sobotna
rilc a	. ■
Ljubljana, 25. julija 1981	V—7	stran 15 DELO
Po sklepe v predale
-y-zzveneli so neobičajni praznični akcenti, ko j smo se sicer s ponosom ozirali na prehojeno J pot, a soočali tudi z resnico — s kopičenjem J&_ gospodarskih težav, med katerimi nam glavni gospodarski slabosti rasteta čez glavo, postajata že politični problem: neugodni razvoj odnosov s tujino in neobvladana rast cen ter inflacija.
Izvozni načrti zastajajo, kar ogroža našo plačilno bilanco. Pa ne gre samo za to, da bi izpolnili letošnjo zahtevo po zmanjšanju primanjkljaja v njej na 1,8 milijarde dolarjev (1979 je bil naš minus 3,7 milijarde dolarjev, lani 2,3 milijarde dolarjev). Gre za veliko več, saj je izvoz življenjskega pomena za vse. zlasti za Slovenijo z njeno središčno predelovalno industrijo. Neuresničeni izvozni načrti pomenijo manjšo možnost uvoza surovin-in reprodukcijskega materiala, s tem pa manj dela. manj zaslužka, manj socialne varnosti. Ne samo letos, tudi v prihodnjih letih. Zato je toliko bolj pomembno, da se v mednarodni gospodarski areni, kjer vladajo izkušeni gladiatorji. ne pojavljamo z lesenim mečem proti jeklenim ostrinam neizprosne ekonomske logike. Nihče namreč iz še tako globokega spoštovanja do samoupravnega sistema — ta ni izključno jugoslovanski pojav, ampak rastoča težnja v sodobnem svetu, katere korenine je iskati v idejah številnih velikih mislecev in humanistov preteklosti — ne bo priznal našega nedela, avtarkije, visokih cen, prevelike udeležbe dela v ceni, posledic ekstenzivnega razvoja, nizke produktivnosti. razdrobljenosti, skratka, negospodarnega ravnanja.
-y-ebrzdana rast cen (v obdobju decem-\ [ ber 1980—junij 1981 so cene zrasle za 50 odstotkov, življenjski stroški so se jL. ^ zvišali za 43 odstotkov), ko so nekateri izkoristili brezvladje med administrativnim urejanjem in novim sistemskim zakonom na področju cen, je močno pospešila inflacijo. V prvem letošnjem polletju je bila njena stopnja čez vse meje, čeprav vse leto ne bi smela preseči - v primerjavi z lani - 32 odstotkov. Ce hočemo obrzdati inflacijo, moramo, kot je poudaril Sergej Kraigher, obračunati s politiko samozadovoljnega zapiranja vase, s politiko podrejanja demokratično ugotovljenih splošnih in skupnih potreb in interesov posameznim načrtom. ne glede na posledice za celoto in ne glede na težave, ki jih s tem povzročamo drugim. Takšna politika je s samoupravljanjem nezdružljiva in je svojevrstna posledica in odraz politike avtarkije, ki je nismo nikdar sprejeli kot linijo našega razvoja, v praksi pa se od nje še nismo poslovili niti v republikah, niti v občinah, pa tudi ne v organizacijah združenega dela in njihovih združenjih; tudi v organih in organizacijah federacije še ni do kraja premagana. Njena posledica je voluntarističen. samovoljen odnos do zakonitosti domačega in mednarodnega trga, neutemeljeno dviganje cen. ob tem pa v mnogih delovnih organizacijah nizka produktivnost proizvodnje, tako da poslujejo na meji rentabilnosti ali z izgubami. Njen vpliv pa se kaže tudi v neobrzdani stihiji v gibanju vseh vrst potrošnje ter v stalnih težavah z likvidnostjo, tako organizacij združenega dela kot bank. Taka politika sloni, po drugi strani, vedno na zadolževanju in si zna vedno izposlovati emisijo denarja prek kreditov za obratna sredstva ter njihovo spreminjanje v dolgoročne naložbe in v vir stalnega napajanja vseh vrst potrošnje. To je eden glavnih virov inflacije. Ta pa ob taki politiki sama kot taka s
stalnim razvrednotenjem ekonomskih pa tudi splošno veljavnih družbenih meril krepi monopolistične težnje v gospodarstvu, krepi težnje po zapiranju trga in slabi delovanje enotnega jugoslovanskega gospodarskega področja.
aj pomeni zapiranje trga, naj pove samo podatek, da sta pred desetimi leti " '• dve tretjini družbenega proizvoda od-1 padli na menjavo med republikami in pokrajinama, lani le še tretjina. In v trenutku, ko se po vsem svetu gospodarstva in gospodarske veje združujejo, ko nadnacionalne družbe ne priznavajo meja, prek njih širijo možnosti za bolj gospodarno proizvodnjo, za zmanjševanje stroškov, za veliko serijsko proizvodnjo, delamo mi nasprotno, zapiramo se v republiške, pokrajinske, regionalne, občinske, celo v tozdovske ograje. Hkrati, ko z besedami ostro napadamo parcele in parcelice, ki rastejo v jugoslovanskem gospodarstvu, kaže praksa drugače: vsak bi rad zaokrožil svoje gospodarstvo v zaprto celoto, imel bi rad svojo železarno, svojega letalskega prevoznika, svoje vse, ne glede na ceno, ki jo je treba za to plačati.
Vsi ti veliki apetiti ne ostajajo v predalih - kot v njih, žal, marsikdaj in marsikje ostajajo mnogi dobri sklepi, pobude, pisma, stališča najvišjih državnih, političnih in delegatskih teles v Jugoslaviji — ampak rezultate lahko vidimo vsak dan. Sicer ne bi trenutno imeli v Jugoslaviji za 1320 milijard dinarjev, seveda novih, investicij, kar je skoraj enoletni nacionalni dohodek 1980. leta, da so naložbe v Sloveniji udeležene v družbenem proizvodu kar z 38,6 odstotka. Poglavitna težava pri tem je, da te investicije, te še tako številne milijarde, ne zagotavljajo, da se bo naš gospodarski položaj bistveno spremenil, da se bodo gospodarski tokovi obrnili na bolje, da bo gospodarstvo sposobno izvažati in da bo hkrati konkurenčno na mednarodnem trgu. Ob strogih zahtevah, da je treba investicijsko fronto zožiti, mnoge gradnje tudi ustaviti — tiste, ki ne ustrezajo ne merilom niti nimajo finančnega pokritja — se vsak trudi, da bi dokončal začeto, da bi v zadnjem hipu še obšel dogovore in položil temeljni kamen, vsaka občina ima še kopico objektov, za katere se krčevito bori, ker so »življenjsko pomembni za njen nadaljnji razvoj«.
oslušnost, deklarativnost in dokaj izra-M žen oportunizem komunistov ter drugih subjektivnih dejavnikov pa tudi vodstev, to so bistveni vzroki neuresničevanja sprejete politike, so opozorili na zadnji seji predsedstva CK ZKJ. Zato bo nujna diferenciacija, ki bo jasno pokazala, kako kdo ravna, kakšne rezultate prispeva.
Prav zdaj. v tem težavnem gospodarskem položaju, ne bi smelo biti prostora za oportunizem, niti pomisliti ne bi smeli nanj, kajti oportunizem pomeni položiti orožje pred vsako težavo, skrivati glavo v pesek, prelagati na jutri, kar bi bilo treba narediti danes, nemočno širiti roke pred žgočim problemom. Pri tem ne mislimo da bi politika sama zase reševala probleme. Ne, politika je ta. ki mora odkrivati probleme, jih uvrščati na dnevni red, da se začne proces njihovega reševanja — ne s politično prisilo, ampak v okviru pravil igre samoupravnega sistema. Torej, da jih rešujejo tisti, ki so najbolj poklicani za to, in bi morali nase prevzeti odgovornost.
V krizi smo. pravimo. Nekateri bi radi to zvrnili na samoupravljanje kot sistem, zato predlagajo
■s
mmm
N..!

njegove spremembe, ponujajo stare rešitve, skratka, sestavine starega preživelega sistema, ki smo jih bili opustili, ker so bile neuspešne — posledice čutimo še danes. Te težnje so politično nevzdržne. Napadajo tozde, načelo dohodka, ustavno vlogo republik in pokrajin. Za vse te pojave niso krive samoupravne sistemske rešitve, ampak nedoslednost v njihovem uresničevanju, počasnost, nepripravljenost družbenih dejavnikov, da bi v praksi uresničevali in izpopolnjevali sistem, niso pa gospodarske težave posledica slabosti sistema samega.
ogaja se tudi, da sklepi delegatskih in
državnih organov ali zveze komuni-S stov ostajajo v predalih, da lahko go-JL—^ vorimo o odgovornosti na sprehodu, saj si jo podajajo od Zveznega izvršnega sveta do delegatskega sistema, do skupščine in od tod nazaj. Takšen pojav pa zastavlja tudi vprašanje, ali gre za krizo akcije v zvezi komunistov kot notranji pogonski moči samoupravnega sistema? Ne, odgovarja Stane Dolanc, osnovna napaka je, ker je zveza komunistov podlegla različnim interesom, ker so podlaga za akcijo interesi lastne republike ali pokrajine, ker ZK deluje kot
organizacija nekega okolja in ne kot enotna revolucionarna organizacija.
Različni interesi, mnoštvo samoupravnih interesov, po Edvardu Kardelju niso nikakršno zlo. Ni mogoče računati na idealno harmonijo v družbi in v njenem demokratičnem političnem sistemu. V družbi obstajajo tudi konflikti med parcialnimi interesi, protislovja med posameznimi in skupnimi interesi; med državno oblastjo in parcialnimi samoupravnimi interesi, med samoupravljanjem v družbenoekonomskih odnosih in načinom poslovodnega upravljanja delovnega procesa in poslovanja; socialne razlike med posameznimi sloji delavskega razreda in delovnega ' ljudstva; nacionalni konflikti, ki izhajajo iz neenake in neenakomerne ekonomske razvitosti in podobnih vzrokov; idejni in politični konflikti, ki nastajajo glede poti in sredstev nadaljnje graditve socializma in tako dalje. Naš sistem samoupravne demokracije v celoti in posebno naš delegatski sistem morata biti za to sposobna tudi demokratično razreševati konflikte med temi interesi. Tukaj je tudi torišče boja zveze komunistov, da se bori — skupaj s samoupravljala in z vsemi socialističnimi silami, v odgovornem, demokratičnem boju mnenj in svobodnem
dajanju alternativ — za uveljavitev svoje politike in stališč. -
•	tega ni, če vsak potiska v ospredje
g 'svoj interes, če je gluh za argumente E	drugih, če se dva pogovarjata drug mi-
V^mo drugega, če ne prevlada interes, ki je za skupnost najbolj koristen in sprejemljiv, je ohromljena tudi učinkovitost zveze komunistov. Zato je v boju proti nedoslednosti, v okoljih, kjer ni čutiti pripravljenosti za uresničitev politike ZK, kjer ni uspehov, kjer nastajajo točke odpora, vodstvo ZKJ napovedalo oster obračun z neodgovornostjo in nedoslednostjo, tudi za ceno kadrovskih sprememb, ki naj bi prispevale k bolj učinkovitemu reševanju problemov.
Jubilejno leto namreč ni samo priložnost za spomin na minule junaške dni, ampak terja od vseh in od posameznika — v imenu kontinuitete revolucije in njenih pridobitev - da po svojih najboljših močeh krepimo socialistično samoupravljanje, z njim pa družbeni napredek in človeško srečo.
Vlado Šlamberger
Tema tedna: po izrednem kongresu v Varšavi
Stanislavv Kania: »Naša partija je upanje Poljske in to je za Poljsko dobro«
Poštni predal 29	16
Janez Zadnikar	
Jožica Avbelj	
Portret tedna	r	17
Zgraditi športne dvorane	
ni težko, pri vzdrževanju	
pa se ponavadi zatakne	
Okrogla miza	18
Država v planinah
Albanija Jože Šter
Če komercialist ne zna vrteti jezika, je invalid
Aktualen pogovor Moma Pudar
Zrcalo odnosov med Vzhodom i(i Zahodom
Konferenca K VSE v Madridu	19
Slobodan Dukič
Vojska delovnih invalidov vse večja
Zaščita pri delu	20
Dragiša Boškovič
Sestanek »velikih sedem«: ali rezultati sploh odtehtajo ves ta cirkus?	21
Aleksander Čakovski
»Kako se je moglo zgoditi,
Koba?«
Odlomek iz romana Blokada Ante Jerkov
»Novo poglavje« in kontinuiteta v odnosih med cerkvijo in državo
Jana Taškar
Vzpon industrije potiska v ozadje nekdaj cvetočo trgovino
Kako se razvija Ljubljana?	22
Alja Košak
Britanci bodo imeli oči kot kvadrat
Poroka princa Charlesa in lady Diane Vlajko Krivokapič
Solze in šampanjec, pesem in jok
Španija danes	23
Phillip Knightley
»Times« je poraze spreminjal v zmago
Kako je tisk »prespal« rusko revolucijo Dragiša Boškovič
Kdo bi mislil, da v Ameriki ne govore po naše
Ali je naša TV sploh bila v New Yorku ?
Niko Slana
Nevarna srečanja letal in zmajev
Zmajarji med nebom in zemeljskimi predpisi	24
Edvard Kardelj Mirovna pogajanja 1946. leta v Parizu V ogledalu časa	25
Fernand Attali Sonce sije vsem Vreme in zdravje	26
V tistih hudih dneh, ko nismo pokleknili Anketa O prvem letu vojne	28
poštni, , predal 29
Delo, 11. in 18. julija________________
Nič novega, že od nekdaj me napadajo in obsojajo
Dušan Jovanovič je vse pomešal. Pomeša/ je stalinizem in protistalinizem, umetnost in politiko, socializem in meščanski red itn. Njegova zmešnjava se mi zdi simptomatična, zato ji namenjam rjekaj pripomb. Človeku, ki nima v oblasti svojih čustev niti ne svojih besed, bo sicer težko kaj dopovedati, vendar bi mi v primeru, če bi se odločil molčati, morda kdo očital, da niti dobrih namenov ne premorem. Seveda bodo pričujoče pripombe oz. pojasnila enkratne narave in se naprej ne nameravam vpletati v Jovanovičeve pomešave.
Najprej zabavne reči. Jovanovič mi pravi, da sem »Lumpenkritik«. Ker te besede slovenski jezik (ki ga Dušan Jovanovič vseeno ni tako dobro vešč, kot bi človek pričakoval) ne pozna, bi rekel, da jo je naš pisec vzel iz nemščine, kjer pomeni kritika lumpov, to oznako bom sprejel, pač zaradi lumparij, ki jih počne zadnje čase Dušan Jovanovič. Glede na svoje dosedanje polemike, ki so bile namenjene krivim prerokom in drugim svetnikom sprenevedanja, bom - bog pomagaj — seriji doda! še pričujoči prispevek.
Nato reči, ki se tičejo dejstev. Ni res, da sem bi! »predsednik republiške selekcijske komisije za Sterijino pozor j e<r, ampak sem bil njen član (skupaj s Tonetom Peršakom in Rapo Šuklje), in sicer po posredovanju društva gledaliških kritikov in teatrologov, katerega predsednik mi je na moje majhno navdušenje odgovoril, da to pač vsakega prej ali slej doleti. Prav tako ni res (torej je laž), da sem pri svojem izboru »neslužbe-no« (?) navedel razloge, ki jih Jovanovič našteva (v tistem odstavku svojega zmešanega traktata v slavo svojega gorostasnega ega, ki je namenjen meni) po črkah od »a« do »c«. Niti »službeno« niti »neslužbeno« nisem navede! nobenega razloga za svoje glasovanje v žiriji, ker mi tega ni bilo treba. Če pa Jovanoviča stvar tako zelo zanima, moram izjaviti, da sem po svojem prepričanju in na podlagi analitične primerjave z drugimi uprizoritvami sklenil, da predstava ni dovolj dobra za najožji izbor, ki ga je zahtevala direkcija Sterije-nega pozorja. »Moje« razloge si je D. Jovanovič preprosto izmislil. Kar zadeva delovanje republiške izbirne komisije, od katere je bilo zelo malo odvisno, kakšen bo spored Sterijinega pozorja, posebej pa še glede sodelovanja tov. T. Peršaka v njej, moram izjaviti naslednje: Tov. Tone Peršak je tiste vrste redka osebnost, ki jo je zelo težko najti, če je treba sklicati kak sestanek. V času selekcije pa se je tov. Peršak sploh bolj zadrževal v Kranju, kjer je režiral oz. se pripravljal na režijo v Prešernovem gledališču, torej tistem gledališču, ki ga zdaj tako vneto brani Dušan Jovanovič. Resnici na ljubo moram povedati. da mi je tov. Peršak po telefonu izjavi/, da se strinja z izborom tov. Šuklje-tove in mojim, le da bi rad videl v njem še Svatbo v izvedbi Prešernovega gledališča, nakar je bil zapisniku dela naše komisije dodan stavek, da smo odločali z večino glasov. To je tov. Peršak s svojo roko tudi podpisal. Toliko o dejstvih.
Zdaj pa malo komentarja. Dušan Jovanovič je posloven človek. Svoje delo planira. Tako rekoč od prvega stavka v tekstu do nagrade. Včasih mine od prvega stavka do nagrade zelo malo časa. Sposobni poslovneži planirajo tesno. Z režijo Svatbe se je našemu režiserju zelo mudilo, ker je imeI v načrtu triumf v Avstraliji in še druge reči. Morda se zavoljo tega ni utegnil povsem posvetiti kranjskemu businessu. Morda je bi! zato začetek predstave dober, nadaljevanje pa slabše. Sicer pa bo tako ali tako za ogled, kritike in nagrade Svatbe še čas, ker je napovedana tudi v repertoarjih drugih gledališč in ker se utegne zgoditi, da bomo o njej brati še mnogo mesecev, posebno če bo Dušan Jovanovič »likvidiral« Sterijino pozorje in dovoljeval po njegovem mnenju bolj ali manj slaboumnim gledalcem, selektorjem in kritikom gledati le še svoja dela.
Jovanovičev cilj — toliko iz vse te zmešnjave in izmišljenih podatkov le še razberem — je ustrahovati »vse živo«, izločiti vse, razen tistega, kar blagodejno vpliva na njegov ego (in zaslužek, seveda). Mislil si je. da bo pose! pri Vidmarju, meni, Inkretu in Snoju lahak (zaporedje je Jovanovičevo). Nič ne reče o glavnem selektorju Stamenkoviču, ki je že vsa leta dobro služil Jovanovičevim interesom (letos je uvrstil eno Jovanovičevo režijo in en Jovanovičev tekst) in ki je predvsem odgovoren za izostanek Svatbe na novosadskem festivalu. Kar se mene tiče, je Dušan Jovanovič seveda popolnoma uspel: z njim se v bodoče ne mislim bogvekako intenzivno ukvarjati. Zaradi mene je lahko ves slovenski, jugoslovanski in svetovni prostor na voljo samo Dušanu Jovanoviču.
(znana »Izjava«) ali pisal scenarij za Dražgoško bitko. Če tako veleva interes, se bo spajdašil z državo in uradno ideologijo; če se položaj spremeni, bo državi želel skorajšnjo smrt. Do nedavnega sem še morda mislil, da so te krivulje manj važne; toda najnovejši dogodki me prepričujejo, da se tudi njegove moralistične drame (protista-linistični Karamazovi — ki sem jih celo osebno predlagal za Gavellovo nagrado!) nekako sproti in čedalje bolj spreminjajo v žrtve mode bum-bum in da jih avtor izkorišča v povsem neumetniške namene. Ob tem se spominjam Jovanovičevega manevra ob beograjski odpovedi premiere Ka-ramazovih (ki jo, jasno, obsojam), ko je začel pošiljati po Jugoslaviji pisma in emi-sarje najvišjim predstavnikom države, torej tiste iste države, za katere odmiranje je »življenjsko zainteresiran«. O stvari sem poučen, ker je prišel eden njegovih emi-sarjev med drugim na posvet tudi k meni, ker je njegov gospodar menil, da imam z državo nekakšne intimne stike.
Popolna zmešnjava obvladuje tudi Jovanovičevo meditacijo o kritiki in kritikih. Kot je povsem razvidno, vse po vrsti, ki mu nočejo do zadnjega diha vdano služiti, grobo zmerja. Toda v isti sapi kot argument uporablja mnenje »okrogle mize kritike«, o kateri vemo, da je izrekla priznanje tako Jovanoviču kot Rističu,' ki ga prvi na vso moč jemlje v zaščito.
Kaj naj rečem o Jovanovičevem priseganju zoper klane in zoper »ekskomunikaci-je, onemogočanje in manipulacije*? Da imam dobra potrdila o Jovanovičevem praktičnem ravnanju, kar zadeva onemogočanje drugih?
Rekel bi sploh, da Jovanovič kot onemogočanje razume takšno ravnanje, ki ne pripelje do nagrade. Edina vrsta pristnega umetniškega stika med umetnino in javnostjo je za Jovanoviča nagrada. Kaže, da piše in režira le še za nagrade. To je bistvo njegove spletke in ljubezni.
Dimitrij Rupel,
Ljubljana
Delo, 18. junija
Dramatika v naših razmerah
Ko sem pred nedavnim polemizirala o vprašanju režiserskega odnosa do uprizarjanega dramskega besedila (Delo, 27. 12. 1980), sem se samo na splošno ogradila proti raznim v Delu objavljenim polemičnim sestavkom o zadnjih dveh uprizoritvah Cankarjevih Hlapcev, ki so se z mojimi stališči ujemali predvsem v tem, da so izražali pomisleke glede režiserjevega avtorstva dramske uprizoritve. To pa zategadelj, ker se mi ni zdelo umestno, da bi preverjata posamezne nerodne ali poenostavljene formulacije, ki so pri laičnem pisanju o strokovnih vprašanjih neogibne, še posebej v območju gledališko umetnostne vednosti, ki zanjo naše šolstvo ni dajalo nobene sistematične osnovne izobrazbe doslej, niti je ne bo dajalo poslej v usmerjenem izobraževanju. Odnos naših odločujočih programatorjev do splošne gledališke izobrazbe je pri nas očitno identičen s stališčem tiste ravnateljice pedagoške gimnazije, ki mi je svoj čas zatrdila, da imajo njihovi učenci čisto dovolj gledališke vzgoje, saj imajo abonma v Drami in v Mestnem gledališču. Seveda je tudi to stališče nujna posledica pri nas prevladujočega stanja blažene gledališke nevednosti. •Zato ni, da bi o tem izgubljala besede, zlasti še, ker sem o pomenu sistematične gledališke vzgoje in o njenem stanju pri nas napisala že za obsežno knjigo analitičnih in polemičnih sestavkov — popolnoma v prazno!
Čeprav smo potemtakem vajeni vsakršnih poenostavljanj, dvoumnosti in površnosti v naši gledališki publicistiki, vendarle ne moremo molče prezreti, kadar eden od naših najbolj veljavnih kritikov in merodajnih gledaliških usmerjevalcev Josip Vidmar neko temeljno vprašanje sodobnega dramskega gledališča omeji na tako enostavno in z gledališko teoretičnega vidika naivno alternativo, kot je to stori! v svojem pogovoru z novinarjem Dela pod naslovom Dramatika v naših razmerah (Delo, 18. junija 1981), kjer pravi: »Na eni strani imate pristaše literarnega gledališča, h katerim spadam tudi jaz, in pristaše absolutnega gledališča...« Vidmar očitno tako zaupa gledališko teoretični podkovanosti svojih nasprotnikov, da se je hočeš nočeš da! zavesti njihovim ozkim gledališkim pojmovanjem; saj, čeprav z nasprotnega zornega kota, dejansko privzema njihove razmejitve. In tako se dilema, ki jo Vidmar zastavlja o najpomembnejši kon-troverzi današnjega gledališča, po duhu ne razlikuje od tistih, ki jih razbiramo v ple-daojejih zagovornikov avtonomnega avtorskega gledališča, kot je razvidno iz naslednjega:
Pri vsem tem prihajam do dokaj bridkih sklepov moralne narave, pri čemer morale ne jemljem kot pristajanje na postavljene moralne norme, ampak kot osebno integriteto in zvestobo samemu sebi. Glavna Jovanovičeva zmešnjava je moralna. Kar je pri relativno mladem človeku, kot je Jovanovič, še posebej presenetljivo, je njegov skrajni pragmatizem in oportunizem. Ko ocenjuje ravnanje Josipa Vidmarja, se sklicuje na samoupravljanje (pri čemer mi ni jasno, od kod jemlje takšno drastično razliko med samoupravljanjem in samoupravo). Ko mu ne ugaja nekaj drugega (žirije, kritiki, kulturna politika), se sklicuje na uradne puhlice o »razrednem sovražniku« in »razrednem boju«. Če je treba, bo izdal režiserske kolege
ma režija literaturi ali obratno);
—	gledališče kot dobesedno poustvarjalna ati kot poljubno kreativna umetnost;
—	gledališče kot zgolj prevajanje literarnih umetnin v vidno-slušni medij ali kot samostojna umetnost;
—	uprizoritev drame kot ena sama, enkrat za vselej določena interpretacija (resnica) besedila ali avtorski spektakel, ki mu je dramsko besedilo le motiv.
Če k navedenim alternativam dodamo še Vidmarjevo izbiro med literarnim pa absolutnim (lahko bi rekli tudi totalnim) gleda-
Nadaljevanje na 26. strani
Tema tedna: po izrednem kongresu v Varšavi
Stanislaw Kania:
' ■[	v
»Naša partija je upanje Poljske in to je za Poljsko dobro«
Kongres Poljske združene delavske partije je prvi, nosilni člen v dolgi verigi ukrepov in raznovrstnih rešitev — Hude nadloge in pomanjkanja tarejo poljsko ljudstvo —
Prava gospodarska kriza šele prihaja v deželo
~JT vrsto je treba celo v deviznih / trgovinah, kjer v manjši meri ku-V pujejo tujci, več pa je med kupci ▼ Poljakov. Čeprav je policija v kongresnih dneh očitno razgnala prekupčevalce z devizami in jih izpred ključnih hotelov preganjajo tudi vratarji, gre trgovina naprej, čeravno v njej nastopijo včasih tudi rokohitreci, ki skušajo tujcu vsiliti hiter tempo menjave in mu pustiti v rokah polovico ali še manj dogovorjenega denarja. Če se jim to posreči, je po toči zvoniti prepozno. Sicer pa je takšen naiven tujec le relativno na zgubi: banka daje za dolar komaj triintrideset zlotov, medtem ko je na črni borzi menda že dosegel dvesto dvajset zlotov — minuli teden namreč, kajti danes utegne biti že dražji.
VARŠAVA, julija (od našega posebnega dopisnika) — Priložnosti za čakanje v vrsti v Varšavi ravno ne manjka. Čaka se za meso, mleko, malo manj za zelenjavo in kruh. V vrsto je treba za časnike, kajti tistemu, ki žhmudi dvajset kritičnih minut, ostaneta za informiranje le še radio in televizija, in pametnejši od petsto in več poročevalcev v kongresnem tiskovnem centru so problem rešili z iznajdljivostjo: možakarju v bližnjem kiosku so odšteli sto ali dvesto zlotov, da jim spravi časnik pod pult. Čakati je treba za pralni prašek in, kadar so, za cigarete in vžigalice. Ko so minuli četrtek v bližnjem kiosku dobili cigarete, je osebje, zadolženo za hitre zveze s svetom, odšlo stat v vrsto. Nihče od sicer vedno nestrpnih poročevalcev se ni pritoževal: nekako so že dojeli, da je čakanje v vrstah življenjska nuja.
Deveti kongres PZDP ni postavljal Potemkinovih vasi
V dneh devetega izrednega kongresa Poljske združene delavske partije je Poljska živela to svoje individualno življenje nemoteno naprej. Kongresi v državah tako imenovanega realnega socializma imajo svojo specifiko. Oblasti za takšne priložnosti običajno poskrbijo, da so trgovine bolje založene in da se vsaj za tak čas ustvari bolj oprijemljiv vtis, da gredo stvari zanesljivo na bolje. Z gesli prelepljena mesta pa ob takšnih priložnostih poskrbe za vtis popolne ali skorajda popolne politične in idejne podpore partiji na oblasti.
Deseti kongres Poljske združene delavske partije se niti poskušal ni skrivati za takšnim pročeljem. Drugi dan kongresnih zasedanj je glavni statistični urad objavil podatek, da se je industrijska izdelava v prvi polovici tega leta zmanjšala po vrednosti za dvesto enajst milijard zlotov in da je za dvanajst in pol odstotka manjša od izdelave v prvi polovici minulega leta. Slabo se piše tudi kmetijstvu (tri tisoč kombajnov in šestdeset tisoč traktorjev čaka na nadomestne dele, je v četrtek sporočilo Žycie Warszawy), kajti vse kaže, da bo treba velik del pridelka pospraviti ročno, in četudi je na trgu vse manj blaga, se je sklad plač v prvi polovici tega leta v primerjavi s prvimi šestimi meseci povečal za dobrih petindvajset odstotkov.
Čeprav je bila pozornost uperjena v palač kulture in zhanosti (s svojo stalinističr silhueto je dolga leta gospodovala nad pe sažem Varšave, v zadnjem desetletju pa < jo varšavski arhitekti obgradili s sodobr zasnovanimi visokimi zgradbami), v deže prav tako tudi ni pojenjala tista političr dialektika, ki je po letih monolitnosti c lanskega avgusta dalje spet jela odpira vrata pluralizmu družbenih sil, kajpada t stih — in ta pristavek ima v sedanjem pol skem položaju bistven pomen — ki ne op< rekajo socialistični družbeni ureditvi in v< dilni vlogi Poljske združene delavske pa tije ter mednarodnim obveznostim držav V soboto, tri dni pred začetkom devete^ kongresa Poljske združene delavske part je, je predsednik vlade general Wojciec Jaruzelski (njegovo izredno priljubljeno
je potrdil tudi kongres, saj je med vsemi kandidati na položaj člana centralnega komiteja dobil največ glasov) sprejel novega poljskega primasa nadškofa Josefa Glem-pa. Le-ta mu je izročil pismo, ki ga je papež Janez Pavel II. prek poljskih škofov naslovil na vso poljsko katoliško skupnost. Pismo, ki je umirjeno in spodbudno in ki, kot sploh celotno ravnanje poljske katoliške cerkve, priča o tem, da skuša katolici-
»Živimo v nenavadnem času. Zgodovina bo povedala svojo sodbo, vendar bo predvsem življenje pokazalo, če smo krenili po pravi poti, če smo šli po njej modro, hrabro in previdno. To je bila in je še izjemno težavna pot, pot sporazumov in borbe. Zahteva velike napore, nadčloveško vztrajnost v obrambi socializma in premagovanju krize.
Danes je izvajanje oblasti ogromno breme. Osebna stališča niso pomembna. Najlaže je odstopiti in občutiti veliko olajšanje. Na drugi strani ne smemo odstopiti od ljudske oblasti, od oblasti socialistične države. Tu ne sme biti nikakršnih iluzij, nihče se ne sme igrati z ognjem.
V tem zgodovinskem trenutku samo ta oblast omogoča nacionalni obgtoj, obstoj na načelih socializma in socialistične graditve, v okviru pravičnih mej i, z občutkom varnosti in miru. Te vrednote morajo ostati neokrnjene. Ker, da bi Poljska bila Poljska — mora biti danes socialistična Poljska.«
(Wojciech Jaruzelski na izrednem kongresu PZDP)
zem dokazati, da ima kot Iegitimnadružbe-na sila svoje mesto tudi v socialističnih družbah.
V Gdansku se je ta čas zbrala državna koordinacijska komisija neodvisnega samoupravnega sindikata Solidarnosti in predlagala, naj bi se sindikat na svojem kongresu zbral 5. in 6. septembra ter od 1. do 3. oktobra. Lech Walensa pa je že v začetku tedna pozval člane sindikata, naj v
teh dneh izpričajo strpnost in potrpežljivost.
Ali bo konec pomanjkanja osnovnih življenjskih dobrin in čakanja v vrstah?
Poljska družbena dialketika se je torej tudi v dneh, ko je trajal kongres, vrtela dalje, vendar pa nekoliko drugače kot sicer, to je na način, ki ga še najbolj ustrezno opisuje pogosto zelo prazna in oguljena fraza — z očmi, uprtimi v kongresno dvorano. To pričakovanje je zakoreninjeno tako pri tistih, ki politiko dojemajo skozi svoje vsakdanje življenjske probleme, kot tudi pri tistih, ki družbene procese in odnose osmišljajo v bolj znanstvenih kategorijah. Za tiste prve naj bi bil kongres začetek konca poti navzdol, začetek konca pomanjkanja osnovnih življenjskih dobrih in čakanja v vrstah, predvsem pa začetek politične moralizacije in normalizacije, pa četudi bo treba zanjo plačati hudo ceno. Četudi je pomanjkanje hudo, je bilo te dni na Poljskem slišati le malo pritoževanja in ob napovedani reformi cen se zdi, da je-Poljska po vsej priliki prvič dojela, da bo morala ceno za stabilizacijo plačati sama — in je to tudi pripravljena vzeti v račun, vendar le, če bo ta cena poštena in za vse enako huda.
Tisti drugi, ki jim je politika po malem tudi kruh, so svoje oči uprli v kongresno dvorano zato, ker naj bi deveti izredni kongres Poljske združene delavske partije končno in dokončno oznanil, da se partija vrača na družbenopolitično prizorišče. Praznina, ki je zazijala na tem prizorišču po avgustovskih dogodkih, zato ker partija v novih okoliščinah preprosto ni bila sposobna vključiti se v spremenjene družbene odnose, je tudi tiste, ki so se v tedanjem izbruhu s partijo razšli (pa tudi večina tistih, ki se z njo nikoli niso identificirali) prepričala, da takšen izpad poglavitnega elementa poljske politične družbe kar kliče po katastrofi. Odtod tudi izvira že nekajmesečno zelo zadržano ravnanje katoliške cerkve in osrednjega vodstva Solidarnosti. Vse te sile so se prav v zadnjih mesecih lahko temeljito zavedele, da potrebujejo za reševanje svojih problemov zanesljivega part-
nerja, ta partner pa je glede na poljske domače razmere in mednarodne okoliščine lahko samo Poljska združena delavska partija.
Poljska partija zvesta marksizmu in leninizmu. Poljska zvesta varšavskemu paktu
Na ta pričakovanja je dvorana devetega izrednega kongresa Poljske združene delavske partije odgovarjala na treh različnih ravneh. Na prvi je bilo poročilo prvega sekretarja Stanislava Kanie, poročilo, ki je bilo očitno sestavljeno na podlagi ravnotežja sil, kakršno se je uveljavilo v najvišjem vodstvu na enajstem plenumu, in očitno tudi tako, da je upoštevalo zadnji obisk predstavnika sovjetskega partijskega vodstva v Varšavi Gromika. Poročilo je zato v prvi vrsti poudarjalo zvestobo poljske partije marksizmu-leninizmu.
Na pripadnost Poljske krogu držav varšavskega pakta in pa na vodilno vlogo PZDP v poljski družbi, vendar je hkrati čvrsto vztrajalo pri usmeritvi, sprejeti na šestem plenumu, se pravi pri usmeritvi k politiki družbenega dialoga in k političnemu reševanju poljske družbenopolitične in gospodarske krize. Glede na samo realizacijo te politike, glede na inštitucije, ki naj bi bile okvir tistih novih družbenih odnosov na Poljskem, ki jih že skušajo krstiti za »poljsko pot v socializem«, pa je poročilo prvega sekretarja postajalo močno nedorečeno — in tega niso opazili samo nestrpni tuji poročevalci, marveč tudi kongresna dvorana.
Čeprav je bila razprava na plenarnih zasedanjih — in to je druga raven, na kateri je kongres skušal odgovoriti na pričakovanja dežele — za okus mnogih kar preveč obremenjena z govori tistih, ki so naštevali težave, ne da bi obenem skušali iskati sistemske rešitve za njihovo preseganje, je bila med govorniki skoraj polovica takšnih, ki so skušali pomakniti pogovor za stopnico više: deloma tako, da so od partijskega vodstva zahtevali, da pripravi konkretnejše in operativno bolj prikladne dokumente, predloge in smernice za reševanje krize, deloma pa tako, da so sami načenjali ključna vprašanja novih odnosov v partiji, gospodarske stabilizacije in odnosov v gospodarstvu, vključno z vprašanjem delavske samouprave in odprtega dialoga z drugimi poljskimi družbenimi silami. Po logiki razmer je ta pogovor postal najbolj konkreten, ko se je začelo zasedanje po šestnajstih problemskih komisijah.
Nezaupnica konservativnemu krilu partije in tudi omahljivcem
Razen postopka, po katerem so volili nove vodilne organe partije, je bilo prav zasedanje komisij tisto, ki- je presekalo začetni občutek, da konkres nekako ne more iz stagnacije. Prav v mesecu juniju je poljska partija preživljala čase zanimive dvojnosti:
Zahtevali so od nas naj PZDP spremeni potek dogodkov. In vendar se je treba vprašati, kaj to v praksi pomeni. To kratko in malo pomeni, da smernic sporazuma in dejstev, ki so jih le-te prinesle, ni mogoče spremeniti, temveč je treba zajeziti poglabljanje krize.
Sodim, da največjo nevarnost pomeni dejstvo, da je kriza dobila stalen značaj in da se tako družba kot oblasti navajajo nanjo. Prav zato utegne biti nevarnost za našo državo in njen nacionalni obstoj drugačne, in nemara ne tako eksplozivne narave.
Sodim, da smernic sporazuma ni mogoče spremeniti, ker je alternativa lahko le hud spopad, spopad, ki bi povzročil, da bi naše težave dobile veliko bolj nevarne razsežnosti. Zato so smernice sporazuma bile in bodo zgodovinska nuja, ki nima nikakršne razumne alternative.
Prvi s seznama vzrokov, zaradi katerih naša politika ni mogla odpraviti krize, je, to moramo povedati, splošno pomanjkanje pripravljenosti v partiji, da bi se spopadli s docela novimi razmerami. Bili smo presenečeni, tako kar zadeva razsežnosti kot politične posledice pojava Solidarnosti. Partija ni bila ne ideološko ne
politično pripravljena, da bi se spoprijela s takšnimi dogodki.
Doslej se nam ni posrečilo začeti drzne, globoke in preudarne reforme sistema vodenja, zadostiti zahtevam družbe in upravičiti vodilne vloge partije.
Vzroki te nesposobnosti so: konzervativne sile v partiji, ki niso številne, vendar pogosto predolgo ohranjajo svoje strateške pozicije, svoje funkcije v partiji in vladi, so se od nekdaj nekonstruktivno postavljale po robu vsem spremembam in jih tako onemogočale.
Drugi vzrok so redke, vendar glasne sile v partiji, ki zanikajo njen marksistično-leninistični značaj in katerih cilj je spodkopati partijo. Tretji vzrok so radikalci v Solidarnosti in opozicijske grupacije, ki se zbirajo pod okriljem te organizacije in težijo h konfrontaciji ter ogrožajo sistem. Četrti vzrok sta centralni komite in politbiro sama, ki velikokrat nista bila sposobna pravočasno izoblikovati učinkovitih in koherentnih stališč.
Na kongresu moramo izvoliti vodstvo, ki bo pogumno, tako kar zadeva ideje, kot kar zadeva akcije, ki si bo pridobilo zaupanje družbe in naših zaveznikov in si bo sposobno pridobiti ugled.
Dosledno moramo biti partija, ki je odprta za vse smeri in politične usmeritve na tleh socializma.
Boj je edino, kar lahko ponudimo nasprotnikom socializma, najprej in predvsem tako, da jim ne bomo dovolili, da bi prevzeli pobudo.
Moramo se odreči sedanji obliki fronte nacionalne enotnosti. Treba jo je nadomestiti z novim, avtentičnim organom. Zveza med PZDP, ZKP in DP mora dobiti nov pomen, a to še vedno ni do- > volj. Zasnovati moramo vlado na zavezništvu sil zdravega razuma iz različnih okolij, tako tudi iz katoliških krogov, družbenih gibanj in samouprave, ki je bila vzpostavljena. Nihče pa naj si ne dela utvar, da bomo prepustili svojo vodilno vlogo novi fronti nacionalne enotnosti. In vendar vodilna vloga ni diktatura, temveč dejansko zavezništvo.
Sindikati niso dovolj, da bi zagotovili pravilno delovanje našega družbenega in gospodarskega sistema, pravice delovnih ljudi. Delavske samouprave odpirajo vrata kar najbolj izraziti množični udeležbi delovnih ljudi v samoupravljanju in soodgovornosti v državi. Pripravljeni moramo biti, da sprejmemo različne oblike, ki jih to utegne dobiti, vse to pa
je mogoče le pod pogojem, da nobena izmed teh oblik ne bo pripeljala družbe do anarhije in razcepitve na med seboj sovražne skupine.
Vladi je treba zagotoviti popolno neodvisnost v naši državni politiki. Naj bo odgovorna, vendar ji je treba tudi dovoliti, da deluje.
Poljska reforma je žgoč problem za socialistično formacijo. Če bomo ravnali preudarno, lahko Poljska, ki jo zdaj obravnavajo kot bolni organizem, postane eden izmed virov upanja za socializem.
Hitro odpraviti krizo, je naša internacionalna obveznost, obveznost do prijateljske Sovjetske zveze, do voditeljev ogromne Sovjetske zveze, do narodov in vodij socialističnih držav.
Odločno se moramo postaviti po robu vsem, ki si zavestno in hote prizadevajo oslabiti blok napredka in socializma, jih obsoditi in se bojevati proti njim. Poljska združena delavska partija mora ostati, poglavitna gonilna sila v tem procesu.
(Iz govora Mieczislawa Bakovskega, podpredsednika poljske vlade,’ na izrednem kongresu PZDP)
Ljubljana, 25. julija 1981	.	-	sobotna priloga
-	1 9		
Varšava, julija (od našega sodelavca) — Da je bil izredni kongres PZDP samo ena v vrsti etap obnovitvenega procesa na Poljskem, je jasno vsem, ki spremljajo dogajanje v tej državi. Poljska jc šele za začetku načrtovanja ne le dolgoročne reforme, ampak tudi programa za nujno ureditev nevarne gospodarske in politične krize. Kongres s svojimi sklepi in dokumenti je tisti prvi, nosilni člen v dolgi verigi ukrepov in raznovrstnih rešitev. Ali bo ta veriga zdržala ali pa se bo strgala pod pritiskom hudih nadlog in pomanjkanja, ki tarejo poljsko ljudstvo, je v dobršni meri odvisno od sodelovanja oblasti in partije s sindikatom Solidarnost.
Eden najpomembnejših kongresnih dokumentov je vladni program stabilizacije. Prvotna verzija tega dokumenta jc naleta!a na ostro kritiko javnosti, zato je premier Jaruzelski naložil planski komisiji, da pripravi nov projekt, pri čemer naj se posvetuje z neodvisnimi izvedenci. Na podlagi programskega dokumenta; dopolnjenega s predlogi na kogresu, bi sestavljali vse letne načrte v obdobju 1981-1985. nadalje razne celovite ali sektorske programe za zboljšanje proizvodnje in poslovanja, vladne odloke (na primer o spremembah cen), načrte večjih podjetij itd.
Diagnoza, ki zbuja skrbi
Temeljita gospodarska reforma je neločljiv element v premagovanju krize. Zato program posebej podčrtuje probleme, ki jih je treba urediti takoj, v drugi polovici 1981. leta, kakor tudi dolgoročnejše akcije v skiadu z reformnimi procesi. Pričakujejo, da bo široka javna razprava o teh vladnih predlogih trajala še po kongresu, tako da števiine zasnove in določbe niso dokončno izoblikovane.
Izvedenci so že na začetku postavili zelo neugodno, skrb zbujajočo diagnozo stanja, v kakršnem je poljsko gospodarstvo:
•	presežene so vse dopustne meje zadolževanja v tujini, pri tem pa nismo razvili ustreznih možnosti za izvažanje, kar bi omogočilo pravočasno odplačevati dolgove in finansirati nujno potrebni uvoz;
•	investicije so prevelike oziroma ni mogoče izkoristiti proizvodnih obratov, ki so jih zgradili, to pa zaradi pomanjkanja surovin, materiala in kooperacijskih elementov, zlasti iz zahodnih držav;
O globoka nesorazmerja so zlasii med proizvodnjo goriva in energije in drugimi panogami, pa tudi med posameznimi podjetji, povezanimi med seboj s kooperacijo;
•	razlika med velikansko knpno močjo prebivalstva in slabo ponudbo blaga in storitev se poglablja s čedalje večjo inflacijo in neustrezno strukturo drobnopro-dajnih cen, kar pelje v čedalje hujšo neorganiziranost trga.
Gospodarski položaj se poslabšuje zato, ker ni družbenopolitične trdnosti, in zaradi občasnih družbenih pretresov. Temu jc treba dodati še podedovano nizko produktivnost in slatn>, neučinkovito gospodarjenje ter — od nedavnega — skrajševanje delovnega časa.
Prav tako je težko odvaditi gospodarstvo prakse, da čaka na sklepe in pobude »od zgoraj«, in ga osvoboditi odvisnosti od direktiv in centralne distribucije dobrin, kar je že dalj časa, kot poudarjajo, »v nasprotju z doseženo ‘ stopnjo razvoja proizvajalnih sil in stopnjo družbene zavesti delavskega razreda in vse skupnosti«.
Spričo takega položaja vidijo sestavljalci dokumenta edini izhod v skupnem, hkratnem delovanju treh činiteljev:
•	akcije v sferi gospodarske politike, ki bi peljale k povečanju industrijske in kmetijske proizvodnje, varčevanju s surovinami in materialom, povečanju izvoza in zboljšanju položaja na trgu;
9 izvesti temeljito gospodarsko reformo;
•	vse družbene sile morajo sodelovati pri zaustavitvi recesije.
V programu je vse to konkretizirano z vrsto predlogov za ostre vladne ukrepe, s katerimi bi obrzdali inflacijsko spiralo, zmanjšali zadolžitve v tujini in postopoma zboljšali preskrbo prebivalstva. Številni ukrepi bodo prehodne narave, dokler ne zagotove, da bo reformni mehanizem deloval. Tako bodo še nekaj časa ohranili sistem, po katerem opravljajo distribucijo manjkajočih surovin in materiala, dokler ne določijo realnih nabavnih cen in ne dosežejo, da bo delovanje trga izrazito bolj stimulativno.
