22 TRETJI DAN 2023 3 MAŠA URBANČIČ Problem duh – telo: Kognitivna znanost in budizem Eden od osrednjih pogledov na odnos1 med znanostjo in religijo je, da sta ti dve področji v svojem bistvu nezdružljivi in da je religija tista, ki jo je treba v prizadevanju za pravo spoznanje in razu- mevanje resničnosti zavrniti. Filozof znanosti John Worall pravi: »Znanost in religija sta v nepre- mostljivem nasprotju […] Ni načina, da bi bil hkrati znanstveno usmerjen in resnično veren.« (Stenmark 2010, 278) Steven Weinberg, Nobelov nagrajenec za fiziko, trdi, da je treba storiti »vse, kar lahko znanstveniki storimo, da bi oslabili vpliv religije, in to je lahko na koncu naš največji prispevek k civilizaciji« (Johnson 2006). Tovrstno odločno stališče do religije je še posebej močno zaznamovalo tako imenovano gibanje novega ateizma, ki znanost vidi kot vir razuma, racional- nosti in napredka, medtem ko naj bi religija temeljila na lahkovernih prepričanjih in bila vzrok mnogih slabih vidikov današnje družbe (Harrison 2010, 2). Ob tako ekstremnih pogledih se postavlja vprašanje, ali je odnos med znanostjo in religijo resnično antitetičen. Bi morali religijo preprosto zavrniti kot nevredno našega raziskovanja načinov spoznavanja resničnosti? Da bi to vprašanje ustrezno raziskali, ni pametno kar na splošno govoriti o znanosti in religiji, saj sta oba pojma preveč obsežna in zato preveč nejasna. V ta namen se bomo posebej osredotočili na kognitivno znanost – s poudarkom na ugotovitvah o možganih – in budizem1 v povezavi s proble- mom duha1 in telesa. Naša teza je, da lahko budizem na tri načine obogati kognitivno znanost pri razumevanju odnosa med duhom in telesom in je zato vreden preučevanja. Za lažje razumevanje teze bomo najprej predstavili problem duh – telo in pojasnili, kako je bil razumljen in raziskan v kognitivni znanosti. Nato bomo opredelili ključne budistične pojme, ki se nanašajo na um in snov, ter pokazali, kako ti lahko obogatijo kognitivno znanost. Zaključili bomo z nekaj sklepnimi komentarji o vključevanju budističnih pojmov v kognitivno znanost pri razumevanju problema duha in telesa.123 ODNOS MED DUHOM IN TELESOM Problem duh – telo se nanaša na razume-vanje odnosa med mentalnimi (mental) in fizičnimi (physical) lastnostmi. V moderni dobi je problem svojo dokončno obliko dobil z Descartesovim dualizmom, ki je duh in telo obravnaval kot dve različni, vendar medse- bojno povezani delujoči substanci (Blackburn 2016). Drugi filozofski pogledi vključujejo idealizem, ki trdi, da so vsa fizična stanja 1 Ian Barbour navaja štiri načine odnosa med znanostjo in religijo: konflikt, neodvisnost (raziskujeta različna področja), dialog in integracija. 2 Zaradi raznolikosti različnih budističnih tradicij je treba govoriti o budizmih in ne o budizmu (Keown 1996, 2), vendar bomo v tem prispevku vseeno govorili o budizmu v širšem smislu, saj bodo predstavljeni le nekateri osnovni pojmi, ki so skupni vsem budističnim šolam, pri čemer je podrobna razlaga kljub temu odvisna od vsake posamezne šole. 3 V tem prispevku izraza »duh« in »um« uporabljamo kot sinonima za prevod angleškega izraza »mind«. 