TRŽKKI VESTMK LETO IV. Tržič, 15. januarja 1955 Št. 2 1 T 1 T 1 lil' i m. i ■r—ui S seje LOMO Tržič Na XXIII. Seji jei LOMO Tržič sprejel odlok |o spremembi družbenega plana LOMO Tržič za leto 1954 z ozirom na ito, da so bila dosežena večja sredstva od prvotnega družbenega plana. Po decentralizaciji zdravstvene službe je nastala potreba po ustanovitvi. Zdravstvenega doma V Tržiču, iki maj bi bil ustanova s samostojnim finansira-njem. INa predlog i Sveta, za zdravstvo in socialno politiko je LOMO Tržič sprejel odločbo o ustanovitvi iZdravstvenega doma v Tržiču. V zvezi s tem je imenoval za direktorja Zdravstvenega doma dr. iStanka Živca, zdravnika v 'Tržiču. Dalje je izpopolnil .še upravni odbor tega doma s tem, da so (bili v ta odbor imenovani še Franc Eržen, dentist iz Tržiča, Marija Ipavec, zobotehnik iz Tržiča, in Alojzij Štamcar od Zavoda za socialno zavarovanje. |Za knjigovodjo Zdravstvenega doma je pa bila imenovana, tov. Marija Aljančič, dosedaj knjigovodki-nja v tovarni Peko. Dalje je LOMO Tržič sprejel sklep, da ustanovi šolsko zobno ambulanto za šolsko mladino. Dalje je LOMO sprejel še več sklepov, ki jih je predložil v odobritev ljudskim odbornikom Svet za gospodarstvo pri LOMO Tržič. Uradni odloki LOMO Tržič Ljudski odbor mestne občine Tržič je na podlagi 2. točke 78. člena zakona o ljudskih odborih mest in mestnih občin (Ur. list LRS št. 19-90/1952) rin v zvezi s 163. členom Uredbe o dohodnini (Uradni .list FLRJ štev. 56-482/53) na seji dne 27. decembra 1954 sprejel on LOK o določitvi meje okolišev mesta Tržič 1. člen Okoliš mesta Tržič obsega vse tiste stavbe, ki- so označene z uličnimi napisi inj uličnimi hišnimi številkami v katastralnl občini Tržič. 2. člen Izven okoliša mesta Tržič so vsa naselja in ivasi, ki nimajo uličnih označb in uličnih hišnih številk. 3. člen Določbe 1. in 2. 'člena tega odloka se uporabljajo pri odmeri dohodnine dohodkov jod zgradb in tudi za priznanje oprostitev po 4. točki 55. člena uredbe o dohodnini. 4. člen Ta odlok velja od dneva objave v Uradnem listu LRS. Štev. 21. V Tržiču, dne 127. decembra 1954. Predsednik LOMO: Lovro Cerar Na podlagi drugega odstavka 23. člena iin 78. ter 117. člena zakona o ljudskih odborih mest in mestnih občin (Uradni list LRS, št. 19-90/52) in 58. člena uredbe o gostinskih podjetjih in gostiščih (Uradni list FLRJ, štev. 6-63/54) je Ijuds1'1 odbor mestne občine Tržič na seji dne 13. oktobra 1954 sprejel ODLOK o oddajanju opremljenih sob potnikom in turistom 1. člen Zasebna gospodinjstva lahko med turistično sezono ali ob večjih slavnostih in prireditvah oddajajo potnikom in turistom opremljene sobe v okviru svojega zasebnega, stanovanja. Zasebno stanovanje obsega prostore, v katerih stanovalec običajno stanuje. Oddajanje opremljenih sob oz. prenočišč, ki ne spadajo k rednemu 'stanovanju, se šteje za gostinsko delavnost in mora zasebnik zanjo imeti dovoljenje za oddajanje prenočišč po uredbi o zasebnih gostiščih. 2. člen Za oddajanje opremljenih sob po 1. členu tega odloka je potrebno dovoljenje, ki ga izda ljudski odbor mestne občine Tržič. 3. člen Zasebniki, ki oddajajo opremljene sobe potnikom in turistom, morajo v roku, ki ga določi ljudski odbor mestne občine Tržič, priglasiti temu odboru število in opis opremljenih sob, ki jih nameravajo oddati, in ceno, po kateri bodo oddajali sobe. 4. člen Na podlagi priglasitve po prejšnjem členu odredi ljudski odbor mestne občine Tržič 'fn-misijski pregled , priglašenih sob, da ugotovi, ali so glede na splošne predpise neoporetčne in primerne za sprejem gostov oz. ob kakšnih pogojih. V komisiji za pregled sob mora biti zastopnik sveta 'za gospodarstvo LO MO Tržič ki vodi komisijo. Pozvati je treba tudi zastopnike gostinske zbornice, da poda svoje mnenje o primernosti sob in cen. 5. člen Lastnikom opremljenih sob. za katere se ugotovi, da izpolnjujejo pogoje, izda LO Mr> Tržič dovoljenje, hkrati pa vpiše priglašene sobe v seznam opremljenih sob. Seznam mora obsegati: lastnikov priimek in ime, poklic in stalno bivališče, število sob, število postelj in ceno vsake sobe. Po en izvod, seznama pošlje LO MO Tržič še pred pričetkom turistične sezone turističnemu društvu in okrajni gostinski zbornici. Če ugotovi komisija pri pregledu kakšne pomanjkljivosti, odredi LO MO, da se odpravijo, in šele potem izda dovoljenje. 6. člen Priglašene sobe, ki se oddda-jajo potnikom in turistom, lahko LO MO Tržič obremeni s turistično takso, čei je taksa po odloku o mestnih taksah in mestnem promet, davku sploh predpisana v mestni občini Tržič. 7. člen Potniki in turisti ,se smejo sprejemati samo v tiste sobe, za katere je pristojni LO MO izdal dovoljenje in (ki so vpisane v seznam opremljenih sob iz* 3. člena tega odloka. e. člen Opremljene sobe se lahko oddajajo potnikom in turistom z zajtrkom ali brez njega, izdajanje drugih Obrokov in pijač za plačilo pa se šteje za gostinsko delavnost. |9. člen Z denarno kaznijo do 2000 din se kaznuje za prekršek, kdor oddaja potnikom in turistom o-premljene sobe brez dovoljenja ljudskega odbora mestne občine Tržič. Kazni izreka komisija za prekrške pri LO MO Tržič. Kdor ne izpolnjuje pri svojem poslovanju higienskih in zdravstvenih predpisov ali drugače nekulturno posluje, se mu dovoljenje za oddajanje sob lahko odvzame. 