v SPavSatni frariHo w «lrSa»fi SMS. Številka 22. V Ljabljani, dne 1. junija 1921. III. leto. n Giasilo Osrednje Zveze javnih nameščencev žn upokojencev = za Slovenijo v Ljubljani. ~ Cena posansezne š8ev. 2 K 50 vtn. „NAS GLAS“ izide vsak četrtek. Celoletna naročnina . . . . K 100’— Polletna naročnina........K 50'— Četrtletna naročnina .... K 25’— Za inozemstvo je dodati poštnino. Oglasi —.......... po ceniku. —- Uredništvo: Ljubljana, Rimska cesta štev. 20/11. Rokopisov ne vrača, ako se ne priloži znamk. Dopise v latinici in cirilici sprejema le podpisane in zadostno frankirane. Rokopise je pošiljati samo uredništvu v Ljubljani. Upravništvo: Na naročila brez denarja se ne oziramo. Naročnina naj se pošilja po nakaznici oziroma položnici le v Ljubljano, Vodnikov trg št. 5/1. Tja je pošiljati tudi zbirke za naš tiskovni sklad. ANTON B.: Živela kritika! »Našemu Glasu«, njegovemu uredniku in ostalim udeležencem smo odkritosrčno hvaležni, ker pišejo vsestransko. ne pa enostransko, ker list objektivno daje besedo vsem, ne oa samo enim. V našem časopisju so naibojl zastopani nesodni juristi, pedagogi in teologi; zato ne slišiš nikdar in nikoli objektivne sodbe o teh poklicih, ker pač nihče ne bo pisal proti sebi. Uradnik pa je bil v tem oziru zapuščena reva. ker nismo imeli glasila. Še dandanes nastane pravi krik v Izraelu, ako je na vidiku uradniško ministrstvo; tako ministrstvo ie namreč največja nesreča za državo. Ako poslanci obstruirajo, ako uganjajo spletkarijo in tratijo čas, kakor so delali 1. 1919. in 1920., ako si ministri podajajo vrata in vlada nima trdne zaslombe ter izgublja država ugled na zunaj, da pada valuta, mesto do raste, tedaj je vse v redu: ne bilo bi pa v redu, ako bi vodili vlado uradniki, ki so itak možje po poklicu In ima vsak praktikant med nami več prakse in resne volje od večine zgoraj imenovanih Toda »svobodno« časopisje tak kaos trajno zagovarja, ker stranke in osebe v tem kaosu zase mešetarijo, v objektivnem uradniškem ministrstvu bi ne mogle. Pravi upogled v to nesrečno situvacijo 'ma samo uradnik, in samo njega boli, ako vidi politične sleparje, ki prilezejo do najvišjih, nad državo vplivnih mest, dasi niti minute v svpjem živlienju niso delali v korist, države, ker za to delo tudi sposobni niso, vedno in vselej le v korist svoji stranki in — sebi. Zato kritika poštenega, državi zvestega uradnika nikdar ni bila sprejeta v našem časopisju, ker je stranka tisti faktor,. ki brani delati v pravo korist javnosti in države. Taka kritika ni povšeči tudi onim nmdoni, kojih posamezniki so dosegli ^Dlivna mesta ne po svoji sposobnosti, jeinveč — po politični pripadnosti. Da je j'ko življenje skrajno nemoralfio in dr-/,riyi škodljivo, imamo tisoč slučajev in ‘mrazov, naveli bomo le enega. , ^ Neki detektiv je dolgo opazoval, ka-o so v neki banki jemali naš denar al • n z avstrijskim; ko je bilo dokazov in Y? k zadevo javil, stranke navedel je llkt ie tekel skozi instance. Zgodilo se ('ij* je imela banka vplivnega prija-vaf1- med referenti: ta je agenta imeno-2' 'V'-, banka ga je tožila. Za zahvalo dotui avi in občinstvu koristno delo je Jot)il agent preiskavo. Podobno je bilo z nekim agitator-I jem, ki ga je tudi ovadila policija, ker je j prišel v našo državo z očitnim namenom j delati proti njenim koristim in ie tudi de-i lal. Imel pa je slučajno pravilne listine, pritožil se je pri svojem konzulatu in ta je napisal preko Dunaja rezek