23RELIGIOLOGIJA pravzaprav mentalna stanja, in materializem, ki v obliki fizikalizma, behaviorizma, funkci- onalizma, teorije identitete uma in možganov ter računalniške teorije uma mentalna stanja obravnava kot identična fizičnim stanjem (Ro- binson 2016). Večina sodobnih filozofov zavra- ča idejo dualizma, vendar še vedno obstajajo obširne razprave, kako se mentalne in fizične lastnosti med seboj povezujejo (Blackburn 2016, 310). KOGNITIVNA ZNANOST IN PROBLEM DUH – TELO Eno od glavnih področij znanosti, ki razisku-jejo problem duha in telesa, je kognitivna znanost, ki je opredeljena kot znanost o umu in je v svojem bistvu interdisciplinarna4 (Bermu- dez 2010). Zaradi svoje interdisciplinarnosti kognitivna znanost združuje različne pristope k proučevanju uma, vendar je vsem skupna predpostavka, da je um procesor informacij (Bermudez 2010, 3). Danes večina kognitivnih znanstvenikov v središče kognitivne znanosti postavlja možgane (Bermudez 2010, 93), zato se bomo v pričujočem prispevku osredotočili na ugotovitve o možganih znotraj kognitivne nevroznanosti in kognitivne psihologije ter kako se navezujejo na problem duha in telesa. Številna odkritja kognitivne znanosti nakazujejo, da sta um in kognicija odvisna od delovanja možganov. Študije so denimo pokazale, da je poškodba temporalnega ozi- roma senčnega režnja povezana s težavami pri identifikaciji in prepoznavanju predmetov, medtem ko je poškodba temenskega (parie- talnega) režnja običajno povzročila težave pri lociranju predmetov (Bermudez 2010, 67). Poskusi na bolnikih, ki so jim presekali kalo- zni korpus5 ( ter tako prekinili komunikacijo med možganskima hemisferama), so pokazali tudi, da preiskovanci s tovrstno poškodbo ne 4 Kognitivna znanost združuje pristope iz filozofije, psiho- logije, jezikoslovja, umetne inteligence, nevroznanosti in antropologije. Kako te pristope povezati, še vedno ostaja predmet obširne razprave (Bermudez 2010). 5 Bolniki so imeli epilepsijo, zato so jim za obvladovanje napadov prerezali kalozni korpus. morejo ubesediti, kaj vidijo. Če je na primer predmet izpostavljen zgolj levemu vidnemu polju preiskovanca, je zaznavanje predmeta procesirano v njegovi desni možganski he- misferi, a preiskovanec ne more ubesediti zaznanega predmeta, saj je govor funkcija leve hemisfere, s presekom kaloznega korpusa pa je bila komunikacija med hemisferama pa je bila prekinjena s presekom kaloznega korpusa (Gazzaniga 2000). Damasio (2011) je pokazal, da poškodba zgornjega dela možganskega debla (tectum) povzroči komo ali vegetativno stanje, v katerem izginejo umske sposobnosti ter odzivanje na okolico in je onemogoče- na zavest (občutek sebe – self), medtem ko poškodba drugega dela možganskega debla povzroči popolno paralizo, pri kateri človek še vedno ohrani popolno zavest. Ti primeri kažejo, da so um, kognitivne sposobnosti, za- vedanje in telesne gibalne sposobnosti ključno odvisni od možganov in da možganske okvare povzročajo nepravilno delovanje našega uma oziroma duha. Z raziskavami možganov so postala dostopna tudi dogajanja v drugih sta- njih zavesti, ki bi bila drugače nedostopna za raziskovanje. Owen in soavtorji so v študiji iz leta 2006z uporabo fMRI pokazali, da je ena pacientka celo v vegetativnem stanju ohranila sposobnost razumevanja izrečenih ukazov in se je nanje odzvala z možgansko aktivnostjo. Ko so pacientko prosili, naj si predstavlja igranje tenisa in hojo po svoji hiši, je poka- zala enako nevronsko aktivnost kot zdravi prostovoljci, s čimer je pokazala zavedanje v vegetativnem stanju. Pomembno je opozoriti, da takšne študije razkrivajo