SVOBODNA SLOVENIJA
AftO XXXVII (31)
Štev. (No.) 36
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES
7. septembra 1978
UVRŠČENA NEUVRŠČENOST
Dr. Kolaričev življenjepis škofa Rožmana
Preseljevanje narodov
Tisti, ki smo pred triintridesetimi leti doživljali svoje lastno preseljevanje, se živo spominjamo nepretrganih kolon pešcev in vozil vsake vrste, ki so polnile naše ceste, ne proti domu, ampak proti neznani bodočnosti zunaj lastne domovine. Zapuščali Sino svoje domove, svoja podjetja in poklice in z grenkobo v srcu in solznih oči brez premišljanja in oklevanja krenili svobodi naproti. Nikdar ne bomo pozabili tistih dni in razočaranj pri tistih, ki smo jim zaupali in jim vso vojno srečo želeli, čutili smo, kako smo bili celemu svetu odveč. Tudi tisti redki, ki so z nami čutili, so premišljali, kaj naj počnejo z nami. Evropa v razvalinah nas ni mogla ne vzeti pod streho, ne prehraniti. Prekomorske dežele so se zanimale za naše zdrave, mlade in strokovno izvežbane moči, ničesar pa niso hotele slišati o pohabljencih, starejših ljudeh, o ženah, otrocih. Spet se nam nudi prilika, da pribijemo : samo Argentina nas je bila takrat pripravljena sprejeti vse, brez izbire in brez kakršnihkoli pogojev, šele par let pozneje sta prišli na vrsto ZDA in potem Kanada, a ti dve sta še postavljali vrsto pogojev, da je bilo mogoče prepluti morje. Dolga leta je trajalo, da so se naši bratje v novem, tujem svetu z velikimi žrtvami in potrpljenjem vendar uveljavili: eni bolj, drugi manj udobno, vsi pa, če so zdravi in delavni, imajo svoje domove in dobrega kruha na preosta janje, pa naj se ta kruh plačuje v dolarjih, funtih, ali pa v slabokrvnih pesih.
Mi smo se kar udobno namestili, kolikor je to v tujem svetu sploh mogoče. Sinovi, ki so izven domovine rojeni, te selitve sploh ne občutijo in jim je dom staršev lepa, gledanja vredna podoba, kamor na obisk polete, potem pa se hrepeneč vrnejo „domov“, kjer so bili rojeni.
Za nami pa sedaj drugi okušajo vse grenkobe takega preseljevanja narodov. Saj sploh ni prenehalo. Pomislimo na milijone ljudi, ki so iz rdeče Nemčije pribežali v svobodno na zahodu. Samo „zid sramote“ in kot naj hujša ječa utrjena meja med rdečim vzhodom in svobodnim zahodom skuša pre-rečiti, da bi se ta beg nadaljeval.
Kaj drugega, kakor preseljevanje narodov je potovanje tisočev iz revnih dežel — tudi iz Slovenije! — v gospodarsko močne države. V Rusijo nihče ne sili, v njene satelitske države tudi ne. Bog ve, kaj bi bilo, če bi Rusija odprla svoje meje in dovolila svojim državljanom, da si lahko svobodno poiščejo mesta na svetu, kjer koli hočejo?
A svet danes razburja problem pravih beguncev, žrtev zadnjih vojska na daljnem Vzhodu. Po klavemem zaključku vojne v Koreji so zahodni „demokrati“ z ZDA na čelu začeli vojno v Vietnamu, kjer je tekla ne le anglosaška, ampak tudi slovenska kri. Posledica vegaste ZDA politike je bil umik njihovih čet z bojišč. Z njimi so hoteli zapustiti komunistom prepuščeno domovino tudi stotisoči ljudi, ki so jim zaupali in zanje tvegali svoje življenje. Rdeči požar se nevzdržno širi na tem nesrečnem koncu sveta in z njim novi desettisoči ljudi, ki iščejo svobode na svetu, pa je ne najdejo.
Nedavno je dobro informirani švicarski dnevnik „Neue Züricher Zeitung“ prinesel pretresljivo sliko begunskega problema današnjih dni. Tam beremo, da je samo zadnje tedne 160.000 ljudi zbežalo iz Vietnama na —• Kitajsko. 300 do 400 tisoč se jih na to pot pripravlja. 120.000 beguncev je dobilo zasilno zatočišče v begunskih taboriš-ščih v Tajlandiji, kamor so iz sosednjega Laosa pribežali, da si rešijo življenje. 10.000 jih je pribežalo v Malazijo. 'Cenijo, da je vsaj milijon Vietnamcev zapustilo svoje domove, zlasti kmetije, in iščejo zaposlenje v drugem delu dežele, kjer bodo delali po tovarnah in kjer jih nihče ne pozna. 100.000 muslimanov je iz rdeče Burme pribežalo v Bangladeš. Hongkong ob kitajski meji dobiva dnevno od tam še enkrat več beguncev kakor pred letom. 10.000 beguncev se je pretolklo do Filipinskih
Naš naslov se čudno sliši. Pa je vendar res, da naziv „neuvrščenost“ (nonalignment) ni pravilen, pač pa napačen. Povedati namreč hoče, da je na svetu znatna skupina držav in državic, v prvi vrsti tistih, ki so rastle po zlomu kolonialnih imperijev kmalu po koncu druge svetovne vojne kakor gobe po dežju, katere bi rade ostale nevtralne do obeh blokov, zapadnega demokratičnega z Ameriko na čelu, in vzhodnega komunističnega pod vodstvom Sovjetije. Toda po začetnem navdušenju za organizirano skupnost pod imenom neuvrščenosti se vedno jasneje izkazuje, da ideja nevtralnosti ni praktična in zatorej nima bodočnosti. Kajti neuvrščenih držav v resnici ni.
Ali je ta ideja pred 24 leti zrasla na zeljniku Josipa Broza-T'ita ali kje drugje, se ne more z gotovostjo dognati. Je pa zelo verjetno, da je njen izvor v Jugoslaviji. Nedavna zgodovina nam pove, kako se je Tito s svojimi trabanti po usodnem kregu s Stalinom znašel hipoma sam samcat, ko ga je
1.	1948 Stalin vrgel iz svetovne komunistične bratovščine — Kominforma. Če bi se bil vrgel v naročje Amerike (ki bi ga bila rada objela), bi bilo njegovega komunističnega vladanja kmalu konec, in to je dobro vedel. Torej — ne v Rusijo, ne v Ameriko, kam potem?
Pa se je lisjak zatekel po pomoč in zavezništvo k voditeljem držav, ki se tudi niso hotele vezati ne s Sovjetijo, ne z Ameriko. Skupno z indijskim Nehrujem, egiptovskim Nasserjem, indonezijskim Sukarnom in še nekaterimi manj pomembnimi mu je uspelo povezati te dežele v zelo rahlo in zdrobljivo sodelovanje in mu dati ime neuvrščenih. Zamisel je bila zlasti za tedaj porajajoče se nove države zelo vabljiva, in na prvem zborovanju v Beogradu je Vladalo veliko navdušenje, Tito je bil no. vrhuncu svoje mednarodne slave. Toda začetna glorija ni imela trajne veljave.
Kmalu se je začelo čutiti, da je velika večina držav — pripadnic neuvrščenosti — v veliki gospodarski in socialni stiski, a med seboj si ne morejo pomagati, ker pač siromak ne more reševati drugega siromaka, pač pa se lahko med seboj kregajo in lasajo. Kam po pomoč? Začelo se je med njimi zanje pozitivno gibanje, da je treba svetovno ekonomsko strukturo predelati tako, da se prepad med tistimi, ki imajo in tistimi, ki nimajo, zmanjša in izravna. Akcijo so prenesli v Združene narode, kjer so radi svoje številčnosti kmalu dobili večino, vendar uspeh je bil majhen. Politično so kot skupina dosegli z večino nekaj resolucij, ki niso rodile rezultatov. Tako je država za državo začela iskati stike, eni z zapadnim, drugi z vzhodnim blokom — neuvrščenost se je začela rahljati. „Odvrgli smo kolonialno oblast pred 15 leti,“ je izjavil neki afriški zunanji
otokov. Več tisoč je na obupni morski poti proti 5.000 km. oddaljeni Avstraliji. Pravijo, da je morje prizorišče groznih tragedij : na skromnih čolnih ali navadnih splavih skupine bolnih, sestradanih, od žeje umirajočih ljudi, ki prosijo mimo vozeče ladje rešitve, a te jih ne marajo rešiti. Ni države na tem božjem svetu, ki bi jih hotela vzeti na suho.
Problem teh nesrečnih ljudi je strašen. Nimajo sosedov, kamor bi se zatekli. Tajlandija se jih boji, ne ve, kdo je med begunci za rdeče in kdo proti njim. Malazija pravi, da zanje nima ne kruha ne zaposlitve, ob drugih mejah jih čaka še hujša usoda kakor doma. Zato je morje njihovo edino upanje. Tragedija teh ljudi končno le zbuja vest v nekaterih deželah. ZDA so menda že naročila svojim ladjam, da naj vzamejo na krov vse begunce, ki nanje nalete pri svojih vožnjah. Po dosedanjih poročilih najmanj polovica vseh beguncev, ki beže po morju, ne pride do cilja in boje se, da se bo isto zgodilo tudi z ostalo polovico, to se
minister na sedanjem sestanku neuvrščenih v Beogradu, „in zdaj smo gospodarji .v svoji lastni hiši. Toda hipoma smo odkrili, da je naša miza prazna. Eventualno se bomo obdržali na lastnih nogah. Toda kako bomo med tem jedli?“
To je osnovno in kardinalno vprašanje. Pridruži se temu še kruta politična, vojaška in socialna realnost neprestanih medsebojnih sporov in sovražnosti, ki vsako državo posebej sili k vzpostavljanju stikov z raznimi „blokovnimi“ državami, od katerih pričakuje razumevanja in asistence. Ne zaleže veliko vztrajno Titovo dokazovanje (Tito je sestanek vodil), da je na dolgo roko koristno za vsako državo, de. svoje probleme rešuje s skupnimi močmi neuvrščenih.
