spomnili in slovensko knjigo še bolj cenili, pa ne dosežemo. Slovesnost na Raščici je bila poleg običajnih Prešernovih proslav že tretja večja letos: prva je bila Vrazova v Cerovcu, druga Tavčarjeva v Poljanah in tretja ta. Rezultat vsega tega je morda v tem, da so proslave vzbudile v prebivalcih Cerovca in Poljan in Raščice neko lokalno samozavest, večina po Slovenskem pa se za važna kulturna dogajanja ni zmenila.
Kje je vzrok temu? Saj je skoraj vedno vse, kakor je treba in kakor je prav, organizacija je po navadi dovolj dobra, toda kaj globljega nismo dosegli. Vse je primerno, proslavljanje in zamisel, nazadnje pa le začutimo, da so pripravljali vse kot neko dolžnost! Krivd, da je temu tako, so do neke mere prosvetni delavci sami. Nekam ubiti zarsfcli prezaposlenosti ob vsakdanjem delu izgube premnogi navdušenje in vrednotijo našo kulturno preteklost in življenje nekam apatično in hladno, s tem pa tudi ne morejo mladini in ljudstvu prikazati in posredovati naše kulture na prisrčen način. Vse postaja konvencionalno, zato izzveni kulturno prizadevanje ob proslavah v prazno, proslave same pa so le prepogosto brez vsake vsebine. Potrebno je najprej, da sami cenimo in spoštujemo besedo, da se zavedamo, da je najmogočnejši kulturni izraz, s katerim človek premaguje mrtvo naravo. S pomočjo knjige človekova misel živi, veže generacijo z generacijo, se obnavlja in nikoli ne propade. Veličino tega dejstva je treba občutiti, pa jo posredovati drugim in pri tem pravilno in doživeto tolmačiti poslanstva velikih kulturnih delavcev in mislecev. Propagirati to, kar je dobro in plemenito, z besedo, zgledom in predvsem s knjigo, to je potrebno in važno, če naj se dokopljemo do boljšega sveta.
In prav to moramo sedaj z vsemi pridobitvami naše večstoletne kulturne in knjižne tradicije pravilno posredovati. Svoboden človek lahko mirno in objektivno pogleda v preteklost, preceni njen pomen ter se ob tem uči. Obletnice znamenitih slovenskih ljudi in njihovega dela naj bodo svobodnemu slovenskemu ljudstvu vedno živ spomin na težke, dostikrat skoraj neslutene napore za kulturo. Misel na življenje in delo velikih Slovencev pa naj vodi našega človeka v izpopolnjevanje in odkritost.	P. B.
prosveto in kultoro zakone In uredbo
osnutka zakonov bodo nato prejela tudi vsa društva prosvetnih delavcev z namenom, da dajo člani društev še svoje pripombe. Zatem bosta oba osnutka z vsemi pripombami članov komisije ponovno obravnavana, nato pa ju bo Svet predložil vladi LRS.
Razen omenjenih osnutkov je odbor sprejel Predmetnik za srednjo vzgojiteljsko šolo in razpravljal o osnutku Uredbe o pristojnosti in organizaciji Sveta vlade LRS za prosveto in kulturo, ki jo bo sprejel Svet na svoji prihodnji seji. Člani odbora so dali svoje pripombe tudi k Osnutku uredbe o plačah usluž^ bencev v prosvetno znanstveni stroki ter razpravljali o pristojnosti republiškega in okrajnih svetov za prosveto in kulturo v personalnih zadevah, o čemer bo posebej izvoljena komisija tudi pripravila poseben osnutek pravilnika.
»Prosvetni delavec« bo v svojih prihodnjih številkah obširneje poročal o vseh teh problemih.
Kako bodo urejene naše bodoče plače
(Ob osnutku uredbe o plačah v prosvetno-znanstveni stroki)
Izredni uspehi v izgradnji našega socialističnega gospodarstva, ki smo jih dosegli kljub kominformovski gospodarski blokadi, lanski suši in splošnem dvigu cen na svetovnih tržiščih ter naša borba za decentralizacijo in demokratizacijo gospodarskega, političnega in kulturnega življenja, so ustvarili pogoje, ki nam omogočajo preiti na nov način gospodarskega življenja. Že dalje časa se vrši med našimi ljudmi, predvsem pa med delovnimi kolektivi po tovarnah in podjetjih, široka diskusija o novem finančnem sistemu in z njim zvezanim novim načinom plačevanja delavcev in uslužbencev. V doslej objavljenem gradivu o bodoči ureditvi plač je bilo govora skoraj izključno o novem sistemu plačevanja delavcev in uslužbencev v gospodarstvu. Prosvetni delavci niso bili obravnavani, zato so ponekod bili že v skrbeh. Da bo tej negotovosti konec, bomo v tem članku skušali osvetliti nekatere najosnovnejše elemente osnutka nove uredbe o plačah v prosvetno-znanstveni stroki. (Opozarjamo pa, da bomo v pričujočem članku podrobneje obravnavali samo poklice: vzgojitelj, učitelj, strokovni in predmetni učitelj ter profesor.)
V svojih prvih členih določa osnutek uredbe nazive in potrebno šolsko izobrazbo za dosego teh. Tako določa za naziv vzgojitelj, učitelj, strokovni učitelj, laborant, prepara-tor, knjižničar in arhivski pomočnik popolno srednješolsko izobrazbo z izpitom; za naziv predmetni učitelj višjo šolo (VPŠ), za vse ostale nazive — profesor, profesor višje šole, docent, izredni in redni profesor, strokovni in znanstveni sodelavec, znanstveni svetovalec, restavrator, konservator, kustos, bibliotekar in arhivar — pa fakultetno izobrazbo. Osnutek uredbe predvideva, da bodo po tej uredbi plačani samo tisti, ki imajo zgoraj navedene poklice in delajo v šolah ter ostalih vzgojnih in znanstvenih zavodih, dalje tisti, ki so zaposleni po prosvetno-znanstveni liniji v raznih ljudskih odborih in republiških ozir. zveznih prosvetnih resorih. Izjemoma morejo po tej uredbi biti plačani tudi tisti, ki imajo vsaj 8 let prakse v stroki pa jih je zdravniška komisija spoznala kot nesposobne za nadaljnje delo v šoli (bolni na pljučih, grlu itd.) toda tudi ti samo tedaj, ako delajo v prosvetnih ustanovah.
Uslužbencem prosvetno-znanstve-ne stroke se določa plača na osnovi šolske izobrazbe in tej ustreznemu nazivu, upoštevajoč pri tem leta službe in uspeh pri delu. Redna plača obstaja iz osnovne plače in položajnega dodatka. Uslužbenci pa prejemajo redno tudi posebne dodatke, ako vršijo službo v težjih okoliščinah (težka mesta) jn podobno. Razen teh stalnih prejemkov pa morejo za posebne uspehe pri delu dobiti tudi nagrade.
Osnovne plače se bodo določale na osnovi plačilnih razredov, ki jih uredba predvideva 27. Tako se bo n. pr. gibala plača vzgojitelja, učitelja in strokovnega učitelja v razmaku 12. plačilnih razredov, predmetnega učitelja v razmaku 13. plačilnih razredov in profesorja v razmaku 14. plačilnih razredov. Seveda bo zaradi različne osnovne izobrazbe vsaka skupina začenjala pri drugem plačilnem razredu.
Prosvetni delavci s funkcijo bodo prejemali zraven osnovne plače še položajni dodatek. Osnutek uredbe predvideva 15 položajnih grup in sledeče položaje: upravnik otroškega vrtca ali podobne predšolske ustanove, upravitelj osnovne šole, upravnik internata, doma defektnih in težko vzgojljivih otrok, upravnik študentskega doma, direktor nižje in srednje strokovne šole, direktor nižje in višje gimnazije, šef odseka srednje strokovne šole, prosvetni inšpektor (okrajni in republiški), direktor višje šole in akademije, šef odseka visoke šole in akademije, dekan, prodekan, rektor in direktor znanstvene ustanove (muzej, galerija itd.). Točnejšo ureditev položajnih dodatkov bo urejal poseben pravilnik, ki bo predvidel tudi potrebni razmak v višini dodatka za posamezni položaj (pri upravitelju osnovne šole ali direktorju gimnazije se bo višina položajnega dodatka verjetno urejala 1 po številu razredov).
Prav tako bo posebni pravilnik določil tudi, kdaj bo kdo prejemal dodatek za težko mesto in pod kakimi pogoji se bodo dodeljevale nagrade.
Osnutek uredbe predvideva za nazive vzgojitelj, učitelj, strokovni in predmetni učitelj ter profesor (enako tudi za zvanja laborant, pre-parator, knjižničar, arhivski pomočnik, restavrator, konservator, kustos, bibliotekar in arhivar) pripravniško dobo treh let. Pripravnik mora opraviti strokovni izpit. Pravico do opravljanja dobi po dveh letih službe. Izpit more delati trikrat. Ako tudi tretjič ne uspe, ne sme več ostati v prosvetno-znanstveni stroki. Napredovanje iz pripravniške službe v osnovno zvanje se izvrši šele po preteku triletne pripravniške dobe tudi v primeru, ako je uslužbenec
opravil strokovni izpit takoj po drugem letu službe. Po prestani 3-letni pripravniški dobi in opravljenem strokovnem izpitu dobi pripravnik svoj osnovni naziv (učitelj, predmetni učitelj, profesor itd.) in za ta naziv predvideno plačo, ki pa bo za dva plačilna razreda višja kot pripravniška. Ko bo uslužbenec tako postavljen v svoje osnovno zvanje, se začnejo šteti leta za nadaljnje napredovanje. Osnutek uredbe predvideva, da je napredovanje sicer avtomatično, vendar tako, da ima posebna komisija za napredovanje (pri republiškem svetu naj bi štela 5 ljudi, pri okrajnem pa 3 do 5 ljudi, od katerih mora biti eden predstavnik sindikata ozir. bodočih društev) možnost napredovanje ustaviti ali pa pospešiti. Praktično bo to nekako takole: ko uslužbenec doseže svoje osnovno zvanje (v najboljšem primeru po 3 letih pripravniške dobe) napreduje petkrat vsaki dve leti, za tem pa vsaka tri leta. Pri vsakem napredovanju se pomakne za en plačilni razred više. (Ker pri prehodu iz pripravniške dobe v osnovno zvanje en plačilni razred preskoči lahko vzgojitelj, učitelj in strokovni učitelj, katerega plača se giblje v razmaku 12. plačilnih razredov, v najboljšem primeru doseže najvišjo možno plačo po 25. letih službe, predmetni učitelj po 28. letih, profesor pa po 31. letih službe.) Pri tem pa ima, kot smo že omenili, posebna komisija za napredovanje možnost posega v to avtomatično napredovanje, in sicer na naslednji način: ob tretjem napredovanju (v najboljšem primeru po sedmih letih službe) lahko na osnovi ocene napredovanje za dve leti ustavi. Po preteku dveh let da komisija zopet svoje mnenje in lahko še drugič zavrne napredovanje. Tudi v tem primeru mora ostati zavrnjeni še dve leti v nižjem plačilnem razredu. Po preteku teh dveh let (skupaj torej šestih) se napredovanje izvrši avtomatično ne glede na mnenje komisije. Enak postopek je možen tudi pri petem napredovanju (v najboljšem primeru po 13. letih službe) samo s to razliko, da tedaj komisija ustavi napredovanje za tri leta, toda to samo enkrat. Komisija pa lahko ob tretjem napredovanju (po sedmih letih službe) stavi tudi predlog, da učitelj, ki je pokazal pri delu izredne uspehe, en plačilni razred preskoči. Razumljivo je, da bo za oceno odločujoče delo v razredu, poleg tega pa vestnost pri strokovnem in ideološkem izpopolnjevanju ter udejstvovanje pri izvenšolskem prosvetno -kulturnem delu. Proti sklepu komisije bo možna pritožba. (Tovariši, ki imajo že več kot 15 let službe, bodo ob prevedbi prevedeni v plačilne razrede po službenih letih, nadalje pa bodo napredovali avtomatično.)