le korelacijo med dejanji in nevronsko aktivnostjo, ne pa nepo- sredne vzročnosti, a kljub temu omogočajo pomemben vpogled v delovanje duha v stanjih zavesti. Jasno je, da je vloga možganov nesporna, ko pride do problema duh – telo, vendar ostaja vprašanje, ali je mogoče problem duha in telesa omejiti zgolj na raziskovanje možganov. Po mnenju nekaterih se kognitivna nevroznanost in problem um – telo popolnoma prekrivata, po mnenju drugih pa je kognitivna nevroznanost 24 TRETJI DAN 2023 3 le eden od pristopov k preučevanju problema duh – telo (Repovš 2004). Veliko raziskav mo- žganov temelji na filozofskih predpostavkah, med drugim tudi predpostavko, da mentalni dogodki niso nič drugega kot fizikalni dogodki in da je um pravzaprav le sprožanje nevronov (Repovš 2004)6. Zaradi tega se pogosto pojavi kritika, da je tovrstno razumevanje duha preveč redukcionistično, saj človeško izkušnjo reducira zgolj na nevronsko aktivnost. Nevroznanosti se najpogosteje očita, da zanemarja prvoosebne opise izkušenj in da ni zmožna razložiti subjektivne narave zavestne- ga doživljanja (qualia) (2004). V raziskavah delovanja možganov ter načinov, na katere vplivajo na našo kognicijo, naj bi bila popol- noma izpuščena naša subjektivna izkušnja, ki jo ob delovanju možganov doživljamo in je za naše razumevanje sveta zelo pomembna. Sveta ne doživljamo na način, da doživljamo sprožanje naših nevronov, temveč doživljamo barve, okuse, vonjave ipd. To je povezano s tem, kar Chalmers (1995) imenuje »težek problem zavesti« – da za vsako obdelavo infor- macij obstaja tudi subjektivni, fenomenalni aspekt izkustva, tj. občutena kvaliteta rdečine, doživet zvok glasbe in vonj rože. Subjektivno kvalitativno doživljanje ima res fizikalno pod- lago, vendar ni jasno, kako in zakaj do subjek- tivnega doživljanja sploh pride. Chalmers trdi, da znanost ne more odgovoriti na ta »težek problem zavesti«. Seveda je mogoče razpra- vljati o tem, ali ta problem sploh obstaja ali ne, vendar se s tem vprašanjem na tem mestu ne bomo ukvarjali. Pomembno je, da kognitivna nevroznanost uporablja redukcionistični pristop k duhu in telesu ter tako izpušča nekatere vidike človeš- kega izkustva, zlasti fenomenalni del. Reduk- cionizem, ki je prisoten v kognitivni znanosti, zavzema tretjeosebni pogled na duha7, ki zahteva odmik od subjektivnega doživljanja, kar vodi k oblikovanju uporabnih abstraktnih 6 S čimer zavzemajo filozofsko stališče fizikalizma. 7 Pri tem izhajamo iz Nagelove dihotomije subjektivno – objektivno, Chalmersovega pogleda prve in tretje osebe (1989) ter Varelinega in Shearjevega (1999) pogleda na razumevanje perspektive prve in tretje osebe. pojmov8, s katerimi opisujemo in razlagamo dogodke v svetu (Chalmers 1989; Romberg 2013). Ti pojmi se nanašajo na lastnosti v svetu, vendar nimajo neposredne manifesta- cije v izkustveno-mentalnem področju (Varela in Shear 1999). Tretjeosebni pogled kot tak za razlago delovanja možganov uporablja pojme, vendar ne vključuje neposredne izkušnje ali dejanskega občutenega izkustva fenomenov, na katere ti pojmi referirajo. To je v nasprotju s prvoosebnim pogledom na duh in telo, ki označuje dojemanje sveta, ki je edinstveno za vsakega posameznika (Rom- berg, 2013). V tem pogledu ima vsak proces (vid, spomin itd.) tudi subjektivno plat, o kateri lahko subjekt poda svoj opis (Varela in Shear 1999). Poudarek