Gospodarska reforma
Predvidena reforma naj bi spravila v tek mehanizme, ki bi samodejno vplivati na razvoj gospodarstva in obnovitev ravnotežja, okrepili strateške funkcije centralnega planiranja in spodbudili uspešnejšo delo podjetij po načetih samoupravljanja in samofinansiranja. V tej zvezi je vlada pripravila sklop novih ukrepov v sistemu ■■pravljanjc, ki jiii bouo uveljavili go konca tega leta.
Tako se je že začeta preosnova osrednje državne administracije, pri čemer ome-
jujejo število ministrstev in zožujejo njihove funkcije. S tem so ustvarili prve možnosti za osamosvojitev podjetij. Pripravljajo tudi osnutka zakonov o podjetjih in o delavskem samoupravljanju. Živa, ostra razprava, katere rezultati bodo odločali o dejanski samostojnosti in pravicah delovnih kolektivov, se je šele dobro začela. V nekaterih sektorjih, na primer v tako imenovanem drobnem gospodarstvu kakor tudi na državnih kmetijskih posestvih, so že s 1. jnlijem tega leta uvedli novi, reformirani gospodarsko-fi-nančni sistem.
Mnoge splošne rešitve v okviru gospodarske reforme naj bi prišle do veljave z novim, 1982. letom, veliko prej, kot so si sprva zamišljali. Med dragim je pričakovati korenito spremembo nabavnih cen (sedanja smešna nesorazmerja onemogočajo izračunavati dejanske proizvodne stroške), začeli naj bi uvajati nova načela planiranja, postopoma bodo preosnovali poslovna združenja in panožne direkcije itd.
Hkrati s povečevanjem samostojnosti in pooblastil se mora krepiti tudi odgovornost podjetij za gospodarske rezultate. Toda o statusu podjetij In samoupravnih organov so se razvneli ostri spori, ki jih ne morejo poravnati kongresni sklepi, marveč samo dolgotrajna pogajanja in sodelovanje partije s sindikati.
Vlada ima v načrta dolg seznam ukrepov, s katerimi namerava zavreti negativni razvoj v industrijski in kmetijski proizvodnji. Pri tem velja posebna skrb surovinam in energiji.
Pri izvajanju nove politike bo vlada dosledno uveljavljala načelo o enakopravnem obravnavanja vseh sektorjev kmetijstva in zagotovila bo perspektivo razvoja zasebnih gospodarstev kot trajnega elementa socialističnega gospodarstva. Posebno pozornost bo posvečala razvoju raznih oblik vaškega samoupravljanja, kooperacije in združevanja dela zasebnih proizvajalcev.
Uvoz investicijske opreme iz zahodnih držav bodo ustavili in razveljavili številne pogodbe. O uvozu nujnih kooperacijskih elementov in materiala bo vlada skrbela prek posebnega deviznega sklada in sredstva iz tega sklada smotrno porabljala.
Visoka rast življenjskih stroškov
Stabilizacijski program posebej podčrtuje, da je »reforma drobnoprodajnih cen edina pot, ki pelje k zboljšanju položaja na trgu in iz sedanje krize«. Podražitev
zagotovo ni priljubljen ukrep, saj je v preteklosti redno povzročal hude družbene pretrese. Toda na Poljskem so zadnje mesece tudi brez formalnih odlokov cene nenadzorovano rastle do nepojmljivega obsega in bi torej javnost morala pokazati več razumevanja za organizirano akcijo vlade.
»Reforma cen« bo zajela kruh in druge izdelke iz moke, mleko in mlečne izdelke, sladkor, meso živine, drobnice in perutnine, ribe in vrsto drugih živil. Prav tako naj bi se podražili premog, plin in električni tok, pralni praški, kozmetična sredstva, avtomobili, gospodinjski stroji najboljše kakovosti itd.
Vse te podražitve, ki bi jih uveljavili že v drugem poletju 1981. leta, bi skresali družinske proračune za okoli 700 milijard zlotov, to se pravi, da bi se življenjski stroški povečali za kar okrog 55 odstotkov.
Odplačevanje dolgov
Poljska vlada se še naprej pogaja o tem, da bi odložili odplačila dolgov. Za njihovo odplačevanje bi moraii v najkrajšem času zagotoviti 9,7 milijarde dolarjev (1981), 10,9 milijarde (1982) in 11,3 milijarde (1983).
(Medtem je mednarodni konzorcij 21 bank v Ziirichu že sklenil, da bodo odložili odplačevanje prejšnjih dolgov. Op. ur.)
Glede na sedanji položaj pa je pričakovati, da se bo gospodarsko in socialno stanje še poslabšalo. Sodijo na primer, da bo industrijska proizvodnja letos za 13 odstotkov nižja od lanske, narodni dohodek pa bo manjši celo za 15 odstotkov.
Če bi stabilizacijski program uspešno uresničevali, bi bilo računati, da bodo stanje, kakršno je bilo pred začetkom krize (1979/80), dosegii v kmetijstvu in živinoreji šele čez tri leta, v industrijski proizvodnji v treh do štirih letih, narodni dohodek pa naj bi spet zraste* v petih do šestih letih.
Takšne napovedi, še bolj pa sedanje stanje na trgu (ki je naravnost dramatično, tako da grozi z upori in družbenimi konflikti), seveda povprečnemu Poljaku ne vliva optimizma. Toliko večja je obveznost partije, da bo z jasnim in splošno sprejetim političnim programom čim učinkoviteje mobilizirala prebivalstvo in zagotovila dosledno uveljavljanje načela socialistične obnove — hitro demokratizacijo :ia vseh področjih družbenogospodarskega življenja.
Dija Marinkovič
medtem ko se je samem vrhu še vedno postavljalo vprašanje, ali so izhodišča šestega pleifbma v resnici najbolj ustrezen odgovor na krizo (napad Grabskega na Kanio na enajstem plenumu), in ko notranje ravnotežje sil in nezaupanje sosednjih metropol očitno nista dopuščali oblikovanja bolj podrobnih ključnih programskih usmeritev, je nestrpnost osnovnih organizacij že prepihala vojvodovske partijske strukture, in sicer tako kadrovsko kot tudi programsko. Kongres je bil zato v določenem smislu srečanje starega ravnotežja sil na vrhu ter iz baze prihajajočega in že formiranega pritiska v prid korenitim reformam tako odnosov v partiji kot tudi družbenogospodarskih odnosov. Prvi vidni rezultat takšnega kongresnega srečanja so bile volitve fne samo glasovanje, marveč tudi volilni postopek, v katerem so delegati temeljito prerešetali kandidate) novih vodilnih organov partije, ki so bile tako nezaupnica konservativnemu krilu partije (predvsem Grabski) in pa tistim, ki so v preteklosti pri reševanju gospodarskih težav izpričevali omahljivost (tako je moč po vsej prilik; razložiti dejstvo, da v centralni komite ni bil izvoljen dosedanji član politbiroja Mieczyslaw Jagielski).
»Kadar berem interprete Lenina, že ne vem več, za kaj gre...«
Hkrati s kadrovskimi obrisi pa so obrisi tega kongresnega soočanja postali ostrejši tudi. ko se je začela programska razprava v šestnajstih problemskih komisijah. Stališča so bila pogosto protislovna, toda hkrati je razprava izkristalizirala veliko idej, ki jih bodo morali partijski dokumenti tudi institucionalizirati.
Razprava v prvi komisiji, ki se je ukvarjala z idejnimi vprašanji, je v prvi vrsti podprla stališče, da vodilna vloga partije ne more biti samo ustavna kategorija, da jc torej ni moč zagotavljati samo s silo zakona, marveč mora biti politična kategorija in se mora spričo tega uveljavljati tako. da bo partija v resnici ponujala družbi najboljše rešitve za njene probleme. Razprava jc nadalje ostro obračunala z moralno-poli-tično enotnostjo poljskega naroda in z monolitnim značajem partije. Realnost zadnjega leta je pokazala, da gre pri tem za voluntaristično utvaro. Ostre so bile tudi pripombe na račun hermetične zaprtosti aktualne politične publicistike, pisane očitno samo za tiste, ki so seznanjeni s kuloar-skimi ozadji. »Kadar berem Lenina.-' je rekel eden od razpravljalcev, »ga dobro razumem, kadar pa se lotim prebiranja njegovih interpretov, že ne vem več. za kaj gre.« Vrsta razpravljalcev se je odločno zavzemala za to. da mora PZDP nastopati predvsem kot partija delavcev in ne državna partija, partija na vladi. V tej zvezi jc delegat iz Toruna tudi na novo definiral vodilno vlogo partije, ki naj poslej ne bo hkrati tudi država in oblast, marveč mora svojo vodilno vlogo uveljavljati preko delovanja svojega članstva v organih oblasti. Razprava je zahtevala, naj partija poslej nc vodi več neposredno državne administracije in gospodarstva Enako ostra je bila tudi kritika dosedanje prakse, ki je partijo izenačevala z njenim najožjim vodstvom. Razprava jc odprla še eno pomembno vprašanje — odnos partije do drugih sil v poljski družbi. Tako je delegat iz Olsztyna menil, da se je partija doslej preveč ukvarjala sama s seboj in živeia sama v
sebi. Poslej se bo morala obrniti k sindikalnim in mladinskim organizacijam ter drugim družbenim silam.
Enako živahna je bila razprava v drugi komisiji, ki se je ukvarjala s predlogom statutarnih sprememb - in ga tudi močno dopolnjevala. Gre za dolgo vrsto predlogov. ki naj bi institucionalizirali odnose v partiji, tako da bo lahko postala partija vsega članstva. Ta komisija je formulirala tudi predlog, ki naj bi uzakonil tako imenovano horizontalno povezovanje partijskih organizacij. Te naj bi imele poslej pravico, da se z vednostjo pristojnih komitejev povezujejo z namenom obravnavati posamična vprašanja ter sprejemati v tej zvezi predloge m stališča, ki bogatijo dejavnost partije.
Polemika s Solidarnostjo, češ da hoče kot temeljnega nosilca samoupravljanja uveljaviti sindikalno organizacija
Razprava v tretji komisiji, ki se je ukvarjala z vprašanji pravnega sistema, je grajala del kongresnih delegatov, češ da se ne morejo odtrgati »iz kroga preteklosti« in da zato ne posvečajo dovolj pozornosti »našim poljskim potem, ki bi nas povedle na prosto«. Razprava je bila zanimiva, ker
»Še enkrat pred vsem ljudstvom razglašamo potrebo po velikem sporazumu, po velikem zavezništvu sil državljanske odgovornosti za Poljsko, njeno usodo in narod. Kot partija ne želimo imeti monopol, nad najboljšimi nameni. Imamo visoko mnenje o vseh motivih, ki spodbujajo takšno odgovornost, o vseh namenih — ne glede na prepričanja, mnenje, vero in filozofijo.
Še enkrat potrjujemo osnovno strukturo sistema oblasti na Poljskem. ki pomeni večpartijski sistem politične zveze: Poljske združene delavske partije, zedinjene kmečke partije in demokratične partije. Odpiramo pot h krepitvi, da bodo sindikati delovali kot predstavnik delavskih interesov, neodvisnih v odnosu na administracijo, in kot partner v sporazumu, katerega cilj je, da se država prebije iz krize in krepijo njene razvojne sposobnosti.
Podpiramo aktivno vloge katoliških in krščanskih organizacij v družbenem in državnem življenju in sodelovanju med Cerkvijo in državo, ki temelji na okrepljenih konstruktivnih temeljih...
... naša partija je upanje Poljske in to je za Poljsko dobro.«
(Stanislav Kani a na izrednem kongiesu PZDP)
se ni dotikala strogo pravnih vprašanj, marveč predvsem odnosov med različnimi sestavnimi deli družbenega življenja. Tako so se razpravljalci lotili vprašanja ustvarjanja širše fronte (članov partije in drugih), ki bi jih združevala skupna platforma v prid graditve poljskega socializma. Predstavniški organi naj bodo izraz vse družbe (in torej ne orodje, ki ga uporablja partija za vladanje), komisija pa sc je tudi zavzela. da bi ponovno uvedli institucijo refe-
renduma kot način iskanja soglasja prebivalstva za najpomembnejše odločitve. V tej komisiji je bil govor tudi o delavski samoupravi, pri čemer je šlo deloma za polemiko s stališči Solidarnosti, ki ji očitajo, da se zavzema za »skupinsko lastništvo« in da izhaja s pozicij »anarhosindika-hzina«, češ da hoče kot temeljnega nosilca samoupravljanja uveljaviti sindikalno organizacijo. Vendar pa je bila komisija mnenja-, da mora imeti ta samouprava odločujoče in nadzorne prerogative ter vpliv na oblikovanje stališč administracije, podobno naj bi veljalo tudi za lokalno samoupravo.
Samoupravljanje je bilo navzoče tudi v razpravah šeste komisije, ki se je ukvarjala z gospodarsko politiko. Četudi se je komisija ukvarjala predvsem z decentralizacijo gospodarskega sistema, z uveljavljanjem tržnih mehanizmov in z vprašanjem, kako doseči, da bodo podjetja poslovala rentabilno in za svoj račun, je več diskutantov, med njimi profesor Cezary Jozefiak. opozorilo na to, da izvedba reforme postavlja tudi politične pogoje. Pri tem je navedel vprašanje delavskega samoupravljanja, brez katerega po njegovem reforma ne more računati na uspeh.
O gospodarski reformi je bil govor tudi v sedmi komisiji, ki se je ukvarjala v načelu s tržnimi ravnovesji, konkretno pa z reformo cen. Gre seveda za zvišanje cen in njihovo usklajevanje z razmerji na trgu, pri čemer je predstavnik državne komisije za cene Krasinski dejanske razmere brez olepševanja opisal tako, da je dejal, da je treba razmerje med cenami urediti takoj, sicer »čez dva meseca ne bo več česa urejati«, ker na trgu ne bo več blaga. Gre za kočljivo vprašanje, ki je bilo povod za vrsto družbenih nemirov na Poljskem, vendar pa kaže, da so delegati to zahtevo pripravljeni zagovarjati v svojih bazah. Krasinski se je v odmoru zapletel v sila poučen dialog. »Tovariš profesor, če bo kilogram gnjati stal...,« ga je hotel vprašati eden od delegatov.
»Oprostite, da vam segam v besedo,« ga je prekinil Krasinski, »toda na svetu nikogar ne zanima, koliko stane kilogram gnjati, ker jo kupujejo le po deset dekagramov.«
O gnjati in o tistih, ki jo prirejajo, je bil govor v deseti komisiji, ki se je ukvarjala s kmetijstvom. Tu je bilo ugotovljeno, da je poljsko kmetijstvo sposobno prehraniti deželo, da pa mora dežela dati kmetijstvu tisto, kar potrebuje. Gre za problem, ki kljub prejšnjim deklaracijam o pomenu kmetijstva za poljsko gospodarstvo še zdaleč ni rešen, za problem nizkih odkupnih cen, ki je po eni plati preprečeval modernizacijo kmetijstva, po drugi pa povzročal, da so kmetje opuščali obdelovanje manj plodne in manj rentabilne zemlje. V prihodnje naj bi več pozornosti posvetili tudi razvoju zasebnega kmetovalca, ki je poglavitni pridelovalec hrane na Poljskem. Nova obzorja je skušala odpreti razprava v štirinajsti komisiji, ki je obravnavala odnose med partijo in sindikati. Ti odnosi naj bi imeli ključni pomen tako pri reševanju sedanje krize kot tudi nasploh v prihodnjem reševanju poljskih družbenih vprašanj in v razvijanju socialističnih družbenih odnosov. Osrednje vprašanje pri tem naj bi bilo zagotavljanje vodilne vloge partije, ki da je ni moč uresničiti, ne da bi partija ustvarila pogoje za sodelovanje s sindikati. Posebno pozornost so v tej zvezi posvetili vprašanju delavskega samou-
pravljanja, v katerem naj bi sindikati odigrali zelo pomembno vlogo. V razpravi je bilo rečeno, da partija ne bi smela dovoliti, da bi delavsko samoupravljanje postalo monopol sindikalnjh organizacij, marveč mora biti izraz vseh delavcev, ne glede na njihovo pripadnost sindikatu. Komisija se je strinjala s stališčem, da mora partija vse sindikalne organizacije obravnavati enako, svojo vodilno vlogo pa naj uresničuje tako, da bo arbiter med gospodarsko administracijo in sindikati. S temi mora biti v stalnem javnem dialogu in ti si tudi ne smejo prilaščati vloge politične stranke — pripomba seveda leti na nekatere kroge v solidarnosti — vendar so v razpravi hkrati menili, da ie popolna apolitičnost sindikata nemogoča. Komisija je opozorila na to, da partija glede na to vprašanje nima preciznega stališča in da tudi v kongresnem gradivu ni jasnega koncepta o vlogi in položaju sindikatov v socialistični Poljski. Vroča navzkrižja so se vnela ob vprašanju, ali so člani partije lahko tudi člani Solida-rosti: del udeležencev razprave je menil, da so lahko, pod pogojem, da v konkretnih zadevah zagovarjajo stališča kot člani partije. Drugi del pa je temu ugovarjal, češ da so člane partije v mnogih organizacijah Solidarnosti odrinili vstran, spričo česar nimajo realnega vpliva na delovanje teh organizmov.
Partija se ne bo odrekla vplivu na kadrovske odločitve o strateških funkcijah v poljski družbi
Šestnajsta komisija, ki je razpravljala o kadrovski politiki partije, je imela relativno lahko delo, saj so bila načela izbiranja kadrov tista tema, o kateri v zadnjih mesecih niso le razpravljali, marveč so jo skušali uresničevati tudi v praksi. Komisija je zahtevala, da se sistem izbiranja vodilnih kadrov »zobjektivitira« in da je treba vodilne kadre izbirati med tistimi, katerih zagnanost bo kos novemu položaju partije v poljski družbi. V razpravi so se zeio jasno in odkrito lotili vprašanja tako imenovane nomenklature, seznama »zvestih« ljudi, ki so si jih po svoji volji izbirali najvišji partijski voditelji in jih postavljali na ključna mesta. Partija se ne more odreči vplivu na kadrovske odločitve v strateških funkcijah v poljski družbi, so rekli v razpravi, vendar pa mora pred sprejemanjem takšnih kadrovskih odločitev odpreti vrata široki izmenjavi mnenj ter upoštevati stališča samoupravnih struktur in drugih družbenih sil. Kar zadeva sam aparat partije, naj v njem delajo ljudje, ki so si prve izkušnje že nabrali pri gospodarskem in drugem delu, pri čemer je treba delo v aparatu obravnavati kot družbeno zadolžitev in ne kot dosmrtno službo.
Novih zamisli je torej kongres v sam partijski vrh prinesel obilo. Naloga tega partijskega vrha bo zdaj, da jih v primerni obliki institucionalizira, sicer bodo te zamisli ostale le želje. Velik pomočnik pri tem delu pa bo bržkone predvsem dejstvo, da je od njihovega uresničevanja v kar naj večji meri odvisno, kako hitro bo partija spet zavzela svoj položaj v poljski družbi, ki je še vedno družba v krizi. Iskanje političnega izhoda iz krize brez učinkovite partije bi bil brezupen napor. Okoliščine, ki spremljajo kongres, pričajo, da se tega dejstva zaveda velika večina Poljakov.
Marjan Sedmak
Portret tedna
Jožica Avbelj
Nerodno bi bilo dokazovati, da je Jožica Avbelj prva slovenska igralka minule sezone, dokazati pa se da, da je bila edina delegatka na tretjem kongresu samoupravljalcev Jugoslavije iz vrst umetnikov, edina celo iz vse Jugoslavije. Tako edina, da je bila v Beogradu žalostna in razočarana, osamljena med dobro pripravljenimi delavci, ki so toliko vedeti o svojih samoupravnih pravicah in brali cele referate o zadevah, ki še zdaj odmevajo. Tudi tako edina, da sc v zapoznelih zapisih o kongresni dejavnosti. opazovalci sprašujejo, kako da je kongres dobesedno obšel kulturne dejavnosti oziroma da je »namesto ustvarjalnega dialoga o ne prav maloštevilnih dilemah naše kulturne politike in kulturne prakse bilo slišati le dve ali tri mlačne monologe o kulturi«.
Enega teh monologov je imela Jožica Avbelj. Zaradi njega, zaradi posebne vloge, ki . jo je imela, ko je bila na kongresu tako osamljena glasnica kulture in njenih problemov, je prišla tudi na pr\'o stran tedenske priloge beograjske Politike. O medlosti svojega kongresnega nastopa sama ni govorila. Dejala je le. da ni imela ničesar v rokah, dasi so ji v Ljubljani obljubljali, da bo šla na kongres s pripravljenim gradivom. Morda so ob izbiranju delegatov res obkrožili njeno ime samo zaradi tega. ker so ga poznali. Toda ko je videla in slišala toliko dobro pripra v!jenih govornikov, se je odločila, da bo tudi sama govorila. Kar med kosilom si je pripravila nekaj točk in s tremo, kakršne še ni občutila v svoji karieri, stopila za govorniški oder.
Nekako istočasno je nastopila še na enem jugoslovanskem prizorišču — na Sterijinem pozorju. Nastopila v Jovanovičevi predstavi Cankarjevih Hlapcev in — zmagata na ta način, da je zastopala v Novem Sadu slovensko žensko igralstvo in nadvse častno opravila naloge. Če še zmeraj velja dvom, da bi bilg samo zaradi tega prva dama slovenskega igralskega odra, pa je mnogo laže govoriti o njenem dominantnem položaju med igralkami, če upoštevamo ves njen igralski vek, se pravi teh nekaj let, kolikor se pojavlja na gledaliških odrih, filmskih platnih in televizijskih zaslonih. Mogoče je treba tako že začeti, kot je Jožica, ki je s pr\’o vlogo pobrala same hvale in kup nagrad. To se je dogajalo leta 19 7S.''ko jc s Spomenikom G tako rekoč frspirala slovensko in jugoslovansko gledališko javnost in opozorila na čisto poseben vidik igralskega poklica, na univerzalnost igralskega početja.
Tako je, začeti moraš z vso odločnostjo in z navdihom, kolikor ju lahko zbereš s talentom in delovno vnemo. Tega se Jožica neverjetno dobro zaveda. Namesto besede neverjetno, bi lahko zapisal prekleto, kar ima takoj drugačen odtenek, približno tak, da Jožici ne bi bil ravno všeč. Lahko bi namreč dejal, da je ambiciozna, da hlepi po izjemnem. Sama to drugače razlaga in pravi, da mora vsako vlogo takoj pozabiti in zmeraj začeti znova, da je dovolj prostora za novo kreacijo.
Samo za trenutek se vrnimo k njenemu delegatstvu v Beogradu. Po svoje bo razložilo to njeno ambicioznost, da se bo morala celo sama strinjati. Kongres jo je kljub vsemu (so se pač odločili, da tokrat o kulturi ne bodo govorili) navdušil, razsvetlil je njene samoupravne pojme in poglede. Družila se je s krasnimi ljudmi, pravi, ki ogromno naredijo, da bi samoupravljanje pri nas res zaživelo. S tem »pri nas« misli tudi na lastno gledališče, kjer bi želeli kratko in malo, da bi nekdo izven njih samoupravljal. Zdaj je vsa v samoupravnem ognju, rada bi nekaj storila, pa se zaveda. da sama ne bo dosti opravila. Vrnila se je kot prava agitatorka. vsakomur
pripoveduje o teh krasnih ljudeh in želi dopovedati pravzaprav eno samo nalogo. ki bi spremenila stanje v gledališču, to namreč, da bi mora! vsakdo nekaj narediti, da ne bi kar naprej samo govorili o prenizkih dohodkih, o večnem pomanjkanju denarja, o starih pravilni-kih, ki skupaj z novimi samo napo! veljajo. Že res, da je že več let članica zveze komunistov in je njena organizacijska dolžnost dihati in delovati samoupravno. Zato se njena politična vloga nekoliko razlikuje od vsake gledališke, ki jo pozabi, da bi laže nastala nova, še boljša. Politična pa se samo krepi. Skoraj bi se veljalo vprašati, kam jo bo ta vnema pripeljala. Ali bo oma->\ jala, bodimo previdnejši, pomagala omajati še- kar trdno zasidrano prepričanje, da se v gledališču samoupravljanje itak ne more uveljaviti?
Na videz je krhko dekle, ki ji še dosti manjka do zrele ženske podobe. Kot da dekle ne more biti zrelo, bi se kajpak uprla, misleč pri tem na vrsto vlog. kije z njimi pokazala in dokazala zrelost. Vi gotovo mislite na dekliški šarm, bi potem dejala. Seveda mislim nanj in skupaj z moškimi gledalci predvsem na njeno izrazito ženskost. Maska ne prekrije šarma, lahko igram tudi vašo zrelo žensko, lahko ji, kot zahteva vloga, dodam celo vrsto antipatičnih lastnosti, še zmeraj živim na odru z osebo, ki jo igram, velik del mene same. Veste to je težko razložiti, tudi ne trudim se posebej, da bi tako biio: tako pač je. Seveda, tako pač je in ne da se reči, da Jožica A vbelj igra, kot je nekoč igrala ta ali ona igralka. Kaj se to pravi, da sem zmožna posebnih telesnih izrazov. Ravno toliko sem zmožna kot vse igralke tega sveta, le da sem jaz Jožica A vbelj, ki ubogam režiserja, se podredim soigralcem, delam, kot sem se bila naučila in kot čutim, da je prav, zmeraj pa poskušam graditi iz svoje osebnosti. Zafo je moja Lojzka iz Hlapcev drugačna, kot bi jo napravila katera koli moja kolegica, in hvalabogu da je drugačna. Pravzaprav gre samo za režiserjevo in mojo odločitev, da bom to vlogo sploh igrala.
Iz tega njenega pripovedovanja izhaja kajpak sila preprosta misel, naj razumemo igralski poklic kot umetniško izpovedovanje, v katerem ima vsak umetnik svoj slog. Njen slog je veliki večini gledalcev všeč. (Tu se Jožica nekoliko muza, češ, kako pa hi bilo mogoče izmeriti to všečnost. Pa ja ne po kritičnih pripombah poklicnih ocenjevalcev. Pa ja ne po kupčkih nagrad, ki jih je dobila oziroma jih kar naprej dobiva. Njej gledalci ne hodijo pripovedovat, kako jim je všeč. Pač, zvedela je, da so mladi gledalci, najsvobodnejši srednješolci, jokaje spremljali njeno golo sceno na odru ljubljanske Drame. Ni zahtevala od njih ravno solze, v prijetno zadoščenje pa ji je, da ni doživeta niti ene opolzke pripombe, da je bila torej scena smiselna, kot je sama čutila.)
Doma je iz postojnske okolice, kamor se tako rada vrača. Seveda jo pokliče dom, varna druščina najožjih sorodnikov. kliče pa jo tudi narava. Včasih jo poskuša nadomestiti s sprehodi po Rožniku. Kaj še, zadnje čase tudi teče po mehkih stezicah, če ni preveč vkreber. O ja (ta njen pojoči o ja), ne boste verjeli, kako koristno je to. Naj kar govorijo o modnosti takšne rekreacije, jaz sem sama odkrila njeno korist. Nekaj pa je, česar se pri Jožici skoraj ne da spraviti v pameten sklad — težko se naveže na nove ljudi. Toliko ima opraviti z ljudmi, prijateljev pa ima kljub temu zelo malo. Ljubezen? Da, ljubezen čez in čez; taka, ki se razraste iz zaljubljenosti.
Janez Zadnikar
DELO £Z7»'M°*
Okrogla miza
Zgraditi ni težko, pri vzdrževanju
pa se ponavadi zatakne
Naj dražji telesnokulturni objekti so tisti, na katerih se dogaja premalo ali nič — Omejiti ambicije na tem področju in se vesti skrajno gospodarno
V minulem srednjeročnem obdobju smo v Sloveniji zgradili toliko novih telesnokultumih objektov, da smemo biti upravičeno ponosni. Glede na sedanje stabilizacijske težnje bo tempo gradnje seveda bistveno upočasnjen, ne bi pa smel povsem zamreti. Ob tem je nedvomno vse hujši problem vzdrževanje objektov, ki jih že imamo, kajti vse več upravljalcev zahaja v izgube, vse manj je uporabnikov, ki so sposobni plačevati visoke najemnine, zaradi česar nekateri telesnokulturni objekti celo že životarijo prazni Takšna nasprotja vse bolj sklepajo začarani krog in kaže, da dejavnost že najeda substanco. Kako najti sprejemljiv izhod?
'W' '▼'abilu na pogovor o tej problema-/ tiki so se tokrat odzvali Jože Borštnar, predsednik skupščine ▼ TKS Ljubljana, inž. Boris Leskovec, predsednik komisije za telesnokultur-ne objekte pri TKS Slovenije, Bojan Planinšek, predsednik izvršnega odbora TKS Celje. Tone Pogačnik, direktor DO šport in rekreacija Škofja Loka, in Ervin Vidovič, sekretar TKS Maribor, iz uredništva Dela pa Stane Trbovc in Oto Giacomelli, ki je pogovor pripravil za objavo.
DELO: Telesna kultura se najbrž za dalj časa ne more odpovedati novim naložbam. Predah, ki ga narekujejo stalilizacijska prizadevanja in tudi vse večje težave z vzdrževanjem razpoložljivih zmogljivosti, hi najbrž veljalo izkoristiti in temeljito pretresti dosedanje ravnanje, (Jpravljalci objektov že sodijo med velike izgubarje. Nedavno so je zgodilo, da so enemu izmed njih, zavodu Tivoli v Ljubljani, izrekli ukrep družbenega varstva. Kako spet ustvariti porušeno ravnavesje?
BORŠTNAR: S predahom smo se bolj ali manj že sprijaznili. To pomeni, da je tisto, kar imamo, toliko več vredno. Za vsako ceno se moramo dogovoriti, kako vzdrževati to nemajhno družbeno bogastvo. Naj zveni še tako grobo: to je mnogo pomembnejše. kot če nam kakšno moštvo izpade iz te ali one lige. Prava družbena škoda bo tedaj, ko na zanemarjenih objektih ne bomo več mogli izvajati programov, ki imajo širšo zasnovo, za katero stoji širši družbeni interes. To se nam je v Ljubljani zgodilo v Tivoliju, ker smo se dolgo zadovoljevali z argumenti, da so problemi nerešljivi, v bistvu pa so se zapletali zaradi lagodnosti, ne iznajdljivosti, žal, tudi zaradi nedelavnosti. Ob tem se je povsem razvodenil tudi široko zasnovan program, brez katerega tak osrednji objekt ne more živeti. Najdražji je objekt, na katerem se premalo dogaja ali skoraj nič. Zato sedaj skušamo povezati interes vseh. telesnokultumih organizacij. šolstva — Ge bomo objekte — dvorane in bazen — napolnili, bomo rešili vsaj pol problema in zdi se. da je to možno. To je prvi korak. Drugi ne bo nič lažji: vsem telesnokuiturnim objektom v Ljubljani moramo najprej iz združenih sredstev zagotoviti enostavno reprodukcijo. V kratkem bomo izdelali oceno vrednosti vse ljubljanske telesnokulturne infrastrukture in na tej osnovi začeli odvajati sredstva za amortizacijo in investicijsko vzdrževanje. Šele nato se bomo pogovarjali o financiranju programov športne rekreacije in vrhunskega športa. Poseg bo boleč, a vendar ne toliko, da bi bila dejavnost resneje ogrožena. Končno se en in drug del dejavnosti financirata tudi iz drugih virov, ki dajejo vsaj še tolikšno vsoto, kot jo združujejo v TKS delavci iz osebnega dohodka. Tudi to so družbena sredstva, čeprav si mnogi radi lastijo pravico ozkega skupinskega razpolaganja z njimi... Tak status moramo zagotoviti prav za vse telesnokulturne objekte v Ljubljani, če nočemo, da bo spet vsakdo vlekel na svojo stran, da bodo prevladali kratkovidni lokalistični in skupinski računi... Prav tako moramo zagotoviti. da uporabniki ne bodo ločeni od upravljanja tega bogastva, da bodo sami zainteresirani za čimbolj smortno gospodarjenje.
DELO: Telesnokulturni objekti imajo torej podobno vlogo kot delovna sredstva v tovarni? Potemtakem jih ni moč odtujeva-ti tistim, ki z njimi »delajo«, proizvajajo?
se športno udejstvujejo, s tem pa se tudi vse bolj podružblja dejavnost v celoti, in tudi objekti. Zato moramo čimpej odstraniti ovire, ki motijo ta proces. Tudi tiste, ki so nastale, ker smo premalo mislili, kaj bo otem, ko bomo objekt zgradili. Ko smo v kofji Loki pripravljali elaborat za gradnjo športne dvorane, smo ugotovili množico potencialnih koristnikov, ki bi lahko napolnili tri take dvorane. Tudi lokacijo smo izbrali tako. da se je ujemala z interesi večine, ki naj bi objekt uporabljala. Izkazalo se je. da mnogi, ki bi radi prišli v dvorano, nimajo dovolj sredstev, da bi plačali ceno. Vendarle smo po pol leta dvorano napolnili in zasedena je 10 do 12 ur na dan pa tudi cena je za večino bolj sprejemljiva. Težave sicer so še. poglavitne pa smo odpravili. Marsikateri dvom je odpadel, ko so uporabniki videli, kakšno korist jim prinaša dvorana. Sredstva so se našla v šolstvu. pri otroškem varstvu, v delovnih kolektivih. Pomagamo si seveda tudi z drugimi dejavnostmi, da zberemo potreben denar.
DELO: Ge te sekundarne dejavnosti niso usklajene z ritmom potreb primarnih uporabnikov ali pa začnejo sploh prevladovati, najbrž upada tudi njihov interes za objekt in iskati začno druge rešitve?
POGAGNIK: Problem bi nastal, če ne bi izhajali iz osnovnega namena objekta. Dvorano smo zgradili za telesno kulturo in program izkoriščanja zmogljivosti določa svet uporabnikov. Torej odločanje o tem ni prepuščeno prosti presoji delovne skupnosti. ki za dvorano skrbi. Dopoldne jo zasedajo šole. popoldne in zvečer društva in delovne organizacije. Najmanj ugodne ure ponujamo drugim. Res pa je. da je nekaj problemov nenehno navzočih, zlasti ob prireditvah.
DELO: Nevarno je torej, če si kdo v takem objektu ustvari svoj mali fevd. Poleg tega bi jih verjetno večina rada objekt zase ob istem času?
BORŠTNAR: To se dogaja pogosto in s tem imamo opraviti tudi v Ljubljani. Košarkarji si dvorano Tivoli preprosto lastijo, trenirajo le ob urah. ko je interes sicer največji in bi dvorano lahko ponudili tudi za višjo ceno. Tako pa največ časa sameva prazna. Ge bomo hoteli zahtevne in zato drage objekte napolniti, bo treba najbrž voditi trezno politiko diferenciranih cen glede na povpraševanje. Seveda pa ne gre ravnati zgolj komercialno, temveč upoštevati vrsto vsebinskih vidikov.
DELO: Brez sodelovanja uporabnikov torej ne gre. V manjših slovenskih krajih, kjer so s samoprispevkom in prostovoljnim delom zgradili vrsto manjših in večjih objektov, te probleme dokaj uspešno rešujejo. Imajo jih za svoje. Vsi, ki so jih gradili, sodelujejo tudi pri upravljanju. V mestih pa se rado dogaja, da delovne organizacije pokupijo najbolj konjunkturne ure v šolskih telovadnicah, športne ekipe, skupine iz društev, ki so finančno šibkejše, pa pri tem izpadejo. Taka prosta konkurenca najbrž tudi ni cilj. Imamo dokaj jasno usmeritev v telesni kulturi, najsi gre za množično alternativo, torej športno rekreacijo, ali za vrhunski šport. Kako torej povezati gospodarnost na eni strani in programsko naravnanost telesne kulture na drugi, da bi bil rezultat čimbolj ugoden?
POGAGNIK: Seveda, to so proizvajalna sredstva, le da proizvod, ki ga z njimi ustvarjamo, ni tako otipljiv kot izdelek, ki ga strugar napravi s stružnico. Rezultat dela so bolj zdravi, bolj zadovoljni in ustvarjalni ljudje. Njim so torej objekti namenjeni in njim jih moramo ponuditi, saj so jih ustvarili s svojim delom. Od dne do dne je več delovnih ljudi in občanov, ki
VIDOVIG: V telesni kulturi do nedavnega sploh nismo bili vajeni razmišljati o čem drugem kot o sredstvih za tekoče programe. Nobenega napora se nismo ustrašili pri zbiranju zelo velikih sredstev, da bi pokrili program neke ekipe, nekega športnika. Objekte smo prepuščali usodi, kot bi zanje moral skrbeti nekdo zunaj telesne
kulture. Tudi zato smo marsikateri objekt izgubili ali je propadel. Pred več kot desetimi leti smo bili, na primer v Mariboru, kar zadeva objekte, na boljšem kot danes. Medtem pa zadnja leta dejavnost strmo narašča. Programe financiramo le s kakimi 30 do 40 odstotki. Iz občinskega proračuna so na TKS prenesli vzdrževanje mnogih zahtevnih objektov, ne pa tudi virov, s katerimi so prej pokrivali stroške vzdrževanja. Manevrski prostor se je močno zožil, saj smo morali v krajevnih skupnostih pospešiti gradnjo vsaj najpomembnejših, na srečo manj zahtevnih površin. To se nam je zdelo najbolj primerno. Z majhnim deležem TKS smo spodbudili združevanje sredstev v krajevnih okoljih za 72 objektov. Tam so se povezali interesi krajanov, šole delovnih kolektivov, vrtci. In objekti so odprti za vse. Po posebnih merilih smo iz združenih sredstev zagotovili tudi najpomembnejša sredstva za tekoče vzdrževanje. Prakso, ki se je izkazala za učinkovito, bomo nadaljevali tudi v prihodnje.
Tudi za veliko telesnokultumih objektov bi lahko rekli, da so nemalokrat spomeniki projektantov
Problem ostajajo veliki objekti. Tudi zato, ker so bili grajeni nesmotrno in so nemalokrat spomeniki projektantov. Tu je teže povezati interese, saj iznajdljivost, kakršna je značilna za okolja v krajevnih skupnostih. ni dovolj. Nikakor nam, na primer, ne uspe zagotoviti sodelovanja komunalne skupnosti pri vzdrževanju kopališča, čeprav objekt le ni zgolj telesnokulturnega pomena. Pač pa se je pozitivno odzvalo izobraževanje, saj je sprejelo plavanje v obvezen program osnovnih šol. Tako vsaj del težav premoščamo s skupnimi močmi. Prav v povezovanju interesov vseh prizadetih je najbrž kijuč do rešitve. Vendar le
eden. Dokler telesnokulturne organizacije skoraj 70 odstotkov sredstev za svoje programe zbirajo mimo samoupravnega združevanja telesnokulturnega dinarja v TKS, dotlej širšega družbenega vpliva na večje usmerjanje teh sredstev v vzdrževanje objektov ne bo moč zagotoviti.
PLANINŠEK: Zdaj ko razmere niso naklonjene večjim gradbenim željam v telesni kulturi, bi veljajo čimbolj smotrno uporabljati tisto, kar imamo, in poskrbeti za večjo funkcionalnost objektov. Nesporno je. da nekateri objekti niso zgolj telesnokulturnega pomena in vsaj za kopališča bi morali terjati tudi sodelovanje drugih dejavnikov. Poglavitni problem so štadioni in velike športne dvorane. V Celju smo zračunali. da telesnokulturni uporabniki, tudi če bomo dvorano Golovec napolnili od jutra do večera, s svojimi sredstvi ne bodo mogli plačati ekonomske cene. Tudi z drugimi dejavnostmi ne bodo pokrili celotne razlike. Težava je v tem, da smo, po mojem, prepozno začeli sistematično združevati sredstva za amortizacijo in investicijsko vzdrževanje, pa tudi vrednost objektov je najbrž podcenjena. Ocene bi veljalo preveriti, nato pa združenemu delu predstaviti ne le probleme, ki jih imamo z vzdrževanjem objektov, temveč tudi njihov pomen za razvoj telesne kulture -vedno boij enakovredno sestavino življenja in dela vseh delovnih ljudi in občanov. Ne gre za nikakršen »mi in vi«, telesnokulturni delavci smo le dolžni ljudem predstaviti vse razsežnosti tega perečega problema. preden bi se zaostril do skrajne meje. Zato se moramo bojevati za odprtost objektov in za pisano ponudbo dejavnosti, v kateri bo sleherni delavec in občan videl tudi svoj interes. S tem bodo ljudje tudi na objekte gledali kot na del svoje blaginje, h kateri so prispevali vsak svoj delež dela. torej tudi denarja.
gradnja in opremljanje objekta. Posledice bolj ali manj domišljenih rešitev se izkažejo, ko projekt začnejo uporabljati. Te operacije sledijo druga za drugo, so med seboj tesno povezane, a je v vsaki naslednji manj manevrskega prostora, da bi še lahko popravili ali vsaj omilili napake, storjene v prejšnjih fazah. Pri prostorskem planiranju gre za to, da telesnokulturne aktivnosti pravilno vsebinsko in prostorsko razporedimo. Pri vsakem objektu moramo upoštevati, kakšna je gravitacija prebivalstva nanj, sicer bo njegovo vzdrževanje nesorazmerno drago. S prostorskim planiranjem torej že vnaprej bistveno določamo nadaljnjo usodo celotnega projekta. Projektiranje je naslednja faza. Omeniti moram, da se pri nas s projektanti ukvarjajo le občasno. Inštitut Elan je zbral nekatere podatke in ugotovil, da sta pri nas le dve projektivni organizaciji pripravili več kot tri načrte za telesnokulturne objekte. Večina projektantov se navadno prvič srečuje z vsemi problemi načrtovanja telesnokultur-nih objektov, ki so razmeroma specifični in jih večinoma še ne poznajo. Rezultat je navadno nefunkcionalen objekt, ki ga je potem težko graditi, še teže opremljati in seveda — vzdrževati. Ob tem so prav telesnokulturni objekti kot nalašč primerni za tipizacijo in standardizacijo, torej tudi za industrijsko gradnjo, ki bi bila hitra in razmeroma poceni. Delamo pa drugače in skoraj vsak nov objekt je nova, žal, tudi zamujena priložnost.
DELO: Torej že dolgo grešimo? '
LESKOVEC: Predolgo. Napačno ravnanje. ki je tako značilno za naše načrtovanje in gradnjo objektov, se seveda kasneje maščuje. Vzdrževanje postane zamujeno zdravljenje brez pravega upanja na »ozdravitev pacienta«. Že v prvi fazi napačno izbrana vsebina neverjetno zvišuje končni
• Zavzemamo se za tako politiko vzdrževanja telesnokultumih objektov, v kateri bi zagotovili ohranjevanje substance prek sistema planiranja in pokrivanja fiksnih stroškov, medtem ko bi morali biti obratovalni stroški predmet sprotnega gospodarjenja oziroma poslovanja. S tem bi se po eni strani izognili čisti komercializaciji, ki bi utegnila povsem deformirati namene in cilje družbenih vlaganj, vendar bi upravi/al-ci objektov dobili dovolj motiva za gospodarno ravnanje z objekti. To približno pomeni, da bi stroške amortizacije, investicijskega vzdrževanja, zavarovanja in upravljanja ter še nekatere, ki niso odvisni od obsega poslovanja, pokrili z združevanjem sredstev na podlagi samoupravnega sporazumevanja in dogovarjanja v TKS. Gotovo pa bi bilo smotrno povišati amortizacijsko stopnjo za telesnokulturne objekte, saj zakon o amortizaciji ne upošteva v zadostni meri nekaterih njihovih posebnosti. Seveda bi to pomenilo precejšnje premike v usmerjanju združenih sredstev, kar pa bi bilo le v prid celotni stvari. Sedanje večinoma neustrezno stanje bi s takim ukrepom najučinkoviteje sanirali.
račun. Naj to pojasnim s primerom, ki po preprostem računu pokaže, v čem je problem. Umetnostni drsalci za vadbo ne potrebujejo hokejskega štadiona, temveč 5-krat manjšo površino in 10-krat manjši volumen prostora, ki ga je treba hladiti. To pomeni sorazmerno tolikokrat manjše stroške za energijo. To je torej dovolj nazoren dokaz - take so namreč sodobne dvorane zanje — zakaj je pri nas ta šport moral zamreti — ni namreč prenesel stroškov. V tem primeru so razlike zares izjemne, vendar tudi manj očitnih napak kar mrgoli. Smola je v tem, da se računi seštevajo .. .
DELO: Problematika vzdrževanja telesnokultumih objektov pa ni le stvar, ki zadeva združevanje sredstev in odnose
DELO: Po živahni investicijski dejavnosti v minulem srednjeročnem obdobju se je podoba najbrž le popravila. Menite, da bo
40 odstotkov vadišč in spremljevalnih površin dobro vzdrževanih. Se vedno v nekaterih občinah niso imeli nekaterih elementarnih objektov, brez katerih si ni moč zamišljati uresničevanja dogovorjene usmeritve v telesni kulturi. Brez košarkarskega igrišča je bilo 10 občin, rokometnega 7 in najnovejših atletskih naprav 16 občin. Še slabše so bili opremljeni objekti s spremljajočimi objekti in prostori. Ogromna večina slačilnic — 85 odstotkov — je bila brez prezračevalnih naprav, četrtina kopalnic je imela le mrzlo vodo, mnogo jih je tudi brez ogrevanja. Obupno jo tudi s shrambami za orodje in rekvizite. Šolske telovadnice so pogosto grajene tako, da za zunanje obiskovalce ni posebnih garderob, sanitarij, prh in jih inšpekcije le s težavo ali pa sploh ne pustijo uporabljati za zunajšolsko dejavnost. Porazo majhno je število pokritih sedežev, manj kot jih ima Munchen na enem od svojih rie ravno velikih štadionov, stojišča pa še najbolj spominjajo na slabo utrjen zemeljski nasip. Kljub živahnejši gradbeni dejavnosti v minulih 6 letih te podobe le ni bilo moč bistveno popraviti, najbrž pa tudi novih grehov ni bilo bistveno manj.