Na konferenci v Beogradu tudi ni bilo mogoče zakrpati raztrgane ideološke mreže, ki se bolj in bolj trga naprej med onimi zastopniki neuvrščenih držav, ki trdijo (Kuba!), da je „val bodočnosti socializem“, in med tistimi, ki so odločno izjavile, da ne bodo prišle na prihodnji sestanek v Havano, če kubanske čete ne izginejo iz Afrike. Poročevalci z beograjskega sestanka pišejo, da so se debate o zelo važnih zadevah razblinile v brezpomembno retoriko in se sprevrgla celo za zaprtimi vrati v kričanje in zmerjanje, ki ga eden med njimi imenuje pandemonij (epidemija čez celo zborovanje).
Menda so zborovalci v Beogradu imeli pred očmi dejstvo, da postaja organizacija neuvrščenih brezpomembna in bo Sčasoma zaspala spričo dejstva, da probleme Tretjega sveta in neuvrščenih držav spretneje in uspešneje rešujejo regionalni fapmi za uravnavanje političnih, ekonomskih in krajevnih zadev. Taki forumi so med drugimi recimo Konferenca Združenih narodov za trgovanje in razvoj, ali Organizacija afriške enotnosti, ali Organizacija ameriških držav, ali Združenje južno-azij-skih dr“av.. Vse te ustanove so začele Zvezo neuvrščenih držav postopoma za-temnjevati in izločati iz mednarodnih akcij in kazno je, da ta nima bodočnosti. Dokler je živ, jo bo morda skušal ohraniti vsaj navidezno pri življenju Tito, ki je od ustanoviteljev edini še pri življenju. Izgledi so slabi.
_ Značilno zanimiva je risba, ki je bila priobčena v zvezi z beograjsko konferenco v neki reviji: Cela vrsta predstavnikov neuvrščenih je na nji, sredi med njimi pa Tito. Vendar nihče ni okrog njega, eden za drugim jadrno marširajo proč, nekateri proti stricu Samu (Egipt, Saudska Arabija), ki stoji na eni stoni risbe in je videti le črtaste hlače in copate z zvezdami, drugi pa hitijo v nasprotno smer proti boljševiku v škornjih s srpom in kladivom ter zakrpanimi hlačami (Alžirija, Kuba, Vietnam). Njihov „firer“ Tito pa ostaja — sam, in se razočaran ozira za njimi.
pravi vsaj 5000 na mesec, tudi se boje, da se bo število teh beguncev kljub vsemu potrojilo. In na vse to svet molči: molče velesile, molče dobrodelne ustanove, ker nimajo klici revežev nikjer odmeva, molče rdeče pobarvane organizacije za obrambo človekovih pravic. Še huje se obeta. Ameriške države so kvoto tovrstnih beguncev znižale od dosedanjih 170.000 na 25.000 letno, Francija, ki je bila nedavno gospodarica teh dežel, posnema ZDA, pravtako Kanada, švedska in ostali. "V Palestini že desetletja dolgo deset in desettisoči Arabcev žive pod šotori za mejami Izraela in na račun Društva narodov čakajo rešitve palestinskega vprašanja.
Kje bo konec tega preseljevanja narodov? Tisti, ki so dolgo imeli priliko, da bi to tragedijo preprečili, danes mešetarijo s povzročitelji tega zla in jih prav malo, ali pa nič ne zanima to vprašanje, če jim ne gre v njihove račune. Navadno so zelo daleč od resnične volje, da bi pomagali revnemu svetu in zares branili osnovne človekove pravice.
güe
Pred nekaj meseci smo pisali, dà je to veliko delo dotiskano, in da so ga ponekod naročniki že prejeli. Tudi k nam je prišel takrat en izvod po dobroti in pazljivosti prijatelja, ki nam ga je iz Evrope osebno prinesel. Naša oddaljenost, kamor pošta, ki ne gre po zraku, potrebuje navadno mesece časa, da jo pripeljejo vedno bolj redki parniki, je kriva, da smo zaradi pomot v odpremljanju, prišli do knjige šele nedavno. Po knjigi je bilo mnogo povpraševanja. Mnogi so jo naročili vnaprej, večina pa je čakala, da to stori po stari navadi: ti meni knjigo, jaz tebi denar. Pa bo marsikoga prihod knjige v Argentino presenetil. Kje naj dobim denar za knjigo, ki bi jo tako rad imel ? Kopljemo se v milijonih, saj i-mamo v inflaciji svetovno prvenstvo. Nismo lačni ne strgani, imamo svoje hišice in svoje delo, a ne ostaja nam kaj prida za ostale potrebe. Žal, da pod ta pojm spada tudi naš tisk. To Čutijo tudi vse slovenske publikacije, ki izhajajo v svobodnem svetu in so navezane le na prispevke naročnikov. Tipamo, da bo kljub tem težavam le mnogo takih, ki bodo zmagli to žrtev in na ta način pokazali svoje spoštovanje in hvaležnost do škofa-mučenika in priznanje za ogromno delo, ki ga je opravil avtor življenjepisa, dr. Jakob Kolarič, ki je v izredno težkih okoliščinah začel in dokončal to delo, ki bo imelo trajno vrednost.
Dr. Kolarič je hotel s svojim delom pokazati podobo dr. Gregorija Rožmana kot škofa. Tudi če bi ne bilo pri nas revolucije in vsega, kar jo je spremljajo, bi bil življenjepis Rožmanov še vedno zanimiv. Zanimivo je, da so vsi življenjepisi slovenskih škofov novejše dobe izšli izven domovine: Jegličev življenjepis je bil sicer napisan in že pripravljen za tiskalni stroj, ko je Italija okupirala Ljubljano in knjiga ni mogla iziti zaradi vsebine v nekaterih poglavjih, ki jih pisatelj ni smel izpustiti, če je hotel, da bi bila Jegličeva podoba popolna. Življenjepis tega velikega našega škofa je izšel v Celovcu, ponovno postavljen, v skromnejši obliki, kot bi bil v Ljubljani, a izšel je le! Svetniški škof dr. Janez Gnidovec je dobil svojega življenjepisca v Argentini. Tudi popravljeni življenjepis Baragov je izšel v Argentini. Monumentalni življenjepis škofa Rožmana je tudi mogel na svetlo le izven mej njegove škofije in domovine. Pisatelj je porabil dolga leta svojega življenja, zadnje čase že bolehen in v letih, ko bi imel pravico do počitka, pa se je žrtvoval do vseh meja mogočega, da bi dokončal s tretjim zvezkom to veliko in pomembno delo, ki je lahko v ponos ne le nam, ki živimo v svobodnem svetu, ampak tudi v tolažbo množici njegovih vernikov, ki doma niti njegovega imena ne smejo imenovati, kaj šele kaj o njem napisati. Gotovo ljudje doma že poznajo vsebino tega življenjepisa in jim je v veliko tolažbo, da je bila napisana dobra beseda v obrambo škofove časti; vsaj en močan glas resnice med poplavo psovk in laži.
Dr. Kolarič v tem obširnem, nad 1000 strani obsegajočem zvezku življenjepisa hoče pokazati pravo škofovo podobo v najtežji dobi njegovega ško-fovanja, med okupacijo in rdečo revolucijo ter državljansko vojno.
škof, ki po božji volji postane odgovorna verska avtoriteta na ozemlju, ki mu ga določi papež, prevzame z imenovanjem ogromno odgovornost na svojo vest. Postane svojim vernikom duhovnik, ki zanje moli, učitelj, ki mora skrbeti, da je njegova čreda prav poučena o vsem, kar je v zvezi z verskimi resnicami in moralnim naukom, ki ga uči Cerkev. Opozarjati mora, na nevarnosti, ki njegovi čredi groze. Trpeti mora, in obsojati laž, kadar se brezbožne sile organizirajo, da bi mu onemogočile njegovo apostolsko delo.
Skoro četrtina strani tega zvezka je posvečena problemu škofovanja Rozmanovega v tej dobi. Prvo poglavje govori o1 tem, kako je komunizem že desetletje prej pripravljal revolucijo pri nas.
V tej dobi so bili dnevi veliki tolažbe za škofa, ki je slutil, kaj prihaja, veličastni kongresi v Ljubljani: Evharistični kongres in Kongres Kristusa Kralja.
V	drugem poglavju pisatelj pokaže škofa sredi bojne vihre: Njegova škofija, zasedena deloma po Nemcih, deloma po Italijanih, uničenje vsega, kar je J>ilo slovensko in katoliško v delu, ki so ga zasedli Nemci; na drugi strani hinavska in nezmožna italijanska zasedbena oblast, ki je naravnost izzivala vse po komunizmu okužene in nad Lahi razočarane ljudi k „borbi proti o-kupatorju“, ki -se je na ukaz Rusije začela in kmalu prelevila v rdečo revolucijo.
Škof Rožman je bil zvest papeškim okrožnicam, ki so o komunizmu spregovorile jasno besedo. Sam je bil o pogubonosni doktrini komunizma do dobra poučen in prepričan; kot škof je učil, kar je o tem Cerkev spregovorila. V dolgih odstavkih pisatelj predstavlja škofa kot tolažnika trpečih, ki jih je bila Ljubljana polna, dežela pa je krvavela kakor še nikdar. V adventu in postu govori svojim vernikom s prižnice, organizira pobožnost prvih petkov in prvih sobot. S posebno pripravo in odlično organizacijo, pripravlja slovesno posvetitev brezmadežnemu Srcu. Priporoča češčenje Fa timske Matere božje. Pripravi spokorni in spravni dan. Organizira Katoličane v dobrodelno akcijo za pomoč beguncem in izgnancem. Predvsem pa moli, moli kot bojevnik z Bogom, tako da ga je bilo vsak čas mogoče najti na kolenih v njegovi kapeli.
Pomaga vselej in vsakomur, če le more. ,Marsikoga sem rešil smrti,“ napiše nekje. Tudi komunistom!
Življenjepisee na teh straneh z vso vestnostjo in brez pretiravanj opisuje delo dr. Rožmana kot katoliškega škofa vernikov, ki jih je zadela največja nesreča, ki kak narod more zadeti: izguba svobode, preganajnje vere, državljanska vojna in rdeča revolucija, nadloge, ki so decimirale njegovo ljudstvo in proti katerim je bil njegov glas neredko glas vpijočega v puščavi.
V	tretjem in četrtem poglavju pisatelj na skoro 250 straneh pod naslovom „Umažite škofa“ in „Pot v nekrvavo mučeništvo“ opisuje najgrenkej-še trenutke škofovega življenja ,skoro celo desetletje trpljenja in ponižanj, kakor jih je malo ljudi pretrpelo. O tem, bo, če prav vem, v eni naslednjih številk govoril človek, ki te razmere do dobra pozna. Prav je, da ob branju življenjepisa poslušamo mnenja onih, ki so tiste čase v sredini dogodkov doživljali in ki so v stanju napisane dogodke potrditi, ali nejasnosti pojasniti. To je želja pisatelja samega.
Zadnji dve poglavji „Potujoči misijonar in škof“ ter „Mene čaka samo še grob“ je pisatelj namenil, da skoro na 200 straneh opiše delo škofa Rožmana v desetih letih, ki jih je preživel v svobodnem svetu, žrtvujoč vse svoje moči za dušni blagor svojih širom sveta razkropljenih vernikov. Dr. Kolarič je imel priliko v teh letih biti mnogokrat blizu svojega škofa, slišati iz njegovih ust, kar nihče drugi ni, in zapisati tako, kakor je videl in slišal. Zato je ta del življenjepisa najbolj pristen, človeški, poln občudovanja in spoštovanja, pa tudi poln strahu, kaj bo, ko bo naš pastir odšel od nas po plačilo k Bogu. Opis njegovih zadnjih dni je nekaj pretresljivega: Glejte, tako umira pravični !
Morda bo kdo, zlasti tistih, ki takratnih razmer niso doživljali, včasih pogodrnjal, zakaj toliko obširnih opisov, ki s škofom Rožmanom niso naravnost v zvezi. Prav zato so ti opisi potrebni, da zlasti mlajši rod, ki je v nevarnosti, da podleže prigovarjanju z druge strani, naj vse, kar se je takrat dogajalo, že pozabimo, kljub temu zve za dogodke, ki so bili ozadje življenjepisu. Zgodovine ne sme pozabljati. Njena dogajanja so veljavna za vse čase in njeno poznanje naj bi bila šola za bodočnost.
KK.
L. P.
JANEZ PAYEE I. S ČASNIKARJI
USTOLIČENJE BREZ KRONANJA
Por un mundo mej or
En el primer mensaje que dio al mundo el nuevo pontefice Juan Pablo I. anunció el propòsito de poner todas sus fuerzas fisicas y espirituales al servicio de la paz y la justicia. De ese mensaje extraemos los siguientes pàrrafos:
Bajo està luz, nos ponemos enteramente, con todas nuestras fuerzas fisicas y espirituales, al servicio de la misión universal de la Iglesia, que es lo rnismo que decir al servicio del mundo: es decir, al servicio de la verdad, de la justicia, de la paz, de la concordia, de la colaboración en el interior de las naciones, asi corno en las relaciones entre los' pueblos. Ante todo llamamos a los hijos de la Iglesia a tornar conciencia, cada vez mayor, de su responsabilidad: “Vos estis sai terrae, vos estis lux mundi“ (Mt. 5, 13 S.).
Superando làs tensiones internas que se han podido crear aqui y alla, vendendo las tentaciones de acomodarse a los gustos y costumbres del mundo, asi corno a las seducciones del apiauso facil, unidos en el unico vinculo del amor que debe informar la vida intima de la Iglesia, asi corno también las formas externas de su disciplina, los fieles deben estar prontos a dar testimonio de la propia fe, ante el mundo: “Parati semper ad satisfactionem omni poscenti vos rationem de earn qure in vobis est, spe” (I PE 3, 15).
IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI
Novi papež Janez Pavel I. je takoj začel s svetovno pastoralno akcijo, ko je med prvimi avdijencami, še pred svojim uradnim ustoličenjem, sprejel v Benediktinski kapeli na tiskovno konferenco nad 1000 predstavnikov svetovnega tiska, radija in televizije.
Svoj živahen značaj je pokazal s tem, da je med avdijenco večkrat opu--stil pripravljeno besedilo ter se prosto razgovarjal z časnikarji. Spomnil se je izjave kardinala Mercierja s konca prejšnjega stoletja, ki je dejal, da bi bil sv. Pavel, če bi danes živel, prav gotovo časnikar. Neki moderni verski pisatelj pa je dodal, da bi bil v današnjem času poleg tega tudi najmanj direktor svetovne tiskovne agencije Reuter. Janez Pavel I je k temu še dodal: „Toda jaz pravim, da ne bi bil samo direktor Reuterja, temveč bi si preskrbel prostor na italijanski televiziji in radiju ter brez dvoma tudi na ameriški NBC (National Broadcasting Corporation) .“
Prisotni so Janeza Pavla I. nagradili z burnim ploskanjem za anekdoto.
Janez Pavel I. se je zahvalil svetovnemu tisku za poročanje o smrti njegovega prednika ter o konklavu, na katerem je bil on izbran za novega vodjo katoliške Cerkve. Kritiziral pa je nekatere „zgodbice“ o predkonklavskih razgovorih med kardinali ter časnikarjem izjavil: „Zagotavljam Vam, da ni bilo nobenih skupinic med kardinali“ in pozval svetovni tisk, naj vedno poroča o velikih zadevah Cerkve, ogiblje pa naj se „drobtinic“, ki so brezpredmetne. Spomnil je časnikarje na italijanskega časnikarja Avanzinija iz 19. stoletja, ki je takrat komentiral: „Javnosti ne zanima, kaj Napoleon III ali pruski kralj pravita, temveč, kakšne barve hlače nosita, ali so sive ali rdeče in ali kadita cigarete ali ne.“ Takih „drobtin“ naj resen tisk ne pobira.
Janez Pavel I. je pripomnil: „Prosim vas in priporočam Vam, da predvsem skrbite za obrambo božjih stvari, ki so svete dimenzije človeške stvarnosti.“
Svoj nagovor na zbrane časnikarje z vsega sveta je Janez Pavel I. zaključil: „Papež in Cerkev morata včasih pozivati na duha radodarnosti in nesebičnost, da bi na svetu končno zavladale pravičnost, ljubezen in mir.“
Kakor takoj od nastopa svojega vladanja Cerkvi je Janez Pavel I. tudi na tiskovni konferenci govoril v prvi osebi ednine- „jaz“, namesto dosedanjega običaja v prvi osebi množine „mi“.
Za ustoličenje Janeza Pavla I. je bil v nedeljo, 3. septembra t. 1. pripravljen na trgu sv. Petra prostor pred rimsko
baziliko tako, da je bil pod stalnim nadzorstvom italijanske policije, ki je razpostavila na strateških položajih o-koli trga in po Rimu nad 10.000 varuhov reda. Ustoličenja so se med drugimi veljaki udeležili arge-ntinski predsednik Videla, ameriški podpredsednik Mondale, španski kralj Janez Karel, belgijski kralj Baudoin, kanadski predsednik Trudeau in drugi. Trg je napolnila množica nad 200.000 vernikov in turistov z vsega sveta.
Ustoličenje je bilo enostavno: Janez Pavel I. je dobil belo štolo s šestimi križi in okrašeno mitro, nakar so mu vsi kardinali poljubili prstan v znak priznanja njegove avtoritete. Kronanje s tiaro so opustili po več kot 1000 letih. Prvič je bil papež kronan leta 795,
papež Pavel VI. pa je tiaro prodal in izkupiček razdelil dobrodelnim ustanovam. Zadnja papeža, ki sta bila kronana s tiaro sta bila Janez XXIII. in Pavel VI.
V nagovoru na vernike, ki so bili že v nedeljo dopoldne zbrani na trgu sv. Petra, je ob svojem blagoslovu „urbi et orbi“ Janez Pavel I. izjavil: „Poskusimo napraviti iz sveta kraj, kjer bo več molitve in manj bojev.“
V sredo, 6. t. m. sta se na pobudo
am.	preds. Carterja po več mesečnem presledku spet sešla na mirovna pogajanja egipčanski diktator Sadat in izraelski predsednik Begin. Carter je sestanek organiziral v svoji rezidenci Čamp David v ZDA, da bi napravil še en poskus za rešitev arabsko-izraelske-ga vprašanja. Carter meni, da od izida tega sestanka odvisi tudi njegova politična bodočnost.
Tudi egipčanski diktator Sadat je izjavil, da je „ta sestanek zadnja prilika“ za dosego mirne rešitve arabsko-izraelskega vprašanja. „Ta sestanek bo odločilni trenutek, ki nas bo popeljal ali k mirni rešitvi ali pa v smer, bog-vedi kam. V obeh primerih bomo mi, Arabci, izvršili svojo dolžnost,“ je dodal Sadat.
Izraelski predsednik Begin pa nasprotno trdi, da sestanek v Camp Davidu „ni zadnja prilika za mir.“ Begin je izjavil, da bo predlagal, naj bi se izraelska in egipčanska delegacija sestajali tako dolgo, dokler ne bi dosegli
MEDNARODNI TEDEN
KITAJSKI KOMUNISTIČNI diktator Hua se je ob vračanju iz Romunije in Jugoslavije v Peking ustavil za tri dni v Teheranu v Perziji, kjer je ob pozdravu perzijskemu šahu Rezu Pahlevi ponovil, da Kitajska „nasprotuje politiki ekspanzije, agresije in dominacije velikih sil in se bori proti vmešavanju v notranje zadeve drugih držav in kršenju suverenosti pod kakršnim koli izgovorom.“ Huajeve izjave so bile, menijo opazovalci, spet naperjene predvsem proti ZSSR, ki je mejna soseda Irana. Hua in perzijski šah sta podpisala kulturno pogodbo, kakor jo že ima Iran sklenjeno z Združenimi državami Severne Amerike in Sovjetsko zvezo.
AVTRALSKA POLICIJA je aretirala 19 oboroženih Hrvatov v vojaških u-
niformah v nekem skritem taborišču v avtralski pušči. Zbrali so se iz Cam-berre in Sydneya v taborišču, kjer so si nadeli uniforme in črne čepice z rdečimi in belimi hrvaškimi znaki. Policija meni, da so se zbrali za vojaške vaje, hrvaška skupnost v Avstraliji pa trdi, da so „hoteli napraviti samo film o svojih vajah kot spomin na izlet.“ A-retiranci so bili minuli ponedeljek postavljeni pred sodišče, obtoženi zarote.
mirne rešitve problemov na Bližnjem vzhodu. Begin je še dodal: „Usoda našega naroda ne bo odločena ne na tej ne na nobeni konferenci. Judovski narod je živel že tisoče let in bo živel še tisoče let po konferenci v Camp Davidu. Konferenca v Camp Davidu ni zadnja prilika v mirovnem procesu na Bližnjem vzhodu, ki ga je Sadat začel
lanskega novembra. V življenju se nove prilike ponujajo vsak dan,“ je zaključil Begin.
V Moskvi, kjer nasprotujejo miru na Bližnjem vzhodu, so označili konferenco v Camp Davidu za „protiarabsko zaroto, s katero hočejo preprečiti pravičen mir na Bližnjem vzhodu“, medtem ko Sirija, ki tudi nasprotuje Sadatu, napoveduje nove zapletljaje na tem področju.
Nepričakovana in nenadna je bila odločitev predsednika države generala Videle, da potuje v Rim na svečano ustoličenje papeža Janeza ’Pavla I. Kot je bilo potovanje nenadno, je bilo tudi precej debate o umestnosti ali neumestnosti tega koraka. Zlasti še, ko se je razvedelo, da tudi v vojaških krogih ni bilo popolnega soglasja glede tega, če je pametno tako potovanje.
Treba je namreč upoštevati, da argentinska vlada nima najlepšega ugleda v svetu. O tem smo v našem listu že večkrat obširno pisali. Predsednik Videla se je tako izpostavil, da med svojim bivanjem v Rimu doživi proti-argen tinske demonstracije, da zaradi pritiska komunističnih in socialističnih sektorjev ne bi bil primerno sprejet s strani italijanske vlade, in tudi da bi se proti njemu samemu izvedel a-tentat; ni namreč skrivnost, da se v Rimu nahajajo visoki pobegli vodje argentinske komunistične gverile.
Vse te možnosti je vlada proučila, in general Videla se je odločil za svoje potovanje. Uspeh, -čeprav ga bo treba proučiti s časom, je bil vsaj na prvi pogled jako pozitiven: sprejet je bil pri novem papežu, se sestal z najvišjimi italijanskimi vladnimi osebnostmi, imel razgovore s predstavniki raznih držav, ki so prihiteli v Rim na papežev slav-
nostni nastop, in v časnikarskem intervjuju mogel razložiti mnogo stvari, ki jih v Evropi drugače vidijo, kot v resnici so.
Predsednikovo potovanje pa bo imelo še druge posledice. V Rimu je bila dana prilika tudi za načrtovanje gospodarskega sodelovanja z raznimi državami. V prvi vrsti z Italijo, kjer obstaja zanimanje zlasti po izčrpavanju argentinskega petroleja. Na tem pod-
ročju bo pozitiven sestanek argentinskih predstavnikov z vodji italijanske petrolejske družbe. Prišlo pa je tudi do sestanka med generalom Videlom in podpredsednikom jugoslovanske vlade. Lazar Kolisevki je skušal prepričati generala Videlo o važnosti in u-godnostih jugoslovansko-argentinskega sodelovanja, in o potrebi oživetja gibanja neuvrščenih, katerih zadnji kongres v Beogradu se je kaj mlačno končal.
Seveda je v Rimu prišlo do raznih protiargentinskih izjav, nekaj manjših manifestacij ipd., kar pa spričo ostalih uspehov niti ne pride v poštev. General Videla je s svojo odločitvijo potovanja žel lepe sadove, tako osebno kot v prid države. Doma pa so politični opazovalci poudarjali njegovo „korajžo“, s katero se je napotil v Evropo.
Doma je seveda pustil nekaj nerešenih problemov, in ti so ga počakali do povratka. Prvi med njimi (ne najvažnejši) je imenovanje novega vzgojnega ministra, kar predstavlja ne majhen glavobol za celotno vojaško vlado. Od vsega začetka je bilo to ministrstvo v civilnih rokah, in je eno izmed maloštevilnih, ki ni rodilo zaželenih in pričakovanih uspehov. Vse dosedanje iskanje je bilo zaman, kajti ne gre le za primerno osebo, temveč tudi za primeren program, ki naj argentinsko vzgojo potegne iz kroničnega močvirja, v katerem se nahaja že desetletja.
Prvi korak vojaške Vlade ob nastopu je bil, na vzgojnem polju, povrnitev reda v učilnicah, tako srednjih šol kot zlasti univerz. Iztrebiti je bilo treba revolucionarne elemente in doseči cilj, da se v šolah poučuje, ne pa vzgaja gverilce. To so relativno hitro dosegli. A to je bilo tudi vse. Premoščena je bila socialna anarhija, a vzgojna anarhija, ki ni za državo na dolgo roko nič manj pogubna, še vedno obstaja. Narediti red tudi v tem, bo delo novega ministra, in nihče mu tega dela ne zavida.. .
Roke proč od politike! Čigavo geslo je to?
Pridi na večer v Slomškov dom, v soboto, 30. septembra 1978, ob 20.
Sadat in Regin s Carterjem
Kaj je SES? čemu služi?
Pridi na večer v Slomškov dom, v soboto, 30. septembra 1978, ob 20.
Začetek tretje svetovne vojne v Sloveniji?
n
Zaradi teh in drugih razmer se je Sovjetska zveza med drugim resno u-kvarjala z mislijo o invaziji v Jugoslavijo, s čemer bi tudi ostrašila in oslabila ZDA, ki jih je imela za neodločne in ni verjela, da bi v tem primeru kaj resno posegle vmes, a najmanj, da bi zaradi tega zanetile svetovni požar. V tej zvezi je napisal za kremeljsko vlado ‘najboljši moskovski Kissinger v ozadju’, kot ga imenuje knjiga, Rus
Y.	I. Rjabuhin, absolvent harvardske univerze, ‘strogo tajno poročilo’, v katerem pretresa razloge za in proti vdoru :
,,a) slaba federalna vlada v Jugoslaviji je nepriljubljena pri večini narodov Jugoslavije, razne republiške vlade pa so nepriljubljene pri vseh drugih republikah;
b)	če bi Sovjetska zveza intervenirala v korist ene republike proti drugim, bi mi imeli še nekaj podpore pri narodu (medtem ko je na Poljskem ne bi imeli prav nič);
c)	naši komunistični prijatelji v pro-sovjetskem Srbskem odboru za zaščito Jugoslavije — ki se po umoru mestnega načelnika poljskega mesta Wro-clawa počutijo brez Rusov povsem goli in nezaščiteni — želijo, naj bi Rdeča armada prišla v Jugoslavijo;
d)	naši vojaki bi morali v Sloveniji in na Hrvaškem (v primeru invazije) zapirati politike, namesto napadati od delavcev zasedene tovarne;
e)	taka nagla prekonočna operacija bi bila opozorilo poljskim in drugim delavcem, da se Rdeča armada nahaja v visokem stanju pripravljenosti in da se lahko bliskovito kreta.
Proti operaciji v Jugoslaviji bi ugo-
varjal v tem trenutku zaradi možnih širših odmevov. Vrhovni sovjetski vojni štab stavi namreč operacije v Jugoslaviji na isto stopnjo strateških možnosti kakor operacije pri invaziji v Zahodno Nemčijo. Če bi bili prepričani, da obstaja možnost državnega udara v vseh komunističnih državah vzhodne Evrope, kar bi obenem povzročilo tudi državni udar v sami Sovjetski zvezi, tedaj bi vsekakor bil jaz za invazijo v Jugoslavijo ali v Zahodno Nemčijo ali za oboje. Vendar tako daleč še nismo prišli. V tem trenutku smo prišli le do tega, da bi bilo želeti oslabiti predsednika Thomsona. Začnimo ga poniževati na Srednjem Vzhodu in v Južni Afriki.“
A te vrste nasvete, dobre ali slabe, je prehitela stvarnost. Zaradi prej o-pisanih razmer v Sloveniji, se je le nekaj tednov po tem „strogo tajnem poročilu“ „znašla Jugoslavija na robu državljanske vojne“, kot ugotavljajo pisci knjige in nadaljujejo:
„In tako se je zgodilo, da so dogodki prevzeli kontrolo. Prosovjetski odbor za obrambo Jugoslavije organizira neuspeli plenitveni pohod v Slovenijo, kar je pospešilo spopad med slovensko republiško in beograjsko federalno vlado. Odbor prosi Sovjetsko zvezo za pomoč. Istočasno so zaprli v Gdansku in Dresdenu neka podjetja zaradi odvajanja goriva v tovarne, ki so delale za vojni prevoz, in je zaradi tega prišlo tam do uporov, katere bi bilo nemara povsem nemogoče kontrolirati. Na vse to je sovjetska reakcija postala malone neizbežna.“
ZSSR je priredila dvojne vojaške manevre: ene v izredno velikem obsegu
v Vzhodni Nemčiji, in druge na Madžarskem. Bila pa je, tako kot ostale sopodpisnice sklepne pogodbe na Konferenci za varnost in sodelovanje v Evropi, obvezana prijaviti svoje orožne vaje, kar je res storila za one v Nemčiji, ne pa za madžarske, češ, te niso pomembne in le manjšega obsega. A prav s temi je nameravala započeti vojaške akcije, kar naj bi velikopotezni manevri v Nemčiji prikrili.
Najprej je 27. julija 1985 prekoračila ena sovjetska motorizirana divizija ogrsko-jugoslovansko mejo in se napotila proti Zagrebu. Jugoslovanske obmejne enote so se ji sicer uprle, a bile kaj kmalu prisiljene na umik proti Zagrebu. Ne dolgo za prvo ji sledi še druga divizija. Istočasno zavaruje brez odpora dohod do Beograda sovjetska letalska eskadra. Rusi nameravajo zasesti Zagreb, vzpostaviti zvezo s svojimi letalskimi enotami vzhodno od Beograda ter se nato zasukati na zahod proti Ljubljani. Prosovjetski odbor za zaščito Jugoslavije prevzame začasno vlado.
Do tod je šlo sovjetom vse po načrtu. Ne pa naprej. Ušteli so se glede ohlapnosti Zahoda, ki po mnenju Kremlja ne bo voljan izpostavljati se v Jugoslaviji. O tem pripoveduje knjiga:
„Kljub mnogim opozorilom ni imel NATO pripravljenih ukrepov za tako pretnjo v Jugoslaviji. Ta država je o-stala v pravem pomenu besede ‘sivo področje’. NATO ni bil obvezan stopiti avtomatsko zanjo v bran. A Zahod se nikdar ni odpovedal pravici zanimati se za tamkajšnja dogajanja, kot bi se lahko sklepalo v primeru Madžarske 1956 in Češkoslovaške 1968. Nevtralnost Jugoslavije je bila očividno življenjske važnosti za Zahod. Je pa
težko jamčiti varnost deželi, katere zunanja politika temelji na načelu neuvrščenosti, kar so na svojo škodo lahko ugotovile Francija in Velika Britanija v primeru Belgije 1939.“
V	nadaljevanju pravi Hackett: „No, zdaj je prišel vrag po svoje in NATO je bil prisiljen odločiti se •— ali bolje rečeno, odločile so se Združene države ob nejevoljnem italijanskem popuščanju, dokler je bil Zahod nad njimi. Upoštevajoč dolgo zgodovino italijansko-jugo-slovanskih napetosti in v nadi, da bo izzvalo ugodne reakcije v Jugoslaviji, bi bilo bistvene važnosti, ne uporabiti italijanske čete. In tako so se po nekaj dneh živahnih diplomatskih aktivnostih v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani nemoteno izkrcale v Reki, na dalmatinskem otočju in v Ljubljani ameriške elitne marini čete, zavarovane s svojim letalstvom iz italijanskih baz.“
V	enem dnevu so te ameriške čete prišle do hrvaško-slovenske meje in pripravile sovjetom zasedo blizu Kostanjevice. Ni jim bilo treba dolgo čakati. Kmalu je prišla mimo sovjetska izvidnica s tremi tranki. Amerikanci so jo napadli in jo nagnali k umiku. ZDA so prvotno nameravale o-mejiti svojo intervencijo samo na Jugoslavijo. Zato so skušale prikriti ta prvi spopad, kar bi verjetno uspelo, da se ni posrečilo nekemu italijansko-ameriškemu televizijskemu reporterju ujeti ta dogodek na filmski trak — in ga tako posredovati v svet. Na ta način se je Zahod ovedel, da sovjeti niso nepremagljivi — in v začetku avgusta 1985 je svet spet zagorel, topot v tretjo svetovno vojno.
S tem Moskva ni računala, a igra je bila začeta in tej prvi potezi je morala slediti druga. Kremelj se je odlo-
čil za okupacijo Zahodne Nemčije, čez katero so se spet razlivali potoki krvi. Iz Nemčije so se zagnale sovjetske tankovske divizije proti Franciji, a so jih NATO čete odbile. Po tem porazu so se sovjeti odločili za plinske napade s cijanidom in muštardom. Angleži so jim vrnili zob za zob, kar je bolj prizadelo Ruse, ker so se njihove plinske maske in zaščitna oblačila slabo obnesla.
Zanimivo je, da vse doslej ne eni ne drugi niso segli po jedrnem orožju. Šele po tem plinskem porazu so Rusi poslali nad angleško mesto Birmigham teledirigirano atomsko bombo. Zahod se je revanžiral s še močnejšo na ruski Minsk. Medtem se je v satelitskih državah začela krhati poslušnost Sovjeti-ji in ves sitem se je rahljal. Prvi se upro ruskemu poveljstvu poljski vojaki, za njimi ukrajinski •— in sovjetizem je povsod v razsulu. 22. avgusta 1985 se odloči ukrajinski oficir Vasil Duglen-ko, kateremu je še pod Hruščovim uspelo vriniti se v vrhovno vodstvo KGB v Moskvi, in ubije sovjetskega diktatorja Vorotnikova, prevzame oblast in ponudi premirje ameriškemu predsedniku Thomsonu.
Tako konča po petnajestih krutih dneh tretja svetovna vojna, iz katere izide Zahod kot zmagovalec.
Knjiga bo brez dvoma koristen informativni vir vojnim in političnim izvedencem, in upati je, da bo povzročila tudi uspešnejše obrambne ukrepe Zahoda proti napadom imperialistične Sovjetije.
A kaj, če bi napore vojnih in drugih strokovnjakov, znanstvenikov in tehniških izumiteljev raje posvetili razmišljanju, kako doseči mir med narodi na Zemlji!
Sag SBewcrijc
CERKNICA -— Letošnje kulturne poletne prireditve v zeljški cerkvici so se začele, 4. avgusta s koncertom Slovenskega okteta. Sledila je 11. 8. komorna izvedba Rossinijeve opere Seviljski brivec — nastopili so solisti ljubljanske opere J. Jeraša, F. Javornik, I. Sancin, J. Reja in A. Pusar ob spremljavi pianista I. Švarea. Koroški akademski oktet je koncertiral 18. avgusta, 25. avgusta sta nastopila harfistka Pavla Uršičeva in igralec Saša Miklavc. Zaključni večer pa bo priredil Slovenski trobilni kvintet — A. Grčar, S. Arnold, V. Trampuž, B. Šinigoj in B. Gruden, ki bo poustvarjal dela Gabriellija, Pourcela, Pezela, Bacha, Uroša Kreka in Ewalda.
CELJE — Po 28 letih bodo končno po dolgih prizadevanjih prvič prepleskali dvorano gledališča in na novo oblazinili sedeže v dvorani. Tudi streho bodo obnovili; namesto s klasično kritino jo bodo prekrili z bakreno pločevino.
LJUBLJANA — Slovenija dosega po številu zdravnikov že visoko razvite industrializirane države. En zdravnik splošne prakse pride na 600 prebivalcev en stomatolog na 3000 in en farmacevt na 3500.
RADOVLJICA — Nekaj časa zaprto stavbo-hotel, ki je last zveze sindikatov Slovenije, so dali v upravljanje
—	samoupravni interesni skupnosti za počitek in rekreacijo delavcev iz Pančeva. Hotel, ki so ga dobili v upravo brezplačno, samo, da ne bi propadal, so že deloma obnovili.
NOVA GORICA — Novogoriški hotel Argonavti je kar zadovoljen z nočitvami. Več jih je imel kot lani. Kako pa so gostje zadovoljni, je težko reči. Pravijo, da je najbližja okolica hotela „vzorno“ zanemarjena — črepinje, zarjaveli in polomljeni stoli in kozarci so povsod na ogled. In v restavraciji pa tudi drugod streha pušča. Pri lovljenju deževnice so skrajno reprezentativni, saj ji nastavljajo vedra, v katerih navadno postavljajo na mizo ohlajeni šampanjec.
LJUBLJANA — Fasado cerkve ljubljanskih uršulink so prenovili. Seveda je prenovitev naletela na nekatere ugovore. Zato so tudi v listih napisali, da so si restavratorji predvsem prizadevali dati stavbi tako barvo, kot jo kažejo stare upodobitve. Na najstarejši upodobitvi iz leta 1761 — cerkev je bila sezidana v dvajsetih letih 18. stoletja
—	je vsa fasada snežnobela, njeni konstrukcijski členi pa so obarvani celo nekoliko temneje, kot so bili sedaj obnovljeni.
LJUBLJANA —- Koruza je postala nenadoma eno najbolj iskanih stvari na slovenskem pa tudi jugoslovanskem trgu, in to kljub rekordni letini v Vojvodini in Slavoniji. Slovenska podjetja so si že lani zagotovila nakupe potrebne količine koruze in tudi že plačala. —
Potrebujejo je okoli 340.000 ton, a v Sloveniji je pridelajo le 30.000 ton. Prodajalci so se obvezali, da bodo koruzo vskladiščili — stroške hrambe so plačala slovenska podjetja — in jo nato dobavljali v določenih rokih. Med tem pa je koruza postala precej dražja in koruza slovenskih podjetij je v Vojvodini „dobila“ noge. Seveda tožba ne bo manjkala, vendar pa koruze v Slovenijo ne bo..., kakor je razvidno iz nekaterih primerov.
LEVPA NAD KANALOM — Poletni čas je možno izrabiti na razne načine. V tem kraju je ‘mladina pripravila „mušje“ dirke, in nekaj družabnih iger, ki jih sicer že ni več videti na vsakem koraku: vlečenje vrvi, plezanje po namiljenem drogu in podobno. Sedaj pa je čas, da povemo, kakšne so te „mušje dirke“. V Levpi so „muši“ po domače osli. In dirke so kar dobro zabavale nekaj tisoč gledalcev: „muši“ so se „odlično“ odrezali: dirkali so po večini, kadar se jim je zdelo in jezdece pridno stresali s svojih hrbtov.
LENDAVA — Občinski sindikalni svet in koordinacijski odbor za vprašanja delavcev, zaposlenih v tujini, si še nista opomogla od presenečenja. Pripravila sta velik shod, na katerega sta vabila delavce, ki so zaposleni v tujini, pa so bili na počitnicah v občini. Teh je menda bilo doma kar 2.000. Vabili so delavce, dali tiskati vabila s podrobnim sporedom: Dvajset funkcionarjev je vneto čakalo na delavce, a na shod je prišel le — eden. . . Nekaj bo narobe v ... deželi ... Danski.
Umrli so od 8. do 16. avgusta 1978:
LJUBLJANA — Marija Froehlich; Pavla Sporn; Ivan Kolarič, up., borec za sev. mejo. Aleksander Batič; Vinko Ogorelec; Marjan Žargaj ; Marija Schwentner, 82; Justina Dobravc r. Brigelj; Rudolf Kobilica, up. profesor; Rozi Zakrajšek r. Kalister; Martin Debeljak; Vlado Pilgram, prof.. Stane Samarin, up. ; Hinko Sichert ; Rudolf Ocvirk, up. mes. mojster; Franc Pance, up.; Albin Hlebš; Marija Lovrač r. Rebolj; Olga Frank, up. b. ur.
RAZNI KRAJI — Stane Zdešar, Tomnšelj ; Miha Lorber, up., 78, Prevalje. Slavko Rupar, up., Velike Lašče; Miha Kastelic, cestar, Radohova vas; Martin Arhar, Bled; Jože Pirc, Veliki Trn; Janko Miklavčič, 85, up. sedlarski mojster, Cerklje; Rudi Dolanc, Trbovlje; Jakob Randl, Petrovče; Jožefa Foršek, Škofljica; Marija Rifelj, 67, up., Ždinja vas; Aleksander Graden, Predstruge. Franc Urbančič,__ up. strojevodja, Novo mesto; Silva Šarabon r. Kranjc, Tržič; Pavla Požar r. Herbst, up. učit., Žalec; Jože Celinšek, 89, up., Sp. Rečica; s. Marija Dominika Nose, notredamka, Otočec ob Krki; Marija Zajec r. Černe, 73, Snebrje; Jože Savšek, Šmartno pod Šmarno goro;_ Jože Zamida, Polhovica; Gabrijel Alič, up., Škofja Loka. Amalija Pavletič, Vrhnika; Ivan Fortunat, 87, Celje; Franc Nose, Struge na Dol.; Tone Vanelli, 55, Trbovlje; Ignac Podrekar, klepar, Mojstrana; Marija Srebrnjak r. Av-pič, Medvode; Herman Pajk, Celje; Jernej Zajc, tekst, mojster, Dravlje; Franc Bratušek, 67, Maribor. Marija Valentan, up., 87, Maribor.
JVeleaj iz zgodovine Triglava
Triglav, najvišja slovenska gora je bila osvojena pred 200 leti. Za to priliko so slovenski planinci pripravili veliko slovesnost 26. avgusta pri Aljaževem stolpu na vrhu Triglava. V nedeljo
27.	avgusta pa so v Ribičevem Lazu v Bohinju odkrili spomenik „štirim srčnim možem“ — Luku Korošcu, Matevžu Kosu, Štefanu Rožiču in Lovrencu Wi-llomitzerju, ki so prvi „nemara, odkar svet stoji“ prišli na teme očaku slovenskih gora. Leto kasneje, 8. avgusta 1779 je bil, kot kaže, ponovljen vzpon na Triglav. V svoji knjigi je francoski naravoslovec B. Hacquet zapisal: „Nisem izmeril vseh vrhov, a ker sem bil na najvišji točki Tergloua“. . . Hacquet je bil na Triglavu potem še leta 1782. Jeseniški kaplan Janez Dežman je prišel na vrh 8. avgusta 1809 v spremstvu Antona Korošca, sina Luke Korošca. Ta vzpon je znan po listku, ki ga je pu-stlil v steklenici na vrhu. Leta 1822 ga je prepisal stotnik Bosio: „Sem bil tako korashen, to nizmice (verjetno pismice, kajti Bosio ni obvladal slovenščine) naj is viskik („gvishno“) tukaj ostane, ne-kar ga un nevsemi; narvezhi moje veselje je na gorah.“ Prva žrtev Triglava je bil prav Dežmanov spremljevalec Anton Korošec. Ta je 5. julija 1822 spremljal stotnika Bosia in tovariše, ki so opravljali višinske meritve. Ker šo bile priprave dolgotrajne, se je Bosio odločil, da bo prenočil na Triglavu; z njim sta ostala le korporal Rothemel in Aton Korošec. Vreme se je ponoči poslabšalo, zajela jih je nevihta s točo in gromom, ki je ubil Antona Korošca.
Prvič so Triglav osvojili z bohinjske strani, vendar pa največ obisko-
valcev Triglava prihaja skozi Vrata, ki je ena treh dolin, ki se iz Mojstrane zajedajo v Triglavsko skupino; ostali dve sta Kot in Krma. Vrata je najbolj poznana dolina, ker stoji na koncu doline znani Aljažev dom. Turistično se začne zgodovina Vrat leta 1836, novejša pa leta 1889 s prihodom župnika Jakoba Aljaža v Dovje. Ta je bil že prej navdušen gornik, bil je prvič na Triglavu 31. julija 1887. Bil je član dunajskega Turisten-kluba, ne pa nemškega Alpenvereina — Section Krain, ki je bil sovražno nastrojen do Slovencev. Sicer so ga odborniki Alpenvereina prosili za podporo, a Aljaž ni hotel nič slišati o sodelovanju. Pač pa si je zastavil cilj, iztrgati Triglav iz nemških rok. V začetku niti ni imel veliko podpore v Slovenskem planinskem društvu, ki je bilo ustanovljeno 27. februarja 1893. Toda Aljaž ni odnehal, kupil je vrh Triglava od dovške občine za en sam goldinar in takoj nato naredil načrt za postavitev sedaj znamenitega Aljaževega stolpa. Klepar Blejec iz Šentvida ga je naredil in
7.	avgusta 1895 je bil postavljen na vrhu; pri slovesni otvoritvi je bilo vsega pet ljudi: Aljaž, Hubad, Gessner in dva delavca Korbar in Požgane. Predstavnikov SPD še ni bilo, niso jih tedaj zanimale „vratolomne višine“.
Leta 1896 je odbor SPD sklenil postaviti „kočico“ v Vratih: „Kočica v Vratih bo namenjena zlasti tistim izletnikom, ki ne hrepene po strmih višavah Triglava, ampak si rajši ogledajo v dolini čarobni gorski svet“, so zapisali v poročilu za občni zbor. In delo so k sreči zaupali Aljažu. Ta se je seveda
SLOVENCI v ARGENTINI	OBVESTILA
Osebne novice:
Smrti: Umrla je v Buenos Airesu 2. septembra t. 1. v 74 letu starosti gdč. Marija Petelin; V San Justo sta umrla gdč. Ana Šmajd in Janez Juhant; v Trstu pa Jožefa Fajdiga. Naj v miru počivajo. Svojcem izrekamo naše sožalje.
BUENOS AIRES
Slovensko romanje v Lourdes:
„Baragov dan“
Letošnje romanje v nedeljo 20. avgusta k Materi božji v Lourdes je bilo ob 120-letnici prikazovanj v Lurdu in ob 110-letnici Baragove smrti.
Na romanju, ki smo mu dali ime „Baragov dan“, se je zbralo nad 1500 rojakov iz vseh krajev Velikega Buenos Airesa in nekaj zastopnikov iz notranjosti države.
Ob 15.30 je na prostranem vrtu pri lurški votlini zadonela slovenska pesem. Sledili sta ji dve desetki sv. rožnega venca, nato pa so bile pete litanije Matere božje. Mogočno petje, ki ga je vodila skupina pevcev, je pomagalo ustvarjati pravo romarsko razpoloženje. Po litanijah se je razvila procesija: križ, možje in fantje, narodne noše, ministranti, duhovniki, redovnice, dekleta in žene. Med duhovniki je bil tudi msgr. Maksimilijan Jezernik, rektor slovenskega zavoda v Rimu in tajnik papeške univerze „Urbaniana“ ter zastopnik rimske kongregacije za misijonske u-niverze in semenišča.
Pred gornjo cerkvijo, kamor smo odšli v procesiji, smo prejeli spominske podobice z Baragovo sliko in molitvijo za njegovo prištetje blaženim in svetnikom.
Velika cerkev, ki je zbrala toliko slovenskih romarjev, je bila živa podoba slovenske cerkve. V njej je bila sv. maša za žive in rajne Slovence v Argentini. Daroval jo je msgr. Anton Orehar, delgat slovenskega dušnega pastirstva v Argentini. V cerkvenem govoru je razvijal misli o našem svet-
niškem kandidatu, Ireneju Frideriku Baragu. Med drugim je dejal, da je Baraga letos združil verne Slovence na treh kontinentih sveta v ZDA, v Trebnjem na Dolenjskem in v Lourdesu pri Buenos Airesu. Baragu smo dolžni zahvalo. Baraga nam je dal zgled. Baraga je naše upanje.
Baragu smo dolžni zahvalo za srečen prihod v Argentino pred tridesetimi leti. Njemu smo fee v najtežjih časih našega zdomstva priporočili, on nam je s svojo prošnjo pri Bogu pomagal.
Baraga nam je dal zgled. Zgled zvestobe do vere in zvestobe do slovenskega rodu.
Med sv. mašo je vodila petje skupina pevcev z organistom Štefanom Dren-škom.
Letošnje romanje v Lourdes je bilo vsekakor mogočno Marijino slavje, lep „Baragov dan“ slovenske družine na južni polobli ob Srebrni reki.
V. kulturni večer SKA
V soboto, 19. avgusta je bil v okvirju SKA zanimiv V. kulturni večer, ki ga je priredil teološki odsek SKA. Vodja“ tega odseka dr. M. Gogala je namreč ta dan predstavil predavatelja dr. F. Rodeta, teološkega profesorja iz Ljubljane in provinciala lazaristov, ki se je službeno mudil med nami in je naš stari znanec že iz prejšnjih let. Tokrat je predaval o Štirih razdobjih modernega ateizma. Predavatelj je moderni ateizem razdelil v štiri dobe: od
zagnal v delo; bil pa je tudi že skrajni čas. Nemci so tudi nameravali tam postaviti dom, ko so pa izvedeli, da bo tam Aljaževa koča, so namero opustili.
„Aljaževa koča“ je bila odprta 9. julija 1896, prav v istem času so zgradili tudi Triglavsko kočo na Kredarici, ki je bila odprta 10. avgusta 1896. Župnik Jakob Aljaž je kupil svet tudi za dom na Kredarici in to tiste dni, ko so postavljali stolp na Triglavu. Bil je tedaj v Deschmannovi koči (koči Alpenvereina) in gledal, kako postavljajo stolp, pa mu je oskrbnik rekel, da zanj gotovo ne bi bilo prostora v koči, če bi prišli Nemci. Oskrbnikove besede so imele velike posledice. Aljaž je po vrnitvi domov pri priči kupil od dovške občine svet za nov dom, pisal v Ljubljano odboru SIPD, naj skličejo sejo in se pogovore o Triglavski koči, za katero je že kupil zemljo. Odbor SUD ni mogel odreči, izvedbo so poverili Aljažu.
Marca 1902 je SPD sklenilo postaviti v Vratih Planinski hotel, pa so se težave začele takoj na začetku: Odbor ni dobil posojila; po dolgem moledovanju je Kmetijska posojilnica odobrila le 10.000 kron. To pa je bilo za hotel premalo in tako je nastal v Vratih Dom. Tudi tu je imel Aljaž dosti dela. Dom je bil že 7. avgusta 1904 slovesno odprt ob udeležbi 600 navdušenih Slovencev. Marca 1909 je snežen plaz izpod Rogljiče porušil najlepšo stavbo SPD. Aljaž je žalostno novico sporočil odboru a že zapisal: „Jaz vam hočem pomagati. Te točke v Vratih ne smemo pustiti!“ Začela se je velika u-spešna akcija za nov Dom, ki je bil slovesno odprt 17. julija 1910 in je na zunaj še sedaj takšen, kot je bil.
renesanse oz. reformacije skozi dobo prosvetljenstva v materializem XIX. veka in v današnji čas. Za vsako teh dob je1 podal označbo njihovih vodilnih predstavnikov. Poudaril je predvsem nam zdaj prenemalo znano dejstvo, da je ateizem v modernem smislu nastal samo v Evropi ob katolištvu v času reformacije in renesanse, v drugih delih sveta ateizmov do zadnjih čas niso poznali. Govoreč torej o vzrokih ateizma, ga je spremljal po omenjenih časovnih razdobjih in pokazal brezboštva razvoj : najprej prikriti ateizem liber-tincev, jasnejši pri predhodnikov francoske revolucije enciklopedistih, do svojskega ateizma materialistov Feuer-bachovega tipa, pa Engelsovega in Marxovega. Zanimiva je bila označba Nietschejevega „nadčloveka“, ob katerem je poudaril, da je bil ta filozof satanizma neke vrste mistik in bi ga bilo nekoč pogledati od te strani. Sklenil je jasno in fino podano predavanje s karakteristiko najnovejših nosilcev modernega brezboštva, o katerem j" odločnega mnenja, da je že dosegel kulminacijo in je zdaj v očitnem propadanju.
Predavalnica Slovenske hiše je bila popolnoma zasedena ter je bilo predavanje ljubljanskega profesorja s priznanjem sprejeto. Živahna debata po njem, ki se je tikala teoloških problemom ob ateizmu, je pričala o uspelem kulturnem večera.
SAN MARTIN Sestanek Lige žena-Mati
Dne 16. avgusta je Liga Žena-Mati v San Martinu spet imela redni mesečni sestanek. Na prošnjo jim je predaval g. Škerjanec o pokojninskem zavarovanju. Gospe so ga z veliko pozornostjo poslušale. Predavanju je sledila vrsta vprašanj.
Prihodnji redni sestanek bo 20. septembra ob navadni uri.
Lepo vabljene vse sanmartinske žene in dekleta!
MENDOZA
Več glav več ve in tako je prišlo opozorilo, da smo iz naše kronike našim bravcem pozabili sporočiti ob zadnjem poročilu še o dveh dogodkih v naši skupini v letošnjem letu.
Družinico Vladimirja Šmona ml. in Marije roj. Grebenc je razveselil sinček, ki je bil rojen dne 5. junija t. 1. in so ga krstili za Valentina Luko. Čestitamo!
9.	julija 1978. pa je naš Slovenski šolski tečaj, ki ga vodi Lenčka Božnar-jeva praznoval god sv. bratov Cirila in Metoda, ki sta zavetnika tega tečaja. Že pri popoldanski sv. maši je g. katehet Jože Horn v pridigi navezal spomin na sveta brata in tudi naši šolarji so lepo zapeli prošnjo pesem Ciril Metod, varujta naš dom in rod. Po sv. maši smo se zbrali v našem Domu k skromni a prisrčni prireditvi. G. prof. Božidar Bajuk, ki potrpežljivo vadi naše otroke v petju, jè pripravil prijeten otroški pevski nastop, nakar smo v sliki na platnu gledali in poslušali žalostno pravljico, ki pa se veselo konča, o Jerici, Tinki in Kekcu. Ob koncu proslave so otroci posedli okrog miz in bili postreženi s toplim čajem in sladkim pecivom.
Sneg, sneg, sneg. Nimamo ga sicer v dolini, še manj v mestu a v hribih ga je debela plast. Naše mlade smučarje, ki pa so seveda tudi „padalci“ v tem športu, ta belina silno vleče v hribe na slovensko smučišče v Puente del Inča, kjer stoji tudi slovenska kočica, ki nudi premraženim prstom topline in tudi toplo prenočišče. Kar 175 kilometrov je do tja a vsaj enkrat v vsakoletni zimi marsikdo žrtvuje dan, dva ali tri, da se naužije zimskega veselja in višinskega zraka. Tudi mladino iz Buenos Airesa vleče to veselje in tako je tudi letos prišlo že kar sedem fantov, ki so se našim devetnajstim mladim pridružili in odhiteli v Ande, kjer
je pripravno smučišče.
RH
KLUBI iz Slovenije so dokaj neuspešno začeli jesensko nogometno sezono. Ljubljanska Olimpija je prav katastrofalno izgubila v prvem kolu v Tuzli proti Slobodi z 0:4. V drugem kolu ni bilo dosti bolje; na ljubljanskem Stadionu jo je premagal beograjski Partizan s 4:2. V dragi nogometni ligi je bilo prvo kolo 20. avgusta. Uspešen je bil le Maribor, ki je doma premagal Kikindo z 2:0. Velenjski Rudar je izgubil v gosteh z Novim sadom 0:1, ljubljanski Mercator pa v Prije-dorju z Rudarjem iz Ljubije z 1:2. Borba za obstanek bo torej huda; prva zvezna liga šteje 18 članov, draga pa le 16.
V TRSTU so se pomerili 20. avgusta mladi veslači Koroške, Julijske krajine, Benetk, Istre in Slovenije; manjkali so le Dunajčani, ki so se navadno udeležili tega tekmovanja. Prvo mesto je zasedla Slovenija s 40 točkami, isto število točk je zbrala tudi Julijska kra-
SOBOTA, 9. septembra :
Pouk srednješolskega tečaja „Ravn. Marka Bajuka“ v Slovenski hiši ob j 5.
Odbojkarska tekma Banco Provincia de la Piata proti Repr. Zedinjena Slovenija, dekliška skupina, ob 17h.
NEDELJA, 10. septembra:
Nova maša Andreja Stanovnika v
Slovenski vasi v Lanusu ob 9,30 uri.
V	Našem domu v San Justo mladinski dan.
ČETRTEK, 14. septembra:
Odbojkarska tekma Repr. Zedinjena Slovenija proti 77 Futbol Club, mlajša skupina, na igrišču Aliansa 250, Ciu-dadela, ob 21,30.
PETEK, 15. septembra:
Dr. Miha Stariha: človek iz epruvete — predavanje in razgovor, za dekleta in fante od 15. leta starosti. Na Pristavi, ob 20. uri.
SOBOTA, 16. septembra:
Festival mednarodnih folklornih plesov ob 19,30 v Našem domu v San Justo v priredbi Slovenske odbojkarske reprezentance.
NEDELJA, 17. septembra:
V	Slomškovem domu celodnevno praznovanje obletnice Doma.
Odbojkarska tekma C. A. Atlanta proti Repr. Zedinjena Slovenija, dekliška skupina, na igrišču ul. Arieta 2.967, San Justo, ob Uh.
SOBOTA, 23. septembra:
Proslava šolskih otrok na čast škofu Antonu Martinu Slomšku ob 16. uri v Slovenski hiši.
Dr. Miha Stariha: človek iz epruvete — predavanje in razgovor, za starše. Na Pristavi, ob 20. uri.
Pouk slov. srednješolskega tečaja Rav. Marka Bajuka v Slovenski hiši ob 15 uri.
NEDELJA, 24. septembra:
Dr. A. Kukoviča, DJ: človek iz e-pruvete — predavanje in razgovor, za mladino in odrasle. Na Pristavi, ob 11. uri (po sv. maši).
Odbojkarska tekma C. A. Quilmes proti Repr. Zedinjena Slovenija, dekliška skupina, na igrišču ul. Guido y Paz, Quilmes, ob 17h.
V	Slovenskem domu v Carapachayu
skupno kosilo — asado.
SOBOTA, 30. septembra:
Narodnopolitično delo v emigraciji
— Miloš Stare: Poročilo o delu SLS v emigraciji; dr. Marko Kremžar: Nuj-not političnega delovanja. Za tem debata. Ob 20 v Slomškovem domu.
NEDELJA, 1. oktobra:
Velika sanmartinska tombola.
Na Pristavi: 15-letnica slovenske službe božje in prva obletnica kronanja podobe Marije Pomagaj. Družinska nedelja. Kosilo.
Odbojkarska tekma Repr. Zedinjena Slovenija proti Centro Cultural Italiano, dekliška skupina, na igrišču ul. Arieta 2.967, San Justo, ob Uh.
SOBOTA, 7. oktobra:
Na Pristavi: 25-1 etnica šole dr. Fr. Prešerna — akademija in spevoigra Pomlad prihaja. Ob 18. uri.
NEDELJA, 8. oktobra:
Obletnica Našega doma v San Justo.
SOBOTA, 28. oktobra:
Manifestacijsko zborovanje ob 60-letnici Narodnega praznika in dneva slovenske zastave v Slovenski hiši.
Duhovne vaje za dekleta in fante
bodo od petka 29. septembra do nedelje 1. oktobra.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Seja Medorganizacijskega sveta bo
v petek 15. septembra ob 20. uri v Slovenskem domu v Carapachayu — kot je bilo sklenjeno na zadnji seji Med-organizacijskega sveta.
Slovenska radijska odaja je vsako nedeljo od 8 do 8,30 ure na radio Antartida.
jina. Slovenski veslači so zmagali v dvojcu brez in v dvojcu s krmarjem, drago mesto je zasedel skiffist Kocijančič in četverec brez krmarja, tretje pa četverec s krmarjem in osmerec.
NA 37. BALKANSKEM ATLETSKEM prvenstvu v Solunu so zmagali Grki med moškimi in prekinili tradicijo zadnjih let, ko so zmagovali Romuni ali Bolgari. Zlate medalje so Grki dosegli le 4, toda kar enajst srebrnih in 4 bronaste. Romuni so osvojili 7 zlatih, 5 srebrnih in 2 bronasti, jugoslovanska moška ekipa pa 6 zlatih, 2 srebrni in 7 bronastih. Pri damah je prva Romunija s 7 zlatimi, 11 srebrnimi in 6 bronastimi medaljami. Jugoslovanska damska reprezentanca je osvojila dve zlati in tri bronaste medalje. Eno zlatih medalj je osvojila Breda Lorenci iz Maribora v peteroboju, Stanka Prezelj pa bronasto z novim slovenskim rekordom v skoku v višino s 184 cm.
■■■■■■■■■■■■■«■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■«■■■•a
Marsikateri se s tujim jezikom pači, z domačim pa berači.
Slovenski pregovor
Politiki se ne moreš izogniti. Ali to drži?
Pridi na večer v Slomškov dom, v soboto, 30. septembra 1978, ob 20.
1
PO ŠPORTNEM SVETU
\
DEKLETA IN FANTJE ODBOJKARSKE REPREZENTANCE „ZEDINJENA SLOVENIJA“
Vas vabijo na
FESTIVAL MEDNARODNIH FOLKLORNIH
PLESOV
dne 16. septembra ob 19,30 uri v NAŠEM DOMU, San Justo.
NASTOPAJO:
•	SLOVENCI	•	UKRAJINCI
•	HRVATJE	•	ŠPANCI
•	ČEHI	•	ŠKOTI
S petjem sodelujejo: Anica in Janez Rode, Bernarda, Helena, Veronika in Marko Fink ter Janez in Mirko Vasle.
Po končanem festivalu prosta zabava ob veselih zvokih valčkov in polk z orkestrom “TRIGLAV”. — Posebej lepo vabljeni starši. Vstopnice so v predprodaji pri fantih in dekletih Reprezentance ZS
SDO
Slovenska vas
Te vabita na svoj
SFZ
27. MLADINSKI DAN
V NEDELJO, 24. SEPTEMBRA 1978
s celodnevnim, programom
mladinska sv. maša pričetek športnega programa opoldne bo na razpolago kosilo kulturni program prosta zabava
Sodeluje: SLOVENSKI INSTRUMENTALNI ANSAMBEL
9.30
10.30
16.00
18.00
ra
k
-D
E
£
GL
0$
«a
Is
OJ
"G
O
£
Vse Slovence vabimo na praznovanje obletnice Slomškovega doma v nedeljo, 17. septembra 1978., posvečeno boju za svobodo slov. naroda.
SPORED:
ob 10: Zbiranje občinstva,, šolske mladine, zastopnikov ustanov in narodnih noš.
11: Dviganje zastav, pozdrav in SV. MAŠA z vse žive in umrle dobrotnike
JR
12: KOSILO po izbiri in zmernih cenah.
**16: • Prihod in nastop SLOMŠKOVE ŠOLE • NAGOVOR predsednika Nar. odbora g. Miloša Stareta • SLOVENSKA PESEM — izvaja S. P. Z. „Gallus“, pod vodstvom dr. Julija Savelli • Odrski prikaz iz zgodovine slovenskega naroda o turških vpadih ■— spisal univ. prof. dr. Tine Debeljak — režija ga. Ema Kessler.
ESL0VENIA LIBRE
Editor y director: Miloš Stare Redacción y Administration:
Ramón L. Falcon 4158 1407 Buenos Aires, Argentina T. E. 69-9503 Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavle Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
8la -M _. a gg	FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775
v M c <3	TARIFA REDUCIDA Concesión 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.419.886	

18: PROSTA ZABAVA
NA VESELO SVIDENJE!
IntORrnodulo
desde $22.500.-m2
en maderas, vitraux, laminados plàsticos y telas vinilicas
Fabrics, Ventas y Envios Interior:
Rio de Janeiro 677 Cap. Fed* 812-7490 y 2069
■4.
Sucursales:
Capital: Av. JuanB. Justo 3976 San Miguel:
Av. Leon Gallardo 383
INTERMODULO
opozarja posebej Slovence na
svoje izdelke
SLOGA RAZPISUJE
POSEBNE, VEZANE DELNICE PO S lOO.OOO.-
KI POLEG DIVIDEND DAJO ČLANU ŠE TE UGODNOSTI:
• BREZPLAČNO ŽIVLJENJSKO ZAVAROVANJE ZA $ 300.000.— A PROST VSTOP NA LETOVIŠČE “SLOGA” SKOZI VSE LETO. a BREZPLAČEN POSVET V POKOJNINSKI POSVETOVALNICI SLOGE.
a TAKOJŠNJE POSOJILO DO $ 500.000.— POD POSEBNO UGODNIMI POGOJI.
ZA VSE TISTE, KI BODO TE NOVE DELNICE VPLAČALI PRED 31. OKTOBROM T. L., SO ŠE POSEBNE UGODNOSTI! VSA PODROBNEJŠA POJASNILA O TEM RAZPISU DOBITE V ZADRUŽNI PISARNI OSEBNO ALI PO TELEFONU 658-16574.
Naročnina Svob. Slovenije za L 1978:
za Argentino: $ 8.500.— (850.000), pri pošiljanju po pošti $ 9.500.— (950.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 25 USA dol.; obmejne države Argentine 20 USA dol.; Avstralija 31 USA dol.; Evropa 28 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z nayadno pošto 19 dol.
Talleres Gràficos Vilko S.R.L., E stajo» Unidos 425, 1101, Buenos Aires, T. E. 33-7213.
* * *

KREDITNA ZADRUGA
; »SLOGA" z o. z.
*	BME. MITRE 97 RAMOS MEJIA
*	T. E. 658 - 6574
URADNE URE: PONEDELJEK, SREDA IN PETEK OD 15. DO 19. URE.
IZZA ŽELEZNE ZAVESE
„Ljudje se v dovtipih zelo norčujejo iz komunizma. Zakaj neki?“
„Koncem koncev ga res nihče ne more jemati resno.“
Prosimo, ne odlašajte s poravnavo naročnine!
ZAHVALA
Odbor zavetišča dr. Gregorija Rožmana se prisrčno zahvaljuje vsem, ki so pripomogli k lepo uspeli prireditvi v nedeljo 27. avgusta t. 1., ob priliki 3. obletnice blagoslovitve.
Posebna zahvala g. Kržišniku Jožetu, ki je’ za to priliko spet daroval „junca“; zahvala gospem za darovano pecivo in gospem za izvrstno njihovo kuhinjo.
Hvala vsem gostom, ki ste s svojo udeležbo podprli to potrebno ustanovo.
Odbor.
Prof. dr. JUAN JESUS BLASNIK
■
■
Specialist za ortopedijo in travmatologijo
■
■
Marcelo T. de Alvear 1241, pritličje ■ Capital Federal Tel. 393-2413
■
■
■
Ordinira v torek, četrtek in soboto i od 17. do 20. Zahtevati določitev ■ ure na privatni telefon 628-4188. ■
V 95. letu starosti je 22. avgusta.:!.. 1 v Gospodu mirno zaspala naša svakinja in teta, go!spa
Jožefa Fajdiga
K večnemu počitku so jo položili v družinsko grobnico na pokopališču v Trstu.
Priporočamo jo v molitev in blag spomin.
žalujoči:
svakinja: Jelisava Fajdiga nečaka: Alice Fajdiga
Pavel Fajdiga z družino in ostalo sorodstvo.
Buenos Aires, Tucuman, Trst, Ljubljana.
jJ
. S
ZAHVALA
Ob bridki izgubi najine nepozabne sestre
Ane šmajd
se prav iskreno zahvaljujeva g. Matiju Borštnarju, ki jo je v bolezni obiskoval, ji prinašal sv. obhajilo in podelil sv. zakramente za umirajoče ter papeški blagoslov.
Nadalje gg. Bergantu, dr. Gnidovcu, dr. Žaklju jn msgr. Oreharju ža opravljene molitve na domu.
Prav tako iskrena zahvala dr. A. Starcu za opravljeno pogrebno sv. mašo, opravljene molitve in poslovilne besede.
Iskren Bog plačaj, vsem za vse!
Buenos Aires — San Justo
Sestri Franca in Ivanka
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Publico
Cangallo 1642	Buenos Aires
Pta. baja, ofic. 2
T. E. 35-8827
Vsem znancem in prijateljem sporočamo, da je v torek 29. avgusta 1978 nepričakovano odšel od nas naš dragi mož, oče, stari oče, brat, gospod
Janez Juhant
Iskrena hvala gg. dr. Alojziju Starcu za vodstvo pogreba; Francetu Bergantu za podelitev poslednjega olja, Matiju Borštnarju, dr. Filipu Žaklju in dr. Francu Gnidovcu za molitve ob krsti. Vsem sosedom, ki so nam pomagali ob tej težki uri in za podaritev vencev, ter vsem tistim, ki ste se prišli poslovit in molit za pokoj njegove duše — iskrena hvala!
Žalujoči:
žena: Pavla.
sinova: Pavle in Janko z družino, hčerki: Ivanka por. Čop in Marija por. Mehle z družinama, brata: Jože, Franc z družino.
San Justo, Severna Amerika, Slovenija.
OSREDNJA HIŠA: LOMAS DE ZAMORA
A v. Hipólito Yrigoyen 8854/62 Tel.: 243-2291 (med Boedo in Säenz)
• ■»■■■■aaaaaaaaaavsi
Vse za dom
■■■■■«■aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaBBI
Pohištvo
PODRUŽNICE:
EZEIZA
Ruta 205 (nasproti postaje) Tel. 295-1197
C. S PEG AZZINI
Av. 25 de Mayo 136
SAN JUSTO
Almafuerte 3230 (eno kvadro od občine)
LOMAS DE ZAMORA
Hipólito Yrigoyen in Lapriđa
Dekoracije
mmmnmmmm■■■■■■■»■■«*aaaaaaaa
Mirno je v Bogu zaspala na prvo soboto 2. septembra 1978 na svojem domu v Buenos Airesu gospodična
Marija Petelin
bivša upraviteljica Dekliške šole v Ribnici
V molitev in lep spomin jo priporočajo sestri in bratje: Ivanka v Ribnici,
Francka,
Ivan p. Ciril, cistercijan,
Jože z družino,
Andrej z družino.
Nečak: Jože z družino. — Vsi v Argentini.
Buenos Aires — Ribnica, 2. septembra 1978.
Ljuba Mimi! Počivaj mirno v Bogu v Argentinski zemlji!
Srčno se zahvaljujemo vsem rojakom in domačinom, ki so našo pokojno sestro prišli kropit in jo spremljali na zadnji poti na pokopališče v tako velikem številu. Bog plačaj po svoji dobroti vsem darovalcem vencev in cvetja in za njihove molitve.
Posebno hvaležnost dolgujemo mons. Antonu Oreharju, direktorju slovenskih dušnih pastirjev, za vodstvo pogreba; g. Jožetu Košičku in g. Dr. Filipu Žaklju za sv. maše ob krsti na domu in za poslovilne in tople besede.
Bog usliši molitve in jim plačaj žrtve ob krsti in kropljenju čč. gg.: dekanu Cirilu Milavcu, Matiji Lamovšku, Albinu Avguštinu, Ladislavu Lenčku, dr. Mirkotu Gogali, dr. Francetu Gnidovcu, dr. Alojziju Starcu, glavnemu policijskemu kaplanu Jožefu Guštinu, Jožefu škerb-cu, Janezu Markiču, Antonu Pintariču, ribniškemu rojaku frančiškanu P. Gabrijelu Arko, Mirkotu Grbcu, P. Carlosu Wagenführerju.
Prav tako toplo se zahvaljujemo častitim sestram Družbe Sv. Jožefa z ulice Avellaneda, kjer njen brat vrši službo hišnega kaplana že več kot polnih 29 let.
Bog bogato povrni vsem dobrim srcem rojakov in domačinov, ki so nam tako požrtvovalno pomagali v tej uri bridkosti.
Toplo se zahvaljujemo Slovenski Hranilnici „Sloga“ za točno izplačilo zavarovalnine.
Naj bo vse v večno božjo čast in v dobro bližnjemu!