10. člen Ta odlok velja od dneva objava v »Uradnem listu LRS«. St. 135-1738/31. Tržič, dne 13. oktobra 1954. Predsednik LO MO: Lovro Cerar 1. r. Letošnji novoletni prazniki Stara je tradicija, da zaključujemo staro leto in. pričakujemo novo leto v veseli družbi in v prijetni zabavi. Talko tudi pri nas na prehodu iz leta 1954 v letu 1955 ni manjkalo prireditev, na katerih je silvestrovalo vse, kar čuti v sebi še količkaj življenja, to se pravi vsi, ki jim ni ljubši miren kot ob topli peči doma. Menda ni bilo dvorane in lokala v mestu in okolici, ki ne bi bil na večer pred Novim lotom aranžiran bodisi za javno silvestrovanje bodisi za silvestrovanje, namenjeno zaključeni družbi tovarniškega kolektiva, ustanove ali društva. Oživela je ta večer dvorana »Svobode«, oživel telovadni dom »Partizana«, oživele dvorane po tovarnah, gostinski lokali in celo v gostišče »Ljubelj« je zape- ljal avtobus lepo število praznično razpoloženih »turistov«. Prav je, da prireditelji novoletnih zabav pripravijo na ta večer nekaj veselih uric z zdrar-vo zabavo svojim ljudem lni vsemu prebivalstvu. Saj je to večer, ko se oddahnemo za vse preteklo leto, ki je pač prina šalo dan za dnem večje ali manjše skrbi slehernemu člove ku. Saj j'a to večer, ko hočemo z optimizmom pričakati novo leto, čeprav vemo, da tudi novo leto ne bo brez naporov m skrbi. Zlasti pa ne more biti nobenega prigovora, če te prireditve izzvene kljub veselemu razpoloženju tako dostojno in se tako v redu zaključijo ob vzni ku Novega leta, kot so se letos pri nas. Ne mislimo pa ob Novem letu odrasli več samo nasei, temveč vsa povojna leta posvečamo bolj in bolj novoletne praznike našim otrokom. Tako imajo novoletni prazniki iz leta v leto bolj značaj otroških praznikov, praznovanja NOVOLETNE JELKE Kolikšna skrb je danes posvečena prav Novoletni jelki! Koliko priprav je potrebnih zanjo, zlasti še ker to praznovanje doslej še ni imelo tradicije in je bilo treba zadnja leta šele iskati pravo obliko temu otroškemu prazniku. Najti pravo obliko pa ni lahko, zakaj nič ni težjega kot zadovoljiti otroško domišljijo, vzbuditi v otroku iluzije pravljičnega sveta in ustreči njegovim sicer majhnim, a tako nenavadnim, čudnim željam. Letos je Društvo prijateljev mladine s sodelovanjem ljudskega odbora, podjetij, ustanov in društev svojo nalogo prav srečno izvedlo. Medtem ko je bilo slišati vsa pretekla leta več ali manj delno tudi upravičenih pripomb k izvedbi Novoletne j etike, letos za kako negativno kritiko niti ni bilo povoda. Novoletno jelko so otroci to leto praznovali ob dveh prireditvah: ob novoletnem otroškem sejmu in ob prihodu dedka Mraza. 2e ves teden pred Novim letom je bil na novoletnem sejmu velik živžav. Na prostoru mestne tržnice je likovna sekcija »Svobode« postavila sklenjeno vrsto stojnic, poslikanih s pravljičnimi in drugimi motivi, ki se jih že samih nisi mogel nagledati. Ze prostor zanje je bil prav srečno izbran, iše bolj pa je presenečala njihova z resničnim okusom in bogato poslikana zunanjost. Vendar otrok išče potešitve svojih lačnih oči naravno še v nečem drugem: da bi si lahko to ali ono — kupil! In tudi za to je Ibillo poskrbljeno! Vsa pon hvala gre »Prehrani«, »Preskrbi«, Pekariji, Mesarskemu podjetju in gostinstvu, ki so po znižani ceni nudili na teh stojnicah otrokom vse, kar j'e njim najljubše: slaščice, pijače, prigrizek in igrače. Pohvala pa gre tudi staršem, ki jim ni bilo žal odriniti nekaj kovačev otroku, da si je le-ta po mili volji izbral, kar si je poželelo srce. Saj otroška leta tako hitro minejo! Zakaj jih ne bi napolnili s soncem in radostjo, da bo ostal spomin nanje svetal in lep? Zadnje pričakovanje otrok pa je bil prihod dedka Mraza. Letos je obiskal šolarje vsake šole posebej. Tako se je dvorana kina v Tržiču kar večkrat napolnila s tržiško mladino, medtem ko so imeli Križani in Ko-vorjani svojo prireditev v Križah, Dolinci in Lomljani svojo v Lomu ter Sentančani svojo pri Sv. Ani. Pri vseh teh prireditvah je bil izveden pester spored: prizor iz Goiievega »Jurčka«, pripovedovanje pravljic, film in — seveda nastop dedka Mraza. Kamor je prišel, je bil tudi ves obložen z darili. Vsaki šoli je podaril kupe knjig da bodo imeli otroci branja za vse leto, najrazličnejše šolsko potrebščine za najpridnejše in najpotrebnejše otroke telr različne športne potrebščine od smučk do zračnih pušk. Ko smo ga v začudenju nad tolikšno radodarnostjo vprašali, kako globoko je moral poseči v žep, da je lahko nakupil toliko darov, nam je zaupal, da je zanje odštel celih 400.000 dinarjev. . . Dedek Mraz je imel res odprte roke za naše otroke. Otroci pa so mu bili resnično hvaležni. Za tisti drobiž, ki pridno telovadi pri »Partizanu«, pa Novoletna jelka s tem še ni bila pri kraju. Znova se je srečal z dedkom Mrazom v telovadnem domu na Novega leta dan popoldne. Tam so bili mladi telovadci in telovadkinje pogoščeni, pozabavali so se in še je vsak prinesel domov škatlo » slaščicami. Otrokom bo letošnja Novoletna jelka ostala pač živo v spominu, prireditelji pa so si ob njej nabrali lepih izkušenj, kako je treba stvar poprijeti, da steče tako lepo, kot je stekla to pot. NOVOLETNA JELKA PARTIZANSKIH SIROT Odbor krajevne organizacije Zveze vojaških vojnih invalidov v Tržiču je dal tudi letos pobudo za