Pri štetju let se bodo poleg redne službe v prosvetni stroki štela tudi vsa leta službe opravljena v kateri koli drugi javni službi, dalje leta partizanstva, zapori, službe v JA, internacije, ujetništvo in prisilno delo.
Ob prevedbi bodo upoštevani sedanji nazivi ter leta službe. V odgovarjajoči plačilni razred bomo prevedeni tako, da nam bodo šteta tri leta za pripravniško dobo, nato pa normalno napredovanje, kakor smo ga zgoraj opisali (petkrat po dve, nato pa po tri leta).
Ako bo prosvetni delavec dosegel pogoje za višje zvanje (po končani VPŠ in univerzi) bo preveden v novo zvanje in plačilni razred, ki odgovarja dotičnemu nazivu, računajoč pri tem kot da je vsa svoja službena leta opravil -v tem novem zvanju.
Za tiste, ki nimajo še predpisane izobrazbe (učitelji tečajniki) predvideva osnutek uredbe, da morajo v določenem času opraviti potrebne izpite, sicer bodo morali zapustiti prosvetno znanstveno službo.
Honorarne ure se bodo plačevale na osnovi posebnega pravilnika.
Ob koncu bi poudarili še nekaj, kar je bilo sicer že večkrat rečeno tudi v našem dnevnem časopisju. Ob prehodu na novi plačilni sistem se bodo na splošno povišale plače samo nominalno, t. j. številčno, realna vrednost plače pa bo ostala približno ista. Saj je znano, da morata biti plačilni in blagovni fond v pravilnem sorazmerju, ako nočemo zabresti v inflacijo. To se pravi, da bo vsak dobil k dosedanjim denarnim prejemkom še v denar preračunane industrijske bone in prehrambene karte ozir. bone. Uslužbenec z družino bo dobil namesto dosedanjih kart za otroke zvišano otroško doklado, ki bo znašala približno 3000.— dinarjev na mesec za vsakega otroka. Nadomestilo za živilsko nakaznico, ki jo je dobivala žena, je delno vneseno v otroško doklado. Družine brez otrok pa seveda tega nadomestila ne bodo dobile, ker ni dolžnost države, da pomaga možu vzdrževati ženo. Ker pa bo novi plačilni sistem odpravil dosedanjo precejšnjo uravnilovko, (ki je nastala prav z industrijskimi boni in prehrambenimi kartami) med nekvalificiranimi ter višje kvalificiranimi delavci in uslužbenci, smemo prosvetni delavci na splošno pričakovati, da bodo naše bodoče plače tudi po realni vrednosti višje od dosedanjih.
Tako torej lahko pričakujemo nov plačilni sistem z optimizmom in v trdnem zaupanju, da naše partijsko in državno vodstvo vodita narode Jugoslavije v lepše življenje ter da pri tem pravilno upoštevata tudi 'vlogo in mesto poštenega pedagoškega delavca.	B. V.
Pri vzgoji novega človeka je najvažnejši člen vzgojitelj. Od njega je predvsem odvisno, ali bomo stopili v vzgoji korak naprej preje ali pozneje. Naš pedagoški delavec naj bi bil človek, ki ne spremlja razvoja samo z večjimi ali manjšimi simpatijami, ampak naj aktivno posega v boj za likvidacijo kapitalističnega družbenega sistema.
Ali pa moremo dobiti takih vzgojiteljev, če jim ne zavarujemo osnovnih življenjskih pogojev? Kljub znameniti resoluciji CK KPJ o šolstvu, ki je tako blagodejno prevetrila vzdušje nerazumevanja za potrebe šolstva, se še vedno najdejo krajevni in okrajni izvršni odbori ali pa posamezni funkcionarji, ki jim je teorija eno, praksa pa drugo. Ti se včasih prav krčevito upirajo vsakemu izdatku za šolo in ljudsko prosveto, še bolj pa temu, da bi dali svojemu učitelijstvu tisto, kar jim tako po črki zakona kot po družbeni pomembnosti njihovega dela vsekakor pripada.
Med te štejemo žal tudi Postojno! Da ne bo kdo rekel, da natolcujemo, evo nelfaj podatkov.
Vsakomur je znano, da bi po zakonu o drž. uslužbencih morali ti prejemati plačo prvega v mesecu za naprej. V zadnjih 22 mesecih se je na gimnaziji v Postojni zgodilo to le enkrat (1. VII. 1950), na okoliških šolah pa najbrže nikoli, in je republiški odbor Sindikata prosvetnih delavcev že trikrat interveniral pri ministru za prosveto zaradi neizpla-čevanja plač prosvetnim delavcem v Postojni in okraju, ki se je včasih zavleklo tudi v tretjo dekado meseca.
Največje težave pa imajo naši prosvetni delavci v Postojni, kadar gre za dodelitev stanovanja ali sobe. Informacije, ki so jih dali člani naše podružnice na gimnaziji, so take:
Prof. Završnik Albin je v šol. 1. 4G/47 stanoval v jedilni shrambi. Leto pozneje je v istem prostoru moral stanovati prof. Nemec Rafael. Tov. Volka Viktorja je stanovanjski urad kljub njegovi starosti preselil iz samskega stanovanja, ki za družino ni bilo primerno, v majhno so-
prošnja iz leta 1948 še do danes na stanovanjskem uradu ni rešena. Sedaj sta z možem podnajemnika brez souporabe kuhinje in pritiklin, dasi kuhata doma. Tov. Hribar Franc se je vozil leto dni dnevno v Ljubljano in po konferencah prenočeval na šolskih klopeh. Isto usodo je delila tov. Turk Milena, ki je bila celo noseča, pa stanovanjska komisija niti tega ni upoštevala. Prof. Antonini ni mogel nastopiti službe, ker ni dobil stanovanja. Ravnatelj Urbančič je moral zapustiti službeno msto, ker ni dobil stanovanja. Sobo, ki jo je izpraznil premeščeni profesor Helmih, je še pred njegovo premestitvijo stanovanjski urad nakazal šoferju. Tov. Kolmanova, ki je bila letos premeščena na gimnazijo, ne more nastopiti službe, ker nima stanovanja — čeprav je pet iz Postojne premeščenih profesorjev izpraznilo svoje sobe. Službe ne more nastopiti tudi novoimenovani upravitelj osnovne šole, pa tudi za gimnazijo prosvetna oblast ne more dobiti direktorja, ker mu ne more dati stanovanja. Prof. Komac, ki ima stanovanje v Ljubljani, in čigar žena poučuje že od 1949 v Postojni, je že novembra 1949
zaprosil za družinsko stanovanje, pa žena do junija 1950 niti sobe ni dobila nakazane in se je sleherni dan vozila v Ljubljano! Leta 1950 je tudi sam nastopil službo v Postojni in odtlej se z ženo vred vozi v Ljubljano. Ko je zaprosil za stanovanje dr. Seljaka, je stanovanjski referent izjavil, da je to že oddano tov. Grgoču, upravniku Mesoprometa, ki je vložil prošnjo dve leti pozneje. Na opombo, da je to krivično, je tov. Cergolj takole argumentiral odločbo stan. urada: »Saj smo videli, kakšne so bile klobase prej in kakšne so zdaj, ko je prišel novi upravnik. Take ljudi bomo mi zaščitili.«
Ker pa smo tudi mi poklicani, da nekoga zaščitimo — to pot prosvetne delavce, ki izgubljajo ob takih postopkih svoje fizične in moralne moči — predlagamo, da se ukine v Postojni višja gimnazija in prestavi v kraj, kjer bodo pokazali nekoliko več dobre volje, kadar bo šlo za izplačilo mesečnih prejemkov ali pa za zagotovitev stanovanjskega in delovnega prostora prosvetnemu delavcu.