ugovor radi preganjanja potnikov s pravilnimi potnimi listi, Strahopetnež bi bil slučaj rdajil in agitator bi bil triuimfoval; na srečo se to ni posrečilo. — In taka razkritja so potrebna v vsej naši javnosti! Zato pa: živela kritika, dobrodošel »Naš Glas« in zahvalo objektivnemu g. uredniku in vsem njegovim somišljenikom! F. A.VPrcvalje): Non5 scholae, sed vitae,..! Prepričan sem. da cenjeni čitatelji ne bodo zlovoljni radi naših člankov o šolstvu; zato si usojam napisati nekaj opazk tudi na tozadevna članka v št. 19. in 20. »Našega Glasa«. Kakor je trdil g. V. v prejšnjem članku pravilno, da pohajajo dijaki šolo radi mature, tako trdi g. Bračun popolno resnico, ako piše: Namen srednje šole pa je, pripravljati in vzgajati »mladino za visokošolski študij. — Prav! Pa poglejmo praktičen rezultat tega načela. Kakor sem trdil v prejšnjem članku, da se posveti 80% dijakov poklicem domačega kraja (poljedeljstvu, industriji), tako trdim danes, da od tistih dijakov, ki pridejo v prvi gimnazijski razred, jedva 20% doseže S. razred oziroma maturo. Od teh 20% (recimo) ne gre nihče na praktično tehniko ali akademijo, temveč vsi na vseučilišče, vendar ne dovrši vseh 20% končnih študij, marsikateri med njimi se preje umakne. Vzemirho, da jih ostane 18%, ki dovrše izpite popolnoma in dobe tudi njim primerne službe; sedaj pa vprašam: ali je praktično za državo, ako radi teh presejanih 18% vzdržuje take srednje šole, da so 82% v nesrečo? Ne. n i praktično, šola je za današnje čase predraga! Pač so bile take šole v prejšnjih časih, ko je šel bogat plemič, posestnik ali meščanski sin v šole z a t o , da si ie pridobil svetovnega znanja, povrhu ie še potoval po Evropi, ko pa ie študij dokončal, ga je čakalo doma bogato očetovo posestvo, založena trgovina tako. kakor dandanes imovit tovarnar ne povprašuje po izpitih, temveč pošlje sina v šolo, da se fant izobrazi, saj ga tovarna itak čaka doma. Takih poklicev in slučajev pa je dandanes vedno manj! Ogromna večina študira — radi mature in rigorozov. Ako je bil Volta rektor, je bilo zanj častno; toda svetovnoslaven je postal kot fizik, česar si pa ni pridobil pri latinskih in grških urah, temveč pri poslušanju »materijali-stičnih« predmetov. Tudi-Siemens je bil častnik; v prostem času se ie bavil z elektrotehniko, obesil je sabljo na kol in ne radi študijev, temveč radi svoje zasebne, železne pridnosti in praktičnega smisla je postal svetovnoslaven. Nemci so ga dolgo odrivali, da je moral s svojimi patenti na Rusko, potem je šel v London in še dandanes velja tvrtlka kot nekako angleško podjetje. In Edison! Ta si je docela vse znanje pridobil iz praktičnih knjig; latinska verba in grški propa-‘•oksitoni bi ga bili brezpogojno udušili. Da, podlaga mora biti: toda. kuharici ni treba pripovedovati, da ie vođa EL O. da ima meso toliko % vode, beljakovine. maščobe itd.: njej zadostuje, da ve. kaj narediti iz tega ali onega kosa. Za fosfor v govejih možganih se ne bri-j ga. pač pa za to, da jih prav pripravi. Čemu torej v gimnaziji tolči 8 dolgih let kak jezik, ki je dandanes iste vrednosti, kakor šlemi in čelade po naših muzejih? Meščanske in strokovne šole na eni, srednje (gimnazija — realka) na drugi pa se mi zdi po mojem nemerodajnem prepričanju preveč: tudi na tem koncu je šola za državo predraga. Pač pa bi bilo prav, v ljudski šoli poučevati v osnovnih pojmih prva štiri leta. druga štiri leta v predmetih lokalnega pomena (poljedelj-stvo. trgovino, rudarstvo, domačo obrt itd.) in ne puščati otroke ponavljati, kajti S-xazrednic ne zmorejo povsodi. Srednja šoja pa naj bi bila skupna (ena sama) brez priveskov »klasične« izobrazbe, ki čita eno stotinko kakega pisatelja v izvirniku, ko zanj še niti zrela ni (Caesaria naj bi čitali na vojaških akademijah v dobrih prevodih!!) in se hoče s tem pripravljati za življenje. Saj smo svojčas imeli celo Pri krščanskem nauku v spodnji gimnaziji isto knjigo (zgodbe), kakor nekai let prej v ljudski šoli. Ako gospodje zagovarjajo današnjo šolsko metodo, jim ni zamere, sai je vsak šolnik tako zaljubljen v svoj predmet, kakor smo mi pisarničarji zaverieni v puste §§ in uradni šimelj; dejstvo pa kljub lemu ostane, da občinstvo o nas drugače sodi; o šoli ima namreč prav tako svoje praktično mnenje, kakor se pridno jezi na neootrebni birokratizem in nadležne davke. Ali morda, vsaj pogojno, ne presoja pravilno? V nadaljnem pa naj o tem predmetu razpravljajo sedanji reformatorji šole, saj ie čas prav‘tako prikladen, kakor je prikladen za novo, moderno ustavo: enotno in ne predrago upravo; primerno sod-'l stvo brez tiste porote in še za marsikaj I dražega, da iz starih, trhlih razvalin res vzraste trdna stavba lične oblike in praktičnega načrta. Ako bomo posnemali samo tisti staroevropcjski sistem, potem je škoda za delo, nam samim na bo dokaz, da nismo zmožni nastopati neodvisno in primerno razmeram, temveč znamo delati le po šabloni. TERGESTINUS (Maribor): Uradniki begunci. Ko se je leta 1918. ustanovila naša ujedinjena država, je v vsakem pravem Jugoslovanu vzplamtel dolgo zataieni narodni idealizem. Zasedba Primoria po našem narodnem sovražniku ni omajala, ampak celo okrepila narodni čut med cndotnim ljudstvom in uradništvom. Vendar je ta in oni (posebno višii) uradnik zapustil svoje mesto, in doma ostali so kmalu zvedeli, da sedi pri »polnem koritu« v Jugoslaviji; nihče mu tega ni zavidal, vse je delalo naprej v nadi na skorajšnje odrešenje. Ukinjene slovenske srednie šole in učiteljišče je nadomestilo učiteljstvo s tajnimi tečaji. Koliko požrtvovalnosti je kazalo pri tem učiteljstvo, more presojati le oni. ki je sam sodeloval pri tem. Okupacijska oblast je zahtevala od vseh uradnikov, da vlože prošnjo za sprejem v službo. To ni bila gola formalnost, ker potrjen je bil le oni, ki je užival posebno zaupanje. Po večmesečnem odmoru je začela okupacijska oblast izplačevati uradnikom prejšnje prejemke. Začela pa je obenem odpuščati najmlajše začasne uradnike. Tj so se seveda zatekli v Jugoslavijo; tu so našli svoje tovariše (mlajše po službenih letih), ki so bili odšli takoj ob prevratu ali ki so bili ob prevratu slučajno kot vojaki v Jugoslaviji, so slekli vojaško suknjo in nastopili civilno službo, na razmeroma visokih mestih. Omenimo naj le slučaj jurista, ki je po 12 ali 16 semestrih napravil vojne izpite in prilezel z nekoliko mesečno prakso v enem letu do VII. čin. razreda. Slučaji odpuščanja iz službe in zapostavljanja slovenskih uradnikov so se množili. Tudi v doslej zavednih^ uradnikih so tedaj nastali pomisleki: »Če počakam tu, da me Italijani odpuste, se ml more zgoditi, da najdem v Jugoslaviji vsa ali vsaj vsa boljša mesta zasedena od mlajših, bolj praktičnih in mani narodnih tovarišev.