obdarovanje partizanskih sirot ;za Novoletno jelko. Ta zamisel je bila sprejeta tudi pri mestnem odboru Zveze borcev NOV v Tržiču. Sporazumno sta ta 'Odbora prevzela organizacijo Novoletne jelke m obdaritev partizanskih sirot. Po izdatni finančni pomoči, ki so jo v ta namen poklonile: Bom- bažna predilnica in tkalnica, mestni odbor ZB NOV, ljudski odbor mestne občine Tržič 'in Zveza vojaških vojnih invalidov, sta izvedla to prireditev skupno krajevno odbor Zvez» VVI in mestni odbor ZB, po svojem pripravljalnem odboru. Dne 30. decembra 1954 je bila ob 16. uri popoldne Novoletna jelka v dvorani »Svobode«, h kateri so bile povabljene partizanske sirote in njihove matere. Predsednik Hugo Vesc.lv je v prvi vrsti (pozdravil zastopnike SZDL Gvida Dornika in zastopnika ZB ter komiteja Zveze komunistov Jugoslavije Vida Drobnica. Pozdravil je tudi vse navzoče. Spregovoril je otrokom, razložil pomen današnjega obdarovanja in pokazal na velike žrtve njihovih očetov, ki so se i darovali za našo svobodo. Obra-| zložil jim jei veliko skrb oblasti, Zveze borcev in. Zveze VVI ter jih izpodbujal, naj pokažejo svojo hvaležnost s tem, da se bodo pridno učili in postanejo zmožni pomagati graditi socializem v naši socialistični domovini. V imenu vseh partizanskih sirot in v imenu Zvezo vojaških vojnih invalidov se je zahvalil Bombažni predilnici in tkalnici za nakazanih 100.000 dinarjev, mestnemu odboru ZB NOV za 40.000 din, kakor tudi ljudskemu odboru mestne (občine Tržič za nakazano podporo in za omogočitev deblokiranja zneska, ki je bil nakazan od BPT, kakor tudi tovarni »Ru'io« za podarjenih 5 kož za naše sirote. Potem je 'govoril zastopnik ZB Vido Drobnič, ki je otrokom prav Itako obrazložil pomen obdaritve ter skrb oblasti in organizacij. Opozarjal jih je, da so žrtve, ki jih prinašajo organizacije, velike, ter jih izpodbujal naj se zavedajo tega In naj se pokažejo hvaležni s tem, da tudi oni postanejo naši dobri (državljani. Po razdelitvi danil, katerih so I bili otroci veseli, so bili otroci ; še pogoščeni. Med pogostitvijo jim je igral invalid Anton Mi-heli lepe partizanske pesmi. Partizanska sirota Mužan Jull-jana je deklamirala lepo pesem. Nato se je partizanska sirota Marija Škulj zahvalila v imenu vseh partizanskih otrok vsem, ki so pripomogli k temu obdarovanj u. Vsi navzoči otroci so bili obdarjeni in pogoščeni. Povprečni znesek na enega otroka je znašal 1592 din. Obdarjeni so bili otroci do 14. leta starosti, študirajoči .sirote, nekateri vajenci, ki jih je mestni odbor ZB predlagal, ter nekatere sirote, ki sicer prejemajo štipendijo In niso pri Zvezi VVI organizirani. Obdarovanih je bile skupaj 113 otrok padlih borcev in žrtev fašističnega terorja. Otroci so prejeli prav lepa darila. Med pogostitvijo so partizanske sirote zapele več lepih partizanskih pesmi. Razpoloženi in zadovoljni so zapuščali otroci dvorano izražajoč v pogovoru svoje veselje nad darili in družbo, ki jo pravkar zapuščajo. NOVOLETNI VESELI VEČER K novoletnemu razpoloženju jei letos v Tržiču imnogo prispevala tudi »Svoboda«, ki |je v okviru svojega novoustanovljenega Zabavnega gledališča priredila 1. januarja (in pone vila 6. januarja) buvoietni veseli večer. Čeprav je bilo pri nas že v prejšnjih letih nekaj poskusov prirediti zabaven večer, je bila vendar ta prireditev po svoji zamisli in izvedbi novost na našem odru. Po izamisli se je sicer naslanjala precej na druge prireditve te vrste, n. pr. tiste, ki jih prireja Radio Ljubljana, po izvedbi pa sei Ije v marsičem odlikovala celo pred temi. Predvsem je treba pohvaliti elegantnejši stil, ki se je kazal zlasti 'v tem, Ida 'conferencier prvič ni naprtil nase prevelike teže večera, drugič pa si je tudi sam točno Izačrtal svoje besedilo. '(Primerjaj razne confe- P©d©b V VLAKU Na pol poti (med Benaresom in indijskim glavnim mestom Delhijem se je vlak ustavil za dalj časa. Na peronu majhne podeželske postaje lso( ležali napol goli ljudje, onemogli zaradi vro^ čine, in čakali na vlak. Slika je bila zelo pestra, nal kar sem ise pa že bil navadil. Med ljudmi je bilo — verjemite, nič ne pretiravam I— in a stotine majhnih opic. Stale so ina strehah vagonov, se vzpenjale po signalnih napravah in se igrale med tračnicami. Nekajkrat mi je zastal dih. Ko je stroj premikal vagone z enega tira na drugi, so kot za nalašč stale Ičisto mirno, dokler jih ni dosegel oblak pare. Šele tedaj so v poslednjem trenutku odskočile in s>e rešile. Vedle so se kot železničarji, se ivesile po stopnicah in sedale v kabine za žavirače. (Njim bem se moral zahvaliti, da mi ni bilo dolgčas. Vendar sem razmišljal: Če ibi -e lotroci takole ▼esili po vagori'i, bi jih gotovo odgnali, opic pa nihče ne preganja. Tedaj se je oglasil zvočnik: »Opozarjamo potnike naj pazijo na svojo prtljago, ker Ibi jim opice lahko kaj odnesle.