Občni zbori
PREDLAGAMO
ukinitev višje gimnazije v Postojni
bo brez peči. Prof. Bonča Natalija je sicer dobila nakazano sobo, pa jo je isti urad po štirih mesecih izselil. V šol. 1. 47/48 je bila brez stanovanja in je prenočevala zdaj pri tej zdaj pri oni kolegici. Po enem letu ji je šele stanovanjski urad nakazal sobo v Novi vasi, ki pa za bivanje ni bila primerna. Tovarišica se je pritožila na kontrolno komisijo, ki je preverila odnos stan. referenta do prosvetnih delavcev in ga poklicala na odgovor. Kljub temu ta ni ničesar ukrenil in se je tovarišica sama vselila v sobo premeščene profesorice. Ko je to vselitev prijavila, je stanovanjska komisija sobo nakazala drugemu prosilcu. Tov. Prinčič Saveta je prišla iz Makedonije in je leto dni ležala in bivala v razredu. Njena
V zvezi s pripravami za občne zbore, daje RO še nekatera navodila: Vse podružnice morajo takoj izvršiti popis članstva glede na njihovo bodočo društveno pripadnost in ga poslati RO. Opozarjamo na naslednje: v društvo učiteljev bodo včlanjeni učitelji na splošno izobraževalnih šolah, strokovni učitelji in tisti predmetni učitelji, ki še nimajo dokončne kvalifikacije ter učitelji, ki delajo v vzgojnih ustanovah. V društvo profesorjev pridejo profesorji (s fakulteto) in predmetni učitelji s popolno kvalifikacijo. V društvu vzgojiteljev bodo vzgojitelji predšolskih ustanov. Društvo šolnikov strokovnih šol pa bo sprejelo v članstvo vse učeče osebje nižjih in srednjih strokovnih šol. Društvo šolnikov posebnega šolstva bo včlanilo vse učeče in vzgojno osebje prizadetih ustanov. — Z ozirom na današnje stanje članstva, bo lahko v vseh okrajih osnovano društvo učiteljev. Za samostojno okrajno društvo profesorjev imajo le malo pogojev okraji:	Grosuplje, Idrija,
Ilirska Bistrica, Maribor - okolica, Radovljica, Sežana, Šoštanj in Trebnje. Zato predlagamo tem okrajem, da se vežejo s sosednjimi in sicer: Grosuplje z Ljubljano-okolico, Idrija s Tolminom, Ilirska Bistrica s Postojno, Maribor-okolica z Maribo-rom-mesto, Radovljica z Jesenicami, Sežana z Gorico, Šoštanj in Slovenj Gradec, Trebnje in Novo mesto. Odbori navedenih okrajev se morajo dogovoriti s centri o načinu sodelovanja in vključitvi v društva. Društvo vzgojiteljev bo imelo malo edinic na terenu, zato bo potrebno vezati več okrajev. Kazalo bi formirati skupno društvo za okraje Ljutomer, Lendava, Radgona, Murska Sobota, prav tako za Ptuj, Poljčane, Maribor itd.
Za društvo šolnikov strokovnih šol je upoštevati šole za učence v gospodarstvu, nižje in srednje strokovne šole. Učeče osebje teh šol in vzgojitelji priključenih internatov bodo včlanjeni v društvo. Po dosedanjih podatkih imajo osnovo za formiranje društva: Ljubljana, Maribor, Kranj, Celje in eventualno Murska Sobota in Novo mesto, ter Idrija s Cerknom. Društva šolnikov v posebnem šolstvu morejo biti osnovana v Ljubljani in tam kjer so samostojne vzgojne ustanove z zadostnim številom učnega in vzgojnega osebja (n. pr. Veržej, Smlednik). Učno osebje pomožnih oddelkov pa se bo združevalo (n. pr. za teritorij bivše mariborske oblasti s sedežem v Mariboru). V kolikor bi taka zveza ne bila praktična, naj se člani vežejo direktno na republiški odbor društva.
Še en primer stanovanjske politike,
s kakršno prosvelni delavci ne moremo bili zadovoljni
Na drugem mestu poročamo, kakšna je stanovanjska politika v Postojni glede prosvetnih delavcev. Tov. Novačan Stane in žena Rafaela, oba predmetna učitelja na nižji gimnaziji v Borovnici, pa sta nam poslala dopis, ki dokazuje, da tudi okraj Ljubijana-okolica in celo glavna uprava za komunalne zadeve nimata kaj več razumevanja za naše potrebe, da ga pa ima v tem primeru najnižji oblastni forum — to je krajevni ljudski odbor Borovnica. Ta je dodelitev stanovanja obema zakoncema takole utemeljil: »Tov. Novačan Stane in njegova žena sta oba učitelja na nižji gimnaziji v Borovnici. Sta brez primernega stanovanja, ki bi jima omogočal lastno gospodinjstvo ter študij kot izrednima slušateljema VPŠ. Prav tako sta se imenovana izkazala v svojem delu s pionirji in pri kulturno - prosvetnem delu. Na drugi strani pa jima tudi Uredba o pomoči prosvetnim delavcem daje pravico do boljšega stanovanja. S tem se izpodbija prošnja tov. Funtek Ivana, upokojenega drž. mojstra iz Ljubljane, ki je reflektiral na omenjeno stanovanje.« Tako pravi odločba Stanovanjske komisije pri
KLO Borovnica. OLO pa je odločbo razveljavil, ker je pritožitelj že po-preje sklenil z lastnikom pogodbo, s katero je prevzel s predvideno vselitvijo tudi skrbništvo hiše in vsega ostalega posestva. Krajevni ljudski odbor pa se na to pogodbo ni oziral in je s svojo odločbo posegel v zasebno pravni odnos med pritožite-Ijem in hišno lastnico. Glavna uprava za komunalne zadeve je bila tudi istega mnenja.
Iz pisma tov. Novačana je razvidno, da ima lastnica hiše 16 a veliko parcelo, ki naj bi jo nekdo zanjo obdeloval, ker živi sama z možem pri moževi materi v Trbovljah. Zato je letos spomladi sklenila pogodbo s tov. Funtkom. Tov. Novačan sedaj sprašuje, če so pogodbe med zasebniki, ki se nanašajo na stanovanjske prostore, veljavne. Če je tako, potem stanovanjskih komisij' več ne potrebujemo. Poleg tega pa je krajevni ljudski odbor izdal svojo odločbo šele tedaj, ko je tudi lastnica pristala na vselitev naših dveh tovarišev.
Tudi tega postopka ne moremo spraviti v sklad s tistimi navodili naše vlade, ki urejajo odnos upravnih oblasti do prosvetnih delavcev.
Ponekod imamo glasbene šole z enim ali nekaj stalnimi učitelji. Te bomo vključili v društvo učiteljev ali profesorjev (no kvalifikaciji). V Mariboru, Celju, Kranju so Glasbene šole vključene v Sindikat delavcev kulturno umetniških ustanov.
Razmestitev članstva v pripadajoča društva je glavna naloga sedanjih odborov. Izdelati je treba tudi načrt za razdelitev denarne imovine; svetujemo, da se pred tem denar brez nujne potrebe ne troši, ker bodo vsa društva denar še potrebovala. Sedanji odbori morajo sestaviti iniciativne odbore za nova društva, ti bodo pripravili vse potrebno za ustanovne zbore. Posebno važen je stik med odbori v okrajih, kjer je sedaj več podružnic SUP in kjer bo več okrajev skupaj tvorilo novo društvo. Vskladiti je treba tudi termine občnih zborov. Sedeže novih društev je treba določiti v sporazumu s članstvom.
Na likvidacijskih občnih zborih naj bo podana kratka analiza dosedanjega dela, poročilo o kongresu v Beogradu in plenumu RO v Ljubljani in predlog za ustanovitev novih društev. Na ustanovnih zborih društev je treba tudi izvoliti delegate za republiške zbore, in sicer:
1.	učitelji — na vsako začeto sto-tico članov po en delegat;
2.	profesorji — vsak okraj po enega delegata, Ljubljana 10, Maribor 4, Celje 2, Kranj 2, Novo mesto 2;
3.	Strokovne šole — Ljubljana 6, Maribor 3, Kranj 2, Celje 1, Novo mesto 1, Murska Sobota 1, Idrija 1;
4.	Posebno šolstvo — iz vsake ustanove po en delegat;
5.	vzgojitelji — iz okrajev po eden, Ljubljana pa pošlje iz vsake ustanove po enega.
Če bodo nastale spremembe, bodo okraji obveščeni.
Odbori naj bi imeli največ 7 odbornikov, a najmanj 2 (to je predsednika in blagajnika). Blagajniško poslovanje vodijo do novega leta dosedanji blagajniki.
Včlanjevanje je prostovoljno! Pri sprejemanju članov naj bodo odbori strogi do tistih članov, ki poznajo sindikat samo kot organizacijo, ki jim »priskrbi četrtinsko vožnjo«, do tistih, ki so neredni v plačevanju članarine, predvsem pa do takih, ki imajo negativen odnos do graditve socializma.
Novi odbori bodo koordinirali svoje delo s posameznimi društvi po predsednikih in tajnikih društev.
RO želi, da formiranje društev ne bi bila ovira pri delu strokovnih aktivov, ki je dalo že lepe rezultate. Ta dejavnost naj se nadaljuje po primeru Ljubljane, Maribora, Kranja, Celja itd. Tudi snov za študij je že nakazana, t. j. obdelava predavanj ,na blejskem kongresu. Delo v društvih naj zajame vse, kar je doslej reševal sindikat, pri čemer ne smemo zanemariti nenehnega prizadevanja za dvig ideološke borbe in proti vsem poizkusom vrivanja reakcionarnih vplivov v naše vzgojno delo. Društva tudi ne bodo smela zanemariti zaščitne vloge sindikata.
Za obravnavanje širše prosvetne problematike (n. pr. mreža šolstva, učni uspehi na raznih stopnjah šol, izpiti itd.) se bodo morali zbrati vsi šolski delavci okraja, ne glede na društveno pripadnost.
Organizacija dela v novih društvih naj ne bo problem, razvija naj se skladno s potrebami posameznih enot, ki se formirajo po najboljših teritorialnih možnostih. Društvo profesorjev okraja Kranj n. pr. bo imelo več centrov — Kranj, Škofja Loka, Tržič.
V pritegovanju k delu naj ne bo nasilja, ki vzbuja odpor, temveč naj se razvija v znamenju poglabljanja demokracije in medsebojnega zaupanja.
Z organizacijo klubov prosvetnih delavcev bi se moglo najlepše koordinirati delo vseh prosvetnih delavcev v mestu oziroma okraju.
Ustanovni občni zbori naj bodo odraz vsestranske dejavnosti prosvetnih delavcev.
Nekaj misli ob prvem zborovanju
Ze na predzadnjem občnem zboru Slavističnega društva je bilo sklenjeno, da bodo mariborski člani organizirali slavistično zborovanje. Vendar so bili Mariborčani nekako prezaposleni in tako je to zamisel sedaj izvedel društveni odbor ob priliki proslave 400-letnice slovenske knjige.
