99 G la sn ik S E D 5 7| 3– 4 20 17 * Lea Kužnik, dr. etnologije, docentka, Univerza v Mariboru, Fakulteta za turizem, Cesta prvih borcev 36, 8250 Brežice, lea.kuznik@um.si. ** Nina Veble, mag. turizma, Gubčeva 20, 8250 Brežice, nina.veble@gmail.com. Razglabljanja Lea Kužnik*, Nina Veble** Uvod Zakaj smrt fascinira ljudi? Ljudi že od nekdaj privlači ko- nec življenja. Rimske gladiatorske igre ali javne usmrtitve v srednjem veku so bile množično obiskane in glede na takratne družbene norme del vsakdanjega življenja. Kljub neizogibnosti ob koncu življenjskega kroga je danes smrt ponekod še vedno tabu, nekaj neprijetnega in nenadzoro- vanega. Tudi v sodobnosti nekateri kraji, predvsem tragič- ne množične smrti, kmalu po dogodku postanejo obvezne točke turističnega ogleda. Je v tem kontekstu temačni tu- rizem glede na druge oblike turizma »vreden obsojanja« in »moralno sporen«, ali pa je lahko pomemben kanal za spominjanje in analiziranje dogodkov iz preteklosti in so- dobnosti, njihovih vzrokov in posledic ter razmišljanje o smrti v sodobni družbi? 'Temačni turizem' (angl. dark turism) je posebna vrsta turizma, za katerega je značilno obiskovanje krajev, zna- menitosti in destinacij, povezanih s smrtjo, trpljenjem, z nesrečami in s prizorišči tragedij. Obiskovanje temačnih turističnih destinacij v svetu in Sloveniji je pojav 21. sto- letja. Število obiskovalcev morišč, krajev nesreč, prizorišč tragedij in umorov, pokopališč, čarovniških mest in za- kletih prostorov strmo narašča. Med različnimi razlogi in motivi za obisk so radovednost, izobraževanje, empatija, spomin, nostalgija, občutek groze in krivda zaradi preži- vetja (Ashworth in Hartmann 2005; Baldwin in Sharpley 2009; Marcuse 2005; Miles 2002; Smith 1996). Med cilje temačnega turizma spadajo območja naravnih katastrof (npr. izbruh vulkana na Islandiji, obisk Neaplja in Pompejev), prizorišča terorističnih napadov (Točki nič – Ground Zero v New Yorku), svetovno znana pokopališča (pariško pokopališče Père-Lachaise z grobnicama Jima Morrisona in Edith Piaf) in grobnice (Taj Mahal v Agri, Hiša cvetja na Dedinjah v Beogradu), spomeniki vojnim žrtvam in herojskim braniteljem (domovine, naroda, ide- ologije), koncentracijska taborišča (Auschwitz na Polj- skem, Jasenovac na Hrvaškem), zapori (Alcatraz v Kali- forniji, Canon City v Koloradu), prizorišča jedrskih nesreč (Černobil v Ukrajini) ter skupna grobišča (Polja smrti v Kambodži) in bojišča (Soška fronta v Sloveniji, Sutjeska v Bosni). Omenjene destinacije in prizorišča vsako leto pri- tegnejo milijone obiskovalcev. Vse omenjene t. i. temačne zgodbe izobražujejo, obujajo spomine, informirajo in poskušajo apelirati na ljudi in tiste njihove odločitve, ki lahko vodijo v katastrofe. Ne glede na to, ali so katastrofe posledice delovanja narave ali plod zgodovinskih družbenopolitičnih odločitev, sta vsem skup- ni bolečina in smrt. V Sloveniji je temačni turizem z izjemo vojne tematike v primerjavi s svetom praktično nepoznana in neizkoriščena možnost v sodobni turistični ponudbi, kjer so posamezni kraji in območja zaradi nekdanjih in sodobnih tragičnih dogodkov postali predmet (množičnega) turističnega obiska. Zgodbe močno vplivajo na ljudi in so v turizmu učinkovito orodje za razvoj in trženje turističnih produk- tov. Želje turistov po obisku lokacij, povezanih s smrtjo, z grozo in s trpljenjem so vse večje. Kljub temu so v Slove- niji, z izjemo nekaterih prispevkov, možnosti za temačni turizem slabo raziskane (glej Gosar 2014; Kužnik in Gra- fenauer 2015; Šuligoj 2016; Veble 2016). Izvleček: Temačni turizem je posebna oblika turizma, ki vklju‑ čuje potovanja v kraje, povezane s smrtjo, z grozo, nasiljem, s trpljenjem, z različnimi nesrečami in katastrofami. V članku av‑ torici opredelita temačni turizem in na podlagi analize literature in terenske raziskave, v okviru katere kot orodje za pridobivanje podatkov uporabita tehniko nestrukturiranega intervjuja, identi‑ ficirata temačne zgodbe različnih pokopališč v občinah Brežice in Krško, jih opišeta ter glede na njihovo vsebino ugotavljata, ali imajo možnost za razvoj temačnega turizma. Ključne besede: temačni turizem, smrt, pokopališča, zgod‑ be, Brežice, Krško Abstract: Dark tourism is a special form of tourism that in‑ volves travelling to places associated with death, violence, as well as various types of disasters and catastrophes. The paper defines dark tourism and – based on an analysis of literature and fieldwork, which contains the method of unstructured in‑ terviews – identifies dark stories from various cemeteries in the municipalities of Brežice and Krško, describes them and, de‑ pending on their content, explores whether they have potential for the development of dark tourism. Key Words: dark tourism, death, cemeteries, stories, Brežice, Krško MEMENTO MORI – IDENTIFIKACIJA TEMAČNIH ZGODB POKOPALIŠČ V OBČINAH BREŽICE IN KRŠKO KOT PODLAGA ZA RAZVOJ TEMAČNEGA TURIZMA Pregledni znanstveni članek | 1.02 Datum prejema: 14. 4. 2017 G la sn ik S E D 5 7| 3– 4 20 17 100 Razglabljanja Lea Kužnik, Nina Veble Predmet raziskave v občinah Brežice in Krško je bil te- mačni turizem v povezavi z različnimi pokopališči. Raz- iskovalno vprašanje, s katerim se v članku ukvarjava, je vprašanje »temačne« dediščine oziroma identifikacija te- mačnih zgodb v povezavi s pokopališči v omenjenih ob- činah. Pri tem sva ugotavljali, ali na izbranem območju temačne zgodbe s pokopališč sploh obstajajo in ali jih je, glede na vsebino, mogoče vključiti v temačno turistično ponudbo oziroma z njihovo pomočjo oblikovati nov turi- stični produkt. Namen raziskave je bil torej praktičen, saj sva ugotavljali možnosti za zasnovo novega turističnega produkta, ki bi bil zanimiv za zaključene skupine turistov s posebnimi interesi in bi ga bilo mogoče vključiti v aktualno turistično ponud- bo. Glavni cilj je bil identificirati in opisati temačne zgodbe z različnih pokopališč v občinah Brežice in Krško. Raziskava je temeljila na analizi znanstvene in strokovne literature o temačnem turizmu ter drugih pisnih virih, kot so časopisni članki ter fotografsko gradivo o posameznih zgodbah s pokopališč na raziskovanem območju. Temačne zgodbe s pokopališč v občinah Brežice in Krško sva iden- tificirali in odkrivali z metodo terenskega dela, kot orodje za pridobivanje podatkov in temačnih zgodb pa sva upo- rabili tehniko nestrukturiranega intervjuja. Izhodišče raz- iskave je bil Posavski muzej Brežice, v nadaljevanju pa sva izvedli še dva poglobljena intervjuja s kustosoma Me- stnega muzeja Krško in Muzeja novejše zgodovine, enote Brestanica, ter več krajših intervjujev z nekaterimi pre- bivalci obeh občin, starimi med 68 in 85 let, ki živijo v bližini krajev, povezanih s temačnimi zgodbami. Podatke o zgodbah sva na vodenem ogledu pokopališča Brežice pridobivali tudi z metodo opazovanja z udeležbo. Predmet zanimanja so bile vse temačne zgodbe v zvezi s pokopa- lišči, ki jih je bilo mogoče identificirati na obravnavanem območju, pri tem pa se je pokazalo, kar je razvidno iz na- daljevanja, da jih je več v občini Brežice. Temačni turizem Temačni turizem, ki ga lahko poimenujemo tudi črni, mračnjaški ali tanato turizem – beseda tanato izvira iz gr- ške besede thánatos, 'smrt' – opredeljujemo kot turizem, ki zajema potovanja v kraje, povezane s smrtjo, tragedijami, z umori, nesrečami in različnimi naravnimi katastrofami (Korstanje in Ivanov 2015: 57). Na tisoče obiskovalcev pritegnejo predvsem prizorišča množičnih smrti. Kot na- vajata Lennon in Foley (2000: 31–32), je to pojav, ki za- jema obiskovalčevo »potrošnjo« prave ali komodificirane smrti. Avtorja menita, da je to postmodernistični pojav, pri čemer se sklicujeta na Rojeka (1991: 188–189) in t. i. 