« Odhitel sem v vagon in prestol svoje stvari. Ničesar ni manjkalo. Rešetke so bile na vseh oknih. iSedel sem k oknu in opazoval opice pri njihovi igri. — Vlak se je ustavljal v majhnih vaseh, ki so se komaj videle iz bambusovih gozdičav. Na neki postaji so se odprta vrata mojega vagona, vendar se nisem ozrl. Šele, ko (je vlak nadaljeval vožnjo, sem videl, da je v vagon vstopil velik opičji samec. Sedel je k oknu in /me plašno gledal z majhnimi očmi. Ste že kdaj čutili tak pogled? Gleda vas, kot da Imu je neprijetno, ker vas vznemirja. Gladil se je po bradi in gledal skozi okno. Čeprav je bil opica, je bil kar dostojanstven. Postalo mi je kar nekam, čudno. Ce bi imel inasprotl sebe psička, mačko ali ptička, bi bil vedel, kaj naj storim. Tako pa sam, čeprav sem bil v vojni, naenkrat začutil nekak strah. Nestrpno sem čakal, da bi spet obstali. V Indiji ne morete iz oddelka v oddelek, ker so ločeni. Res se je vlak kmalu ustavil. Odprl sem vrata in pričal poditi opico iz vagona. »Iš, iš!« |sem mu prigovarjal, a samec se ni zganil. Tako pri nas podimo kokoši, a kako naj govorim z opico, nisem vedel. Skočil sem na peron, a se ves čas oziral na vrata, da bi mi opica česa ne odnesla. Bal sem se za pisalni stroj in za je-stvine, ki sem jih imel v prtljagi. Našel sem sprevodnika lin mu pojasnil svojo skrb. »Tujec sem, pa ne vem, kaj naj naredim.. Opice isem doslej gledal le tv zoološkem vrtu.« »Je prišel k vam v vagon? Ima brado, kajne? Je kar velik?«, me je vprašal sprevodnik in se pri tem smejal. »Res je. Prav veliko brado ima.« Hitro sva vstopila v vagon. »Dobro ga poznam«, jia mrmral mali, stari sprevodnik. »To je že star popotnik.« Ko je samec zagledal moža v uniformi, je hitro vstal in pobegnil. Vzpel se je na streho, kjer je že tičalo kakih deset majhnih, vreščečih opic. Vlak je že zapiskal. Sprevodnik je dvignil piščalko k ustom in zažvižgal, da ne bi vlak za- kasnil, potem je stopil v vagon in sedel k meni. »Da bi vedeli, kakšen je! Res je to čudna opica. Navadil sc je, da potuje, a ne kot ostale na strehi. IO ne, on tega ne mara. Rad se vozi lepo udobno, kot da bi Ibll kupil karto. Železničarji imamo vsi sitnosti z njim, vsi ga poznamo.« »Kako veste, da je vedno isti?« sem vprašal. »Kaj bi ga ne poznali! Po bradi ga poznamo. Videli boste. Izstopil bo na prihodnji postaji. Tam vedno [izstopa. Hodi iskat kokosove orehe. Naje se, obišče prijatelje, pričaka vlak in se vrne, odkoder je prišel. »Morda obiskuje sorodnike. Morda se je zagledal v kako lepo opičjo deklico, ali pa so morda čuvaji na plantaži boljši kot v njegovem kraju«, sem se pošalil. »Morda!« pritrdi sprevodnik. »Včasih smo potovali peš. Toda prišli so novi časi. Džungla, njihovo carstvo, je sedaj presekana z asfaltnimi cestami in z železniško progo. Po injih brze avtomobili in motorni vlaki. Ljudje potujejo. Zakaj naj ne bi tudi opice? Včasih v kakem kraju zmanjka vode, a drugod je je )še idovolj. Zakaj se ne bi tudi opice selile? Indija je ve- TRZISKI VESTNIK Stran 3 MOUNT EVEREST St. 2 rencierje, ki v vulgarnem jeziku improvizirajo besedilo ter zato iz zadrege vežejo često o-trobe in, le preradi prehajajo v banalnost!) Program je bil zelo pester in so ga prepletali najrazličnejši elementi od orkestralnih in pevskih in govornih do artističnih in plesnih. Težišče humorja in satire je bilo seveda v govornih nastopih, saj le-te lahko najnazor-neje in naj neposredne je izrazijo to In ono misel. Po drugi strani pa je tudi prav za ta del programa najteže zbrati gradivo, |ki bi hkrati bilo izvirno in imelo dovolj ostrine. Zato je avtor besedila pač deloma tudi posnemal in ponavljal tisto, kar smo v drugačni obliki že kje islišali. Bilo pa je besedilo skrbno izbrano, izčisceno in lepo ter učinkovito podano, tako da se nismo- nikjer dolgočasili. Besedilo iso učinkovito podpirali maši komiki, izmed katerih sta bila zlasti odlična v kretnji in »mimiki Edi Končina in Mato Mežek, čeprav tudi ostali (Anton [Podgoršek, Jože Ahačič idr.) niso brez večje sposobnosti in rutine za te vrste interpretacijo avtorjeve zamisli. i Druga komična stran večera so bile pantomime Janka. 'Ca-de-ža, ki so bile tako po domiselnosti kot |po izvedbi najbolj dognane. Težišče samospevov Marije Ahačičeve lin plesov Mire KaJišnikove pa je Ibilo (bolj na umetniški izvedbi kot na komični učinkovitosti. Svoji nalogi sta obe dobro rešili. Z obema večeroma je bilo povezano tekmovanje za nagrade, ki ista jih poklonili podjetji »Preskrba« oziroma »Peko«. Ves program je spremljal študentski zabavni orkester. Za tolikšno raven prireditve gre zasluga režiserju prof. Milanu Batisti, pa tudi scenografu Janku Cadežu. \ Naj ostane Zabavno gledališče stalna ustanova! (Ob predvajanju filma (zmagovite angleške ekspedicije »Vzpon na Mount Everest« v dneh -29. in 30. januarja v tržiškem kinu.) Kralj gora v najvišjem pogorju sveta Himalaji, dolgem 1500 km in širokem 200 km, mogočni, 8888 m visoki Mount Everest je bil /premagan 29. maja 1953 po Tensingu in Hlla-ryju. Dolgo je trajalo, preden jskj med trinajstimi nad 8000 m visokimi vrhovi Himalaje našli najvišjega. Do začetka našega stoletja so- Ibili vsi mnenja, da je vrh Gaurisankar (7145 m) najvišji, saj so bila področja med Indijo in Tibetom do nedavnega -zaznamovana na, [zemljevidih z belo barvo. Leta 1852 je prvi zaznamoval premagani vrh indijski deželni merilni urad kot vrh XV. Pozneje! je vrh dobil ime po šefu tega urada polkovniku Evere-stu. Potem, se je vnel. med domačini hud spor, kako naj bi se imenovala najvišja gora. sveta. Od leta 1907 je znano njeno tibetansko ime »Čomo Lungma«, kar pomeni v našem jeziku »Božja, mati gora«. Najvišjo goro sveta naj bi bili odkrili kitajski krajepisei že okrog leta 1700. Na zemljevid pa so jo zarisali