Take množične sestanke svojih članov že izpred vojne redno prireja Zgodovinsko društvo Slovenije in so zelo dobri. Nekaj sličnega sta nekajkrat priredili Društvo inženirjev in tehnikov LRS in Slovensko zdravniško društvo, enkrat pa so zborovali, kot vemo, tudi slovenski pedagogi. Nekatera od ostalih znanstveno-strokovnih društev (geografi, matematiki in fiziki, kemiki i. dr.) so imela eno ali več zborovanj v okviru vse države.
Vsak od takih sestankov je bil zelo koristen, če je bil dobro pripravljen in, seveda, če so bili člani res člani svojega strokovnega društva, to je ljudje, ki se živo zanimajo za vso problematiko svoje stroke in vsaj poizkušajo po svojih močeh sodelovati pri njenem reševanju.
Večina odbornikov Slavističnega društva se je lotila organizacije zborovanja z vso temeljitostjo, ki je značilna tudi za siceršnje ■ njihovo' delo. Za predavanja so pridobili naše najboljše strokovnjake za dobo reformacije. Tako lahko rečemo, da se je s te strani slavistično zborovanje dostojno postavilo ob stran podobnim sestankom drugih društev in se lepo uvrstilo med ostale prireditve ob proslavi 400-letnice slovenske knjige.
Vse drugače pa izgleda stvar, če pogledamo, kako so se izkazali društveni člani. Ze udeležba ob začetku zborovanja je bila nadvse klavrna, če vemo, da ima društvo okrog 530 članov, tu pa ni bilo vseh ljudi (vštevši goste-nečlane) niti 90. — Pri tem je treba vedeti, da so imeli vsi člani za zborovanje odobren dopust in da je društvo poskrbelo za hrano in stanovanje ter povračilo potnih stroškov. — Popoldne je bila udeležba še slabša, naslednje dopoldne pa naravnost sramotna. Zanimivo.bi bilo vedeti, kako so oni, ki so baje prišli na zborovanje, koristneje uporabili ta svoj dopust nekaj dni po koncu počitnic. — In kakšno je bilo sodelovanje vsaj onih, ki so bili navzoči? Ob predavanjih debata ni bila posebno živahna, pač pa bi se bila verjetno razbohotila drugi dan ob razgovorih o učnih načrtih in učbenikih, o prilikah in pogojih dela na šolah. Brez zveze z nakazanim vprašanjem se je takoj sprožila že z občnega zbora znana jeremijada o strašnem življenju brez gospodinjskih pomočnic, o krompirju in šolskih zvezkih. Vendar se je k sreči oglasil eden od odbornikov in to eden izmed vsestransko najbolj delavnih in gmotno nikakor ne rožnato preskrbljenih slavistov, ki je poudaril, da s stokanjem ne bomo prišli nikamor, še posebej, če ni utemeljeno, temveč da je treba enostavno zgrabiti za delo. Pri tem bi bilo pripomniti še naslednje: Zaradi silnih nasplošnih tožba na občnem zboru je odbor takoj po njem razposlal vsem članom okrožnico, v kateri jih je prosil tudi, nat mu sporoče konkretne ovire in težave pri njihovem strokovnem in event. znanstvenem delu, ker bi jim nato s posredovanjem pri pristojnih forumih pomagal preko njih. Odgovorov ni prišlo niti deset. Zato je tov. predsednik v tem delu zborovanja čisto pravilno lahko ugotovil, da težave očitno niso takšne, kot bi jih nekateri želeli prikazati. — Debata o učnih načrtih ter učbenikih in učnih pripomočkih je ostala zelo pri vrhu, deloma pa je sploh ni bilo mogoče imenovati resno. Nekaj vzroka za sploh precejšnjo neuspelost raz-
slovenskih slavistov
govorov drugi dan zborovanja je bilo prav gotovo tudi v tem, da se je zborovanje z odhodom na slovesnosti pri Trubarjevem spomeniku kar zaključilo. Če bi se bilo nadaljevalo še popoldne (seveda je vprašanje, koliko slavistov bi se ga »utegnilo« udeležiti še celo v soboto popoldne), bi verjetno vendarle bilo prišlo do nekih sklepov, ki bi slavistom pri njihovem delu. gotovo koristili.
Nekaj končnih misli.
Vsekakor naj bi društvo po tem težkem začetku odslej prirejalo zborovanja svojih članov redno vsako leto. Program naj bi bil tak, kot je bil sedaj, nekaj predavanj z debato in nato razgovor o delu, toda zaključen s konkretnimi sklepi.
In kar se tiče članov? Brez dvoma jih je precej vzornih, veliko takih, ki res z vsemi silami delajo za dvig in za uspeh svoje in z njo povezanih strok, ki jih ne ustavijo nobene težave. Kajti te v resnici marsikje so. Prav gotovo pa bi mnoge od njih lahko slavisti odpravili kar na mestu. Nikjer namreč ni rečeno, da mora slavist imeti vsa predavanja, vso skrb za razne proslave in podobno, temveč lahko precejšen del tega opravijo tudi zgodovinarji, klasični in drugi filologi, prirodoslovci, matematiki in drugi. Prav tako je od slavista samega odvisno, koliko razu-
mevanja bodo imeli njegovi tovariši in nadrejeni za posebno delo v zvezi z domačimi in šolskimi nalogami, ki so prav pri slavistu res najbolj zamudne. In tako dalje. Toda čutiti je bilo že poprej ob raznih prilikah in prav jasno je bilo mogoče spoznati prav ob tem zborovanju, da jih je mnogo, vse preveč takih, ki jim je strokovne problematike premalo mar, in takih, kf.se vrte le okrog svojih osebnih večjih ali manjših težav. Zelo enostavno je zvračati vso krivdo za neuspeh ali za nedelavnost na gmotne prilike, na neuvidevnost vseh forumov po vrsti, na slabo pripravljenost osnovnošolskih in nižjegimna-zijskih učencev itd. itd. V resnici pa ljudem manjka elana, borbenosti na pravem mestu, iskrenosti in ljubezni do predmeta. — Vse več odziva bi človek pričakoval tudi od mladih slavistov, ki so študirali oz. študirajo v nekoliko drugačnih prilikah, kot je bilo to nekoč, ko jih je večina živela samo od svojih instrukcij in so morali že vnaprej računati z večletno brezposelnostjo. In vendar so tedanji slavisti storili vse, da so si pridobili čim širše in globlje znanje in pri tem nikakor niso obstali samo pri ozko strokovni problematiki, ampak so tudi aktivno sodelovali v borbi za pravično ureditev družbenih vprašanj.	H. M.
Ali že poznate „MLADI SVET*5
Važen pripomoček za reševanje izvenšolskih problemov
Po osvoboditvi so se večkrat slišali glasovi, da bi morali obnoviti vzgojni list za starše. »Če smo zmogli tak mesečnik v buržoazni družbi, ga bomo tem bolj na odločni poti v socializem!« so dejali posamezniki.
V splošni stagnaciji pedagoškega življenja v prvih letih žal do uresničenja te želje ni prišlo. Mišljenje, da bodo za izvenšolsko vzgojo v do-voljni meri skrbele množične organizacije kar avtomatično, je bilo pogrešno. Šele lanski pedagoški kongres na Bledu si je zadel nalogo, da bo Pedagoško društvo LRS ob sodelovanju starešinstva Zveze pionirjev Slovenije začelo izdajati list za starše. S tem je bil led prebit in izdatna pomoč pri vzgojnem delu pionirskih svetov, vzgojiteljev in staršev zagotovljena.
Tri mesece po kongresu je po-Ijudno-znanstvena revija za izvenšolsko vzgojo »Mladi svet« zagledala beli dan. Minister Ivan Regent je ob tej priliki list toplo pozdravil in želel, da bi »dopolnjeval delo naših šol in bogato pripomogel zamašiti vrzel, ki še Vedno zija med potrebami in možnostmi našega dela na vzgojnem področju.« V smislu tega programa je uredniški odbor (Cvetko, Vrtačnik,
Kolar, Puhar in Arko) doslej izdal 3 dvojne številke (1-2, 3-4, 5-6).
Iz razgovorov s tovariši sem posnel, da list med prosvetnimi delavci ni razširjen. To pa je velika škoda, ne toliko za list, ki ima že svoj »teren« med starši, pač pa za vsakega šolnika, ki bi naj skrbel za kontakt med šolo in domom, podpiral delo pionirske organizacije in iskal stikov z množičnimi organizacijami. Koliko truda bi si prihranili tovariši, ki pripravljajo roditeljske sestanke, če bi vedeli za reševanje izvenšolske problematike v »Mladem svetu«! Marsikdo ne ve, kaj bi obravnaval na sestankih in kako bi odgovarjal na večkrat zamotana vprašanja staršev. Organizatorji pio-nirstva včasih ne vedo, kaj in kako bi začeli, da bi dosegli uspehe, ki jih vodstvo pričakuje. Blodijo, sprašujejo in tavajo, dokler ne dobe zanesljivih pripomočkov. Tak pripomoček
za pravilno reševanje izvenšolskih problemov je »Mladi svet«. Oglejmo si na kratko, kaj nudi učitelju in profesorju že sedanjih šest lepo ilustriranih številk!
Štev. 1-2: Programatični članek »Izvenšolska vzgoja, eno osrednjih vprašanj našega časa« (M. Vrtačnik) razčlenja obširno področje družinske in pioinirske vzgoje, vzgoje v domovih, na letovanjih in igriščih. Kritično se dotakne tudi pomanjkljivosti mladinske organizacije ter poziva vse, ki imajo na terenu opravka z mladino, da v reviji sodelujejo.
Glavni urednik V. Cvetko v reportaži »En dan v domu Titove mladine« prikazuje žitje in bitje v domu zapuščenih otrok, ki se skušajo urejati že po načelih kolektivne vzgoje. Poročilo dopolnjuje članek E. Perkove, ki je na Bledu referirala o začetnih težkočah v tem domu (gl. Zbornik III. str. 123). Vse to bodo z zanimanjem brali vsi, ki imajo opravka z mladino v domovih in vrtcih.
»O vzgoji za zaprtimi vrati« je odličen primer družinske vzgoje, ki teži za osamitvijo otroka. H. Puharjeva pokaže ob Dušanu, Andreju in Primožku dobre in zle posledice domačih ukrepov. Na konkretnem primeru dokazuje M. Bartenjeva, kako napačno je, če »Mamica ni nikdar zadovoljna.« Pobude za glasbeno razgibanost pri pionirjih da je V. Hribar-Jerajeva, o uspešnem formiranju pionirskih krožkov pa zanimivo poroča V. Kolar, ki daje staršem tudi napotke za pravilno razumevanje pionirske organizacije.