'črne točke' (ang. black spots), s katerimi opisuje lokacije smrti, ki so postale skomercializirana, postmoderna prizorišča in katerih obstoj je odvisen od načina rekonstruiranja podobe smrti. Po drugi strani pa Seaton (2009: 81–82) ponuja dru- gačno razumevanje temačnega turizma oziroma njegovega razvoja. Izvor in preoblikovanje temačnega turizma lahko iščemo v tradicionalnih potovanjih, ki so se razvila in obli- kovala na podlagi velikih premikov v evropski zgodovini in ki še vedno vplivajo na sedanjost. Wilsonova (2008: 9) temačni turizem označi kot pojav, ki se najpogosteje ozna- čuje kot komodifikacija smrti, čeprav paradigma temač- nega turizma ni tako enostavna. Wilsonova navaja tudi, da so kraji, ki jih lahko umestimo med temačni turizem, veliko več kot »samo« prizorišča človeškega trpljenja na točki smrti, kar naj bi bil glavni adut kraja. Omenjeni kraji so vedno tako zgodovinsko kot sociološko večplastni, iz česar različne skupine ljudi izpeljujejo prefinjene odtenke različnih, kraju pripisanih pomenov. Novelli (2005) in Mi- nić (2012) temačni turizem obravnavata kot nišni turizem, povezan s posebnimi interesi ljudi, ki jih iz različnih vzro- kov privlačijo avtentična prizorišča smrti. Čeprav se z besedno zvezo temačni turizem v znanstveni in strokovni literaturi srečujemo od 90. let 20. stoletja, ko sta jo utemeljila omenjena avtorja Lennon in Foley, lah- ko rečemo, da je to novejša vrsta specializiranega turizma (Kužnik in Grafenauer 2015: 2). S smrtjo povezana po- tovanja so se pojavila že mnogo prej, saj ljudi, že odkar potujejo, privlačijo kraji, atrakcije ali dogodki, na različne načine povezani s smrtjo, trpljenjem, z nasiljem in s ka- tastrofami, piše Sharpley (2009: 4–5). Kot primer navaja obiskovanje gladiatorskih iger v starem Rimu ter romanja in obiskovanje javnih usmrtitev v srednjem veku. Sharpley (prav tam: 4) navaja, da je bil prvi vodeni ogled v Angliji povezan z obiskom prizorišča smrti. Leta 1838 so namreč organizirali potovanje z vlakom na kraj usmrtitve dveh morilcev, usmrčenih z obešanjem. Že od leta 1816 so ljud- je organizirano in proti plačilu obiskovali prizorišča bitk v belgijskem mestu Waterloo, znanem po znameniti bitki, v kateri je bil leta 1815 poražen Napoleon. V začetku 19. stoletja so si obiskovalci Pariza med drugim lahko ogledali odtočne kanale, mrtvašnice in klavnice, piše MacCannell (1999: 57), ki je izbral Pariz kot študijo prime- ra, saj je bil na prelomu z 19. v 20. stoletje osrednja turistič- na destinacija z dobro dokumentiranimi dogodki. Pri študiji je uporabil turistični vodnik Karla Baedekerja1 iz leta 1900, v katerem je mrtvašnica opisana kot majhna stavba zlove- ščega videza, v kateri ležijo neidentificirani umrli, pobrani z ulice ali potegnjeni iz reke, javno razstavljeni, čakajoč, da jih nekdo identificira. Razstavljena trupla so bila spo- dobno pokrita in oštevilčena, temperatura v prostoru je bila okrog ničle, kar je omogočalo, da so bila lahko razstavljena štirideset ur. V tem času so ljudje prihajali na ogled trupel (prav tam: 71–72). MacCannell (prav tam: 72–74) v na- daljevanju navaja, da je ta poslednji prikaz pripadnikov delavskega razreda dobra ponazoritev, kako lahko razstava nečesa še tako strašnega postane nekaj normalnega, vendar 1 Karl Baedeker je bil nemški založnik, čigar podjetje, imenovano Ba- edeker, je postavilo standarde za turistične vodnike. G la sn ik S E D 5 7| 3– 4 20 17 101 Razglabljanja Lea Kužnik, Nina Veble pa je tako imenovana normalizacija prej navedenega mo- goča le do določene mere. Razstava trupel ni bila mišljena kot nekaj grozljivega, čeprav turista zapelje v skušnjavo, da si jo ogleda, vendar ravno dovolj srhljiva, da se kvalificira kot ceremonija dokončnega zmanjšanja vrednosti oziroma ceremonija dokončne degradacije, ki jo Garfinkel (1956: 420) opredeljuje kot dejanje, usmerjeno v preoblikovanje posameznikove celotne identitete v identiteto, ki je na nižji ravni podob socialnih tipov določene skupine. Odnos turi- sta do trupla, ki ga vidi v mrtvašnici, je tako ne samo odnos življenja do smrti, ampak tudi odnos reda do kaosa, saj tisti, ki se nahajajo na »hladnejši« strani mrtvašnice, namigujejo na hiter in neprimeren odhod s tega sveta ter napeljujejo na nepravilen življenjski slog, ki je pripeljal do takega kon- ca. Razstava trupel je tako le navidezno namenjena njihovi identifikaciji, pomembneje je to, kar predstavlja; pomemb- nost družbenega reda in »odhoda« iz družbe na pravilen način, s katerim se posameznikova identiteta ohranja do samega konca (MacCannell 1999: 72). Stone navaja (2011: 25), da temačni turizem ljudem med drugim zagotavlja tudi možnost, da z opazovanjem in do- življanjem smrti drugega premišljujejo o lastni smrti. Se- aton (2009: 96–97) navaja, da v svojih različnih preoble- kah z »zakamuflirano« in s »prepakirano« smrtjo drugega temačni turizem posameznikom dovoljuje, da zadovolji- jo svoji radovednost in očaranost nad smrtjo v družbeno sprejemljivem okolju, ki ga družba nemalokrat celo odo- brava in potrjuje, in tako oblikujejo svoje poglobljeno raz- mišljanje o umrljivosti. V zadnjem času se temačnemu turizmu posveča vedno več pozornosti. To je oblika turizma, s katero lahko povečamo ponudbo določene turistične destinacije, navajata Korsta- nje in Ivanov (2012: 56). Tudi Stone (2012: 1580) temačni turizem obravnava kot poseben odraz kulture oziroma del kulturne dediščine. O tovrstnem turizmu lahko zasledimo članke in prispevke v različnih množičnih medijih, pred- vsem v tujini pa tudi pri nas, v njih pa se na posameznih primerih razpravlja, ali so pokopališča kot turistična zani- mivost in pokopališki turizem nova modna muha (Spletni vir 2; Spletni vir 9; Spletni vir 10) ali pa se potencialnim obiskovalcem predstavlja in opisuje najbolj obiskane te- mačne kraje in lokacije (Spletni vir 3; Spletni vir 4; Spletni vir 5; Spletni vir 7; Spletni vir 11). Pri tem se ne moremo izogniti vprašanju, ali gre pri temač- nem turizmu za družabno razvedrilo ali za nov tip potla- čenega sadizma. Kot navajata Korstanje in Ivanov (2012: 56), je očaranost ljudi nad katastrofami in trpljenjem dru- gih med najosupljivejšimi vidiki temačnega turizma. Pri tem je kljub številnim raziskavam najmanjši poudarek na antropoloških koreninah temačnega turizma in povezavi z nacionalizmom in nacionalnim individualizmom. Avtorja se tudi sprašujeta, ali je turizem kot oblika socialnega me- hanizma dovolj prožna dejavnost, s pomočjo katerega si lahko družba opomore od določene katastrofe. Kaj obsega temačni turizem? V znanstveni in strokovni literaturi zasledimo različne opredelitve tega, kaj vse sodi med temačni turizem gle- de na kronološko oddaljenost in pomembnost ter vpliv na vsakdanje življenje. Kot različne oblike temačnega turiz- ma se največkrat navaja vojni turizem, genocidni turizem, turizem holokavsta, turizem revščine, pokopališki turizem, zaporniški turizem, komunistični turizem, nuklearni turi- zem, čarovniški turizem, paranormalni turizem, turizem, povezan s hladno vojno in z železno zaveso, s kultom osebnosti, terorizmom, z naravnimi katastrofami, s prizo- rišči nesreč, umorov, suženjstvom ter zabavno-poučni