ŽIVLJENJE IN SVET
Tedenska priloga „Jutra"
Štev. 7.	V Ljubljani, dne 19. februarja 1927.	Leto I.
Ignotus:
Kako je postal Edison izumitelj.
Amerika — šola energije.
V življenju je veliko vredno, če imaš talent, še več, ako si vrhu tega telesno zdrav in krepak; največje premoženje pa imaš v sebi, če si obdarjen, razen z omenjenim, še z odločno voljo in energijo, ki se ne ustraši nobene težave in ne omaga pred nobeno nalogo.
Talent prineseš s seboj na svet. Pogoje telesnega zdravja ponajveč tudi (zdravi stariši). prav tako pogoje za močno voljo. Vendar pa zadnjih v najmanjši ineri. Voljo si lahko vzgojiš, mož energije lahko postaneš.
Evropski načini vzgoje izvirajo iz srednjeveškega enotnega načina, ki je veljal takrat skoro v vsej Evropi. Seveda le v omikanih slojih. Ta način je danes različno prikrojen, izpopolnjen po načelih velikih vzgojiteljev in mislecev in po zahtevah sodobnega življenja. Njegova značilnost je, da se najbolj nagiblje k razvijanju talenta, k razširjenju znanja. Šele v najnovejšem času se deca v šolah vzgaja tudi za zdravje. Zelo malo pa si vzgaja voljo, zelo slabo skrbe naše šole. da bi pošiljale v življenje energične ljudi. Tudi sicer je naše življenje, zlasti še javno, tako preprežemo s tradicijami, starimi navadami, oziri, predpisi in z uradniškimi ukrepi, da talentirani ljudje, ki nimajo sredstev, le prepogosto omahnejo in se neusmiljeno izgube v niža-vah, ako se niso sami vzgojili za življenje, t. j. če nimajo dovolj energije in značaja.
Moj namen ni, da bi govoril o vzgoji. Le na eno bi še opozoril čitatelja: Ali ni čudno, da so najboljše in največje ljudi vzgojile matere, ki niso poznale vzgojnih problemov? Ali se niso vsi slovenski velikani odzibali v kmečkih hišah? In zopet — ali nam ne kažejo primeri velikih mest, da se meščanski sloji kljub vsem vzgojnim sredstvom kmalu izrode in jih mora nadomestiti dotok s kmetov?
Življenje je velika šola. večja od vseh šolnikov in pedagoških sistemov. Šolska soba ti daje znanje, ali kaj je mrtvo znanje brez oživljajoče volje, brez močne energije, ki rodi dejanja?
Nekdo je nazval Ameriko šolo energije. Prav je imel. Cele strani, ne, cele
knjige bi lahko napolnili s primeri, kake ljudi je vzgojil sam način ameriškega življenja. Ne trdimo, da ie vse to čisto zlato, da v Evropi ni marsikaj boljše. Ali nekaj moramo pustiti Američanom, nekaj, kar nam je lahko vzor: vzgajajo se za življenje, jačajo si volio, utrjujejo značaj. Kdor ima talent in močno voljo, se prerije kvišku. Ne vprašajo te za izpričevala, temveč za to, kaj in koliko veš in znaš.
V Ameriki je izpodrsnilo že marsikateremu evropskemu doktorju, prišel pa je na površje, do ugleda in slave marsikak Evropec, ki je prinesel čez morje zgolj talent in voljo. In nič izpričeval.
Mnogemu našemu človeku se je storilo milo, ko je zašel v ameriške razmere ion doživel težka razočaranja. Bila so posledica naše vzgoje, ki človeka preveč pomehkuži.
Otrok, ki ne obeta nič prida.
Namenil sem pripovedovati o mladosti Tomaža Alve Edisona, ki ie slavil minuli teden 801etnico življenja. Naj se čitatelj ne ustraši; ne bi hotel še enkrat pregrevati tistih živlienjepisnih podatkov, ki so jih priobčili že razni dnevniki. Ali v življenju tega Američana so nekatere reči, ki bi jih moral poznati vsak naš človek. Letnice izgubijo s človekom vred svojo neposredno veljavo, ali to, kar ie ustvaril za druge, za narod, za človeštvo, ne mine. Tudi tega ne bomo izčrpali, ko govorimo o Edisonu, dovolj pa bo, če dobimo od njega vsaj nekoliko vzpodbud.
Tomaž Elva Edison, največji ameriški izumitelj, se je rodil v revščini. Njegova mati je bila preprosta vzgojiteljica. Iz njegove mladosti ie najvažnejše dvoje: Bil je zelo nemiren deček, ki ga povprečen Evropec ne bi štel med pridne; dejal bi, da ie razposajen, podivjan, slabo vzgojen in da ne obeta nič dobrega. Druga važna lastnost je bila: rad je čital knjige. V svojih spominih pripoveduje, da so mu bile ure, ki jih je prebil z materjo pri čitanju knjig, najdragocenejši vrelec, za vse poznejše življenje. Cital ie vse; prav posebno pa so vznemirile njegovo domišljijo zemljepisne knjige ali življenjepisi velikih mož. Brez goreče lju-
bežni do knjig bi se bil mali Tomaž, ki izpočetka ni kazal velikega talenta, bržčas težko preril kvišku. Bil je tako malo nadarjen, da so ga odpustili iz šole kot »duševno manjvrednega«. Silno ga je obremenjevalo tudi to. da je nekega dne, ko se je igral z drugimi dečki, zažgal skedenj, zbog česar so ga ljudje javno pretepli.
Sigurno je bila njegova velika sreča, da je imel pametno mater. Nespametna mati bi takega »nesrečnega otroka« proklela in prepustila usodi; če so ga pedagogi žigosali s pečatom duševne manjvrednosti in če so videli sosedje v njem bodočega zločinca — kdo ne bi obupal?! Mati pa je občutila v dečkovi ljubezni do knjig iskre skrite nadarjenosti. Občutila je tudi, da ni izprijen že po rojstvu. Materin instinkt se ni motil, čeprav je razum govoril bolj proti nego za: Ta »duševno manjvredni« Tomaž je postal e-na najbriht-nejših glav v vsei Ameriki, človek, ki se ž njim Novi svet po pravici ponaša.
Kar je dobrega v človeku, vzklije prej ali slej, kakor vzklije kleno zrno tudi iz težke in slabo pognojene prsti.
Razposajenost se izpreminja v odločnost.
Pomehkuženi ali pa duševno zaostali otroci so veliki ! revčki pod božjim solncem. Prvi radi napačne vzgoje, drugi radi prirojene slabosti. Nič si ne upajo, pred vsako nalogo omahujejo, nad vsem obupujejo ali pa se sploh ničesar ne lotijo. Mali Tomaž Edison je bil drugačne narave. Kmalu ie stopil na samostojno pot. Postal je prodajalec časnikov. V velikih mestih, kjer je promet silno razvit, je takih dečkov veliko: ves dan tiče na vogalu ulice in kriče imena najnovejših časnikov. Nadaljna razvojna točka je bila, ko je šel prodajat novine v vlak. Prištedil si je nekoliko denarja in dobil po dobroti na razpolago neki napol razpadli vagon. Tu si je osnoval lastno tiskarno in lasten časnik. Vse je bilo, kajpa, primitivno, otročje. Ali ljudje so list kupovali, zakaj Američanom je všeč vsak poizkus, ki kaže odločno voljo do dela. Ker pa ie delal v vagonu r.eke kemične poizkuse, je ipovzročil požar. Radi tega ga je postajni načelnik tako oklofutal. da je postal malone gluh. Tudi to je obrnil v svoje dobro. Slab sluh mu je omogočil, da se
je manj brigal za zunanji svet in se bolj osredotočeval v samem sebi.
Ali obstoji usoda? Človek, ki hoče v življenju kaj doseči, ne veruje vanjo. Alj denimo, da je usoda zvezala mladega Edisona z železnico, ki je bila njegova nesreča in sreča. Ob neki priliki je rešil otroka postajnega načelnika pred sigurno smrtjo pod vlakom. Postajni načelnik ga ie vzel k sebi v urad. Tu je spoznal prvo. dokaj preprosto tehniko brzojava. Popravil je aparat, ki ga strokovnjaki niso znali popraviti. Zdaj so se začeli pojavljati v njegovem duhu prvi zarodki njegovih poznejših izumov.
Razposajen deček je začel postajati vedno odločnejši v dobrem in razumnem. Še dolgo ni bil tako uglajen in izlizan, da bi imeli vsi spodobni ljudje dopadenje nad njim. Storil je še marsi-kako neumnost. Ker je ponoči, ko ni imel službe, tičal v knjigah, je med službo spal. Radi tega ni nekoč postavil pravilnega signala in sta trčila dva vlaka. Moral je urno zbežati iz Kanade v Zedinjene države. Beg mu je uspel in Tomaž je bil varen pred kaznijo. Prišel pa je v New-York brez denarja, ubog, docela tuj v ogromnem človeškem mravljišču. Ptič brez gnezda.
