Za poduk in kratek cas. Sad ponočevanja. (Podučljiva povest, spisal Tone.) Bil je krasen jesenski večer. Mrak se je bil polagoma vlegel nad čedno vas za visokim gorovjem. Piice pevke so umolknile s srce razveseljajočim petjem in so se slednjič poskrile po varnih brlogih. Ravno zdaj pa se je vzbudila sova iz dnevnega spanja in je poklicala s svojim osorno donečim glasom tovariša čuka iz mehke postelje. Zdaj se je razlegal njih glas daleč na okrog. Ljudje so bili že večinoma v hišah, le tu pa tam je že pridni hlapec, ki se je pozno vrnil iz njive, pospravljal orodje pod streho. Tudi v hiši »pri vaški lipi« so že vsi domači sedeli za mizo z družino vred in so ugajali različne burke. Posebno je bil v tera poslu strokovnjak še mlad hlapec Ivan. Že je hotel zopet nekaj prav smešnega povedati, kar se oglasi precej velika žena resnega obraza: »Šale na stran, in k molitvi!« Ta žena bila je gospodinja in odkar jo je njen blagi mož zapustil na tem svelu, tudi gospodar. Iinela je edinega sina Toneta, ki ga je neizrečeno ljubila, posebno odkar ji je umrl njen mož. Zdaj je Tone ravno v dvajsto leto stopil. Bil je močen in lep kmečki fant. Ponosna je bila mati na-nj in pri vsakej priložnosti se je pohvalila rekoč: »Takega fanla, kakor je moj Tone, cela fara nima«. Ali žalibog, slabe navade se ne primejo samo telesno pohabljenega človeka, ampak tudi človeka, ki naj bo po zunanjosti še tako lep in ^čeden. Tudi Tone, akoravno lep in čeden človek, ni ostal brez madeža. Posebno odkar se je s hlapcem Ivanotn do dobrega seznamil, ni izpustil skoro nobene noči, da ne bi bil rojil s fanti po noči po vaški ledini. Mati seveda ni do nocojšnjega večera vedela, da tudi njen sin zahaja k tistej vriskajočej drhali, ki moti po vasi prepevaje in ukaje nočno tihoto; zakaj Tone je spaval, odkar je prišel Janez k hiši, ž njim v škednju. Nocojšnjo večer pa se je hotel po večerji Ivan, seveda na veliko nevoljo Toneta, pošaliti rekoč: »Tone, danes gremo pa k Lipovim, ker bodo križ dičili. Kakor bi trenil, zarudi Tone v obraz. Mati pa je hitro zapazila njegovo zadrego in je spoznala, da tudi Tone hodi z onimi kričači po vasi. Ko Tone ni Ivanu nobene besede odgovoril, ustane mati, stopi pred Toneta in mu očita s prosečimi besedami rekoč: »Tone, glej, da tudi ti ne zahajaš raed ponočnjake. Mislila sem zmirom vse dobro o tebi, a zdi se mi, da si me varal. Tone. če bi tvoj oče — Bog mu daj dobro — vedel, da tudi ti po noči s tistimi krokarji okoli hodiš, ki odrasle ljudi v spanju motijo, nedolžna dekleta pa zapeljujejo, ne mogel bi mirno v grobu ležati! Prosim te toraj, ne delaj mi take sramote in tudi nocoj ne hodi nikamor. Glej, ravno danes je petletnica smrti tvojega očeta in meni je tako nekam tesno pri srcu.« Hud boj se začne po teh materinih besedah v mladeničevem srcu. Posebno so ga spokle materine besode o rajnem očetu. Rad bi bil opustil ponočevanje, pa stara navada je železna srajca — zraven pa še bo nocoj tako prijetno pri dičenju križa! Kakor okamenel sedi nekaj časa za niizo, potem pa naglo ustane, vzame klobuk in gre iz hiše. Zunaj pa pokliče Ivana in kmalu sta pripravljena za odhod. Tonetu je prihajalo nekako oiožno pri srcu in ni si mogel kaj, da bi ne šel k materi rekoč: »Mati, danes moram iti na dičenje, saj se kmalu povrnem in tudi vriskal ne bodem. S povzdignenimi rokami začela je uboga mati prositi trdovratnega sina, naj vendar ostane doma; a Tone je bil za materine prošnje gluh in je izginil z Ivanom v temno noč. Od vseh krajev je odmevalo glasno petje fantov in sicer ne samo domačih, ampak tudi tujih; zakaj k takemu opravilu so prihajali tudi fantje iz drugih vasij. — »No, Tone, danes ti je pa prišla stara na sled; pa na mene ne smeš biti jezen, zakaj res čisfo brez pomisleka sem zinil tiste besede. Le počakaj, te bo pa tvoja Nežika z lepim šopkom razveselila.« Za odgovor ,je Tone glasno zaukal, da je odmevalo daleč okrog. Fantov pa je zmirom več prihajalo h križu, kainor sta tudi naša znanca dospela. Pustiva jih, dragi bralec, tu in vrniva se k materi Tonetovi in poglejva, kaj je ona storila iz žalosti nad svojim sinom. Ko je Tone odšel, pokleknila je »boga žena pred razpelo, ter je prisrčno molila h križanemu Jezusu, da bi jej zopet sina na pravo pot pripeljal. Ura je že davno devet odbila, ko skonča uboga žena svoje molitve in se vleže k počitku. l'a za-njo ni bil nocoj počitek sladek, zakaj slrašne sanje so jo mučile. Videla je, kako so roparji njenega moža napadli in ubili. Tam pri križu pa so položili možje mrtvega Toneta v rakev. Take sanje so mučile njcno dušo. Ura je že ednajst na- bila, ko se mati iz mučnih sanj prebudi. Pa čuj! — Zdajci potrka nekdo na okno. Mati, vsa vesela, da se ji je sin še zdrav povrnil, skoči iz postelje in gre sama odpirat. Pa srcc ji začne hitreje biti, ko zasliši zunaj več glasov. S strahom odpre duri. Ko pa zapazi pri svitu lune Toneta mrtvega na tleh, zgrudi se in omedli. Hitro ponesejo mrtvo truplo Toneta na materino posteljo, ženo pa zmiva Ivan in družina, ki je prihitela na pomoč, z mrdo vodo. Pozneje se je mati malo zavedela, a pravi um se ji ni več povrnil. Drugi dan so pokopali ubogega Toneta — katerega so ubili fantje iz sosednje vasi, ko so se sprli ž njim in Ivanom — na vaškem mirodvoru. Tri dni potem so pa zagrebli na njegovej strani drago mamico, katero je njegova nepokorščina spravila pod zemljo. Fantje ponočnjaki, tukaj imate lep dokaz, da ima noč svojo moč, ne dražite toraj njene svete tihote! Smešnica. 0. kapucin čaka na vlak in pridružita se mu poredneža iz mesla. »Oče«, reče mu eden v tem, ko se drugi namuzne, »orie, vi ste o. Anton, kaj ne? Alikateri? Anton s svinjo ali Anton z oslom?« »Ako«, odvrne kapucin, »ako govorim z vami, sem Anton s svinjo, če govorim z vašim tovarišem, pa sem — Anton z oslom«.