DELO: Smer, v kateri bi veljalo zastaviti urejevanje perečih problemov, je jasna. Iz vaših razmišljanj veje trdno prepričanje, da problemov ne gre in ni več moč podcenjevati. Ponekod so tako tudi že ravnali in povezali vse interese v svojem okolju: telesnokulturne, komunalne, kulturne. Objekti so polno izkoriščeni in služijo svojemu namenu. Se vam je morda ob tej izmenjavi izkušenj utrnila še kaka misel?
BORŠTNAR: Ta tema je neizčrpna. Besede inž. Leskovca so me spodbudile, da bom skušal nakazati, v kateri smeri bi po mojem veljalo zastaviti akci jo. Menim namreč, da navzlic kriznemu položaju ne gre vreči puške v koruzo. Nikakor še nismo izčrpali vseh možnosti, da stvari postavimo na pravo mesto. Prostorsko načrtovanje in projektiranje novih naselij je najbrž največja rezerva, ki bi jo veljalo izkoristiti. Telesna kultura naj bi bila enakovreden sestavni del življenja naših delovnih ljudi in občanov. Borimo se vsaj, da bi to čim-prej postala. Torej tudi objekti za telesno kulturo sodijo tja, kjer ljudje živijo. Ne bi se smelo več ponoviti, denimo, kot v Šte-panjskem naselju in še v mnogih naših novih soseskah, da smo zgradili za ogromne denarje parkirne prostore za vsako stanovanje, nismo pa zgradili otroških igrišč in primernih telesnokultumih površin. Moramo dobiti bitko, da se to ne bo venomer znova ponavljalo. Ne gre za nikakršno muho telesnokultumih delavcev, mi smo le dolžni še naprej odločno zavzemati se za to. Ni nam za drage objekte, dvorane
Jože Borštnar
Bojan Planinšek
Ervin Vidovič (foto Svetozar Busič)
med »lastniki« in uporabniki. Bežno ste omenili nekatere razsežnosti težav, s katerimi se srečujemo, ki imajo korenine že v načrtovanju in projektiranju. Stroka bi torej morala delovati preventivno, a se je cesto že izkazalo, žal, prepozno, da te svoje naloge ni dobro opravilp.
LESKOVEC: V vzdrževanju objektov se logično zrcalijo vse poprejšnje dejavnosti, na katerih je zasnovana končna izvedba vsakega projekta. Problem torej velja obravnavati celovito in z vidika časovnega zaporedja ključnih operacij, ki si sledijo od zamisli do predaje objekta v uporabo. Ge vemo, da se zamisel rojeva na podlagi ugotovljenih ali predvidenih potreb, potem moramo z vidika vzdrževanja govoriti o več fazah uresničevanja idejne zasnove. Najprej gre za fazo prostorskega planiranja. ki ji sledi projektiranje, nato šele
popis, ki ga pripravljate v TKS Slovenije, pokazal, da se stanje bistveno izboljšuje?
LESKOVEC: Res je, da smo v zadnjih letih veliko zgradili. Letos bomo po šestih letih spet izvedli popis, ki bo podal natančnejšo podobo. Zadnji popis, narejen 1975. leta, je pokazal, da se kot upravljalci vse bolj pojavljajo organizacije združenega dela, krajevne in družbenopolitične skupnosti, turizem in zasebniki, ki so v obdobju 1970—1975 podvojili svoj delež v celotnem fondu objektov, medtem ko je delež šol in telesnokultumih organizacij značilno padel: od 80 na 65 odstotkov.
Občine brez elementarnih igrišč in naprav
Po zelo subjektivnih ocenah, ki so po prepričanju večine poznavalcev pretirane, je bilo ob zadnjem popisu komaj kakih 30 do
in podobno, temveč za odprte površine, kjer si bomo prebivalci sami hitro organizirali najosnovnejšo dejavnost.
Nič več dragih specializiranih dvoran, ampak telovadnice pri šolah
Druga možnost, ki jo, vsaj v Ljubljani, vidim, je tretji samoprispevek. V okviru tega ne bomo gradili dragih specializiranih športnih objektov, pač pa telovadnice ob šolah. Tu bi morali narediti kakovostni skok naprej. Ne moremo še naprej dovoljevati, da bi te vendarle zahtevne objekte gradili le z ozkega vidika šolske telesne vzgoje, zanemarjali pa potrebe ljudi v krajevnih skupnostih. Šola je in mora biti telesnokulturno središče vsake naše krajevne skupnost. Tre.ja možnost, bolje re-
čeno nuja, je učinkovitejše povezati telc-snokulturne potrebe krajanov s potrebami in interesi delovnih organizacij. Pobude v gospodarstvu ne manjka, le akcije, ki bi te pobude povezala v skupni cilj, poslej nismo znali zastaviti.
VIDOVIČ: V' telesni kulturi smo v zadnjih letih storili mnogo tudi na teoretičnem področju. Imamo strokovne osnove za prostorsko planiranje, ki pa jih odgovorni zanemarjajo. Ge ne gre drugače, bi morali normativno uveljaviti spoštovanje prostorskih normativov - če sem prav poučen, naj bi rezervirali 25 kvadratnih metrov površin na prebivalca - saj sicer, tudi ko bomo imeli več sredstev, ne bomo imeli prostora, da bi telesnokulturne površine uredili. Kaj to pomeni, bi bilo odveč pojasnjevati. Upreti se moramo stihiji, postati enakovreden partner vsem drugim dejavnostim. Imeti pa moramo tudi vire sredstev, da bi lahko smotrno načrtovali. V Mariboru smo te zahteve glasno postavljali; ko se je izkazalo, da smo brez sredstev, smo izpadli iz igre .. .
DELO: .. v kateri bi se tudi načrtovalci prostorskega razvoja borili za vsak kvadratni meter, ki ga je za telesno kulturo še moč pridobiti. V tem se najbrž zrcalijo posledice tega, da je telesna kultura v sistem samoupravnega dogovarjanja in odločanja vstopila skozi zadnja vrata, precej pozneje kot v druge dejavnosti. Torej vseh možnosti, ki jih sistem ponuja, niti še ne zna izkoristiti?
PLANINŠEK: Prav v tem vidim še eno možnost, ki bi tudi glede na našo temo morala imeti pozitiven učinek. Po mojem gre za prodiranje realne zavesti o koristnosti in smotrnosti udejstvovanja ljudi v različnih oblikah gibalnih dejavnosti, še posebej v krajevni skupnosti, tam. kjer ljudje živijo. Vemo, da so razmere v različnih krajevnih okoljih zelo različne. Ge krajevno skupnost gledamo tudi kot prostor, kjer so dejavni različni nosilci telesne kulture, in dejstvo je. da so prav vsi locirani v eni izmed njih. potem so tu skrite še ogromne ustvarjalne rezerve. Zametkov, pa tudi že primerov, ki bi jih smeli propagirati, če že ne kot vzorec pa vsaj kot izkušnjo, je čedalje več. Sedanji trenutek je seveda trenutek streznitve, čeprav bi telesni kulturi zaradi nekaj investicij ne smeli kar podolgem in počez naprtiti sokrivde za težavno stanje. Seveda je jasno, da bomo tudi v telesni kulturi morali ambicije omejiti in se vesti skrajno gospodarno. Vendarle bi v krajevnih skupnostih lahko učinkovito širili fond razmeroma poceni objektov. ki so še kako pomembni za našo strategijo množične telesne kulture.
Boris Leskovec
i\e bi smelo biti dileme: vzdrževanje objektov naj ima prednost pred povprečnimi športnimi rezultati
POGAČNIK: Doseči ta cilj pomeni tudi vlagati v telesnokulturne objekte. Ta vlaganja bodo smotrna le, če bomo zagotovili vzdrževanje obstoječih objektov. TKS v občinah in TKS Slovenije bi zato morale bistveno spremeniti merila financiranja. Vzdrževanje objektov bi moralo postati prednostna, da ne rečem prvenstvena naloga. Objekti imajo svojo ceno. naj jih dobro ali slabo izkoriščamo. Ge to dejstvo zanemarimo, pomeni le, da bomo še naprej namenjali sredstva predvsem za tiste dejavnosti, ki dajejo razmeroma majhne rezultate. Programi povprečnega tekmovalnega športa in rezultati, ki jih dosegamo, so predraga izkušnja, da bi se smeli še naprej sprijazniti z dejstvom, da potovanja. režija in podobno pač stanejo toliko in toliko, ne da bi se vprašali, kdo navsezadnje plača zajeten račun.
•
Tako gostje naše okrogle mize, ki seveda ni mogla izčrpati dovolj zapletene in zahtevne problematike, pa tudi ne do zadnje besede predstaviti bralcem misli in utemeljitev, ki so jih povedali za ilustracijo svojih razmišljanj. Problema seveda naša okrogla miza ne bo rešila, skušala ga je le načeti in javno predstaviti. Jasno je, da ni moč več odlašati, temveč se moramo z njim spoprijeti, priznavajoč tudi v tem primeru enaka merila gospodarjenja, kot veljajo za druga področja družbene reprodukcije; tako stališče je prevladalo tudi minuli teden na skupščini TKS Slovenije. V telesni kulturi sami pa moramo premagati še vedno preveč zakrknjena stališča, da gre pri tem le za konjiček, za zadovoljstvo, ki si ga bodo ljudje v prostem času že nekako organizirali. Velja povedati, čeprav to ne bo mnogim všeč: telesna kultura ni skupek vrednot, ki bi bile pomembnejše od drugih, jih pa z drugimi id moč nadomestiti...
a

*
DELC
Aktualen pogovor
v
Ce komercialist ne zna vrteti jezika, je invalid
Janez Ster: Izvoz Slovenijalesa bo leta 1985 dosegel 500 milijonov dolarjev — Zdaj smo mi tisti, ki kreiramo nove izdelke in narekujemo okus
Novi veliki poslovni center Slovenijales — Trgovina v Ljubljani, ki so ga te dni odprli in v katerem bodo pod eno streho združili vse do sedaj razdrobljene enote, bi utegnil biti glede na sedanje omejevanje investicij celo vprašljiv objekt, če ne bi pobudniki tega centra od vsega začetka poudarjali, da gre v bistvu ne za novo veliko pisarno, ampak za novo gospodarsko delavnico, ki bo prispevala zlasti k povečanju za nas vse tako pomembnega izvoza. Vprašanjem izvoza je bil predvsem namenjen tudi aktualen pogovor Dela z generalnim direktorjem Janezom Šterom. Z njim se je pogovarjal Bogdan Pogačnik.
DM.O: Ali je vaša odločitev, da boste v letu 1985 izvorili za 5(MI milijonov dolarjev, izredno sisoka ali pa je visoka /ato. ker so bili prejšnji izvozni načrti prenizki?
Šri-’R‘ Naša planska predvidevanj;* mi bila prenizka. Zait’ je več razlogov. Prvi je že v tem. da smo srednjeročne plane izdelovali že lani. To smo delali že v prvem polletju, zlasti intenzivno pa v septembru Podlaga za naše srednjeročno načrtovanje so bili načrtovani rezultati za leto 1980. ne pa tisti, ki so bili v resnici doseženi. Ko smo srednjeročne načrte že imeli, smo v zadnji fazi sprejemanja načrtov na poziv republiškega Izvršnega sveta začeli akcijo, da bi že lani povečali izvoz daleč čez plan. fX'eni!i smo. da je v industriji velika pripravljenost za hitro povečanje izvoza. Industrija je bila namreč pripravljena izvesti dodatne napore, samo da bi dobila za svoj ptoizvodni proces nujno potrebne devize. Pa tudi naša podjetja in predstavništva v tujini so presodila, da bi se dalo kar hitro že kaj narediti. Rezultat tega je bil. da je Slovenijales že lani dosegel izvoz 193 milijonov dolarjev namesto !6X milijonov. To pomeni. da je bil že štart za novo petletko drugačen. Drugi razlog pa je. da so tisti, ki pri nas pripravljajo uradne letne ali fietletne načrte, precej previdni, ker vedo. da imamo tak notranji sistem delitve, ki sankcionira doseganje planov. Zato se plana lotevajo raje malo bolj pesimistično. Predvsem pa moram poudariti, tla je moč Slovenijalesa prav v povezavi z industrijo. V tem petletnem načrtu moramo to povezavo s proizvodnjo, z organizacijami združenega dela. tako znotraj sestavljene organizacije kot prek njenih meja. po vsej Jugoslaviji vsekakor dolgoročno povečati. Saj načrtujemo 400 milijonov dinarjev sovlaganja za industrijo, kajti brez tega tudi mi v trgovini ne bi mogli izpolniti zastavljenega načrta letnega izvoza (leta 1985) v višini 500 milijonov dolarjev.
DFI.O: Ali ste pri tem dovolj preučili možnosti, ki jih imate glede na partnerja, to je na kupca?
ŠTl:.R: Ko govorimo o tem. da je naša osnovna mt»č v povezavi z bazo v proizvodnji, se seveda naša moč v tujini izkazuje predvsem prek naših podjetij in predstavništev. Za zdaj imamo deset predstavništev in devet podjetij v tujini, in že ko srno zbrali ocene in možnosti za izvoz v te države, kjer so naša predstavništva, smo prišli do 453 milijonov dolarjev. To me je zelo ohrabrilo. čeprav sprejemam te številke tudi z rezervo. zlasti ker nekateri tovariši, ki str dajali ocene o tem. vedo. da tega obdobja ne bodo preživeli več zunaj. Vsekakor nameravamo v tem petletnem obdobju dejavnost predstavništev in podjetij v tujini zelo povečati. V preteklem obdobju smo imeli precej težav, ker je bilo treba kadre v tujini zamenjati, zdaj so te zamenjave končane. Pridobili smo si precej novih ljudi. Takoj
nameravamo ustanoviti podjetje v Španiji in odpreti predstavništva v Varšavi in Londonu, v Iraku. Iranu. Libiji. Alžiriji. Egiptu in v Pekingu. Dogovarjali smo se tudi o povečanju naše navzočnosti v Latinski Ameriki, in to nedolgo tega. Za zdaj smo bili zastopani samo v Venezueli. V letu 1985 nameravamo izvoziti na to območje za 6(1 milijonov dolarjev, toliko, kolikor danes izvaža vsa Jugoslavija. Dogovorili smo se tudi za kvalitetno okrepitev naših podjetij. ki jih že imamo v Evropi, Ameriki in drugod.
DKI.O: Ste dovolj ujroštevali tudi vzdrževalne stroške vaših predstavništev v tujini, še posebej glede na zniževanje vrednosti dinarja glede na tuje valute?
STER: Vsekakor priznam, da je vsak naš predstavnik v tujini hudo drag. Poleg bruto plače je treba prišteti tudi stroške za stanovanje za družino. za potovanja po državi in še kaj, kajti če naš predstavnik ni enakovreden drugim, je slabše. kot če ga ne bi bilo. Vprašanje so poslovni
Slovenijales je prevzel tudi inženiring v zvezi z opremo sovjetskega vesoljskega centra v Tarusu, pri čemer sodeluje še pet drugih delovnih organizacij iz Slovenije. Vsekakor je to za nas veliko priznanje. Sicer pa na splošno težimo ne samo k diversificiranju izvoza, ampak tudi h geografskem ravnovesju izvoza.
prostori in kapital. Izkušnje, ki jih že imamo, niso majhne, čeprav smo jih včasih drago plačali. Ena je bila ta. da je treba poslati v tujino usposobljenega človeka in ne novinca, predvsem pa tudi človeka, ki zna jezik, kajti komercialist nima klešč in kladiva, ampak jezik. In če ga ne zna vrteti, jc invalid.
DEI.O: Kako pa bo glede tega, recimo na Kitajskem?
STF R: Ni vprašanje samo Kitajska. Probleme imamo že z nemško govorečimi ljudmi, ki nam jih manjka. Samo z angleško govorečimi ni težav. Pa tudi slovanskih jezikov skoraj nihče ne
Janez .Ster (Foto: Janez Pukšič)
obvlada dovolj, in to ne samo češčine ali poljščine. ampak tudi ruščine. V novi poslovni hiši smo prav v ta namen moderno opremili fonolnhora-torij. kjer bodo vsak dan tečaji za delavce Slovenijalesa, za ljudi iz industrije in naše štipendiste. tako da se bodo funkcionalno usposabljali za tujino. Naša izkušnja je tudi ta. da je še vedno premalo, če pošljemo v tujino pridnega, sposobnega in ambicioznega človeka, če mu ne damo zraven še ustreznih sredstev, to je kapitala. V tujini je kapital zelo drag. obrestne mere se gibljejo od 16 odstotkov navzgor, pa tudi prek 20 odstotkov segajo. Ce mora naš predstavnik v tujini delati samo z izposojenim denarjem, je to prizadevanje močno obremenjeno, kajti skoraj ga ni, ki bi bil toliko sposoben, ki bi pri tej ceni kapitala lahko uspešno posloval.
Toda kakor bomo mi sovlagali v razvoj industrije. tako pričakujemo, da bo tudi industrija sovlagala v razvoj naše mreže po svetu, tako da bomo skupaj zbrali potreben kapital za podjetja in predstavništva v tujini, nekaj mi. nekaj industrija. nekaj pa tudi banke
DELO: Kako pa je s tveganji v tujini?
STER: Tveganje v predstavništvih v tujini je v bistvu veliko manjše kot v podjetjih. Vsako predstavništvo ima svoj načrt, ki je zasnovan na temeljnih organizacijah, po katerih se tudi zbirajo finančni viri. Na eni strani ima načrt, koliko mora iz Jugoslavije izvoziti, oziroma uvoziti v Jugoslavijo za vsako temeljno organizacijo, vzporedno s tem pa ima finančni načrt za pokritje svojih stroškov. Tam jc riziko po mojem sila majhen, saj lahko zelo hitro ukrepamo. Hitro lahko zmanjšamo število zaposlenih v naših predstavništvih, in če se načrti ne izvajajo, sploh ustrezno reagiramo.
DELO: Verjetno pa ostaja vprašanje, kdaj neko predstavništvo, ki ni uspešno, likvidirati in kako dolgo še počakati s tveganjem in vlaganjem?
STER: To nam res velikokrat pobere precej sil in časa. Nekajkrat smo bili že pred tem. da nekatera predsta\ništvft zapremo, ker smo ugotovili kako slabost, recimo, da je predstavništvo preveč usmerjeno samo na izvoz ene vrste blaga. Ko pa smo jim svetovali, naj razširijo dejavnost, recimo, naj se lotijo tudi poslovanja z nelesnimi proizvodi, kot so stroji, kemija, elektronika in tako naprej, je predstavništvo naenkrat postalo rentabilno. Take primere smo imeli med drugim v Venezueli ali v Dtibaju. Zato vselej poizkušamo, preden sc odločimo za zapiranje predstavništva, še z vrsto ukrepov. Ce smo se odločili za agresivno politiko v izvozu, je ta pač povezana z dokaj velikimi riziki. Res pa je. da je za tako angažirano izvozno politiko včasih težko pridobiti vse delavce Slovenijalesa. Pri takih izvoznih zadolžitvah se kaka milijarda hitro kje izgubi. Ko se potem vtaknejo vmes naši interni ali zunanji organi kontrole, je najmanj, kar se lahko zgodi, da človek nekaj let slabo spi.
DELO: Vaš sklep na akcijski konferenci o povečanju izvoza je bil pravzaprav subjektivni sklep komunistov. Ali pa ste že dosegli potrditev tega sklepa v celotni delovni organizaciji?
ŠTER: Ne drznem si potrditi, da so že vsi delavci naše delovne organizacije to sprejeli za svoje. Predvideno je. da gre razprava naprej v dveh smereh: na eni strani v samoupravne organe in zbore delavcev, na drugi strani pa prek sozda Slovenijales v vse proizvodne organizacije združenega dela našega sozda, pa tudi zunaj njega. Da pa smo se obrnili na subjektivne sile, je razlog ta, da imamo v naši delovni organizaciji sorazmerno veliko komunistov. Več kot 80 odstotkov vodilnih ljudi je komunistov. Ce so torej sami odločeni le temu prispevati in hkrati kot vodilni delavci, kot člani sindikata ali kot delegati v samoupravni strukturi to prenašati na druge, potem mislim, da nam bo pri tem uspelo. Res pa je, da bi morala tudi širša družbena skupnost zagotoviti boljše pogoje za izvoz, kot jih imamo.
DELO: Kako gledate v tej zvezi na jioteze zvezne administracije? Kako je urejeno v prihodnje vprašanje raz|>olaganja z devizami?
ŠTER: Družbeni sveti, ki so se pred mesecem sestali na Brionih, so imenovali nova delovna telesa, v katerih so predstavniki vseh republik. Sem pa izredno previden do vsake administracije. naj bo zvezna, republiška ali občinska. Zame je birokracija - birokracija, ne glede na to, na kateri ravni je. Mislim pa, da je ta trenutek prav, če zelo ostro iščejo rezerve v celotni družbeni potrošnji in če hočejo resnično ta denar dati za stimulacijo izvoza. To sodim, je zelo pozitivno, vendar nisem brez kritičnih pripomb. Vem, da Jugoslavija potrebuje rezultate takoj, kajti petmesečni in zlasti polletni rezultati kažejo, da imamo v jugoslovanskem merilu za 500 milijonov dolarjev slabšo trgovinsko bilanco, kot bi jo morali imeti. Tudi Slovenijales boža tp nekaj prispeval, vendar mora biti vse tisto, kar bomo letos izvozili, že zdaj prodano. Tisto, kar bomo letos izvozili, mora biti v proizvodnji avgusta ali septembra. Je pač protislovje v tem. da Jugoslavija potrebuje kratkoročno velike rezultate, mednarodna trgovina pa je dolgoročna zadeva, in tu praktična jugoslovanska politika zasluži katastrofalno nizko oceno. Naša praktična ekonomska politika ne stimulira dolgoročnega izvoznega gospodarstva. Primitivni birokratski posegi, kot jih je predlagal zvezni izvršni svet. da se kar čez noč nacionalizira devizni dohodek, vnašajo samo nc/aupanje in negotovost.
DELO: A koliko ste tudi v Slovenijalesu pri izvozu že prešli od lesa — k pameti?
ŠTER Vsekakor si našega izvoza v višini 500 milijonov dolarjev brez kvalitetnega razvoja ne moremo zamisliti. Prav tiste temeljne organizacije. ki imajo v svojem programu razvoj inženiringa. bodisi za opremo ali industrijo, imajo glavno besedo. V svojo strategijo smo si žc posebej zapisali razvoj proizvodnje strojev za obdelavo lesa. Nekateri so rekli, zakaj se vtikamo v strojegradnjo, toda prav pri nas imamo največ strokovnjakov, ki imajo slik s svetovno tehnologijo, in v te stroje bomo vgrajevali jugoslovansko elektroniko, pnevmatiko, hidravliko, elektormotorje. Pri tem imamo nedvomno največ rezerv za izvoz v deželah v razvoju in v državah SEV. Po sporazumu s Sovjetsko zvezo bo steklo, recimo, v petih letih v obe smeri 32 milijard dolarjev! Ce bomo za 16 milijard uvozili. moramo za najmanj toliko tudi izvoziti. V novi stavbi bomo z novo napravo IBM lahko uredili res sodobno datoteko, ki nam bo dodatno omogočila silen korak naprej, v katerem bomo prevzeli prodajo posameznih strojev, celih linij ali celotnih tovarn, zlasti v državah v razvoju in državah SEV.
DELO: Kolikšen pa je trenutni položaj vašega lesnega bogastva v Centralnoafriški republiki?
ŠTER: Kot sem pravkar slišal, ie v Centralnoafriški republiki zdaj znova izredno stanje, toda mi smo gospodarsko z njo dosegli velik uspeh. Lani je bilo naše podjetje, v katerem je 22 družabnikov, zlasti proizvodnih delovnih organizacij iz Slovenije, Jugoslavije, prvič zares pozitivno in brez izgube. Tudi letošnje prvo'polletje zelo dobro kaže. Ker so hoteli inštalirati tujo opremo, smo. se dogovorili, da bomo v naših napravah inštalirali našo, jugoslovansko opremo. Eksotični hlinil so silno veliki, toda žagarska oprema iz. naše Mežice sc je odlično obnesla! Seveda moramo svoj lastni les iz. Central-noafriške republike v bistvu uvažati kot tuj les. S tem smo se že sprijaznili. Moti nas samo to. da so nam lani dali ta les oziroma furnir na črno listo, tako da ga sploh nismo smeli več uvažati in da so bili v Afriki naši delavci dva meseca brez* plač. Tam imamo zaposlenih 600 ljudi, v naselju jih je z družinami več kot 3000. Vsi živijo od tega kruha. Sele po dveh mesecih je zvezni izvršni svet priznal napako.
DELO: Kako pa tečejo posli s Sovjetsko zvezo? In kako z državami v razvoju?
ŠTER: Iz Sovjetske zveze lahko postrežem z rezultatom, ki presega vsa optimistična pričakovanja Ko smo lani na razstavi v Moskvi prvič hoteli predstaviti našo strojegradnjo na področju lesne obdelave, so nam Kusi očitali, da imamo svoje tovarne opremljene v glavnem z nemškimi in italijanskimi stroji. Zdaj pa |e to že preteklost in zadnje čase je v njih vse več jugoslovanskih strojev. Z Rusi smo že podpisali sporazum, po katerem bomo izvažali stroje in vmes tapete, v zameno bomo dobili hlodovino. Slovenijales je prevzel tudi inženiring v zvezi z. opremo sovjetskega vesoljskega centra v Tarusu. pri čemer sodeluje še pet drugih delovnih organizacij iz Slovenije. Vsekakor je to za nas veliko priznanje. Sicer pa na splošno težimo ne samo k diversificiranju izvoza, ampak tudi h geografskem ravnovesju izvoza. Se vodno menimo, da je naša največja rezerva v državah v razvoju. Že v letošnjem prvem polletju smo imeli 21 odstotkov celotnega izvoza v države v razvoju. To so predvsem Irak. Iran, Alžirija, Libija, Egipt. Nigerija...
DELO: S katerim izdelkom pa ste nasploh v svetu najbolj uspeli?
ŠTER: S kolonialnim pohištvom. Po tem smo že dobro znani v ZDA, Kanadi, v Avstraliji in Evropi. V začetku bi res lahko govorili še o kopiranju, zdaj pa smo že mi tisti, ki kreiramo nove izdelke in narekujemo okus.
Konferenca KVSE v Madridu
Zrcalo
odnosov med Vzhodom in Zahodom
Proces KVSE je zavrla predvsem kriza zaupanja v ameriško-sovjetskih odnosih
MADRID, julija (od našega sodelavca) - Delegacije na madridski konferenci o varnosti in sodelovanju v Evropi so se sporazumele, da bodo konferenco prekinili in jo nadaljevali oktobra. Zdaj sc zastavlja vprašanje: ali je KVSE po vztrajnih prizadevanjih, da bi sklenili sporazum o pospešitvi evropske varnosti in sodelovanja, padla na izpitu v Madridu? Odgovor jc — ne. Resnici na ljubo velja poudariti, da KVSE ni v krizi. V krizi so blokovski odnosi med Vzhodom in Zahodom, ta kriza pa je danes veliko bolj nevarna, kot je bila zadnja leta.
-w- ri/a zaupanja v ameriško-sovjetskih odnosih je poglavitna zavora procesa Bife. KVSE. Celih enajst mesecev smo bili JL ».priča vnetega spopada med ZSSR in ZDA v Madndu. KVSE so si trdovratno prizadevali spraviti v blokovske kalupe navzlic n lenemu izvirnemu ci*ju - odpraviti delitev Evrope na nasprotujoča si tabora.
To je vsa rejnica o madridski KVSE. ki ji nihče ne more oporekati. Spopad med velesilama in nato med blokom t ?e hiio -ukaj čutiti siloviteje kot kdaj doslej v procesu K VSI \ /roke je prav gotovo treba iskati v- /aostiitvi ameriško-sovjetskih odno*r»v. /last! po prihodu Ronaida Reagana v Rejo hist j.
Sele nato je niov.x\r govo:iti o podrsanih mednarodni n razni-.	ki naj hi negativ no vpliva-
le na uspešen p« ek nv.idridsse konterence. Vendar sta /a ne• dne i a/mere odgovorni predvsem velesil;, k'. •	>*,j prav gotovo lahko
prispevna k »z;> r*ii. svetovnih razmer, vendar Zr/?J’,in \ r.lsta pokazali dovolj priprav! j ?!*.'RTt da "hi meh. , k . m K VSE uporabili v ta nrfhf*č??
Nemara imaio p~av tisti, d sodbo o a ie bil vrstni reti ; « tez na ir.adri Iskvt-* >.včan»u napačen. Kot »dji.kn-> vm a-. komerenct. namreč navajali . .teci e k r	vviisa po us.-.mja
iii ra/tir /itvv ;v. v. •	-.	,	.... v.a lahko
politično popuspa? a -	• 'v:, ''.r-dciv vojaške-
ga poribcanja.	i. ■_ ; ...	ra !•
Zalo sc /di. da danes ni astre .m h m /n« »sli da hi ve helsinsl i proč e s popusearp:. po aauerii s poiitieneea na v.uaskt• popiEčanjc s- : --.milno sito za krepitev miru v i \r->pi. Ve •• - ve* ; -i v. -ral zdaj živn v ve-, i- vi.-’ -r- da v lahki* I vr.'pa stopila na po« -e-'lanskega voješk- ga j ••puščanja m ra/oro/ iive
Ključni kamen spotike na madridski K v SE je spor med velesilama in blokoma o d«»ločitvi območja, kjer naj ni veljali ukrepi za krepitev vojaškega zaupan ja v Evropi. Prav minuli teden se je do konca razvnel ameriško-sovjetski sporo tem območju.
Res jc sicer, da nor med velesilama ni izbruhnil zaradi tega. * »hm* v:*». v. ec je i.* ' por posledica krize v odno-uh med ' *-I< m /DA Docela jasno je. da se '.. j; . : e: uscau«*. na evropskih tleh ne more !„c	• . e :ra «»nzi. zaupanja
med velesilama. S. n- -*;• /S - < /D v \ eeioti odgovorni za seda nje slanic procesa KVMT Velesili vsckakoi ne moreta vsiliti svoje volje KVSE. čeprav je čutih takšne težnje. Madridska konferenca je navzlic vsemu izpričala, da KVSE ni mogoče podredih sebičnim blokovskim interesom. Vendar se je hkrati pokazalo, da proti volji ZSSR in ZDA m mogoče izboljšati mednarodnih razmer in zato prizadevanja nevtralnih in neuvrščenih držav v Madridu m so dosegla zaželenega uspeha.
Tukaj tudi ugotovila-o. da so splošni ameriško-sovjetski odn<)'. p-b-vi. m vojnskt'-strateškim odnosom. Enaki alt sorodni interesi ZSSR in ZDA na nekaterih področjih sodelovanja, denimo gospodarskega, so brez uspeha, saj so si njuni vojaško-strateški interesi navzkriž.
Tako so v Madridu dejansko v celoti izoblikovali del sklepnega dokumenta konference o pospešitvi gospodarskega sodelovanja. A ta del bo (»stal mrtva črka na papirju, ker ni soglasja o sklicanju konference o vojaškem popuščanju in razorožitvi v Evropi kajti vsak izmed blokov si skušti pridobiti vojaške prednosti na rovaš drugega.
Na madridski konferenci sc je med drugim izkazalo. da ni mogoče uresničiti prizadevanj /a evropsko sodelovanje na izredno obsežnem področju. ker sc	.n ZSSR ne moreta spora-
zumeti. kako naj bi se začelo vojaško popuščanje ZSSR jc 'hčer pokazala več pripravljenosti za pogajanja o spornih vprašanjih, po splošnem mnenju pa vendarle ni izpričala dovolj volje za sklenitev spor; :zuma
Američani <o v Madridu predstavili s vi lovne razmere \ naiivse temačnih barvah. Govoiibso celo c» možnosti svetovne katastrofe. Sodijo tudi. da ni mogoče zagotoviti dejanske varnosti, dokier so sov jv*-»kv cele » Afganistanu Atgani-
l manVMP	simbp1*«W^Je«l^fWri<«
i > > \ ' pon a e fj .ig' tki hbciVr ul.ivžiic •Wf?\la'«f>i !*«,jcžilc soPfčtdfAf ckšpatf«-’ "* /.i jo,-
Predstav* iki ZSSR pa -o odkrito obtožili Reaganovo ck;p *;;» n--’ ie Mdia nadvse nevarnega dela da skuša v- >:ikonah sedanje blokovsko ravno' es.: - ' h) m:	. v. b«» nikoli
nisomiH g -	P .e. .- deni smo vzdržati
v :k■	v s »	: •..• valilo tekmo.- pravi jo
t. /A-S R. v - ‘	••• 11. i torej za dialog, ne
pa -/;. -.p <■.	•• . ■ ■ p-.-..M,.n..
K:.1 'f-' ica.-:.	• v-isk.. - ie'U-v . ne. > • Preden >.-bg V. o-«;,V;. \ e ' '•	b\OjC ' ;'*» vič v
Madridu e- iv 'p. u •• fč-no ..v,. n temeljno 'porno \pre-"p ; *-e tul’., -ac-r. ključnega r.r.mena. ;c . u	območja uje,- bodo
veljali uksepi/.: k.ej n.ev - ,«*ske;j.. zaupanju. >e pravi /.a uvedbo nad/* •; mva nad precejšnjim delom vojaških sil obeh blokov. Drugič, kmalu naj bi prišlo do ameriško-sovjetskega srečanja (Haig in Gromiko). ki je prvovrstnega pomena. Upati je, da bo ta dialog zagotovil boljše možnosti za jesenski Jel madridske konference. V Madridu so si zvečine edini, da je treba konferenco .nadaljevati in Jom.vi uspešen izit! prav vede-, d«? e pogv-.j /<. to izboljšanje od n« »m»v med vok Ji;-.n i in blokom..
Nujno bo ture? treba Konferenco podalpau. če prav jc c p . >lai«. maratonska. Vendar je se vedno bolje vztrajno nadaljevati pogajanja, četudi / '(»sirim’ besedami«, kot prekiniti dialog, tako da b: hii spopad med blokoma (»rez v sakršne zavore. Zato je treba srečanje v Madridu nadaljevati.
Ju gosi a v ha >c ;c «uk tj izrekla tako proti okrnjenemu sklepnemu dokumentu konference kot prot- temu. d • b: se konferenca končala / neuspehom. Diploma-. ija je poklic, ki terja potrpežljive- m v/.ra.:.os«, /ato ne gre nikoli zavreči priložnosti da m dosegli uspeh. In madridska konferenca ima še vedno možnost, zato je zdaj njeno geslo: pomemben jc uspeh in ne. kako •dolgo bo konferenca trajala.
Motna Pudar
Albanija
Država v planinah
Agencija Tanjug je izdala aktualno publikacijo o Albaniji, o njeni zgodovini in sedanjosti, iz katere danes začenjamo objavljati nekaj odlomkov.
-w- o je bog ustvaril svet. pripovedu-ic neka albanska legenda, mu je ostalo preveč planin, zato jih je Jk. 2lK.mnogo razpostavil po Alba-
Kadar vam Albanec danes pripoveduje to legendo, na katero je kot gorjanec vsekakor ponosen, je to zanj priložnost, da pove. kako visoko je njegova država nad drugimi, pa tudi (edinstvena priložnost) za
omembo boga, ki ga je v tej »državi v planinah« Enver Hoxha — ukinil.
Albanija je zares »najvišja« država v Evropi. Tretjina njenega ozemlja leži več kot tisoč metrov nad morjem, njena povprečna nadmorska višina pa znaša 700 metrov.
»Domovina Arbanasovv, je leta 1914 pisal Dimitrije Tucovič v svoji knjigi Srbija i Arbanija, »je v glavnem splet velikanskih planin, ki ločijo plodne doline Stare Srbije in Makedonije od Jadranskega morja.«
Na pobočjih teh »velikanskih planin« obrnjena proti morju leži Albanija, država, ki zavzema na stari celini po marsičem izjemen geopolitični položaj. Leži tik ob vstopu v Jadransko morje, ob Otrantskih vratih, ki dele Balkanski in Apeninski polotok in so široka komaj 70 kilometrov.
Pri tem gre vsekakor za poseben strateški položaj, ki je Albaniji dostikrat povzročal tudi težave. Mnoge tuje sile, in celo manjše sosednje države so dostikrat tekmovale, katera se bo prej polastila albanskega ozemlja, katera bo v teh gorah uveljavila svoje nadzorstvo. To je bil pogosto odločilen dejavnik usode te majhne, revne in ponosne države, katere plemena so se stoletja borila za svobodo in samostojnost. V tem boju pa vse do 20. stoletja v glavnem niso bila uspešna.
Albanija meri 28.746 kvadratnih kilometrov, na katerih danes živi približno 2,6 milijona ljudi, torej skoraj sto prebivalcev na kvadratni kilometer.
Po podatkih, ki jih je CK Albanske partije, dela objavil o zadnjih volitvah, od 1,436.289 volivcev ni volil samo eden. Na vsem svetu bi res težko našli državo, katere državljani bi premogli tolikšno volilno disciplino.
V času od revolucije do danes je Albanija zelo napredovala, čeprav je po vseh kazalcih gospodarske rasti in življenjskega standarda še vedno na dnn evropske lestvice. Nepismenost so v celoti izkoreninili, vsi državljani so zdravstveno in socialno zavarovani, industrijska proizvodnja, ki je začela skoraj iz nič, se je povečala približno osemdesetkrat. Kljub temu pa so Albanci še danes revni.
Ulice albanskih mest so še vedno rezervirane le za pešce in kolesarje. Zasebnih avtomobilov ni. Obstaja nekaj državnih, zlasti tistih, s katerimi se vozijo državniki in partijski voditelji. Člani politbiroja albanske partije se vozijo z mercedesi, ministri in nižji uradniki pa uporabljajo peugeote in poljske fiate.
V državi, ki sodi med najmanjše v Evropi, je prirastek prebivalstva izjemno visok, skoraj tri odstotke na leto. — po tem sedi Albanija v sam svetovni vrh držav »demoT grafske eksplozije«.
To kažejo tudi naslednji podatki: Leta 1938 je v Albaniji živelo približno milijon prebivalcev. Ob koncu vojne, leta 1945. jih je bilo 1,3 milijona, danes pa približno 2,7. Torej se je albansko prebivalstvo v zadnjih 35 letih podvojilo. Seveda do tolikšnega prirastka ni prišlo s mo zrnati: visoke natalitete, temveč tudi zaradi naglega zmanjšanja smrtnosti, knr so v te j <J-va-vi dosegli po vojni.
rolcmika' n
Albanski narod je naslajal podobno kot drugi balkanski narodi — z mešanjem prišlekov 7. avtohtonim prebivaistvom. osvajalcev s staroselci, enega plemena z oru-gim. V sivi davnini, se pred pri’;odon,Sio-vanov na Balkan, so m o: e niju dara-oje Albanije (kot tv:1: :v. r m::	iv-r delu
Baikar.i) živeli -liri. za K. .?•' ••• -	r: .•
sko osvojitvijo ' ’i .. •-•«.. --••• • tiste, ki h	k r .	. v .	. ,.i.
Albanski nacionalistični zgodovina:.-;: -med njimi je mogoče najti tudi nek >tera
imena s Kosova — si prizadevajo dokazati, da izvirajo Albanci neposredno od Ilirov. Nekateri njihovi kolegi pa imajo o poreklu albanskega ljudstva precej drugačno mnenje.
Poenostavljene povedano, zagovarja albanska hismriografija, ki je obsedena z idejo o v —lik: :n efiičrn čisti Albaniji, tezo. no' kaieri naj Si 'vilo albansko ljudstvo neposreden pet' m e c Ilirov. \ s:: ni nastajanja .•Vrbancev pa Slovane*, na ^alkanu menda s ni - 'o '• •	• korak dnr.aš-
njib	•• .i-• ••	.-ni; moliš
•;ii	c	1 . .	.•
■ p
;v-	:	.	■■ ;	’
krme.	■' ■ 1 -o. o -/ ;
a • o.	. •	•	'o
' f;,;’. i	; 'S ■ čoSte A!-
:-vvV\ na katero ie *,-r ’■	: :t prisegal
že nred sko-,*.j pol stoletja N' •:.«<:rt zgodovinar j k' ki'so-očitno zaslepijt/r. z veli-kordbnr 1 • . : m c.m gredo celo tako daleč, da trdijo da selitve Sfb n pod Arse-niiem Orerto!?' Trm - ploh ni mio }V> njihove ‘ ’ .	.• ?. t; o> Uidi dosebe anja Al-
m •	t - --v..--- n' Sdo. ■; o ..n v bili
--	- "	'i'	' o svojevoljno
'iel-ve. o ■r-.vb« p;»	■•-.tm-	'
so	b .	: . ,\ iv. K' ■	'
Nadetievj-.pk- na 2o. stran«
Zaščita pri delu
Vojska delovnih invalidov vse večja
Delavci umirajo in se pohabljajo, posamič in kolektivno, zaradi malomarnosti nekoga, družba pa vse to plačuje iz svojega žepa
Ljubisav Purič je med razpravo, ki je potekala na zadnji seji zveznega odbora za delo, zdravstvo in socialno zaščito o poročilu inšpekcij za delo, dejal: »Imamo pohabljeno vojsko mladih delavcev, saj je naša zaščita klavrna. To trditev lahko podpišem, kjer hočete.« Skrben pregled in analiza poročila inšpektorjev za delo bosta pokazala, da izjava ni bila izrečena prenagljeno ali v trenutku nezadovoljstva.
p m aščita pri delu v naši državi zares ni v skladu z materialnimi in druž-benimi dosežki naše samouprav-™	^ne družbe. Omenimo podatek, ki
govori v prid trditve, da je zavarovanje pri delu mnogim mar toliko kot za lanski sneg: od lani imamo več kot 38.000 novih invalidskih upokojencev in tako se je skorajda izenačilo število invalidskih in starostnih upokojencev. Kaže, da smo pri tem evropski rekorderji.
V zadnjih štirih letih je bilo v naši državi okoli 1.200.000 registriranih poškodb pri
delu in skoraj 2400 smrtnih nesreč. Zaradi poškodb je več delavcev tudi izgubilo življenje, vendar po statističnih podatkih takih primerov ne uvrščajo med smrtne, tako da ne vemo natanko, koliko delavcev je umrlo zaradi tega. In kaj je s tistimi poškodbami pri delu ter smrtnimi primeri, ki jih inšpektorji niso zabeležili v svoje beležke? Upravičeno domnevamo, da jih je veliko, saj je inšpektorjev malo, mnogi od njih pa nimajo navade hoditi, na primer, k zasebnikom. Preprosto zamiže na obe očesi.
Iz poročila republiških in pokrajinskih inšpektorjev dela SR BOSNA IN HERCEGOVINA: Samo v 38 občinah je na vrata inšpekcije za delo potrkalo 5518 ljudi in terjalo zaščito svojih pravic. Bosansko-hercegovski inšpektorji opozarjajo v svojem poročilu, da je ta številka velika. Lani je bilo v republiki izdanih 320 prepovedi dela v industriji, 74 v gradbeništvu, 52 v prometu, 31 v gozdarstvu itd.
SR ČRNA GORA: »v mnogih črnogorskih občinah niso poskrbeli za nadzor nad uresničevanjem in izvajanjem predpisov. Tako so delovnim organizacijam in zasebnim delodajalcem prepustili široko področje in možnost, da predpise o zaščiti pri delu spravijo v predel in se usmerijo predvsem k dobremu zaslužku. Zaradi pomanjkanja inšpektorjev večina delodajalcev ne sklepa delovnih pogodb in ne zavaruje delavcev. Ta pojav je še zlasti opaziti v krajih, ki jih je prizadejal potres, in pri zasebnih gradbenikih. Nesreče pa so pogoste.
SR HRVAŠKA: V poročilu inšpektorata te republike je med drugim rečeno, da opravljanje dela inšpekcije za delo v občinah Benkovac, Biograd, Brač, Hvar, Imotski, Lastovo, Metkovič, Obrovac, Kardeljevo, Vis in Vrgorac, vse do občine Split, ni organizirano že več let. Podobne razmere so tudi v občinah Glina, Kostajnica, Ludbreg in Klanjec.
SR MAKEDONIJA: V tej republiki so inšpektorji zaradi ogroženega življenja
in zdravja delavcev lani izrekli 249 prepovedi za delo. Zaradi neposredne ogroženosti življenja so izdali 129 prepovedi, zaradi neposredne ogroženosti zdravja pa 79 prepovedi. Zaradi neizpolnjenih odločb je bilo izrečenih 31 prepovedi.
SR SLOVENIJA: Inšpektorji so raziskali 520 hujših nesreč pri delu, 48 smrtnih in 13 kolektivnih nesreč, zaradi neposredne ogroženosti življenja pa je bilo izrečenih 152 prepovedi dela.
SR SRBIJA: V tej republiki so inšpektorji lani vložili 125 kazenskih prijav zaradi kršenja predpisov o zaščiti pri delu in 115 kazenskih prijav zaradi kršenja predpisov o delovnih razmerjih ter 43 prijav za gospodarske prestopke. Proti odgovornim osebam in delodajalcem so vložili 1125 zahtevkov zaradi kršenja predpisov s področja delovnih razmerij.
KOSOVO: Pregledi v 1306 organizacijah in 929 obrtnih delavnicah ter lokalih delodajalcev so pokazali 5674 raznih pomanjkljivosti in nepravilnosti pri predpisih o zaščiti pri delu.
VOJVODINA: V tej pokrajini poudarjajo, da se je število prepovedi dela, ki so imele namen zavarovati življenje in zdravje delavcev, v primerjavi z letom 1979 lani precej zmanjšalo, od 135 na 87. Največ prepovedi dela je bilo izrečenih v organizacijah iz kovinarsko-predelovalne dejavnosti, gradbeništva in kmetijstva.