»Ta pa zna.«
Družabni red, ki sloni na kapitalizmu, je povsod neizprosen, zlasti še v Ameriki. Če se ne znaš prilagoditi, te strahotni mlin boja za obstoj neusmiljeno zgrabi in zdrobi. Tomaž je taval po velemestu lačen in zbegan, vendar pa se ni dal streti: ni zašel na slaba pota. Nekega dne se je ustavil v največji newyorški ulici, središču ondot-ne trgovinske in borzne špekulacije, na Wall Streetu, pred nekim uradom. Tu je bil na vidnem mestu aparat s kazalci, ki so kazali trenutno ceno zlata. Za denarne špekulante važen instrument. Prav tedaj se je okoli njega trudilo več odličnih monterjev, da bi ga postavili v red, ker se je bil namreč pokvaril. Vse zaman: nihče ni odkril napake. Tedaj pa se je preril skozi gnečo radovednih ljudi mladi Tomaž Edison in je ponudil svojo pomoč. Strokovnjaki so se porogljivo nasmehnili, ali res je: Američani niso v takih rečeh tako ozkosrčni kot Evropci. Ce zna, naj pokaže!
»No, pa poizkusite,« mu ie dejal gospod Law, lastnik znamenitega urada.
Edison je dotlej že marsikak aparat videl in preizkusil; prebral je kopico tehničnih knjig in se sam izuril v težjem računstvu, tako da ie imel o mehaniki nekaj pojma. Ali važnejša od znanja je bila njegova izredna bistroumnost. Videl je reči, ki jih sicer ni poznal. V njegovi glavi se ie že bliskala iznajdljivost. Stopil je tedaj k instrumentu, pregledal stroj, potegnil pazljivo kontaktno pero, ki je izgubilo stik, ga postavil na pravo mesto, pritrdil zrahljane žeblje in glej — aparat je deloval kot poprej.
Strokovnjaki so povesili nosove. Prirojena iznajdljivost je zmagala nad priučenim znaniem.
Gospod Law je nastavil Tomaža Edisona v svojem uradu. Dobil je razmeroma visoko plačo. Ta mu je omogočila, da se je z večjo vnemo lotil poizkusov. Svojo samsko sobo je pretvoril v laboratorij. Nabavil si je veliko raznih fizikalnih aparatov in kemičnih pripomočkov. Police ie napolnil s knjigami. Soba je bila podobna delavnici srednjeveškega alkimista-čaro-deja. Bil pa je Edison res na poti, da postane moderen čarovnik. Brez čudežev, nadnaravnih sil, hudičev. S samo silo talenta, iznajdljivosti in volje.
Prva zmaga je izbojevana!
Brzojav je bil tiste čase tako rekoč v povojih. Ko je Tomaž Edison opravljal pomožne posle v pisarni postajnega načelnika, kateremu ie bil rešil dete pred smrtjo, se ie jel zanimati za takrat še novo iznajdbo, ki ie prenašala v daljavo znamenia za črke in omogočala takojšnji stik z oddaljenimi kraji. Odslej je neprestano razmišljal o tem, kako bi se dal ta aparat izpopolniti, tako da bi se lahko pošiljalo na njem več brzojavk hkrati in na več strani. Tiste čase — okrog 1. 1874 — se je namreč lahko pošiljala depeša na eni in isti žici zgolj v eno smer. Po dolgem prizadevanju in proučevanju je iznašel tako zvani duplex-brzojav, ki je značil ogromen korak naprej. Zanj je dobil 30.000 dolarjev, hkrati pa je zaslovel po vsem svetu. Zmaga je bila izbojevana. Edison je stopil v redko in častno vrsto svetovnih izumiteljev.
Še prej je dobil zmago pri aparatu, ki kaže ceno zlata. Izpopolnil ga je do
take natančnosti, da mu je dalo podjetje za patent 40.000 dolarjev.
Dobil je celo premoženje, ki mu je omogočilo, da si je postavil nove, obsežne laboratorije. Pred niim se je iskril cel roj novih zasnov in izumov: telefon, električna žarnica, fonograf itd.
Ni miroval, dokler ni uresničil vseh načrtov in postal največji izumitelj našega časa.
Osemdesetletnik.
Nisem imel namena, da bi razložil čitatelju Edisonove izume, ki bi zahtevali celo knjigo, če bi hoteli, da bi preprosti bralec razumel, s kakimi iznajdbami je ta Američan obogatil omikano človeštvo. Njegova mladost pa je vstala pred nami skoraj v kinematografskih slikah. Iz duševno nebogljenega, podivjanega otroka je postal izumitelj, ki mu po razsežnosti izumov ni primere v vsej zgodovini človeške civilizacija. Zapustili smo ga v času, ko ie kot mlad mož sredi med 20. in 30. letom izbojeval svetovno zmago na najeastnejšem tekmovališču uma in iznajdljivosti.
Povojni rod da veliko na športne uspehe in obsipuje zmagovalce v tekmah s častjo in denarjem. Ali taka slava je minljiva. V stremljenju po športnem izživetju vidim težnjo po telesnem zdravju, po krepkih mišicah, po fizični utrjenosti, v kolikor ne gre preko zdrave in razumne meje v akrobat-stvo, v cirkus. Iz tega stremljenja, ki je sigurno dobro, kakorkoli ie včasi preveč enostransko, se mora izcimiti večja evgenika (skrb za zdrav zarod) in smotrenejša vzgoja za življensko odločnost in energijo. Nova doba zahteva veliko trdnih živcev in poguma. Vzgojimo se za nio!
Ali prej ali slei se mora iz stremljenja po telesnosti razviti večja težnja po duševnosti, po veliki duševni zbranosti in disciplini., Tomaž Alva Edison je primer takega ogromnega duševnega osredotočenja, združenega z železno voljo. Ne more nam biti vzor v vsem, ali to, kar smo povedali iz njegove mladosti, je tako značilno, da lahko vsak čitatelj izlušči kako zrno zase.
Osemdesetletnik Edison živi zelo zmerno, kakor je živel vedno. Vzlic visoki starosti neprestano dela in snuje: v njegovih obsežnih laboratorijih brne brez nehanja razni aparati in švigajo
•električne iskre; kemiki in fiziki delajo poizkuse po navodilih genijalnega starca, ki prede za svojo delovno mizo, v tišini nočnih ur, tajmstvene niti novih iznajdb. Edison je danes težki milijonar, ki pa ne trati svojega premoženja
za luksuz; milijonar, ki ve. da je minljiv blesk zlata, kakor je minljivo človeško bitje; živi pa v večnost oni, ki je posvetil vse svoje moči človeštvu. Taka večnost je zasigurana Tomažu Alvi Edisonu.
e^	^ (gjp	<gg> сј^
-

■3C>	<5?>	с55з
Ljubezensko pismo Pestalozzija.
Dne 77. februarja t. 1. je preteklo 100 let, kar je umrl v Bruggu sloviti vzgojitelj Pestalozzi, po poreklu svb carski Nemec. Kot zanimiv dokus ment o njegovi osebnosti prinašamo v prevodu ljubezensko pismo, ki ga je pisat Pestalozzi svoji nevesti Ani Schulthefi dne 24. septembra 1764. Iz njega odseva Pestalozzijeva ne= navadna ljubezen do otrok in gorka čustvenost, ki ga je končno postat vila med največje vzgojitelje.
Moja Nanetta! Vsi so tačas v cerkvi; sam tičim v sobi... Moram ti reči, da nisem popolnoma brez Tebe; ne mine trenutek, da ne bi mislil nate in da se Te ne bi veselil.
Dete moje, današnji dan je radosten in taka je tudi moja duša! Videl sem nedolžne, krasne otroke. Enega izmed njih sem vzel k sebi v naročje. Ah, če bi bila Ti tukaj, kako rad bi ga bil po* sadil na Tvoje krilo! Je najlepši otrok v vsej vasi. Oba bi ga poljubljala, ti in jaz in oba bi občutila up, želje in radost za naju! Sedaj sem ga poljub* Ijal sam, vendar pa zmerom dvakrat — enkrat v Tvojem imenu. Nanetta, v mestu ni tako lepih otrok in niso tako mirni in zdravi. Ali najini otroci morajo biti lepi, pa močni in zdravi in tudi mirni morajo biti kakor tisti-le otrok.
Nanetta, jaz sem miren, čil in sre* čen; četudi si me odslovila brez po* ljuba, sem vendar zadovoljen. Srce se mi kar smeje v prsih; kjerkoli sem, povsod mislim nate.
Dete moje, danes sem sedel na niz* kem, dozorevajočem sadnem drevesu; veje so se vpognile, kakor da bi se bil vzleknil v naslonjač. Potihoma je pih* ljala skozi listje opoldanska sapa in sence so se razgrnile nad mano. Tik
mene je bila še ena veja, ki se je dala vpogniti kakor naslonjač, in tudi njo je hladil veterc. Mislil sem: ko bi ti sedla na to-le vejo meni nasproti; nu* dila je najlepši sedeti, zato sem jo pu* stil zate. Na svojo vejo sem položil Tvoje pismo, potlej pa sem zrl na prazno vejo in živo želel, da bi se Ti pojavila; o, zdaj bi lahko našla roka roko in ustna ustno. Tu ne bi bil boječ kakor pod žarečo strešno opeko. Glej, kako sem dobre volje!
Kaj neki počenjaš Ti, dete? Karkoli že, vem, da sigurno misliš name in na neštete ure, ki jih preživljam v izgnan* stvu, brez Tvojega poljuba! Misli na svoje slabo, slabo dejanje, Nanetta. In da mi ne boš več tako boječa! Tokrat sem še potrpel — ah, zunaj že nekdo trka. Prišli so iz cerkve. Nanetta, kako lepo je meni potekel ta čas; kako neki pa je Tebi?
---Zopet trenutek zate. Večeri
se že; preveč že štejem trenutke — kako dolgo je pač do jutri zjutraj? Ne bom Ti povedal, če ne bom zaspal zbog koprnenja po jutrišnjem jutru in če bom pogosto vstal in pogledal, ali je že ob štirih — ne bom Ti povedal, ako se bom raztogotil nad pustim noč* nim stražarjem, ko bo naznanil polnoč namestu jutra — vsega tega ne boš izvedela. Ali če se boš kesala svojih grehov in se pokorila, če mi boš pove* dala, kako Ti št e ješ ure — tedaj Ti bom vse priznal.
Nanetta, lahko noč in sanjaj o Tvojem ljubečem
Pestalozziju.
Spoznavaj prirodo in ljubi otrokeda boš vzljubil človeštvo — to je zapoved!
Dr. K.:
Ime v
Ime — in priimek, skupaj »ime« v običajnem pomenu besede, ni nekaj tako neizpremenijivega, kakor misli policija. Krstnega imena sicer pozneje ne moreš izpreminjati po mili volji, razven če vstopiš v samostan ali menjaš konfesijo, in priimek je pri zakonski deci očetov, ipri nezakonski materin, pri zakonskih ženah možev; rodbinsko ime ali priimek smeš menjati le s privoljenjem notranjega ministra (prošnja se vloži pri velikem županu), dovoljenja pa ne dobiš »kar tako«. Vendar je kljub vsem tem na videz 'trdnim.mejam ime vendar zelo gibčno. To vidiš že iz dejstva, da žena izguibi svoj priimek poroko .in mora navzeti moževega, z ločitvijo pa se zopet povrne k svojemu prvotnemu dekliškemu priimku. K temu še pride možnost adopcije, posinovlje-
nja ali pohčerjenja, potem možnost oblastveno dovoljene menjave priimka, umetniško ime, samostansko ime, imenska kratica ali šifra in pa obširna domena domačih imen in priimkoV. Njih ne more zabraniti niti najstrožje oblast-vo, v potrebi pa se jih samo poslužuje s pristavkom »vulgo«. Tudi umetniški psevdonim je pravno zaščiten, prav tako ime tvrdke v trgovskih družbah, ime vrste blaga, ime patenta, in v zadnjem času tudi ime novin.
Imensko pravo postane šele zanimivo v neštetih primerih, ko si prizadeti sami svobodno iščejo ali ustvarjajo imena. Koliko tvrdk je pred leti nosilo ime
pravu.
očeta Triglava! Čokolade, naramnice, pisemski papir, vse je bilo Triglav. Večino teh izdelkov je sivi očak preživel že doslej. Na deželi pa je še drugačen križ z imeni. Pot na Prisojnik je zgradil Ivan Vrtelj, pa vprašuj v Kranjski gori za njim. Nikdo ga ne pozna. Če pa Vprašaš, kod hodi Hanza, boš koj dobil odgovor, in ljubljanski »Živili« je že tudi skoraj ime, stalno in znano, čeprav še ne uradno. Sploh je cela vrsta ljudi v volilnem in drugih imenikih vpisana pod drugačnimi imeni, a v javnosti znana pod drugačnimi. Pola Negri, Asta Nielsen, Mia May, Louis Illing, ti se v resnici pišejo vse drugače. (Drugemu pa nič ne pomaga, če se še tako vsiljivo podpisuje z resničnim imenom, — zasloveti le noče!)
Obči državljanski zakonik je najpreje ustanovil trdno pravico do imena in nedotakljivost njegovo. Še starejše je trgovsko pravo, pravica do imena tvrdke. Trgovski promet je zgodaj občutil potrebo, da se nekatera trgovska imena ustanove in zaščitijo. Dandanes ne sme vsakdo izdelovati parfumov z znamko Coty. Ime, ki je izprva bilo »purgarski« priimek lastnikov, se tako loči od osebe in postane ime podjetja. Takšno ime firme je po trgovskem pravu od vsega početka zaščiteno, osebni priimek pa šele, če dokažeš interes (z ugotovitveno tožbo). Razna občinstvu znana imena se ščitijo z zakoni dotične stroke, tako z zakonom zoper nepošteno konkurenco, in z zakonom o zaščiti varstvene znamke in imena ter z avtorskim zakonom ime avtorja, slikarja, pisatelja, komponista, fotografa. Ime je važno v življenski tekmi, zlasti kjer gre za proizvode, kateri imajo večjo vrednost, če izhajajo od nosilca znanega imena. Mlečnozob absolvent nižje šole ne sme svoiih prvencev signirati z imenom Vlahe Bukovca in jih tako prodajati — že po avtorskem pravu. (Da vrhu te-ea zakrivi goljufijo, je tem slabeje zani.) Tudi plemiških naslovov si ne smeš lastiti. Če se pišeš Peiačević, ne smeš trditi, da si grof Pejačevič, tudi če je plemstvo pri nas z ustavo odpravljeno.
Gospod in dama na potovanju. On se je vpisal, recimo kot dr. Japko Smuk, njo pa je vpisal kot gospo IVtaričko, rojeno Podržajevo. Zamolčal je torej njeno sedanje ime, — ona je bila žena drugega.
Vendar vpis ni bil lažniv, potvorjen ali -slično. Hotelsko osobje pa je vendar izpovedalo (kot priče), da so smatrali, da je veseli gost damo vpisal kot svojo ženo. Prava žena je slučajno hotelsko ženo in obojestranskega moža potem tožila in sicer ne samo po kazenskem zakonu zaradi prešuštva na ločitev zakona, marveč tudi še civilno zaradi zlorabe imena, — pa je s to zadnjo tožbo pogorela.
Varsittvo imena izhaja iz zaščite osebe (o. d. z.) in formalno iz vpisa v rojstno matriko. Zasebnopravno se ime ščiti zoper zlorabe, javnopravna zaščita
pa je v tem, da osebnega imena in priimka ne sme nikdo menjati, ne obla^t-va, ne drugi ljudje, ne nosilec sam. Trgovski register zahteva, da mora firma poedinega trgovca vsebovati njegov
pravi priimek. Državljanski priimek ie torej ozko združen z imenom firme. Če pa se firma ipotem menja, lahko ohrani prvotno ime, čeprav so lastniki firme sedaj druge osebe. Slično ie pri javnih trgovskih in komanditnih družbah, pri d. z o. z. in d. d. pa že lahko izbiraš imena zelo svobodno, čeprav ivelja zakonito načelo, da mora biti ime tvrdke v zvezi s predmetom.
Ta samostojnost tvrdkinega imena sega tako daleč, da če je n. pr. Bat'a znan tvorniear čevljev, ne sme poleg njega noben drug pravi in resnični Bat'a delati konkurence, marveč mora rabiti takšno označbo firme, da je onemogočena zamenjava. Tako sodijo vsa najvišja sodišča v evropskih državah. Pravica do zaščite lastnega imena je včasih krivica zoper drugo enako in resnično lastno ime. Gedeon Dundjerski sicer ne more zabraniti nobenemu drugemu pravemu Gedeonu Dundjerskemu, da ne bi smel nositi tega imena in priimka »v civilu«, a tvornice preprog pod tem imenom firme Gedeon Dundjerski ne sme voditi drugi istoimenjak, ker ima izključno pravico za to le prvi. In sisački Teslić prav tako brani svoje slastne likerje zoper vsakega drugega istoime-njaka. V Dalmaciji smo res imeli pred nedavnim tako pravdo, ker je drugi istoimenjak pričel izdelovati maraskino in delati reklamo, pa mu je prvi istoimenjak zmešal štreno. Tako daleč sega pravno načelo in zaščita. Sicer na vemo, da je to upravičeno, tem bolj, če je katero ime znano in ugledno.