« Člani od Italijanov razpuščenega »Narodnega Sveta« v Trstu so bili na to opozorjeni in naprošeni. naj dosežejo pd ljubljanske narodne vlade vsaj garancije za sprejem odpuščenih uradnikov. Zaman je bilo čakanje! S 15. septembrom 1919 so ustavili plačo začasnim učiteljem. Narodni voditelji so mogli postreči v tolažbo le z lepimi besedami in z apeliranjem na narodni idealizem. Nekdo je upravičeno rekel: »Ko imi bo čevljar napravil čevlje iz idealizma, bom tudi jaz delal iz idealizma.« Kakor zbegane ovce so hodili uradniki od tovariša do tovariša, a nikjer niso dobili konkretnega nasveta. O tem, kaj so voditelji dosegli pri narodni vladi v Ljubljani in v kakem smislu so sploh posredovali, ni črhnil nihče besede: vsak, ki je prišel iz Ljubljane, se je obdal z neprodirnim plaščem tajin-stvenosti. Ta splošna zmeda in neorientiranost je povzročila pravo izseljevanie uradni-štva in razumništva iz zasedenega ozemlja. šele mnogo pozneje je začela dostavljati vlada dekrete stalno nameščenih državnih uradnikov iz zasedenega ozemlja, da se prihrani čin uradnikom, ki niso napredovali, ker so ostali v zasedenem j ozemlju. Učiteljstvu pa treba ohraiiiti I idealizem event. tudi z nasilnimi sred-I stvi! Ko so bila namreč razpisana neka-j tera stalna učiteljska mesta na ljudskih, meščanskih in srednjih šolah v minolem j letu, so prosili zanje tudi učitelji iz zase-i denega ozemlja. A glej! Tu poseže vmes i urad za »zaščito« beguncev in odloči, da i se smejo sprejeti v stalno službo le pod ; pogojem, da se zavežejo z reverzom, i da so pripravljeni vrniti se »na poziv ali j po potrebi na katerokoli primerno mesto j v zasedenem ozemlju.« — Na čigav po-5 ziv in kdo odloča o potrebi in orimerno-! sti mesta? Odvetniki morejo brez ugovora otvoriti tu svoje pisarne, verižniki iz Primorja (in teh žalibog ni malo) sinejo nemoteno napolniti svojo malho, oškodovati konsumente in državo in povzročati s tem upravičeno mržnjo domačinov do »beguncev«. Proti tem je urad za »zaščito« beguncev brez moči in kaže s tem učiteljem-beguncem, v katere vrste naj stopijo, da bodo varni pred »zaščito«. Vsem tem bogatinom se vsakdo klanja in jim gre na roko. Le proti — pardon, hotel sem reči v : zaščito učiteljstva si upa imenovani i urad kaj storiti, ker ve, da se more bra-! niti učiteljstvo kvečjemu s peresom, če i se ga usmili urednik časopisa. Kakor se je oglasil jurist, ki ie doka-I zal, da so prepotrebne represalije proti ■ Nemcem zakonito neopravičene, upamo, j da se oglasi drugi, ki dokaže iuridično j nevzdržnost postopanja navedenega urada in onih gospodov, na katere se obrača po navodila. Povedo naj vsaj. čemu ne zahtevajo onega reverza od drugih kategorij uradnikov in od onih učiteliev, ki so bili stalno nameščeni pred letom 1920.! Imamo tudi dve inštituciji: »Narodni svet za neodrešeno domovino« in »Jugoslovansko Matico«; dolžnost teh bi bila, da se informirajo pri centralni vladi o namenu tega izjemnega postopanja in o načinu, kako mislijo izrabiti tak reverz. O tem bi morale poročati prizadetim na zaupnih sestankih; učitelji-begunci bi jim bili zelo hvaležni. ' . Nehote se nam vsili vprašanje: Ali ne bi mogel g. načelnik urada za zaščito beguncev, ki je sam iz zasedenega ozemlja. vrniti se v Julijsko Benečijo in dati tako dober vzgled ostalimi? Ali ie gosp. načelnik tudi podpisal reverz. ko je postal dvorni svetnik? — Verba movunt, exempla trahunt! če pa mislijo gospodje, da bodo s silo pridobili zavedno ričitelj-stvo za Primorje, sc zelo motijo. Kdor more, si poišče druge službe (kar se je že zgodilo v mnogih slučajih); kdor bo pa prisiljen, da se vrne, ta bo v Primorju le ojačil vrste nezadovoljnežev - komunistov, ves svoj idealizem pa (brez katerega ni uspešnega narodnega dela) bo pustil tostran carinske meje. Lepo je govoriti na toplem o narodni požrtvovalnosti! Predlog zakona o državnih uradnikih, poduradnikih in služhenikih. (Dalje.) Čl. 26. Službenik ne more dobiti prve perijodske povišice prej nego je položil dižavni strokovni izpit, predviden v členu 4. 