Skladišča, povzročitelji velikih eksplozij
Poškodb pri delu in smrtnih primerov je zares veliko za državo, ki želi stopati v korak s sodobnim svetom. Žal se izkaže, da smo pripravljeni samo na veliko kupovati moderne tehnološke naprave, da bi tovarno lahko razkazovali kot »ponos kraja«. Pri veliko sodobnih tehnoloških procesih uporabljajo hitro vnetljive, eksplozivne, strupene, radioaktivne in druge nevarne snovi. Na omenjeni seji zveznega odbora za delo je bilo slišati tudi trditev, da v Jugoslaviji nad mnogimi modernimi obrati visi kot Damoklov meč nenehna nevarnost katastrofalne nesreče.
Skladišča so večni povzročitelji velikih eksplozij. Toda pristojni se za to ne menijo dovolj. Tako se pravzaprav ponavlja zgodba z varstvom življenjskega okolja. Uvajamo nove obrate, pa ne zavarujemo vode in zraka. Toda tokrat lahko postanejo žrtve ljudje — veliko ljudi.
Vsi dobro vemo, da pri nas investicije poganjajo kot gobe po dežju. Opozorila, da nas bo to drago stalo in da smo že deležni grenkih sadov takšnega ravnanja, ne zaležejo. Pa poglejmo, kakšna je druga plat tega problema. V papirjih, s katerimi se »ponaša« nov objekt, je le malo besed o zaščiti pri delu, mnoge velike projektantske organizacije v Jugoslaviji o vsem tem v načrtu skorajda nič ne navedejo. Pa še drug primer. Sprehodite se po kateremkoli gradbišču v bližini. Videli boste na kupe odpadnega materiala, zasute ceste, jame s preveč strmim padcem. Zato se delavci pogosto ponesrečijo v njih, pravijo inšpektorji. Na odrih in ob robeh novih objektov ni zaščitnih ograd. Zaposleni se še zlasti pogosto ponesrečijo na nezavarovanih prehodih pri prevozih in montaži.
A kdo bi se oziral po gradbiščih in objektih v gradnji, ko pa inšpektorji ne utegnejo pogledati niti tistega, kar je že davno dograjeno in že rabi svojemu namenu. Lani so inšpektorji pregledali komaj petino delovnih organizacij v naši državi in v njih odkrili 100.000 raznih pomanjkljivosti. Kakšne so te pomanjkljivosti? Delavci, na primer, delajo v neustreznih prostorih, orodje in naprave, namenjeni za delo, pogosto niso zavarovani, ni zaščitnih sredstev. Tovarniške hale so polne škodljivega prahu, strupenih par in plinov. Vse to pripomore k temu, pravi Ljubisav Purič, ki je člane odbora za delo seznanil z jugoslovanskimi razmerami, kar zadeva zaščito pri delu, da smo lani imeli 300.000 poškodb in 613 smrtnih primerov. Delavci umirajo in se pohabljajo, posamič in kolektivno, zaradi malomarnosti nekoga. Družba pa vse to plačuje iz svojega žepa.
Uvoženo orodje brez najnujnejših pojasnil o varni uporabi
Po predpisih o zaščiti pri delu so izdelovalci orodja in naprav dolžni priložiti tudi napotke za uporabo. Toda papirji so pogosto brez najnujnejših pojasnil o varni uporabi. Pa tudi uvoznikom je očitno najpomembneje to, da zaslužijo z uvozom raznih strojev. Uvažamo torej drago opremo brez naprav za varnost in zaščito. Pozneje pa za takšno orodje nihče noče izdati dokumentacije, da je bilo izdelano v skladu s predpisi. In tako ga uporabljajo in prihaja do nesreč.
Ker takšno orodje v veliko primerih botruje nesrečam, se zastavlja vprašanje, kako preprečiti proizvodnjo in uvoz orodja brez predpisanih javnih dokumentov, kar zadeva varnost pri delu. Ko gre za domače izdelovalce, so opozorili, da bi morali izdelavo orodja nenehno nadzorovati. Nadaljnji uvoz orodja brez zaščitnih naprav naj bi preprečili tako, da bi pretehtali možnost, da pristojni zvezni organi, ki izdajajo uvozna dovoljenja, takšnih dokumentov ne dajo iz rok, če uvoznik poprej ne predloži papirjev, iz katerih je razvidno, da je orodje izdelano v skladu z našimi in mednarodnimi predpisi o zavarovanju pri delu, obenem pa naj bi uvozniki imeli pri sebi tudi napotke za varno opravljanje dela s tem orodjem.
Na začetku smo omenili dramatično opozorilo, da se v naši državi iz dneva v dan veča vojska invalidov, in to mladih ljudi, delavcev, ki jih doleti nesreča pri polni delovni in življenjski sposobnosti. Odveč je ob tej priložnosti opozarjati, kaj pomeni ta vojska invalidov za njihove družine, gospodarstvo in za vso družbo. V zadnjih štirih letih je število delovnih invalidov nenehno naraščalo. Predlani smo dobili
25.000 in lani skoraj 39.000 novih invalidnih upokojencev; leta 1979 je bilo v Jugoslaviji 534.000 invalidskih upokojencev, od tega 145.000 s kako telesno poškodbo.
Kot bi se odrekli še do včeraj najboljših delavcev, danes invalidov
Posredne izgube zaradi poškodb pri delu, poklicnih in drugih obolenj bi težko ocenili in ni jih mogoče natanko izračunati, zato pa bi lahko dejali, da so neposredne izgube velike in da jih tudi lahko ugotovimo. Samo v letu 1979 je bilo za invalidske pokojnine iz skladov socialnega zavarovanja izplačanih skoraj 21 milijard dinarjev, za nadomestila zaradi telesnih poškodb 458 milijonov dinarjev, za stroške v zvezi z rehabilitacijo in zaposlovanjem delovnih invalidov pa 154 milijonov dinarjev. V delovnih organizacijah je videti, kot da so se svojih še do včeraj najboljših delavcev, danes invalidov, odrekli. Ko potrkajo na vrata podjetja, jim pravijo: »Pojdite na socialno, saj plačujemo prispevke za vas.«
V	skupnostih za pokojninsko in inv 'idsko zavarovanje pa menijo, da bi se morale delovne organizacije več zavzemati za to, da bi izkoreninile vzroke, ki vodijo do tolikšnega števila poškodb pri delu in delovnih invalidov. To očitno priča, da je tudi sam sistem financiranja invalidskega zavarovanja prek prispevkov večinoma fiskalne narave. In to ima za posledico, da delavci ne morejo dovolj vplivati na sredstva ozdov, ki jih namenjajo iz svojega dohodka za preventivne ukrepe, s katerimi naj bi ohranjali delovne in zdravstvene sposobnosti delavcev, da bi jih uporabljali smotrno in učinkovito.
V	zveznem odboru za delo, zdravstvo in socialno zaščito opozarjajo, da je še posebej nezadovoljiva zaščita pri delu v podjetjih, kjer so zaradi težavnosti in škodljivosti
del uvedli benificiran status. V letu 1980 je bilo v naši državi več kot 600.000 delovnih mest, na katerih se delavcem računa delovna doba kot daljša. Ker tako rekoč iz ure v uro dobivajo nove zahtevke za bene-
fikacije te vrste, bi lahko upravičeno računali, da bo številka še večja. Bistveni motivi, s katerimi pojasnjujejo zahteve, so škodljive razmere, ki v njih delavci delajo. Tako pojasnjujejo tudi zahteve po predčasni upokojitvi. To so torej rešitve, ki priznavajo posledice takega stanja, kakšni pa so vzroki? Očitno se na to bolj malo ozirajo.
Za zavarovanje delavcev naj poskrbi kdo drug
Poudariti moramo, da v skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja n0, kažejo ustreznega zanimanja za to, da bi odpravili slabe možnosti za delo. Zakaj? Od leta 1968, ko je bil sprejet zvezni zakon o delovnih mestih, na katerih se delovna doba računa kot daljša, so komaj zdaj v nekaterih republikah revidirali spiske delovnih mest z beneficirano dobo, čeprav je jasno, da takšni seznami niso enkrat za vselej dani.
O tem, da marsikaj z zaščito pri delu ni prav, priča tudi podatek, daje pri nesrečah pri delu vedno več mrtvih. V primerjavi z letom 1979 je bilo lani 60 smrtnih primerov več. Predlani je bilo v SFRJ 553 smrtnih primerov pri delu, leta 1980 pa 613. Do večjega števila nesreč z najbolj tragičnimi posledicami je prišlo v vseh socialističnih republikah in v Vojvodini, razen v Makedoniji in na Kosovu, v Sloveniji pa je ta številka enaka, kot je bila leta 1979. Največ delavcev se ponesreči v gradbeništvu, iz razlogov, ki smo jih že navedli: pomembno je začeti nov objekt.
za zavarovanje delavcev pa naj poskrbi kdo drug. Poleg gradbeništva je veliko nesreč, ki se končajo s smrtjo, v prometu, toda to je že zgodba zase. Zanimivo, a žalostno je, da precej delavcev tudi umre zaradi poškodb a jih statistika zanemarja. Za statistiko ste mrtvi, kadar se na gradbišču izkaže, da ste se smrtno ponesrečili, če pa umrete, na poti z gradbišča do bolnišnice, je to že vaša stvar. Ironično, vendar žal resnično, in tako pravzaprav v Jugoslaviji sploh ne vemo, koliko delavcev se v resnici ponesreči in umre pri delu.
Do kdaj še brez skupnih predpisov?
S to temo se bodo prav gotovo že jeseni med drugim ukvarjali tudi pristojni zbori skupščine SFRJ, svet zveze sindikatov Jugoslavije in drugi. Ugotovitve inšpektorjev in njihova opozorila bodo zagotovo sprožili družbeno zahtevo, da se takšne nezadovoljive razmere spremene. Pravimo, da je »človek naše največje bogastvo«. Mnogi na to očitno pozabljajo, zanje je pomemben dobiček, kot je dejal eden od razprav-ljalcev na seji zveznega odbora za delo. Zaščita pri delu je obremenjena s številnimi paradoksi, ki neposredno zadevajo enotnost jugoslovanskega gospodarskega sistema in enake pravice delavcev, ne glede na to, kje žive in delajo. Pa končajmo z vprašanjem: Ali je prav, da ima delavec v tej ali oni republiki več pravic, kar zadeva zaščito pri delu, kot njegov delovni tovariš v drugi republiki? Odgovorili bi lahko tudi pristojni po republikah, ki se niso potrudili, da bi poiskali že precej dolgo iskano skupno izhodišče, iz katerega naj bi oblikovali predpise o tem. Očitno se jim ne mudi, medtem pa se povečuje vojska invalidov in število delavcev, ki izgube življenje
Slobodan Dukič
Nadaljevanje z 19. strani
za celih pet stoletij! Po njihovem mnenju naj bi v te kraje prišli šele v času Stevana Nemanje!
Seveda vse to v tem trenutku ni bistve nima nikakršne zveze z zgodovino al skega ljudstva, ki se je stoletja skuj drugimi balkanskimi narodi — zdaj z jim zdaj manjšim uspehom - borilo raznim osvajalcem, ki so čez to preh ozemlje prihajali večkrat in od vsepo' Albanska plemena so na svoji koži ob la oblast Rimljanov in Bizanca, s p dom Turkov na Balkanski polotok i prišla pod oblast Otomanskega cesai Takrat je bilo mogoče govoriti sar plemenih, ki so se na svojih planina časa do časa. tako kot sosednji na poskušala upirati turškim osvajalcer tem pogledu se je posebej izkazal le darm albanski junak Skenderbeg, ki : ' začetku 15. stoletja kot »krvni da odpeljali v Turčijo. Pozneje se je koi ven janičar vrnil v Albanijo, zapustil j nove gospodarje in postal eden od le darnih voditeljev albanskih plemen v proti turškim osvajalcem.
Prizrenska liga
Ko so se v 19. stoletju začeli majati temelji Otomanskega cesarstva, so se za večino
narodov, ki so životarili v njegovih mejah, pokazale dobre možnosti za nacionalno osvoboditev. Velike evropske sile so seveda na ta proces gledale skozi svoja ekspan-zionistična in hegemonistična očala. V vsem tem so videle le priložnost za spremembo dotakratnega razmerja sil in delitev plena, ki bo na voljo po odhodu Turkov. Za tak lov je bil še zlasti primeren Balkan, katerega majhni narodi so bili po mnenju Evrope skorajda brez možnosti za osvoboditev, in jim je bilo torej treba čim-prej priskočiti »na pomoč«. Svoje posle so začele pripravljati že pred odhodom osvajalcev, in sicer s stiki s posameznimi državniki, nacionalnimi voditelji in plemenskimi poglavarji. Med njimi so iskali svoje varovance in bodoče naslednike.
»Sredi tega stoletja,« piše dr. Vojin Dimi-trijevič. profesor pravne fakultete v Beogradu. »je bila Albanija nejasen geografski pojem. Čeprav so Albanci stoletja kljubovali osvajalcem in asimilatorjem, pa Albanije kot neodvisne države ni nikoli bilo.«
Menda so se albanski voditelji zato, ker so se bali tistega, kar bi jih lahko doletelo po odhodu Turkov, bolj zavzemali za ohranitev turške vladavine, v okviru katere bi Albanci imeli določeno avtonomijo. Zato so bili Albanci v vojnah 1876—1888, ki jih je Turčija bojevala proti Rusiji, Srbiji in
Črni gori, na strani Turčije, ne pa na strani svojih sosedov, ki so se borili za nacionalno osvoboditev.
Rusiji, ki je v takratnih dogodkih videla priložnost za razširitev na jug, je s sanste-fanskim sporazumom iz leta 1878 posrečilo (resda preko Sofije) razširiti bolgarsko državo vse do Koraba in Črnega Drima. Ker nekatere druge sile tolikšnega širjenja ruskega vpliva na Balkanu niso mogle sprejeti, so istega leta z berlinskim sporazumom Bolgariji odvzele ozemlja, ki so segala do Albanije.
Ker so se albanski voditelji čutili ogrožene od zunaj, pa tudi ker jih je spodbujal njihov lastni nacionalizem, so tega leta v Prizrenu ustanovili tako imenovano »prizrensko ligo«. Kot njene glavne cilje so navajali zahtevo po ohranitvi sultanove suverenosti, priključitvi ozemelj, kakršno je bilo, na primer, »kosovski vilajet« ipd., k Albaniji. »Enotna provinca«, za katero se je zavzemala’ prizrenska liga, bi bila pod oblastjo turškega guvernerja in Sveta deseterice vidnih Albancev. S ciljem uresničiti te naloge, za njim so stali pobudniki velike Albanije, je liga v tistem času vsestransko pomagala Turčiji v boju proti svobodoljubnim balkanskim narodom. Tako zasnovana »prizrenska liga«, in še zlasti tisto, kar se je pozneje (iz)rodilo iz njenih nacionalističnih teženj, je v času druge svetovne vojne prišla zelo prav nekemu
gibanju albanskih fašističnih nacionalistov pri ustanovitvi »druge prizrenske lige«, nacionalistom, ki so pod svoje okrilje klicali vse Albance.
Prizvoke takih (nacionalističnih) fantazij je bilo mogoče slišati od nekaterih albanskih profesorjev leta 1978 tudi v Prištini, na proslavi 100-letnice ustanovitve »prizrenske lige«. Navdušenemu nacionalističnemu poveličevanju njenega pomena so se
Povprečni Albanec se ne vozi z avtomobilom, še nima barvnega televizorja, ne more si ogledati nekaterih slavnih evropskih filmov in v kioskih kupovati tujega tiska.
Na področju osebnih dohodkov kraljuje uravnilovka. Najmanjši zaslužki se gibljejo okoli 500, največji pa okoli 1250 lekov. Vrednostno razmerje leka in našega dinarja je 1:4,5, kar pomeni, da se plače gibljejo med 2250 in 5625 dinarjev. Cene kruha, mleka in povrtnine so nizke, vse drugo pa je precej drago. Za kilogram sladkorja je treba odšteti 8 lekov, liter olja 17, kilogram mesa približno 35, za čmo-beli televizor pa 2000 lekov. Državljani imajo mnogo prihrankov, vendar za svoj denar nimajo kaj kupiti.
takrat pridružili tudi nekateri zgodovinarji s Kosova.
»Prizrenska liga« Albancem ob koncu prejšnjega stoletja ni mogla z ničimer pomagati, zato so, kot piše Tucovič v knjigi »Srbija i Albanija«, hitro dojeli, da so se »znašli med kladivom in nakovalom«. Na eni strani je bilo Otomansko cesarstvo, ki je še vladalo nad Albanijo, z druge strani pa je bilo že čutiti pritiske Srbije, Črne gore, pozneje pa vse bolj tudi Avstro-Ogrske, Italije in Rusije.
Neki italijanski minister je deželo v tistem času nameraval celo naseliti z Italijani (!).
V	času prve balkanske vojne, v kateri si je Bolgarija prizadevala za razširitev proti Makedoniji in Istanbulu, so se Albanci srečali z ozemeljskimi zahtevami Srbije in Črne gore.
Srbija je obsedeno iskala izhod na morje, ta pot pa je najkrajša preko Albanije. Črna gora si je hotela priključiti Skadar in se je ukvarjala celo z mislijo o delitvi Albanije med Italijo in Črno goro. Tudi velike sile niso čakale križem rok. V nemirnem vojnem času je vsak poskušal kaj zgrabiti ali pa vsaj drugim preprečiti, da bi si pridobili nekaj, kar bi jih okrepilo na račun drugih.
V	takem položaju je nastala albanska dr-
žava, sicer neodvisna, vendar slabotna, taka, kakršna je bila všeč evropskim silam, pa tudi njenim sosedam. Vsi so upali, da jo bodo tako laže kontorlirali.
Medtem, 28. novembra 1912, je zbor dostojanstvenikov razglasil neodvisnost Albanije in ustanovil njeno prvo vlado, ki jo je vodil Ismail Kemal.
Predstavniki Avstro-Ogrske, Francije, Nemčije, Italije, Rusije in Velike Britanije so 12. decembra 1912 sprejeli v Londonu sklep, v katerem so načelno sprejeli ustanovitev Albanije pod sultanovo suverenostjo in nadzorom velikih sil. Pod pritiskom tega sklepa in avstro-ogrske vojaške grožnje je srbska vojska zapustila albanske kraje, ki jih je zasedla 1913. leta, Črnogorci pa Skadar, ki so ga bili medtem zavzeli.
Po določilih londonskega sporazuma o miru s Turčijo od 30. maja 1913 naj bi za Albanijo, vključno tudi za utrjevanje meja, skrbeli šefi držav petih velikih sil.
Londonski protokol
Meje Albanije so nazadnje določili s protokoli konference veleposlanikov v Londonu 10. aprila in 11. avgusta leta 1913.

DELO
»Novinarji Ottawe niso niti opazili«
»Velikih sedem«: ali rezultati sploh odtehtajo ves ta cirkus?
Klub bogatih ni videti kot posebno zedinjena družba
OITAWA, 23. julija (od našega dopisnika) — Kanadska prestolnica si je oddahnila. Bali so se, da se bo »krdelo« novinarjev iz vsega sveta, oddaljeno kakih sto kilometrov od »največje brunarice na svetu« v Montebellu, kjer se je sestal klub voditeljev sedmih bogatih držav, razkropilo na vse strani iskat in odkrivat hibe Ottawe. Lokalni list »The Gazette« je v nedeljo izšel z naslednjim opozorilom: »Novinarje zanimajo samo slabe novice.« Zdaj, ko je vse odvršalo mimo, pa isti list nekoliko obžalujoče pripominja: »Novinarji niso Ottawe niti opazili.«
~W" TT~ rdelo« — ki so ga prejšnje dni ocenili na 1600 do 2400 novinar-jev - res ni imelo časa ogledovati -A- ^^si kanadske prestolnice. Na stotine poročevalcev je od zore do polnoči tekalo od enega prestolniškega hotela do drugega, da bi iz ust predstavnikov sedmih držav zvedeli, kaj se je zgodilo dopoldne, popoldne in zvečer v Montebellu, vse to se je potem spletlo, nekaj prodalo in nekaj kupilo na borzi informacij in govoric v tiskovnem centru v Ottawi, kjer se je jedlo, pilo, pisalo na stroje, telefoniralo in dremalo. Druge skupine so s kamerami lovile avtobuse in helikopterje, namenjene v Montebello, da bi iz primerne razdalje ujele kak posnetek predsednikov, premie-rov in ministrov pri kramljanju, prepelje-vanju vozičkov za golf ali zajtrkovanje na travi. V tem tekmovanju, se seveda nihče ne more meriti z močnimi ameriškimi televizijskimi mrežami. Če katera med njimi kupi - tako kot je zdaj storila CBS — velikanski »Motor Home«, da bi se na kolesih čim bolj približala že slavni brunarici v Montebellu, odgovori televizijska mreža NBC s tem, da od najbližjega farmarja odkupi vnaprej celotno letino za ceno, kakršne za hrano ni še nihče nikjer nikoli plačal, obe pa prekosi, vsaj v razsipavanju z dolarji, televizijska mreža ABC s tem, da za zmeraj kupi zemljišče za tri metre visoko žično ograjo tega nekdaj ekskluzivnega kluba severnoameriških bogatinov.
»Spoznavanje« — osnovna beseda
Cernu vse to? Zjutraj po končanem srečanju »kluba sedmerice« je komentator vodilnega časopisa iz Toronta jezno pribil: »Slikanje voditeljev je Nixonova izmišljotina. preračunana na to, da ustvari v svetu vtis. kakor da delajo nekaj pomembnega, tudi kadar nič ne delajo.«
Ko novinar, ki je od začetka spremljal dramo, lista po kakih desetih straneh še sveže deklaracije sedmerice in kdove koli-kič znova bere sleherno vrstico, se prav tako nagiba k tej ugotovitvi. Tudi sam se namreč vprašuje, ali je rezultat v skladu z vsem tem cirkusom, pa čeprav tisti, ki trdijo. da so z izidom zadovoljni, hkrati pravijo, da njihov namen niti ni bil »v poldrugem dnevu prevrniti svet«, temveč je cilj dosežen že. če se voditelji tako pomemb-
nih držav snidejo, pogovore in bolje spoznajo drug drugega.
»Spoznavanje« je torej osnovna beseda. Zato poročevalci tudi prežijo na vsako potezo na obrazu, nasmešek ali namrgode-nost, povzemajo pomembne sklepe iz bežnih, po naključju ujetih stavkov, ki jih potem vestno izpisujejo in obešajo na stenski časopis skupine novinarjev, z žrebom izbranih, da se v imenu vseh drugih za trenutek približajo na kak meter in vlečejo na uho, ali bo kdo komu kaj nenavadnega rekel.
Tu ni časa, da bi opazili Ottawo. Oziroma: je čas, če je to v kakšni zvezi s potrebo, da se kaj pove o vodilnih osebnostih kluba sedmerice. V »bedekerjih« na primer piše, da je Ottawa najhladnejša prestolnica na svetu, če ne štejemo mongolskega Ulan Batorja, in menda zaradi tega pride Margaret Thatcher iz letala v krznenem plašču in z nečim kučmi podobnim na glavi, v veselje novinarskega špalirja, ki jo čaka v majicah s kratkimi rokavi na gorkem julijskem soncu.
Godijo pa se tudi resnejše stvari. Za ameriške poročevalce je poglavitno vprašanje, ali se bo Ronald Reagan iz pričakovanega ravsanja z drugimi državniki vrnil tako lagodno neprisiljen in prepričljiv oziroma v slogu, o katerem mislijo, da je predsedniku pomagal razgnati opozicijo na Capi-tol Hillu. Ameriški novinarji, ki so prileteli z letalom Bele hiše, so na stenski časopis svojega tiskovnega centra v kleti hotela Skyline napisali stavek, ki so ga slišali od enega izmed svetovalcev na vožnji iz Was-hingtona: »RR se ne misli obnašati kot piščanček.« Spodbudna je prognoza ob pomembnem vprašanju, ali se lahko srečata desni republikanec in evropski socialist, ne da bi si skočila v lase: »Mitterrand je dal vedeti, da mu ni do prepira in da želi sodelovati.« Nič manj pomembno ni vprašanje, ali si bo Helmut Schmidt, ki »čuti dih Willyja Brandta na svojem tilniku«, prizadeval sproducirati v Nemčiji čim več časopisnih naslovov, ki bodo razglašali, da ameriški predsednik ni potisnil kanclerja v kot tako kot svoje liberalce. Prognoza se glasi, da se bo japonski premier kolikor mogoče skrival, da ga ne bi kdo javno vprašal, kako to, da vsakomur prodaja avtomobile, televizorje in kamere, zapre pa za več let nekega ameriškega vinskega tr-
govca, ker se je majčkeno pregrešil zoper enega od tisoč predpisov, odredb in poslovnih običajev, s katerimi se »Japan In-corporated« — se pravi Japonska — ščiti pred blagom iz drugih delov sveta. Kar zadeva pričakovano vedenje britanske premierke, tu ne gre samo za dvom: namesto da bi prišla kot reklama za politiko, ki jo uvaja Washington, prihaja s senco neredov po mestih na svojem otoku. Zato se enotna napoved glasi, da vsaj javno ne bo veliko agitirala za svojega somišljenika v ameriški prestolnici. Soglasno tudi napovedujejo, da bo največ pričkanja zastran tistega, kar Evropejci opisujejo kot ameriško vojno z obrestmi, da bi povzdignili dolar, njihove valute pa sklestili.
Scenariji—spleteni iz govoric
Na začetku, v sredi in na koncu srečanja govore državniki, predvsem gostitelj, novinarjem takole: »Ne prepiramo se, velike razlike so samo v vaši domišljiji, med nami pa jih ni.« Zjutraj, opoldne in zvečer pa vsaka delegacija zbere okrog sebe novinarje, da jim pove, kaj je v prejšnjih nekaj urah rekel drugim njen predsednik ali premier, zunanji ali finančni minister. Sestanki so — vsaj na papirju — odprti za poročevalce vseh držav, tako kot se tudi spodobi dež elam, ki se hvalijo z odprtostjo za mnoge skrivnosti, če že ne za vse. Toda če hoče, na primer, jugoslovanski poročevalec vzeti minutko visokemu funkcionarju Bele hiše, da bi zvedel kakšno podrobnost več o jugoslovanski trgovini z Zahodom ali o vprašanju, ki ga je Giovanni Spadolini načel v pogovoru z Ronaldom Reaganom, funkcionar ugotovi, da je pravzaprav že potekel čas, ki ga je odmeril za ta sestanek. Poročevalec, ki uporablja avtobuse, vozeče med nacionalnimi štabi, ki so razmeščeni po raznih hotelih, hitro spozna, da se lahko — tudi če ni prepričan, da je zvedel kaj pomembnega — zanese na eno pravilo: isti sestanek v dvoje ali v sedmero je v opisih predstavnikov raznih vlad povsem različen.
Pravilo je seveda, da bodi šef lastne vlade videti nekako večji v svojih kot pa v tujih opisih. Razen če gre za vlade, ki se iz očitnih razlogov zadovoljujejo z obrambo in skličejo poročevalce samo, kadar razglasijo, da je o njih beseda na kakem izmed številnih sestankov. Na primer, kadar Japonec zbudi vsesplošno veselost v dvorani uglednega hotela Chateau Laurier tisti hip, ko so prevedene prve izgovorjene besede: »Trditve o japonskem protekcionizmu so navadna izmišljotina.« Tako se državniki še naprej hudujejo nad »krdelom« poročevalcev, ker si izmišljajo razlike, a se tudi še naprej videvajo z njimi: najbolj ambiciozni Američani po petkrat na dan, nekoliko skromnejši Nemci po dvakrat, vendar natanko ob napovedanem času, drugi po enkrat. Eni brez drugih očitno ne morejo.
Srečanje na vrhu pa poteka presenetljivo natančno po tistih prej opisanih scenarijih, spletenih iz govoric.
Ronald Reagan se, kot opisujejo njegovi sodelavci, ne prepira s sobesedniki zastran visokih ameriških obresti, ki menda dušijo druge. Vendar tudi ne popušča. Ne trdi, da so visoke obresti dobra stvar — zakaj bi bilo dobro, če je vse drago. Predsednik menda govori, da je vse to podedoval od prejšnjih administracij. Od katere administracije? Funkcionar iz Washingtona noče izreči imena Jimmyja Carterja, temveč vztraja pri odgovoru: »Od prejšnjih administracij.« Nezadovoljni novinar sili naprej: »Ali od vseh administracij od ameriške revolucije do danes?« Vprašanje ostane brez odgovora.
Druge teze so v skladu z doktriro. Cena denarja je v rokah večnih, božanskih zakonov svobodnega tekmovanja, ne pa v rokah posvetne oblasti v Washingtonu. Finančni minister, ki ima opraviti s posvetnimi, ne pa božanskimi zakoni, vendarle prizna, da je stvar v rokah oblasti, toda — kot pravi — v rokah ameriških denarnih oblasti, ki so samostojne, kot vsakdo ve. Sledi na brzino tečaj o delitvi ameriške oblasti. Toda ko skuša vztrajen spraševa-lec izvrtati odgovor, zakaj tedaj Reaganova administracija tako trdovratno in javno hvali politiko ameriških denarnih oblasti, začne nekaj grgrati v zvočnikih, v katere
Ottawa (od leve): premier Suzuki, kancler Schmidt, premier Trudeau, predsednika Reagan in Mitterrand (telefoto UPI)
prihajajo glasovi iz brunarice v Montebellu do kleti v hotelu Skyline, kjer so zbrani ameriški novinarji. Izkaže se, da je mikrofon prevzel Ed Meese, človek, ki ga opisujejo kot »Reaganovega premiera«, in ta pravi: »Rekli smo Evropejcem, naj nam ponudijo kaj boljšega.« Domnevno pa niso ponudili ničesar, nič boljšega niti nič slabšega.
Kot menjalci v templju
Nemci pa na sestanku kako uro pozneje trdijo, da so. Helmut Schmidt je v svojih argumentih proti dragemu denarju posegel celo v začetek naše dobe: na nemških tleh, je rekel, obresti od Kristusovega rojstva nikoli niso bile višje, kot so danes. Ime ustanovitelja krščanske vere seveda ni brez razloga vpleteno v moderne finance: Jezus Kristus je znan tudi po tistem svetopisemskem izgonu menjalcev iz templja. Celo ameriški finančni minister z nasmeškom prizna: »Za nas je bila to danes največja novost.« Toda če bi danes hoteli znižati obresti, bi bilo treba veliko več kot samo vrniti se k prvotnim krščanskim idejam. Američani na naslednjem sestanku z novinarji in na še nekaterih nadaljnjih ponovijo: cena denarja ni v naši moči; ko bo svet verjel, da bo inflacija obrzdana, bodo obresti padle.
Kdaj se bo to zgodilo? Američani nedoločno govore o »koncu leta«. Nemci s tem niso zadovoljni. Njihov tiskovni predstavnik zato napoveduje nasprotne ukrepe. Niti Helmut Schmidt se ni pomišljal ponoviti te grožnje, ko je skupaj z drugimi udeleženci srečanja v torek zvečer prišel na operni oder umetniškega centra kanadske prestolnice.
Nemci so poleg tega zjutraj in zvečer kar najbolj napihnili vprašanje že znamenitega sovjetsko-evropskega plinovoda. Seveda v grozo družbe, ki se je pogovarjala z novinarji v ameriškem štabu v hotelu Skyline. Tam niso hoteli govoriti o plinovodu, marveč so olepševalno in posplošeno govorili o potrebi, da se trgovina z Vzhodom »usklajuje«, da ta trgovina poteka ob »posvetovanjih« itd. Tako se je ta nezgrajeni plinovod sprehajal med dvorano L’Orangerie v hotelu Chateau Laurier in kletjo v hotelu Skyline. Nemec se je nenehno, najsi so ga spraševali ali ne, vračal k temu projektu. Zjutraj so ameriški predlog, da naj bi našli kakšno »alternativno rešitev«, opisovali kot »neprecizen«. Zvečer pa je tiskovni predstavnik pripominjal, da je dobro, ker Američani ponujajo svoj premog, toda tej oceni se je takoj pridružila ploha očitkov. Nemci imajo premog tudi sami, se je glasil prvi. Potem pa je, s pedantno strokovno lekcijo, sledil opis tega, kaj je mogoče dobiti s premogom, za kaj pa je potreben plin. To se je vleklo vse dotlej, dokler ni
sam kancler izjavil, da Nemčija žal nima »ne Texasa ne Aljaske«, da se Rusi ne izmikajo obveznostim, tako kot počno Američani, ki ne dobavljajo obogatenega urana, hoteč Nemcem preprečiti nameravano gradnjo jedrskih elektrarn v Braziliji itd.
V deklaraciji nazadnje ni niti besede o plinovodu. Vendar se je tudi Helmut Schmidt podpisal pod obveznost, da bodo ponovno, s strateških in političnih vidikov, pretehtali trgovino s Sovjeti. Kaj sklepati: ali so imeli prav tisti analitični preroki, ki ugotavljajo velike različne interese v evropskih in ameriških glediščih o tej trgovini, ali tisti iz hotelskih kleti, bolj cinični, ki so prerokovali, da bo kancler s plinovodom lovil časopisne naslove po Nemčiji?
Enak dvom lega na vedenje francoskega predsednika. Desni ameriški časopisi opisujejo Mitterranda kot nepremakljivega socialista. Navajajo citate iz njegove najnovejše knjige o ameriškem gospodarskem imperializmu, ki visi nad Evropo kot Damoklov meč. Kako je minilo prvo srečanje z Reaganom? Lepo oblečeni in skrbno počesani francoski tiskovni predstavnik v renesančni dvorani hotela Chateau Laurier je govoril veliko in v krasoslovju, preveč zapletenem za dveletno srednješolsko znanje tega jezika. Newyor-ški dopisnik nekaterih listov v Lyonu, dober znanec, je čisto ob živce. »Ta ni povedal ničesar,« pravi. Sledi še pristavek: »Ne poznate francoskih novinarjev. Ti vedo, da ne bodo nič zvedeli, zato tudi nič ne sprašujejo.«
Pozneje, v ameriškem štabu v hotelu Skrbne, so vladni govorniki zadovoljni. Pravijo, da je predsednik posebej pohvalil francoskega kolego zaradi stališč glede sovjetskega orožja itd. Kaj je z očitki zastran komunistov v vladi v Parizu? Ta stvar je za nami, pravi Alexander Haig.
Nezadovoljni poročevalec
Nekatere svoje razloge za neizstopajoče obnašanje je francoski predsednik pustil za konec, za govor z opernega odra v Ottavvi. Upa, je rekel, da bo vsakemu omogočeno brez vznemirjanja izvajati politiko, ki se mu zdi najboljša. Francija vsekakor ni Čile, da bi to politiko lahko spodnesli z močjo neke družbe z nekaj lokalnimi oficirji. Mednarodni kapital na borzah pa ima na voljo močne korobače, ki se imenujejo nezaupanje v politiko neke države. Lokalni listi iz dneva v dan opozarjajo svojega premiera na to, da politika »ka-nadizacije« energetskih družb stane to državo že za 1980. leto približno 2 milijardi dolarjev odliva, kar se bo menda 1981. leta povzpelo na 4 milijarde.
Tako pride sestanek na vrhu h koncu in vsi pravijo, da so zadovoljni. Razni opazovalci različno presojajo, kako se je kdo od voditeljev izkazal. Podpisanega dopisnika grize, ker je dal prav, ne da bi stvar preveril, ugotovitvi kanadskega premiera, da je na področju, za katero se je sila vneto zavzemal, dosegel pomemben uspeh. Gre za stališča do držav v razvoju. Poglavitno je menda to, da so se tudi Američani podpisali pod obveznost, da se pridružijo »procesu globalnih pogajanj«. Deklaracija iz Ottavve pravi: udeleženci sestanka na vrhu so si edini o »sodelovanju v pripravah na skupno sprejemljiv proces splošnega pogajanja«. Poročevalec se grize, ker je šele zjutraj odkril, da lanska deklaracija iz Benetk pravi o tej stvari tole: »V pozitivnem duhu se lotevamo bližnjih globalnih pogajanj v okviru OZN.« Kakšna zmaga torej?
Zjutraj, po koncu srečanja, je poročevalec zvedel, da je ta slikovita in mirna prestolnica dva dni živela v nečem, kar je bilo podobno obsednemu stanju. Velikanski vojaški helikopterji, ki so rohneče pristajali sredi Ottavve, so lokalnega reporterja spominjali na prizore iz vietnamske vojne. Ker na severnoameriški celini nobena stvar ni posebno zanimiva, če ni tudi »največja«, so operacijo opisovali kot »največji policijski podvig, kar so se jih kdaj lotili v Kanadi«. Montebello je obdajal zid policistov, za katerim je stal še en zid policistov. Bili so na vodi, pod vodo in v zraku, v helikopterjih. Kanadska prestolnica očitno ni navajena chevroletov z oklepi po 72.000 dolarjev, v katerih so za krmilom sedeli ljudje, ki so opravili protiteroristično šolo v Somervillu v Massachusettsu in znajo vse spretnosti, ki jih prodaja, na primer, Hess and Eisenhard Manufactu-ring Company. Menda jim niso bile potrebne. Ko prideš iz Nevv Yorka, se zdi to mesto mirnejše od tamkajšnjega Centralnega Parka. »Krdelo« novinarjev ni utegnilo tega opaziti. Tudi ni opazilo, da imajo prestolniški levičarii ob istem času kot sedmerica v Montebellu svoj »narodni vrh«.
S teh bolj zemeljskih vidikov se o srečanju sedmerice ne da povzeti pomembnih ugotovitev. Poročevalcu pa se vsiljuje vsaj ena: klub bogatih ni bil videti kot bogve kako trdno zedinjena družba. Sedmerica se je vljudno prepirala tako na odru kot za tjjim, na dan pa je prišla z deklaracijo, ki bolj ali manj vsakomur omogoča, da počne tisto, kar počne tudi sicer. Toda ta svet se je v primerjavi z nekdanjim razrahljal na vseh točkah. Kakor da hoče potrditi ta končni vtis, je lokalni finančni list objavil zares nenavadno novico: Bolgarija spreminja stališče glede skupnih naložb, dovolila bo zahodnim partnerjem, da si pridobe tudi do polovice lastništva, če pa je projekt posebno dober, bo Sofija razvezala mošnjiček in finansirala tujce pod pogoji, ki so mnogo boljši od cene denarja okrog katerega se je dajala sedmerica v Montebellu.
DRAGIŠA BOŠKOVIČ
Meje so približno ustrezale današnjim. Ob tej priložnosti so velike sile sklenile, naj bo Albanija neodvisna, vendar nevtralna država.
Med prvo svetovno vojno se je Albanija — medtem so jo začela izpodkopavati tudi nekatera notranja trenja — spet znašla pod udarom velikih sil, ki se tem ozemljem nikakor niso hotele odreči. Antanta (Velika Britanija. Rusija in Francija) je pridobila italijanske iredentiste, da so opustili formalno nevtralnost in vstopili v vojno, za plačilo pa so jim ponudili tisto, kar ni bilo njihovo — tuja ozemlja na Balkanu.
Po znamenitem tajnem sporazumu, ki so ga 26. aprila 1915 sklenili v Londonu francoski. ruski, britanski in italijanski veleposlaniki. je Italija med drugim dobila Trst, Gorico, Istro. Dalmacijo in večji del jadranskih otokov. Na območju Albanije so Italijani dobili otok Soseno in pristanišče Valono z okolico. Iz osrednjega dela pa naj bi nastala majhna država, katere interese bi pri velikih silah zastopala Italija. Po drugi strani pa se je Italija morala obvezati. da se ne bo upirala, če bodo velike sile zahtevale delitev severnih in vzhodnih delov Albanije med Srbijo, Grčijo in Črno goro.
Določb tajnega sporazuma med vojno niso do kraja uresničili, zato je bila usoda Al-
banije še naprej nejasna in negotova.
O tej državi so razpravljali spet po prvi svetovni vojni, in sicer na delovni konferenci v Parizu. Tudi tokrat so imele glavno vlogo velike sile, manjše države, med katerimi je bila že tudi stara Jugoslavija, pa so lahko sodelovale le z vprašanji, pripombami in predlogi. Italija je dobila mandat nad Albanijo. To je bilo očitno storjeno zaradi tega. ker je bilo med velikimi silami razširjeno prepričanje, da se tak mandat lahko podeli le za ozemlje, katerega prebivalstvo ni sposobno samo zgraditi in voditi države. Jugoslavija in Grčija sta temu nasprotovali, ker sta se bali italijanske prisotnosti na Balkanu, zahtevali pa sta tudi spremembo albanskih meja v svojo korist. Konferenca se je končala, ne da bi trajno in nedvoumno rešila vprašanje albanske prihodnosti, oziroma položaja in statusa države.
Čeprav Albanija kot država še ni bila formalno priznana, so jo konec leta 1920 sprejeli v Društvo narodov. »Razen tega,« piše profesor Dimitrijevič, »je bila edina članica (Društva narodov, op. ur.), katere meje sploh niso bile znane. V njej so ustanovili namestniški svet, kljub temu pa so se po državi motali agenti raznih držav, v mnogih krajih pa so se zadrževale tuje čete. Na albanske zahteve po končni potrditvi meja in umiku tujih čet je skupščina
Društva narodov odgovorila z novo izdajo koncepta velikih sil.«
Skoraj vsa zemlja je v rokah države. Približno 80 odstotkov jo imajo vaške delovne zadruge, 20 odstotkov državna posestva in komaj 0,25 odstotka zasebniki. Pri tem gre za ohišnice. Do zdaj je lahko imelo vsako gospodinjstvo 10 arov zemlje, eno kravo in 10 ovc.
Po vesteh iz Tirane so letos te ovce mnogi »prostovoljno« prodali državi. Po zadnjih vesteh pa obstajajo »perspektive« za zmanjšanje »ohišnic«, zato, da bodo nekega dne odpravljene v celoti.
Medtem pa se (še vedno) nadaljuje albanski »sindrom obleganja«. To majhno državo usmerja Enver Hoxha proti vsemu svetu.
V tej, če že ne zadnji, pa vsaj najob-stojnejši, trdnjavi stalinizma, vlada en sam človek — Enver Hoxha, Id na žilavem sidromu obleganja, na paranoičnem ustvarjanju albanskih sovražnikov, gradi, vzdržuje in podaljšuje svojo osebno oblast.
Novembra leta 1921 so štiri velike sile v Parizu sprejele sklep, s katerim so Albanijo priznale za neodvisno in suvereno državo z mejami, ki naj bi bile (razen določenih opravkov) enake tistim iz leta 1913. To so hkrati v glavnem tudi meje današnje Albanije.
Svoj sklep so velike sile, žal, zelo obremenile s tem, da so Italiji priznale pravico do pokroviteljstva nad novo državico. Pravico, da lahko zavaruje albanske meje, če bodo ogrožene, je italijanski fašistični režim pozneje izkoristil in okupiral deželo, ki mu je rabila za odskočno desko proti Grčiji in Jugoslaviji.
Med obema vojnama, ko je Albanija končno zaživela kot neodvisna država, je prišlo tudi do širokega sodelovanja med Tirano in Beogradom, katerega vlada je pod Pašičevim vodstvom pomagala Ahme-tu Zoguju, da se je leta 1924 razglasil za albanskega kralja. Kljub širokemu sodelovanju med dvoroma pa je Zogu beograjski monarhistični vladi pozneje obrnil hrbet in se priklonil Italiji, ki mu je očitno obljubljala in dajala več.
V takem položaju, med notranjimi socialnimi nemiri, v katerih je bilo vedno bolj čutiti tudi prisotnost revolucionarnih marksističnih idej, je'Albanija dočakala
drugo svetovno vojno, v kateri je postala ena prvih žrtev fašizma.
Ta država je leta 1941 v vlogi italijanske marionete sodelovala pri razkosavanju Jugoslavije. Obljubo, ki jo je Mussolini dal nacionalističnim silam v Albaniji, je izpolnil takoj po zlomu bivše Jugoslavije. Ustanovljena je bila fašistična »velika Albanija«, priključil pa ji je tiste predele Jugoslavije in Grčije, ki jih danes »marksistično-leninistična« tiranska vlada vrisuje na svoj »velikoalbanski zemljevid«, dokument, ki so ga albanski diplomati letos razpečali po vsem svetu.
Po zlomu fašistične Italije leta 1943 je Hitler seveda brez težav sprejel fašistično-nacistično idejo o etnično čisti »veliki Albaniji«. Takrat je ponovno oživela prizrenska liga — sicer v novi obliki, toda pod enako velikoalbansko parolo.
Medtem ko so se albanski komunisti borili za dokončno osvoboditev in uničenje fašizma ter uresničitev socialistične revolucije, so albanske fašistične sile pod Hitlerjevim pokroviteljstvom v deželi ustanovile zloglasno divizijo »Skenderbeg«, ki se je borila predvsem proti Jugoslovanskim in albanskim partizanom.
Po drugi svetovni vojni se je mednarodna skupnost odločno zavzela za nedotaklji-
vost obstoječih meja med (vsemi!) državami, za princip, ki je zapisan tudi v listini Združenih narodov. To pomembno načelo je bilo tudi ena od osnov konference o evropski varnosti in sodelovanju (KVSE) v Helsinkih leta 1975.
Kot je znano, se Albanija konference ni udeležila niti ni sprejela njenih dokumentov ali se pozneje vključila v proces KVSE. Je edini tak primer v Evropi. Vse druge države so se brez odlašanja in dvoumljenja vključile v ta pomembni proces, vlada En-verja Hoxhe pa ga ni samo zavrnila, temveč, ga je preko svojega tiska tudi napadla.
Zakaj to dela? To je mnogo teže razumeti kot pojasniti. Kljub temu pa se je težko znebiti vtisa, da uradna Tirana to počne prav zaradi tega, ker ji ni všeč stališče o nedotakljivosti obstoječih meja, ker so sanje o »veliki Albaniji« v glavi Enverja Hoxhe močnejše od evropske realnosti in miru na naši celini. To dokazuje tudi sama Tirana, ki po svetu razširja zemljevid »velike Albanije« in ki bi rada spet spreminjala evropske meje.