Resslov ladijski vijak.
Ob stoletnici patenta. Svetovni pomen iznajdbe Čeha Ressla, hi
je pokopan v Ljubljani.
Angleži priznavajo izumitelj s tv o ladijskega vijaka svojemu rojaku Smithu. (Francozi skušajo dokazati, da gre pravica edino-le Francozu Sauvageeju. Datumi pa 'govore za prvenstvo Ceha Jožefa Ressla, ki je dobil avstrijski patent na ladijski vijak že 11. februarja 1837, medtem, ko je Sauvageejev patent šele iz leta )1832 in Smiithov celo iz leta 1836.
Znane so nekatere okolščine, ki malce pojasnijo čudilo naključje, da bi v kratki dobi 9. let kar trije raziskovalci — neodvisno drug od drugega — napravili čisto enake iznajdbe. Navsezadnje bi bil trikratnj
izum vijaka samega še verjeten. Neverjetno pa se zdi, da bi imeli vsi trije izumitelji tako srečno roko, da bi namestili vijak takoj na najboljšem mestu — na zadnjem delu ladje, pred krmilom — jp da bi idejno vsi trije zarisali popolnoma enak tip bodočih ladij. To se nam zdi vendarle nekoliko preveč 'hudomušen slučaj.
Ko je moral iReSsl na zahtevo /tržaške policije nehati s »smrtno nevarnimi« poskusi in so ga njegovi pokrovitelji zapustili, je spoznal nekega Bauerja, kateremu je izročil podrdbne načrte svojega izuma, da jih uvede na Angleškem in Francoskem. Bauer
je odšel, a se ni več vrnil. Zato pa lahko domnevamo, da je 3 oziroma 7 let dovolj dolga doba, da se posnetek nekoliko prekuha, preoblikuje in kot samostojen patent spravi nanovo v promet. Kakor rečeno, je slednje le upravičena domneva; jasnih dokazov niti danes nimamo. Dejstvo pa je, da je -leta 1840 priplul iz Angleškega v Trst prvi parnik ina vijak, do katerega ni imel Ressl nobenih pravic. Doletela ga je običajna usoda slovanskih izumiteljev, ki jim sicer ne primanjkuje genialnosti, zato pa tem več kupčijskega dniha, da bi znali duševne osnutke vtelesiti in vnovčiti. Brez priznanja in brez sredstev je Ressl umrl v Ljubljani in leži pokopan pri Sv. Krištofu.
Izumitelj Ressl
Resslov ladijski vijak je pokazal toliko prednosti v primeri z dotlej gospodujočim lopatastim kolesom, da ga je izrinil že v kratki dobi iz pomorskega prometa. Le na plitvih rekah, na nekaterih jezerih in drugih mirnih vodah se je še ohranilo idilično lopatasto kolo tja do današnjih dni. Kjer ne gre za veliko hitrost in zlasti še. ker je voda prerašoena z vodnimi rastlinami, lopatasto koio lUspešno tekmuje z vijakom; morja pa ta tip parnika ne bo videl nikdar več.
Ko je začel koncem preteklega stoletja silno naraščati posebno osebni promet med Evropo in Ameriko, se ije razvila med pa-roplovniimi družbami ostra in zakrknjena
konkurenca, kdo ibo prevažal najhitreje. Tehinika brodogradnje je napela vse sile in izkoristila vse najnovejše pridobitve in izkušnje, da poveča hitrost parnikov. Za ladijski vijak je napočila zlata dota. Izkazalo se je, da stari parniki na lopatasta kolesa ne morejo neomejeno povečati moči gonilnih strojev, ne da 'bi se obenem oblika in velikosti nekaterih delov parnika tako neugodno izipremenile oziroma narastle, da bi postali tehnično nemogoči. V starih par-nikih leže stroji prečno v ladijskem trupu in preko nekega števila konjskih sil je postal stroj tako širok, da se je morala ladja znatno razširiti v bokih. Vitka oblika, ki z lahkoto reže vodo, je izginila, kljub močnejšim strojem pa hitrost ni mnogo na-rastla.
Vzporedno z močnejšimi stroji se je morala zvečati tudi velikost lopatastih koles, dokler ni postala Oblika nestabilna in je vsak močnejši val polomil ali vsaj zakrivil par lopat. Če se je parnik na razburkanem morju nagnil postrani, tedaj se je globlje potopljeno kolo močneje vprlo v vodo, medtem ko je bilo drugo kolo ob istem času skoro brez olbtežbe. Ladjo je sunkoma zavrtelo in če se ni zlomila ali vsaj zvila gred s kolesi, je celo ogrodje toliko trpelo, da je moral parnik že zgodaj v pokoj. Prečna gred je silno otežkočala smotreno razdelitev prostorov po ladti, obenem pa jo je na najkočljivejšem mestu tako oslabila, da je bilo treba trulp na tem mestu okrepiti z zapletenim in dragim jeklenim; ogrodjem. Omenjene in še druge bolne točke so začrtale starim parnikom neko skrajno mejo velikosti in hitrosti. Če ne bi bil Ressl izumil vijaka, bi se mogoče gibali še danes v skro.nnrh razmerah tiste dobe.
Ladijski vijak je najtežje vprašanje — povečanje hitrosti — rešil z lahkoto. Stroji leže tu po dolgem in v razmeroma vitkem trupu se dajo postaviti stroji za desettisoč konjskih sil. Predvojna konkurenca je dosegla v tem pravcu višek v znanem potniškem parnikiu »iLuisitania«, ki so ga gnali stroji za 80.000 konjskih sil. Tako ogromen parnik na lopatasta kolesa bi bil mogoč le na papirju.
Povojni dobi ne gre več za rekordno hitrost, marveč za čim večjo ekonomijo. Parni stroj je začel izginjati iz vseh večjih brodov; nadomestila ga je parna turbina, ki rabi manj premoga in manj prostora. Parna turbina pa se vrti razmeroma hitro in ji je bilo težko prilagc^ti počasnejše obračanje vijaka, ki ne prenese velikih hitrosti. Popolnoma pa je odpovedala turbina, ko so jo hoteli priklopiti na brodove z lopatastimi kolesi, ki se morajo vrteti
še počasneje. To se pravi, da ekonomije brodov stare izvedbe ni mogoče povečati in da imajo prihodnost edino parniki na vijak.
Kolikšne važnosti je bila Resslova iznajdba za vojne ladje, ni treba posebej povdar-
Resslova rojstna hiša v Chrudimu na Češkem.
jati. iNajkočljivejlši del vojne ladje, t. j. gibalno kolo, je bil najbolj izpostavljen sovražnikovim izstrelkom, medtem- ko je vijak dobro zavarovan z ladjinim trapom, glotoolko v vodi in ga izstrelki le redko dosežejo.
Resslov izum je vlplival posredno tudi na zrakoplovstvo. Baloni so sicer rešili vprašanje letanja po zraku, toda nepopolno. V zraku je bil balon izročen na milost in nemilost vetrovom, ki so ga gnali s seboj. Zrakoplovom je manjkalo vodljivosti, da bi pluli tja, kamor želimo in ne tja, kamor vleče veter. Mogoče bi bilo to le tedaj, če vprežemo pred zrakoplov neko silo, ki ga vleče 'za seboj z vsaj nekoliko večjo hitrostjo kakor jo daje veter.
iNastale so zanimive rešitve vodljivosti, ki jih drastično prikazujejo slike iz tiste dobe. 'Na neki sliki je vpreženih pred zrakoplov jata ptičev, ki vlečeijo Ibalon z.a seboj. Drugje so poizkušali z 'jadri, pogosto
pa srečamo v gondoli veslače, kako z ve-likalnskimi lopatami veslajo po 'zraku. V pretežni večini so se reševalci vodljivosti zrakoplovov opirali na primere iz vodne plovbe. Jasno je torej, da tudi Resslov iz-
Resslov grob na ljubljanskem pokopališču.
um ni ostal brez vpliva na zrakoplovstvo, in res: za prvimi ladjami na vijak so se kmalu pfljavili tudi prvi osnuitki vodljivih zrakoplovov, ki jih žene vijak ali propeler, kakor ga imenuje tehnika.
iResslov izum je torej globoko posegel v promet na vodi in v zraku. Ustvaril mu je pogoje 'za sijajen napredek, ki se je razvil v sedanjo obsežnost in popolnost. Genialna gibkost in prilagodnost novim zahtevam pa mu zagotavlja še večjo bodočnost.
iRadi tega pa je prav, da se ob stoletnici slovitega Resslovega patenta spomnimo tega slovanskega izumitelja, ki je umrl med nami in čigar telesne ostanike pokriva slovenska gruda.