»Kaj naj bi brali?« je vprašanje, ki včasih roditelje zelo skrbi. V.Win-klerdaje nasvete, kaj je za mladega človeka najprimernejše. J. Ribičič pa celo napoveduje, kaj nameravajo naši književniki otrokom v letu 1951 napisati. 15 pisateljev misli na mladino! Da bi le napovedana žetev zares tudi uspela! M. Kraljeva poroča o lutkah in filmih, ki jih mladina želi videti, a ji domačega še ne moremo mnogo dati.
Štev. 3-4: »Nekaj misli o vlogi in pomembnosti doma in družine« po-
daja V. Cvetko. Naglasa, da razvojne nujnosti povzročajo včasih zanemarjanje doma in družine. Pozivi staršev »Pomagajte mi, jaz svojega otroka ne obvladam več!« niso redki. Avtor opozarja na toplino in prisrčnost, ki je za vzgojo plemenitega, srčno in razumsko dobrega človeka, tovariša v svojem delovnem kolektivu in po njem v našem velikem družbenem kolektivu pogoj!
Nedoslednost v domači vzgoji učinkovito biča I. Andoljšek v črtici »Naš Tonček je neubogljiv.« Prečital sem jo na našem roditeljskem sestanku v Mariboru. Mamice so priznale, da imajo tudi same take Tončke in da bodo poskusile drugače. Članek »Vzgoja otroka k dejavnosti« (M. Fedran) temelji na železni volji in doslednosti doma. Zelo pogrešam tu opozorilo na moč kolektiva in otrokove odgovornosti, ki se da privzgojiti že v rani mladosti in je potem »spiritus movens« za vso ostalo dejavnost. Vse drugo zveni silno avtoritarno in je daleč od prave socialistične vzgoje.
Važen problem odnosov »Med materjo in hčerko« odpira M. Bartenjeva. Rešitev nakazuje v buržoazni sentimentalnosti, (hči zapusti mater pa se še rada vrača). V članku ni govora o edini pravilni razvojni poti v socialistični družbi, kjer se mati in hči vključujeta v družbeno dejavnost in kjer družbeni motivi prevladujejo, ne pa ozka osebna korist. Sodobna družina ni več vklenjena v krog svojih osebnih interesov, ampak doživlja družbene probleme kot del svojih.
Za pionirsko organizacijo in podmladke raznih društev priporoča V. Kolar širino vključevanja, saj nam gre v prvi vrsti za to, da ustvarjamo čim boljšo vzgojno skupnost. »Pionirji v Zalogu« dokazujejo, da so na pravi poti. Vzgojno vrednost taborjenj tolmači C. Hočevar, ki posebno podčrtava kolektivni moment in čut odgovornosti. To dvoje je glavni pogoj za življenje v šotorih, kar pa so marsikje spregledali. Otroško igrišče kot »kraljestvo najlepših iger« opisuje H. Puhar. Zdi se mi, da vidi bistvo v igri sami, ne pa v možnosti, da otrok na igrišču doživlja kolektivno. Zato vendar snujemo igrišča, kajti individualne sposobnosti se lahko razvijajo tudi doma! O tem je avtorica jasneje pisala v članku »O vzgoji za zaprtimi vrati v lV-2. številki. Tudi tu je kolektivna misel vodilna!
V versko področje posega Z. Vr-ščaj s povestico »Ančika si je ogledala mašo«, kjer tercijalka Lazarica zavaja mlado dekletce v misticizem »gorečega pekla« — kljub pravilni vzgoji napredne matere. Čeprav mati zmaga, zveni dogodek fantastično vsaj za nas ob Dravi. Lazarce so morda še samo plod ljubljanskega klerikalizma.
O PRK piše dr. Beblerjeva, ki priporoča razne načine dela: tečaje za male bolničarje, šolske kuhinje, dopisovanje itd.
E. Adamičev opis »Otroci pred filmsko kamero« razodeva, da naše filmsko podjetje s pedagoškim razumevanjem izbira mladino za sodelovanje. Primer prijav za »Kekca« pa kaže, da je naša mladina zelo dovzetna za filmski svet. Strogo merilo za izbor je vsekakor umestno.
»Spomini iz vzgojiteljevega dnevnika« (L. Zupanc) so bolj ali manj posrečeni primeri iz šolske prakse. Dobro je, če jih starši bero.
Za proslavo obletnice OF je prizor E. Bernikove prav primeren tudi za osnovne šole, ki včasih zaman iščejo slavnostni material.
Št. 5-6: »Tehnična vzgoja naših otrok« (M. Vrtačnik) je važno vprašanje socialistične družbe, ki hoče mladino ogreti za tehniko. Avtor navaja primere iz vsakdanjega življenja, ko otroku večkrat branimo dotikati se »nevarne elektrike«. Pravil-
no ravnanje s tehničnimi napravami je treba otroku privzgojiti čimprej.
»Pereč vzgojni problem« načenja V. Musek. Spolna vzgoja, ki je že dolgo odmaknjena od pedagoške problematike. Otroku ob pravem času brez laži odkrito povedati resnico, je staro načelo, ki ga avtor utemeljuje z dobrimi primeri.
V domače prepire med očetom in materjo posega C. Šorli s črtico »Jurčkov dom ni več brez sonca« Rešitev — brez zapletov — izzveni v slavospevu učiteljici, ki je na roditeljskem sestanku dajala prave nasvete. Nekoliko preenostavna. zadeva! Vzroki prepirov so navadno globlji in problemi prav zapleteni, zato so rešitve v takih primerih zelo težavne.
Kritika radijskih oddaj za pionirje je zelo pptrebna, zdi se mi pa premila. 90 % vsega sporeda je prirejeno za pionirje od 12. leta dalje, dočim so cicibančki zelo prikrajšani. Slično je tudi pri šolskem radiu.
O življenju in delu pionirjev v Mariboru poročata A. Zgonik in E. Vrane. Pionirski krožki so se že pfi-bližali uresničenju samouprave, kar bi naj bila družbena naloga pionir-stva. A. Dolančeva tolmači ilustrira-nje pravljic v krožkih in kaže nekaj primerov.
»Cesta« je literarno obdelana črtica V. VVinklerja. Takih primerov bi si želeli čim več.
Uredniki so tudi odprli rubriko »Razgovori«, kjer se ob vprašanjih obravnavajo zapleteni vzgojni primeri. To je prava pot za stik z življenjem na terenu! Tudi Lavrenči-čeve »Igre« bodo dobrodošle vzgojiteljem.
Z »Mladim svetom« smo lahko zadovoljni tudi učitelji. Želeti bi bilo, da se razširi v vsako vas in tudi tam zares pomaga pri vzgoji našega mladega rodu!	-c
Pionirska organizacija pripravlja nov statut
Od Sveta zveze pionirjev je uredništvo prejelo dopis, ki ga objavljamo:
Svet Zveze pionirjev pripravlja nov statut zveze, ker dosedanji ne ustreza več današnjim prilikam. Jedro tega statuta so osnovna načela pionirske organizacije (pionir, zakon), o katerih želi Svet Zveze pionirjev široko javno razpravo pred dokončno stilizacijo. Vabimo vas, da v svojem listu povabite čitatelje k diskusiji o osnutku teh osnovnih pionirskih načel, da bi na tak način dobila najbolj ustrezno vsebino in obliko. Svoje prispevke, primerne za tisk, naj bi čitatelji pošiljali vašemu uredništvu v objavo, pripombe in predloge pa Svetu Zveze pionirjev, Ljubljana, Bethovnova ul. 10.
Osnovna načela pionirske organizacije (pionirski zakon)
1.	Pionir je iskren in ne laže.
2.	Pionir je delaven, vztrajen in marljiv, kajti brez dela ni jela.
3.	Pionir je vljuden, spoštuje žene, starše in starejše ljudi sploh.
4.	Pionir je dober tovariš in pomaga vsakomur v nepriliki.
5.	Pionir ceni delo svojih in drugih rok, je skromen in štedljiv.
6.	Pionir čuva svoje zdravje in ga krepi, zato ne kadi in ne pije.
7.	Pionir ljubi živali in prirodo sploh.
8.	Pionir se uči ob vsaki priliki, nenehno spoznava tehniko.
9.	Pionir se uči voditi svoje tovariše, zna ubogati in se podrejati njihovi skupni volji.
10.	Pionir ljubi svojo socialistično domovino ter želi enako vsem narodom sveta.
11.	Pionir je mož beseda, zato izpolni, kar obljubi.
s košuta (kaki Ut dafUstaki
»Prosvetni delavec« izhaja skoro že dve leti. Med tem časom si je pridobil več prijateljev kot nasprotnikov. Ce bi bilo število naročnikov njegov termometer, bi morali ugotoviti, da vročina bolniku — pada: saj se je po reorganizaciji Sindikata Prosvetnih delavcev znižalo število naročnikov za četrtino. Zdaj pa, ko se tudi Sindikat učiteljev in profesorjev razdrobi na pet vej, nastaja vprašanje, katera društva in kateri njihovi člani bodo čutili še potrebo, da ostanejo stalni in redni naročniki, bralci in sodelavci »Prosvetnega delavca«.
Pred neka j. dnevi je uredništvu Pisal njegov mariborski sodelavec, naj objavi neki članek — če meni uredništvo, da je to potrebno — s Podpisom, da ne bo kakih očitkov. In takole nadaljuje: »Nekateri pra-vijo, da je v »Prosvetnem delavcu« Preveč šifriranja (S. C., B. V., D. M. 1td.), le Zupanc je edini odkrit. Baje sindikalno glasilo to ni pravilno. 9 leni so govorili že v Celju. Meni Je vseeno! Samo da bo uspešno za napredek, ki si ga vsi želimo!«
t Kako je torej z našimi bral 'rudniki, s podpisanimi, šifrir f,;1 anonimnimi prispevki? C osvetnih delavcev bi ne sme'
samo ogledalo dobe, ampak naj bo kulturno borbeni usmerjevalec naše prosvetne politike, ki razkriva napake, laž in licemerstvo, ščiti pridobitve socialističnega šolstva in pravice prosvetnega delavca in se tudi z odstranjevanjem napak bori za boljši in hitrejši razvoj šolstva in prosvete sploh, za uveljavljanje človeških pravic ter daje pri tem pobudo za pravilno reševanje sporov med kolektivnimi in osebnimi težnjami prosvetnih delavcev.
