MILAN POGAČNIK, NAGRAJENEC PREŠERNOVEGA SKLADA
Sodobno s priokusom preteklosti
Z nagrado Prešernovega sklada fe dobil letos priz-nanje arhltekt za notran/o arhitekturo, Milan Pogač-nik, človek, kije prav v našem mestnem jedru obliko-val vrsto prostorov - trgovskfh in gostinskih, če se spomnimo le nekaterih: MKna koncu Miklošičeve (od tu je zrasla ideja Araov), Klub delegatov, zlatarna Loboda, pivnica SlonČek, Alka bar, Centromerkur, modni atelje Marta Hrovatin.
V teku je priprava za celot-no prenovo Copove 7 in 9, pa nekdanje Lesnine na Tromo-stovju, ki bo odslej trgovski prostor »Doma«, vendar s po-polnoma drugače zasnovano ponudbo, kot je tradicionalna ponudba Domovih trgovin. »Arhitekt Milan Pogačnik je s svojimi kreacijami presegel stereotipnpst podobnih na-log, poleg oblikovalskih do-sežkov pa predstavlja njegovo delo tudi viden prispevek h kulturi mesta,« je utemeljila njegovo priznanje komisija za Prešernove nagrade.
- Kako pa gledate na svoje delo vi sami, tovariš Pogač-nik, kako se lotite posamez-ne naloge?
Pri vsaki nalogi sem od za-četka do konca, od svoje prve zamisli do končne in konkret-ne oblike te zamisli. Sem torej tudi sam tisti, ki izbira in usmerja delo obrtnikov ipd. Reševanja same naloge pa se lotevam zelo kompleksno v skladu z njeno funkcijo ter hotenji posameznih naročni-kov, hkrati pa posvečam vso pozornost   širšemu,   največ-
krat občutljivemu spomeni-škemu okolju. Na prostor, ki ga oblikujem skušam gledati torej eelovito, kajti ambiental-na danost je vrednota, kateri se moraš s svojo nalogo po-drediti. V občutljivem arhi-tekturnem okolju naj ne bo noviteta nekaj vsiljenega, temveč kar se bo v to okolje harmonično vklapljalo in z njim prepletalo. Torej naj ne bi šlo za hištoriziranje, tem-več za novo vzpostavljanje kvalitete z občutkom za vče-raj.«
Vendar pa za uspeh danega programa ni odločujoča samo uspešno rešena naloga arhi-tekta, to je le eden od pogojev za uspeh, je le del celote. Kot ilustrativen primer naj vza-mem pivnico Slonček, ki sem ji dal značilno zunanjo obliko angleškega puba, ki ga sreča-mo kjerkoli, od Kanarov do Azije; pričakovati bi torej bi-lo, da bo tudi ponudba in kar je s tem v zvezi v tem primeru na nivoju puba. In tu se pri nas po navadi hudo zatakne.
Vzemimo še za primer Cen-
tromerkur, tako lep primerek secesijske arhitekture in to na takem mestnem položaju, na sami hrbtenici od starega me-sta k novemu. Torej dane so vse možnosti, da bi to lahko bila trgovina z izbrano ponud-bo, morda butik trgovina z modnimi revijami ipd. Tudi mi bi torej marsikdaj lahko imeli tisto, o čemer govorimo, da imajo samo »zunaj«, le ma-lo več kultiviranosti bi moralo biti med tistimi, ki bi morali biti za to odgovomi. Saj je prav žalostno, da nimamo več niti tistega, kar smo včasih že imeli, nikakršnih specializira-nih trgovin in lokalov, povsod je vse, tistega kar iščeš pa nik-jer. V takih primerih, ko po-nudba tako zelo caplja, ostaja arhitektura sama kot neka iz-gubljena dragocenost.
Mestni človek sem, zelo rad sem v mestu, rad sem v loka-lu, rad sem z ljudmi, morda sem zato postal toliko bolj izo-stren za notranje prostore, saj se vanje vedno znova vračam, kot se vračam v svoje stano-vanje, zato želim, da so ti pro-stori taki, da mi je v njih pri-jetno.
Naš pogovor je tekel v arhi-tektovem mansardnem stano-vanju na Trgu osvoboditve, stanovanju, ki je tudi samo pravi primerek do zadnjega detajla oblikovno pretehtane-ga prostora, ki diha neko po sebno razpoloženje in ki zdru-žuje hkrati umirjeno in prijet-no domačnost z enkratno izbranostjo in skladnostjo. Tako tudi tu, kot v drugih prostorih, ki jih je arhitekt Pogačnik oblikoval, takoj za-čutimo njegovo občutljivo in tenkdčutno oblikovalsko moč.
V. L.