šele pred 30 leti. Boj -za Mount Everest je star, kakor daleč sega zgodovina alpinističnega plezaistva. V ta boj so najodločneje posegali angleški in švicarski plezalci, posegali pa so vanj tudi francoski, litalijanski in nemški plezalci. Ali vse odprave do leta 1953 so se izjalovile, žal so zahtevale tudi precej človeških žrtev. Prvi poizkusi so sel vršili s severne strani in jih razdelimo: a) na raziskovanja leta 1921, to) na prvi poizkus pre-magajna leta 1922 in c) iha najvažnejši in zadnji poizkus leta 1924, iki bi skoraj pripeljal do cilja, da ni prišlo v zadnjem trenutku do katastrofe blizu višine 8600 m. V silnem, viharju in gostih meglah sta tokrat za vedno izginila izkušena angleška plezalca Mallory in Irvine iz odprave generala Brucea. Vsi ti poizkusi so se vršili skozi dolino Rongbuk in čez prav tako imenovani ledenik na ozemlju Tibeta. Leta 1924 pa se je' Tibet iz političnih vzrokov zaprl odpravam in šele po- drugi svetovni vojni je Nepal leta, 1949 odprl pot novim odpravam z južne strani, ki jo- je prvi odkril Anglež Shipton skozi dolino Kumbu in ledenik Kumira, Sledili sta mu dve švicarski odpravi in končno- je angleška odprava pod vodstvom polkovnika Hunta zmagala. To ni bila samo zmaga omenjene odprave, to je bila zmaga vseh KINO 18. do 19. januarja: Angleški film Višek nevarnosti. 22. do 23. januarja: Ameriški film Beneški tat. 25. do 26. januarja: Avstrijski film Luč ljubezni. 29. do 30. januarja: Angleški film v barvah Vzpon na Mount Everest. 1. do 2. februarja: Angleški film Smeh v raju. 5. do 6. februarja: Angleški film Pikova dama. 8. do 9. februarja: Avstrijski film Tromba. DEŽURNA SLUŽBA V BRIVNICAH 17. januarja: Zibler Vladimir, Trg svobode- 28. 24. januarja: Godnov Mihael, Trg svobode 17. 31. januarja: Petrič Josip, — Koroška cesta 7. 7. februarja: Stepišnik Ernest, Partizanska ulica 8. tistih, ki so se tu trudili in veliki stvari prispevali nadčloveške žrtve, to je bila zmaga, dosežena s pravim in samo planincem ali alpinistom znanim iskrenim tovarištvom, kakor je omenil član te odprave major Charles Wel.ley v svojem predavanju v Ljubljani decembra 1953. Prijatelji planin, prijatelji alpinizma, mladina, oglejte si film »Vzpon na Mount Everest«, ki ga je posnela odprava sama skoraj do višine 8600 m dn ga potem dopolnila na podlagi ostalih fotografskih posnetkov! Hkrati opozarjam, da je založba -»Minerva« iz Subotice pripravila prevod Huntovega dela »The Ascent of Everest« (Zmaga nad Everestom), -ki ga lahko dobite v ljubljanskih knjigarnah. Co VABILO Planinsko društvo v Tržiču vabi na svoj redni letni občni zbor, ki bo v soboto, dne 29. januarja 1955 ob 20. uri v dvorani bivše restavracije »Runo«. Poravnajte članarino za 1. 1955! OBVESTILO Zaradi slabih snežnih razmer sta bila III. zlet Gorenjskih smučarjev in podzvezno prvenstveno tekmovanje v alpskih disciplinah prestavljena od 7. I. do 8. I. na 21. L: Veleslalom za mladince in mladinke. Dolžina proge 900 metrov, višinska razlika 180 m; 22. I.: Veleslalom za člane in članice. Dolžina proge 1200 m, višinska razlika 220 m; 23. 1.: Slalom za člane in članice. Dolžina proge 600 m, višinska razlika 220 m. Smučarski klub »Ljubelj« Tržič lika dežela. Ne moreš je prehoditi peš. Nikjer, v nobenem zakonu ni določeno, da bi morale opice plačevati prevoz. Zato potujejo popolnoma svobodno na strehah in stopnicah vagonov. Edino oni bradati rad sedi v kupeju. (Zelo je prebrisan. Ze več let nam dela neprilike. Potovanje mu je postalo prava strast!« je končal ^prevodnik. ,' »Zakaj ga kdaj ne zaprete?« »Čemu naj Ibi ga zapirali, saj ni človek!« »Pri nas bi se takemu vsiljivcu slabo godilo«, sem ise zasmejal. »Eh, kako bi ga mogli! Opice niso hudobne. Res, da včasih izmaknejo iz radovednosti kako torbo, ali košaro s sadjem. To je vse. Toda, ali nismo tudi mi radovedni? Indijci ljubimo in spoštujemo živali. Pri nas je sramotno udariti. Človek mima pravice, da bi zadel šibkejšega od sebe« Vlak je grmel iskozi predor. Predstavljal sem si, kako se bodo slepi potniki —■ opice na strehi zamazali od dima in saj. BIVOL YINGHA Bil je že zelo star. Koliko, ni vedel niti njegov lastnik Indijec Galla. Yingha je pohlevno stopal v krogu in gonil vodno črpalko. Bil je že hrom na e-nem kolenu in slep na levem očesu. Galla je kupil novega, mladega bivola. Yingha je bil popolnoma odveč. Moj prijatelj Colbert mi je pokimal, ko si je ogledal starega, sivega bivola. »Kar pravi Ibo«, je rekel — »kupila ga bova čisto poceni!« Pogledal sem ga ves začuden. Nisem si -mogel predstavljati, čemu nama bo stari (bivol. — »Vaba za tigra« ,— je rekel Colbert kratko. »V bližini moje naselbine se potepa Itiger. Raztrgal je .že več telet, Izato ga moram dotoiti. Ker nimam dovoljenja za odstrel, ga hočem izvabiti v past. Imam. |jo že skopano. Potrebna mi je še vaba. Tale stari Ibivol.« Dobila sva ga skoraj zastonj. Saj ni imel skoraj nobene cene, ker ni mogel več Idelati. Edina njegova lepota so bili Se njegovi močni, kot slonova kost bleščeči in gladki irogovi. Vaški otročaji so po mili volji plezali po bivolu, ga vlačili za šop na čelu in brezskrbno vtikali svoje rjave ročice v njegov gobec. Yingha je potrpežljivo prenašal otroško nagajivost. Nje- gove krotke loči so zrle pohlevno in vdano. Gallov najstarejši sin Hondin naj bi odgnal bivola na Col-bertovo posestvo. »Na njem sem že jahal, ko še hoditi nisem znal«, je pripovedoval indijski deček. »Yingha me prav dobro pozna. Vsak dan sem ga vodil k reki. iVselej zleze tako globoko Iv blato, da se mu vidi iz njega le konec gobca z nosnicama. Ali se bo Vin-gha tam, kamor pride, tudi lahko vsak dan kopal?