B. Kline-.]. Baukart:
Amerika je bila odkrita pred Kolumbom.
Kako se je v zadnjih letih razblinila bajka, da je Kolumb prvi odkril Ameriko. — Skrivnosti srednjeveške trgovine.
Skoro 450 let že časte Američani v Krištofu Kolumbu moža, ki ie odkril Novi svet; vso to dobo so gledali v njem ljubljenca svoje dežele, vzor zna-čajnega in odločnega moža, ki je v neenaki borbi dosegel ogromne uspehe ter razsvetil usodi človeštva nove poti. Zadnja leta pa so prišla na dan odkritja, ki niso sicer uničila vse njegove slave, pač pa so docela izpreme-nila pomen njegovega dela. Najlepše na vsej stvari je dejstvo, da tega nihče ne ve. razen nekaterih znanstvenikov prve vrste. Novo odkrita dejstva namreč dokazujejo, da Kolumb nikakor ni prvi odkril Amerike, amipak so ga prehiteli drugi, ki so v Novem svetu izvršili čudovite reči.
Odkod arabske tujke v indijanskih narečjih?
Pred nekaj leti je izšlo znanstveno delo v treh zvezkih »Afrika in odkritje Amerike«. Avtor mu je Leo Wiener s Harvardske univerze. Več let poprej je pričel s proučevanjem indijanskih narečij. Mož ie znan kot vodilna avtoriteta glede zakonov in pojavov človeške govorice. Govori 26 živih jezikov, mimo tega so mu znana vsa sredstva, ki so jih kadarkoli rabila človeška bitja, da se sporazumejo med seboj. Tako pripravljen se je lotil indijanskih narečij, prepričan, da preiskuje vsaj tokrat jezik, na katerega ni vplival noben drug jezik in ki je absolutno samostojen in samobiten. Še več: šel je nazaj do prvih in najčistejših virov, ki so mu bili na razpolago — do prvih poskusnih zapiskov o teh narečjih, ki so jih izvršili trgovci in jezjjiti-misi-jonarji, ki so sledili Kortezu.
Kakšno je bilo Wienerjevo začudenje, ko je spoznal, da imajo ti indijanski jeziki zelo mnogo tujk! Nekaj jih je iz angleščine, nekaj iz španščine, iz francoščine in portugalščine. Najbolj čudno pa ie to, da izvira nekoliko besed očitno jz arabščine. Potem, ko je izšel zadnji zvezek njegovega dela, pred približno dvema letoma, ie Wiener izjavil enemu svojih prijateljev, da so te besede prešle v govorico Indijancev
krog leta 1290. To ni nobena tiskovna pomota; letnica je 1290, dvestoindve leti pred oficijelnim odkritjem Amerike. In novejša raziskavama bodo premaknila začetek kulturnega vpliva, ki je zapustil te tuje besede in običaje, še za približno dvesto let nazaj.
Trgovina pred Krištofom Kolumbom.
Istina je, da so že razni učenjaki domnevali, da so drugi možje prehiteli Kolumba pri odkritju Amerike, toda nihče si ni mogel misliti, kako se je Kolumb zakasnil, dokler se Wiener ni lotil zadeve s stališča jezikoslovja. Ni šala, če trdimo, da ljudje kateregakoli veka, tudi našega, radi pozabljajo, da so pred njimi živeli drugi. Ako v našem prosvetljenem veku sploh kdaj mislimo na svoje prednike, si jih predstavljamo kot preproste omejence, ki so tavali po svoji poti, kakor so pač mogli brez kopalnih kadi. brez radia in sličnih dobrot. Med tem ie resnica ta, da so, možje 15. in 14. stoletja izvršili na morju presenetljive reči. ki jih šele zdaj spoznavamo. Raziskavama na raznih poljih izpričujejo, da so mornarji mnogo let pred Kolumbom jadrali po Atlantskem oceanu na sever, na jug in zapad; da te vožnje niso bile slučajne, ampak vsakdanji pojav in da so se trgovci evropskih luk bavili z razpleteno prekomorsko trgovino. Ti nesumljivo zgodnji trgovci so razpolagali z imenitno organiziranim trgovskim brodov-jem; vzdrževali so reden promet ter neprestano prodirali v nova "trgovska področja. Odkritja so bila na dnevnem redu, ker so bila neizogibna. Neizogibna pa sct bila, zakaj trgovce tistega časa je gnala največja gonilna sila sveta — ne morda želja po pustolovščinah, kakor so nas nekdaj učili, ampak želja po dobičku, po novih virih bogastva. Romantika teh najzgodnjih odkritij tiči v. tem, zakaj so si vso dolgo dobo prizadevali, da bi ostala tajna, tako strogo tajna, da so skoro docela izginila iz zgodovinskih poročil.
Ugotovljeno je danes, da šo kakšnih sto let pred Kolumbom in morda celo že poprej francoski trgovci iz Dieppe-a
in Rouen-a pošiljali svoje ladje redno do gvinejskega obrežja Afrike in najbrž tudi v -zalive Južne Amerike ter da so od tam dobivali zlato, slonovino, dišave, kože. dragulje in dftigo eksotično blago. Znano je, da je bila ta trgovina organizirana skoro tako kakor kakšna moderna -ameriška družba. Sevala se je ves posel vršil brez vsake glasne reklame in kolikor mogoče tajno. Vzrok pa je bil ta: Vojna je bila za tistih dob običajen obrt ali pa priljubljena zabava kraljev, ki so v dolgočasju svojega življenja iskali izpremembe na bojnem polju. Toda čast in vojna za obrambo časti staneta mnogo; zato so vladarji nalagali davke in običajno najtežje in naj-občutnejše trgovskemu sloju. Malokdo drugi je imel denarja dovolj, da so bili stroški in delo izterjevanja -poplačani. Zato so se trgovci navadili, da so postanek in obseg svojega premoženja kolikor mogoče zakrivali nepoklican-cem. Njih ladje so na tihem smuknile iz Dieppe^a in Rouen-a, nekaj časa pozneje so se prav tako na tihem zopet pojavile; le malokdo izven trgovskih krogov je vedel, kje so se bile mudile med odhodom in povratkom.
Admiralski urad v Dieppe-u.
Dokaze imamo, da so ti velebrodar-ji vzdrževali v Dieppe-u dobro urejen računski dvor ali admiralski urad, kjer so zbirali trgovinska poročila in pomorske vesti. Ta centrala je delovala neprestano dolgo dobo, ki je ne moremo točno določiti, toda gotovo je obsegala več stoletij; ustanovljena je bila sigurno mnogo pred rojstnim letom Krištofa Kolumba. Temu admiralskemu uradu je vsak vrnivši se kapetan izročil obširno in natančno poročilo o svojem potovanju — v informacijo podjetnikom in kot navodilo svojim tovarišem. Ti vodniki ladij so bili možje visoke izobrazbe,bahavi pomorščaki svoje dobe, navdušeni za svojo službo m v prizadevanju, da prekosijo svoje tekmece in razširijo trgovino v nove pokrajine. Vsi kapetani so bili v svoji službi uradno potrjeni. Njih posel je bil v vsakem oziru urejen.
L. 1694. je ta admiralski urad zadela nesreča, ki je skoro izbrisala vse sledove po njem. V vojni med Anglijo in Francijo so Dieppe obstreljevali; poslopje admiralskega urada je izgorelo z vsemi -svojimi listinami. Zopet pa je romantična okolščina povzročila, da niso izginili vsi njegovi tako važni spisi.
Tudi takrat kakor vedno so bila med poslovnimi ljudmi nasprotja. Četudi je bila prekomorska trgovina nekaj novega, se vendar ni mogla ogniti starodavni sodni poti. V poteku pravde so potrebne listine ali prepisi listin, ki jih potrdi notar. In dobra sreča je hotela, da so prepisi listin iz admiralskega urada v Dieppe-u zašli v sodne spise in se tam ohranili. Dozdaj jih je prišlo toliko na dan, da si lahko današnji učenjaki ustvarijo prav jasno sliko o tej izginuli admiralski centrali, o raznovrstnosti in obsegu njenih poslov in o dobi, v kateri je delovala.
Znamenita tvrdka bratov Augot.
