Ocene in poročila
ZANIMIVE BESEDE IN DRUGE RECI
ProJ. ing. Alb. Struna, pisec knjige Vodni pogoni na Slovenskem (Ljubljana 1955), v oklepaju dostavlja, da je to »gradivo za zgodovino«. Ne mislim ocenjevati knjige, poudaril bi pa takoj na začetku, da redko katera knjiga prinaša toliko koristnega tudi za šolo, zlasti srednjo in strokovno, kot pričujoča, tako za zemljepisno-gospodarski, zgodovinski pa tudi jezikovni in slovstveni pouk. Knjiga govori o naj raznovrstne j ši uporabi vode v mlinski, papirni, tekstilni, lesni, železarski obrti in industriji, pa tudi v rudarstvu in fužinarstvu. Opise in razne zgodovinske podatke ponazarja nič manj ko 360 slik, risb in načrtov, povrhu pa še zemljevid vodnih koles na Slovenskem za leta okoli 1900.
Pri obravnavanju slovstva naleti strokovni učitelj slovenščine. mnogokrat na različne krajevne spomine na to ali ono obrtno dejavnost v kakem kraju, na kratke opise dela in naprav, o katerih pa zvečine sam nima nobene jasne predstave in jih zato tudi učencem ne more razložiti. V Strunovi knjigi bo našel obilo razlage in slik. Opozarjam samo na dva primera iz slovenskega slovstva, na Vodnikovo pesem Jeklenice in Zupančičevo Žebljarsko. V pričujoči knjigi dobi učitelj natančen opis bohinjskega železarstva s starimi slikami vred; tudi Kropa in njeni kovači so v njej lepo orisani in naslikani. Ni je skoraj strani v knjigi, ki ne bi mogla služiti poživitvi pouka v šoli.
Najbolj me je pa v knjigi pritegnilo izredno bogastvo besednega zaklada iz gori naštetih obrtnih in industrijskih panog. Prof. Struna je s čebeljo pridnostjo zbral iz starih virov in ljudstva lepe domače izraze, ki so šli že skoraj v pozabo. Ob živem opisu in sliki so izrazi zopet oživeli. Posebej naj opozorim samo na bogato bero starih slovenskih besed v Mlinskem redu iz leta 1814, ki ga je pisatelj v knjigi priobčil (str. 303—307), n. pr. kolesa, pavci (= palci), gnala, kamni, mikec, vreče, sita, mere; vodotoč, korita, raki, vtok, iztok, jez, zat(v)ornica, odjemavnik, zavora, pretok, vodna graja ali ježa, vodni tek; kamniško klepanje, vršnjak, spodnjak, sitova proširnost; mleti, žrniti, trgati, treti (vse pri mletju!) itd., itd. 87
Izrazi mlinske obrti, najrazličnejših vodnih koles in z njimi zvezanih gnal in njih delov so skoraj brez izjeme slovenski. To dokazuje veliko starost njih nastanka oziroma predmetov, ki se z njimi imenujejo. Predmeti in besede so morale nastati že pred prvo nemško kolonizacijo, torej v glavnem še v prvem, tisočletju. Potrebna bi bila nadrobnejša analiza teh besed, ker bi se tako dala dognati vsaj relativna kronologija nastanka predmetov. Novejše izboljšave teh naprav pa že nosijo nemška imena (pajtel).
Ponekod je pisec moral, zlasti tam, kjer je imel samo nemške vire na razpolago, ta ali oni izraz posloveniti tudi sam. To se mu je skoraj v celoti posrečilo. Ni mi pa jasno, zakaj je za nemško walken in izpeljanke napravil slovenski valjkati (sukno), valjkalnica, valjkanje itd., ko na str. 63 pravilno navaja češ. valchovdni. Pleteršnik (II, 746) navaja valha za die Walke, valhar za der Walker in valhati za nem. walken; zraven stoji opomba: prim. kor.-nem. walche. Češka valcha in slovenska valha kažeta, da sta obe izposojeni iz stare bavarščine, kjer se je ch izgovarjal kot slovenski h v hod, pihati itd. Slovenci in Cehi so ta starobavarski glas pravilno substituirali s h (ch). Beseda je morala biti izposojena tudi že pred okoli tisoč leti. Takrat so se najbrž naši in češki predniki od Bavarcev začeli učiti izdelovanja sukna in so z novim, načinom dela prevzeli tudi novo besedo. V slovenščini ni nobenega razloga, da bi to besedo danes preganjali in uporabljali po nekakšni ljudski etimologiji narejeno valjkati, valjkanje, valjkalen ipd. Z valji ali valjki ta način dela ni imel nobenega opravka. Sukno se je gnetlo v nekakšnih stopah. Prej bi torej lahko rekli gnetilnica, gnesti rem, gnetilen -Ina -o ali stope ipd., pa ni potrebno. Naj bo: valhati -am, valha -e, ž, valhalo -a, s, valhalen -Ina -o, valhalnica -e, ž ipd. — Sloven. plavž ni morda iz nem. Blau-ofen ali Plaaofen (če ni tu pomota za Plau- ali Plae-ofen), marveč iz blaehaus ali plaehaus »Schmelzhütte«, kakor navaja že Pleteršnik. — Mimogrede naj omenim še, da se rodilnik krajevnega imena Gradac v Beli Krajini pravilno glasi Gradca, daj. Gradcu, ne pa Gradaca. To je papirnata sklanjatev. R. Kolarič
88