891 Slavko Mihalič Proti jugu (Iz rokopisa najnovejše zbirke Pohvala praznemu žepu) VELIKE Obkrožajo nas žalostne, velike ženske. ŽALOSTNE V nočeh samote rastejo še bolj ŽENSKE in včasih se, skrivaj, dele na dve, tri, kdaj pa kdaj v gluhoti spijo, zdaj že prevelike, ne za naš, za kak drug svet namenjene, kjer so izdatnejše strasti. Nemo gledajo z velikimi prosojnimi očmi, nesposobne, da bi se uprle, vendar se iz njih oglaša bolečina, nekaj kakor kotaljenje kamenja. Če prispejo do skrivnostne meje, se v planino spremenijo, ležejo globoko, niže od svojih nog, in so ravnine. Kdor po svetu danes hodi, se nenehno, nežno z ženskami dotika. 892 Slavko Mihalič Pomalem že preplavljajo nebo. In so gozdovi, ki prekrivajo obzorje. Povsod negibna, že postana velikanskost. SVINČNIK, Po toliko zavoženih stvareh ti je v veselje DEKLICA le še kakšen svinčnik: v njem, si rečeš, je IN NEKAJ vsa tenkočutnost; če se dvigne nad papir, TRETJEGA bom zvedel, kam zablodil sem, v kateri krog uničenja. Resnično, kaj je tako skromno, podaj alno kakor svinčnik? Le še kakšna deklica, če si jo srečal. Glej, kako ponižno prečka Trg Republike. Niti ene same odvečne kretnje in tako naravno zadržana v radovednosti svojega mladega telesa. Ljubica bi ti bila lahko in rabelj hkrati. Niti najmanj ni ji do tega, ali jo boš srečal, toda če jo srečaš, se odpre kot cvet in gleda, če si jo spoznal. Gre v hranilnico in mirno ti za hrbet stopi v vrsto. Mar se ne naslanja s prsmi ob tvoje pomikanje? Potem prešteva bankovce, ti nisi še nikoli toliko jih zbral na dlani, toda tu ti odpove spomin. Korake zdaj začenjaš šteti, panično bojiš se, da ne bi se zmotil pri številkah, a vemo, da štejemo le ob povratku; tiste zadnje milimetre, tisto majceno razdaljo med hotenjem in omahovanjem. Svinčnik, deklica in nekaj tretjega, a kaj, tega se več ne spomniš. Kolikšna praznina te znenada zaobjame. Toliko da ne začneš lebdeti. V TRAMVAJU Moški, že starejši, stopi v tramvaj in začne kričati. Roke se mu asinhrono dvigajo in spuščajo, a odprtina ust je, kajpada, v sredini. Drugi del telesa, od ramen navzdol, je skoraj nepremičen. Zanimivo, če pogledaš mu v oči: obrnjene so v levo, kot da mislijo samo na beg. Večer, polmrak. Veter s severa je spraznil mesto, smrad po sinodu, pa čeprav nikjer ni videti požara. Človek, že starejši, tisti, ki tam vpije, nosi orno obleko, vendar brez Proti jugu klobuka. Nima palice, a bi lahko imel svilen površnik. Rokavice. Šal. V sprednjem kakor v zadnjem vozu, kjer ni slišati kričanja, potniki se smejejo. Pomaknejo se k oknu, v zadnjem vozu k prednjemu, in v prednjem k zadnjemu, pritiskajo nanj ustnice, nos, čelo, a lahko ugotovijo samo to, da: a) starejši moški morda res kaj vpije, b) tam sedijo potniki s povešeno glavo, c) sprevodnik je v zadregi, kam z rokami. Zdaj še njih zajame strahovito znižanje pritiska. Po prstih se spet vračajo k nenadoma pretrdim sedežem in gledajo zelo gor ali sklanjajo glavo. Tišina tihotapi se iz svojih skrivališč in sistematično, kot v klavnici, obglavlja čas. Vsak je zdaj sam sebi le še svoj spomin. ČAJ Nekdo zgubi svojo obliko, drug pa najde jo SREDI PUŠČAVE v trenutkih, že tako preprostih, da pomenijo mu skoraj vse. Zgubljen si, če te ne ubija ravnodušnost. Ni prostora za dva tebe. Ko bi se vsaj vsak stoti dan spominjal. Ko bi prej naučil se ljubiti kot imeti. Nekdo se že takoj na prvem trgu razproda, poišče si na drugem dva, tri gospodarje, na tretjem, morda zase, vislice postavi. A nekdo drug je siromak in misli, da od zmerom si prav to želi. Neprestano vrača se na ista mesta, ker vse bolj občuti njihovo svetost. Še lastno življenje zdi se mu kot čudež. Dovolj je enkrat samkrat občutiti slavje. Tedaj lahko verjameš, da na eno od teh mest prihajal boš celo po smrti, resda nem in skoroda neviden, pa vendar bodo živi občutili tvojo strast in tako jim boš pomagal, da se bodo v svoji 893 894 Slavko Mihalič silni revščini čutili bolj vsebinski, v tem trenutku, okrog katerega se vse vrti. Nekdo poskuša preslepiti svet pa sam ostane brez vsega, kdo drug, noreč, rešitev najde si v odrekanju, lepo dišečem, pitkem kakor čaj, ki neka roka ti, neobjasnjiva, z njim postreže sred puščave. ¦ SKICA STARCA Kdo bi lahko odvzel svobodo temu staremu človeku, ki celo utrujeni utrip srca posluša z isto odsotnostjo kot uro iz zvonika. Le še deloma je v svojem telesu. Gleda po dvorišču, ki objestno se razhaja sredi opoldneva (plevel, piščančki, ženske noge, orodje), in odkriva v tem več sebe, več kljubovanja in strasti nemirnih, več posmeha, zadovoljstva in, glej, več žeje po ljudeh kot v svojem oslabljenem drobu, ki ga hoče le še pridobiti za poraz. Njegova lastnost je že zdavnaj z drugimi, in če bi kdo poskušal dati ga v verige, sam z njegovim okostnjakom bi ostal, medtem ko on, ah, ta prevejani primerek tistega, kar večno traje, že odletel s prvim bi metuljem. Vendar pa nekdo bi tudi po vsem tem sedel, ves nasmejan, na starem panju in s sekirico spodsekoval vrvi, ki vežejo duha, ki se nikoli na ničesar ni obvezal. KRIK V TEMI Krik, ki vzpenja se ob sveči. Velika votlina krika iznad porabljenega mesta. Nebo ni več neraztrgljivo. Vsak trenutek je pričakovati vest, da ni ničesar razen naše muke. Madež krika na belini mize v noči. Zaman poskušam premakniti odebeljene prste, dušim se — krik okoli mojega vratu. Proti jugu Krik iz cveta na balkonu. Ze mu je uničil korenine. Še malo in cvetje ne bo znalo rasti: z nami tekalo bo gor in dol po sobah. Pijani krik človeka, ki v središču črnem črnega sveta ven-noter meče dele, ki ni o njih doslej ničesar vedel. Nan dnu dobi še enega, pomanjšanega sebe. Krik okna, ki ne vidi več. Krik ure, ki poganjajo jo le še kriki. Še včeraj smo verjeli, da obstaja še kak drug izhod, da je docela vseeno, kaj počnemo, saj da bo kdo drug odrešil naše nas norosti, mi pa da potem mu bomo obrnili hrbet, a smo se znašli docela sami s svojo nagostjo. Z malo upanja v ljubezen. S še manj upanja v pravico. Krik prižgane cigarete v noči. Krik krika in bledi plamen vriska. NE ZNAŠ LJUBITI, NE ZNAŠ SOVRAŽITI, ŠE UBITI NE BI ZNALA Nikakor ti ne morem vdihniti življenja. Nikakor tvojih delov spet sestaviti. V tvojem kupu zmerom nekaj manjka, neprestano nekaj mi uhaja izpod prstov. Pustita bi te moral tam, kjer sem te našel, pustiti bi te moral, da se ziblješ s travami. Kaj naj delam s tabo tu, na vetru? Mar ne vidiš, da ne zlepljava se v isti kos? Ne znaš ljubiti, ne znaš sovražiti, še ubiti ne bi znala. Preprosto, ti pripadaš nekemu drugemu svetu, o katerem jaz, prisegam, nimam pojma. Smejiš se mi, a meni se ves drob obrača. K sebi kličeš me, a meni že mrači se pred očmi. Enemu od naju bije zadnja ura. 895 896 Slavko Mihalič PROTI JUGU Stopil je na vlak, razstavil se na ustrezne kose Odprl vseh deset časnikov na isti strani Samo še da se pojavi tisti s hladnimi pijačami, pripovedmi In vsi potniki, ki jim ponižno čuvam prostor In krajine v okviru okna (dobro se spominjam sleherne poteze s čopičem) In sprevodnik, ki uporablja nek drug jezik Besede so mi znane a njih smisel mi je moten Samo še postaje naj začno izklicevati tistih mojih tristo skrivanih imen Iz saj in rje vlak prihaja v svojo vetrnasto pustolovščino Pozdravlja sadovnjake; le zakaj se kdaj ne ustavi Jaz na slehernem dvorišču v zadnji vasi molil bi S seboj odnesel kak vrč vina A večer že spušča umazane zavese Vagoni se v temi razstavljajo in odhite vsak v svojo smer Blagor mu, kdor se spominja, kam je krenil Jaz bom, takoj ko bom prispel, spet od začetka Prev. Ciril Zlobec