Listine n. pr. izpričujejo, da je med tvrdkami v Dieppe-u bila na glasu tvrdka bratov Augot, ki je cvetela od leta 1470—1551 in jo lahko nazivamo Mor-gana takratne dobe. Opozarjamo na to, da so> Augotovi trgovali na veliko skoro četrt veka poprej, predno se je Kolumb odpravil na zapad. In ker je bila ta tvrdka prevelika, da bi po svojem postanku mogla biti prva, smemo soditi, da je bilo dieppsko brodarstvo že dokaj časa pred tem zelo razvito. Dejstvo je, da je bila ta luka dolgo pred Augdtovimi v [zvezi z gvinejskim obrežjem in nje trgovina samo s to pokrajino se je najbrž pričela leta prej, predno so jo 1. 1419. formalno odkrili Portugalci.
Odkritje Brazilije.
L. 1489. — tako pripoveduje Gaffare-lova knjiga — je neki Francoz, Jean Cousin po imenu, prejadral Atlantski ocean do Brazilije; od tam je izaplovi-l do Rtiča Dobre nade ter se potem do-tipal ob afriškem obrežju proti severu tako srečno, da se je vrnil v Dieppe, ne da bi izgubil le enega moža. Cousinovo odkritje je morda bilo golo naključje. Pomisliti moramo, da je takratni na--obraženi mornar imel za orientacijo astrolabij in iglo-m-agnetnico, s katerima je lahko dognal zemljepisno širino. Za določitev zemljepisne dolžine je bilo treba čakati še dvesto let, na izum daljnogleda. Za časa Cousina so spoznali zahodno -obalo Afrike, polno sipin in čeri; zato je bilo ponovno odkritje Kanarskih otokov pomembno, ker jim je odprlo pot, po kateri so se lahko izognili tem nevarnostim. Običajno so kapetani jadrali od Kanarskih otokov nekaj časa proti zahodu, potem so krmarili -proti jugu do neke točke zem-
Ijepisne širine, ki je bila po njih izkušnjah točno na zahodu od obrežja, odkoder so izvažali zlato in ki so ga hoteli doseči. (Preostala je potem še lahka vožnja proti vzhodu.
Toda razdalja med najzahodnejšo točko Afrike in najvzhodnejšo Južne Amerike je le 1500 mrlj. Vmes teče zalivski tok, takrat še neznan, proti jugu in potem v zahodni smeri. Tako se je mornarju, kakoršen je bil Gousin, lahko zgodilo, da se mu je za Kanarskimi otoki pokvarila ladja ali da je zašel v brezvetrje in da ga je zalivski tok zanesel do 'brazilskega obrežja. Nedvomno se je junaški kapetan sam najbolj čudil, ko je za izpremembo zagledal kopno na svoji desni sitrani. Pa kakor-
Slavni možje
Stara resnlica je, da se veliki možje svojim služabnikom niso nikdar zdeli veliki. Kaj je vzrok temu? Deloma to, da so tudi geniji ljudje z vsemi lepimi in slabimi lastnostmi in da preprosti človek lažje opazi različne malenkostne napake, ki jih razkriva intimnost vsakdanjega življenja, nego visoke duhovne lastnosti, ki ostanejo množici skrite. Temu se pridruži še zavist, 'ki jo goji povprečnež nasproti vsakemu nenavadnemu človeku in celo neke vrste sovražnost ali želja, da se najdejo tudi v življenju duševnih velikanov kaki madeži ali napake, ki jih store slične vsem povprečnikom.
* Pričnimo torej s tem, kar svet često najhuje obsoja: mnogi genijalni možje so redno vživali opojna sredstva. Najobsežnejši bi bil seznam onih, ki so služili kralju Alkoholu. Aleksander Veliki, Julij Cezar,: pesnik Torquato Tasso, lord Вугоп in E. T. A. Hoffmann so vsi preveč ljubili vino. Kot vinski bratec je slovel tudi pesnik Verlaine, medtem kc, je Schiller bolj ljubil konjak. Nezmerno so vživali kavo ali čaj Rousseau. Balzac, Lenau in Zola. O Balzacu pripovedujejo, da je na smrtni postelji dejal zdravniku, ki mu je skušal pojasniti vzroke njegove bolezni: «Vzrok moje smrti so bržčas nešteti tisoči črnih kav, ki sem jih popil v življenju. Drugi slavni možje, ki se niso posluževali opojnih sredstev, so imeli najrazličnejše načine, da so si s sJilo priborili pravo razpoloženje in voljo do dela. Angleški pesnik
koli se je to zgodilo in kakorkoli znamenito je bilo njegovo odkritje Brazilije — Cousinovo poročilo o tej vožnji je povzročilo rffekaj mnogo pomembnejšega.
'Ko je odjadral iz Dieppe-a, je vzel s seboj zelo spretnega mornarja, nekega Španca Pinizona, ki si ga moramo v zvezi s Kolumbovim nastopom dobro zapomniti. Poročilo o tej vožnji pravi, da so se najbolj bali pomanjkanja živil. Na povratni vožnji ob afriški obali je bilo potrebno, da tvegajo spopad z neprijaznimi domorodci ter se s čolnom zapeljejo po živila in vodo. Ta posel se je poveril Pinzonu z oddelkom oboroženih mož.	(Dalje prih.)
kot čudaki.
Milton je snoval svoje pesnitve ležeč na divanu, z glavo zarito globoko v blazine. Zapisoval si je verze mnogo kasneje in v velikih odmorih. Rossini je komponiral skoro vsa svoja dela v postelji; ameriški humorist Mark Twain je spisal ravno tam svoje najboljše humoreske. Kadar si je Rousseau hotel zbrati misli za važnejše delo, je dalje časa hodil gologlav po opoldanskem solncu. SchiMer je pogosto držal noge v ledenom rzli vodi, kadar je pisal svoje balade. Isto poročajo 'tudi o Balzacu, ki si je s tem sredstvom preganjal spanec. O Balzacu je nadalje znano, da je oblekel, kadar je sedel k pisalni mizi, belo dominikansko kuto. D' Annunzio baje piše v novejšem času oblečen v frančiškansko haljo. Gustav Mayrink pa v črnem talarju, v črno zavešenj sobi ob svitu voščenk in z mrtvaško lobanjo pred seboj na mizi. Da je bila Anatolu Franceu njegova znamenita čepica za delo neobhodno potrebna, nam pripovedujejo različne priče.
★
Med ustvarjajočim delom so mnogi geniji tako prevzeti od duha njihovega zamisleka, da čisto pozabijo, kje so v tistem hipu. Vzbudi se njihovo podzavestno življenje in nevede počenjajo razne čudne reči. Francoski dramatik Victorien Sardou je med pisanjem zašel v tak zanos, da se je čisto resno začel pogovarjati s svojimi junaki, jih ošteval in hvalil, kakor da so živa bitja.
Pesnik Lenau je s peto bil takt svojim verzom in je pri tem v podu polagoma izdolbel celo luknjo. Ko je grški fizik Arhimed odkril zakon o vzvodu, je nag tekel po syrakuških ulicah in vsakemu mimoidočemu klical svoj slavni «Heu-reka!» (našel sem). Newton, Beethoven in mnogi drugi so pri delu pozabili vse, tudi lakoto in žejo. Kadar jim je služkinja prinesla obed, so se silno raz-togotili, ker so bili prepričani, da so že obedovali. Pisatelj A. Dumas (oče) je v svojih dolgih romanih često pozabil usodo svojih junakov. Da se ne bi dogajala nesoglasja, si je napravil lutke, ki so predstavljale glavne osebe v romanu. Cim je junak v romanu poginil, je tisto lutko zaprl v miznico. da ne bi pomotoma pustil umrlega še enkrat nastopiti. Zola med delom ni slišal svojega psa. ki je lajal, hoteč, da mu odpre vrata in ga spusti na prosto, niti ni čul zvonenja obiskovalcev. Slavni francoski enciklopedist Diderot je pogosto naročil za določeno uro voz, ki ga je nato po več ur, celo ves dan čakal pred hišo in ki ga je seveda končno moral drago plačati. O tako zvani «raztresenosti» genijev, ki pa v bistvu ni nič drugega nego absolutna osredotočenost in napetost vsega mišljenja na določen predmet, kroži mnogo anekdot. Tako je sloviti astronom Newton nekoč nabasal tlečo pipico s prstkom svoje male nečakinje in ni niti čul dekličinega joka od same zatopljenosti v neko zanimivo razpravo.
*
Mnogih posebnosti slavnih mož si normalni zemljan .sploh ne more raz-tolmačiti in jih prišteva že skoro k duševnim boleznim ali pa vsaj k abnormalni sestavi genijevih možganov. Znani pisatelj Stendhal se je s pravim imenom zvali Henri Beyle. Vendar je rokodelcem ali trgovcem, s katerimi je imel poslovne zveze, navajal skoro vedno napačen naslov. In tako so le-ti vedno iskali nekakšnega gospoda Bela, Bella ali Lebella. Vzrok? Ne morda namen goljufije ali strahu pred poravnanjem računa, temveč čisto enostavno — muhavost. Ravno nasproten značaj je bil filozof Schopenhauer, ki načeloma ni plačal nobenega računa, če je bilo njegovo ime pisano napačno, recimo z «pp» namesto z enim «p». Vajencu, ki mu je prinesel tak račun, je pošteno navil ušesa.
Znana je Napoleonova strast, s katero je posredoval v ženitovanjskih zadevah. Že kot poročnik je oženil nekega mladeniča s hčerko svojega vratarja. Kasneje je4 poženil in pomolil vse svoje sorodstvo in večino svojih generalov. Upirati se mu ni upal nihče, saj so bile s poroko zvezane običajno razne ugodnosti, dota, napredovanje, časti in slični dokazi cesarjeve milosti. Še na otoku sv. Helene je ujeti cesar skušal posredovati v srčnih zadevali svoje služinčadi in spremstva. Celo v oporoki je določil, naj vojvoda Istrski
poroči eno izmed Durocovih hčera. *
Nič manj zanimive so posebnosti nekronanih glav. Eden najbolj zamotanih značajev je bil J. J. Rousseau, pravo poosebljeno nasprotje. Bil je izrazit melanholik in je na koncu življenja zapadel v delirij. Bil je učitelj, urar in glumač, slikar in sluga, celo diplomat. Parkrat je menjal vero, vendar ni našel nikjer miru. Etično je bil prava slika čudne razdvojenosti: cinik in idealist v eni osebi. O tuji lastnini je imel čisto posebna naziranja; svoje otroke je oddal v najdenišnico. Trpel je na fiksni ideji, da ga ves svet črti in preganja; ta ideja se je kasneje razvila v resnično blaznost. Povsem resno je trdil, da kujejo angleški, francoski in pruski kralj zaroto zoper njega. Nazadnje se je obrnil prav na Boga samega in sicer z zapečatenim pismom, ki ga je položil pod velikim altarjem Notredamske cerkve v Parizu.
Tudi .mnogi drugi velikani so trpeli pod idejo, da jih preganjajo neznani hudobneži. Tasso, Mozart, Napoleon, Strindberg so se borili s tem strahom. Mozart se je vedno bal, da ga dtalija-ni» zastrupe iz gole zavisti. To je Puškin v svoji dramski sliki «Mozart in Salieri» plastično obdelal. Halucinacijam je bil podvržen tudi Martin Luther. Ko je bil zaprt na Wartburgu, se je skoro vsak dan boril s hudičem. Nekoč je vrgel vanj tintnik in še dandanes kažejo črno liso na zidu. Tudi Krištof Kolumb in Tasso sta poznala take privide. Schopenhauer je bil uprav bolestno razdražljiv. Ob vsakem šumu je segel po meču, pil samo iz svojih lastnih kozarcev, ker je bil prepričan, da ga hočejo okužiti. Iz strahu pred umorom se ni pustil briti in si je svojo košato brado vedno kar sam pri sveči osmodil.
Pri vsem tem je bil (kakor mnogi največji duhovi) Ibabjeveren kot stara kuharica.
Prav groteskno se zdi «horma:lni» pameti, da so se mnogi geniji neskončno mučili zaradi preprostih, brezpomembnih številk. Renesančni umetnik Benvenuto Cellini, Strindberg, Zola in še mnogi so bili pravi sužnji hišnih, tramvajskih in drugih številk. Med iz-prehodom so seštevali, odštevali in množili te številke, iskali v njih magične lastnosti in tajnosti. Posledica je bila navadno težka duševna potrtost.
O «domišljavosti», ki je pri navadnih ljudeh smešna in sočutje vzbujajoča, pri geniju pa skoro nujen izliv zavesti svoje izredne pomembnosti, naj navedemo par primerov. Ko sta Goethe in Beethoven na izprehodu v Karlovih Varili . srečala avstrijskega . cesarja. s spremstvom, je Goethe obstal in se prav po dvorjaniško priklonil. Beethoven je s klobukom na glavi ponosno zravnan šel skozi vrste osuplih dvorjanov, da pokaže: «da se možu, kot je Beethoven, <. ni treba ukloniti pred nobenim cesarjem.» Med genije, ki so v svoji domišljavosti šili Skoro do blaznosti, spadajo predvsem Tasso, Kolumb, Вугоп, Rousseau, Napoleon, Le-nau, Turgenjev, Nietzsche in D' Annun-zio. Ravno nasprotni občutek, zavest brezpomembnosti, se je v določenih periodah pojavljal pri komponistu R. Schn-mannu in pri trojici velikih ruskih genijev: pri Gogolju, Dostojevsikem in Tolstem. Znano je, da se samospoznanje pri velikih duhovih giblje vedno okoli skrajnosti.
Če pogledamo še par nedolžnih čudaških navad genijev, nam bo marsikaj v njihovih delih postalo mnogo bolj jasno in uimljivo. Вугоп in Dostojevski sta bila strastna kvartopirca. Posebno o slednjem verno, da je često zapustil ženo in otroke v bedi in bežal v igralnico, kjer je mnogokrat izgubil ogromne svote. In iz -pisem tega globokega psihologa in vernega kristjana, ki jih je pisal svoji ženi, ise zrcali ves njegov čisti značaj, obenem pa neodoljiva privlačnost igralske strasti.
Napoleon je bil nevoščljiv slavi Aleksandra Velikega in Julija Cezarja in jo je, kjer je le mogel, skušal okrniti. Zola je bil pedantično siten, kadar je šlo za red na njegovi pisalni mizi. Fantastični novelist E. T. A. Hoffmann je Občutil neke barve in vonjave !kot tone. Čebu-
lin duh mu je pričaral. vtis «daljnega zvoka trobent*. Kadar je komponiral (bil je obenem tudi skladatelj in slikar), je pil čisto posebne vrste vina, ki so bile «najprimernejše» njegovemu takratnemu razpoloženju. Victor Hugo je dolga leta silno sovražil Napoleona, Schu-mann je imel glasbene privide, Turgenjev je trdil, da voha kolero, Balzac in Rihard Wagner sta strastno ljubila lu-ksus vsake vrste; isto vemo iz Rem-brandtovega _ življenja. Vsi so tičali stalno v silnih dolgovih. Alphonse Dau-det je pisal po 16 ur, Balzac celo po 18 • ur dnevno. Pesnik Virgil, Newton, dramatik Corneille in basničar Lafontaine so pred večjim številom poslušalcev komaj izdavili par razumljivih besed. Tasso je jecljal, Gogolj je v starih letih skoro poblaznel od strahu, da bi njegova zgodnja dela mogli smatrati za preveč revolucionarna.
Dovolj tega! Lahko bi našteli še prav neskončno vrsto takih malenkostnih čudaških in «normalnemu» povprečniku nepojmljivih posebnosti. Toda to bi bila v prvi vrsti naloga eksaktnega psihologa in medicinca, ki bi izdaleka po obsegu in znanstveni poglobitvi prekoračila meje našega lista. Eno nam pa tudi vsi navedeni slučaji nedvoumno pojasnjujejo: da je duhovni svet genijev čisto ločen od vsakdanjosti, ki se prav zato, ker jo veliki, za višje ideale vneti ljudje, omalovažujejo, zdi množici tako nenavadna, , tuja,' smešna in celo — blazna. Da se pa nasprotja — genij in blaznost — stikajo, je splošno znano.
Naslovna slika nam kaže izseljeni--ško palačo na otoku Ellis Islandu tik pred Newyorkom. Tu mora izstopiti vsak, kdor hoče priti na ameriško kopno — v Newyork. Znana je stroga preiskava popotnikov, zlasti izseljen-cev.
Prihodnja številka bo izšla zopet na 32 straneh z ',zanimivo in bogato ilw strirano vsebino.
Francoščina za samouke
Metoda jezikovnega pouka na praktični podlagi.
2.) Sklanjatev.
Iz tega lahko posnamemo, da izraža francoščina, ki nima sklanjatve, s pomočjo predloga de slovenski rodilnik (2. sklon), s pomočjo predloga a pa slovenski dajalnik (3. sklon).
Francoski tožilnik (4. sklon) je vedno enak imenovalniku (I. sklonu); imenovalnik stoji pred glagolom, tožilnik pa za glagolom:
La reine ... a pris . . . le train.
Nous avons regu ... 1 00 francs.
Son programme . . . "trouve un echo enthousiaste.
Ostale sklone izraža francoščina s predlogi, kakor slovenščina.