je na neposrednem, doživetem izkustvu mentalnih dogodkov (Chalmers 1989; Varela in Shear 1999). Ti dve perspektivi nista v hierarhičnem razmerju, temveč ju lahko obravnavamo kot nasprotni skrajnosti spektra in sta posledično medsebojno povezani (Rom- berg 2013). To je pomembno razlikovanje prav zato, ker imajo budistične prakse dolgo tradi- cijo prvoosebnega pogleda pri razumevanju problema duha in telesa. Znanje o problemu duh – telo črpa iz neposredne doživljajske izku- šnje sveta in posledično dopolnjuje kognitivno znanost pri pristopu k temu problemu, saj ga preučuje z vidika, ki ga kognitivna znanost zanemarja. BUDIZEM IN PROBLEM DUH – TELO Znanje o odnosu med duhom in telesom se v budističnih praksah pridobiva z bhavano (meditacijo)9. Pri vipassana (vpogled) medita- ciji se udeleženec zave vseh vidikov svojega su- bjektivnega doživljanja, ki jih lahko razdelimo v štiri kategorije: a) telesne in fizične senza- cije, b) čustva, c) razpoloženja ter d) mentalni vzorci in misli (Keown 1996, 92). S pozornim 8 Ti pojmi so prepričanja in želje, pa tudi zavest, občutki in izkušnje (Chalmers 1989). 9 Rahula trdi, da »meditacija« ni najboljši prevod za izvirno besedo bhavana in da bi bil boljši prevod »kultura« ali »razvoj«, saj bhavana pomeni mentalno kulturo ali mentalni razvoj (1959, 68). 25RELIGIOLOGIJA opazovanjem svojega doživljanja spoznamo, da so vse te kategorije minljive in spremenljive (Anicca), nezadovoljive in nepopolne (Dukkha) ter niso jaz oz. sebstvo (Anattā) (Gethin 1998, 187). Tovrstno znanje nakazuje, da lahko vednost o odnosu med duhom in telesom pridobimo z doživeto prvoosebno izkušnjo. Pri tem se lahko pojavi pomislek glede vrednosti ali zanesljivosti teh praks, saj rezultati drugih metod prvoosebnega uvida, kot sta introspek- cija in fenomenologija, niso intersubjektivno preverljivi (Markič 2012, 213) in zato vsaj v za- hodni tradiciji veljajo za manj znanstvene. Na tem mestu se bomo vendarle pridružili trditvi Varele (1991, 27), da se budistične meditacijske prakse razlikujejo od omenjenih dveh po tem, da »refleksija ni le o izkušnji, temveč je refleksija oblika izkušnje same« (poudarek v izvirniku). Na ta način je poudarek na izkustveni, doživ- ljajski refleksiji, ki se razlikuje od teoretične refleksije našega izkustva v zgoraj omenjenih prvoosebnih pristopih. Kot trdi Lin (2013, 241), dualistično razli- kovanje10 ni edini način dojemanja človeka v budizmu, temveč obstaja tudi tri-11 , pet-12 in šeststransko13 pojmovanje človeka. Slednje se vse zelo razlikuje od tipičnega dualističnega razumevanja človeka, ki je prisotno v zahod- nem svetu. Budistična pojmovanja lahko s svojim znanjem ponudijo ponovni razmislek o naših trenutnih filozofskih predpostavkah in nas spodbudijo k nedualističnemu raz- mišljanju o človeku. Po mnenju Lina (2013), Spackmana (2012) in Choja (2014) budistično pojmovanje duha in telesa zavrača kartezijan- ski dualizem, vendar ni materialistično kot fizikalizem, zato budizem lahko predstavlja vir idej za razmišljanje o problemu duha in 10 Telo – duh (kaya-citta) ali materija – ime (rūpa-nāma). Obsta- jajo razprave o tem, ali je budizem tudi dualističen (Lin 2013). 11 Tri trstike: oblika (rūpa), ime (nāma) in zavest (vijñāna). Po Āgama sutri so kot celota soodvisne (Lin 2013). 