Ko se danes s pomočjo vseh progresivnih ljudi z vsemi silami trudimo, da bi čim bolje izvedli socialistične težnje v naši prosvetni politiki, ne občutimo morda več toliko krize v vsebini našega dela kakor v metodi postopka. Ob rastočih nalogah naše prosvetne politike nastaja vozel naše problematike prav v pravilnem razvoju metode dela v prosvetni politiki.
oetmo v cem proDiemu se ; tudi pomanjkanje anonimnih in pisanih sodelavcev in v tej h morda vprašanje bralcev, kdo j pisal članek, tudi znamenje nemoči, podrejenosti, ki ima korenine v tem, da večina prc nih delavcev ali ne zna, ali ne : ali pa si tudi ne upa reševati
prosvetnih nalog na svoj način, čeprav bi bil ta mogoče boljši in tudi primernejši od tistega, po katerem se uveljavljajo nekateri posamezniki, in to ne oziraje se na pravilnost poti ali neugodne posledice, to se pravi, mimo znanja in splošnih izkušenj ostalih, predvsem pa kolektiva prosvetnih delavcev. In, ali ni navidezna kriza — pri vprašanju anonimnih ali podpisanih dopisnikov — v tem, kdo je močnejši: kolektiv ali posameznik. Uveljavljati se mora tisti, ki je bolj izkušen in bolj razgledan. Napačno pa bi bilo, če se sprevrača »uveljavljanje« v to, kdo je močnejši, kdo je na položaju. V tem smislu ima tudi problemček anonimnih ali podpisanih člankov svoja dialektična pola.
Pojav anonimnosti pa se odraža v našem življenju in posredno v našem tisku še tudi na drug način. Kakor pravi naš mariborski dopisnik, so Celjani mnenja, da se je treba v sindikalnem glasilu podpisovati. Samo po sebi je to načelna ugotovitev, ki ima svoj prav! Je pa tudi res,, da bi bilo anonimnih dopisov, če bi jih »Prosvetni delavec« objavljal, mnogo več, kakor pa prihaja podpisanih.
Ali veste, da je »Prosvetni delavec« v vsem letošnjem letu dobil iz Celja (in vsega njegovega zaledja) samo en dopis? (Z izjemo znanega
sotrudnika: Sc!) Ali se v Celju res nič ne dogaja, kar bi bilo važno za vse prosvetno področje? Ali Celje nima pobud, izkušenj, izkušnjav, bolečin in uspehov? Ali tam ni pismenih prosvetnih delavcev? Isto pa velja tudi za mnoge druge kraje z Ljubljano in Mariboroln na čelu!
Po resoluciji III. seje CK KPJ so se mnogi pedagoški delavci umaknili v ozko strokovnost. Nujno in potrebno je, da poglobimo to področje v šolstvu. Druga stran našega dela; to je uresničevanje načel socialistične demokracije v šolstvu, pa je prav tako važna in — dosti težja. Zahteva poznavanje stroke, izkušenj, ideologije, prilik in ljudi z vsemi njihovimi dobrimi in slabimi lastnostmi. To področje zahteva predvsem prave kulturne trdnosti in borbenosti. Načela in ideje pa gredo in morajo iti pred ljudmi in pred imeni!
Cim bolj uveljavljamo pri reševanju organizacijskih del v prosveti osebne izkušnje in poglede, tem bolj postajajo javne zadeve tudi osebno občutljive. Občutljivost (osebna) pa ne sme zmanjševati odgovornosti za prosvetni in politični napredek. Ce je razumljivo, da so strokovni in načelni članki podpisani, je čestokrat opravičljivo in tudi umestno, da so polemični dopisi, ki so seveda argumentirani, tudi šifrirani. Saj se tudi iz argumentov in izkušenj, ne pa samo iz imen učimo!
Poglejmo dva primera iz zadnje številke »Prosvetnega delavca«: Tovariš Šc. je napisal članek načelnega značaja »Ali nisem tudi jaz zaslužil nagrade?« In zgodilo se je, da so nekateri tovariši očitali piscu, (Šc, čeprav šifrirano, je znano ime!) da je članek napisan zlonamerno in da je z njim ogrožen ugled dveh tovarišev. Še več! Piscu članka so sporočili, da ga ne morejo več spoštovati.
Kolektiv tekstilnih tehnikov je naročil članek »Birokrat je napravil iz invalida — telovadca«. Ob koncu članka so prizadeti napisali tudi'naslednje: »Vso to birokratsko zadevico ne priobčujemo zato, ker smo jo doživeli, nego da bi se zanamcem
....ne zgodilo isto.« In, glejte! Od
Uprave Tekstilnega tehnikuma v Kranju je uredništvo prejelo tale dopis.
»V 13. številki.....ste priob-
čili članek, v katerem se pisec o naši šoli ne izraža najlepše. Uprava šole je, na kratko rečeno, ukrenila vse, da bi se bivšim absolventom ugodilo, pa na žalost to ni bilo mogoče zaradi stališča takratnega Ministrstva za prosveto in zaradi reda v prosvetni službi sploh. Istočasno pisec daje lažnjive izjave, za kar namerava uprava šole s predavateljskim zborom klicati dotičnega na odgovornost. Smatramo, da nas bo-
Več eksaktnosti pri analizi šolskega dela
Nekaj pripomb k »Vtisom in opažanju ob inšpekcijah osnovnih šol«
V	zadnji številki »Prosvetnega delavca« pred počitnicami objavlja tov. D. M. zelo obširno inšpekcijsko »analizo« učnega in vzgojnega dela »v naših osnovnih šolah«. Ne dvomim o. pomembnosti takega poročila na uradni konferenci prizadetega območja, v sindikalnem glasilu prosvetnih delavcev vseh šol v Sloveniji pa vpliva depresivno, če bralec v splošni oceni kvalitete šolstva ne ve, s kom ima opravka in iz katerega okoliša izvira prečudna »analiza«. Vsakemu šolniku (učitelju in profesorju), ki mu je pri srcu napredek našega šolstva, se ob branju vsiljuje kopica vprašanj, na katera mu kilometrska »analiza« ne da odgovora. N. pr.: Ali se objavljeni negativni pojavi nanašajo na vso Slovenijo? Ali -so primeri plod množičnega opazovanja ali samo izrazi posameznika? (Govori namreč včasih v množini »smo videli«, »smo ugotovili«, »trdimo«, »priznajmo«, včasih pa v ednini »zavedam se«, »želim povedati« ...) Kdo je poklican podati poročilo o stanju »naših osnovnih šol« (t. j. v vsej Sloveniji) in v kakšni obliki? AH je za pravo analizo edino »negativna metoda« .primerna? Ali je potrebno, da se ob takih poročilih avtoritarno posega v metodiko predmetov? (N. pr. Trditev, da slovnico »ne bi smeli poučevati kot samostojen predmet«, jemlje celotni »analizi« vso resnost, posebno še ko prezira splošno uvedbo Jezikovnih vadnic od 2.—4. š. 1.) Ali ije opustitev »objektivnih težav, o katerih ne govori, ker so dovolj znane«, za objektivno analizo koristna? Ali je pravilno, če se »učiteljeva sposobnost in uporabnost ob premagovanju ovir in uspevanju v težjih delovnih pogojih« odpravi kar v enem stavku, ne da bi analitično obdelali težino delovnih pogojev? Ali naj bo uradno konferenčno poročilo dovolj dobro tudi za posplo-šenje v sindikalnem glasilu Slovenije?
Avtor se je ob koncu svojega 7'kolonskega poročila zavedel slabosti, zato ugotavlja, da »anaHza« ni popolna in tudi ne »dovolj podrobna«. Ne zanikam, da vsebuje članek poleg mnogih nejasnih in spornih trditev tudi nekaj klenih zrn, ki lahko dobro obrodijo, če padejo na rodovitna tla. Hočem reči, — če jih bodo prizadeti tovariši res prevzeli kot »dobronamerno opozorilo«, ne pa kot »inšpektorsko pridigo«, kakor sam pravi. Resnim pedagoškim delavcem pa gre pri celi zadevi predvsem za načelno ugotovitev: Kakšna naj bo analiza učnega in vzgojnega dela na naših osnovnih šolah? Površna opažanja, osebni vtisi in individualna mnenja neznanih posameznikov nikdar in nikoli ne morejo in ne smejo služiti za posplošenje stanja našega šolstva! Odločno odklanjamo objavljanje poedinih negativnih pojavov v posplošeni obliki kot stanje »naših osnov, šol«, kajti vsako površno »analiziranje« je za oceno celotnega našega šolstva kvarno. Kdor koli v obdobju odločne graditve socializma spremlja razvoj in napredek slovenske šole, ne more, prezreti nebroj pozitivnih prizadevanj, ki daleč odtehtajo nevšečnosti, nastale največ po slabih pogojih za uspešno šolsko delo. Če jih pa kdo spregleda ali pa samo »mimogrede« omenja, navaja pa samo napake kot resno »analizo«, je glavni krivec napačnih informacij, proti katerim se bori največ ravno naš sindikat!
V	ilustracijo samo konkreten primer: Profesor, ki je bral omenjene »Vtise in opažanja ob inšpekciji
osnovnih šol«, je dobil tako porazno sliko o vseh (!) osnovnih šolah, da je — trdno prepričan tudi o »boleči točki slovenščine« — glasno pritrjeval onim nergačem, ki z naslado na-padajtO osnovno šolo, češ — »saj nič ne doseže ...« »Analiza« tov. D. M. mu služi kot »dokument« za trditve, ki jih bo najbrž še ponavljal. Nisem ga mogel prepričati, da to sploh ni analiza!