Množina samostalnikov in oridevni-kov se navadno tvori tako, da se ed-ninski obliki pristavi končnica s. Ker pa je ta nema, se množina razlikuje od ednine v govoru le po členu: ednina: ie premier croiseur (b-pnmje
knvazoer) prva križarka množina: les premiers croiseurs (le-pramje krwazoer) prve križarke ednina : la manifestation enthousiaste (la manifsstasjbi-natuzjast) navdušena manifestacija mnižina: ies manifestations enthou-siastes (le-manifest as joi-zžluz-jast) navdušene manifestacije.
3.) Vezava.
Končni besedni soglasnik se večkrat izgovarja kot začetni soglasnik naslednje besede, ako se ta začenja s samoglasnikom ali samoglasniškim h. Ta pojav imenujemo vezavo:
les Etats-Unis, dans un hotel,
des inconnus, nous avons, est arrive, la mise en scene est une merveille, est admirable.
Končni s se v vezavi izgovarja kot z.
A' 1052 ans!3 Marseille4, 135 octobre6. — Une mai-son7 deretraite8 de notre9 ville10 abrite11 depuis12 quatre13 jours14 une pension-
naire15 de marque:16 Mme" Tester,18 qui19 atteindra20 demain21 sa22 1 05e23 annee*4.
Mme17 Tester18 esF5 nee26, en effet27, le 14 octobre28 1 82 1 29, aux30 Abrets31, dans32 1'Isere33.
Marseille4 l'a connue34 cinquantc35 ans3 patissiere36, boulevard37 de Long-champ38. Elle n'a pas39 d'autre infir-mite40 qu'4'un peu42 de surdite43.
(Le Quotidien, 14. 10. 1926.)
1	(a)	v, pri
2	cent-cinq (sa-s^k) stopet
3	(a)	leta
4	(marssj)	[veliko pristanišče v južni
Franciji]
5	treize (trčz)	trinajst
6	(aktabr)	oktober
7	(fin-mezm)	[ena] hiša
8	(ratnt)	umirovljenje (Un-inEZoi da	ratrst) zavetišče
9	(notr)	nas -a, -e
10	(vil)	mesto P (abrit) varuje
abriter (abrite)	ščititi, varovati
12	(dapUi)	[od]
13	(katr)	štiri
14	(žur)	dni
15	(un-pasjaner)	upokojenka
16	(da-mark)	[od znamenja]
znamenit, -a, -o
17	okrajšava za Madame (madam)	gospa
18	(tsste)	[rodbinsko ime]
19	(ki)	ki, kateri, -a, -o
20	(atrjdra)	bo dosegel, -a atteindre (atadr) doseči
2' (daimj)	jutri
22	(sa)	njena, svoja
23	cent-cinquieme (sa-srjkjEtn)
stopeti, -a, -o
24	(ane)	leto
25	(e)	je
26	(ne)	rojena
27	(a-nef;)	v resnici, v istini
28	le quatorze octobre (la-katorz aktobr) 14. oktobra
29	dix-buit cent vingt et un (dizfli-soi-vfj-te-u) 1821
30	(o)	v
31	(z-abn)	[krajevno ime]
32	(da)	v
33	('izer)	[oblast]
34	[skrajšano iz: la a connue] (ia-kanu)	jo je poznal connaitre (kanetr) poznati
35	(srjkat)	petdeset
36	(patisjer)	slaščičarica
37	(bulvar)	bulvar [široka mestna ulica
z drevoredom]
38	(l(j)ša)	[palača v Marseju]
39	(ei-na-pa)	[on;>] nima
40	(dot-rfifirmite [od] druge slabosti
41	[skrajšano iz que] (k) kot, kakor
42	(u-po)	malo
43	(da s"rdite) [od] giuhostf
Razlaga. 4.) Glavni števniki.
1	un, une (3, un)
2	deux (dO)
3	irois (tiwa)
4	quatre (katr, kat
5	cinq (sr,k)
6	six (sis)
7	sept (Siti
8	'huit ("it)
9	neuf (ncef
10	dix (dis
11	onze (oinz)
12	douze (duz)
13	treize (trs<)
14	quatorze (katorz
15	quinze (kiz)
16	seize (sez)
17	dix-sept (dis: )
18	dix-huii (diz"it)
19	d/x-neuf (dizncef)
20	vingt (vfji
21	vinat et un (vrj-te-u)
22	vingt-deux (v5jt do) 25 vingt-cinq (vr)t-srjk'j
29	vingt-neut (v?,t-noef)
30	trente (trat)
31	trente et un (tra-te-0)
40	qu«rante (karat)
41	quarante et un (kara-te-u) tO cinquante (svjkat)
60	soixante (svvasat)
61	soixan:e et un (swasa-te-0)
70 (60
(0) soixante-dix (swasat-dis)
71	(60 -f 11) soixante et onze (swasa-te wz)
72	(tO 12 soixante-douze (swasat duz)
80	(4 X 20) quatre-vingt(s) (katr-vrj)
81	(4 X 20 -j- 1) quatre-vingi-un)
82	(4 X 20 -- 2) quatre-vingt-deux)
90	(4 X 20 -f- 10) quatre-vingt-dix)
91	(4 X 20 + H) quatre vinJt-onze
99	(4 X 20 +.10 + 9) quatrevingt-dix-neuf
100	cent (sa)
101	cent-un	(s&-3) 110 cent-dix (sa-dis) 200 deux cent(s) (do-sa) 700 ->ept cent(s) (sst-sa) 1000 mille (mil) 2000 deux mille (dO mil) 100.000 cent mille (sa-mil) 1,000.000 un mil i ion (0-miijq>) 1.000,000.000 un milliard (3-miljar) = un billion
(bi jip)
5. Vrstilni števniki.
1.	le premier (le-pramje), la premiere (la-pramjer)
2.	/ e se~ond (la-zg^), la seconde (la-zguid) \ le [la] deuxieme (dčzjsm)
3.	le (la) troisieme (trvvazjem 4 le (la) quatrieme (Uatrism)
5.	le (la) cinquieme (s^kjsm)
6.	le la) sixieme (sizjsm)
7.	le (la) sepiieme (sčtjsm)
8.	le (la) 'huitieme i"itjsm)
9.	le (la) neuvieme (noevjsm)
10.	le (iai dixieme (dizjim)
11.	le (la) onzieme (фгјгт)
12.	le (!a) douzieme (duzjsir)
13.	le (la) treizieme (tnzjem)
14.	le (la) quatoizifeme (katarzj;m)
15.	le (la) quinzieme (kSjzjčm)
16.	le (la) seizieme (sszj:m)
17.	ie (la) dix septieme (disstj;m)
18.	le (la) dix-huitieme (dizaitjsm)'
19.	le (la) dix-neuineme (dizncevjem)
20.	le (ia) vingtieme (v?itj:m)
21.	le (la) vingt et unieme (vrj-te-unjem) >2. le (la) vingt-deuxičme (vrjt-dozjem) 25. le (la) vingt-cinquieme
29 le (la) vingt-neuvieme
30.	le (la) trentieme (tratjsm)
31.	le (1>) trente et uneme (tra-te-unjsm)
40.	le ( а) quarantieme (karatjsm)
41.	le (ia) quarante et unieme
50. e (la) cinqu;>ntieme (srjkatjem) .60. le (la soixantieme (swasatj;m) 61. le 0a) soixante et unieme 70- le <l--i> soixante dixieme ( . . . dizjam)
71.	le (a) soixante et onzieme
72.	le 0a) soixante douzieme
80.	le ('a) quatre-vingtieme ( . . v^tjsm)
81.	le (la) quatre-vingt-unieme ( . . . vs-linjem)
82.	le (ia) quatre-vin«t-deuxifeme
90.	le (la) quatre-vingt-dixieme
91.	le (la) quatre-vingt-onzieme
99.	le (la) quatre vingt-dix-neuvieme
100.	le (la) centieme (satjem)
101.	le (la) cent unien e (sa iinj:m) 110. le (la) cent-dixičme (sa-d zjsm) 200. ie (h) deux centieme (do satjem) 700. le (la) sept-centieme
1000. ie (la) miilieme (milj:m) 2000 le ('a) deux miilieme 100.000 le ( a) cent miilieme 1 000.000 le (la) millionieme (miljDnjem) " , 1.000,^00.000 le (la) mi liardieme (miijfidjsm) = le (la) nislionieme (biljonjern)
Opombe.
1. — Končni soglasniki glavnih števnikov 5 — 10 se izgovarjajo samo pri šietiu. pred sledečim samoglasnikom in pred imeni mesecev, pred katerimi se vedno rabijo le glavni števniki: ie six octobre (b-sis-Dktabr) šestega oktobra. Izjema: le lier (= premier) octobre.
Jrejuje Božidai Borko — Izdaja za konzorcij «Jutra» Adol Ribmkar — Za «Na« rodno tiskarno d. d. kot tiskarnarja Fran Jezeršek — Vsi « Ljubljani.