12 Pet agregatov (skandh): fizična oblika (materija), občutek, zaznavanje, sile duševnega oblikovanja, zavest (zadnje 4 v dualističnem smislu spadajo pod duha) (Ibid.). Vseh pet agre- gatov skupaj tvori tisto, čemur navadno pravimo »osebnost«. 13 Šest korenin: oči, ušesa, nos, jezik in telo, ki v dualističnem smislu spadajo pod telo/materijo), ter namera (mana), ki spada pod duh (Lin 2013). telesa, ki se razlikuje od tistih, ki prevladujejo na zahodu (Spackman 2012, 741). Natančneje, budizem trdi, da je zavest odvi- sna od telesa in fizičnih procesov ter je zato za- koreninjena v telesu. Vendar to ne pomeni, da je duh reduciran na materijo, temveč da zavest potrebuje telo kot primarni predmet svojih funkcij, medtem ko telo potrebuje duha za iz- vajanje svojih čutnih procesov. To odvisnost je tako mogoče razumeti kot vzajemno podporni proces vzročnosti in ne kot redukcijo ene stvari na drugo (Cho 2014, 427). Tu je poudarek na procesu in ne na vsebini. Budizem vidi duha in materijo kot stalen tok soodvisno nastaja- jočih trenutnih dogodkov ali zaznav, ki se ne bi zgodili brez medsebojne interakcije (Harvey 1993; Cho 2014). Ta pojmovanja duha in snovi se jasno razlikujejo od pojmovanj kognitivne znanosti, zaradi česar bi budistični pristopi k problemu duha in telesa lahko razširili razu- mevanje tega problema. Seveda to ne pomeni, da je problem duha in telesa v budizmu rešen. V vseh budističnih šolah, enako kot pri ko- gnitivni znanosti, potekajo obsežne filozofske razprave o naravi interakcije med duhom in materijo. Tukaj je poudarek izključno na raz- liki v njihovem pojmovanju interakcije med duhom in telesom, kar lahko včasih pomaga že s tem, da preokviri parametre, znotraj katerih razmišljamo o problemu. Tretji način, na katerega budizem prispeva k obravnavi problema duha in telesa, je njegov poudarek na praksi izboljševanja miselnih vzorcev pri izboljševanju človekove dobrobiti. Eden od ciljev meditacije je tudi lajšanje trplje- nja, zlasti tistega, ki ga povzročajo duševne zmote in zablode (Cho 2014, 428), s katerimi pa se kognitivna znanost ne ukvarja. Kot navaja Lin (2013, 258), se zdi, da obstaja povezava med mentalnimi vzorci in našim splošnim počutjem, a tega vprašanja kognitivna znanost v svojem pristopu ne obravnava poglobljeno. To ne pomeni, da se kognitivna znanost ne ukvarja z duševnimi ali telesnimi boleznimi. Raziskave možganov so pomembne za razu- mevanje različnih zdravstvenih stanj, od vege- tativnih stanj do možganskih okvar, in takšne 26 TRETJI DAN 2023 3 raziskave prinašajo pomembne ugotovitve za njihovo zdravljenje. Toda medtem ko kogni- tivna znanost poudarja zdravljenje bolezni, budizem poudarja prakso spreminjanja mi- selnih vzorcev za lajšanje trpljenja. Kognitivni znanosti bi lahko koristilo, če bi uvidela, da se problema duha in telesa ni mogoče teme- ljito lotiti, ne da bi ga umestili v širši okvir človeškega izkustva, katerega kakovost je odvisna tudi od kakovosti duševnih stanj. To je pomembno tudi zato, ker lahko kognitivni znanosti pomaga, da se je ne obravnava kot ločene od človeškega življenja in vsakdanjega izkustva. Duševno počutje je pomemben del človekovega izkustva in njegovo izpuščanje pri kakršnem koli razmisleku o duhu in telesu pomeni, da se vprašanje ne obravnava v celoti. SODELOVANJE KOGNITIVNE ZNANOSTI IN BUDIZMA Običajen pojav v dialogu med znanostjo in religijo je, da je religija na stranskem tiru, ki se mora podrediti bolj avtoritativni