Težko je verjeti, da bi danes v Evropi nekomu padlo na um kaj takega. Razen seveda Enverju Hoxhi — čeprav je njegova država občutila fašistično politiko in ravnanje celo nekaj pred »uradnim« začetkom druge svetovne vojne.
Vatikan in kongres poljske partije
»Novo poglavje« in kontinuiteta v odnosih med cerkvijo in državo
Nadškof Jožef Glemp - podaljšana roka papeža Wojtyle
RIM. julija (Od našega sodelavca) — Poljski dogodki in svetovna politika v zvezi s Poljsko so še vedno v središču pozornosti Vatikana. Papež. Janez Pavel II., četudi je bolan, ni odložil imenovanja novega poljskega primasa ter nadškofa Gniezna iz Varšave mon-signorja Jožefa Glempa. Vest o njegovem imenovanju so objavili komaj osem dni pred začetkom devetega izrednega kongresa Poljske združene delavske partije.
~W" "W"krati je papež poslal poslanico poljski cerkvi in vsem »ljudem p I dobre volje« na Poljskem. Vsi v -A- -JL.Vatikanu (pa tudi na Poljskem) vedo. da so ti »ljudje dobre volje«, ki jim je papež spregovoril, komunisti in da je tako v resnici hotel spregovoriti tudi kongresu poljskih komunistov in jim predstaviti novega poljskega primasa. naslednika kardinala Wyszynskega. Vatikan je bil ukazal, da morajo papeževo poslanico prebrati v vseh poljskih cerkvah tri dni pred začetkom komunističnega kongresa. Vse je bilo natanko premišljeno.
V poslanici Poljakom papež pravi, da je najprej s »skromno molitvijo« prosil za »pomoč svetega duha« in šele nato sklenil za novega varšavskega nadškofa imenovati škofa v Olsztynu Jožefa Glempa. Papež je pri priči poudaril, da je bil Glemp »dolga leta bližnji sodelavec pokojnega primasa«. Kardinal Agostino Casaroli, vatikanski državni sekretar, ki je bil maja v Varšavi kot papežev odposlanec na pogrebu kardinala Wyszynskega, je imel nalogo povedati poljski vladi, da se po kardinalovi smrti ne bo spremenila ne cerkvena ne vatikanska politika do Poljske.
Tako je tudi v novi poslanici Poljakom Janez Pavel II. hotel poudariti kontinuiteto te politike po imenovanju Jožefa Glempa. A v poslanici je papež povedal še nekaj: »Zdaj bo začel službovati v nadškofijah Gniezno in Varšava. Hkrati se z njim za obe nadškofiji in posredno za celotno poljsko cerkev začenja novo poglavje, ki se bo pisalo počasi, pod vodstvom novega pastirja.« (Papeževa poslanica je bila napisana na roko in papež sam je podčrtal besedi »novo poglavje«.) Janez Pavel II. je takoj dal tudi napotke za to novo obdobje katoliške cerkve na Poljskem: »Krščanska zrelost osebnega, družinskega, družbenega in nacionalnega življenja na vseh področjih.« Nato je papež očitno naslovil na nekatolike. komuniste, oblasti in na kongres, ki naj bi se tedaj začel v Varšavi, tele besede: »Cerkvena služba na Poljskem terja konkretno razumljeno svobodo; Cerkvi je potrebna svoboda zavesti iz enega samega vzroka - da bi lahko služila človeku in družbi, človeku in narodu__«
Papež je hotel poudariti, da tudi z bolniške postelje v Rimu spremlja, kar se dogaja na Poljskem in s Poljsko. »Tudi od tod spremljam izredno pomembne probleme.
ki se od lani vrstijo v moji domovini. Nenehno se zahvaljujem Bogu za zrelost, ki so jo izpričali in jo še izpričujejo moji rojaki, zrelost, ki potrjuje mednarodno prepričanje, da imajo vso pravico (sami) odločati o stvareh, ki zadevajo njihovo domovino. Hkrati nenehno prosim Boga, da bi se lahko naporna prizadevanja za obnovo, za katero se zavzemajo mnogi ljudje dobre volje navzlic razlikam v nekaterih, nemara bistvenih mnenjih, nadaljevala in se razvijala ter se končala ob vsestranskem spoštovanju človekovih pravic in pravic naroda.«
Nato papež pravi, da »nam upanje dopušča, da pričakujemo zmago dobrega«.
V vatikanskih krogih se vsi strinjajo, da je Janez Pavel II. čakal na ugodno priložnost, da bi z motivacijo imenovanja novega poljskega primasa naslovil svojo poslanico tudi na kongres poljskih komunistov.
Kar zadeva imenovanje Jožefa Glempa za novega poljskega primasa, zdaj pač iz posebnih vzrokov poudarjajo, da je bil dolga leta sodelavec in sekretar kardinala Wys-zynskega. Dejstvo pa je, da njegovega imena ni bilo na »seznamu treh«, ki jih je decembra lani Wyszynski predlagal za svoje morebitne naslednike. Za imenovanje Glempa na najvišji položaj v poljski katoliški cerkvi se je osebno odločil papež Janez Pavel II. Danes o Wyszynskem tako na Poljskem kot v Vatikanu vsi govorijo le najlepše, čeprav so pokojnemu primasu tako v poljskih katoliških krogih kot zasebno v vatikanski diplomaciji marsikaj očitali; da je preveč nepopustljiv, da se preveč ukvarja s politiko in da ovira normalizacijo odnosov med cerkvijo in državo na Poljskem ter med Poljsko in Vatikanom. Zdaj mnogi o tem molčijo, hkrati pa je veliko takih, ki tega niso pozabili. V tistih letih sta na Poljskem bila dva »kardinalska pola« — »nepopustljivi politik« Wyszynski v Varšavi in »poduhovljeni teolog« Vojtyla v Krakovu. Res je sicer, da je Vojtyla upošteval načelo stroge cerkvene enotnosti in nikoli ni napravil nobenega koraka polemične narave v odnosih z Wys-zynskim. A mnogi katoliki so se razdeliti med Wojtylo in Wyszynskim.
Že tedaj se je vedelo, da je imel Jožef Glemp, tedaj eden izmed sekretarjev kardinala Wyszynskega, stalne »zasebne« stike s kardinalom Wojtylo v Krakovu. Med dopustom je Glemp prihajal iz Varšave v
Jožef Glemp — papežev izvoljenec (foto dokumentacija Dela)
Kako se razvija Ljubljana?
Vzpon industrije potiska v ozadje nekdaj cvetočo trgovino
Krakov, bil je tudi gost kardinala Wojtyle, spremljal ga je na izletih v gore, pri plavanju, pozimi pa tudi na smučarskih stezah. Njuni znanci pravijo, da sta Wojtyla in Glemp v gorah včasih čudovito zapela v duetu in da imata oba lep glas. Pravijo tudi, da je bil kardinal Wyszynski zelo zadovoljen, ko je Wojtyla že pet mesecev po imenovanju za papeža imenoval svojega prijatelja Glempa za nadškofa v 01szty-nu. To je ena manjših poljskih škofij in mnogi poljski katoliki Glempa sploh ne poznajo. Kot sekretar takšne osebnosti, kakršna je bil Wyszynski, je Glemp živel v njegovi senci, kot škofa v 01sztynu pa so ga v drugih krajih Poljske komajda poznali.
A dobro so ga poznali v Vatikanu, med prelati, ki tesno sodelujejo s poljskim papežem. Pred kratkim je Glemp, kot kaže na papeževo željo, postal član komisije, v kateri so predstavniki episkopata in poljske vlade in ki naj bi obravnavala pravne probleme med cerkvijo in državo.
Koreniti posegi v ostanke neučinkovite proizvodnje in spopad z malomeščansko potrošniško miselnostjo
Napovedi, da bo slovensko glavno mesto v prihodnosti svoj gospodarski razcvet gradilo na industriji, so se še nedavno tega zdele neresnične, skoraj zaletave. A vendar analiza uresničevanja preteklega razvojnega načrta potrjuje to napoved, saj je delež industrije v ustvarjenem družbenem proizvodu Ljubljane porasel na 32,6 odstotka ali za dobrih dvajset odstotkov več kot v prejšnjem petletnem obdobju. Hkrati se je v družbenem proizvodu zmanjšal delež trgovine od 36 na 28 odstotkov.
Janez Pavel II. je imenoval za novega poljskega primasa mladega škofa, človeka, ki mu zaupa. Glempu še ni 53 let in nima ne izkušenj ne ugleda, kakršnega je celo pri svojih nasprotnikih užival kardinal Wys-zynski. Wyszynski se je znal večkrat postaviti po robu tako Vatikanu kot vatikanskim ljudem. Glemp pa vsaj za zdaj v Varšavi ne bo mogel nastopati drugače kot podaljšana roka »poljskega papeža«. Je njegov izvoljenec, prek katerega bo papež izvajal svojo poljsko politiko. Sam Janez Pavel II. je v poslanici Poljakom napovedal, da se začenja novo,poglavje. Ko se je odločil, da bo Glempu zaupal položaj na čelu poljskih škofov, ga je povabil v Rim. Tja naj bi prišel tako, da drugi tega ne bi opazili. Glemp se je skromno odpravil na pot, kot romar v manjši skupini vernikov, ki naj bi obiskala grob v neki cerkvi blizu Rima. Hkrati je v Rim javno odpotoval kardinal Macharski iz Krakova »na posvetovanje v Vatikan«. Vsi so pričakovali, da bo Macharski imenovan za novega poljskega primasa. Papež je v svoji sobi v bolnišnici Gemelli v Rimu na skrivaj sprejel oba in kardinalu Macharskemu predstavil novega poljskega primasa. Presenetljivo je, da bo monsignor Glemp prevzel položaj na čelu varšavske nadškofije šele konec septembra. Pravijo, da zato, ker je treba najprej urediti nekaj zadev z močnimi pomožnimi škofi in kanoniki iz Varšave. Ko se je vrnil na Poljsko, je Jožef Glemp obiskal premiera Jaruzelskega in mu povedal, da bo Janez Pavel II. obiskal domovino* brž ko bo okreval. Neuradno se je zvedelo, da naj bi se to zgodilo prihodnje leto. Ob tej priložnosti bo papež obiskal poljske katedrale in predstavil Poljakom (tako katolikom kot ljudem »dobre volje«) novega primasa.
Vatikanski strokovnjaki zdaj pozorno proučujejo informacije o kongresu poljskih komunistov. Tamkaj so namreč govorili tudi o cerkvi. General Jaruzelski je ugodno ocenil prvo srečanje z novim poljskim primasom, v vatikanskih krogih pa že komentirajo novost, ki jo je sprejel kongres.
V novi »ustavi« partije je namreč rečeno, da je lahko vernik sprejet v partijo, če podpiše, da se strinja z njenim programom. Poljski prelati v Vatikanu pravijo, da se poljski katoliki ne bojujejo proti diskriminaciji v partiji, temveč v državi in družbi.
Ante Jerkov
' ■1,1 ^ azumljivo je, da Ljubljana take-1 M ga premika, ki mu, seveda, še I zdaleč ni mogoče zapeti zadnje ^^-hvalnice, ni dosegla naključno, ampak s prvimi korenitimi posegi v ostanke neučinkovite proizvodne strukture in s prvimi ostrimi spopadi z malomeščansko potrošniško miselnostjo, razkleniti je bilo treba verigo zaprtosti gospodarstva, njegovo preveliko odvisnost od uvoza, mlahavo skrb za konkurenčnost na trgu in še kaj. Morda ne najboljši in najbolj značilen, a kljub temu pravšnji, je primer Saturnusa, kjer so dolga leta vztrajali pri tradicionalni proizvodnji. Danes je v tovarni delovni utrip spremenjen, saj ob pomoči lastnega znanja in raziskovalnega dela uvajajo nove proizvodne programe, s čimer si vse bolj široko odpirajo tudi vrata tujih trgov.
Nedvomno je k drugačnemu položaju ljubljanske industrije pripomoglo tudi za-vestnejše načrtovanje, pri čemer so posa-
MARJAN ROŽIČ, predsednik skupščine mesta: V Ljubljani moramo zadržati realni standard, torej realni osebni dohodki ne smejo odstopati od resolucijske usmeritve. Ob tem bo treba bedeti nad tem, da bo preskrba prebivalstva še boljša, da bomo dosledno upoštevali politiko cen, ki je v pristojnosti mesta oziroma občin. SIS za preskrbo bi v prihodnje moral skrbeti tudi za to, da bodo Ljubljančani lahko po primernih cenah nakupili ozimnico. Čeprav ne bomo gradili tovarne pripravljene in polpripravljene hrane, bo treba vso pozornost nameniti družbeni prehrani in jo izboljšati, kjer je slaba. Pozabiti pa ne bomo smeli tudi na ljudi, ki živijo v zasilnih oziroma neprimernih bivališčih.
mezne panoge dobile prednost, s tem pa seveda večje možnosti za razvoj. Tako je elektroindustrija v preteklih petih letih fizični obseg proizvodnje povečala za 10,8 odstotka, strojegradnja za 11,1 odstotka, proizvodnja bazičnih kemičnih izdelkov za 15,9 odstotka, predelava kemičnih izdelkov za 14,4 odstotka. Ti podatki že sami po sebi govorijo tudi o začetkih prestrukturiranja ljubljanskega gospodarstva in uspešno zaključenih prednostnih naložbah. Naj naštejemo najpomembnejše. V sozdu Iskra so uspešno dokončali projekt mikroelektronike, center za merilno in telekomunikacijsko optoelektroniko, center sistemov za avtomatizacijo in tovarno galvanskih členov; sozd IMP je dokončal proizvodno-tehnične prostore za predpripravo montažnih elementov in za izdelke iz armiranega jekla; Litostroj, ki se, lahko rečemo, najuspešneje prilagaja gospodarskim razmeram doma in na tiijem, je pove-r čal zmogljivosti za proizvodnjo talnih transportnih sredstev in preoblikovalne opreme, uspešno dokončujejo rekonstrukcijo jeklolivarne; Belinka je zgradila obrat za proizvodnjo vodikovega peroksida in pričela proizvodnjo utekočinjenega ogljikovega dvokisa; Lek je bogatejši za obrat farmacevtske proizvodnje. V teh dneh so pričeli poskusno proizvodnjo tudi v tovarni poliamidnih vlaken Yulon, s čimer je praktično zaključena sicer neprednostna, za slovenski prostor nekoliko manj pomembna kot za jugoslovanski, saj bo dala surovino, ki smo jo zdaj uvažali. Hkrati pa prav ta nova tovarna zgovorno potrjuje odpiranje ljubljanskega gospodarstva v širši prostor.
In če je najpomembnejši cilj prestrukturiranja gospodarstva večji izvoz, seveda ne moremo obiti podatkov o izvozni uspešnosti ljubljanske industrije v preteklih petih letih. Pokrivanje izvoza se je lepo izboljšalo, saj je Ljubljana leta 1977 na 100 dinarjev uvoza izvozila za 51,2 dinarja, 1978. leta 69,7 din, 1979. leta 78 dinarjev in lani 101,6 dinarja. Izvoz je v petih letih rasel s povprečno 29-odstotno nominalno stopnjo, pri čemer je bilo najuspešnejše preteklo leto, ko se je izvoz nominalno povečal za 60,4 odstotka. Nadpovprečni izvoz so lani dosegli v predelavi nekovinskih rudnin (68 odstotkov), predelavi kemičnih izdelkov (118 odstotkov), proizvodnji gradbenih polizdelkov (251 odstotkov), proizvodnji končnih lesnih izdelkov (103 od-
stotkov), končnih tekstilnih izdelkov (79 odstotkov), grafični dejavnosti (128 odstotkov) in živilski proizvodnji (67 odstotkov). Ob tem je seveda razumljivo, da so na take izvozne rezultate vplivale tudi omejitve uvoza.
Uspehi iz preteklega petletnega obdobja seveda ne smejo nikogar uspavati, še zlasti ne, ker fizični obseg proizvodnje v letošnjem prvem polletju ne dosega načrtovane 3-odstotne rasti in ker se je zmanjšal tudi uvoz, predvsem na konvertibilne trge. Zato bo treba čimprej oživiti v vsakdanje delo in ravnanje sklepe mestne skupščine, sprejete ob analizi uspešnosti v preteklih petih letih in letošnjem prvem polletju. In sicer, da je treba še okrepiti vlogo delavskih svetov, da bodo postali središče konkretnih akcij in ukrepov za večji dohodek, produktivnost, izvoz in razvoj - pri tem se tudi zaostrovanju odgovornosti ne bi smeli več izmikati. Povsod tam, kjer so pogoji za boljše gospodarjenje, zlasti za večji izvoz, bi morali izkoristiti te možnosti do zadnjega delčka, ne pa obstati ob doseženih načrtovanih ciljih.
Razumljivo, da bodo ob tem potrebni koreniti posegi v predvidene naložbe — v Ljubljani je trenutno priglašenih več kot 820 naložb — in se povsem odpovedati novim pisarniškim prostorom, razmetanim skladiščem ali proizvodnim halam. Posebne komisije, ki preverjajo vse naložbe, bodo pri tem opravile prvi del usklajevanja z materialnimi možnostmi, drugi del čaka Ljubljano v bližnji prihodnosti, ko se bo treba zavestno odpovedovati naložbam, ki so neuresničjive.
Ob tem bodo seveda dobile toliko večjo veljavo naložbe, ki jih Ljubljana lahko uresniči na manj razvitih območjih Jugoslavije na osnovi novih možnosti za pospeševanje razvoja manj razvitih. Več ljubljanskih delovnih organizacij že pripravlja razvojne programe s sovlaganji, na primer Lek, Termika, Donit, Color, Tobačna tovarna. Slovin, Mesna industrija Zalog, Agrotehnika, Koteks-Tobus, Slovenijales, Iskra.
Ljubljana je v petih letih pridobila 16.180 kvadratnih metrov novih trgovskih površin. Če se je preskrbljenost prebivalcev z osnovnimi živili izboljšala, zlasti v zadnjem času zaradi dela interesne skupnosti za preskrbo, pa ne morejo zadovoljiti dejstva, da trgovina ni napredovala. Vzroki za to so predvsem v zapiranju trga. pa tudi motnje v preskrbi z reprodukcijskim blagom in blagom za široko potrošnjo.
•	Realni družbeni proizvod ljubljanskega gospodarstva je v minulem petletnem obdobju porasel za 4,7 odstotka oziroma za odstotek manj, kot je bilo načrtovano. Količinski obseg proizvodnje je za 0,2 odstotka prekoračil predvideno 8-odstotno rast. Zaposlenost se je namesto za 2 odstotka povzpela za 2,6. produktivnost dela pa je za predvideno 3,7-odstotno rastjo zaostala za 1.6 odstotka. Realna rast osebnih dohodkov se je povečala za 1.9 odstotka, narodni dohodek pa za 2,5 odstotka in je bil nekaj manjši kot v Veliki Britaniji. V letošnjem prvem polletju je povprečni osebni dohodek v Ljubljani znašel 11.396 dinarjev, kar pomeni 17-odstotno povečanje oziroma 14,3 odstotka nižji realni osebni dohodek, kot je bil v lanskem prvem polletju.
•	Slovensko središče v preteklem srednjeročnem obdobju ni doseglo začrtane stanovanjske gradnje: 15.000 novih stanovanj, \1edtem ko so zgradili kar 2756 zasebnih stanovanj (planirano 2.000), je družbena gradnja pristala na 10.129 novih stanovanjih.
Premajhno zanimanje za povezovanje gostinske in turistične dejavnosti z drugim gospodarstvom in pomanjkanje skupnih razvojnih programov ter dohodkovnega povezovanja v gostinstvu in turizmu niso dali dobrih rezultatov, čeprav je oživljanje Ljubljane, zlasti mestnega središča, le začelo prebujati Ljubljano, v kateri je kar predolgo vladalo mrtvilo.
Doseženih rezultatov torej ni mogoče podcenjevati, dejstvo je, da mesto ni doseglo takšnega razvoja, kot si ga je zapisalo v razvojne načrte, čeprav je res, da so bili precej ambiciozni. Res pa je seveda tudi, da če bi bili doslednejši pri uresničevanju sklepov o boljši organizaciji, dohodkovnih povezovanjih in drugih ciljih boljšega gospodarjenja in odločnejšega uresničevanja stabilizacijske politike, želeni razvojni cilji ne bi ušli iz rok.
Jana Ta.škar
Aleksander Čakovski: »Blokada« (odlomek)
»Kako se je moglo zgoditi, Koba? «
Odlomek, ki ga objavljamo, je vzet iz romana »Blokada*. Obsežno delo je prvič izšlo pred dvema letoma v Moskvi in sc ,akoj spremenilo v uspešnico. Pisec Aleksander Čakovski je lani prejel zanjo eno izmed najvišjih sovjetskih literarnih nagrad: sovjetska televizija je po njej posnela nadaljevanko, katere prvo predvajanje se je pravkar šele izteklo. Zdi se. da hcstellerski lesk knjige sloni predvsem na dveh temeljih: Sajprej je Aleksander Čakovski na bogato tradicijo romanov rek iz ruske književnosti nacepil nekatere tehnike in prijeme sodobnega »faetion* pisanja, razvitega v dokumentarnih romanih. »Blokada*, ki ji nekateri manj zadržani označevalci pravijo kar »Vojna in mir dvajsetega stoletja*, v svoji osnovni zgradbi trdno sloni na zgodovinskih dejstvih. Pisatelj vodi bralca s sovjetsko-nemških front v Stalinov. Hitlerjev. Churchillov kabinet in druga središča moči ter težišča usndnih odločitev, v diplomatsko-politično in generalštabno zakulisje pa spet nazaj v sredo eksplozivnega žara v diislej največji vojni človeštva A nemara je pomembnejši drugi temelj za uspeh »Blokade*. Roman obravnava začetek druge svetovne vojne, zlasti dramo Leningrada, s prebojem blokade okrog severnega mesta se delo konča, (ne torej za najtežje obdobje, kose je Sovjetska zveza pod hitlerjevskim navalom krčevito borila za golo življenje. Kasnetse zmngtislavje. tega v romanu več ni: izpušča ga. In tako je osrednje vprašanje v romanu to. kako je bilo mogoče, da /e Hitlerjev napad skoraj strl državo stalinskega »socializma*. a kako se je hkrati zgodilo, da je potem prišlo do velikega obrata. To v* nekatera najgloblja vprašanja: vprašanja o grozi z imenom Hitler, vprašanja n grozi z imenom Stalin Tu poskuša »Blokada* skozi literarno optiko dajati nekakšen uravnotežen odgovor, trudi se graditi neke vrste zrelo, mimo presojo o globoko vžganih ranah iz lastne preteklosti, presojo, kakršno naj bi o
lastni preteklosti dala mnogo poznejša, recimo tako — brežnjevovska doba. V tem smislu je odlomek, ki ga objavljamo, dvakrat zanimiv: ker s premišljeno ostrino postavlja vprašanje o tragediji v pmletju enainštiridesetega ne komurkoli, temveč Josifu Visarionoviču Džugašvi/iju - Stalinu. Kobi — osebno; a tudi, ker »Blokada* odgovarja, kakor pač odgovarjata sodobni sovjetski čas in konstelacija teh dolgih štiridesetih let kasneje. Kakor moreta: kakor zmoreta... Se to: dejanje v odlomku se godi najprej prvega oktobra zvečer in nato v noči med četrtim in petim oktobrom 1941.
m -yr- o so tujci odšli, je Stalin poklical Poskrebiševa in ga vprašal, kdo ga je poleg Jerjomenka v zadnji ™ T^K.uri in pol še klical po telefonu. Poskrebišev je položil na pisalno mizo list papirja, kjer so bila natipkana imena in priimki, ob njih pa točen čas, kdaj je kdo telefoniral. Stalin je vzel iz plastičnega kozarčka enega izmed več skrbno priostrenih svinčnikov in jel označevati, s kom naj ga neutegoma zvežejo.
Ko je prišel do konca dolgega seznama ljudi, s katerimi se je skoraj vsak dan bodisi sestajal bodisi pogovarjal po telefonu. je uzrl neznan priimek: »Bakanidze«, Njegov svinčnik je za hip obvisel v zraku. Stalin je'dvignil glavo in odsekano vprašal:
—	Kdo je to? K Bakanidzejevemu priimku je zapisal debel vprašaj.
—	Trdi, da se pozna z vami... Pomislil
sem...
—	Slabo si mislil, mu je godrnjaje segel v besedo Stalin ter z rezko potezo svinčnika prečrtal priimek, ki mu ni pripovedoval ničesar. Nato je pomolil seznam Poskrebi-ševu. - Začni klicati ljudi. Šapošnikov in
Vasiljeski naj prideta k meni, Voronova, Jarjomenka, Konjeva in Budjonnega pa mi daj po telefonu. In nato — še vse druge.
Poskrebišev je vzel seznam in odšel.
»Bakanidze___ — si je v mislih ponovil
Stalin. — Kdo neki je Bakanidze?...«
A sekundo pozneje je nehal misliti na to.
Ob dvanajstih ponoči se je Stalin odpravil v svoje stanovanje. Imel ga je v prvem nadstropju istega poslopja, kjer je bil njegov uradni kabinet. Poskrebiševu in poveljniku osebne straže je velel, naj ga v prihodnjih treh, štirih urah ne motita, če ne bo kar najbolj nujnih novic s front.
Od trenutka, ko se je začel nemški napad, je Stalin strašno napeto delal. Naposled je začutil, da ne bo mogel več tako nadaljevati, če si ne bo odpočil vsaj za nekaj ur.
V stanovanju je bilo pusto. V to zakotno, uradniško puščobno bivališče, ki ni bilo Stalinu prav nič pri srcu, je dvakrat na dan prihajala priletna ženska, gospodinja, in v njem vzdrževala snago ter brezhiben red, česar gospodar skofej sploh ni načenjal. Zdaj je že davno odšla spat.
Stalin je šel mimo kabineta in jedilnice ter stopil v spalnico. Toda ko je zagledal pikolovsko postlano posteljo, se je zastrmel vanjo neprijazno, celo sovražno, se odsekano zasukal in se odpravil v kabinet.
Globoko v duši mu je še vedno tlel up, da so se letalci, ki so videli dolgo nemško kolono, kako prodira od Spas-Demenska
»Blokada«, roman Aleksandra Čakovskega, ki mu nekateri manj zadržani označevalci pravijo kar Vojna in mir dvajsetega stoletja, v svoji osnovni zgradbi trdno sloni na zgodovinskih dejstvih. Pisatelj vodi bralca s sovjetsko-nemških front v Stalinov, Hitlerjev, , Churchillov kabinet in druga središča moči ter težišča usodnih odločitev, v diplomatsko-politično in generalštabno zakulisje pa spet nazaj v sredo eksplozivnega žara v doslej največji vojni človeštva. Roman je poslovenil Dušan Dolinar.
proti .Tuhnovu, zmotili. Toda zdaj, ko so ga že izučile grenke izkušnje, se je Stalin najbolj bal prav tega, da bi zamenjal dejanskost z željami. Telefonske in brzojavne zveze s Konjevom in Budjonnim ni bilo in si torej ni mogel ustvariti natančne predstave o razmerah, ki so v zadnjih urah nastala na zahodni in rezervni fronti. (Op. pr.: izraz »fonta« pomeni po sovjetski vojaški terminologiji iz druge svetovne «ojne zemljepisno omejen del bojne črte, a hkrati ustreza tudi našemu pojmu »armadna skupina«.). Vendar pa je imel vse razloge za domnevo, da so skrajno vznemirljive.
t
Pogledal je na uro — kazalca sta kazala deset minut do dvanajstih. Ob tem času se je običajno že začenjal letalski alarm: nemška letala so se praviloma trudila prodreti k Moskvi ponoči. Toda zdaj je bilo nenavadno tiho — slišati ni bilo niti streljanja protiletalskih topov niti eksplozij rušilnih bomb.
Stalin je za spoznanje odgrnil zaveso in pogledal skozi nizko okno. Nebo je bilo skoraj čisto črno, zastrto z oblaki. Pomislil je, da bi ponoven letalski ogled pred jutrom komajda mogel ugotoviti kaj natančnejšega. Popolnoma brez koristi bi bilo, če bi pošiljali letala.
Naveličano je spustil zaveso, stopil k mizi in sedel ob njeno stran.
Na mizi sta ležala odprt zavojček »Hercegovine« in škatlica z vžigalicami. Vzel si je cigareto in jo prižgal.
DELO
Španija danes
Solze in šampanjec, pesem in jok
Podpora naprednih sil demokratični in pluralistični Španiji, ki kljub vsem težavam omogoča razmah levici in delavskemu
gibanju
To leto se dogodki v Španiji hitro vrstijo. Veseli dogodki sledijo žalostnim, in narobe. Na ulicah in po domovih se menjaje slišita pesem in jok. pretakajo se solze in šampanjec, izražata se protest in podpora. Teh obratov je polno, na vseh frontah, v vseh strukturah. na vseh ravneh. Enkrat zažarijo obzorja, drugič jih zakrijejo črni oblaki. Tako se spreminjajo perspektive v obup, obup v perspektive. Španija, njeni ljudje, njeno družbeno in politično življenje, kaj dela levica in kaj desnica, kakšne so bile spletke in kakšne je še moč pričakovati, kako je s Komunistično partijo Španije pred njenim X. kogresom, ki se bo začel 28. tega meseca, to so poglavitne točke naše pozornosti.
panci so navajeni trpeti. Štirideset let so trpeli in pretakali solze. Strah je bil tu dolgo doma. Še danes je, še danes tečajo tudi solze. Toda resnici na ljubo je obojega manj kot prej. Smeh in radost prihajata tudi v Španijo, čeprav ju spremljajo prenekatere skrbi in uganke. Španci si radi nazdravljajo ob vseh po-membnješih dogodkih. Letos jih je bilo obilo. Ob nekaterih je dvigala kozarce buržoazija in desnica, drugič delavci in levica. Buržoazija si je, denimo, veselo nazdravljala s španskim in francoskim šampanjcem takrat, ko so se katalonski komunsti razšli na svojem petem kongresu zaradi besede, ki v španskem političnem slovarju precej pomeni — »Evrokomunizem.« Del te, v Španiji zelo pomembne družbene strukture, si je s šampanjcem nazdravljal tudi 23. februarja letos, čeprav takrat ne tako javno in ne tako burno kot štirideset dni poprej. Od prevratu je pričakoval zase boljše dneve. Toda usoda je hotela drugače. Busch in Tereja nista bila dobro uigrana in zarota je propadla prej, preden se je prav začela. Takrat je šampanjec na bogatih mizah zamenjala skrb. Tudi delavci in napredni Španci ne pretakajo samo solza. Tudi oni znajo, doma, še rajši pa na ulicah, prešerno popivati in točiti najboljše vrste šampanjca. Veliko so ga popili, ko je kralj Juan Carlos obsodil državni udar in ko se je zelo jasno opredelil za demokracijo, za napredno Španijo.
Pustimo za hip solze in šampanjec, čeprav v tem trenutku nekako simbolizirata razpoloženje in dogodke v Španiji. Analizirajmo raje letošnje dogodke in iskanja poti, po katerih bo ta pomembna iberijska država hodila do konca tega leta.
Dogodki v Barceloni na začetku leta, ko so se katalonski komunisti razšli zaradi besede »evrokomunizem«, niso pomenili samo epizode za Združeno socialistično stranko Katalonije — PSUC; ta dogodek je pretresel vso komunistično partijo Španije in deloma vso levico. V Madridu so na razplet v Barceloni zelo ostro reagirali, čeprav so vnaprej dobro vedeli, da se v Barceloni kuha nekaj takega kot protiutež močno poudarjeni evrokomunistični usmeritvi španske KP in nekakšnemu liberalizmu na katalonskih tleh. To dejanje je vzburilo duhove v najvišjem vodstvu španskih komunistov, ki, žal tudi samo ni prveč enotno, ampak razpeto med Moskvo in Madridom, generalnega sekretarja Santia-
ga Carrilla pa je postavilo v zelo neroden položaj, in to v času, ko se je pripravljal, da še enkrat pokaže, kaj pravzaprav pomeni evrokomunizem v praksi — odhajal je na Kitajsko.
V vrstah njegove stranke se je pojavila frakcija in sprva je kazalo, da gre za pojav, ki je v komunističnem mednarodnem gibanju znan kot »paralelno delovanje« komunistov. Zelo jasno poudarjena vloga sindikatov (delavskih komisij) v tem dogodku je namreč dala slutiti, da gre za dvoje: prvič, za ustanavljanje paralele komunistične partije na španskih tleh, podobno kot v nekaterih drugih zahodnih državah, in drugič, da bo ta paralelna KP delovala z nasprotnih pozicij kot KP Španije. Znano je, da so delavske komisije še vedno zelo povezane s sovjetskimi sindikati, in čeprav v zunanji politiki ubirajo avtonomno pot, je po drugi strani res, da se veliko mladih sindikalnih kadrov šola v Sovjetski zvezi in da SZ in drugim vzhodnoevropskim državam ni žal denarja za to, da mladi Španci prihajajo k njim, medtem ko so sami na španskih tleh razvili močno turistično dejavnost. Dejstvo, da so glavne položaje v vodstvu Združene socialistične stranke Katalonije zasedli nekdanji voditelji delavskih komisij, je še bolj potrjevalo tako mnenje.
Toda pričakovanja se niso uresničila. Novo vodstvo Združene socialistične stranke Katalonije se je takoj srečalo z mnogimi problemi in dilemami. Najprej se je zapletlo v oster spopad z osrednjim partijskim vodstvom v Madridu, ki je hotelo razplet v Barceloni na vsak način prikazati kot nepomembno epizodo, čeprav se je zavedalo, da vodi cela stvar v novo konfrontacijo v partiji in v novo razmerje sil. Tudi novo katalonsko vodstvo je skušalo zmanjšati pomen dogodka in črtanje besede »evrokomunizem« nadomestiti z novo vsebino, zapisano v kongresne dokumente kongresa; na primer z obsodbo sovjetske intervencije v Afganistanu, z obsodbo blokov, s simpatijami za neuvrščeni svet, z obsodbo vstopa Španije v NATO itd. Tako se je namesto diferenciacije obnovilo sodelovanje med Barcelono in Madridom in na majskem plenumu centralnega komiteja PSUC so besedo evrokomunizem spet zapisali v dokumente. Tako se je največja kriza v KP Španije po smrti generalisima Franca končala, vrh pa bo nedvomno bližnji kongres KP Španije v Madridu, in sicer
zato, ker je »barcelonska avantura« prinesla španski KP hude težave in jo prisilila, da na novo preveri lastne vrste. Usihanje popularnosti partije v zadnjem času kaže, da so si nasprotja v partiji zelo močna in da je skrajni čas, da notranjo enotnost partije utrdijo z novimi in svežimi idejami, prelitimi v trajne in daljnosežne dokumente. To od kongresa komunistične partije tudi pričakujejo.
Barcelonski dogodek in poskus državnega udara sta močno aktualizirala vprašanje enotnosti španske levice, tako kar zadeva sodelovanje med komunistično partijo in Socialistično delavsko partijo Španije — PSOE, kot enotnost sindikalnega gibanja, ki je večinoma »pod dežnikom« levice. Komunisti in socialisti bodo skupaj nastopili proti vstopu Španije v NATO. Strinjajo se tudi s tem, da je potrebno, da Španija postane članica evropske gospodarske skupnosti. Toda v tej enotnosti so določeni odtenki. Komunisti poudarjajo, da se morajo Španci o vstopu Španije v NATO izreči na referendumu, socialisti mislijo enako, vendar dodajajo, da bodo takrat, ko bodo prišli na oblast, izstopili iz pakta. Eni kakor drugi so pripomogli k temu, da je na listini, ki zahteva referendum, že več kot 100 tisoč podpisov. Komunisti menijo, da je to za ta hip dovolj, socialisti dodajajo, da to rešuje vprašanje vstopa Španije v NATO samo trenutno, da pa so sile, ki so se zbrale okrog vladajoče Unije demokratičnega centra, zelo naklonjene takojšnjemu vstopu države v NATO. Obojim je jasno, da je vstop Španije v NATO pogoj za relativni mir v državi, saj so armada in druge stare strukture, ki izvirajo iz Francovih časov (administracija, sodstvo itd.) in se kadrovsko še niso prenovile, zahtevale takojšen vstop države v NATO. Vlada je napovedala, da bo proceduro spravila samo skozi parlament, v katerem ima ob podpori nekaterih manjših Stranje večino. Komunisti in socialisti se temu močno upirajo, a vse kaže, da zaman. Vlada ima pri tem močnega prijatelja v ZDA, ki so po nekaterih virih podprle demokratizacijo v Španiji samo pod pogojem, da se država pridruži NATO.
Raziskave javnega mnenja so pokazale, da ugled PSOE naglo narašča in da bi zanjo na morebitnih volitvah glasovalo že skoraj 45 odstotkov anketiranih. Komunisti so nazadovali za nekaj odstotkov, toda njihov in socialistični izkupiček že kaže, da bi levica utegnila dobiti večino v parlamentu. V tej smeri levica ne sodeluje dovolj. Za to so krivi predvsem socialisti, ki menijo, da dela čas zanje, zlasti po zmagi socialistov v Franciji, in da bodo lahko čez čas sami dosegli večino. Ali jim bodo komunisti pri tem pomagali? Ali se jim bodo socialisti oddolžili tako, kot so se francoski socialisti oddolžili francoskim komunistom — to je za zdaj uganka. Strah ameriške vlade glede tega je očiten. To je dokaz več, da tudi to ni nemogoče. Seveda v tem trenutku ne vemo, kaj meni o francoskih izkušnjah socialistična internacionala, ki ima na Feli-peja Gonzaleza velik vpliv, saj vodja španskih socialistov od nje že dolgo dobiva veliko finančno pomoč. Težko je verjeti, da bi se Gonzalez prestrašil ameriških groženj. Tudi groženj v sami Španiji ne, pa čeprav bi prišle od samega kralja Juana Carlosa. Kar zadeva španskega suverena, lahko rečemo, da ga komunisti cenijo in temu se še sami čudijo. Toda njegova jasna opredelitev za demokracijo ob spodletelem februarskem udaru jih je dokončno prepričala, da je kralj osrednja osebnost dandanašnje Španije in da ga je treba podpirati. Socialisti so podobnega mnenja, čeprav so do kralja bolj kritični. Kralj zdaj miri duhove na levi in na desni strani. Za socialiste to ni pozitivno. Nekatere reči je treba pripeljati do absurda, menijo, posebej terorizem in skrajno desnico, ki se po februarskih dogodkih obnaša kot zmagovalka.
Mnogi znanstveniki, literati, javni delavci in umetniki so v skrbeh za današnjo Španijo. Bojijo se vrnitve frankizma, ki še vedno živi v določenih strukturah, posebej v armadi, policiji, civilni gardi, administraciji itd. Na določen način živi tudi v buržoaziji, ki je do konca izdala svoj narod in interese delavskega razreda, saj je vso svojo finančno in ekonomsko moč združila z ameriškim in angleškim kapitalom in tako sprožila propadanje majhnih in srednjih podjetij, kar je pripeljalo do take velike brezposelnosti v Španiji. Zavedajo se teh zaostritev, ki peljejo v konflikte. Strah jih je posledic. Zato se borijo za današnjo, demokratično in pluralistično Španijo, ki kljub vsem težavam omogoča razmah levici in delavskemu razredu.
Vlajko Krivokapič
Poroka princa Charlesa in lady Diane
Britanci bodo imeli
V' •
OCl
kot kvadrat
»Največja predstava na svetu« bo imela manj obiskovalcev, kot so pričakovali
LONDON, julija (od naše dopisnice) — »Nobeno čustvo ni videti bolj otročje kot navdušenje Angležev ob poroki valezijskega princa,« je zapisal urednik neke angleške revije leta 1863. Toda tudi leta 1981 poroka sedanjega valezijskega princa Charlesa in bodočega britanskega kralja z dvajsetletno lady Diane Spencer, do nedavnega vzgojiteljico v otroškem vrtcu (bolj privilegiranih otrok seveda), ni čustveno in tudi ne trgovsko nič manjša zadeva.
j^"edtem ko se London kiti in /■ neutrudljivo pripravlja za to I %J I največjo predstavo na svetu, ki ▼ -A-naj bi jo 29. julija s pomočjo televizije občudovalo 600 do 700 milijonov gledalcev širom po svetu, Angleži radi pristavljajo, da bodo stroški za to pašo za oči več kot poplačani, če bo vsakdo od teh gledalcev iz vsega »potegnil« vsaj za en peni užitka. Seveda pri tem' računajo tudi na dobičke, ki naj bi jih ta enkratni dogodek prinesel turizmu in široki paleti industrije najrazličnejših spominkov.
Britanska televizija obljublja 32 ur kraljevskega prenosa, ki naj bi ga na vččer pred poroko uvedel ognjemet, kakršnega Britanci še niso videli, naslednji dan pa bo, prerokujejo, zagotovo pa vsaj v angleških domovih, gospodovala televizija. Celo televizijska družba ITV, ki živi od reklam, je napovedala, da bo sedem ur poročne ceremonije prenašala brez prekinitve in reklamnih oglasov. Televizijska družba BBC pa ponuja prenose te kraljevske poroke zastonj (toda z računom za tehnične stroške) vsaki državi, ki to želi. Pri tem seveda ne gre za prehud patriotizem, ampak za dejstvo, da je kraljvska poroka državni dogodek in televizija na ta račun ne more služiti dodatnega denarja.
Če se te dni vozite po očarljivem angleškem podeželju je najboljša reklama pivnic in gostiln za 29. julij velik napis: Pri nas - poroka na velikem TV zaslonu. Najbolj znameniti ženin v Britaniji princ Charles je obiskal Devon in med mnogimi drugimi vprašal tudi šestinpetdesetletno kmetico, če bo gledala televizijski prenos poroke. »Seveda, ves dan,« je odgovorila. »Imeli boste oči kot kvadrat,« je preroško odvrnil princ.
Medtem pa najbolj slavna nevesta, katere rodovnik sega vse do kralja Charlesa, ni toliko na očeh britanskim podanikom kot — bolj po zaslugi časopisov, revij, televizije in radia — v njihovi zavesti. Vsa ta sredstva javnega obveščanja z vsakdanjimi sestavki, poročili, odštevanjem dni do poroke in podobnim podžigajo poročno mrzlico in bodočo kraljico predstavljajo s skoraj ljubečimi opisi.
Za nepristranskega opazovalca je seveda vsega veliko preveč, toda Britance je treba razumeti in se zavedati, da je to z njihovo monarhijo vred samo njihova zadeva. Skrivnost, ki obdaja nevestino poročno obleko ali poročno torto, je težko razložiti,
toda tudi ta del igre vsi tisti, ki so vpleteni vanjo, igrajo z veliko resnostjo. Tako, na primer, modna oblikovalca David in Elisa-beth Emanuel, ki ju je doletela velika čast, da sta kreirala in izdelala nevestino poročno obleko, pravita le, da bo obleka »dramatična« in niti najmanj podobna tistim, ki so jih v preteklosti nosile kraljevske neveste. Temu pa še dodajata, da sta dala »Buckinghamski palači« častno besedo, da bosta varovala to skrivnost in ju zato tudi »fantastične« ponudbe, v glavnem nemških revij, ne morejo omajati, da bi skrivnost izdala. To skrivnost varujejo tudi posebni varnostni ukrepi in niti ena krpica blaga te »znamenite« obleke ne gre v smeti, da ne bi javnost prezgodaj izvedela, iz kakšnega blaga bo obleka. In ko bodo na poročni dan zjutraj zemljani končno le lahko videli to imenitno obleko, bodo na drugem koncu Londona čakale pripravljene šivilje podjetja, ki obljublja, da bo štiri ure po prvem bežnem pogledu enake poročne obleke z njihovega tekočega šiviljskega traku že mogoče kupiti za »navadne« (in petične) neveste.
Brez očitkov vesti je mogoče zapisati, da na britanskem otoku ni nikogar, ki ne bi vedel za to kraljevsko poroko in ki ga ne bi, na različne načine, seveda, prizadela poročna mrzlica.
Navdušenje, ki ga 29. julija krona tudi dela prost dan, ni lahko razumeti, kot tudi ni lahko razumeti ob koncu dvajsetega stoletja navdušenja za monarhijo. Toda Britanci radi poudarjajo, da je monarhija njihova »zadnja utrdba romantične ekstravagance« in glavna britanska inštitucija, ki funkcionira. To pa predvsem zato, pravijo, ker so se naučili, kdaj naj jo jemljejo resno in kdaj ne preveč. Poleg tega zatrjujejo, da modro kri te monarhije stalno redčita šarm in zabava. Mirne duše priznavajo, da sta ceremonialni blišč in paša za oči najbolj učinkovita dela njihove monarhije. Kostumi, drama, glasba, živali, misticizem in igra barv — vse je v tej njihovi kraljevski predstavi. In tako kot nenapisana ustava, tudi britanska monarhija opominja na dejstvo, da so se mnoge inštitucije, na katerih počivajo civilizacije, oblikovale v zgodovinski kemiji, ki je le delno rezultat razsodnosti in logike. Nedvomno imajo Britanci srečo, da njihova glavna predstavnica monarhije prevzema svoje obveznosti s takšno zavzetostjo, predanostjo, disciplino in šarmom in zato tudi radi ponavljajo, da če bi, na
primer, jutri z referendumom odločali o svoji monarhiji, bi bila njihova kraljica zlahka zmagovalka. Prav tako trdijo, da je prednost imeti poglavarja države, ki je zunaj konkurence in nad politiko strank, monarhija kot taka pa jim daje občutek enotnosti, stalnosti in zgodovinske tradicije.