« Colbert je zamrmral samo nekaj nerazumljivega. Ni maral delčku povedati, da hoče bivola uporabiti le za tigrovo vabo. Toda Hondin je to kmalu izvedel. Samo globoko je zasopel in stisnil peščice. Saj je videl, kako je njegov oče prejel denar za staro žival. Torej ni bil več njihov. Deček se mi je smilil. Da bi mu pregnal žalostne misli, sem mu daroval nov nožiček. ( Prihodnjega dne je Hondin poslednjič jahal na bivolu v reko, da bi fes žival okopala. Deček je nag sedel na njegovem hrbtu, a žival je pohlevno bre-dla vedno globlje v vodo, da so se slednjič le njeni beli rogovi in nosnice videle iz nje. Nisva marala, da bi bil de- ček zraven, ko bova žival odgnala v past. Toda bivol naju ni hotel ubogati. Zdelo se je, kot da sluti, da nameravava z njim nekaj hudega. Zato sva morala ukazati Hondinu, naj ga on odvede. Deček je ubogal, ne da bi oporekal. Yingha je mirno stopal za njim po strmi, ozki džunglski stezi naravnost v tigrovo past. Narejena je bila iz močnih bambusovih palic In zakrita z listjem. Porinili smo bivola v past. Hondin sam ga je privezal. Njegove roke so delale spretno in natančno. Potem je odšel, ne da bi se ozrl. Našla sva ga, ko je tičal na pragu koče. »Pojdi domov!« mu je rekel Colbert. »Tu zate ni več nobenega dela.« Deček je izginil kot senca. Toda vedel sem, da ne bo šel domov. Vso noč sem moral misliti na bivola Yingha, na njegove kratke oči, sivo kožo, Upognjeni hrbet, na njegove noge, ki so v človekovi službi postale trudne. Premetaval sem se v vroči noči nemirno sem in tja. Nisem nikakor mogel zaspati. Colbert mi je bil dolžan kup denarja. Vedel sem, Ida mi bo vsaj nekaj lahko povrnil, če Zaključek I. polletja v pomožni šoli V šolskem letu 1954-55 je začela s .poukom popolnoma samostojno tudi pomožna šola v Tržiču. Šteje 15 učencev (10 :-5), ki so v enem oddelku razdeljeni v tri razrede is 4 učnimi skupinami. Glavni smoter pouka v pomožnih šolah je, da usposobi za življenje otroke Iz manjšimi ali večjimi duševnimi hibami in jim da trdno osnovo vzgoje in izobrazbe. Šolsko delo poteka po istih smernicah kot pouk v osnovni šoli, vendar temelji način poučevanja na čim boljšem dn bolj vztrajnem ponazarjanju lin razvijanju otrokovih telesnih zmožnosti. Osnova vsakega predmeta je ročna spretnost, ki se pokaže in uri na različne načine: z risanjem, izrezovanjem in lepljenjem, izdelovanjem raznih likov in figur iz papirja in lepenke, do- modeliranja s plasteli ali z glino, ki jo barvamo itd. Na ta način si otroci pridobe počasi, a trajno, vsaj najmanjše osnovno znanje, ki ga bodo rabili v življenju. Mnogokrat slišimo tu in tam opazke, ičeš, ti otroci so »zabiti«, »neumni«, čemu toliko brige zanje dn še samostojna šola povrhu! Zlasti veliko težav je ob koncu vsakega šolskega leta, ko sprejema preizkusna komisija na podlagi učiteljevih opazovanj in zdravnikovega priporočila nove učence v pomožno šolo. Starši duševno slabše razvitih otrok se v mnogih primerih krčevito branijo, da bi svojega otroka poslali v to šolo, ker se jim zdi to poniževalno in sramotno. Res pa je tudi, da morajo taki starši z otrokom vred velikokrat preslišati marsikatere krivične in pikre opazke na račun pomožnega šolanja. Po razgovorih ob raznih konferencah pomožnega šolstva celo lahko trdimo, da ravno Tržič prednjači s svojim nesocialnim ponašanjem v tej smeri. Nam vsem je največja skrn, da vzgojimo telesno in duševno zdravega otroka ter ga usposobimo za vrednega člana socialistične družbe, ki bo kos svojemu delu in enak med enakimi. Na žalost pa ni narava obdarila vseh z dovoljnimi sposobnostmi. Mnogim so bolezni, slabe socialne prilike ali neprimerno okolje zavrle ali preprečile pravilen duševni razvoj. Dolžnost vse družbe je, da tem pomagamo do znanja in uveljavljanja, ne pa, da jih preziramo an psujemo. Normalnemu šolanju duševno manj razviti otroci niso kos. Navadno presede 2 ali 3 leta v enem. razredu in se z veliko težavo morda prerijejo do tretjega razreda osnovne šole. Vedno so zadnji, ker ne morejo slediti hitremu tempu pouka, so v veliko breme osnovni šoli, sami pa občutijo samoto in manjvrednost. Tem more pomagati edinole pomožna šola, ki nudi vsakemu posebej pouk, ki mu lahko sledi. Uspehi, so tudi v Tržiču zelo zadovoljivi. Pokaže nam jih kratka primerjava učnih uspehov letošnjih učencev pred vstopom v pomožno Šolo in ob koncu prvega polletja 1954-55. Med njimi so tudi učenci, ki obiskujejo pomožni oddelek že četrto leto. Uspehi pred vstopom v g Nezad. K O •6 0-i Dob Zad. I. 0 0 0 0 3 II. 0 0 0 0 8 III. 0 0 0 0 4 Uspehi ob I. 1 Mil. 1954 V p Nezad. Razi Odi. p* Dob: Zad. I. 0 0 1 1 1 II. 0 1 2 4 1 III. 1 1 2 0 0 9. S 74,2»/o 62,1'Vo 9 -° m o 98,2"/o 99,l»/o S tem uspehom smo lahko' zadovoljni vsi, saj ,trud šole in doma ni bil zaman. Počasi in vztrajno se širi znanje naših učencev in ob koncu letošnjega šolskega leta jih bo gotovo nekaj iz pomožne išole, ki bodo znova s trdnim temeljnim znanjem in primernim duševnim obzorjem