znanosti (Harrison 2010, 10). Ker velja, da ima kognitiv- na znanost avtoriteto pri reševanju problema duha in telesa, smo se osredotočili na to, kaj lahko budizem doprinese k boljšemu razu- mevanju tega problema. Hkrati se moramo zavedati tudi nevarnosti, da ta doprinos ne more potekati tako, da znanost preprosto izbere tiste dele religiozne misli, ki so v skladu z njenimi stališči, medtem ko ostale ignorira. To ravnanje se vidi pri uporabi meditacije ču- ječnosti na zahodu za zmanjševanje stresa ali pri slikanju možganov budističnih menihov, pri čemer se njihovo doživljanje spet zreducira na nevronsko aktivnost. Preveč posplošeno in preveč preprosto prilagajanje budističnih idej o problemu duha in telesa v kognitivni znanosti privede do tega, da lahko zaradi nji- hovega napačnega razumevanja spregledamo dragoceno prvoosebno in filozofsko znanje. Zato je pomembno, da budistične ideje ra- zumemo v njihovem kontekstu. Z drugimi besedami, če iz budizma zgolj jemljemo ideje, kot sta pet agregatov ali tri trstike, ne da bi pri tem razumeli njihovo zgodovino, to lahko vodi do zgrešenega raziskovanja teh idej znotraj kognitivne znanosti. Šele širše razumevanje budizma, ki zna budistične misli o duhu in telesu umestiti znotraj večjega filozofskega budističnega okvira, lahko bolje doseže nji- hovo integracijo v raziskovanje v kognitivni znanosti. S kritično presojo budističnih idej in idej kognitivne znanosti ter razumevanjem njihovih filozofskih predpostavk v širšem kon- tekstu lahko dosežemo boljše in celovitejše razumevanje problema duha in telesa. Seveda to ne pomeni, da zavoljo spreminjanja dialo- ga med kognitivno znanostjo in budizmom preprosto sprejmemo vse verske ideje. Navse- zadnje budizem ni le filozofija, temveč religija z lastnim modelom kozmologije in vidiki, kot sta karma in ponovno rojstvo, ki jih znanost ne podpira. Treba se je vprašati, na katerih mestih bi z vključitvijo budističnih elementov začeli spodkopavati prizadevanja za znanstveno razi- skovanje, ki se odvija v nevroznanosti, česar ne želimo. Najti mejo, kje sprejeti določene ideje ter jih vključiti na drugo področje, je težavno in kompleksno ter zahteva natančnejše razu- mevanje obeh področij. V tem prispevku smo videli, da budizem s svojim prvoosebnim pristopom lahko bogati kognitivno znanost pri njenem razumevanju problema duha in telesa, kar je področje, ki ko- gnitivni znanosti manjka. Poleg tega budizem dopolnjuje kognitivno znanost s tem, da pro- blem duh – telo umešča v širši okvir človeške izkušnje, saj se ukvarja s prakso izboljševanja psihičnega počutja. Navsezadnje budizem vse- buje dragocene pojme interakcije med duhom in telesom, ki bi lahko privedli do ponovne presoje sedanjih idej razumevanja duha in telesa znotraj kognitivne znanosti. Seveda tudi budizem nima preprostega, končnega odgovora na problem duha in telesa in njegovih idej vsekakor ne smemo vključe- vati v raziskovanje problema duh – telo brez kritičnega opazovanja. Vendar ne smemo po- zabiti, da tudi kognitivna znanost, ki zanemar- ja določene vidike človeške izkušnje, temelji na določenih filozofskih predpostavkah, ki jih 27RELIGIOLOGIJA je nujno treba ponovno premisliti, da bi storili korak naprej pri razumevanju tega problema. Budizem ima na tem področju ogromno znanja z dolgoletno tradicijo, in če ga zavrnemo kot nepomembnega, tvegamo izgubo velikega vira znanja; kognitivna znanost pa bo ostala osiromašena, če ne bo začela odprtega dialoga z drugimi tradicijami spoznavanja. REFERENCE: Bermudez, José Luis. 2010. Cognitive science: An Introduction to the Mind. New York: Cambridge University Press. Blackburn, Simon. 