Prestolonaslednikova poroka in zavzete priprave nanjo prav gotovo vseh teh trditev ne postavljajo na laž in kažejo, da je patriotizem z navdihom — za Britance pomembne - ekscentričnosti, mogoče obrniti v dobičkanosno reklamno industrijo. Zlasti v Londonu je težko najti trgovino, v kateri ne bi bilo te dni ničesar, kar bi spominjalo na veliki dogodek. Britanska industrija, ki se bori s hudo recesijo, je z obema rokama zagrabila priložnost in pritisnila kraljevski poročni pečat, kjer je le mogla. Tako se je, na primer, iznajdljiva opekarna spomnila in na opeko odtisnila imeni poročencev in datum poroke, vsako opeko pa prodajala za 1,50 funta (funt je bil včeraj po 72 dinarjev), ter ostrmela, ko je prodaja šla tako dobro od rok. V Londonu je mogoče kupiti najmanj šestinšestdeset različnih skodelic s sliko princa Charlesa in lady Di in industrija porcelana, ki jo je gospodarska kriza hudo prizadela, je preplavila trg z najrazličnejšimi izdelki za najrazličnejše priložnosti in žepe, vsi pa nosijo spominski pečat tega enkratnega dogodka. Revija tednika »The Sundav Times« je za svoje bralce napravila veliko izložbo in vanjo natlačila 1017 spominkov, toda tudi to ni vse, kar industrija, ki jo na kratko imenujejo »Charles in Di industrija«, za to priložnost ponuja.
Zgodovinsko so kraljevske zaroke kratke, v povprečju največ sedem mesecev, in zato je treba hitro in dobro izrabiti kratko obdobje, ki ga takšna priložnost ponuja. Ko je 24. februarja letos Buckinghamska palača naznanila zaroko, so se še isti dan zavrtela kolesa industrije spominkov, katere proizvodno vrednost za ta namen sedaj ocenjujejo kar na okrog 400 milijonov funtov. V želji po hitrem zaslužku ni bilo še nikdar toliko posvečenega samo enemu paru. Težko je imeti dovolj fantazije, da bi človek lahko na pamet naštel, na kaj vse so, od spominkov v zlatu in dragih kamnih pa do škatlice vžigalic za 5 penijev proizvajalci pritisnili kraljevski poročni pečat. Seveda so to enkratno priložnost zagrabili turistični delavci in zlasti londonski hotelirji so bili prepričani, da bodo napravili velike zaslužke. Tudi potovalne agencije s ponudbami obiska turističnih znamenitosti, kamor so hitro pritaknile obisk frizerja ladv Diane, ogled vrtca, kjer je bila zaposlena, pohod po trgovinah, kjer je kot dekle nakupovala, poskušajo privabiti čimveč turistov. Bolj iznajdljive agencije pa so šle na lov za balkoni in velikimi okni ob poti, po kateri bo šel poročni sprevod od buckinghamske palače do katedrale Sv. Pavla in nazaj. Od podjetij in privatnikov so za 29. julij kupile pravico do prostora ob oknu ali na balkonu in ta prostor s prigrizkom in pijačo za gurmane za nekaj sto funtov prodajajo petičnim turistom.
Nekaj rezervacij je bilo odpovedanih po izgredih, ki so v začetku meseca zajeli britanska mesta in mnogo turističnih delavcev je prepričanih, da so tudi tiste turiste, ki bi se za pot v Anglijo odločili zadnji trenutek, prav novice o izgredih, odvrnile od te odločitve. Eden izmed njih je dejal, da si mnogo ljudi po svetu misli: »Le zakaj naj bi potovali v Anglijo, kjer se bomo morali prerivati, gnesti in se izpostavljati nevarnostim, če celo zadevo lahko gledamo doma.« Drugi razlogi za slabši turistični odziv so po mnenju strokovnjakov visoke cene. zlasti hotelskih sob, vrednost funta v času, ko so naznanili poroko, in Britancem nenaklonjeni občutki v posameznih delih Evrope in Združenih držav Amerike zaradi politične razsežnosti, ki jo je dobila gladovna stavka v severnoirski kaznilnici Maže. Eden od agentov je kratko dejal, da je za slabši obisk krivo splošno javno mnenje o Britaniji, ki odbija in ne nazadnje tudi neprijazno vreme, ki gospodari to poletje.
Kljub temu pa londonska turistična uprava predvideva, da bo 29. julija v Londonu dodatnih 250.000 turistov, kar naj bi pomenilo. da bo ta dan vsega skupaj približno 400.000 turistov v Londonu, čeprav mnogi tiho dvomijo, da se bodo te napovedi izpolnile. Toda tiste, ki bodo le prišli, pričakuje praznično okrašena in v cvetje odeta prestolnica, ki si želi predati se nostalgiji in vsaj za en dan pozabiti neprijetno resničnost vsakdanjih problemov.
Alja Košak
Stalin je v javnosti vedno kadil samo pipo. s pipo je bil upodobljen na tisoč in tisoč portretih. Toda na samem ali med ljudmi, ki so mu bili blizu, je pogosto kadil tudi cigarete.
In tako je zdaj nekajkrat globoko potegnil vase dim. odloži! cigareto na rob pepelnika. se težko naslonil s komolcem na rob mize in si podprl glavo z dlanjo.
Vse je bilo tiho.
In ta tišina, ki jo je Stalin v mislih primerjal s tistim, kar se ta hip nedvomno dogaja na frontah, je pritiskala nanj.
»Kaj neki so tam videli, tisti letalci?« je /nova pomislil.
... Po tistem, ko mu je Artemjev poročal, je Stalin takoj telefoniral Beriji, ga poklical k sebi in ga vprašal, če so po zvezah posebnih oddelkov prišle kake vesti, ki bi potrjevale, da sovražnik prodira od Spas-Demenska proti vzhodu. Berija je odgo-virl, da takšnih vesti ni in jih tudi ne more biti.
Sedel je v naslanjaču nasproti Stalinu in zrl vanj s svojimi drobnimi očmi. prikritimi za okroglimi lečami ščipalnika.
— Ne, tovariš Stalin. Ne! Izključeno, je govoril Berija. — Letalci so se gotovo zmotili, videli so našo kolono, pa so jo zamenjali za nemško.
Berija je videl, da Stalina to ni niti prepričalo niti pomirilo, pa je takoj ubral drugo različico. Utišal je glas, preskočil v gruzin-ščino in izrazil domnevo, da ni poročilo letalskih oglednikov nič drugega kot provokacija nemških agentov, ki se jim je posrečilo prodreti v štab moskovskega vojnega okrožja in zdaj od tam sejejo paniko.
Stalin svojega srepega, pozornega pogleda ni odvrnil od njega, a rekel ni nobene.
Tedaj je Berija že trdno izjavil, da o tem sploh ne dvomi: to je provokacija.
Stalin ni črhnil niti besede, samo pokimal je in mu tako dal vedeti, da je pogovor končan.
Berija je zapustil kabinet Vrhovnega prepričan, da je omemba sovražnika, ki se je prikril v štabu moskovskega vojnega okrožja, opravila svoje. V mislih je že pretehtaval, kakšne bi morale biti izpovedi teh sovražnikov, še zlasti pa, kaj poreče poveljnik letalstva vojnega okrožja polkovnik Sbitov. ko se bo z njim poukvarjal Abakumov.
A tokrat se je Berija zmotil.
Ni upošteval, da se Stalin iz teh dni že v marsičem razlikuje od Stalina iz predvojnih let.
Potem ko je v prvih dneh vojne ob grenki preizkušnji spoznal, kako strašna je cena
samozaverovanosti in zmotnega računa, je zdaj dobro vedel, kakšna grožnja lahko nastane iz nemarnega ravnanja ob sporočilu letalskih izvidnikov ...
In tako je sedel doma v kabinetu, kdaj pa kdaj pogledal na uro in z muko v sebi čutil, kako počasi se odmika čas.
Pomislil je, ali ne bi bilo nemara dobro, če bi se vrnil gor, vendar se je z voljo prisilil k mirovanju. Vsa navodila, ki jih je mogel dati, je že dal. Če bo vzpostavljena zveza s Konjevom in Budjonnim, mu bodo to nemudoma sporočili sem. Če bodo klicali iz štaba moskovskega vojnega okrožja, mu bodo prav tako pri priči sporočili...
Res, čakalo ga je še eno vprašanje, ki ga bo moral dokončno rešiti.
Že drugi dan po začetku nemškega napada je Stalin ukazal poveljstvu zabajkalskega vojnega okrožja pripraviti nekaj divizij za premik na zahodno fronto. Elementarna logika je prišepetavala, da bi bilo bolje, če bi bile te divizije že na poti v Moskvo. Toda poleg vojaške aritmetike obstaja še višja matematika. Stalin ni prav nič dvomil, da se premik vojske z Daljnega vzhoda ne bo mogel izmuzniti pogledu Japonske in da si Japonska ne bi mogla izbrati boljšega trenutka za napad.
Po drugi plati je Stalina obsedala misel, da utegne taktika čakanja, zavlačevanje s premikom vojske z vzhoda na zahod pov-
zročiti tragedijo, podobno tisti iz noči med 21. in 22. junijem. In ta mrzka misel mu ni dala miru ...
Sklenil je, da bo vendarle legel na kavč v kabinetu in zadremal, vsaj dokler ne pridejo novi podatki letalskih oglednikov ali dokler ne bo vzpostavljena zveza s Konjevom in Budjonnim. A znova se je že nagonsko obrnil drugam in se napotil v svoj službeni kabinet. Vnovič se je prisilil, da je ostal tukaj.
Razumel je, da ga navzgor zdaj ne vleče resnična nuja, marveč le vznemirjenost in želja, da bi bil čim bliže telefonom in ljudem, ki napeto delajo tam gori, v drugem nadstropju.
Stalin je bil zaprt človek, svojih čustev navadno ni kazal niti z besedo niti z gibom, vendar pa samote ni trpel. Nikdar ni kosil ali večerjal sam. In ob tem se je skoraj zmerom ukvarjal s posli. V kremeljskem stanovanju. Za jedilno mizo. Med večerjo. V kuncevski dači. Na Kavkazu, v Sočiju. Povsod... Tudi ljudje, ki so Stalina obdajali, so menili, da se vpričo njega spodobi govoriti samo o poslih. Ti ljudje so se menjali. Eni so izginjali, namesto njih so se prikazovali drugi. Izbiral jih je sam -tiste, ki so se morali gibati po njegovi okolici...
»Nujno se moram pripraviti k počitku«, si je v mislih rekel Stalin, »vsaj za dve uri,
vsaj za uro, dokler ne postane nujno, da sem tam gori.«
Pogledal je proti kavču, ki je stal ob steni, a zganil se ni. Spomnil se je, da že od jutra ni nič jedel. Bilo bi kajpak dovolj, če bi vzdignil telefonsko slušalko, pa bi na mizi v jedilnici že stala večerja. Toda teka ni imel nikakršnega.
V prizadevanju, da bi se vsaj za nekaj časa otresel dela, ki ga čaka, in privoščil možganom nekaj počitka, je pomislil: dobro bi se bilo s kom kaj pogovoriti. Pogovoriti kar tako, ne da bi izdaja! povelja in poslušal poročila.
Toda takšnih ljudi okrog njega ni bilo.
A tedaj mu je iz spomina vzniknilo ime, ob katerem se mu je zdelo, da mu nič ne pomeni: Bakanidze. Pogost gruzinski priimek.
Pred tremi dnevi je ta priimek brez pomisleka črtal s seznama, ki mu ga je izročil Poskrebišev. Toda iz spomina priimek ni izginil dokončno, nekje v globinah se je ohranil.
»Bakanidze ... Bakanidze ...« je sedaj ponavljal Stalin. Ne, nobenega člana CK, nobenega ljudskega komisarja, nobenega generala s takšnim priimkom ne pozna. Tega človeka ne pozna. Toda nekakšen podzavesten občutek mu brani, da bi si izbrisal ta priimek iz misli...
Naposled je Stalin vzel telefonsko slušalko in obrnil številko Poskrebiševa. Ko je zaslišal globoki bas svojega pomočnika, je vprašal:
-	Kaj novega?
-	Skoraj nič, tovariš Stalin, mu je odgovoril Poskrebišev.
-	Zveze s Konjevom še nimamo. Šapošni-kov je napotil na zahodno fronto dva odposlanca za zvezo. Peresipkinovi ljudje delajo na liniji.
Stalin je pomolčal.
-	Še kaj, Josif Visarionovič? je čez čas vprašal Poskrebišev.
-	Počakaj. Tisti... Bakanidze... Ali ni povedal, kako mu je ime?
-	Kdo?
-	Ba-ka-ni-dze! je razdraženo zlogoval Stalin. - Človek, ki je telefoniral pred tremi dnevi. Kako mu je ime!
-	Samo trenutek, tovariš Stalin, je prizadevno odgovoril Poskrebišev, - pri priči vzamem spisek ...
(Se nadaljuje)
Nezgode gospodarskih izletov v tujino
Kdo bi mislil, da v Ameriki ne govore po naše
Kakšno vinsko kupčijo lahko sklene trgovec, ki ne zna tujega jezika — Ali je naša televizija sploh bila v New Yorku?
NEVV YORK, julija (od našega dopisnika) - Čudno in hkrati zgovorno se zdi, ko ljudje z naše televizije napadajo newyorške dopisnike zaradi opisa njihovega nastopa v Lincolnovem centru in ko jugoslovanskim novinarjem kažejo film. ki so ga tistikrat prikazali ameriškim gledalcem. Namreč, kot da te prireditve v New Vorku ne bi bilo, saj je ameriški tisk ni omenil niti z vrstico...
Z"es la ma*' d°mači vihar je videti i brezpredmeten, če se ozreš nanj z one strani oceana. Namen ne-▼ wyorškega izleta naše televizije je bil najbrž Američanom pokazati, kdo smo in kaj zmoremo na tem področju. S take plati so pomembni samo odmevi v javnosti, kateri je bila prireditev namenjena. Kaže pa, da je bilo naši televiziji več do tega, kakšna bo videti v očeh jugoslovanske javnosti, ki najbrž ve, česa je televizija zmožna in česa ne.
Podpisani seveda nima nikakršnih osebnih razlogov, da bi se čutil prizadetega zaradi obtožbe, ki je letela na račun skupine jugoslovanskih poročevalcev v Nevv Yorku. Tudi sam ima svoje mnenje o tej prireditvi, tako kot najbrž vsi drugi, ki so tisti večer prebili \ Fisherjevi dvorani Lincolnovega centra. Toda prepričan, da je njegova naloga bralce seznanjati s tem, kar se dogaja in misli v državi, iz katere poroča, ni poslal ničesar svojemu časopisu. S takega stališča se namreč sploh ni nič zgodilo: minil je dan, minila sta dva, pa prvi teden in še več tednov brez kakršnegakoli ameriškega javnega odmeva na to našo prireditev.
Kjer Jugoslovan zmerja. newyorški intelektualec rajši nič ne reče
Z zamudo pa moramo priznati, da se tu nagiba merilo o tem. kaj je vest in kaj ni, nekolikanj v naš prid. Saj se praviloma ne more zgoditi, da bi se v takšnem središču, ne le newyorškega, temveč tudi ameriškega kulturnega življenja, lahko kaj dogajalo m da bi časopisi stvar zamolčali. Kritiki hvalijo ali kritizirajo, vendar ne zamolče. Molk utegne pomeniti vse mogoče, predvsem Ui. da newyorški intelektualec raje nič ne reče o stvari, ki jo Jugoslovan ozmerja.
Povod za te vrstice pa ni bila želja, da bi naknadno in z zamudo sodili o tej prireditvi. do katere v New Yorku, razen za povabljene, sploh ni prišlo, zdaj pa pri nas nekolikanj buri duhove. Povod zanje je odmev novinarja sarajevskih Večernih no-vin na tisto, kar je na beograjski televiziji videl, ko so ga skupaj z drugimi povabili na predvajanje filma, prikazanega v New Yorku. Človeku je bilo nekaj stvari všeč, druge tudi ne. na koncu pa se je izmotal s približno takole ugotovitvijo o prireditvi: četudi Američanom morda stvar ni bila povsem všeč. pa jim je prav gotovo ugajalo naše vino. saj so ob kozarčku zaplesali tudi kolo.
Ker je menda v vsakem vinu tudi zrno resnice, bi se veljalo pri tem nekolikanj pomuditi. V tem je nekje bistvo problema, ki je, resnici na ljubo, širši od našega televizijskega izleta v New York in se prav gotovo ne nanaša samo na ljudi, ki so si to prireditev izmislili in jo izpeljali. Dopisnik se ne more ob taki priložnosti spomniti boljše prispodobe od one, ki jo je pokojni profesor ekonomije na zagrebški univerzi uporabljal, da bi študentom prikazal prednost naših reform iz leta 1965. Profesor je imel navado reči: »Ko stopiš v kopalnici iz kadi, se ti bo morda pred ogledalom zdelo, da si najboljši plavalec na svetu. Vendar o tem ne moreš biti trdno prepričan, dokler se ne preskusiš v morju ali vsaj bazenu.«
/Vaše vino pod ceno na razprodajah sredi vinske vojne
Tokrat mi plavamo v kadi in mislimo, da je naše vino všeč ameriškim kupcem. Saj so vendar dokazi za to: mlaskanje z jezikom in trepljanje po ramenih. Resnica pa je. žal. povsem drugačna. Jugoslovansko vino je na razprodajah sredi vinske vojne, ki se je vnela na tem trgu. že dolge mesece najcenejše. Po dragih demonstracijah, ki so jih pripravili v razkošnih newyorških in prestol niških hotelih, je Washington Post zapisal tudi takole izjavo vodilnega med ameriškimi vinskimi uvozniki: »Žal mi je za te Jugoslovane. Trudijo se, pa ne poznajo okusa našega trga in ponujajo podobna vina, kot so jih Spanci ponujali pred petnajstimi leti.«
Nekdo bo seveda užaljen ali pa bo, v slabšem primeru, to opisal kot del zarote proti njegovi domovini. Podpisanemu so pri srcu naša vina, nič manj kot njegovim sodržavljanom. in povsem vseeno mu je, kaj ameriški pivci mislijo o njih. Kdo je še razvrščal države po sposobnosti izdelovanja alkoholnih pijač, ki so vsem povšeči? Nekateri močni ameriški »jastrebi« ne pospravljajo ruske vodke nič manj zagnano ali pa še z večjim veseljem, kot so to počeli pred afganistansko krizo.
Problem tiči v tem, da se je naša vinska delegacija, tako kot tudi televizijska pa vse druge, po vrnitvi v domovino hvalila, da je sklenila dobro kupčijo in podobno.
Ne le v vina, tudi v viskiju je resnica
To je seveda naravno pričakovati od vsake delegacije in vsakega šefa. Vendar ne bi smeli ostati pri tem. Američani so, na pri-
Zmajarji med nebom in zemeljskimi
predpisi
Nevarna srečanj a letal
in zmajev
Resne ovire za promet na brniškem letališču — Življenje mora prevladati nad
postavljaštvom
Zmajarji, trn v peti tistim, ki so zračni prostor vklenili v paragrafe in vpeljali oster nadzor v gibanju v tretji dimenziji, so pravzaprav simpatičen pojav, čeprav velikokrat bolj opazimo senčne — tragične črte te novodobne dejavnosti z Ikarovim navdihom. S svojimi spontanimi akcijami, ki pa postajajo vse bolj usmerjene, spominjajo na začetnike letalstva od bratov Wright naprej, njihova dejavnost je podobna začetkom jadralnega letenja kjerkoli po svetu. Tudi na Blokah je nekaj navdušencev in samograditeljev postavilo temelje izredno močne jadralne flote.
mer, osupli, čeprav tega javno ravno ne pokažejo, ko ob rednih srečanjih z našimi gospodarstveniki opažajo, da nekateri novi funkcionarji, ki jim je na jugoslovanski strani zaupana naloga poglabljati gospodarske odnose z ZDA, ne znajo niti besedice angleško. Kaj lahko takšni ljudje zvedo o jugoslovanskih možnostih na tako velikanskem trgu? Dopisnik si ni izmislil vprašanja, temveč ga je slišal od ameriškega gospodarstvenika, kateremu je kozarec viskija pri kosilu podrl pregrade, kakršne človeka silijo ostati v okvirih bontona, tudi kadar ti kakšna stvar ni všeč.
Gledano s stališča ameriških pričakovanj je bila naša televizijska prireditev nedvomno eno od takšnih plavanj v morju po kopanju v kadi. Tudi po najbolj velikodušnih merilih ne bi mogli avtorjem prireditve pripisati niti najmanjšega razumevanja ameriške javnosti.
Deliti ljudem, povabljenim, naj pridejo na prireditev v frakih, v papir zavite sarme, bi lahko razumeli kot neotesano navado iz drugega podnebnega pasu. Celo publiki, ki je trenutek pred to pogostitvijo lahko slišala v našem televizijskem filmu, da so na srbskih srednjeveških dvorih jedli z nožem in vilicami, medtem ko so na angleških še s prsti trgali meso na koščke. Odločitev, da »sedem mladih« zapoje muslimansko sevdalinko, spremenjeno v črnski spiritua) (»Emina, O my Lord«) je morala omajati še preostalo vero, da se prirediteljem vsaj malo sanja, kaj bi ameriško javnost utegnilo zanimati v Jugoslaviji. Brez namigovanja se vsiljuje še vprašanje, ali niso avtorji tudi v filmu želeli Jugoslavijo pokazati kot takšno povezavo »Zahoda« in »Vzhoda«?
Nekateri pravijo, da je film »ideološko nevsiljiv*. Zakaj? In zakaj bi bila to odlika? V na široko hvaljeni knjigi je »konservativni« Charles Lindblom, profesor akademije na Yalu, sklenil svoje besedilo o primerjavah gospodarskih sistemov z ugotovitvijo, da je Jugoslavija »pretrgala zgodovinske vezi, o katerih se je mislilo, da so neizogibne med zasebno lastnino in trgom«. Iz raznih razlogov, v katere se ob tej priložnosti ni mogoče spuščati, jugoslovanska samoupravna ideologija v Ameriki že dolgo ni več bavbav, temveč eden od uspešnih načinov organiziranja družbe in gospodarstva. Ameriški južnaški baptisti so posneli enourni film o Jugoslaviji -najboljše, kar je bilo tu doslej prikazanega o nas — in večji del filmskega traku porabili za to, da raziščejo in pokažejo, kako ljudje odločajo o svojih poslih v podjetju, tovarni, hotelu, restavraciji.
V našem televizijskem filmu je vsega po malem. Vendar ni pošteno filma primerjavi s tistim, kar o Jugoslaviji aii o čemerkoli drugem delajo Američani. Reakcionarni ali svobodnjaški ameriški televizijski novinarji so nedosegljivi, kadar je treba jasno povedati veliko stvari v kratkem času. Spomnimo se med drugim tega. koliko so morale v Ameriki striči škarje, da bi ameriško občinstvo iz Bulajičeve »Bitke na Neretvi« nekako razpoznalo, kdo se s kom tolče in kateri so »dobri« in kateri »slabi«
fantje, da bi prav navijalo zanje.
’ -
Ne smemo biti preveč nejevoljni, da smo v tej tehniki pripovedovanja za Američani. Še večje razlike so. na primer, pri izdelavi računalnikov.
Jugoslovanska vlada ne bo videti preveč pametna
Lahko pa bi razpravljali o vsebini, in to bi tudi morali storiti. Ali je, na primer, pisec besedila mislil, da izreka kako posebno modrost, ko je ob prizoru, ki prikazuje naš življenjski standard, rekel, da je bil dobršen del tega dosežen s posojili, da pa »jugoslovanska vlada ve, da posojila niso dobra stvar«. Na kakšni ekonomski teoriji in poznavanju ameriških razmer to temelji? Naša vlada ne bo videti tolikanj pametna, kot se pisec nadeja, vsaj ne v deželi, v kateri so državljani, družbe in država skupaj dolžni skoraj 5000 milijard dolarjev. Dopisniku še na misel ni prišlo, da bi si lastil pravico ocenjevati film nasploh. Za ameriško javnost se ta stvar preprosto ni zgodila, in to je dovolj zgovorna ocena. In zakaj se ljudje z naše televizije tolikanj trudijo, da bi prepričali jugoslovansko javnost, da sc naredili dobro stvar? Postaviti vprašanje je v tem primeru pomenilo vsaj deloma tudi odgovoriti nanj. Pomembno je. kakšen boš videti v očeh lastne javnosti, saj utegnejo biti zaradi tega posledice. Nikakršnih posledic pa ne bo zaradi tega, kakšen boš videti v očeh tuje javnosti, zlasti v takšnem primeru, ko tuja, ameriška javnost sploh ne ve, da se je v Nevv Yorku kaj zgodilo in da se tam prek oceana nekdo zaradi tega prička.
Dragiša Boškovič
~J dimenzijah strahovitega napredek / ka vseh vej letalskih tehnik se je pojavil osnovni konflikt, ki ga ▼ zmajarji, kljub veliki volji, najbrž še nekaj časa ne bodo mogli premostiti. Letalci z zmaji, ki delujejo v devetih klubih, so namreč ujeti v tehnično dovršeni svet, v katerem so za vse druge uporabnike neba tako rekoč nevidni. Ce k temu dodamo še njihovo veliko ranljivost, jim trenutnega položaja res ne gre zavidati. Na predsedstvu skupščine zveze letalskih organizacij Slovenije ja predsednik strokovnega odbora zmajarjev Stane Kranjc nekoliko užaljeno zatrjeval, da pač povsod po svetu letijo zmajarji neodvisno, ne da bi se pred štartom javljali komurkoli. Seveda so člani slovenskih letalskih organizacij jasno povedali, da tako pri nas ni mogoče, že zaradi tega ne, ker ie letenje zakonsko izredno natančno določeno.
Slovenski zmajarji, ki jih niti ni tako malo, imajo še to smolo, da ie ozemlje Slovenije geografsko, zlasti še v letalskem smislu, izredno tesno. Ce vemo, da že jadralni piloti z letali brez motorja, porabijo za prelet celotnega ozemlja Slovenije od Rateč do Hodoša v Prekmurju, Vinice in nazaj do Rateč, nekaj več kot šest ur, si lahko šele dobro predstavljamo, kako hitro zbrzi ozemlje Slovenije pod krili sodobnih letal... V termično ugodnem jjo-dročju od Rateč do Maribora, ki ga kopica jadralnih pilotov s floto 50 jadralnih letal, stacioniranih na tem območju, preleti v dobri uri, lahko pomeni organizirana akcija štiridesetih zmajarjev — ali en sam jezdec na trianglu, za katerega nihče ne ve, da je v zraku — pravo katastrofo.
Nekaj takega se je dogodilo pred d ibrim mesecem, ko so imeli zmajarji prvenstvo
na Križki gori. V njihov roj je priletelo nekaj jadralcev začetnikov in Ie po naključju se je vse srečno izteklo. Srečanje dveh letalcev, ki se gibljeta z relativno zelo različnima hitrostima, ne daje nikomur od njiju prave podobe resnične hitrosti,-predvsem pa je izredno težavno določiti medsebojna razmerja v smeri gibanja. Izkušeni jadralci, ki srečujejo svoje nezavarovane vrstnike pod platnenim krilom, se jim. z velikim spoštovanjem do varnosti, ognejo v velikem loku. Začetniki na eni in drugi strani pa so v svoji »vidoželjnosti« prijatelji tesnejših srečanj. Oboji bi se morali zavedati, da sta življenje in želja po letenju več kot neumno postavljaštvo, pozdravi z rokami, divja kroženja. Kaj takega si med modernimi športnimi inovatorji lahko bolj privoščijo le jadralci na deski.
Zmajarji so uredili v vsej Sloveniji kar 54 zaletišč, ki jih bodo, kot pravijo, poskušali tudi registrirati kot uradne točke, oziroma območja jadranja z zmaji. Takšno število štartnih mest pomeni tudi izredno raznoliko meteorološko spremenljivko, ki je imela v vseh dosedanjih katastrofah - teh pa ni bilo malo — prav gotovo naivečji delež. To je vsekakor ena izmed najbolj ranljivih točk zmajarstva. Motorni in jadralni piloti, ki dokaj varno privezani v kabinah čvrstih Ietah velikokrat samo zmajujejo z glavo, ko jim močna turboletna strujanja celo iztrgajo iz rok komandno palico ali jih z glavo katapultirajo v pleksi kabine, se teh pojavov še kako zavedajo.
Starejši slovenski zmajarji niso brez izkušenj in kar prav je, da so si v svoj strokovni program zadali široko izobraževanje in seznanjanje s teorijo, se spoprijeli z resnič-
Ceprav ima zmaj na prvi pogled prvobitne oblike, bi ga lažje pripisali izumiteljski roki Leonarda da Vincija ali Ottu Liiicnthaiu — slednji je tudi sam zgradil napravo, ki je bila zelo podobna zmaju, a je, žal, podlegel poškodbam na enem preizkusnih poletov, še preden je lahko svojo letalno napravo tudi izpopolnil - kot pa izdelku moderne raketne tehnike.
Francis Melvin Rogalo. Američan italijanskega rodu. je za potrebe NASA razmišljal o krilu, ki bi vesoljski tovor preneslo iz zgornjih plasti atmosfere do zemlje. Raketni strokovnjaki so se rajši odločili za sistem padal, saj je bil veliko boli priročen, kljub vsemu pa Rogalovo krilo ni utonilo v pozabo. BiH Moyes. inženir, ki je prav tako delal v NASA, si je omislil krilo manjših dimenzij za svoje potrebe. Svojega zmaja je najprej preizkusil na vodi, tako da je štartal s smučni na vodi. Številni navdušeni posnemovalci so napravo sčasoma vse bolj izpopolnjevali, tako da so se lahko lotili tudi daljših preletov.
Ob številnih spustov z visokih gora je zbudil obilo pozornosti Steve Hodgson, ki ie z zmajem skočil z balona z višine 7478 m.
nosijo: začasni pravilnik zmajarjev razdeljuje nezaščitene letalce pod platnom na začetnike, pripravnike, in pilote. Ugotovili so, da zdravniško spričevalo lahko tudi kaj pomeni (zmajarji v zahodnih državah ga ne potrebujejo), normirali so začetek letenja z izpitom, načinom šolanja, postavili so norme za učitelja zmajarstva. Dodali so še opis terenov, znanje meteorologije, pravila letanja, opremo itd.
Skratka, iz preproste dejavnosti navdušencev se razvija že mala enciklopedija znanj, ki jo bodo morali obvladati bodoči zmajarji.
Med vsem tem pa nismo našteli komunikacijskih sredstev, ki edina omogočajo varno letenje. Seveda ne gre pričakovati, da se bodo vsi zmajarji liki ati opremili z miniaturnimi radijskimi postajami in se postavili v vrsto s piloti motornih in jadralnih letal, ki brez teh priprav več ne smejo v zrak. Posebno poglavje v slovenskem zmajar-skem športu je postala Šmarna gora. Neopazna, dokler so se letalci z njenega temena le spuščali do vznožja. Novi materiali, profili kril. oblike, znanje in številni poskusi so pripeljali ljubitelje letenja tudi precej više - tako visoko, da so postali resna ovira na edinih vstopnih in izstopnih vratih brniškega letališča.
Kaj pravijo kontrolorji letenja?
»Zanimivo je, da so zmajarji sami nehote izzvali pozornost. Telefonirali so nam v kontrolo na Brnik in ogorčeno povedali, da so bili že v bližini velikih letal in v nevarnih situacijah.«
Eden izmed kontrolorjev, ki je tudi sam pilot in dobro razume njihove stiske, je takole komentiral položaj, ko sta dve večji potniški letali morali zaradi zmajarjev nekoliko spremeniti pristajalni postopek. »Kolegi, ki se nikoli niso ukvarjali z letenjem, se bolj strogo držijo pravii. čeprav bi se dalo marsika j urediti že zgol j z običajno najavo dejavnosti nad Šmarno goro. Razumljivo je, da moramo letalom, ki pristajajo in poletajo v bližini Šmarne gore, zagotoviti nemoteno letenje. Piloti so prav v fazi poictanja in pristajanja najbolj obremenjeni in se ne morejo ukvarjati še s tem, da bi gledali ven ali spreminja!; smer leta v tej občutljivi fazi. Kaj pa pomenijo, struja-nja za velikimi letali, si ni težko predstav-jati. Pogovorili smo se s predstavniki zmajarjev, pripravljeni smo jim pomagati, posodili bi jim celo eno svojih radijskih postaj. pa se kasneje niso več oglasili.« Sogovornik z brniške kontrole je naštel še dvoje mest, od koder štartajo zmajarji.
Posebno poglavje v slovenskem zmajarskem športu je postala Šmarna gora. Neopazna, dokler so se letalci z njenega temena le spuščali do vznožja. Novi materiali, profili kril, oblike, znanje in številni poskusi so pripeljali ljubitelje letenja tudi precej više — tako visoko, da so postali resna ovira na edinih vstopnih in izstopnih vratih brniškega letališča.
Lubnik in šmarjetna gora sta zaradi rednih vsakodnevnih poletov letal v njuni bližini prav tako nevarni.
Za redno najavo poletov zmajarjev sc zavzemajo tudi športni piloti v Lescah, saj je v območju Karavank največ nevarniii srečanj. Vsekakor je najava zmajarskega letenja trenutno eden rajholj aktualnih problemov, ki jih bo treba uspešno rešiti, čeprav se je treba zavedati, kot je povedal Rok Golob na predsedstvu skupščine ZLOS, da imajo v pogojih vizualnega letenja v »nekontroliranem« zračnem prostoru vsi piloti - uporabniki - enako dolžnost opazovati področje, kjer letijo. Torej naj ne bi preganjali zmajarjev, kot so nekdaj vojaški letalci jadralce, ampak bi jim morali predvsem pomagati, da se v gaussovi krivulji varnosti pomaknejo čimbliže središču varnosti. Žal, se bo še vse prevečkrat pripetilo, da bo kakšen pilot zmajar ostal predaleč od varne sredine znamenite krivulje.
Zaradi tega ie osebno tveganje ena od komponent, ki daje argumente v roke tistim, ki sodobnim Ikarovim naslednikom niso naklonjeni. Tudi zato ne. ker se zma-jarskim nesrečam ne bo mogoče nikoli izogniti. Posledice se da nekoliko omiliti vsaj z nezgodnim zavarovanjem in tudi za to bi morali — ob vseh drugih varnostnih ukrepih — zmajarski kluhi poskrbeti.
Niko Slana
Phil lip Knightley: Kako je tisk »prespal« rusko revolucijo (5)
»Times« je poraze spreminjal v zmage
Zgodovinsko gledano je bilo obdobje vojaške intervencije zavez-nikov zelo pomembno, na splošno pa je o njem malo znanega. Današnje hladne vojne ni mogoče prav razumeti, če ne vemo, kaj se je dogajalo takrat. Ko je Hruščov septembra 1959 v Los Angelesu rekel: »Naši vojaki niso nikoli stopili na ameriška tla, ameriški pa so na naša«, večina poslušalcev ni vedela, o čem govori. To neznanje jim je lahko oprostiti. »Encvclopedia Britan-nica« ne daje o zavezniški intervenciji niti osnovnih podatkov, »Columbia Encyclopedia« pa celo kategorično trdi: »Ameriške čete v bojih med zavezniki in boljševiki niso sodelovale«.
^udi poročila iz časov zavezniške I intervencije dajejo popačeno po-■ dobo. Britanci so bili takrat obse-deni v predvolilni kampanji in niso niti opazili, da je intervencija v Rusiji zavita v popoln molk. Minili so dnevi in dnevi, ko ni bila v tisku objavljena nobena vest iz Rusije. Potern pa se je 19. decembra oglasil v »Timesu« britanski vojni minister Milner in zatrdil, da vodijo zaveznike pri intervenciji v Rusiji samo najbolj plemeniti cilji. »Milijonom zaveznikom naklonjenih ljudi je bila prihranjena boljševiška strahovlada,« je povedal Milner.
Prevladujoča tema v britanskem tisku je postala rdeča nevarnost; poprej je namreč britanski tisk razglabljal predvsem o nevarnosti, ki bi nastal?, če bi se Rusija znašla pod nadvlado Nemčije. Časopisi so se odločili, da bodo poslali na fronto dopisnike. ki bodo pisali o uspehih zavezniških čet, podprtih od ruskih rodoljubov, proti boljševikom, skratka o uspehih križarskega pohoda proti boljševiški nevarnosti.
Prvi udarec intervencije v Sibiriji
Prvi udarec intervencije je prišel iz Sibirije. kjer se je nevrotični beli admiral Alek-
sander Kolček postavil na čelo »vseruske vlade«, ki je imela sedež v Omsku.
Zavezniški udarec s severa, iz Arhangelska, je vodil britanski general F. C. Poole, ženskar, čigar posebnost so bile mlade ruske Ciganke, toda kmalu ga je zamenjal William Edmund Ironsicle, orjak, ki je s pestjo med bursko vojno zdrobil burskega vojaka.
Na zahodu je vodil ofenzivo general Nikolaj Judenič, komandant »severozahodne armade«, možak, ki je bil tako zaval jen, da so mu morali pomagati, ko se je kobacal iz avtomobila.
Vojski, ki je prodirala z juga, pa je poveljeval general Anton Ivanovič Denikin, podoficir, ki je napredoval do načelnika štaba carske armade.
Način, kako je zavezniški tisk poročal o operacijah Denikinove vojske, ni bil samo neobjektiven, marveč toliko zgrešen, da je bilo nemogoče analizirati vzroke, ki so privedli do te operacije.
Najvplivnejši dopisnik pri Denikirtu je bil Harold Williams, ki je poročal za »Times« in »New York Times«. Bil je sin novozelandskega metodističnega duhodnika.
oboževalec stare Rusije in prepričan, da se Rusi z navdušenjem bojujejo proti Nemčiji. Bil je oženjen z Rusinjo iz hudo proti-boljševiške družine: po revoluciji je z ženo pobegnil v Britanijo in se takoj vključil v protiboljševiško kampanjo.
ševikov »samo vprašanje nekaj tedno' Kljub temu pa sta »Times« in »Nevv Yc Times« temu človeku zaupala poročanji Denikinovem pohodu na Moskvo. W liams je bil prepričan, da bo Denikin svojem pohodu naletel na navdušen spi jem pri prebivalstvu. »Ko se je Deni! vozil po ulicah Harkova, so ženske jok; od sreče in mu poljubljale roko, tiste, ki niso prerinile do njega, pa so poljublj; blatnike njegovega avtomobila,« je pot čal Wil!iams. Juli ja in avgusta je Denikin va vojska zavzela nekaj mest, med nji Odeso. Za Wiliamsa je bila zmaga že »dosegu roke«. »Nevv York Times« 16. julija poročal z velikimi naslovi: Ne Iovljiva fronta — Denikinova armada n predaje tako hitro; da je dr. Williams britanski oficirji niso mogli ujeti! Iz za? denih mest je Williains poročal o velike številu ujetnikov. Od aprila do oktobra r bi ujeli 254.000 boljševiških vojakov zaplenili na tisoče topov. Zaradi take poročanja je bilo tisto, kar je sledilo, bolj nerazumljivo. Proti koncu oktobra Rdeča armada prešla v ofenzivo, Dcnik se je sredi decembr umaknil iz Harko
in Kijeva, konec januarja pa se je n jegov pohod na Moskvo končal s popolnim zlomom.
Williams pa je 16. decembra, ko je Rdeča armada znova zavzela Harkov, brzojavil svojemu časopisu: »Denikinova armada ne meni, da je poražena, in ne pričakuje poraza.« Ali 12. januarja: »Položaj na bojišču postaja vse bolj ugoden ... Morala boljševiških čet hitro upada.« V trenutku, ko so tiskali to zadnje sporočilo, pa se je dogajalo nekaj povsem nasprotnega: Denikinova vojska je začela razpadati in vojna na jugu je bila praktično končana.
Williamsov način poročanja lahko ocenjujemo tudi po tem, česar ni poročal. Morala zavezniških čet, ki so pomagale Denikinu je bila porazno nizka. Vojaki so glasno negodovali, ker so se morali vojskovati, čeprav je bilo vojne že konec; Ker jim nihče ni povedal, kdaj se bo to končalo; zavezniški vojaki so se bali tifusa in se pritoževali, da jim rusko prebivalstvo prav nič ne pomaga.
Razsulo zaveznikov v tSaturnu
Ko so se zavezniške čele izkrcale v Datumu, je neki škotski vojak na ulici ustrelil ruskega (belega) generala. Neki fransoski poročevalec pa je leta 1921 napisal, »da so
t
J

DELO
V ogledalu časa
Mirovna pogajanja 1946. leta
v Parizu
Iz spominov Edvarda Kardelja
Z Molotovom sem sodeloval vsak dan in o vseh vprašanjih, ki so bila tistega dne na dnevnem redu konference. Vsak dan sem šel po ruskem običaju k Molotovu na »zajtrk«, to se pravi po našem pravzaprav na kosilo. Ker je bilo to vsak dan po vsaki konferenci ministrov, me je Molotov pri teh »kosilih« redno informiral o tistih vprašanjih, ki so se nanašala na nas, tako da sem bil vsak dan sproti obveščen o položaju na konferenci petih ministrov. Dogovarjala sva sc tudi o kompromisih in odstopanjih, ko ni bilo mogoče več vztrajati pri poprej navedenih tezah. Mislim, da morajo biti narodi Jugoslavije hvaležni Sovjetski zvezi in drugim socialističnim deželam za to intenzivno pomoč.
f ■ ^oda to ne pomeni, da smo se mi s ■ sovjetsko delegacijo vselej znašli B na istih pozicijah, oziroma da je le-ta vedno sprejemala in zastopala naša stališča. Tudi kompromise je po našem mnenju sklepala včasih brez potrebe ali pa vsaj prehitro ali brez določenih nasprotnih uslug. Spominjam se zlasti dveh takšnih primerov. Prvič, po brezu- . spešnih prizadevanjih, da bi dobili Trst, smo se s sovjetsko delegacijo dogovorili, da bo privolila v ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja, a tako, da bo Gorica pripadla Jugoslaviji. Ko sem drugega dne kakor ponavadi prišel na »zajtrk« k Molotovu, me je ves vesel pričakal in rekel: »Dobili smo.« Vprašal sem: »Kaj smo dobili?« Odgovoril je: »Trst bo svobodno ozemlje, zahodne vlade so privolile v naš predlog, da naj se iz dela ozemlja okrog Trsta ustanovi Svobodno tržaško ozemlje.«
»In kaj je z Gorico?« sem ga vprašal. Z izrazom začudenja mi je odgovoril: »Kaj z Gorico — Gorica ostane italijanska.«
Seveda sem se razburil in očital Molotovu, da sva se dan poprej dogovorila, da privolimo v Svobodno tržaško ozemlje samo pod pogojem, če bo Gorica jugoslovanska. Na to mi je odgovoril: »Kaj toliko vztrajate pri tem mestecu, ki nima nobenega pomena ne za vas in ne za Italijo. Poglavitno vprašanje je bilo Trst in tu smo dobili maksimum, kar smo mogli doseči.«
Bil sem seveda skrajno nezadovoljen, ker sem bil prepričan, da je bilo mogoče doseči drugačen, ugodnejši rezultat. To mi je tudi nekaj dni pozneje, ko je bil celoten dogovor z Italijo v glavnem že končan, potrdil angleški diplomat, namestnik ministra za zunanje zadeve Neal, ki mi je. ko sem mu omenil Gorico, smeje se rekel, da so oni imeli pravzaprav isti predlog kot mi, to se pravi, da se ustanovi Svobodno tržaško ozemlje. Gorica pa se prepusti Jugoslaviji, toda Molotov ni vztrajal pri tem in tako je Gorica ostala Italiji.
Seveda ne morem reči, ali je bilo to, kar mi je povedal Neal, resnica ali intriga, toda bolj sem se nagibal k temu, da je resnica, saj sem bil tudi sam prepričan, da bi to bilo
mogoče doseči, če bi Molotov vsaj nekaj dni še vztrajal pri takšni rešitvi.
Drugi resen spor sva imela z Molotovom, ko je šlo za mejo med Svobodnim tržaškim ozemljem in Jugoslavijo. Mi smo zahtevali morsko obalo od Milj in naprej proti jugu kakor tudi del morske obale na zahodu od Trsta. Pravzaprav nismo preveč verjeli, da bi mogli dobiti obalo zahodno od Trsta, ker so bile zahodne sile v tem oziru zelo odločne in je bilo prav malo verjetno, da bi v tej smeri popustile. Toda od Trsta proti jugu so bile »šanse«, da bi večji del obale pripadal Jugoslaviji. Takrat smo bili prepričani o tem in smo pritiskali na Molotova, naj se vztrajno bojuje za čim ugodnejšo rešitev. Molotov je sicer spočetka postavil in nato tudi branil naše zahteve tako glede južne kakor tudi glede zahodne obale, toda kaj hitro je popustil v razpravi in privolil v francosko linijo.
Razumljivo, da sploh nisem pričakoval, da se bo to vprašanje tako hitro odločilo. Ko sem prišel k Molotovu in me je obvestil o taki rešitvi, sem bil tako rekoč ves iz sebe. Molotovu sem očital vse mogoče; med drugim sem mu rekel tudi, da je s tem majhnemu narodu, slovenskemu narodu — ki na vsem tem področju po versajskih mejah obkroža Jadransko morje na nekaj kilometrov in na katerega obalah živi — z novo pogodbo ponovno zaprt dostop do njegovega morja.
Molotov je bil besen zaradi tega in mi je med drugim rekel: »Ali mislite, da mora imeti vsak okraj svoje morje!«
Podobnih, vendar ne tako ostrih in v tolikšni meri bistvenih spopadov je bilo še nekaj. Sicer pa moram ponoviti, da je bilo sodelovanje normalno in da se je sovjetska vlada precej trudila, da bi nam pomagala. Tam pa, kjer je šla na hitre kompromise in odstopanja, je bilo to očitno povezano s celim kompleksom mirovnih pogodb ne le z Italijo, ampak tudi z Nemčijo in drugimi državami, ker je šlo za medsebojne kompromise in medsebojno dogovarjanje med velesilami.
Sicer pa so bili pogovori pri »zajtrkih« pri Molotovu zanimivi, kajti tu smo velikokrat
razpravljali tudi o vprašanjih, ki niso bila neposredno povezana z mirovnimi pogodbami, ampak s socializmom in s položajem v svetu nasploh.
Jedro sovjetske delegacije so sestavljali Molotov, Višinski in Gromiko. Molotov je bil — vsaj takšen je bil moj vtis — absoluten šef delegacije in včasih tudi precej grob do njenih članov ne glede na to, za koga je šlo. Nekajkrat sem bil priča takšnim ostrim očitkom, kakršnih si pri nas še misliti nismo mogli. Sicer pa je bil Molotov.pame-ten človek, ki je poslušal sogovornika. Jaz na primer z njim v tem oziru nisem imel težav razen tistih, ki sem jih prej omenil.