01. 27. Službenik, kadar dobi kvalifikacije za prestop v višjo službeno ka-tcgoiijo iste službene vrste (stroke), prejme v tej kategoriji mesto, ki odgovarja njegovi dotedanji plači. Čl. 28. Doba, provedena v službi podčastnika, se računa za perijodske povišice v V. in VI. kategoriji cela. a v ostalih kategorijah na polovico, a še to le takrat, ako je podčastnik tudi v vojski vršil službo iste stroke. Čl. 29. Ako državni službenik pred 30. letom, a po 25. letu službe doseže najvišjo plačo svoje kategorije, ostane s to plačo do izpolnjenega 30. leta službe; počenši z 31. letom službe dobi vsako leto do konca svojega službovanja po 50% od poslednje perijodske povišice svoje kategorije. Ta dodatek se ne računa v pokojnino. Dolžnosti in pravice. Čl. 30. Službenik je dolžan pokoriti se ustavi in deželnim zakonom, posvečati se službi z vsem svojim bitjem, vršiti dolžnost vestno, marljivo, nepristransko in nesebično, imajoč na umu le občne ! in javne koristi ter mora izbegavati vse ! ono, kar bi bilo 'na škodo poverjene mu službe. Čl. 31. Dolžnosti in pravice državnih • shižbenikov tečejo od dneva nastopa j službe. Za napredovanje mu tečejo novi ! prejemki od prvega dne sledečega me-| seča. Čl. 32. Službenik mora v službi in i izven nje čuvati svoj ugled: vesti se I mora v skladnosti z zahtevami discipline j in morale. Prav tako je službenik v po-! kojnini zavezan, da svoje vedenje od-j meri po položaju, ki ga je zavzemal. Čl. 33. Službenik je dolžan izvrše-I vati naredbe svojih starešin, ako so izdane v mejah ustave in zakonov. Kadar zahteva službeni interes, mora službenik ! na poziv svojega starešine vršiti tudi j one službene posle, ki ne spadajo v ob-i seg njegovega dela. Čl. 34. Državni službenik ie dolžan varovati službeno tajnost. Čl. 35. Službenik ne sme ostaviti mesta službovanja brez odobrenja starešine. V slučaju nujne upravičene odsotnosti mora službenik obvestiti svojega starešino. Čl. 36. Službenik mora nastopati na-pram starešinam z dolžnim spoštovanjem. a napram sebi enakim in mlajšim se mora vesti pristojno in korektno. V službenem občevanju z občinstvom mora biti službenik uslužen in pravičen. Čl. 37. Službenik ne more poleg svoje redne službe imeti nikakršne postranske službe ter ne more zavzemati nikakega drugega poklica, ki bi bil nasproten dostojanstvu in časti njegovega zvanja ah ki bi ga oviral v izvrševanju njegovih stalnih službenih dolžnosti. Čl. 38. Službeniku ni dovoljeno biti član društva, kluba ali udruženja, čegar cilji bi se protivili interesom države. Brez odobrenja starešine ne sme službenik pripadati tujemu društvu, ki bi imelo političen značaj. Čl. 39. Službenik ne sme sprejemati niti posredno niti neposredno nikakega darila bodisi v denarju, bodisi v vrednosti niti kakršnekoli koristi, ki bi imela tihi ah izrečni namen vplivati na njegovo službeno odločanje v delu. Istotako je državnemu službeniku zabranjeno prejemati od tujih vlad darov * nagrade ali odlikovanja brez odobrenj vlade. , . Čl. 40. Vsi državni uradniki poloz pri nastopu službe ustno in pismeno P šego, ki jo izroče svojemu noposredn starešini. k0 Prisega se polaga samo enk.ra • 0k0 ni z zakonom za kakšno mesto ali predpisana posebna prisega. Čl. 41. Prisega se glasi: »Jaz N. N. prisegam pri vsemogočnem Bogu. da bom kralju N. N. zvest in da hočem svojo dolžnost po zakonih in zakonskih nared-bah starešinskih oblasti točno in vestno vršiti.