2016. The Oxford Dictionary of Philosophy, New York: OUP. Chalmers, David. 1995. Facing up to the Problem of Conscious- ness. Journal of Consciousness Studies 2, št. 3: 200–19. http:// consc.net/papers/facing.html (pridobljeno 2. 10. 2023). Chalmers, David. 1989. The First-Person and Third-Person Views (Part I). Consc. http://consc.net/notes/first-third.html (prido- bljeno 2. 10. 2023). Cho, Francisca. 2014. Buddhist Mind and Matter. Religions 5: 422–434. Damasio, Antonio. 2011. The quest to understand consciousness. Ted talks, marec. Https://www.ted.com/talks/antonio_dama- sio_the_quest_to_understand_ consciousness#t-777 738 (prido- bljeno 6. 10. 2023). Gazzaniga, Michael. 2000. Cerebral Specialization and the Interhemispheric Communication; Does the Corpus Callosum Enable the Human Condition? Brain 123: 1293–1326. Gethin, Rupert. 1998. The Foundations of Buddhism. New York: OUP. Harrison, Peter. 2010. Introduction. V: The Cambridge Com- panion to Science and Religion, 1–18. Ur. P. Harrison. Cambrdige: Cambridge University Press. Harvey, Peter. 1993. The Mind-Body relationship in Pali Bud- dhism: A Philosophical Investigation. Asian Philosophy 3, št. 1: 29–41. Johnson, George. 2006. A Free-for-All on Science and Reli- gion. The New York Times, 21. november. Http://www.nytimes. com/2006/11/21/science/21belief.html (pridobljeno 30. 9. 2023). Keown, Damien. 1996. Buddhism: A Very Short Introduction. New York: OUP. Lin, Chien-Te. 2013. Rethinking Mind-Body Dualism: A Bud- dhist Take on the Mind-Body Problem. Contemporary Buddhism 14, št. 2: 239–64. Markič, Olga. 2012. First- and Third-Person Approaches: The Problem of Integration. Interdisciplinary Description of Complex Systems 10, št. 3: 213–222. Owen, Adrian M., Martin R. Coleman, Melanie Boly, Matthew H. Davis, Steven Laureys in John D. Pickard. 2006. Detecting Awareness in Vegetative State. Science 313, št. 8: 1402. Http:// orbi.ulg.be/bitstream/2268/130307/1/VS_science2006.pdf (pri- dobljeno 16. 10. 2023). Rahula, Walpola. 1959. What the Buddha Taught. Oxford: One- world Publications. Repovš, Gregor. 2004. Cognitive Neuroscience and the »Mind- Body Problem«. Horizons of Psychology 13, št. 2: 9–16. Robinson, Howard. 2020. Dualism. Stanford Encyclopaedia of Philosophy, 11. september. Https://plato.stanford.edu/entries/ dualism/#Min BodHisDua (pridobljeno 8. 10. 2023). Romberg, Timme. 2013. Third-Person and First-Person Perspec- tives: An Analysis of Thought-Experiments. Doktorska disertacija. Univerza v Utrechtu. Stenmark, Mikael. 2010. Ways of Relating Science and Religion. V: The Cambridge Companion to Science and Religion, 278–295. Ur. Harrison, P. Cambridge: Cambridge University Press, Spackman, John. 2012. Contemporary Philosophy of Mind and Buddhist Thought. Philosophy Compass 7, št. 10: 741–751. Varela, Francisco J. in Jonathan Shear. 1999. First-Person Meth- odologies: What, Why, How? Journal of Consciousness Studies 6, št. 2–3: 1–14. Varela, Francisco J., Evan Thompson in Eleanor Rosch. 1999. The Embodied Mind: Cognitive Science and Human Experience. Cambridge: MIT Press.