vstopili v osnovno šolo. Mira Hiršel Tišejo nam Prebrala sem v Tržiškem viastniku dopis Opazujem — premišljujem dn vzgojni članek Oče in otrok. Vem, da si je marsikatera žena mislila: res je tako! Toda kaj pomaga vse to? Tako isam si mislila tudi jaz. Ce hočemo, da bi se preprečili o preobiilo popivanje, ni druge pomoči, kot da se točenje alkoholnih pijač omeji. Kaj pomagajo družinski pogovori v radiu, sestanki Društva, prijateljev mladine, kaj pomaga vsepovsod reklama , za brezalkoholne pijače? Prosim — in najbrž niiselm edina —, naj malo to premislijo LOMO, člani Društva prijateljev mladine in vsi drugi, ter naj podprejo moj predlog! Podjetje ima na primer zabavo ali deli nagrade in podobno. Zakaj ne bi moglo dati nagrade V denarju vsakemu posamezniku, pa naj si ta kupi, kar potrebuje? Seveda bi nekateri nagrado tudi zapili, a vsi ne! Le zakaj dobi vsak delavec po 1—2 litra vina? Zato, da je pijan in da zapije še ostali dobiček ali plačo? Ali ni to nepremišljeno? vpojni problemi Polletni obrueun 15. januar je dan, ki ga dijaki, učenci in starši čakajo s skrbjo, nekateri celo s strahom. Šolska spričevala so mnoge razočarala, učence zato, ker si domišljajo, da vse znajo, starše pa, ker jim vse verjamejo. Le malo je staršev, ki sami lahko presodijo, koliko je vredno zhanje njihovih otrok. Človek tujega otroka lahko trezno in razumno presoja, svojega lastnega pa mnogo teže. Ovira ga prav to, da je njegov. Tu ima največji vpliv zaljubljenost v otroka, ki je res mnogokrat popolnoma slepa. Tej zaljubljenosti podlegajo predvsem matere, kar je seveda naravno. Zato otrokovih napak ne vidijo ali jih nočejo videti in predvsem verujejo vsaki otrokovi sotzici dn pritožbi nad hudobno tovarišico. Taki materi njen otrok ni samo najlepši, je predvsem tudi izredno nadarjen, pravo čudo. Površnost, lenobo, nemarnost, vse tO z , lahkoto opraviči, saj njenemu otroku ni treba toliko paziti, ker je tako neverjetno brihten. Kako je mati potem razočarana, ko drži spričevalo v rokah! Toda njena, naslednja misel je že: »Učiteljica ga. Ine more trpeti! Za nalašč mu je dala slabe ocene!« Namesto da bi spregledala svojo zmoto, zabrede v še globljo. Njen otrok je naenkrat mučenik, ki mora po nedolžnem trpeti krivico. . Potrkajte se, starši, na svoje prst dn si izprašajte vest! Ali ste res nadzorovali otrokovo učenje, |ste se res prepričali, da snov obvlada? Ste ga kdaj pripravili do tega, da bi vam pripovedoval kaj iz zgodovine, zemljepisa itd? iSaj (bi vi sami pri tem izvedeli mnogo zanimivega, kar ste ža zdavnaj pozabili. Ni lahko biti dobra mati, dober toče. Vaša skrb ni samo, da je otrok sit in oblečen. Predvsem ste otrokovi vzgojitelji in opora učitelju. Ali mislite, Ida je učiteljica samo zato na svetu, da dela krivico vašemu otroku? Mislite, da je lahko, ko mora otroku napisati slabo oceno? Prav gotovo želi vsaka učiteljica', da bi vsi učenci njenega razreda izdelali čim bolje. To bi bilo zanjo najlepše plačilo. Toda človeka — odraslega in otroka —1 moramo presojati po njegovem delu! Brž ko bi otroku spregle-gali napake, lenobo, površnost, bi res prejel plačilo, kakršnega ne izasluži. Ali mislite, da bi mu s tem koristili? Otrok mora že mlad spoznati, da človek le s trdim delom pride do uspeha. Kot se morate mučiti in vestno delati pri opravljanju svojega dela v tovarni in službi, tako mora tudi otrok izpolnjevati svoje dolžnosti vestno in prav vsak dan. ujame tigra. Toda zaradi ubogega bivola me denar ni več mika. Zdel sem ise kot rabelj bitja, ki se ne more braniti. Vstal sem. Nebo je bilo že smaragdno zeleno. Kmalu bo vzšlo sonce. Zarja [v tropskih krajih nikdar dolgo ne traja. Pod nekim drevesom sem zagledal kupček nečesa belega. Bil je iHondin. Saj sem vedel, da ni odšel domov. Čakal jt>. Morda je hotel videti tigra. Vsi indijski dečki, nepopisno hrepene, da (bi kdaj videli živega tigra. Morda je pa rnislil na Yim.gha, na svojega starega bivola, ki ga je že prenašal pa ramenih, ko deček še ni znal hoditi . . . Gnalo me je v džunglo. Morda je bilo za Yingho še kaj upanja. Morda tigra ni bilo. . . . Ničesar ne maram od Colber-ta! Naj kar obdrži svoj denar. Vzel sem puško Medtem je postalo nebo že c etlosin.je. Kmalu bo na vzhodu zažarelo rdeče, rumeno, vijoličasto in sonce bo vzšlo. Hondin se je neslišno dvignil in mi sledil. »Greva k Yinghi, morda .. .« Takoj me je razumel. Tekla sva po stezi. Deček je bil daleč spredaj. Ko sva prišla do pasti, sva spoznala, da je bila usoda milostna ubogemu staremu bivolu. Se vedno je stal tam, tih in krotek. Težko glavo je sklanjal globoko k tlom. Ko naju je slišal, jo je dvignil in naju pogledal s svojimi milimi, prijaznimi očmi. »Odvezi ga!