tu- rizem (Kužnik in Grafenauer 2015; Lennon in Foley 2000; Sharpley in Stone 2009; Stone 2006, 2012). Lennon in Foley (2000: 11–12) navajata pomembnost kronološke oddaljenosti nekega dogodka. Menita, da se med temačni turizem uvrščajo kraji in dogodki s še vedno pomembnim mestom v spominu živečih ljudi, ki lahko te dogodke vrednotijo. Gre za dogodke, ki v ljudeh vzbujajo tesnobo oziroma zaskrbljenost in zaradi katerih se pojavlja dvom v sodobnost in posledice, ki jih ta prinaša. Po njunem mnenju se na primer dogodki, povezani z antičnimi ali s srednjeveškimi bitkami ne kvalificirajo kot predmet temač- nega turizma, saj so to dogodki, ki pri ljudeh ne vzbujajo zaskrbljenosti in pojava prej omenjenega dvoma v sodob- nost. Torej naj bi bili zgodovinsko bolj oddaljeni tragični dogodki »manj temačni« od dogodkov v novejšem času. Seaton (2009: 78) po drugi stani zagovarja stališče, da ima temačni turizem dolgo zgodovino in izhaja iz globokega premišljevanja in poglobitve v smrt, ki sta se pojavila v srednjem veku in poglobila v obdobju romantike, v po- znem 18. in začetku 19. stoletja. Pri tem Seaton navaja množico različnih atrakcij, ki med drugim vključujejo gro- bove, zapore, javne usmrtitve, prizorišča bitk, pri tem pa poudari bitko pri Waterlooju (prav tam: 83) iz leta 1815, kot prizorišče uničenja in naravne nesreče iz preteklosti omenja tudi Pompeje. V obdobju romantike je bila to naj- pogosteje obiskana destinacija v povezavi s smrtjo. Seaton označi temačni turizem kot tako imenovano »potovalno dimenzijo« človekovega pogleda na smrt oziroma poglo- bljenega premišljevanja o smrti. Temačni turizem zajema različne z množično in individualno smrtjo povezane do- godke in kraje. Nekatere posledice in vplive še danes za- znavamo v sodobnem življenju. Sharpley (2009: 13–14) navaja, da na koncept temačne- ga turizma vpliva več spremenljivk. Prvi med njimi sta aktualnost in spontanost turističnega doživetja na tako imenovani temačni lokaciji sodobne smrti in katastrofe v primerjavi z načrtovanim obiskom urejenega kraja ali obiskom načrtovanega dogodka, povezanega z nedavnim in/ali oddaljenim dogodkom. Obstaja tudi razlika med namerno ustvarjenimi atrakcijami ali izkušnjami, ki inter- pretirajo ali poustvarjajo dogodke ali dejanja, povezana s G la sn ik S E D 5 7| 3– 4 20 17 102 Razglabljanja Lea Kužnik, Nina Veble smrtjo, in z »nenamernimi« kraji, kot so na primer grobovi, spominska obeležja, ki so postala turistična atrakcija iz dru- gih razlogov, »po nesreči«. Na koncept temačnega turizma vpliva tudi obseg, v katerem je zainteresiranost za smrt pre- vladujoči razlog za obisk temačnih atrakcij, pri čemer je ta lahko tolikšna, da želimo biti priča dejanski smrti drugih ali pa želimo z obiskom destinacij, ki veljajo za nevarne, postaviti na kocko lastno življenje. Pomembno je tudi vpra- šanje, zakaj in kako so temačne destinacije ali doživetja »proizvedeni« in ljudem »dostavljeni«, npr. iz političnih razlogov, za zabavo, izobraževanje, ekonomsko korist. Pokopališki turizem Tobias (1999: 75) navaja, da je pokopališče prostor v nara- vi, kjer se zakopavajo trupla pokojnih ali pa njihov pepel v žarah ali brez njih. Pokopališča so lahko funkcionalna in se na njih aktivno opravljajo pokopi, so komunalno ure- jena in opremljena, z urejenim dostopom do grobov. Po- leg funkcionalnih pokopališč poznamo še pokopališča v mirovanju, kamor spadajo različna stara pokopališča, kjer ne pokopavajo več in so največkrat urejena kot spominski parki (prav tam: 78). Pokopališki turizem vključuje vodene oglede pokopališč, pomembnih z vidika slovenske in evropske kulturne dedi- ščine. Pliberškova navaja, da lahko tako voden ogled kot tudi priprava gradiva za individualni obisk obiskovalce seznanita z več elementi kulturne dediščine, z arheologi- jo, etnologijo, arhitekturo in zgodovino (Spletni vir 13). Pokopališča kot kulturna dediščina so pomemben element človeške zgodovine in umetnosti ter turistične znamenito- sti mest, s katerim spoznavamo kulturo in način življenja ljudi v določenem času in prostoru. O preteklosti nekega naroda med drugim pričajo tudi nagrobni napisi. Stanoni- kova (1999: 72) o njih piše kot o delu kulturnega bogastva, za katerega ne smemo dovoliti, da izgine, saj so delček jezikovne tradicije, zgodovine in kulture. Čeprav imajo napisi predvsem pietetno vlogo, s katero izražajo globoko spoštovanje do pokojnika, pa imajo ob tem še veliko večjo družbeno razsežnost (prav tam: 67). Pliberškova navaja (Spletni vir 13), da med obiskom pokopališča turist doživi zelo osebni stik s prebivalci nekega kraja prav ob različnih napisih, tako na nagrobnih spomenikih kot tudi na vhodih na pokopališča in posameznih sakralnih objektih, saj na- pisi poudarjajo čustveno noto tako posameznika kot sku- pine. Poleg napisov so pomemben del kulturne dediščine tudi nagrobni spomeniki. Zanimivi in unikatni nagrobniki starejšega datuma danes izginjajo s pokopališč, zamenju- jejo jih modernejši nagrobniki. V tujini so s pokopališkim turizmom povezani grobovi slavnih osebnosti, npr. Jima Morissona, Edith Piaf, Oscarja Wildea in Fredericha Cho- pina na pokopališču Père-Lachaise v Parizu, ki je ena od najbolj priljubljenih turističnih točk. Pokopališki turizem se v določeni meri povezuje s temač- nim turizmom. Ob temačnem turizmu se pojavlja pred- vsem vprašanje, kdaj, torej v katerih primerih o obisko- vanju pokopališč govorimo kot o temačnem turizmu in v čem se ta razlikuje od pokopališkega turizma? Glavna razlika je v tem, da temačni turist obiskuje predvsem kraje in lokacije, ki jih zaznamuje nasilna smrt (prizorišča ho- lokavsta, množičnih pobojev, velikih bitk in drugih umo- rov sodobnega časa) oziroma smrt kot posledica narav- nih katastrof (orkan Katrina v New Orleansu, cunami na Tajskem). Kadar turista zanimajo tragične in pretresljive zgodbe ljudi, ki so umrli v nesrečah ali nasilne smrti, in pokopališča oziroma grobove obiskujejo v tem kontekstu, lahko govorimo o temačnem turizmu. Pokopališki turizem temelji na samostojnih ali vodenih ogledih in spoznavanju raznolike etnološke, umetnostno- zgodovinske, zgodovinske, arhitekturne dediščine dolo- čenega kraja ali območja, načina življenja ljudi, ki so v določenem kraju živeli ali še živijo, njihovih življenjskih zgodb, šeg in navad. O tem pričajo tudi napisi in simbo- li na nagrobnikih in grobnicah. V Sloveniji se je vodenih ogledov pokopališč mogoče udeležiti na pokopališčih Žale v Ljubljani in Pobrežje v Mariboru; obe pokopališči sta vključeni v Pot evropskih pokopališč. Temačne zgodbe pokopališč v občini Brežice Glede na vsebino, ki pritegne temačnega turista, imajo temačne zgodbe pokopališč v občinah Brežice in Krško možnost za vključevanje v temačno turistično ponudbo ter pod določenimi pogoji oblikovanje novega produkta temačnega turizma. Pri tem bi bilo na podlagi identificira- nih temačnih zgodb v povezavi s pokopališči obeh občin mogoče oblikovati turistični produkt oziroma več različ- nih turističnih produktov, ki bi lahko združevali več tipov temačnega turizma. Tako bi lahko npr. povezali paranor- malno obarvane grajske legende z obiskom grajskih ječ in določenih elementov pokopališkega turizma. Temeljno raziskovalno vprašanje je torej vprašanje temač- nih krajev in zgodb na območju občin Brežice in Krško v povezavi s pokopališči. Pri identificiranju zgodb in iskanju tovrstnih temačnih krajev sva na začetku preučili obstoje- čo literaturo in dokumentacijske vire o krajih in zgodbah, ki jih lahko opredelimo kot temačne, nato pa sva nekatere med identificiranimi kraji obiskali in s tehniko nestrukturi- ranega intervjuja s kustosi in z vodniki v muzejih odkrivali z njimi povezane zgodbe. Izhodišče raziskave so bili Po- savski muzej Brežice, Mestni muzej Krško in Muzej no- vejše zgodovine, enota Brestanica, iskali pa sva še druge informatorje, ki bi lahko iz različnih razlogov, kot je npr. bivanje v bližini »temačnega kraja« ali preživeto določeno zgodovinsko obdobje, lahko pri tem pomagali. V nadalje- vanju predstavljava identificirane temačne kraje in zgodbe iz občin Brežice in Krško v povezavi s pokopališči. V ob- činah Brežice in Krško je skupno 25 pokopališč različnih velikosti ter neznano število prikritih vojnih grobišč. Raz- iskava se osredotoča le na tista pokopališča in grobišča, G la sn ik S E D 5 7| 3– 4 20 17 103 Razglabljanja Lea Kužnik, Nina Veble kjer so bile identificirane različne temačne zgodbe, ki bi lahko zanimale temačne turiste. Pokopališča so del zgodovine določene vaške ali mestne skupnosti. Ložar Podlogarjeva navaja, da se pokopališča s kulturnoprimerjalnega stališča kažejo kot prostor mrtvih, urejen po normah in verskih pravilih posameznika in sku- pnosti. V Sloveniji je na podeželju največ pokopališč okoli cerkva, in sicer znotraj obzidja ali ograje, se pa danes ši- rijo tudi zunaj obzidja in s tem izgubljajo prvotno obliko. Po njenem mnenju so bile nekdanje posebne razvrstitve grobov estetsko lepše kot danes, saj so nagrobniki krožno obrnjeni proti središčnemu sakralnemu objektu (cerkvi ali znamenju). Posebno mesto imajo tudi grobovi otrok, brezdomcev ter ljudi (v večini primerov je šlo za vojake) z neznano versko oziroma narodno pripadnostjo (Ložar Podlogar 1999: 27–28). Pokopališča so za turiste lahko zanimiva tudi zaradi na- grobnih napisov ali spomenikov, ki kot pomemben ele- ment kulturne dediščine pričajo o zgodovini naroda; za- nimivi in unikatno izdelani spomeniki s pokopališč vse bolj izginjajo. Nekdanje preproste lesene križe so pozneje zamenjali litoželezni, danes pa prevladujejo kamniti spo- meniki standardnih oblik. Poleg unikatnih nagrobnikov izginjajo tudi nagrobni napisi in različni verzi. Ker starih napisov nihče ne obnavlja, so zbledeli in slabo vidni ali nečitljivi (prav tam: 28). Izginjanje starih unikatnih spomenikov in nadomeščanje z modernejšimi sva med terensko raziskavo zaznali tudi na pokopališčih v občinah Brežice in Krško. Kljub temu pa pokopališča omenjenih občin še vedno skrivajo mnoge zanimivosti in temačne zgodbe, med njimi npr. nagrobni spomenik na brežiškem pokopališču, povezan s tragično nesrečo iz leta 1910. Nesreča, v kateri so življenje izgubili trije mladi ljudje, med njimi mladoporočenca, se je zaradi odsotnosti osebe – domov je šla nahranit otroke – ki bi morala spustiti zapornice, zgodila na železniškem preho- du v Zakotu pri Brežicah. Potniki, ki so potovali v kočiji, so spregledali prihajajoči vlak. Vse do Krškega raztresene posmrtne ostanke so pred pogrebom sestavili v krsti in jih fotografirali (Ustni vir 1; Ustni vir 6). O prvem strokovno vodenem ogledu pokopališča Brežice v sodelovanju Za- voda za varstvo kulturne dediščine, območne enote Novo mesto, Posavskega muzeja Brežice in Občine Brežice piše tudi na spletni strani Posavskega muzeja Brežice, kjer je navedeno, da »so bile zaradi sončnega vremena za dobrih trideset udeležencev sprehoda tudi mračne pokopališke zgodbe manj turobne« (Spletni vir 8). V 19. stoletju in začetku 20. stoletja fotografiranje umrlih ni bilo nič nenavadnega. Pred pokopom je bilo pomem- ben del pogrebnega rituala (Spletni vir 6). Tudi v omenje- nem primeru je posebna in srhljiva le fotografija tragično umrlih, ki so bili v nesreči razkosani in za fotografiranje ponovno sestavljeni. Fotografija na nagrobniku priča o tra- gični izgubi treh mladih življenj. Med množico modernej- ših nagrobnikov izstopa tudi unikatno izdelan nagrobnik. Omenjena zgodba v sebi skriva še en element temačnega turizma, in sicer prizorišče nesreče, kjer pa danes o tem dogodku ni materialnih dokazov. V neposredni bližini omenjenega nagrobnika je še en za možnega »temačnega« turista zanimiv nagrobnik, in sicer kamniti nagrobnik z vstavljeno kamnito ploščo svetle bar- ve, kot je opisan v Izpisu iz etnološke fototeke Posavske- ga muzeja Brežice. Postavljen je v spomin zakonskemu paru Ivanšek, ki je bil leta 1933 v zgodnjih jutranjih urah s sekiro brutalno umorjen v svoji hiši v gozdu Dobrova pri Brežicah. Morilec je v hišo, ki je ob stranski poti stala na samem, kot je bilo leta 1933 zapisano v Slovenskem gospodarju (Časopisni vir 1), vstopil pri zadnjih vratih, za- prtih le z leseno kljuko. Iskanega denarja ni našel in iz hiše ni ničesar odnesel. Nagrobnik so postavili njuni otroci, ki so v času umora staršev živeli v Ameriki. Grob umorjenih zakoncev je danes videti zapuščen. Zani- miv pa je tudi podatek, da je bil obred, ki ga je ob pogrebu zakoncev Ivanšek opravil krajevni duhovnik, v tem kraju prvi v slovenskem jeziku. Duhovnik se je med celotnim obredom pritoževal nad neustreznostjo slovenskega jezika za tovrstne obrede (Ustni vir 6). Za temačnega turista so zanimiva tudi različna prikrita in neoznačena pokopališča. V središču Brežic je bilo v pre- Nagrobni spomenik umrlim v železniški nesreči na pokopališču v Brežicah. Foto: Nina Veble, 20. 7. 2016. G la sn ik S E D 5 7| 3– 4 20 17 104 Razglabljanja Lea Kužnik, Nina Veble teklosti pokopališče s prvotno cerkvijo sv. Lovrenca; ta je danes na drugem mestu. Leta 1781 je reka Sava v veliki povodnji izpodjedla rečni breg in odnesla del pokopališča, kar je bil povod za gradnjo nove cerkve, ki stoji še danes (Spletni vir 12). Pokopališča ob gradnji nove cerkve niso prestavili, zato so na tem območju ljudje občasno odkriva- li različne posmrtne ostanke. Med terensko raziskavo sva izvedeli, da je neki lastnik trgovine v 60. letih 20. stoletja v izložbi razstavil najdene človeške lobanje. Še enega brežiškega pokopališča, ki je bilo na mestu šport- nega stadiona, danes ni več. Po pripovedovanju danes že pokojne prebivalke Brežic je Počkarjeva (1998: 308) za- pisala, da so bili na tem pokopališču tudi grobovi padlih v prvi svetovni vojni, za katere so med vojno skrbeli šolarji. Sredi pokopališča, ki ga je v preteklosti obdajala živa me- ja, je stala kapela. O nekoč urejenem pokopališču danes ni nobene sledi. V Brežicah lahko omeniva še neoznačeno grobišče v brežiškem mestnem parku. Mestni park, ki je bil do pr- ve svetovne vojne v grajski lasti in ga je v prvi polovici 19. stoletja zasnovala družina Attems, je nastal pod vpli- vom bližnjega parka v Mokricah. O tem priča neformalna zasnova parka, ki se zgleduje po parkih angleškega kra- jinskega sloga (Spletni vir 1). Park je bil prenovljen leta 2010, v njem pa se lahko turist odpočije v senci starodav- nih dreves. Park ima tudi temno skrivnost, o kateri ljudje še danes neradi govorijo. V parku in njegovi okolici naj bi bilo pokopanih več kot tisoč po koncu druge svetov- ne vojne umorjenih nemških vojnih ujetnikov. Takrat je v Jugoslaviji ostalo več kot 200.000 ljudi nemške nacional- nosti, potomcev naseljencev, ki so se v rodovitne kraje ob Donavi naselili že v 17. stoletju, po vojni pa so postali uje- tniki novega komunističnega režima (Sunic 2002). Pri tem navaja, da je med letoma 1945 in 1950 pod novo komu- nistično vladavino umrlo 63.635 nemških civilistov (mo- ških, žensk in otrok), kar je približno 18 odstotkov nemške civilne populacije, ki je v tistem času živela v Jugoslaviji. Večina jih je umrla od izčrpanosti zaradi suženjskega de- la ali zaradi posledic bolezni in podhranjenosti. Čeprav o krutih pobojih in zadnjem počivališču umorjenih danes v mestnem parku ni nobene sledi, se v parku občasno skriv- nostno pojavi svečka (Ustni vir 6). Če bo zgodba o povojnih pobojih v občini Brežice postala del temačnega turizma, bi bila nujna postavitev posebnega obeležja. Vojni poboji in dogajanja v zvezi z vojnimi uje- tniki so povezani s človeško krutostjo. Pri tem se turistu, ki se v parku ustavi z mislijo na pretekle nasilne dogodke, spremeni pogled na mestni park. Omeniti je treba še nekdanji zapor v Brežicah, ki je stal za stavbo nekdanje pošte. Počkarjeva (1998: 314) po pripo- vedovanju danes pokojne prebivalke Brežic opisuje žalost in grozo, ki jo je ta doživljala, ko je skozi podstrešno okno opazovala, kako domačini mučijo ujetnike, med katerimi so bili tudi lokalni prebivalci. O nekdanjem zaporu danes na zunanji strani stavbe pripoveduje le slika zapornika, ki gleda skozi rešetke zapora. V Brežicah je poleg grobišča v mestnem parku še eno ne- označeno množično grobišče, kjer je pokopanih približno 3.500 pruskih vojakov, piše Počkarjeva (prav tam: 310) po pripovedovanju danes že pokojne prebivalke Brežic. To je hrib, ki so ga nekoč imenovali Projsnhigl in se dviga med nekdanjo tovarno pohištva in glavno cesto in je danes priljubljeno sankališče okoliških otrok. V njegovi bližini je sedanje brežiško pokopališče. O grobišču pruskih voja- kov beremo tudi v Krajevnem leksikonu dravske banovine (1937: 85), kjer je navedeno, da so tam pokopani vojni uje- tniki umrli za posledicami griže. Na lokaciji ni označeno, da gre za grobišče, kar bi bilo nujno v primeru omenjanja kraja v povezavi s temačnim turizmom. Poleg informiranja turistov pa bi označba kraju povrnila pietetno vlogo. Neoznačena in prikrita grobišča žrtev vojnega nasilja med drugo svetovno vojno so v občini Brežice domnevno tu- di v okolici vasi Mostec in Dobova. Ferenc navaja (2004: 131), da grobišča glede na kraje, ki so bili izbrani za izvr- ševanje usmrtitev, delimo v štiri skupine, in sicer kraška brezna, rudniške jaške, vanje uvrščamo tudi zaklonišča, Umor s sekiro (Slovenski gospodar, 20. 9. 1933, 4). Hrani: Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. G la sn ik S E D 5 7| 3– 4 20 17 105 Razglabljanja Lea Kužnik, Nina Veble protitankovske in strelske jarke ter običajne jame, ki jih je bilo treba izkopati v ta namen. Ferenc v nadaljevanju (prav tam: 133) navaja, da je protitankovski jarek prečkal polje med reko Savo in cesto, ki vodi proti Dobovi. Grobišče na zasebni posesti je leta 2010 odkril Marko Štrovs, nek- danji vodja službe za vojna grobišča. Štrovs piše (2014: 64), da naj bi bilo po nemških podatkih tukaj pokopanih vsaj 2.000 vojakov divizije Prinz Eugen, v kateri so bili po večini banatski Nemci. Posmrtni ostanki pripadnikov te divizije naj bi bili pokopani tudi v že omenjenem bre- žiškem parku (Kern 1964: 240). Natančnega števila poko- panih v protitankovskem jarku ne poznamo, vendar Štrovs domneva, da naj bi bilo v grobišču vsega skupaj približno 3.350 žrtev (Štrovs 2014: 115), za katere ni mogoče ugo- toviti individualne ali skupinske identitete. Odkrili so le to, da so bile žrtve ubite v stanju, ko se niso mogle braniti, saj so imele roke zvezane na hrbtu in bile tako prepuščene svojim morilcem. Grobišče med Mostecem in Dobovo je še vedno neureje- no, označeno le s težko opazno, z zelenjem preraščeno ta- blico. Štrovs navaja (prav tam: 116), da bi se v primeru, če bi se grobišče uredilo na kraju, kjer je bilo odkrito, obve- zno moralo prekopati posmrtne ostanke v delu tankovske- ga jarka na poplavnem območju ob reki Savi, saj na njem ni mogoče urediti in vzdrževati vojnega grobišča. Meni tudi, da bo območje po izgradnji hidroelektrarne trajno po- plavljeno. Tudi v tem primeru bi bilo treba lokacijo grobi- šča primerno označiti in urediti ter v primeru razvoja pro- dukta temačnega turizma pridobiti mnenje lastnikov njive. Ob obiskovanju pokopališč lahko »temačnega« turista pri- tegnejo tudi neoznačeni grobovi nekrščenih otrok, reve- žev, samomorilcev in različnih nepridipravov. Ti grobovi so na najbolj neuglednih delih pokopališč, običajno za cer- kvami ali celo zunaj cerkvenega obzidja, v tako imenova- ni neposvečeni zemlji. Na pokopališču v vasi Jesenice na Dolenjskem so danes na prostoru nekdanjih neposvečenih grobov obdelovalne kmetijske površine (Ustni vir 4; Ustni vir 5; Ustni vir 6). Zanimiva je tudi zgodba pokopališča frančiškanov v bli- žini Gimnazije Brežice, v kateri je bil v preteklosti fran- čiškanski samostan. Frančiškani so v Brežicah živeli od leta 1659, ko so prišli v mesto na povabilo brežiških me- ščanov, do leta 1941, ko so jih Nemci izgnali (Zore 2013: 9). V tem kontekstu je njihova zgodba zanimiva tudi za »temačne« turiste. Zadnje počivališče frančiškanov je na ozkem pasu vzdolž t. i. Deržičeve hiše, kjer je nekoč stala samostanska cerkev. Škofljanec (2013: 74) navaja, da so številni frančiškani našli svoje zadnje počivališče v dveh kriptah samostanske cerkve. V kriptah so poleg frančiška- nov pokopani tudi nekateri pomembni meščani. Če bi se kraj obravnaval v okviru pokopališkega turizma, bi bilo treba zasnovati posebno zgodbo o frančiškanih, njihovi zgodovini in načinu življenja. Temačne zgodbe pokopališč v občini Krško V občini Krško sta poleg devetih pokopališč še dva mavzo- leja, ki lahko s svojima zgodbama pritegneta različne obi- skovalce. S stališča »temačnega« turista je v občini Krško tragičnih zgodb manj kot v občini Brežice. Kljub temu pa so vse, ki so se končale s smrtjo, zanimive za vključevanje v širšo turistično ponudbo. Pri tem poudarjava Hočevarjev mavzolej v krškem mestnem parku, kjer je bilo nekoč po- kopališče s cerkvijo, ki stoji še danes. Martina Hočevarja so leta 1886 pokopali na mestnem pokopališču, leta 1890 pa položili v takrat zgrajeni mavzolej. Leta 1911 se mu je pridružila žena Josipina. Dobrotnika zakonca Hočevar sta v Krškem veliko svojega denarja namenila v različne dobro- delne namene. Del krškega mestnega parka se imenuje Gaj zaslužnih meščanov, v njem pa so grobovi literata in rav- natelja prve meščanske šole v Krškem, Ivana Lapajneta, ter Janeza Mencingerja, ki je svoj nagrobni napis sestavil kar sam. Drugi, v bližini propadajočega gradu Šrajbarski Turn, je mavzolej pesnika in politika grofa Antona Auersperga – Anastazija Grüna. Tam je bilo 28. junija 1790 zaradi spre- memb v davčni in urbarialni regulaciji prizorišče kmečkega upora, v katerem so se spopadli uporni kmetje in vojska. V vojaškem spopadu je poleg triindvajsetih kmetov umrl tudi njihov vodja Andrej Domitrovič (Žontar 1973: 15). Tudi v občini Krško so prikrita grobišča iz druge svetovne vojne. V mestu Krško je grobišče v zapuščenem zakloni- šču, lociranem v bregu nasproti občinske stavbe, kjer naj bi bilo usmrčenih več kot 100 civilistov hrvaške narodno- sti. V Brestanici je prikrito grobišče na območju Hafnarje- vega grebena ob potoku Suhadol, kjer naj bi bili posmrtni ostanki med 174 in 186 hrvaških in srbskih vojakov ter med 20 in 30 slovenskih civilistov (Ustni vir 2). Podobna grobišča so tudi v vaseh Stari grad in Mrtvice. Ob cesti v vasi Stari Grad naj bi bilo pred Krškim grobi- šče hrvaških beguncev iz časa po drugi svetovni vojni. V Mrtvicah, kje naj bi bilo umorjenih več kot sto civilistov, ustašev in hrvaških domobrancev, pa ni znana natančna lokacija grobišča, domnevno naj bi bila delno v gozdu in delno na travniku (Ustni vir 2). »Temačnega« turista bi lahko pritegnila tudi temačna zgodovina stavbe Mestnega muzeja Krško. V njej je bila v preteklosti hiralnica za ostarele, revne in obnemogle, te pa so pokopavali na staro pokopališče, ki je bilo do konca druge svetovne vojne v današnjem mestnem parku (Ustni vir 2). Starejše pokopališče je bilo ob cerkvi sv. Janeza Evangelista, ki stoji ob muzeju. S cerkvijo je povezana skrivnost. Po pripovedovanju naj bi bil v kripti cerkve po- kopan Janez Vajkard Valvasor, katerega zadnje počivališče še danes ni znano. Nekateri menijo, da je danes po Valva- sorjevem grobu speljana cesta, kar nakazuje na možnost, da je bil pokopan v okolici cerkve. Glede na to, da gre za pomembno in znano osebnost, je zanimivo, da njegov grob ostaja skrivnost (Ustni vir 3). G la sn ik S E D 5 7| 3– 4 20 17 106 Razglabljanja Lea Kužnik, Nina Veble Za turiste, ki jih pritegnejo pokopališča, je zanimivo tudi samostansko pokopališče menihov trapistov, ki so do za- četka druge svetovne vojne živeli na gradu Rajhenburg v Brestanici, nato pa so bili, kot še mnogi drugi izobraženci, izgnani. O tem pričajo tudi njihove življenjske zgodbe na razstavi Slovenski izgnanci 1941–1945. Sprva je bilo tabo- rišče v gospodarskih poslopjih (hlevih) in barakah v bližini gradu, od aprila 1942 pa tudi v barakah pri železniški po- staji (Fürst in Kokalj Kočevar 2014: 15). Trapisti so sloveli po izdelovanju sira trapista, čokolad in likerjev. Njihovo življenje prikazuje stalna razstava v gradu – Trapisti v Raj- henburgu. Grobovi menihov so označeni s sodobnimi spo- meniki. Tabla pri vhodu na pokopališče pa prikazuje nekda- nje stanje pokopališča. Po drugi svetovni vojni, leta 1947, je bil red menihov trapistov razpuščen, njihovo posestvo pa je prevzelo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, ki je leta 1948 tukaj odprlo kazensko poboljše- valni dom za ženske. Pokopališče je bilo takrat porušeno in odstranjeno. Ob odprtju prve razstave o menihih trapistih leta 1993 se je prostor nekdanjega pokopališča spominsko obeležil in uredil. O pokopališču trapistov obstaja zanimiva zgodba. Konec 90. let 20. stoletja je bila na tem območju Natova vojaška vaja. Na mestu pokopališča so postavili šo- tore za eno od vojaških skupin. Ko je bila odgovorna oseba seznanjena, da je to lokacija nekdanjega pokopališča trapi- stov, so šotore v znak spoštovanja takoj odstranili (Ustni vir 2). Pokopališče je vključeno tudi v pohod »Po poti trapi- stov«, ki ga organizira turistično društvo Brestanica. Sklep Razmišljanje o minevanju, smrti in poglabljanju vanjo je del zgodovine. Z raziskavo sva želeli raziskati možnosti za razvoj temačnega turizma v povezavi z različnimi poko- pališči in grobišči v občinah Brežice in Krško. V Sloveniji je kljub naraščajočemu zanimanju za tovrstno tematiko te- mačni turizem slabo raziskan. Prav tako v občinah Brežice in Krško, kjer so posamezni elementi temačnega turizma na več kot 20 pokopališčih, v parkih, stavbah, spominskih obeležjih in na razstavah. To so temačne zgodbe in dogod- ki iz različnih zgodovinskih obdobij, ki so zanimive za obiskovalce in hkrati tragične, žalostne ali grozljive. Ko govorimo o tipologiji temačnega turizma s stališča vsebine ponudbe, je v občinah Brežice in Krško največ elemen- tov pokopališkega, vojnega, zaporniškega in čarovniškega turizma (npr. razstava Dolgo razsvetljensko 18. stoletje v Mestnem muzeju Krško), zaznamo pa tudi posamezne ele- mente, ki se vključujejo v t. i. paranormalni turizem (npr. zgodba o sprtih bratih v gradu Rajhenburg, ki sta se sovra- žila še po svoji smrti). Glede na zastavljeno raziskovalno vprašanje lahko potr- diva, da v občinah Brežice in Krško obstajajo različne te- mačne zgodbe pokopališč in grobišč, te pa so povezane z več elementi temačnega turizma in bi jih lahko vključili v aktualno turistično ponudbo za turiste s specifičnimi inte- resi in željami. To so zgodbe posameznih pokopališč, kjer so pokopane različne znane in manj znane osebnosti ter družine s svojimi življenjskimi zgodbami in bolj ali manj grozljivimi in tragičnimi konci. Številne zgodbe, povezane z vojnimi grozotami, vojnimi pokopališči ter s prikritimi grobišči, lahko predstavimo s povezovanjem različnih ele- mentov temačnega turizma. Nekatere zgodbe so izjemno krute, nasilne, zbujajo občutek groze in strahu, druge so bolj informativne narave in povezane z razumevanjem vzrokov in posledic določenih dogodkov iz preteklosti. Vse pa vplivajo na čustva ljudi, ki temačne kraje obiščejo. Zaradi številčnosti temačnih zgodb in krajev na območju občin Brežice in Krško v povezavi s pokopališči ugotavlja- va, da možnost za oblikovanje produkta temačnega turizma obstaja. Za oblikovanje konkretnega turističnega programa pa bi morali posamezne zgodbe še bolj natančno preučiti ter razmisliti o načinu njihove najustreznejše interpretacije. V tujini so to največkrat doživeto vodenje, tudi z elementi presenečenj, igre vlog ali hands on doživetja. Ustrezna in- terpretacija in razumevanje vzrokov in posledic sta še po- membnejša v primeru grozljivih zgodb z vojno tematiko. Z namenom ustrezne interpretacije in zasnove primernega turističnega produkta je nujna tudi raziskava motivov, ki ženejo turista k obiskovanju temačnih krajev ter njihovih odzivov na doživetje konkretnega temačnega kraja. Pred oblikovanjem konkretnega temačnega turističnega produkta je za izvajanje določenih aktivnosti treba prido- biti mnenje in privolitev lokalne skupnosti. Ta je zaradi občutljive tematike, ki je po mnenju ljudi lahko neprimer- na za turistično ponudbo, pomemben dejavnik. Neupošte- vanje mnenja lokalne skupnosti bi lahko povzročilo odklo- nilni odnos domačinov do turistov. Smrt, groza in trpljenje lahko pri ljudeh zbujajo neprijetne občutke, še zlasti, če jih povežemo s turizmom. Prav tako lahko množično obisko- vanje grobov, predvsem na še funkcionalnih pokopališčih, negativno vpliva na živeče in moti sorodnike ali potomce umrlih. Posebno pazljivost je treba nameniti tematiki dru- ge svetovne vojne in dogodkom po njenem koncu, saj ti še vedno živijo v spominu tako tistih, ki so grozote vojne preživeli, kot tudi njihovih potomcev. Na območju raziskave so kraji, povezani z dogodki, ki imajo v spominu še živečih ljudi pomembno vlogo, saj omogočajo vrednotenje in izražanje čustev, kar vpliva na njihovo življenje. Raziskava je tudi pokazala, da ljudje ne poznajo pojma temačni turizem, saj je bilo treba sogovor- nikom najprej predstaviti obravnavano tematiko. Obrazlo- žitev pojma temačni turizem je pri sogovornikih vzbudila veliko zanimanja, radovednosti in začudenja, le v enem primeru neodobravanje in zgražanje ob povezavi smrti, mučenja, umorov in tragedij s turizmom. S pregledom turistične ponudbe obeh občin sva ugotovili, da so nekateri kraji, ki jih lahko opredelimo kot elemente temačnega turizma, že vključeni v turistično ponudbo, le da niso poimenovani kot temačni. Vsi trije muzeji z razi- G la sn ik S E D 5 7| 3– 4 20 17 107 Razglabljanja Lea Kužnik, Nina Veble skovanega območja (Posavski muzej Brežice, Mestni mu- zej Krško, Muzej novejše zgodovine, enota Brestanica) na ogled ponujajo »temačne« zbirke, ki obravnavajo vojno tematiko. Ker je bilo med drugo svetovno vojno s tega ob- močja izgnanih mnogo ljudi, te dogodke danes označujejo spominska obeležja in spomeniki ter prikazujejo različne temačne zbirke. Vojne so terjale množico smrtnih žrtev, ki so danes poko- pane na številnih urejenih pokopališčih ali v skritih voj- nih grobiščih tudi v občinah Brežice in Krško. Turistični produkt, povezan z drugo svetovno vojno, bi bilo mogoče oblikovati na podlagi temačnih zbirk, spomenikov vojnim žrtvam in vojnih pokopališč. K temu bi lahko dodali še t. i. pot ob meji z Neodvisno državo Hrvaško, ki je prav tako povezana z istim zgodovinskim obdobjem. Na vaških in mestnih pokopališčih lahko turist spoznava zgodovino nekega naroda s pomočjo starih nagrobnih spo- menikov in nagrobnih napisov, ki pa jih je v sodobnem času žal vse manj. Prav tako izginjajo edinstveni nagrobni spomeniki starejšega datuma. Ena od možnosti za njihovo ohranitev je lahko tudi razvoj »temačnega« turizma, hkrati pa lahko z vključitvijo neoznačenih pokopališč in grobišč v turistično ponudbo povrnemo tem krajem pietetno vlogo in pomen. Zaradi izjemno občutljive tematike je treba delo zelo pa- zljivo zastaviti. Predvsem skrita vojna grobišča so zelo občutljiva tema, prepletena s trenji različnih ideologij, ki jih v družbi opažamo tudi danes in še vedno vplivajo na življenja ljudi. Pri načrtovanju konkretnih temačnih turi- stičnih produktov in oblikovanju zgodb v povezavi z raz- ličnimi pokopališči je zaradi množice podatkov in infor- macij, ki bi zanimali potencialne »temačne« turiste, nujno povezovanje strokovnjakov različnih strok. V pokopališki turizem se uvajajo različna tematska vode- nja po pokopališčih (npr. zgodbe umetnikov, pisateljev, znanih osebnosti), v kontekstu temačnega turizma so to lahko tudi zgodbe slovenskih množičnih morilcev. Različ- na turistična ponudba se seli tudi na elektronske in inter- aktivne medije. Sodobna digitalna doba prinaša številne nove možnosti in priložnosti, kot je ogled pokopališča z mobilno aplikacijo, prilagojeno posameznim pokopali- ščem, vključenim v Pot evropskih pokopališč. Omeniti je treba tudi prvi interaktivni nagrobnik, ki omogoča prika- zovanje različnih vsebin o pokojnem. Pri tem se postavlja vprašanje, ali gre za »moderen« način žalovanja ali zače- tek digitalnega turizma (tudi) na pokopališčih. Memento mori, klasično ali digitalno. Literatura ASHWORTH, Gregory in Rudi Hartmann: Horror and Human Tragedy Revisited: The Management of Sites of Atrocities for Tourism. Sydney: Cognizant communication corporation, 2005. BALDWIN, Frank in Richard Sharpley: Battlefield Tourism: Bringing Organised Violence. V: Richard Sharpley in Philip R. Stone (ur.), The Darker Side of Travel: The Theory and Prac- tice of Dark Tourism. Bristol: Channel view publications, 2009, 186–206. FERENC, Mitja: Kako do evidence prikritih grobišč v Repu- bliki Sloveniji. Prispevki za novejšo zgodovino 44 (1), 2004, 125–141. FÜRST, Irena in Monika Kokalj Kočevar: Slovenski izgnan- ci 1941–1945. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2014. GARFINKEL, Harold: Conditions of Successful Degradation Ceremonies. American Journal of Sociology 61 (5) 1956, 420– 424; http://gu.se/infoglueCalendar/digitalAssets/1776149608_ BifogadFil_Conditions%20of%20a%20successful%20 ..%281%29.pdf, 1. 6. 2016. GOSAR, Anton: Temačni turizem oziroma tanato turizem kot destinacija našega zgodovinskega spomina. V: Anton Gosar, Mi- ha Koderman in Mariana Rodela (ur.), Temačni turizem: Prva svetovna vojna – stanje in razvojne možnosti turistične ponudbe = Dark Tourism: Post-WW I Destinations of Human Tragedies and Relevant Tourism Development Opportunities. Portorož: Fa- kulteta za turistične študije – Turistica, 2014, 19–20. KRAJEVNI. Krajevni leksikon dravske banovine. Ljubljana: Uprava Krajevnega leksikona dravske banovine, 1937; https:// www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-IHXHRWQE, 12. 6. 2016. KORSTANJE, E. Maximiliano in Stanislav H. Ivanov: Tourism as a Form of New Psychological Resilience: The Inception of Dark Tourism. Cultur-Revista de Cultura e Turismo 6 (4), 2012, 56–71. KUŽNIK, Lea in Boža Grafenauer: Temačne zgodbe turističnih destinacij v svetu in na Slovenskem. V: Konferenčni zbornik, 34. Mednarodne konference o razvoju organizacijskih znanosti 25.– 27. marec 2015, Portorož. Kranj: Moderna organizacija, 2015, 561–568. LENNON, John in Malcolm Foley: Dark Tourism. London, New York: Continuum, 2000. LOŽAR PODLOGAR, Helena: Smrt v slovenskih ljudskih še- gah in verovanju. V: Neva Brun in Marjan Remic (ur.), Tihi po- mniki minljivega časa: Drobci o šegah slovesov in pokopališki kulturi na slovenskem etničnem ozemlju. Ljubljana: Forma 7, 1999, 7–29. MACCANNELL, Dean: The Tourist: A New Theory of the Lei- sure Class. Berkley, Los Angeles: University of California press, 1999. MARCUSE, Harold: Reshaping Dachau for Visitors: 1933– 2000. V: Gregory Ashworth in Richard Hartmann (ur.), Horror and Human Tragedy Revisited: The Management of Sites of Atrocities for Tourism. Sydney: Cognizant communication cor- poration, 2005, 118–148. MILES, F. S. William: Auschwitz: Museum Interpretation and Darker Tourism. Annals of Tourism Research 29 (4), 2002, 1175–1178. MINIĆ, Natalija: Development of Dark Tourism in the Contem- porary Society in Contrast to Nepal. Kathmandu: The British College, 2012. G la sn ik S E D 5 7| 3– 4 20 17 108 Razglabljanja Lea Kužnik, Nina Veble NOVELLI, Marina: Niche Tourism: Contemporary Issues, Tren- ds and Cases. Oxford: Routledge, 2005. POČKAR, Ivanka: Iz časov ječmenove kave: Življenjepisi Šta- jercev in Kranjcev ob sotočju rek Krke, Save in Sotle. Novo me- sto: Tiskarna Novo mesto, Dolenjska založba, 1998. ROJEK, Chris: Ways of Escape: Modern Transformation of Le- isure and Travel. Doktorska disertacija. Glasgow: University of Glasgow, 1991, http://theses.gla.ac.uk/2507/1/1991rojekphd. pdf, 31. 3. 2016. SEATON, Tony: Purposeful Otherness: Approaches to the Man- agement of Thanatourism. V: Richard Sharpley in Philip R. Stone (ur.), The Darker Side of Travel: The Theory and Practice of Dark Tourism. Bristol: Channel view publications, 2009, 75–108. SHARPLEY, Richard in Philip R. Stone: The Darker Side of Travel: The Theory and Practice of Dark Tourism. Bristol: Channel view publications, 2009. SHARPLEY, Richard: Shedding Light on Dark Tourism: An Introduction. V: Richard Sharpley in Philip R. Stone (ur.), The Darker Side of Travel: The Theory and Practice of Dark Tour- ism. Bristol: Channel view publications, 2009, 3–22. SMITH, L. Vernon: War and its Tourist Attractions. V: Abraham Pizam in Yoel Mansfeld (ur.), Tourism, Crime and International Security Issues, New York: John Wiley & Sons, 1996, 247–264. STANONIK, Marija: Nagrobni napisi na slovenskih pokopali- ščih. V: Neva Brun in Marjan Remic (ur.), Tihi pomniki minlji- vega časa: Drobci o šegah slovesov in pokopališki kulturi na slovenskem etničnem ozemlju. Ljubljana: Forma 7, 1999, 66–73. STONE, R. Philip: A Dark Tourism Spectrum: Towards a Typo- logy of Death and Macabre Related Tourist Sites, Attractions and Exhibitions. Tourism: An Interdisciplinary International Journal 54 (2), 2006, 22–26. STONE, R. Philip: Dark Tourism Experiences: Mediating be- tween Life and Death. V: Richard Sharpley in Philip R. Stone (ur.), Tourist Experience: Contemporary Perspectives. London, New York: Routledge, 2011, 21–27. STONE, R. Philip: Dark Tourism and the Significant other De- ath: Towards a Model of Mortality Mediation. Annals of Tourism Research 39 (3), 2012, 1565–1587. SUNIC, Tomislav: The Destruction of Ethnic Germans and Ger- man Prisoners of War in Yugoslavia, 1945–1953, 2002, http:// www.ihr.org/other/sunic062002.HTML, 22. 