Vilinski je rad filozofiral. Pri tem je branil najbolj konservativne dogmatske teze. Spominjam se, kako je nekoč pojasnjeval, kaj je to sovjetska oblast v našem času in kaj je bistvo oblike sovjetske vladavine. Dokazoval je, da je to pravzaprav neke vrste Platonova vlada modrih, vlada filozofov, ki vodijo politiko in družbeno prakso v interesu delavskega razreda.
Molotov je na to grobo zagrmel, kakor sem ga dotlej malokdaj slišal. Rekel je nekako tole: » ... Kaj pa govorite? Kakšna vlada modrijanov in filozofov? Diktatura proletariata je vladavina delavskega razreda, ne pa vladavina modrijanov in filozofov. Z vašimi teorijami bi sovjetska oblast kaj hitro prišla v spor z delavskim razredom.«
Druga zelo »vroča« tema je bila kolektivizacija. Komunistična partija Jugoslavije je takrat zavzela stališče, da razvoja kmetijstva ne bo usmerila na podlagi in po poti kolektivizacije, ampak s pomočjo zadružništva različnih tipov, pri čemer bi se kmetje prosto organizirali v tisti tip zadruge, ki bi jim najbolj ustrezal, in bi sami gospodarili v teh zadrugah. Molotov, Višinski in drugi so menili, da to ni marksistična teorija. Zanje je kolektivizacija edino prava pot v komunizem. Očitali so nam, da bomo s tem podpirali kapitalizem v Jugoslaviji in da nam bo obenem kmetijska proizvodnja nenehoma zaostajala. Jaz sem odgovarjal, da naša praksa kaže drugače in da bomo vse dotlej, dokler ne dobimo kakšnih boljših primerov in rezultatov, takšno politiko nadaljevali.
Takšnih in podobnih tem, o katerih smo razpravljali, je bilo še dosti. Bilo je namreč več ministrskih konferenc in še mirovna konferenca v Parizu, kar je vse skupaj trajalo celih šest mesecev, tako da smo imeli priložnost razpravljati o vseh mogočih vprašanjih. Toda ne glede na to, da so se včasih takšne razprave nekoliko zaostrile, moram povedati, da so bile tovariške in medsebojno vljudne. O tistem znanem zmerjanju, kakršno se je začelo po letu 1948 in neposredno pred njim, takrat še ni bilo niti sledu.
Državna pogodba x A vstrijo
Te besede kažejo, da je bil Molotov,'dasi-ravno je bil sicer dogmatik stalinskega tipa — še vendarle povezan z osnovnimi tezami oktobrske revolucije, medtem ko je Višinski že predstavljal najbolj birokratizirani in absolutistični sloj birokracije.
Precej zagrizeno smo razpravljali še o dveh vprašanjih. Prvič, jaz sem nekoč omenil, da se mi zdi, da bi socialistične države morale bolj upoštevati majhne kolonialne, na pol odvisne dežele, ki so sicer formalno odvisne in so članice ameriškega glasovalnega stroja v Združenih narodih, ki pa vendarle teže za neodvisnostjo in hitrejšim gospodarskim razvojem. Rekel sem, da po mojem mnenju ni nujno, da bi sodobni svet v političnem smislu delil samo na kapitalistične in socialistične države, ampak da je mogoče z ustrezno politiko do
Zadnja konferenca sveta ministrov petih velesil je bila od 10. marca do 24. aprila 1947. leta v Moskvi, torej že po mirovni konferenci v Parizu. To je bila konferenca o državni pogodbi z Avstrijo. Zahodnim vladam je namreč uspelo izsiliti sklep o sklicanju te' konference. Avstrija ni bila udeleženka Hitlerjeve koalicije in zato velesile z njo niso sklenile mirovne pogodbe, marveč državno pogodbo, vendar je tudi ta pogodba vsebovala določene elemente mirovne pogodbe.
Tudi na tej konferenci sem bil šef jugoslovanske delegacije, Tito in politbiro Komunistične partije Jugoslavije pa sta me pooblastila, naj v pogovoru s Stalinom razčistim nekatera vprašanja predvsem ekonomskih odnosov med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, o čemer bom pozneje obširneje govoril.
V Parizu se je 29. julija 1946, leta začela plenarna seja mirovne konference, na kateri je sodelovalo 21 državna podlagi načela, da so na konferenco povabljene tiste države Združenih narodov, ki so »dejansko sodelovale v vojni s precejšnjimi vojaškimi silami proti sovražnim državam v Evropi«, med njimi seveda tudi Jugoslavija. Politbiro Komunistične partije Jugoslavije in jugoslovanska vlada sta za šefa jugoslovanske delegacije na tej mirovni konferenci imenovala Edvarda Kardelja. Iz Spominov Edvarda Kardelja, ki so izšli lani pri Državni založbi, objavljamo odlomek o pogajanjih za jugoslovanske meje.
malih narodov in na pol kolonialnih držav ločevati kapitalistični svet. Za takšno stališče niso imeli ne Molotov, še manj pa drugi člani sovjetske delegacije prav nobenega razumevanja. Molotov mi je dejal, da živim v iluzijah, če mislim, da je mogoče s kakršnokoli politiko razbiti ameriško glasovalno vojsko v Združenih narodih. Branil sem se, da prevzaprav ne gre za razbijanje ameriške glasovalne vojske, ampak za to, da bi posamezni narodi samostojno zavzemali stališča takrat, kadar so takšna stališča v njihovem interesu. Toda tu sem s svojo teorijo popolnoma propadel.
Z angleške strani je bil navzoč zunanji minister Bevin, z ameriške — Marshall, s sovjetske — Molotov in seveda minister za zunanje zadeve Kitajske, ki je bolj prisostvoval, kot pa odločal. To je bila kajpak še Čangkajškova Kitajska.
Konferenca je od samega začetka potekala izrazito odbojno proti nam. Jaz sem poprej obiskal vse ministre s kitajskim vred, ta me je celo povabil na kosilo, in jim podrobno razlagal naše teze v zvezi s Koroško. Toda povsod sem naletel na gluha ušesa. Kitajec se je sicer prijazno smehljal in odobraval naša stališča, toda na sami konferenci ministrov je glasoval kakor zahodne vlade. Molotov je branil naše teze in zahteve, vendar ne preveč vztrajno in dolgo.
Po prihodu v Moskvo sem se med delom konference sestal s Stalinom. Navzoč je bil tudi Molotov in drugi vodilni ljudje iz sovjetskega vodstva. Spričo dobrega vzdušja v pogovoru s Stalinom sem izkoristil priložnost in mu prikazal položaj na pogajanjih o državni pogodbi z Avstrijo ter mu med drugim predočil tudi vprašanje Koroške in ga prosil za njihovo popolno podporo. Stalin me je poslušal brez komentarja, pokimal in na koncu rekel: »Vaše zahteve so vsekakor upravičene in mi jih bomo podprli.« Nato se je obrnil k Molotovu in mu rekel: »Vjačeslav, naredite vse, kar morete, da boste podprli Jugoslovane.« O tem ni več govoril.
Dobil sem vtis, da ima sovjetska vlada zastran vprašanja Koroške veliko manj interesa podpreti Jugoslavijo, kakor ga je imela v kateremkoli drugem vprašanju mirovne pogodbe, na primer z Italijo. Po vsej priliki je bila Koroška eno izmed vprašanj za medsebojna pogajanja in popuščanja
velesil, zahodne sile pa so bile v vseh vprašanjih glede Koroške oziroma avstrijske državne pogodbe od vsega začetka popolnoma enotne.
Še isti ali naslednji dan sem imel poseben sestanek z Molotovom.1 Podrobno sem mu razložil vse naše zahteve in navedel argumente. Zdelo se mi je, da me je z zanimanjem poslušal. Vprašal me je za mnoge podrobnosti, tako da sem dobil vtis, da bo Molotov na konferenci resno pritisnil na vlade zahodnih držav, da se ugodi vsaj nekaterim poglavitnim zahtevam jugoslovanske vlade. Nisem sicer imel kakšnih velikih upov, vendar so me obljube tako Stalina kakor Molotova nekoliko ohrabrile.
Obiskal sem tudi Bevina, ministra za zunanje zadeve Velike Britanije, pa tudi Marshalla, ministra za zunanje zadeve Združenih držav Amerike. Prvi je bil izrazito hladen in odbijajoč in je brez ovinkarjenja odkrito povedal, da ima britanska vlada drugačno stališče in da ne more podpreti jugoslovanskih zahtev v celoti, ampak lahko sprejme le nekatere izmed njih. To je konkretiziral s tem, da je rekel, da se je britanska vlada vedno borila za pravice manjšin in da se bo tudi zdaj zavzela za to, da bodo mhnjšine v državni pogodbi z Avstrijo imele zagotovljene svoje specifične pravice.
Marshall pa je bil vljuden in prijazen, pospremil me je celo do vhodnih vrat. Toda tudi on se je omejil na to, da je ameriška vlada proučila vso stvar in da bo proučila tudi naše argumente, ki jih bomo dali na konferenci petih ministrov, da pa v tem trenutku ne more reči nič več o ameriškem stališču. Posebej je naglasil edino to, da je ameriška vlada proti spreminjanju meja med Jugoslavijo in Avstrijo. Kolikor se spominjam, sta se oba ministra, tako Marshall kakor Bevin, sklicevala na plebiscit iz leta 19202, ki je pokazal voljo ljudstva na tem področju.
Seveda sem obiskal tudi kitajskega ministra. Pogovarjal pa sem se tudi z Bidaul-tom.
zali, v kakšni smeri bo tekla konferenca. Edino naše upanje je bila podpora, ki smo jo pričakovali od sovjetske vlade. Molotov je — kolikor smo bili naknadno informirani — zares branil naše pozicije na konferenci in s tem prispeval, da so prišle v pogodbe nekatere klavzule o manjšinah in o nekaterih drugih manj pomembnih vprašanjih. Glede ostalih naših najpomembnejših zahtev pa-je Molotov razmeroma hitro popuščal, tako da se je konferenca dokaj hitro končala. Rezultat je bil potemtakem slabši, kot sem pričakoval..Vrh tega je ta rezultat tudi potrdil, da Sovjetska zveza glede Avstrije, zlasti pa glede vprašanj, ki so bila bistvenega pomena za Jugoslavijo, ni bila resneje zainteresirana, čeprav bi bilo nepravilno zanikati, da nas sovjetska vlada ni v določeni meri podprla tudi pri teh vprašanjih. Toda očitno je, da je Sovjetska zveza kot velesila gledala na posamezna takšna vprašanja - ki so utegnila biti za nas bistvenega pomena — kot na razmeroma postranska vprašanja v njeni globalni strategiji.
Vendar smo na sami mirovni konferenci dobili močno podporo le pri Sovjetski zvezi in socialističnih državah Evrope, z izjemo seveda tistih socialističnih držav, ki so v vojni sodelovale s Hitlerjem in so nekatere svoje posebne interese branile tudi pred našimi zahtevami. Kar se tega tiče, smo tudi mi s svoje strani omejili te zahteve na najnujnejše, se pravi, omejili smo jih na minimum. Podporo smo dobili v glavnem in v večini bistvenih vprašanj. Molotov je prav pogosto in zelo dolgo vztrajal pri naših zahtevah. Dosegel je celo vrsto razmeroma zadovoljivih kompromisov in brez pretiravanja lahko rečemo, da brez takšne pomoči Sovjetske zveze Jugoslavija ne bi dosegla takšnih mirovnih pogodb, kakršne je.
Naj se taka vojna nikoli več ne ponovi
Mirovna konferenca v Parizu je sicer bila priložnost za razne kupčije oziroma baran-
tanje. Tako me je nekega dne obiskal Cal-daris, ki je bil takrat predsednik vlade ali zunanji minister Grčije. Ni veliko ovinkaril, ampak je takoj spočetka jasno povedal svoj predlog, namreč naj bi si Jugoslavija in Grčija razdelili Albanijo. Po njegovem mnenju Albanija sploh ni nobena država, ampak so jo ustvarile velesile v času, ko jim je bila potrebna zaradi njihovih medsebojnih odnosov. Bil je celo velikodušen in nam je ponudil večji kos Albanije, kakor pa je zahteval za Grčijo.3
Predlog sam po sebi me je dobesedno osupnil. Še pomisliti nisem mogel, da bi kdo resno delal takšne načrte glede Albanije. Odgovoril sem mu ostro in naravnost. Rekel sem mu, da mi takšnih kupčij na konferenci ne delamo, ampak zahtevamo samo tisto, kar je naša pravica. Albanski narod ima pravico do svoje neodvisnosti, in mi smo pripravljeni to neodvisnost podpreti in se bomo postavili po robu slehernemu poskusu delitve Albanije. Z drugimi besedami, povedal sem mu ne samo, da nismo pripravljeni sodelovati pri kakšnih barantanjih za delitev Albanije, ampak da bomo branili njeno integriteto. Pogovor se je končal tako, da je Caldaris rekel nekako takole: »Kakor hočete. Toda povem vam, da so, Albanci — čeprav se delajo zdaj vaši prijatelji - v zgodovini še vsakogar izdali in bodo končno izdali tudi vas.« Odgovoril sem mu, da so to delali reakcionarni režimi v Albaniji, ne pa Albanci, in da ima albansko ljudstvo drugačno vlado, o kateri je nemogoče govoriti kaj takšnega. Žal te moje trditve zastran albanske vlade zgodovina pozneje ni povsem potrdila. Toda naše stališče glede integritete Albanije je bilo vedno enako, ne glede na to, kakšen odnos je imela albanska vlada do nas.
In tako se je v razmerah že nastajajočih blokov mirovna konferenca spremenila pravzaprav v komedijo, kjer se je veliko govorilo in ugibalo, kakšne pa bodo na koncu konference v resnici mirovne pogodbe — tega ni nihče vedel.
—. Če bi hotel iz vsega, kar sem povedal o mirovnih pogajanjih, narediti splošen sklep, bi lahko rekel samo to, da je bil Jugoslaviji kakor že tolikokrat v zgodovini vsiljen nepravičen mir.
O vsem tem nisem govoril zato, da bi po toliko letih pogreval spore o vprašanjih, ki so bila takrat bistvenega pomena za novo Jugoslavijo. O vseh teh dejstvih sem govoril kot o zgodovinskih dejstvih, na katera ne kaže pozabiti. Danes moramo verjeti, da se takšna vojna ne bo nikdar več ponovila in da se vprašanje meja in druga sporna vprašanja med narodi ne bodo reševala z vojnami, temveč v miroljubnem in aktivnem sožitju in sodelovanju narodov oziroma s splošno demokratizacijo odnosov med narodi, ki bo v resnici odpravila meje med njimi.
1.	Na konferenco sveta ministrov o državni pogodbi z Avstrijo v Moskvi je Kardelj pripotoval 2. aprila 1947. leta. Se istega dne je imel pogovor z Molotovom, navzoč je bil tudi Stanoje Simič, takratni zunanji minister Jugoslavije.
Dne 17. aprila je Kardelj govoril pred svetom ministrov, 19. aprila pa se je pogovarjal s Stalinom. Zasedanje sveta ministrov se je končalo 24. aprila, 25. aprila pa se je Kardelj ponovno pogovarjal z Molotovom. Jugoslovanska delegacija se je 30. aprila 1947 vrnila v Beograd.
2.	Po določbah mirovne pogodbe z Avstrijo iz leta 1919 je bil na delu slovenske Koroške (tako imenovana plebiscitna cona A) plebiscit (10. oktobra 1920), ki je odločil o državni pripadnosti tega ozemlja, Kakor je znano, je za priključitev tega dela Koroške Jugoslaviji (kraljevini SHS) glasovalo 16.279 volivcev (40,1% vseh glasov), za priključitev Avstriji pa 25,025 volivcev (59% glasov). Odločilno za izid plebiscita je bilo ne nacionalno, ampak socialnoekonomsko vprašanje, kajti večina volivcev se je raje odločila za progresivno republiko Avstrijo kakor za konservativno kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ko je Edvard Kardelj v svoji knjigi Razvoj slovenskega narodnega vprašanja leta 1939 analiziral koroško vprašanje, je podčrtal, da je Avstrija bila takrat naprednejša in gospodarsko bolj razvita država s stabilnejšim demokratičnim sistemom, ki v nobenem oziru ni odpiral ugodnejših perspektiv za prihodnost slovenskega ljudstva. Poudari! je, da so se za priključitev Jugoslaviji odločili tisti, pri katerih je nacionalna zavest prevladala nad drugimi interesi. Poraz na plebiscitu po mnenju Edvarda Kardelja ni bil izraz nacionalne nezavednosti slovenskega naroda, to je bil poraz slovenske meščanske politike.
3.	Caldaris je bil takrat predsednik vlade in minister za zunanje zadeve - vodja grške delegacije na mirovnih pogajanjih.
Po nekaterih virih je Caldaris podal tak predlog Moši Pijadeju in Alešu Beblerju, članoma jugoslovanske delegacije, ki sta o njem obvestila Kardelja. Moša Pijade je poslal pismo predsedniku mirovne konference in javno napadel Caldarisa v zvezi z njegovim predlogom o razdelitvi Albanije. (Glej knjigo: Moša Pijade, Izabrani govori i članci 1941-1947, Kultura, Beograd 1948, str. 445—456).
se mornarji in oficirji s francoskih ladij obnašali tako, da se doslej še nobena zavezniška vlada ni upala o tem obvestiti javnosti.« Ropi. posilstva in umori; Podobno je bilo tudi v britanski armadi. Da bi Britanci vzpostavili disciplino med svojimi vojaki, so morali seči po javnih usmrtitvah. Ni treba omenjati, da Williams o tem ni črknil niti besedice.
Vladala je zmeda, cvetela je črna borza. Čas so merili na pet načinov hkrati: lokalni čas. ladijski čas, petrograjski čas (na železnici in v vojski), čas, kot so ga določili v tovarni cementa, in čas, kot so ga merili na sedežu britanske vojaške misije. Britanska misija je pogosto dobivala protislovna navodila iz britanskega zunanjega ministrstva, kjer sta se dajali Denikinu naklonjena in Denikinu sovražna struja. V Deniki-novo vojsko mobilizirani Rusi so takoj dezertirali, če ni nanje pazila straža. Neki podoficir je pripeljal na položaj 18 vojakov s strojnico, potem pa odšel v bližnjo kolibo, da bi po telefonu obvestil poveljstvo; ko se je vrnil, ni bilo nobenega vojaka več. Zanesljivi so bili edinole kadeti. med katerimi pa je bilo veliko takih, ki so imeli le 15 let.
Williams pa je bredel iz napake v napako. Prebivalstvo ni z navdušenjem sprejelo Denikina, zavezniška vojska je bila demoralizirana, Rdeča armada »majave boljše-viške vlade«, ki je po Williamsu »izgubila večino svojih topov«, pa je vrgla bele v
morje. Bilo je prepozno, ko je Williams vzkliknil: »Saj to ni mogoče!«
Na vzhodu je bila zmeda še večja. Robert Wilton, »Timesov« dopisnik v Petrogradu, je zagrešil napako in odpotoval v London tri tedne pred boljševiško revolucijo. Sedaj se je zaman poskušal vrniti, boljševiki mu iz razumljivih vzrokov niso dali vizuma. Zato se je kot vojni dopisnik z inter-vencionističnimi četami iz Britanije izkrcal v Vladivostoku, hkrati pa je opravljal tudi dvomljive posle za Foreign Office. WiIton je bil prepričan protiboljševik in prav tako trdno prepričan intervencionist. Tisto, kar je ob izkrcanju videl v Vladivostoku, pa ga je navdalo z osuplostjo in privatno je pisal svojemu uredniku: »Položaj tu je prav grozen, veliko slabši, kot si je sploh moč predstavljati. Vsega je kriva razcepljenost v zavezniškem taboru ... Človek se vnraša, če ni ves svet znorel, ko se niti ne čudi spričo vseh neumnosti, ki se počenjajo v zvezi z Rusijo.«
Protislovni interesi intervencionistov
»Times« o vsem tem ni črhnil besedice. Pozneje se je pohvalil, da je prav njegovo pisanje prispevalo, da so Britanci bili tako sovražni do boljševikov, v katerih so gledali uzurpatorja, vladavina katerega bo kratkega veka. Za »Times« je bilo nesprejemljivo vse, kar je navajalo na misel, da je intervencija zgrešena.
V Sibiriji je šlo vse narobe zato, ker ni bilo skupne zavezniške politike in ker je vsaka država sodelovala v intervenciji iz svojih razlogov, ki so bili včasih inkompatibilni. Japonska je sodelovala, da bi se zasidrala v Sibiriji; z vojaki je poslala na tisoče poslovnih ljudi, katerih naloga je bila vzpostaviti japonski monopol nad trgovino in gospodarstvom. Del ameriške vlade je hitro spoznal, da taka politika Japonske ogroža interese ZDA, ki so na široko trgovale z Rusijo; drugi del vlade pa se je zavedal, da je intervencija polomija in da bi ZDA z gospodarsko pomočjo boljševi-kom lahko vplivale nanje veliko bolj učinkovito kot z intervencijo. Wilson se je šele po dolgem obotavljanju odločil za intervencijo in opredelil njene cilje v navodilih, ki jih je poslal poveljniku ameriških čet Williamu S. Gravesu, previdnemu oficirju, ki ni bil kaj prida navdušen nad tem, kar ga je čakalo. Navodila so bila nejasna in protislovna.
Zavezniške sile različnih držav, ki so imele različne, med seboj izključujoče se interese, naj bi podprle admirala Kolčaka in trop samostojnih vojskovodij, od katerih so se mnogi obnašali huje kot gangsterji iz Chicaga. Kolčak je bil pravi poštenjak, če si ga primerjal z Grigorijem Mihailovičem Sem-jonovim, ki je zbral privatno vojsko
60.000	mož, oficirje zanjo pa poiskal med najbolj reakcionarnimi privrženci carskega
režima. Oborožili in denarno podprli so ga Japonci. Z ropanjem, pobijanjem in požiganjem je teroriziral velik del Sibirije. Ameriški general Graves mu ni hotel dati orožja, ker se je bal, da bo Semjonov napadel tudi ameriške čete. Preden so se Američani umaknili iz Sibirije, je oklopni vlak Semjonova res napadel oddelek ameriške vojske. Boljševiki so 26 let pozneje Semjonova ujeli, mu sodili in ga obesili.
Samo en zavezniški dopisnik - Carl W. Ackerman — je napisal, da »zavezniki kompromitirajo svoje plemenite cilje s tem, da podpirajo Kolčaka«. V »New York Timesu« je pb pogovoru z nekim češkim generalom napisal: »Sprememba oblasti moralno ubija naše vojake. Štiri leta so jim govorili, da se bore za demokracijo. Sedaj, ko je bila v Omsku vzpostavljena diktatura, se nimajo več za kaj boriti.«
Pričevanje ujetega generala Horrocksa
Intervencija v Sibiriji se je hitro spremenila v polom. General Graves je Wilsonova navodila razumel tako: »naj sedi v Sibiriji in ničesar ne ukrene«, dokler ne bo vzpostavljena demokratična vlada, ki bo prosila pomoč. V spopadih med zavezniki in boljševiki je hotel ostati nevtralen, zato so ga hitro proglasili za simpatizerja boljševi-
kov, Kolčak pa je rekel, da »Graves odkrito pomaga boljševikom«.
Prava skrivnost je, kako je Kolčak v danem stanju dosegel, kar je. Njegova poletna ofenziva se je začela 25. marca 1919. leta, do konca maja pa so se njegove čete na 600 kilometrov približale Moskvi. Potem pa je komaj organizirana Rdeča armada razbila Kolčakove sile in jih vrgla za
3.000	kilometrov nazaj, za njihove izhodiščne položaje. Takrat so češki legionarji z molčečim odobravanjem Francozov izročili Kolčaka, skupaj z zakladom carske družine (100 milijonov funtov vrednosti), boljševikom, Ie-ti pa so jim dovolili svobodno pot do Vladivostoka.
Sibirski polom je bil novinarsko izredno zanimiv. Britanski kapetan, poznejši general Brian Horrocks, je bil med prostovoljci, ki so urili Kolčakovo vojsko. Iz njegovih spominov lahko dobimo delno predstavo o dogodkih:
»Izkrcali smo se v Vladivostoku in se takoj znašli v nepopisni umazaniji in bedi, sibirska pristanišča pa so bila prepolna ljudi, ki so pobegnili pred boljševiško revolucijo. Nihče ni želel ne naše navzočnosti ne naše pomoči, in neki britanski polkovnik je modro dejal: »Za to se bomo kesali še veliko let. Nikoli ni dobro, če se mešaš v zadeve druge dežele. Rdeči morajo zmagati, naša sedanja politika pa bo še dolgo vzrok za nezaupanje, ki se ga ne bomo tako zlahka
otresli... Med belimi Rusi sem srečal tudi zelo prijetne ljudi, toda vsi so bili nedosledni, in kadar je bilo treba pljuniti v roke, popblnoma nemočni. Bil sem dodeljen štabu prve Kolčakove armade. Ko sem se nekega dne vrnil s fronte, na kateri bi morala ta armada začeti ofenzivo, sem na tleh vagona, v katerem sem spal, našel na smrt pijanega načelnika operativnega oddelka prve armade... Takih primerov je bilo brez števila. Fronta je nenadoma razpadla in znašli smo se sredi panične množice, ki je bežala pred rdečim terorjem... Državljanske vojne so vedno okrutne. Nenehno so nam kazali fotografije zločinov, ki so jih menda zagrešili rdeči. Pozneje sem videl enake fotografije, samo o zločinih, ki so jih zagrešili beli.«
Četrta armada (sovjetska) je generala Horrocksa ujela blizu Krasnojarska, 3.000 kilometrov zahodno od Vladivostoka. V Rusiji je takrat divjal tifus, zaradi katerega se je število žrtev v državljanski vojni povzpelo na 14 milijonov.
»Govorili so, da je samo v Krasnojarsku zbolelo za tifusom 30.000 ljudi. Dolgo smo živeli v nevarnosti, da nas okužijo trupla-. Na železniških peronih so bile skladovnice nagih trupel. Vsak dan smo videli sani, natovorjene s trupli.«
Prihodnjič:
Zadnja priložnost Winstona Churchilla
v
s
i.
i
L
DELO
pCtHJdal 2 9
Nadaljevanje s 16. strani
1iščem, smo s tem skladno dopolnili ta zbir skrajnih »idealnih« nasprotij, ki so seveda, oboja, gledališko enako nemogoča in nesmiselna ter nebogljena spričo kompleksne umetnosti dramskega gledališča.
Žal nam dani okvir ne dopušča, da bi z etimološkega vidika razčlenili oznako »literarno gledališče« oziroma »gledališče literature«, zato se moramo omejiti le na pomen, ki ga ima pojem literarno gledališče v današnji gledališki teoriji. Čeprav, kot je znano, v območju humanističnih ved pojmi niso vselej eksaktno določeni (celo tako stara veda, kot je filozofija, uporablja, iste pojme v nekoliko različnih pomenih), vendar lahko pri literarnem gledališču v glavnem razločujemo troje osnovnih pomenov, ki pa imajo vsi negativen predznak.
1.	Najbolj pogosto uporabljajo naziv literarno gledališče pripadniki gledališča ar-taudovske »fizične govorice« (antiliterar-nega. krutega gledališča) ter ga pojmujejo kot mehanično prenašanje literature v vi-dno-slušni medij.
2.	Oznaka literarno gledališče se tudi pogosto uporablja s političnim prilastkom »meščansko« in pomeni:
a)	komercialno zabavno gledališče, ki praviloma uprizarja standardno, konvencionalno dramatiko;
b)	najbolj radikalnim pristašem političnega gledališča, gledališke subkulture in pa tvorcem skrajnostnih eksperimentov pla-stično-kinetično-svetlobnih spektaklov (njihov izvor je v gledaliških poskusih Bauhausa iz dvajsetih let) pomeni meščansko literarno gledališče nazadnjaški meščanski gledališki pojav, ki se anahronistično veže na literaturo.
3.	Tistim, ki razlikujejo pristno, neposredno, izrazno polno psihofizično igralsko govorico od zunanje igralske retorike, pa pomeni literarno gledališče konvencionalno rutinersko igro čustvovanja nasploh, ki uveljavlja predvsem deklamatorsko zvočnost in tehniško spretnost igralčevega govorjenja.
Ker torej literarnega gledališča v pozitivnem pomenu sodobna gledališka teorija ne pozna, ni jasno, za kakšno literarno gledališče se Vidmar pravzaprav zavzema. Odtod verjetno tudi njegovo nezadovoljstvo s samim literarnim gledališčem, ki se mu zdi, da je »v nekem smislu morda okostenelo in bi se zato lahko začelo zanimati za pridobitve, ki jih je v teatrsko dogajanje prinesla ideja absolutnega gledališča. Le-to je gledališka sredstva uporabljalo bolj spretno kot literarno gledališče.« Vendarle Vidmar kljub temu vztraja pri slednjem in se zavzema le »za določeno sintezo: za literarno gledališče s sredstvi, ki jih je prineslo absolutno gledališče«.
Presenetljivo je. da se Vidmar tu zavzema za nekaj, kar se že lep čas, in to celo monopolistično, uveljavlja v vsej naši gledališki dejavnosti, ki si jo povsem lastijo pritaši absolutnega gledališča (vključno z gledališko šolo, gledališko vzgojo in strokovnim revialnim tiskom). Naše nekdanje literarno gledališče že dobrih petnajst let oplajajo ideje in izrazna sredstva spektakularnega gledališča. Naj bodo rezultati tega sožitja kakršnikoli že, to, kar je v dramskem gledališču poglavitno in specifično izrazno sredstvo, namreč igralčeva govorjena beseda s svojo psihofizično resonanco, žal, v povprečju ostaja prav tako površinsko rutinerska, kot je bila (z nekaterimi izjemami) v prejšnjem literarnem gledališču; le s to razliko, da je patetično govorništvo zdaj nadomestila prenapeta,
včasih že kar histerična kričavost, čustvovanje nasploh pa je večinoma zamenjalo prav tako posplošeno razkazovanje čutnih manifestacij.
Res čudno, da Vidmar te sinteze, ki od nje pričakuje prenovitev literarnega gledališča, še ni opazil. Ali pa to pomeni, da se oba načina, stari in novi, v praktični odrski izvedbi pravzaprav bistveno ne razlikujeta, kar zadeva igralsko podajanje, in da ju zbližuje skupni imenovalec, ki je v tem, da puščata vnemar samo dramatsko govorico besedila, ki bi edinole iz nje lahko izhajala nova, pomensko polna igralska govorica dramskega dialoga kakor tudi nova, imanentna režijska interpretacija pesniške stvaritve.
Seveda naši avtonomni gledališki oblikovalci še niso zaznali gledališko izraznega značaja in pomena dramatske govorice, kaj šele, da bi si svoje delo otežili z zahtevnim in poglobljenim raziskovanjem njene imanence ter jo poskušali notranje uskladiti z režijsko in igralsko govorico.
Sicer pa tega tudi nihče od njih ne pričakuje. Edina gledališka kvaliteta, ki jo priznava in terja naša najdejavnejša kritika, je vznemirljivost za vsako ceno, zunanje nazorna in hrupna vznemirljivost totalnih gledaliških izraznih sredstev, ki se dan danes najbolj značilno uveljavlja v dveh prototipnih: v modernistični različici spevoigre s plesom in pa v obredno alegoričnem samozaverovanem gledališkem »kodiranju« sodobnega, ontološkega režiserskega svetobolja, ne glede na imanentne ideje uprizarjanih besedil.
Če drži, da ima ljudstvo tako gledališče, kakršno zasluži, to velja še v večji meri za kritike, ki gledališko dejavnost usmerjajo s svojim javnim potrjevanjem ali ovračanjem Pri tem mislimo tudi na Josipa Vidmarja, ki je kot dolgoletni gledališki kritik neustrezne režijske prijeme in konvencionalno igralsko retoriko v marsikateri uprizoritvi pomembnih sodobnih dramskih besedil dojemal in ocenjeval kot slabosti (ali celo nesnažnosti) dramske predloge ter grajal avtorje besedil namesto izvjalce zgrešenih uprizoritev.
Noben umetniški izraz, še celo ne kolektivni in kompleksni gledališki, ne nastaja čez noč, ampak potrebuje dolga leta, da se izoblikuje, in to edinole v umetnosti naklonjenem, demokratičnem in enakoprav-. nem okolju (brez apriornih favoriziranj ali embargov). In če se v resnici zavzemamo, ne za »literarno gledališče«, ampak za to, da dramsko gledališče, ki je skladno, medsebojno dopolnjujoče se sožitje troje samosvojih umetnosti: pesniške besede, režije in igre, zadobi, svojo specifično, koherentno umetniško podobo, je treba najprej vzpostaviti za taka prizadevanja ugodno ozračje in odprto situacijo.
Vendar, če sklepam iz izkušenj, bodo nova raziskovanja dramatske govorice in s tem v zvezi tudi režijske in igralske izraznosti zagotovo ostala prihranjena gledališkim rodovom prihodnjega stoletja oziroma tisočletja.
Draga Ahačič,
Ljubljana
Delo, 18. julija
Živeti v družbi in biti svoboden od nje ni mogoče
V sobotni prilogi Dela z dne 18. julija Je Jožo Puljizevič v članku pod naslovom Živeti v družbi in biti svoboden od nje ni mogoče, citiral moj tekst, ki je bil objavljen v novosadskem Dnevniku 2. julija in ponatisnjen v zagrebškem Oku 9. in 23. julija letos, ter pri citiranju iz Oka prepisal
tudi napako, zato vas prosim, da jo popravite.
Pravilno bi se Puljizevičev tekst moral glasiti:
Letos je v programu Pozorja oni manipulator z informbirojem glasno zahteval, da o njegovem delu, v katerem razpravlja o politiki, ne govore ji politkri tiki «.
V Delu in v Oku, od koder je Puljizevič citiral moj tekst, pa je namesto politkritiki bilo zapisano politiki.
Miodrag Kujundžič,
Novi Sad
Delo, 18. julija______________________
Umakniti predlog zakona o taksi za prehod meje
Pred kratkim so bili uvedeni ukrepi za omejitev potovanj naših državljanov v tujino, nekateri ukrepi pa se še pripravljajo.
S temi ukrepi bomo prizadeti zlasti upokojenci, kajti malo jih je, ki bi si lahko privoščili 1500 din takse za potovanje čez mejo enkrat na leto. Mnogi vodilni delavci, ki so še aktivni, si bodo pomagali s službenimi potovanji v tujino, kar je pri upokojencih nemogoče. Znano je tudi, da smo upokojenci s svojimi pokojninami vedno na repu dohodkov pred aktivnimi delavci, čeprav je res, da lahko živimo skromneje.
V času, ko smo še bili aktivni delavci na raznih področjih, v dolgi 40-letni delovni dobi za mnoge ni bilo časa in možnosti za potovanja v tujino. Sedaj, ko smo upokojeni, pa bi marsikateri upokojenec rad potoval malo čez mejo, vsaj k našim zamejskim Slovencem v Italiji in na Koroškem, zibelki Slovencev.
Mnogi upokojenci so tudi bolni, nekateri celo neozdravljivo in so jim potrebna zdravila za zdravljenje in lajšanje bolečin, pa tudi drugi ortopedski pripomočki, saj nekaterih zdravil itd. pri nas ni moč nikjer kupiti. Nikjer ne moreš nabaviti npr. navadnih elastičnih vložkov za zobne proteze, malo pa je upokojencev, ki bi ne imeli zobnih protez. Zato stopiš čez mejo v Avstrijo ali Italijo, kjer si potrebno nabaviš. Tihotapljenje blaga upokojencem še na misel ne pride.
Predlagam zvezi upokojencev, da pri pristojnih republiških in zveznih organih nemudoma izposluje sklep, da omejitveni ukrepi za upokojence ne veljajo, kar ne bo povzročilo naši samoupravni družbi prav nobene škode, pač pa zadovoljstvo pri upokojencih.
Ferdinand Šteher,
Koper
Seveda vsakdo razume, da je bilo treba nekaj storiti za zaščito našega denarja, in vsak pameten človek, občan, delavčč, samoupravljavec bo rad prispeval majhno žrtev za skupno korist. Toda po že tako drastičnem ukrepu sveta guvernerjev Narodne banke, s katerim niso bili kaznovani le tisti, ki to zaslužijo (mislim na vse tiste množice v vlakih in avtobusih, ki so imele v Sežani svojo tržaško nakupovalno oporišče in so v mesto ob morju nosili malodane vreče dinarjev!), ampak vsevprek tudi tisti, ki hodijo čez mejo po male nakupe stvari, ki jih pri nas ni, in ne tako majhno število tistih, ki hodijo čez mejo na obiske, razstave, koncerte, gledališke predstave, športne in druge prireditve, skratka ljudje, ki vzdržujejo stike z zamejskimi rojaki, ki ustvarjajo človeško in prijateljsko sožitje na meji, kar spada tudi v načela naše zunanje in neuvrščene politike!
Nov hladen tuš, mnogo hujši kot tisti z datumom 4. julija 1981, je zagotovo zadnja novica o nameravani uvedbi mejnine, saj drugače te novogrozeče davščine slovensko skoraj ne moremo poimenovati. Zvezni sekretariat za finance stoji nedvomno pred težavnimi nalogami, kako ukrepati, da bo volk sit in koza ostala cela, vendar najbrž ne bo trdil, da so o tej zadevi že prej razpravljali v sindikatih, kot je za predpis, ki je bil uveljavljen 4. julija
(enkrat na leto iznos 1500 din), trdil predstavnik Narodne banke Slovenije v pogovoru za ljubljansko televizijo.
Če bo naj novejši predlog postal zakon, bomo morali torej odkupiti vsak prehod čez mejo s 1500 din, kar niti ni tako malo, če upoštevamo, da nekateri zaslužijo komaj za štiri skoke čez mejo, ne da bi si pri tem kupili za en sam dinar blaga. Ne vem, če imajo še na kakšni meji tako ostre, da ne rečem kar grabežljive pogoje. Ali ni potni list že sam zase listina, ki — če je veljaven — zagotavlja prost prestop meje? Ali se bodo mejni prehodi spremenili v utice za pobiranje mejnine, »takse za delo carinskih organov« (tako v naslovu imenuje te takse Primorski dnevnik z dne 16. julija 1981)? Banalno vzeto torej: plačaj 1500 din, da te pregledam in pustim naprej. Ker imamo izkušnje s predpisi za varčevanje bencina (zloglasni torki in četrtki), ki so bili; čeprav splošno spoznani kot nekoristni in hudo nadležni za normalni vsak dan, pa tudi gospodarsko življenje, v veljavi skoraj dve leti, se bojim, da se bomo tudi novih, morebiti sprejetih predpisov o taksi, morali držati kaki dve leti in jih bodo spremenili ali odpravili šele, ko jih bodo siti tudi tisti, ki jih danes morebiti zagovarjajo, in ko bodo nastale kvarne posledice tako doma kot tudi v naših odnosih s sosedi.
Kako bi nove »takse« lahko prizadele, na primer, sodelovanje ob meji (mišljeni so predeli, ki so zunaj maloobmejnega prometa), je razvidno iz naslednjega primera, pa brez šale. Nekdo, ki je doma, recimo v Ajdovščini ali v Idriji in je doslej pogosto hodil v zamejstvo, bi za same »netrgov-ske« prehode čez mejo lahko v pičlem letu porabil 12.500 din:
Festival zamejske pesmi v Števerjanu —
1.500
Pevsko tekmovnje Seghizzi v Gorici -
1.500
2 koncerta »Primorska poje« v zamejstvu - 3.000
2 premieri v SSG v Trstu — 3.000 Predstavitev pomembne knjige v Trstu —
1.500
Obisk sorodnikov in prijateljev — 1.500
Zapravil bi torej več, kot na mesec zasluži, da bi lahko izkoristil ustavno pravico.
Tomaž Pavšič,
Idrija
Delo, 15. julija
Gramoz namesto pšenice na najbolj rodovitni zemlji
V zvezi s člankom, objavljenem v Delu dne 15. julija na strani 6 pod naslovom Gramoz namesto pšenice na najbolj rodovitni zemlji, vam, ker se čutimo dolžne, da občanom povemo resnico, pošiljamo pojasnila k navedbam pisca članka.
Po Družbenem planu občine Murska Sobota za obdobje 1981—1985, ki je po te- . meljiti razpravi bil spejet na seji zborov skupščine občine Murska Sobota 31. marca 1981 na podlagi republiškega družbenega plana, v poglavju 7. 10. Za mineralne surovine je med drugimi tudi na območju v k. o. Ivanci predvidena razširitev obstoječe gramoznice za okoli 6 ha, ki pa sega v glavnem ravno na zemljišče prizadete kmetice iz Ivanec.
Komite za urbanizem, gradbeništvo in komunalne zadeve občine Murska Sobota kot upravni organ ni sklepal o ničemer, ampak je na utemeljen in obrazložen predlog Podjetja »Sobota« Murska Sobota, ki se kot pooblaščena delovna organizacija ukvarja z izkoriščanjem, predelavo in prodajo gramoza, le pripravil odločbo o ugotovitvi splošnega interesa za gradnjo in razširitev gramoznice v k. o. vanci. O predlogu odločbe je razpravljal tudi izvršni svet skupščine občine Murska Sobota in sprejel sklep, da jo kot utemeljeno v skladu s predpisi predlaga skupščini občine v sprejem. Zbor krajevnih skupnosti in zbor združenega dela sta nato na skupni seji obravnavala predlog te odločbe. V razpravi je upravičenost izkoriščanja gramoza in utemeljenost posega v kmetijsko zemljišče v k. o. Ivanci delegatom podal glavni direktor predlagatelja, ki je med drugim po-
vedal, da si je njihova delovna organizacija zmeraj prizadevala, da bi kopanje gramoza čimmanj vplivalo na oženje kmetijskega prostora. Velika sredstva je vložila v raziskave in izdelave ustreznih projektov in študij.
Raziskave so pokazale, da so največje in najkvalitetnejše količine gramoza, ki segajo predvsem v globino, ne pa v širino, prav v Ivancih, ustrezna mehanizacija pa jim tako globinsko izkoriščanje tudi dopušča. Povpraševanje po gramozu je po navedbah razpravljalca iz dneva v dan večje, neizkoriščene zaloge, ki jih je mogoče še izkoristiti, pa zadoščajo v občini le do oktobra letos, že sedaj pa so porabniki prisiljeni gramoz delno oziroma določene frakcije voziti iz gramoznic zunaj občine.
Del zemljišč za razširitev gramoznice so pridobili z odkupom, zataknilo pa se je prav pri odkupu zemljišča prizadete kmetice, s katero si že pet let zaman prizadevajo skleniti pogodbo. Do tega pa ni prišlo predvsem zaradi nerazumevanja in nemogočih zahtev, ki jih je lastnica iz dneva v dan spreminjala, med drugim je tudi zahtevala, da naj ji delovna organizacija zgradi kompletno stanovanjsko hišo in zagotovi delovno mesto za eno od njenih sorodnic. Delovna organizacija tem zahtevam ni mogla ugoditi, ji je pa nudila v nadomestilo kmetijsko zemljišče v enaki oddaljenosti v približno enaki izmeri, razliko v površini in vrednosti pa ji je bila pripravljena poravnati v denarju, vse v skladu z določili o pravični odškodnini v zakonu o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini.
Glede odprave prve odločbe s strani vrhovnega sodišča SR Slovenije pa je treba povedati, da je imela le formalne pomanjkljivosti, ki so pred sprejetjem sedanje odločbe v celoti bile odpravljene, kar se bo pri morebitnem ponovnem odločanju vrhovnega sodišča verjetno moralo upoštevati.
Dodajmo še, da sprejem odločbe o ugotovitvi splošnega interesa (ne odločbe o razlastitvi, kot navaja pisec članka) ni bil nikakršno, še najmanj pa »neodgovorno in lahkomiselno početje birokratov«, zlasti ker v pristojnem upravnem organu opravljajo dela in naloge mladi, ustrezno izobraženi ljudje, ampak so jo sprejeli delegati skupščine občine Murska Sobota, ki so pretehtali vse razloge in na podlagi vseh zahtevanih soglasij, tudi Kmetijske zemljiške skupnosti občine Murska Sobota, ugotovili, da je gradnja in razširitev gramoznice v Ivancih res v splošnem interesu, medtem ko članek izpostavlja le zasebnega, ki pa v našem družbenopolitičnem sistemu ne more prevladati nad družbenim.
In končno se sprašujemo še to, od kod piscu članka naslov Gramoz namesto pšenice na najbolj rodovitni zemlji, ko pa iz katastrskih podatkov, kakor tudi po dejanskem stanju v naravi, jasno izhaja, da je zemljišče prizadete lastnice travnik šestega bonitetnega razreda v izmeri 3007 m2, pašnik četrtega bonitetnega razreda v izmeri 292 m2, njiva šestega bonitetnega razreda v izmeri 39986 m2 in celo gozd petega bonitetnega razreda v izmeri 14612 m2, kar v Pomurju, ki je pretežno kmetijsko območje, ne predstavlja najbolj rodovitne zemlje.
Rudi Horvat,
predsednik komiteja za urbanizem, gradbeništvo in komunalne zadeve,
Murska Sobota
Delo, 15. julija
Čistilna naprava nujna
Pod tem naslovom je bil v Delu 15. julija letos objavljen prispevek o seji IS skupščine občine Ilirska Bistrica in predsedstva tamkajšnje občinske konference SZDL. V članku beremo med drugim: »Namigovanja, da v zadnjem času zavestno onesnažujejo in uničujejo življenje v reki Reki, niso povsem upravičena. Res je, da sta glavna onesnaževalca delovni organizaciji Lesonit in TOK, vendar je bilo uvajanje njune proizvodnje pravzaprav edini izhod, da se ilirskobistriška občina iz nerazvite agrarne
občine prične razvijati v industrijsko družbenopolitično skupnost.«
Najprej poglejmo, kako in na čigav račun in za kakšno ceno se ta občina razvija »v industrijsko družbenopolitično skupnost«.