« sem rekel skoraj trdo, da bi zakrdl /ganjenost, ki mi je stiskala grlo. Hondin ga je vodil tik ob sebi. Yingha je z gobcem podrgnil po dečkovi rami in mu jo nekajkrat po-lizal. Ali je Yi,ngha vedel, kaj sva s Colbertom, nameravala tisto noč? Kaj vemo ml o živalski duši! Po ozki stezi je stopal Hondin naprej, za njim pa stari bivol. Na obeh straneh se je razprostirala neprehodna stena divje, nevarne džungle. Pred nami je nenadoma nekaj počilo. Hondin je prodir-no kriknil. Vse se je dogodilo tako naglo, da nisem utegnil zgrabiti puške. Nekaj črno-rja-vega, neznanskega, se je prerilo iz džungle. Bližalo se je bliskovito s strašnim kruljenjem. Bil je divji veper, ki je vodil s seboj svinjo z mladiči. To so med najstrašnejšimi živalmi v džungli. Njihovi okli so ostri kot nož. V svoji besiriosti ostanejo sicer tihi, toda še tiger se jim rad izogne. Ta strašna žival je sedaj planila proti dečku, ki je stal pred njo brez vsakršne obrambe. Bil je izgubljen. V prihodnji sekundi bom zagledal na tleh le nekaj strašno krvavega. Yingha, stari bivol, je glasno zasopihal, povesil glavo" in planil v napad. Črn trup je zletel v zrak, padel s truščem v goščavo in tam negibno obležal. Yinghovi strašni rogovi so mu štrli hrbtenico. Toda tudi stari bivol je bil hudo ranjen. Veprovi okli so mu razmesarili vrat in raztrgali, žile. Nisem ga mogel rešiti, Videl sem, kako je rdeč studemček namakal prah. Zato sem mu skrajšal muke. Hondin me je pogledal. Ničesar ni rekel. In široko odprtih oči je govorila vsa njegova bolečina. Jokal ni. Indijski otroci nikdar ne jočejo. Yingha mu je rešil življenje. Njemu, ki ga jo Odvede! in privezal v past, njemu, ki se ni upiral, ko smo ga hoteli žrtvovati. »Yingha je bil junak«, sem rekel dečku. Ne vem, ali me je razumel. Videl s|em, kako je stisnil peščici in ju pritisnil na prsi. '| »Ukazal bom, naj bivola odpeljejo. Nočem, da bi tu obležal.« Obdržal sem besedo. Starega, zvestega bivala so pokopali kot dobrega tovariša. Od tedaj imam nadvse vdanega spremljevalca: malega Hon-dina. St 2 ^— —v Stran 5 ---f KULTURNI VESTNIKJ- (Dama - škraf na tržiškem odru Morda še nikdar ni bilo tako težko napisati poročilo o kaki gledališki novosti v Tržiču, kot tokrat, ko je igralska družina »Svobode« v ireižiji Jelke Žagar-jeve naštudirala Catderonovo komedijo Dama - škrat. Pa ne morda zaradi ponesrečene izbire dela ali zaradi slabe uprizoritve naštudirane komedije, temveč zaradi okoliščin, v katerih je bila odigrana premiera, še bolj pa prva repriza. Čeprav gotovo ne moramo od amaterskega gledališča pričakovati kdo ve kakšne umetniške stvaritve, bi človek vendar upravičeno pričakoval, da bi Tržičani vsaj štirikrat napolnili dvorano ob vsaki količkaj dostojno uprizorjeni noviteti. Ne glede na to, da najdeta igralec in režiser v uprizarjanju dramskih del tudi svoj osebni užitek, so vendar le-|o nam . . Še nekaj! Kar zadeva avtobusni promet bi bdio zelo dobro, če bi peljal v nedeljo avtobus ob četrt na 11, namesto da vozita zjutraj dva avtobusa, ker ima marsikdo obiske po bolnišnicah. Zanj so druge zveze neprikladne, ker se mora sicer vse dopoldne ali popoldne potikati in zmrzovati po Ljubljani. Ali ne bi bilo to res potrebno? ZAHVALA Zahvaljujem se zdravniku dr. Stanku Živcu, ki se je nad vse požrtvovalno zavzel za 1 mojega sina v njegovi hudi bolezni in ga rešil smrti. Angela Meglic, Lom seljenih oseb v letu 1954 jc bilo 381, odseljenih pa 248 oseb. Stanje prebivalstva 31. 12. 1954: 10.419, od tega 4.812 moških in 5.607 žensk. Rojeni v 1. 1955: Ahačič Ivana iz Križev je dne 1. 1. 1955 rodila dečka; Dežman Frančiška od Sv. Neže je dne 1. 1. 1955 rodila dečka; Benedičič Doroteja iz Tržiča je dne 4. 1. 1955 rodila dečka; Jerman Vida iz Loke je dne 4. 1. 1955 rodila deklico; Plesničar Marija-Ivana iz Tržiča je dne 6. 1. 1955 rodila deklico; Spik Kristina iz Tržiča je dne 7. 1. 1955 rodila deklico; Vevar Neža iz Gozda je dne 7. 1. 1955 rodila dečka. Umrli v I. 1955: Zupan Franc, kmet iz Loma pod Storžičem 20, star 73 let. Poročeni v letu 1955: Drobnič Vit, uslužbenec iz Kovorja, in Vidic Milena, knjigovodkinja z Brda. — Čestitamo! Za smeh in dobro ▼oljo »Zbogom, draga moja,« je rekel on, ko se je dvignil od zajtrka, »in iče bom zadržan, da se zvečer ne bom mogel vrniti, ti bom poslal obvestilo.« »Ni se ti Itreba truditi,« je odgovorila ona, »sem ga že vzela iz tvoje listnice.« * Neka častitljiva in izelo dostojna dama je naletela na majhne dečke, ki iso se kopali v ribniku v Adamovih kostimih. Bila je ogorčena. »Otrocički,« je zaklicala, »ali ni prepovedano tu kopati se brez obleke?« »Je«, je odgovoril pegav na-vihanec, »toda Janezkov oče je stražnik in lahko brez skrbi pridete v vodo.« # »Pomagaj mi pri aritmetični nalogi, očka! Prva naloga: Mati kupi 30 kg bele moke po 23 dinarjev . . .« »Je to aritmetična naloga? — Zveni bolj kot — zgodovina!« KOTEKS If 99 odkupuje po svojih zbiralnicah in Kmetijskih zadrugah svinjske kože po din 200.— za kg za nepoškodovano domačo kožo. Kmetovalci, klavnice, odrite vse prašiče in oddajte kožo najbližji zbiralnici »KOTKKSA«, ki vam plača najvišjo dnevno ceno. „TISKANICA" TOVARNA TISKANEGA BLAGA KRANJ nudi svoj« priznane proizvodov tiskanih bombažnih tkaninah kakor: cice, delen«, krelone, posteljno platno, keper za delovne obleke, vafel, tobralco, clomie, naglavne rule, kakor tudi tkanine iz umetnega (zellvvoll'e) prediva v raznih kvalitetah v najmodernejših barvah in (lesenih SOLIDNA IN TOČNA POSTREŽBA! Vse navedene artikle ludi izvažamo! »Tržiški vestnik« izhaja vsakega 1. in 15. v mesecu. / Izdajatelj: Turistično društvo v Tržiču. / Urejuje uredniški odbor. Zanj odgovarja Maks Stumfel. / Tiska »Gorenjski tisk« v Kranju. / Naslov uredništva in uprave: Tržič, Cesta Jug. lj. armade 3. Telefon St. 55. / Celoletna naročnina 360 din, polletna 180 din. Posamezna številka 15 din. / St. ček. rač. pri NB 6112-»T«-133.