Luis de Camoes / Sonetje ljubezni
•p
\j
«Takoj!» ^«Ne prideta sem, da bomo doma praznovali zadnjo svatbo?» «Ne, očka, on ne želi.»
«Kdo je on?» Matija je govoril z boječim glasom.
J^ 2^w»f<Trgovec. Vse ti povem, samo eno željo mi še izpolni.« Hlastno
;se je prehitevala, kakor bi hotela ubežati skrivnostnemu vpra=
šanju. «Prodaj moj delež in jaz vzamem denar seboj. Ne morem
drugače. Potem, potem prideva sem in ostaneva morda dalj časa.»
«Torej denarja hoče?»
«Prav nič, sam je bogat, ampak jaz hočem tako.» «Aza, Aza, kdo ve, po kakšnih potih blodiš. Moja pamet je premajhna za tvoje uganke. Prodajati, zdaj prodajati, od živega mesa trgati, ne, saj ne misliš tega resno?»
Gledal jo je tako otroško začudeno, kakor bi se prebudil iz sanj.
«Poznaš me, očka. Kar sem sklenila, je sklenjeno. Daj mi svoj delež, ali pa pojdem brez njega.»
V njem je zopet vrelo. Ko pa jo je pogledal tako revno in ubogo, mu je žalost zaprla besedo. Nič več ni mogel, odpovedale so mu vse moči. Zato je prosil: «Pusti me do jutri, danes ne morem več.»
Tudi Aza  si je želela konca. Hitro je vstala.  «K župniku
<**%»>*?pojdem. Zvečer bom pri Mariji, jutri zjutraj...« Ni izgovorila,
izginila je med vrati in se hitro zaprla v svojo sobo. Nič več se ni
ozirala po sobi. Samo roke je sklenila. «K^župniku? Zakaji? Aza,
-^ ,f^ zakaj lažeš? lažeš?» Tedajjse ji je zabliskalo v očeh: «Ne sme,
ne more vedeti vsega. Ne bi prenesel. Oh, Aza, kje si ti, kje so
tvoji?   Zdaj moram tako, samo hitro proč iz tega kraja...»
V ve^o*   ,   *%-*LL**L? /•       (DalJe Prihodnjič.)
Luis de Camoes J Sonetje ljubezni
Ljubav je ogenj, ki nevidno tli; neznana rana, ki ne da miru ti; ugodje, ki svoj konec blizu sluti; gorje, ki nezaznavno te greni.
Hlepenje, ki se sito ne vmiri;
samota, ko vsak hip te nekdo moti;
dovoljnost, ki se nedovoljna čuti;
ubožna bolj, čimbolj se bogati. _                     y
486                                    /y*-**» ^^-A^is: ^a^*^
Luis de Camoes / Sonetje ljubezni
Iz lastne volje se v verige vklepa, zmagalčeve zmagalce sluša slepa, je zvesta mu, kdor zoper nas gre v boj.
Kako pač v umrljiva srca naša nje žar ubrano skladje naj prinaša, ko vsa nesložna sama je s seboj?
*
Na veji sladki ptiček zdaj pa zdaj si s kljunčkom gladi pisane peroti in brez bojazni vedri spev v samoti oživlja laskavo raze veli kraj.
Okrutni lovec stopa skozi gaj od lova truden in od dolge poti s puščico ročno grud predre siroti in hladno gnezdo da za vekomaj.
Tako v srce, navajeno svobode, (izdavna takšen bil je sklep usode) pomeril in me ranil Lelj je skrit.
V tvojih jasnih očeh je strelec čakal,   Z— ko mimo sem neslutoma korakal in ko mi tvoj sijaj jemal je vid.
•v*
Pogled poseben, ljubezniv in nežen; nasmeh priljuden, malone prisiljen; prisrčnost in z njo gibljaj vsak umiljen in čudno z razigranostjo preprežen;
nastop odločen, a nikdar nadležen; srca pokoj globok, a ne prisiljen; duh blagohoten vselej in usmiljen, dokaz vedrine in deviških teženj;
krotkosti čar in bojazljiva smelost
in strah brez krivde, umerjena veselost;
strpljivosti pokorne pravi lik:
487
Luis de Camoes / Sonetje ljubezni
to bilo je sprelepo divno lice omamne moje Kirke čarovnice,
ki preobrazil me je njen dotik.
/
X
Zverjad opoldne trudna vsa počiva, sam Liso solnčne ne trpi vročine; nihče mu ne bi shladil pekočine ko deva, ki je gorke toge kriva.
Črez drn in strn mu kroži tožba živa, od nje, se zdi, vzdrhtevajo pečine; a nič ji krute duše ne prešine, saj drugo, tujo sliko v sebi skriva.
Upehan ves od neprestane hoje po gošči, v skorjo bukve to besedo zapiše za spomin na svojo bedo:
Nikoli ne postavljaj nade svoje na ženske grudi; kajti po naravi je   ženska  stanovitna le  v  menjavi.
Let sedem Jakob služi za ovčarja Labanu, da pridobil bi Rahelo. Posvetil hčeri je vse svoje delo, za plačo njo si samo izgovarja.
Slabo poznal je črednik gospodarja:
ko v upu rok poteče neveselo,
mu vsili oče Leo za Rahelo,
v poročni dan mu mračna sine zarja.
Otožen vidi, da ga opeharil je zviti oče za mladenko sladko, kot da pošteno ni je priovčaril.
In drugih sedem let ostane tam, *  rekoč: «Še dlje bi služil, pa prekratko za dolgo to ljubav je žitje nam.»
(Iz portugalščine prevedel A. Debeljak.)
488