Kaj pa je pravzaprav analiza? V našem smislu je analiza po znanstvenem preučevanju izvršeno logično razčlenjanje dejavnosti, ki naj s končno precizno posplošitvijo vpliva na nadaljnje uspešno delo. Nekaj takih pozitivnih analiz poznamo iz »Sodobne pedagogike« zadnjih dveh letnikov (dr. Šegula, Cvetko i. dr.). Vendar se eksaktnost analiz vse premalo ceni celo v akademskih krogih! Tako je n. pr. pri neki konferenci referent »analiziral« problematiko prehoda učencev iz 4. razreda osnovne šole v 1. razred gimnazije s podatki, da »učenci osnovne šole ne znajo čitati, ne obvladajo .pravopis j a in ne poštevanke«. Burna diskusija je morala ugotoviti, da »analiza« problema ne rešuje. Trditve so pavšalne brez vsake dokumentacije. Manjka potrebno gradivo, ki bi nesporno dokazalo koliki % učencev osnovne šole je tako slab kot navaja referent. Kajti nemogoče je, da bi vsi učenci (100%) bili popolni slabiči. Zato je omenjeno posplošenje nepravilno in za osnovno šolo tudi —■ krivično! Udeleženci so sklenili, da bodo zadevo eksaktno obdelali s konkretnimi podatki: ugotovili bodo, koliko n. pr. »odličnih« iz osnovne šole je odpovedalo pri računstvu, koliko pri pravopisju itd. Po tehtnem preudarku izražen % bo šele mogel privesti do jasne slike analiziranega problema. Dokler takih podatkov nimamo, ne moremo pristopati h končnim sklepom. Pavšalne trditve in splošne »analize« pa bodo vedno sporne.
Prav tako in morda še bolj kočljiva je inšpekcijska analiza učnega in vzgojnega dela na nekem področju! Posebno še, ko pride v široko javnost! Pravzaprav je šolsko nadzorstvo problem, ki ga je načenjal že pedag. kongres na Bledu (gl. Šilih, Zbornik I. str. 71), a ga iz današnjih vidikov še ni nihče — analiziral, čeprav bi bilo to nujno.
Pri nas je prosvetna oblast v osnovnem šolstvu odpravila poklic »nadzornika« (najbrž kot manjvredno) in ga dvignila na višino »inšpektorja«, zato toliko slišimo v zadnjem času o »inšpekcijah«, čeprav smo dolga desetletja bili z »nadzorovanji« in »nadzorniki« kar zadovoljni. Ne vem zakaj bi se našemu šolstvu (vsaj za osnovne šole) ne prilegal najlepše naziv »nadzornik«, če je »svetovalec« — kot predlaga Šilih — nemogoč! Značilno za pereč problem je tudi dejstvo, da so se ga disku-tanti v letošnjih počitniških polit.-pedagoških tečajih ob raznih prilikah boleče dotikali. »Pedagoško poslanstvo« je baje še vedno pri njih zelo odmaknjeno, ker so v ospredju — druge zadeve. Tov. Vhr. iz obmejne vasi je tožil, da je bil »inšpiciran« vse leto samo 5 minut! Pa je pripravnik z 2 letno službeno dobo! Takih primerov je najbrž več.
Nadzorovalni obiski na šolah (»inšpekcije«), ki bi hoteli razvoju učit. osebnosti resnično koristiti, bi morali biti vsako leto trojni:
1. v prvih mesecih šolskega leta informativni, t. j. za spoznanje učnih moči in delovnih pogojev;
ste razumeli in čim preje sporočili ime in naslov pisca, oziroma tistega, ki Vam je članek poslal!«
Navedena primera skoraj ne potrebujeta posebne razlage, čeprav nista edina. Vendar že sama dovolj osvetljujeta, da ima včasih tudi anonimnost svoje opravičljive razloge. Kriza anonimnosti pa sega še dalje.
2e po svoji vlogi je prosvetni delavec dolžan, da vodi in usmerja prosvetno delo, da odkriva in posreduje dobre izkušnje in da se neusmiljeno bori proti napakam in slabim primerom v prosveti. Teh problemov pa se doslej prosvetni delavci v tisku še niso dovolj zavedli. Mnoei naši praktiki vidijo in vedo zelo mnogo. Govore, sejejo, razpravljajo in kritizirajo javno, še bolj pa sami med seboj. Ali ne bi bila čestokrat taka pismena anonimnost stvarem zelo koristna? Toda večina »cvetk« (Le preberite...!) in tudi važnih političnih, prosvetnih in kulturnih krajevnih vesti poberejo člani uredništva mimogrede na potovanjih, kar je spet dokaz, da mnogo govorimo, a vse premalo pišemo. Mnogi se izgovarjajo, da živimo pač prehitro, mnogim pa se zdijo taki pojavi sploh nevažni. Ce se morebiti nekateri ljudje boje pisati o resničnih in aktualnih krajevnih dogodkih zaradi previdnosti ali »ljubega miru«, je anonimnost listu bolj v korist kakor v škodo.
2.	sredi šolskega leta instruktivni, kjer bi nadzornik sam v razredu pokazal učinkovitost in uspešnost raznih učnih načinov;
3.	v 2. polletju bi nato sledil kontrolni obisk, ki bi podrobno analiziral in ocenil učiteljevo delo.
Tako bi težišče nadzornikovega dela postala spet šola in problematika kvalitetnega pouka bi se lahko reševala iz novih vidikov. Že nadzornikove analize posameznih razredov in učiteljevega dela bi bile globlje, temeljite in znanstveno neoporečne; na njihovi podlagi pa bi bile tudi ocene objektivnejše, podrobno utemeljene in spodbudne. Nadzornik bi zares pomenil kot pedagoška osebnost — avtoriteta, ki dobro pozna vse napore in jih ob lastnem zgledu (tudi praktično!) zna reševati na terenu (v razredu), ne pa samo govoriti o njih v zapisnikih. Nadzornik, ki ne zna sam pokazati vzornega pouka v razredu, ni sposoben za visoko funkcijo pedagoškega mentorja v okraju. Tega se zaveda tudi ljudska oblast, ki je celo šolskim upraviteljem v pravilniku določila 4 učne nastope pred učiteljstvom na šoli vsako leto. Besede samo mičejo, zgledi vlečejo! Analize šolskega in vzgojnega dela na šolah bodo ob temeljitem preučevanju nedvomno kvalitetne, neposredno pa se bo dvigal tudi uspeh poglobljenega šolskega dela.
Tudi večja šolska področja (okraji, republika) bodo na osnovi temeljitih preučevanj na terenu (tudi z lastnimi praktičnimi posegi nadzornikov!) pokazala resnično sliko celote. Rezultanta vseh komponent bo šele dopuščala v analizi posplošenje, ki bo zrelo — če hočemo — tudi za javnost. Nikdar in nikoli pa ne zadostuje za objektivno sliko našega šolstva samo navajanje slabosti, pomanjkljivosti in napak! Taka negativna metoda »analize« razkriva vse »grehe«, zelo je pa dvomljivo, če
»kesanje« vodi vedno na pravo pot. če pri mladini operiramo z metodami pedagoškega optimizma, je zelo verjetno, da bodo tudi pri nas učiteljih s pravim kriterijem podane pozitivne ugotovitve v analizi najbolje izražale obstoječe stanje, ki bo vodilo do boljših kočnih rezultatov.
Kaj bi naj torej prikazali »vtisi in opažanja«, da bi res odgovarjali zahtevam prave analize naših osnovnih šol, vsaj v skrčenem obsegu? Navedem naj samo nekaj potrebnih ugotovitev!
Kako se graditev socializma odraža v učnem in vzgojnem delu osnovnih šol. Kaj vzgojni in učni smoter podpira in kaj zavira. Kdteri posebno ugodni ali neugodni notranji in zunanji vplivi so se v okraju pokazali. Uspehi in neuspehi v pogledu snovne ustreznosti: učni načrt — mnenje učiteljstva in letna izkustva, kako se odražajo progresivni elementi načrta v praksi, ali planiranje pri mlajših napreduje, kako planirajo starejši tovariši. Težave pri vključevanju družbene stvarnosti. — Karakteristika psihološke dejavnosti v razredih: upoštevanje .psih. faz — aktivizacija
—	organizacija kolektiva v razredu
—	disciplina — ali je zavestna ali še vedno zunanja — kako pospešujejo šole poglobitev v psihološke probleme — ali so razredniki že voljni sistematično proučevati otroke. '— Uspehi in neuspehi-v metodičnem pogledu: kako gradijo razredniki učne ure — kje se dviga kvaliteta, kje pa ne — dobre in slabe učne oblike — ali se uveljavljajo učna načela in kako — učna tehnika na terenu — vzroki slabih uspehov pri posameznih predmetih — kako nekateri dosegajo boljše uspehe — vpliv skupnih hospitacij, vpliv upraviteljevih in nadzornikovih učnih pastopov
razponi v uspehih znanja in neznanja. Kaj moramo storiti za boljše uspehe v novem šolskem letu itd.
Skladno z napori delovnih množic bi nam taka analiza sedanjega našega dela vzbujala zavestno dolžnost, da se moramo kot prosvetni delavci stalno izpopolnjevati in vživljati v neprestani družbeni napredek, da na našem sektorju dela ne bomo zaostajali za drugimi strokami.	V.
Ravnatelj, razrednik in učiteljski zbor
Ko je že govor o sotrudnikih, je nazadnje še tudi zanimva ugotovitev, da se obravnavanja nešteto majhnih, toda zelo važnih problemov, ki se zelo ostro pojavljajo v naši pedagoški provinci, niso doslej lotili naši vidni pedagoški delavci, in da njihovih imen skoraj ni med sotrudniki »Prosvetnega delavca«.
Če nam bralci zagotavljajo, da komaj čakajo vsake številke »Prosvetnega delavca«, je pravično, da jim povemo tudi to, da vsi bralci še teže čakajo, kdaj se bodo iz bralcev razvili — dopisniki! Kajti ure pisanja in ure branja so za izpopolnitev našega šolstva in nas samih neprimerno več vredne kakor ure anonimnega zakotnega govorjenja in ugibanja. Zdravilo za preveliko osebno občutljivost pa je pripravljeno že s tiskovnim zakonom in uredniško tajnostjo. Zato bo »Prosvetni delavec« objavljal vse dobre in zanimive članke, ki koristijo kulturnemu napredku in ne škodijo prizadetim, če so pošteni, kritični in odkriti pa tudi če govore o negativnih pojavih, saj hočejo le izboljšati naši delo. Dokler ne bodo majhne kolektivne sile dovolj močne, da zaščitijo poštene pisce pred »anonimnimi« nepravilnostmi, bo naše uredništvo objavljalo tako članke pogumno podpisanih kot tudi članke s šifro, ki je itak šifra samo za širšo javnost, ni pa neznanka za uredništvo lista.	Jožo
Na juUjskem pedagoškem tečaju v Ljubljani je imela referat z gornjim naslovom tov. Božičeva. Iz tega povzemamo naslednje misli:
Učiteljski zbor. Profesorski oziroma učiteljski kolektiv je zbor ljudi, ki mu je zaupana naloga vzgoje novega rodu. Ta naj bi bil,enoten glede vzgojnih in učnih ciljev, ne pa v sredstvih in poteh, po katerih te cilje dosega. Njegova funkcija mora biti vskladena s človekovo funkcijo v družbi. Socialistično družbo gradimo vsi, torej moramo izobraziti vse ljudi. Dolžnost šole je, odpreti mladini bogate zakladnice znanja, obenem pa jo vzgojiti v samozavestne, iniciativne in borbene ljudi, ker le taki bodo sposobni ustvarjati socialistično družbo.
V naših učiteljskih zborih je še vse premalo samozavesti, samoiniciativnosti in samovzgoje. Značilna zanje je tudi pretirana popustljivost ob ugotavljanju napak pri vzgojnem in učnem delu posameznikov (»raje mu ne rečem, kakor pa da se mu zamerim ...«). Prav tako se zbori ne zavedajo ogromne važnosti sindikalne organizacije, v kateri bi moral kolektiv najti sproščenost in tovariško pomoč.
Objektivna ovira za ustvarjanje dobrih kolektivov je prav gotovo tudi nestalnost učnega osebja. Absolutne stalnosti sicer ne more biti, vendar moramo zahtevati, da odpadejo številnejši premiki.
Vloga ravnatelja. V njem je poosebljena funkcija učiteljskega zbora. Ravnatelj ta zbor veže, krepi, razvija ter ustvarja pogoje za pravilna razmerja v zboru in pri delu dijakov.
Sola je kot vzgojni in kulturni center povezana z množicami po roditeljskih sestankih, šolskih svetih itd. Ravnatelj mora biti prvi na zavodu, ki se zaveda pomena vseh teh organizacij, prav posebno pa mu mora biti pri srcu sindikalna organizacija učiteljstva.
Funkcija razrednika. Razrednik pomeni za razred isto kar ravnatelj za zavod. Vse premalo pažnje smo doslej posvečali razredništvu. Dosegli smo le neko materinsko stopnjo v skrbi za učence razreda, premalo ali celo nič pa v skrbi za enotnost in doslednost pri vzgojnih ukrepih.
Po uvodnem referatu je sledila diskusija. Tov. 2. je povedal, da na Kovinski šoli učencev v gospodarstvu učiteljski zbor dolgo ni mogel strniti svojih vrst. To je uspelo šele sindikalni skupini. Danes vlada v zboru velika sproščenost, kljub stalni medsebojni kontroli. Kolektiv v pravem pomenu te besede sicer še ni zgrajen, vendar kažejo vsi znaki, da so na pravi poti.
Tov. V. je opozoril na veliko oviro, ki jo za ustvaritev kolektiva predstavljajo nekateri povsem odmaknjeni člani, ki se delu odtegujejo, so pedagoško nerazgledani in tako često
tudi vzrok, da kolektiv ne zaživi. Pregrade neizgovorjenega med njimi in aktivno delujočimi tovariši se grmadijo iz dneva v dan in zmanjšujejo uspeh šole. Na ta izvajanja je navezal tov. B., ki je opozoril, da zadeve s tem delom našega kadra ne smemo poenostavljati. So predvsem socialni in zdravstveni momenti, ki nam branijo, da bi od nekaterih ljudi zahtevali prav toliko, kolikor zahtevamo od večine. Treba bi bilo strožjega kriterija že pri namestitvah, da ne bo šolskih kolektivov, ki bi bili sestavljeni zgolj iz mater z otroki, bolnikov, učiteljev brez izpitov, fizkulturnikov, ki zaradi tečajev po pol leta ne poučujejo itd. Na drugi strani pa so zelo sposobni učitelji in profesorji prezaposleni in zato šoli tudi ne dajejo tega, kar bi sicer mogli dati. Kvalificiranih moči, ki bi se posvečale izključno šoli, danes ni.
Tov. 2.: »Ni le ravnateljeva naloga pritegnitev .odmaknjenih' tovarišev, ampak prvenstveno naloga vsega zbora, oziroma njegovega vodilnega jedra. Kompetence zbora bi bilo treba bolj upoštevati, kot pa je to primer danes. Zbori so premehki — takoj klonejo in ne gredo ponovno v borbo, kar je znak slabega zbora. O vsem pa je treba vzporedno govoriti tudi v tisku in pobude objavljati. Primer zmagovalke v tekmovanju za proslavo obletnice OF nam je dokaz, da je treba delati borbeno. Saj je ta kolektiv v glavnem izvršil le svojo dolžnost, izvršil pa jo je borbeno in svoje delo je evidentiral.«
Tov. referentka meni, da je edino zbor tista osnova, iz katere izhajajo vse pozitivne lastnosti šole. Ne sme biti vedno ravnatelj vodilna osebnost, ker bi to marsikdaj zaviralo razvoj in iniciativnost zbora. Pritegnitev vseh tovarišev k sodelovanju ne smemo prepustiti nekim terminom (začetek šolskega leta itd.). Zbor
Xe pee&eeite...
Da bi »razbremenili« stalne učne moči, so nekateri Sveti za prosveto namestili »honorarce«, zlasti na vaških gimnazijah. To so večinoma visokošolci, ki so prekinili svoje študije. V Slovenskih goricah je n. pr. tehnik z 8 semestri fakultete, ki poučuje matematiko po 100 din za uro v 1. in 2. razredu gimnazije. Socialno šibkemu akademiku nikakor ne zavidamo zaslužka, vprašamo se le, če ni s takimi namestitvami hudo prizadet pedagoški princip pouka, da o metodični plati sploh ne govorimo. Novi »profesor« je namreč sam izjavil, da o pedagogiki »nima pojma ...« Kam plovemo kljub vsem kongresom, tečajem in konferencam?!
☆
Posebne doklade so ukinili v Mariboru vsem učiteljem za čas počitnic, češ, da jim pripadajo le med šolskim letom, ko »zares delajo«. Prizadeta je zlasti vadnica in nekaj drugih šol, ki dajejo hospitacije za učiteljišče. Niso pa tega storili v Ljubljani, Celju in Novem mestu. Enakopravnost, kje si?
☆
Radio Ljubljana je ob koncu šolskega leta 1950/51 razpisal nagradni natečaj za radijske šolske ure. Uredništvo je do 1. septembra prejelo 38. tekstov. Komisija za prispevke pregledala in ocenila ter nagradila sledeče tekste:
8000 dinarjev: »Potovanje okoli Lune«—dr. Janko Golias, Ljubljana;
6000 dinarjev: »Očka letos pa bo drugače!« — Ivo Zor, Ljubljana;
3000 dinarjev: »O ljudskih grbih v Prlekiji« — Jan Baukart, Ljutomer;
3000 dinarjev: »Kukavica« — Bar-tenjev Milica, Ljubljana.
Tega ne bi smelo biti, da so izpričevala enega učiteljišča manj vredna od izpričeval drugega. Takrat je bila potrebna kontrola, ko je učiteljišče dajalo mladim absolventom prve diplome, nerazumljivo pa nam je, da se po letih še vrši razlikovanje med portoroškimi diplomami in ostalimi, ako gre za sprejem na VPŠ. In to celo v takem primeru, ko je re-flektant že dve leti učitelj na nižji gimnaziji, je dobro ocenjen in je domačin v okraju, ki ga priporoča za sprejem.
☆
Dne 26. septembra je na filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz slovenistike izredna slušateljica 2a-gar Marija. Diplomirala je s prav dobrim uspehom (z 9 točkami), čeprav skrbi za dva otroka, opravlja .gospodinjske posle in poučuje na gimnaziji v Kranju s polno učno obveznostjo. Da bi bila zaprosila za študijski dopust, ji niti na misel ni prišlo.
mora za vsakega posameznika čutiti, kako bi se ga dalo pritegniti k delu. Soli in njenim problemom povsem odmaknjeni ljudje pa ne morejo ostati pri šolniškem poklicu.
Tov. Z. »Kolektiv naj bo tista enota, ki vodi vse delo v smislu demokratizacije našega življenja. Za tako delo pa je treba posameznike v tem sklopu vzgajati v osebnosti, kajti prav teh našim zborom manjka, ne da bi pri tem seveda zapadli v individualizem. Močan bo kolektiv šele tedaj, ko bo vsakdo v njem lahko povedal svojo misel in jo v diskusiji tudi preveril.«
Iz referata in diskusije so tečajniki posneli tole: Boriti se moramo za to, da bo imel prosvetni delavec čas tudi za individualno delo. Na vodilnem mestu je potrebno imeti poleg obsežnega znanja tudi psihološke sposobnosti. Slabo je tako vodstvo, ki vsiljuje kolektivu svoje mnenje. Kolektiv se mora boriti za uveljavljanje svojega mnenja in vztrajati do konca. Dočim nam je vsebina dela, ki ustvarja dobre kolektive, znana, so nam manj znane primerne metode tega dela. Zato naj bi tisti, ki so te že našli, svoja izkustva objavljali.
LJUDSKA PROSVETA SLOVENIJE	
Je izdala naslednje knjige, ki so	potrebne
tudi prosvetnemu delavcu:	
Bojan Danovski:	Kako vodimo amatersko gledališče .	Din 25'—
Anton Ingolič:	Likof — Mejnik		»	25'-
Novo berilo za izobraževalne tečaje .	.	48--
A. Petričič:	Pomenki o kmetijstvu		„ 26--
Vezani letnik Obzornika leto 1950 .	„ 280--
Glasbena priloga: Naš pohod		»	70'—
Branislav Nušič:	Navaden človek		„	65-
A. T. Linhart:	Matiček se ženi		. ioo--
Naročila sprejema: UPRAVA OBZORNIKA	
LJUBLJANA, MIKLOŠIČEVA 7	
Urejuje uredniški odbor. Odgovorni urednik Jože Zorn. Uredništvo in uprava Ljubljana, Masarykova št. 14/1. Telefon 45-86. Letna naročnina din 250.—. Številka čekovnega računa 604-90321-10
Tiska tiskarna »Jože Moškrič«, Ljubljana