6. 2016. ŠKOFLJANEC, Jože: Kako so prišli in ostali, brežiški frančiška- ni od naselitve do začetka 19. stoletja. V: Jože Škofljanec (ur.), S patri smo si bili dobri: Tri stoletja brežiških frančiškanov. Krško: Zavod Neviodunum, Ljubljana: Založba brat Frančišek, 2013, 63–86. ŠTROVS, Marko: Neme priče: Množični poboji nasprotnikov komunizma 1941–1946. Ljubljana: Nova obzorja, 2014. ŠULIGOJ, Metod: Memories of War and Warfare Tourism in Cro- atia. Annales: Series historia et sociologia 26 (2), 2016, 259–270. TOBIAS, Franc: Tipi pokopališč. V: Neva Brun in Marjan Re- mic (ur.), Tihi pomniki minljivega časa: Drobci o šegah slovesov in pokopališki kulturi na slovenskem etničnem ozemlju. Ljublja- na: Forma 7, 1999, 74–81. VEBLE, Nina: Temačni kraji in zgodbe občin Brežice in Krško kot osnova za razvoj temačnega turizma. Magistrsko delo. Mari- bor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za turizem, 2016. WILSON, Z. Jacqueline: Prison: Cultural Memory and Dark Tourism. New York, Washington: Peter Lang, 2008. ZORE, Stane: Tri stoletja, ki še niso končana. V: Jože Škofljanec (ur.), S patri smo si bili dobri: Tri stoletja brežiških frančiškanov. Krško: Zavod Neviodunum, Ljubljana: Založba brat Frančišek, 2013, 9–10. ŽONTAR, Jože: Kmečki upori ob davčni in urbarialni regu- laciji in njeni odpravi v letih 1789 in 1790. Kronika 21 (1), 1973, 13–16, https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc- -NRWIYIWR, 28. 10. 2017. Spletni viri Spletni vir 1: Brežiški mestni park; http://www.discoverbrezice. com/znamenitosti/naravne-znamenitosti/breziski-mestni-park, 20. 1. 2017. Spletni vir 2: T. L.: Pokopališča kot turistična zanimivost, Delo, 13. 9. 2012; http://www.delo.si/kultura/dediscina/pokopalisca- -kot-turisticna-zanimivost.html, 14. 3. 2016. Spletni vir 3: Mračnjaški turizem, Finance, 13. 3. 2012; http:// www.finance.si/ 343778/ Mra%C4%8Dnja%C5%A1ki- -turizem?cctest&, 14. 2. 2017. Spletni vir 4: HEIDERSTADT, Donna: World's Creepiest Attrac- tions, 1. 10. 2014, http://www.travelandleisure.com/slideshows/ worlds-creepiest-attractions, 14. 2. 2017. Spletni vir 5: HIDER, Anna: This Ghost Town was the Si- te of the Deadliest Strike in America, 5. 1. 2016, https:// roadtrippers.com/stories/this-ghost-town-was-the-site- -of-the-deadliest-strike-in-america?utm_source=zergnet. com&utm_medium=referral&utm_campaign=zergnet_362026 &lat=40.80972&lng=-96.67528&z=5, 14. 1. 2017. Spletni vir 6: JERNEJŠEK, Jasna: Posmrtna fotografija, Radio Študent,10. 6. 2012; http://radiostudent.si/kultura/objekt-mese- ca/posmrtna-fotografija, 17. 6. 2016. Spletni vir 7: PELAYO, Cina: 10 Great Places to Visit for Dark Tourism, 12. 8. 2015; http://www.therichest.com/expen- sive-lifestyle/location/10-great-places-to-visit-for-dark- -tourism/?view=all, 14. 1. 2017. Spletni vir 8: Posavski muzej Brežice; http://www.pmb.si/foto- -galerija/sprehod-in-vodenje-po-breziskem-pokopaliscu, 19. 10. 2016. Spletni vir 9: RTV SLO, Prvi interaktivni medijski portal MMC: Pokopališča – zadnja turistična modna muha, 29. 10. 2008; http://www.rtvslo.si/tureavanture/novice/pokopalisca-zadnja- -turisticna-modna-muha/201308, 19. 1. 2017. Spletni vir 10: RTV SLO, Prvi interaktivni medijski por- tal MMC: Pokopališki turizem, 22. 7. 2014, http://4d.rtvslo. si/!arhiv/reportaza/174283296, 19. 1. 2017. Spletni vir 11: TURNER FAYE, Myra: Five Ghost Towns you can Visit Right now, 17. 2. 2016; http://parachute.ma- pquest.com/2016/02/17/five-ghost-towns-you-can-visit-right- -now/?utm_source=zergnet.com&utm_medium=referral&utm_ campaign=zergnet_926745, 14. 3. 2017. G la sn ik S E D 5 7| 3– 4 20 17 109 Razglabljanja Lea Kužnik, Nina Veble Spletni vir 12: Župnija Brežice: O župniji; http://www.zupnija- -brezice.si/o-zupniji, 20. 2. 2017. Spletni vir 13: PLIBERŠEK, Lidija: Pokopališča kot kulturna dediščina posameznih mest, 2012; https://konferenca-komunala. gzs.si/pripone/PLIBERSEK%20Lidija.pdf, 14. 3. 2016. Časopisni vir Časopisni vir 1: Novice. Slovenski gospodar, 20. 9. 1933, 67 (38), 4. Ustni viri Ustni vir 1: POČKAR Ivanka, elektronsko sporočilo, 14. 4. 2016. Ustni vir 2: FÜRST Irena, intervju, 14. 7. 2016. Ustni vir 3: STIPIČ Simona, intervju, 15. 7. 2016. Ustni vir 4: VEBLE Oskar, intervju, 10. 7. 2016. Ustni vir 5: VEBLE Pepca, intervju, 10. 7. 2016. Ustni vir 6: POČKAR Ivanka, voden ogled pokopališča Brežice, 6. 10. 2016. Memento Mori – Identifying Dark Cemetery Stories in the Municipalities of Brežice and Krško as the Basis for the Development of Dark Tourism Dark tourism is a phenomenon of the twenty-first century. In Slovenia, it is still not clearly defined, despite a general rise in the demand for the dark, which means that dark tourism in Slovenia has yet to be discovered and has the potential for the development of a variety of dark tourism products on offer to modern tourists. The number of visitors to accident and tragedy sites, scenes of murders, witch-cursed places is rising sharply. The reasons and motives for visits to such places are varied and include various components such as curiosity, learning, memories, survival guilt, and nostalgia. Such trips are wholly or partially motivated by the desire of visitors for an actual or symbolic encounter with death. Dark stories educate, evoke memories, inform, and try to appeal to people and their decisions, which can also lead to disasters. Regardless of whether the effects of disasters are caused by nature or result from the historical socio-political decisions that lead to the disaster, pain and death are common to all. The paper’s main research question is the question of dark stories connected with cemeteries in the municipalities of Brežice and Krško. The research is based on an in-depth literature analysis and fieldwork in the two municipalities, which contained the method of unstructured interviews with the curators of the Posavje Museum Brežice, the City Museum of Krško and the National Museum of Contemporary History – Brestanica Branch, as well as the method of observation with participation employed during a guided tour of the Brežice Cemetery, which hides many largely unknown dark stories. The information for the research was also obtained by conducting unstructured interviews with residents who live near dark places or remain connected to them. Dark stories were identified and described and, depending on their content, an attempt was made to find out whether they have the potential for the development of dark tourism. Some of them are very sensitive, especially those connected to war cemeteries and hidden graves from the Second World War, which requires a special consideration for them to be integrated into any kind of tourism. Creation of an actual dark product should be examined more closely from different perspectives. Above all, it is necessary to explore the opinions of potential (dark) tourists and the local community. Dark herit- age, with its stories of the past, reflects different relationships between people and has a great impact on their understanding of life and actions in the modern time and space. Dark tourism often draws attention to the mistakes made by the humankind, trying to prevent the mistakes from happening again or, as one might say, memento mori!