« čl. 42. Kadar stopi službenik v zakonsko zvezo, je dolžan javiti to predpostavljeni oblasti najkasneje tekom 15 dni. Čl. 43. Ako je službenik nastavljen odnosno prestavljen, se mora javiti za službovanje najkasneje tekom 15 dni od dneva, ko mu je bilo nastavljenie priobčeno, odnosno od dneva, ko je bil rešen službenega mesta, ne vračunši v to čas, ki je potreben za selitev. No ako je službenik nastavljen na kakšno zvanic v mestu svojega bivališča, je dolžan se javiti najkasneje tekom 24 ur. čl 44. Državni službeniki morajo ostati v službi ves čas, ki je določen po pravilniku, ter se ne smejo oddaljiti z mesta dela brez dovoljenja starešine. Trajanje dela ne more biti daljše od b ur na dan. Ob nedeljah se ne dela. izvzemši dežurnih službenikov (inspekcije). Čl. 45. Ako je službenik zaradi bolezni ali drugače zadržan vršiti službo, •ie dolžan o tem čim preje obvestiti svetega starešino ter mu poslati izpričevalo tli potrdilo (uverenje), ako ga starešina Zahteva, Ako smatra starešina potrebnim, se mora službenik v slučaiu bolezni Podrediti preiskavi uradnega zdravnika. Onemu, ki brez upravičenosti ne Pride na službo, se odbijejo prejemki za dotično dobo na korist državne blagajne razen tega, da se mora zagovarjati še disciplinarno. (Dalje prihodnjič.) V- Dolinar: Pred občnim zborom društva finančne kontrole. V zadnji številki »Našega Glasa« nas le tovariš Č. razveselil z vestjo, da naša društva resno razmišljajo, kako bi ustanovila svoje lastno strokovno glasilo. Saj le pa tudi že skrajni čas, da se v tem pogledu kaj ukrene Odkar so »Novine« pre-hiinule, se ni pri nas v kulturnem oziru Popolnoma nič storilo. (In menda drugod tudi ne!) Več nego polovica naših Tovarišev sloji pred izpitom za trajno nameščenje, a nimajo, niti enega učnega pripomočka, na katerega bi se mogli vsai za silo zanesti, niti enega časopisa, kjer bi kaj strokovno poučnega brali. Izobražuj se £arn, kakor moreš in položi izpit, sicer ... ^ani naj to privede? Pa tudi starejšim tovarišem ne gre mnogo bolje. Skoraj pri vseh oddelkih ■nanjkajo službeni predpisi izza prevrata, aa katere se nove uredbe in naredbe še ^Pdno sklicujejo. Kako naj uslužbenci na ^•kifi oddelkih ugotovijo, kaj ie sedaj še /cliayno in kaj se je spremenilo? Na domin se ni vedno zanesti. , Manjka nam torej- predvsem stro-v0vnega lista, ki bi dajal tudi pojasnila ^ vseh strokovnih zadevah kakor svoje-kj sn° Mikanova »Zeitschrift«, (katero naj .ri s! vzelo uredništvo našega bodočega VsVi- kachsi glede oblike bodisi glede 2a )lnc za vzor.) Če bo glasilo skupno ”»' BOGATA ------------- :: : Solidne cene! :: ---------------- ZALOGA IZBIRA B H CJ “si; m MODlil HELIJE.»»« modnega blaga. Srajce, samo veznice (kravate), nogavice Ul novejšem kroju. 85- | SCHU/AB & BIZJAK j Š LJUBLJANA, Dvorni trg, pod Narodno kavarno. s ■ ...................... Narotaite in širite „Naš Gia*^ Izdaja Osrednja Zveza javnih nameščencev in upokojencev za Slovenijo v Ljubljani. Odgovorni urednik Makao Dachs. — Tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani.