X                                            Janko Glaser: Moj ded.                                            X
Janko Glaser:
Moj ded.
Moj ded je bil kovač,
petdeset let kovač: je petdeset let pred ognjem stal, je petdeset let železo koval. Šumela je voda mu preko koles ves dan in vso noč in bobnela čez jez, in preden je bila zarja živa, že pela po naklih so težka kladiva. Teman in ožgan je pred ognjem stal in s trdo roko si usodo koval — moj ded je bil kovač,
petdeset let kovač.
Sedaj  izmučen počiva,
njegova kladiva
po naklih več ne bijo.
Zaman pod zemljo njegovo uho
še rado bi culo znani zvok:
o, da vsaj oddaleč, zamolkel, globok
še enkrat do njega, do njega vzdrhti
v ta težki molk prsti,
življenja pojočega sladki odzvok!
In da ga zbudi in nazaj ga pozove
v nekdanje zarje, v nekdanje dnove,
tja, kjer je nekoč sredi ognjev stal
in z vročo roko si usodo koval —
moj ded kovač,
petdeset let kovač!
A tiha je zemlja, ni vanjo odmeva življenja tam zunaj in zarje in dneva; umolknila pesem je zvonkih kladiv, ugasnil žerjavice plamen mu živ. Zdaj drugi ob ognjih življenja stojimo in kujemo srečo si z mlado roko, zdaj drugi poslušamo pesem, ki mimo življenja jo vali deroči neso. A že je tudi nad nami, o, kladivo težko:
kmalu v prah z njim razspe tudi nas kovač, večno kujoči čas^kovač.
»»»¦^¦»¦¦¦¦»¦¦»¦^¦¦^^¦¦¦¦^¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦•¦¦¦¦¦¦»¦¦¦»¦¦¦¦¦»¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦^»»¦¦»¦»¦¦»»¦^ ..
279   —                                      fLf
¦¦¦¦*¦¦¦¦*¦•¦¦¦•¦¦•¦¦¦¦¦¦¦¦¦#¦¦¦¦•*¦¦¦¦¦¦*¦*¦¦¦¦¦¦•¦¦¦¦¦¦*¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦*¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦*¦¦¦¦¦'
Ci