1.	V arhivu Zveze društev za varstvo okolja Slovenije (ZVOS) je zapisnik o informativnem posvetu o sanacijskem programu vodnogospodarskih del za zaščito in izkoriščanje voda Reke na območju Ilirske Bistrice z dne 11. maja 1971, ki ga je sklical tedanji republiški sekretar za urbanizem Boris Mikoš ob udeležbi predstavnikov skupščin občin Ilirska Bistrica in Sežana ter drugih republiških in krajevnih ustanov. V zapisniku beremo, da obratujejo v Ilirski Bistrici tri gospodarske organizacije, ki spuščajo velike količine odpadnih voda (Lesonit, Tovarna organskih kislin TOK in Klavnica kmetijska zadruge) in da reko Reko onesnažuje tudi prebivalstvo zaradi neurejene kanalizacije, spričo česar postaja življenje ob njenem toku zaradi smradu nevzdržno. Reka je tipični kraški vodotok z izrednimi nihanji svojih pretokov in količine teh odpadnih voda ne sprejema. Do prve resne krize je prišlo že leta 1966, ko je bilo treba opustiti zajetje vode v reki Reki za potrebe Divače in nekaterih drugih naselij. To je bil pravzaprav povod za resno akcijo. Republiški sekretariat za urbanizem, skupščine občine Ilirska Bistrica in vodni sklad SRS so se dogovorili o potrebi izdelave in postopne izvedbe sanacijskega programa, ki je obsegal tri osnovne skupine nalog: odpravo poplav, čiščenje odpadnih voda in akumuliranje visokih voda za bogatenje nizkih voda in za gospodarsko izrabo. Ta program so začeli izvajati leta 1968 (za kar je bilo porabljenih 8,100.000 din), v letih 1969 in 1970 pa je bilo porabljenih še
3,840.000	din za regulacijo Reke v Ilirski Bistrici in pričetek gradnje glavnega ko-lektorja. Za izgradnjo osredne čistilne naprave s spremljajočimi deli in izgradnjo akumulacije Mola v obdobju 1972—75 pa je bilo treba zagotoviti še okoli 12,500.000 din.
Na seji je tovariš Mikoš navzočemu predsedniku občinske skupščine Ilirska Bistrica tovarišu Vitomiru Deklevi priporočil, naj skupščina občine z odlokom zavaruje določeno stanje in s tem onemogoči večanje gospodarskih zmogljivosti in tako v urbanistični načrt kot v občinski odlok zapiše, kaj se sme in kaj se ne sme (str. 20 zapisnika). Govor je bil tudi o hudih življenjskih razmerah ljudi v Vremski dolini, o pogi-njanju živine in zastrupljanju zemlje ter o neprecenljivi škodi, ki nastaja v Š koci jan-skih jamah.
2.	Na pobudo naše organizacije je bila v Postojni 22. junija 1974 (tedaj Skupnost za varstvo okolja v Sloveniji) javna tribuna, na kateri so predstavniki štirih kraških občin in odgovorni posamezniki iz ustanov in organizacij, ki preučujejo in varujejo kraški svet, naslovili na izvršni svet skupščine SRS poziv, češ da pričakujejo do konca septembra 1974 sprejem posebnega republiškega zakona, ki bo uresničil sanacijo Notranjske Reke, pa čeprav bi sanacija zahtevala preusmeritev proizvodnje glavnih onesnaževalcev ali preselitev podjetij, ki kraško Reko zastrupljajo. Na posvetovanju navzoči republiški sekretar za urbanizem Boris Mikoš je poziv sprejel kot pomembno podporo naporom kolektivnih organov IS skupščine SRS. Le-ti se ob Reki prvič srečujejo z zahtevo, naj se zaradi varstva ljudi in življenjskega okolja ustavi neka proizvodnja. »Če je začasna čistilna naprava odpovedala, ne zadene krivda kolektivov tovarn TOK in Lesonit, temveč gre za skupni družbeni poraz,« je poudaril in napovedal:
—	veto za vsako širjenje proizvodne dejavnosti v Ilirski Bistrici, ne da bi prej sanirali sedanje stanje; nasprotno ravnanje bi pogreznilo samo še nove ljudi v greznico;
—	če se ne bo našla dokončna rešitev ob sedanjem proizvodnem procesu, bo potrebna preusmeritev dejavnosti obeh tovarn;
—	za preusmeritev ali preselitev obeh tovarn bo moral biti uporabljen del sredstev
Dr. Fernand Attali: Vreme in zdravje (6)
Sonce sije vsem
Meseca se ne bojimo, prijeten in nekako domač nam je, vsem je pri srcu — zlasti še, zaljubljencem. Drugače je s Soncem, zvezdo, ki nas razsvetljuje in greje in katere temperatura baje znaša 6500 stopinj Celzija. Energija, ki nam jo daje Sonce, je le polmilijar-dinka vse njegove energije. Človeško bitje to dobro ali pa slabo prenaša. Vpliv Sonca je mogoče zaznati v vedenju množic, v velikih revolucionarnih gibanjih, družbenih in gospodarskih spremembah, v naravnih in klimatskih katastrofah, ki so tesno pove-zane z erupcijami in sončnimi pegami.
once nam pošilja vidno svetlobo, infra rdeče in ultra vijolične žarke. . ^ Vidna svetloba je bistvenega pome-^ na za razvoj in rast vsega rastlinskega in živalskega sveta: rastline, živali in človek z redkimi izjemami potrebujejo svetlobo - vidno svetlobo - za življenje. Pod vplivom vidne sončne svetlobe se po-
večajo racakova moda in okrepi dejavnost ptičjih spolnih žlez. Med odpravo na Antarktiki je Rivolier ugotovil številne primere astenije, povezane s slabitvijo dnevne svetlobe.
V sončnem spektru je infra rdeče sevanje nevidno, toplota pa zlahka prodira skozi
oblake. Ti žarki so »krivi« sončarice. Klinična znamenja so dobro znana: glavobol, otrpel tilnik, slabost, bruhanje, visoka temperatura, počasnejši utrip, včasih tudi krči. Lahko nastopi tudi koma. V takšnih primerih je treba bolnika ohladiti in rehi-drirati s perfuzijo ali skozi usta, vendar brez dodajanja soli.
Ultra vijolični žarki so razdeljeni v tri kategorije glede na valovno dolžino:
—	UVC, kratkovalovni žarki, na srečo ne pridejo do nas zaradi zaščitne plasti ozona;
—	UVB, srednje valovni žarki, pridejo do kože, predrejo epidermo in se ustavijo v dermi. Ti žarki povzročajo zagorelost in v nekaterih primerih povzročajo kožnega raka. Mogoče jih je prestreči s šipo.
—	UCA, dolgovalovni žarki, prodirajo skozi oblake, šipe, kožo, ne da bi poškodovali epidermo. Absorbirajo se v dermi. Med drugim povzročajo gube.
Vendar sončni žarki niso omejeni samo na infra rdeče in ultra vijolične. Žarki X,.žarki gama in kozmični žarki nekako obtičijo v plasti ozona, ki je pravzaprav izredno pomemben ekološki dejavnik za naš planet.
Poleg infra rdečih žarkov obstajajo še radarski, televizijski, radijski valovi izredno velike dolžine, katerih razmerje z našim zdravjem je zelo šibko ali samo posredno.
Ultra vijolični žarki so tipičen primer nečesa dobrega, s čimer ne gre pretiravati. Za Zemljo bi bili smrtno nevarni, če ne bi bilo okoli nje — kakšnih 25 kilometrov
daleč — življenjsko pomembne plasti ozona, koncentriranega kisika (03 namesto 02), plina, ki je žal izredno nestanoviten pri običajni temperaturi in ki se zlahka spreminja v kisik. Meteorologi in ekologi vsega sveta se zadnja leta čedalje bolj zavzeto ukvarjajo z vprašanjem, ali človek ne kvari ozonske zaščitne plasti okoli svojega planeta.
Navzlic tej ozonski zaščiti imajo lahko ultra vijolični žarki — če jih napak uporabljamo - porazen vpliv na živa tkiva. Njihova kemična dejavnost je izredno močna, lahko imajo nenavadno baktericidno moč, zato jih tudi uporabljajo pri sterilizaciji vode. Ultra vijolične žarke uporabljajo pri tako imenovani helioterapiji (zdravljenju s soncem), pri čemer obsevajo z umetnimi žarki kvarčne svetilke na živosrebrno paro. Naravna ali umetna helioterapija, ki jo je najbolje izvajati po vsej telesni površini, ne le lokalno, je velikega pomena pri tako imenovanih kirurških tuberkulozah (kostni, ganglijski, peritonealni jetiki). Zelo dobre rezultate daje pri slabotnih in rahitičnih otrocih, odločno pomaga pri celjenju dolgotrajnih ran. Toda takšna terapija je lahko učinkovita edinole tedaj, če se strogo ravnamo po natanko določenih pravilih.
Nikdar ni odveč ponavljati nasvetov, naj bodo ljudje previdni pri sončenju. Zaradi pretiranega nastavljanja soncu je mogoče dobiti navadno sončarico oz. akutno foto-toksično levcito, opekline druge stopnje, ki so posledica dolgotrajnega izpostavljanja sončnim žarkom v puščavi ali na snegu, pa vse do kožnega raka na eksponiranih delih telesa (zlasti na obrazu) v deželah, kjer je veliko sončnih dni. Znani so raki na obrazu pri kmetih in ribičih. Poudariti je
treba — zlasti zaradi mode v najnovejših časih, ko se ljudje tako radi neizprosno nastavljajo soncu - kajti ljudje se ne zavedajo, da se rak lahko razvije šele po nekaj letih »čakanja«. Človek, ki se na obali dan za dnem vneto sonči, se obrača zdaj na hrbet in zdaj na trebuh, pravzaprav greši zoper samega sebe. Rezultat je čisto drugačen od tistega, ki si ga je želel: ne le da se koža spremeni v nekakšno usnje, da se zarežejo vanjo globoke gube in da se celice izsušijo, marveč se tudi možgani zameglijo, žile hudo trpijo, .izčrpajo se zaloge kalcija, magnezija, kalija in natrija, izgubi se tek, pokaže se nespečnost, poveča se živčnost, utrujenost se polasti vsega telesa in naposled prevzame človeka nekakšna omamna otopelost, podobna tisti, za katero trpijo Parižani, ko se poleti prevažajo z vročo podzemno železnico.
Nekateri ljudje lahko zaradi pretiranega sončenja dobijo nekaj sončaric zapored, pa četudi so pozneje le malo časa na soncu. V takšnih primerih gre za poškodbe jeter, žleze ščitnice. Omeniti je treba tudi sončne alergije, ki so krive raznih urtikarij, ekce-mov ipd, V takšnih primerih se mora človek skriti v senco, pa naj mu to še tako neprijetno.
Poudariti je treba, da so ultra vijolični žarki lahko nekaj najboljšega ali pa najslabšega, kajti bolj kot katerikoli drugi meteorološki ali kozmični dejavnik lahko koristijo ali škodijo — glede na to, kako jih »uporabljamo«.
Če hočemo bolje razumeti, zakaj in kako ultra vijolični žarki zdravijo človeka, se moramo za hip posloviti od žarčenja in si na hitro ogledati tisto poglavje medicine, ki obravnava rr hitičnost in spazmofilijo.
Bolezni sta si sorodni; prva prizadeva predvsem dojenčke in otroke, druga pa tako otroke kot odrasle.
Rahitičnost je zaostanek v rasti kostnega sistema pri otroku. Povezana je z deviacijo v metabolizmu kalcija v kostnem tkivu, zaradi česar se zakasni okostenitev lobanje — mehko teme se kasno zapre. Rahitičen otrok ima debelo glavo, udrte (kurje) prsi, kosti v zapestjih so otekle, noge se prav rade ukrivijo. Največkrat takšen otrok tu--di kasneje dobi zobe.
Zdravnik nič kaj z veseljem ne pove materi, da ima rahitičnega otroka, starši se po-gostoma prav neradi sprijaznijo s takšno novico. Ko sem bil še mlad začetnik, sem redno trčil v zid nerazumevanja, kadar sem izustil takšno diagnozo. Pa vendar gre za razmeroma benigno obolenje. Potem sem se navadil, da sem rekel, češ da otrok potrebuje nekaj sonca, kalcija in vitamina D — in vse je bilo opravljeno brez večjih težav.
Spazmofilija (ali tetanija, mišični krč) je nagnjenost h krčem zaradi nevromusku-larne razdražljivosti, do katere pride zaradi motenj v količini kalcija, pa tudi magnezija v telesu. Kaže se v spontanem krčenju mišic, zlasti obraznih. Zelo hitro je mogoče prepoznati spazmofiličnega otroka ali dojenčka. Na izzive iz okolice se dojenček odziva z mežikanjem, šobljenjem, pačenjem, skratka z mobilizacijo vseh obraznih mišic v nenehne krče. Ali pa sedi v posteljici ali košarici in se čedalje hitro ziblje. Če beži, drgne z glavo po blazini, da naposled dobi »plešico« (tonzuro). Kakšen sorodnik poreče, da je otročiček »malo živčen« V resnici gre za krčenje vseh obraznih živcev, krčenje, ki je največkrat neho-
DELO
republiškega vodnega sklada na samoupravni način.
3.	Na pobudo občinske skupščine Sežana je bila 30. junija 1981 sklicana problemska konferenca, ker se stanje reke Reke ne izboljšuje. Delegati so kot osnovo za razpravo prejeli poročilo Republiškega komiteja za varstvo okolja in urejanje prostora, ki po podrobnem inšpekcijskem pregledu, opravljenem od oktobra do decembra 1980 v vseh delovnih organizacijah v Ilirski Bistrici, ugotavlja dejansko stanje. Citiramo:
»Tovarna Lesonit je zgradila čistilno napravo za rekuperacijo lesenih snovi iz odpadne vode za stari obrat proizvodnje lesonitnih plošč po mokrem postopku. Te snovi se nato zopet uporabljajo v tehnološkem procesu. Prečiščena odpadna voda delno kroži, delno pa odteka v Reko. Zaradi ekoloških problemov ni vlagala sredstev za razširjeno reprodukcijo v proizvodnjo lesonitnih plošč po mokrem postopku, pač pa je zgradila nov obrat za proizvodnjo lesonitnih plošč po suhem postopku. Prvotno zagotovilo, da bo ustavila obratovanje starega obrata z mokrim postopkom leta 1980, ni uresničeno in predvideva ukinitev proizvodnje šele leta 1984. Čistilna naprava na iztoku ne dosega parametrov, zahtevanih v projektno-tehnični dokumentaciji. Odplake iz čistilne naprave so neprimerne za izpust v reko Reko, kar so pokazali rezultati analiz Zavoda SRS za zdravstveno varstvo ob koncu leta 1980. Ugotovljeno je tudi, da iz novega obrata odtekajo odpadne vode pripranju sekancev brez čiščenja v Reko.
TOK je zgradi! čistilno napravo za zelo obremenjene odpadne vode, ki deluje na principu koncentracije odpadnih voda z vakuumskim uparevanjem. S tem je dosegla zmanjšanje dnevne porabe kisika od 2000 kg na 400 kg, kar je v skladu z obveznostjo, ki jo je prevzela z družbenim dogovorom.
Ugotovljena pa je vrsta pomanjkljivosti: neurejen je nevtralizacijski bazen, tako da odteka odpadna voda iz obrata finalizacije z nizko vsebnostjo pH-ja, kar ogroža kanalizacijsko omrežje, obrat priprave galvanskih surovin je v neustreznih prostorih in za tehnološke postopke ni bilo izdano vodno gospodarsko soglasje, nimajo dovoljenja za obratovanje. Odpadna brozga iz slepega jaška je oporečna in zelo nevarna za ožje okolje zaradi visoke vsebnosti kroma. niklja, cinka in olj. Prav tako ni urejen nevtralizacijski bazen za melaso in odlagališče sadre ter pretakališče goriva. Rezervoarja za mazut in za žveplovo kislino nimata lovilne sklede. Neurejena je deponija trdnih odpadkov.
Hmezad-Tozd Kmetijstvo v Ilirski Bistrici ni izvaja! dogovorjenih obveznosti, saj je ugotovljeno, da ni realiziral odvoza krvi iz klavnice v kafilerijo, temveč kri še vedno odteka z odpadno vodo v Reko; iz priloženih analiz je razvidno, da je odplaka oporečna za izpust v površinski vodotok. V tej organizaciji je neurejena tudi kanalizacija v strojnem parku in čiščenje voda v drugih obratih.
Avtopodjetje Transport, Ilirska Bistrica, še ni izvedel vseh nalog iz družbenega dogovora, v gradnji pa je objekt servisne delavnice II. V tej delovni organizaciji so bile ugotovljene nekatere pomanjkljivosti, predvsem pa se ureditvena odločba, ki jo je izda! občinski vodnogospodarski inšpektor nanaša na ureditev čiščenja tehnoloških odplak ter na ravnanje z naftnimi derivati.
Vodnogospodarsko podjetje Hidro, Koper je zgradilo /e akumulacijo Mola, za akumulaciji Klivnik in Dula pa še ni pripravljena tehnična dokumentacija. Iz akumulacije Mola pa še do danes ni bilo možno dovajati te vode za bogatenje nizkih voda Reke zaradi propustnosti bokov pregrade. Sanacija je bila izvedena v letu 1980. V teku je izdelava poslovnika za obratovanje za dodajanje vode v času nizkih voda reke Reke. okoli 300 l/s za obdobje 1 OOdni.
Komunalno gradbeno podjetje Ilirska Bistrica je z družbenim dogovorom prevzete obveznosti le delno izvajalo. Izgrajevalo je mestno kanalizacijo z glavnim kolektor-jem za odvorj vseh odpadnih voda na skupno čistilno napravo, in sicer sta bila v obdobju 1976—1980 zgrajena kolektorja G in Gg, nista pa bila zgrajena kolektorja S in A. Projektno-tehnična dokumentacija za gradnjo teh dveh kolektorjev je izdela-
na. Za skupno čistilno napravo investicijski program še ni izdelan, v teku je študija, ki jo izdeluje kemijski inštitut Boris Kidrič za ponovno ovrednotenje celotnega onesnaženj tega območja. Ta študija bo dala zasnovo za dimenzioniranje in projektiranje bodoče čistilne naprave. Študija bo končana do konca leta 1981, v tem času morajo biti dokončane tudi geodetske podloge in lokacijska dokumentacija za čistilno napravo. Sicer pa je bilo pri inšpekcijskem pregledu ugotovljeno, da ta delovna organizacija malomarno ravna z olji, ki se v mehanični delavnici in na dvorišču razlivajo in izcejajo v kanalizacijo. '
Iz poročila Republiškega komiteja za varstvo okolja je nadalje razvidno, da je vodnogospodarski inšpektor medobčinskega inšpektorata skupščin občin Cerknica, Ilirska Bistrica in Postojna ukrepal proti tem organizacijam in izdal ureditvene odločbe, po katerih morajo ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti do konca meseca aprila oziroma decembra 1981. leta. Iz poročila je tudi razvidno, da svojih obveznosti niso izpolnile Območna vodna skupnost Primorske, Zveza vodnih, skupnosti Slovenije, Skupščina občine Ilirska Bistrica.
Na problemski konferenci v Sežani 30. junija 1981 so organizatorji najresneje opozorili na hude posledice industrijskega razvoja sosednje občine, ki svoje onesnažene vode pošilja na področje občine Sežane in drugih občin, čeprav se že toliko let govori o nujnosti, da se to stanje odpravi. Predstavniki občine in delovnih organizacij Ilirska Bistrica pa so položaj opravičevali v glavnem s stabilizacijskimi razmerami.
Iz članka Čistilna naprava nujna, objavljenega v Delu 15. julija, pa smo izvedeli, da so nerealna predvidevanja, da bi čistilna naprava začela obratovati najpozneje v začetku leta 1983, kot tudi, da bi akumulaciji Klivnik in Dula zgradili do leta 1985. V srednjeročnem programu Zveze vodnih skupnosti Slovenije in območne vodne skupnosti Primorske niso predvidena sredstva zanjo, gospodarstvo bistriške občine pa samo ne bo zmoglo tega bremena in je zato potrebna pomoč (širše družbenopolitične skupnosti!
Glede na vse to prosimo za ooiasnilo:
1.	Ali je v skladu z našimi moralnopolitičnimi načeli, da neka podjetja ustvarjajo dohodek na škodo zdravja, življenja in gospodarskega razcveta svojih sosedov in občanov?
2.	Ob visokih vsotah, ki so že bile vložene v sanacijo, bi radi vedeli, ali je bil denar naložen tako, da bi z njim dosegli cilj, ki so ga prizadeti in vsa slovenska javnost upravičeno pričakovali in zahtevali? Petnajstletno odlašanje dokončne ureditve sanacije reke Reke ne vzbuja več zaupanja, da mislijo odgovorni v občini Ilirska Bistrica in drugi resno odpraviti ta ekološki zločin. Svoj razvoj so neracionalno brezvestno načrtovali na račun drugih ter v škodo lastnega prebivalstva vsa leta in težavni gospodarski položaj nikogar ne opravičuje, da se to stanje ne bi takoj začelo učinkovito urejati. -
3.	Izpolniti moramo mednarodno obveznost glede režima voda na reki Reki. Kakovost te vode tudi preprečuje, da bi znamenite Škocijanske jame prijavili za vpis v spisek svetovne naravne in kulturne dediščine. Družbeni plan SR Slovenije v srednjeročno obdobje 1981—85 vključuje sanacijo vode reke Reke in predvideva tudi preučitev možnosti za vpis Škocijanskih jam v spisek svetovne naravne in kulturne dediščine. Bomo to uresničili? Odgovornost za neopravičljivo stanje oblastvenih in samoupravnih organov je očitna.
Alenka Bizjak,
za delovno skupino ZVOS
Delo, 2. in 11. julija
Vinskim sodom odzvanja
Pravilnik o kakovosti vina. ki ga je predpisal direktor zveznega zavoda za standardizacijo. dasiravno v soglasju s predsednikom zveznega komiteja za kmetijstvo in drugimi organi, je naletel na negodovanje ne le na območju primorskega in posavskega vinorodnega območja, ampak tudi na teritoriju podravskega rajona (na ta
vinorodna območja je namreč Slovenija razdeljena). V tem zapisu želim povedati zlasti o ogorčenju vinogradnikov v podo-kolišu Prekmurske gorice, ki obsega območje levega dela Mure. Tod je okrog 700 hektarov vinogradov, od katerih pa je le kakih 50 hektarov goric v družbenem sektorju, vse drugo torej uporabljajo zasebni vinogradniki. Podokoliš Prekmurske gorice je bil vrsto let znan po samorodnici, torej šmarnici, vendar so vinogradniki spoznali, da se je treba tega zla končno znebiti in tako so začeli obnavljati vinograde. Za primer naj naveden ožji okoliš Lendavske gorice, ki obsega kakih 650 hektarov. Pred leti je bila tod skorajda sama šmarnica, zdaj pa le tu in tam naletiš nanjo; nadomestila sta jo predvsem laški rizling in šipon, torej kvalitetni trti. Precej zaslug za dobro vinogradništvo ima vinogradniška skupnost, ki deluje v okviru Kmetijske zadruge Lendava. Ta kmetijska organizacija /e, tudi- pomagala zasebnim vinogradnikom s krediti. Pa ne le za ureditev sodobnih nasadov, ampak tudi pri izgradnji vinskih kleti. Številni vinogradniki so se s prakso in s študijem literature usposobili, da zdaj lahko ponudijo gostinskim organizacijam, zasebnim gostincem in drugim kupcem, ki kupujejo vino v večjih količinah, zares dobro kapljico. Vinogradniki z območja podokoliša Prekmurske gorice odobravajo pravilnik o kakovosti vina, ki menda velja za celotno Jugoslavijo, vendar se z vsemi členi ne strinjajo. Nikakor pa ne z 51. členom, kise dobesedno glasi: »Vino za neposredno ljudsko uporabo se daje v promet originalno pakirano v steklenicah s prostornino do 3 litre. Izjemoma se vrhunsko vino z geografskim poreklom daje v promet za neposredno ljudsko uporabo originalno pakirano v steklenicah do 0,75 litra.« Pri tem poudarjajo, da je imel zakonodajalec prav gotovo dober namen, ko si s posameznimi določili v pravilniku prizadeva, da bi bilo v prometu le dobro vino, nikakor pa se ne strinjajo (praksa pa to potrjuje), da je kvalitetno vino le tisto, ki ga dobi potrošnik v steklenici, ki je zapečatena s plutovinastim ali kronskim zamaškom. Že res, da so taka vina boljša od onih, ki so jih negovali slabi kletarji, toda nikakor ne drži, da so kvalitetnejša od tiste kapljice, ki jo iztisnejo zasebni vinogradniki, seveda oni, ki so za kletarjenje usposobljeni in imajo ustrezne kleti ter upoštevajo higensko tehnične predpise. Tako vino je vendarle boljše! Nobena skrivnost ni, da mnogi obiskovalci gostiln prosijo za odprto vino, in če ga gostinec nima, se ali obrnejo in gredo drugam ali pa. če že ostanejo, naročijo kako drugo pijačo. Skratka: vse to, kar sem zapisal, je le kanček tistega, kar govori proti obveznemu ustekleničenju vina. Pozabiti pa seveda ne moremo velikih izdatkov, ki so jih imeli kletarji, ko so si urejali kleti, kupovali sode, stroje in druge pripomočke. In končno, vsak. kdor si je kupil vinograd in si uredil klet, je vse to storil ne le na osnovi ekonomskega računa, ampak (zlasti tako imenovani vikendaši) tudi iz ljubezni do vinske trte. Ker je dal tej plemeniti rastlini del sebe. je razumljivo, da mu sedaj .obilno vrača. Več kot potrebuje vinogradnik zase in za svojo družino, torej ima tržne presežke.
Slovenski predpisi o vinu omogočajo tudi zasebnim vinogradnikom da svoj pridelek ustekleničijo. Morajo biti registrirani proizvajalci vina. imeti morajo vso potrebno
opremo (črpalka, filter, polnilnik, zapiral-niki itd.), imeti pa morajo vsaj nižjo kmetijsko šolo. Tisti, ki nimajo formalne izobrazbe, lahko pri zadružni zvezi Slovenije delajo preizkus znanja. Vino, ki ga ustekleničijo zasebniki, je lahko podobno onemu, ki je v sodih, saj ga zasebnik ne bo stabiliziral z raznimi dodatki, da bi tako ostalo večno, ampak ga bo le prefiltriral. Poznam vinogradnika, ki se je odločil za tak način zadostitve določilom zveznega pravilnika, vendar ima obilico težav. Pri nas namreč ni moč kupiti polnilnih naprav za malega proizvajalca, moral je torej na tuje. Kakšen je uvozni režim za zasebnike, ni treba posebej poudarjati. Težaven! Pa tudi ko vinogradnik že ima polnilne naprave (seveda to ni nobena avtomatika, ako-ravno stanejo pripomočki 100 tisoč novih dinarjev), težav še ni konec. Pri nas namreč ni dobiti niti drobnega materiala, kot so, na primer, azbestne plošče za filtriranje, žveplasta kislina, steklenice... Ker tega ni moč uvoziti v večjih količinah, mo-
raš pač čez mejo večkrat. Le kako, ko pa lahko dinarje menjaš le enkrat na leto? Torej je tudi z zasebnim stekleničenjem vina veliko križev.
»Prodaj grozdje, pa ne boš imet težav!« Tako je moč med vrsticami razbrati iz pravilnika o kakovosti vina. Mnogi bodo res tako storili. Iz dveh razlogov: ker pridelujejo velike količine grozdja in se jim bolj splača, da pridelek vnovčijo tako, drugi pa se bodo od kletarjenja poslovili, ker niso dovolj vztrajni in se bodo na hitro sprijaznili z določili pravilnika o kakovosti vi na. In če se vrnem k vinogradnikom v Prekmurskih goricah, v ožji okoliš Lendavske gorice, moram povedati, da se število tistih, ki oddajajo grozdje, vsako leto povečuje. Tako so vinogradniki z območja Lendave in okolice 1979. leta pridelali 259 ton grozdja, lani že 397. To je le skromen del tistega, kar pridelajo na več kot 600 hektarjih vinogradov. Ali naj grozdje prodajajo tudi tisti, ki bi še naprej radi kletari-li? Ali naj se poslovijo od grozdja tudi vinogradniki gostilničarji (skoraj vsak dober gostinec ima gorice) in naj kupujejo ustekleničeno (tuje) vino. To bi bil zares velik nesmisel.
Delo je 2. julija priobčilo, da »glede na to, da republiški zakon, ki ureja ta vprašanja, še velja, ni bojazni, da bi prišlo ob letošnji trgatvi do motenj v prodaji vina«. Ta vest je ohrabrujoča, saj dokazuje, da v naši republiki dobro vemo. v kakšnih težavah bi se znašli vinogradniki (pa tudi predelovalci, saj nimajo dovolj embalaže ne cistern in predelovalnih zmogljivosti; tudi s prodajo ne gre gladko). Na republiške organe torej apeliramo, da vztrajajo pri zveznem zavodu za standardizacijo in dosežejo spremembo 51. člena. Sam (pa ne sam!) pa predlagam, da se temu členu doda tretja alinea. ki naj se glasi: » V prometu je lahko tudi neustekleničeno vino, ki pa ga je treba hraniti v ustreznih kleteh. Kdor daje v promet neustekleničeno vino, mora imeti ustrezno izobrazbo, ki jo je moč pridobiti z delom oziroma v ustrezni obliki usposabljanja (kletarski tečaj za tiste. ki nimajo gostinske ali kake druge sorodne šole). Tisti gostinski obrat, ki že ima dovoljenje za točenje odprtega vina, lahko še naprej neposredno prodaja tako vino, vsi drugi, ki pa hočejo dobiti dovoljenje. morajo izpolnjevati določene pogoje glede kleti in izobrazbe oziroma kletarskih izkušenj. Kmetje in drugi občani, ki se ukvarjajo z vinogradništvom, lahko prav tako prodajajo vino neposredno (turistične vinske kleti), vendar le, da jim to odobri ustrezen občinski upravni organ.«
Dosedanje izvajanje republiškega zakona o vinu je v naši republiki dalo zelo dobre rezultate, zato se zdi trmasto vztrajanje pri doslednem uresničevanju 51. člena zveznega pravilnika o kakovosti vina nesmisel, ki našemu vinogradništvu (beri: ljubiteljem pristnih vin) ne prinaša zadovoljstva. Seveda pa ni in ne more biti nobene bojazni, da družbene kleti tudi v prihodnje ne bodo imele dovolj grozdja za predelavo. Kot smo že zapisali, število vinogradnikov (in količina grozdja) se iz leta v leto povečuje, zato je ta skrb zares odveč. Tistim, ki hočejo kletariti, je treba še naprej omogočiti. da rezultat svojega dela in znanja (pristno kapljico) lahko prodajo. Seveda se za nadaljnje točenje odprtega vina zelo zavzemajo tudi dobri gostinci. Jim pač ni vseeno, vsaj večini ne, kakšno pijačo točijo. Tam, kjer gostje želijo piti odprto vino, jim je seveda v tem treba ustreči.
Štefan Sobočan,
Murska Sobota
Delo, 17. junija in 11. julija
Pravilnik o uporabi ceste pod Sabotinom
V sobotni prilogi Dela z dne 11. julija je Milenko Srebrnič iz Kozane v pismu v poštnem predalu 29 z naslovom »Pravilnik o uporabi ceste pod Sabotinom« označil kot dezinformacijo vest o tem, da bo ta cesta, ki gre deloma preko italijanskega ozemlja, skrajšala razdaljo od Nove Gorice do naselij v Goriških brdih za kakšnih 30 km. To svojo trditev je podkrepil s tabelo približnih razdalj med posameznimi kraji v Brdih in Novo Gorico. Obenem je navedel, da bo nova cesta, ki naj bi te
razdalje skrajšala, dolga 10 km, in ugotovil, da bodo te skrajšave glede na dosedanjo cestno povezavo največ od 5 do 6 km in samo izjemoma za Podsabotin 20 km. Glede navedenega so stvari take:
Z mirovno pogodbo v letu 1946 določena jugoslovansko-italijanska državna meja je Goriška brda ločila o'd naravnih in najkrajših pristopov do Gorice in s tem tudi do nastajajoče Nove Gorice. Zato si je Jugoslavija vztrajno prizadevala za rešitev tega vprašanja in po približno 30 letih predlogov, zahtev in dogovarjanj s podpisom Osimskih sporazumov dosegla skupno izgradnjo ceste, ki bo iz Solkana preko pobočij hriba Sabotin deloma pfeko italijanskega ozemlja povezala jugoslovanski del Goriških brd, predvsem pa njihov jugovzhodni del z Novo Gorico in širšim zaledjem. V skladu s tem dogovorom se cesta na obeh odsekih že gradi, in če bo pravočasno zgrajen tudi most čez Sočo na jugoslovanski strani, bo dokončana in predana v uporabo za nemoten jugoslovanski civilni tranzitni promet konec leta 1983. Ta nova cesta je dolga skupaj 3800 m, in sicer od Solkana čez Sočo proti zahodu do italijanske meje 680 m; po italijanskem ozemlju pod Sabotinom 1520 m; ponovno po jugoslovanskem ozemlju do zaselka Reber približno 1600 m.
V vseh javnih izjavah, ki jih do sedaj ni bilo malo, smo poudarjali velik pomen te ceste za potrebe lokalnega prebivalstva pa tudi za vse bolj razvijajoči se turizem. Pri tem smo navajali, da bo nova cesta skrajšala razdalje glede na obstoječe cestne povezave za posamezne zaselke in vasi tudi do 30 km. Večino zaselkov in vasi v osrednjem delu Brd bo seveda nova sodobna cesta približala Novi Gorici za 10 do 15 km.
Nekateri zaselki, kot na primer Reber, ki je sedaj oddaljena po obstoječi cesti od Nove Gorice več kot 34 km, pa se ji bodo približali na že omenjeno razdaljo slabih 4 km po novi cesti do Solkana in nadaljnji dober kilometer do osrednjega dela Nove Gorice.
Iz navedenega izhaja, da so ta krajšanja kar pomembna. V večini primerov za tretjino ali polovico dosedanje razdalje. V posameznih primerih pa bo pot tudi štirikrat do petkrat krajša. Pri tem je treba upoštevati dejanske razdalje in ne tabelo, ki jo je sestavil tov. Srebrnič, katere temeljna napaka je v tem, da zaokrožuje razdalje po dosedanjih povezavah za kilometer ali dva navzgor, novi povezavi pa pripisuje namesto slabih 4 km do Solkana in kvečjemu 6 km do osrednjega dela Nove Gorice, kar razdaljo 10 km.
Sodim, da ta metoda zmanjševanja učinkov nove cestne povezave ni dobra. Z njo bi lahko razvrednotili več kot 30-letna prizadevanja za ureditev tega vprašanja, ki niso bila lahka in za katera je bil potreben velik politični napor, ki smo ga zmogli samo ob podpori vse jugoslovanske skupnosti. S podpisom Osimskih sporazumov in začetkom gradnje ta ceste se ta prizadevanja uresničujejo. Zato je skoraj nerazumljivo, da prihajajo pripombe omalovaževanja glede pomembnosti in učinkov te cestne povezave iz krajev, katerih prebivalci so se za to rešitev vrsto let množično in prizadevno zavzemali.
Tone Poljšak,
predsednik jugoslovanskega dela jugoslovanske-italijanske mešane
komisije za gradnjo cest na Kolovratu in pod Sabotinom (iz 6. člena Osimskih sporazumov)
Delo, 14. julija_________________
Obvezne opozorilne table
V današnjem Delu v rubriki kronika me je k pisanju spodbudi! naslov Obvezne opozorilne table. Tako kot v Piranu bi bilo treba storiti tudi na Bledu, v regatnem centru in v Zaki. Tisti, ki si ne moremo privoščiti morja, se hodimo pač hladit v jezero. V Zaki in regatnem centru se ne kopamo samo domačini iz bližnje okolice, ampak tudi tujci. Vendar nas, žal, pri kopanju ovirajo jadralci z jadralnimi deska-
mi. Nič nimam proti jadranju, žal pa jadralci nimajo niti toliko zavesti, da bi vsaj v poletnih dneh ne ogrožali kopalcev. Z otrokom si ne upaš niti v plitvo vodo, kaj šele, da bi plaval 10 ali 20 metrov od obale. Povsod jo lahko dobiš po glavi z jadralno desko, na pomolu pa z jadrom. Ali naj zaradi tega odhajamo na dosti oddaljeno kopališče ali celo na Šobčev bajer. S tem vprašanjem bi morali najbrž neposredno na krajevno skupnost ali kar pred župana. Vendar menim, da bi tam, žal, naleteli na gluha ušesa, pa čeprav smo na primer, 5. julija našteli okoli 70 do 90 jadralcev na pomolu (to je približna številka).
Mislim pa, da bi pomagalo, če bi v Delu vodilni radovljiške občine in blejske krajevne skupnosti prebrali kritiko ali vsaj opozorilo na to.
Ana Troha,
Bled
Delo, 16. julija____
Elektronska kazen
Delo je po svoji tradiciji tisti slovenski dnevnik, ki ima pri nas v glavnem najvišjo raven poročanja, komentiranja itd., skratka novinarstva. V tem duhu, oziroma skladno s to deklarirano — in v glavnem tudi priznano - kvaliteto je tudi večina v njem objavljenih člankov. Ob množici teh je razumljivo, da se pripetijo tudi napake itd., ki so včasih opravičljive in drugič ne. Ena od teh zadnjih je bila nekomentirana objava novice na zadnji 20. strani Dela z dne 16. julija 1981. Naj jo ponovim: »Grand Rapids, Michigan, 15. julija — Osemletni Brian Ten Hopen si bo v bodoče pač trikrat premislil, preden bo pri pouku nepazljiv. Pastor Dvvight Wymer v biblijski šoli v Grand Rapidsu v ameriški zvezni državi Michigan uporablja poseben električni stol in nemirnim učencem pošilja šoke, če se mu to zdi primerno. Brian je po vsem videzu sodeč pravkar prejel enega.« Nad tekstom je slika.
Kaj naj bralec sklepa ob takšni »novici« ali »zanimivosti«? Da gre za zabaven domislek, za evidentno neumnost ali za grozovitost? Novinarju, ki je ta »domislek« izbral iz agencijskih novic in uredniku, ki ga je objavil, je to očitno vseeno. Vendar pa nam ravno to ne bi smelo biti — niti njima niti bralcem. In ob taki »novici« res ne veš, ali je logika mračnjaške ameriške organizacije Moral Majority in moralnih prerokov, kot sta Jesse Helms ali Jerry Fahvell. navzoča že tudi pri nas ali pa smo do nje tako brezbrižni.
Aleš Erjavec,
Ljubljana
Delo, 3. julija
Za direktorje omejen mandat?
Dne 3. julija 1981 je bil v Delu objavljen članek z naslovom »Za direktorje omejen mandat?«, v katerem novinar poroča, da so se pri razpravi o kadrovski politiki v Ljubljani delegati ljubljanske skupščine najdlje zadržali ob vprašanju, ali naj imajo direktorji omejen ali neomejen mandat. Ker so bila mnenja delegacij v zboru občin zelo različna, so uskladitev Znova prepustili posebni komisiji.
Iz tega dela teksta je mogoče razbrati, da so delegati tokrat razpravljali že potem, ko je posebna komisija opravila usklajevalni postopek, in da so po razpravi uskladitev znova prepustili tej posebni komisiji. Vsa očitno dolga razprava in delo posebne komisije bi lahko odpadlo, če bi vsaj eden od navzočih na seji skupščine, na kateri so bili zanesljivo tudi člani izvršnega sveta, prebral Uradni list SR Slovenije št. 19/81 z dne 26. 6. 1981 ali pa vsaj Delo. V tej številki Uradnega lista je namreč objavljen sklep ustavnega sodišča SRS y tem, da je v nasprotju z ustavo in zakonom določba družbenega dogovora o oblikovanju in izvajanju kadrovske politike na območju ljubljanskih občin, po kateri je lahko ista oseba po poteku mandata imenovana za poslovodni organ praviloma samo še za en mandat. O tem sklepu ustavnega sodišča je poročalo tudi Delo.
Primož Cunder,
Ljubljana
teno. To je najbolj značilno znamenje spa-zmofiličnega dojenčka.
Nekoliko večji otroci »ne morejo biti na miru«. Kar naprej hodijo okoli, vse jih »zanima«, vendar nikjer ne morejo vztrajati. Zdaj so pri vratih, zdaj pri mizi, zdaj pri telefonu in zdaj pri stolu, vendar povsod le nekaj trenutkov. Takšni spazmofi-lični otroci imajo premalo kalcija in magnezija. potrebni pa so ultra vijoličnih žarkov.
Spazmofilični pubertetniki in odrasli so tudi zelo izraziti: imajo izbuljene oči, ustnice stiskajo v neopredeljiv riktus, čelo gubajo, kot da bi napeto razmišljali, nozdrvi jim razburjeno poljejo, čeljusti tiščijo skupaj. Spazmofilik je pogosto deprimiran človek.
Bistvena simptomatologija, kot smo jo opisali, doseže maksimum sredi zime, ko so ultravijolični žarki redki ali jih tako rekoč sploh ni — vsaj v Evropi. Zimske počitnice, »zimska šola na prostem«, vse to bi bilo imenitno že zaradi spremembe zraka, če se nastavljanje ultravijoličnim žarkom ne bi večinoma omejilo samo na obraz. Redki so športniki, ki so med smučanjem do pasu goli. Za otroke, ki ne gredo na počitnice, je mogoče dobiti nadomestilo z obsevanjem, vendar je treba prej prositi za nasvet zdravnika. Umetno obsevanje je lahko celo koristnejše od sončenja v naravi, če je pod zdravniškim nadzorstvom in če je postopno
Pet ali šest otrok razporedite v polkrogu okoli velike svetilke, poldrugi meter ali dva od nje, oči jim zavarujte s temnimi naočniki. Obsevate jih po sprednjem in zadnjem delu telesa, najprej minuto do minuto in pol, naposled pa po deset minut
— vendar čas podaljšujete postopoma, obsevate jih vsak drugi dan. Gre za opisane otroke z nekoliko debelejšimi glavami, udrtimi prsmi, krivimi nogami, nestanovitnostjo. Vseh trideset ali štirideset dni obsevanja jim dajete kalcij in magnezij. Ni namreč mogoče računati samo na normalno prehrano, kajti večina takšnih otrok je neješčih. Po desetem obsevanju vam mati že pove, da je otrok dobil tek, da trdneje spi, da je v šoli pozornejši. Nič presenetljivega, zdravljenje je že klasično in dolgo v rabi.
Nekega dne pa mi je takšna mati dejala: »Doktor, moj sin nič več ne jeclja. Poprej je tako težko govoril, po obsevanju pa ne jeclja več.« Bil sem osupel, vendar mi je zagotovila, da je res tako, kot je povedala.
Izprašal sem otroka, ki sem ga dobro poznal prav zaradi jecljanja: odgovarjal mi je razločno, niti enkrat se mu ni zataknilo. Tedaj sem spoznal, da je jecljal zaradi tetanizacije jezika kot posledice spazmofi-lije. Brž ko je bila spazmofilija premagana s kalcijem, magnezijem, Vitanimom D in ultravijoličnimi žarki, je skrčenost mišic popustila. To velja tudi za očesne živce; tako je mogoče ozdraviti tudi konvergentne in divergentne strabizme (škilavost), ki so tako pogosti pri otrocih. Mišice tako kot povodec pri konju zagotavljajo gibljivost očesa. Krčijo se skladno in zagotavljajo popolno vzporednost oči. Ce se ena mišica krči bolj kot druga, se simetrija izpridi in otrok škili. Prav tako astmatičen otrok težko diha, če je spazmofilik, kajti njegov prsni koš je blokiran tako zaradi oblike (kurje prsi) kot zaradi krčenja mišic (me-drebernih, hrbtnih, prsnih), pa tudi mišic sapnika in prsne prepone. Tudi v tem primeru je mogoče odpraviti napade dušitve s
kalcijem, magnezijem in obsevanjem z ultravijoličnimi žarki.
Mogoče se zdi obsevanje z ultravijoličnimi žarki, namenjeno celjenju ran, nekaj zastarelega in nepotrebnega v časih tako imenovane težke terapije, psihoterapije, žarkov X, laserja.Pa vendar...
Triindvajsetletna S. mi je med prvim obiskom pokazala na desnem golenu izredno majhno rano,ki se ji že štiri leta ni in ni hotela zaceliti. Nič ni pomagalo, ne razni antibiotiki ne »čudežne« maže. Nič kaj zavzeto sem ji predlagal obvsevanje z ultravijoličnimi žarki. Po sedmem obsevanju me je S. opozorila na drobno rjavo izboklino, ki je štrlela iz rane — dva ali tri milimetre. Vzel sem pinceto in počasi začel vleči tisto reč iz rane. Na dan sem potegnil štiri do pet centimetrov dolg črn trn. Tedaj se je S. spomnila, da se je pred štirimi leti sprehajala po gozdu in da se je opraskala, ko je šla mimo grma. Od tistega dne je imela trn v nogi, vendar ni imela drugih težav kot to, da se ranica ni hotela zaceliti. Čez teden dni rane ni bilo več videti. Ultravijolični žarki so ne le omogočili odstranitev tujka, marveč so s svojo bakterioci-dno močjo pospešili zacelitev štiri leta stare rane. Zaradi takšnega delovanja so ultravijolični žarki zelo pripravni pri zdravljenju akne, ki je tako neprijetna in zoprna številnim fantom in dekletom.
Sicer je čutiti čedalje večje zanimanje za ultravijolične žarke pri zdravljenju psoria-ze (luskavice), kožne bolezni neznanega izvora — in dokaj uporne zoper sleherno terapijo. Zdravljenje je vedno učinkovito, pa naj gre za preprosto poletno sončenje ob morju ali za nego v centru za fototera-pijo ob Črnem morju, kjer so izjemne zemljepisne in sončne razmere.
★ ★ ★
Leta 1840 je nemški lekarnar in amaterski astronom Heinrich Schwabe opazil skupine nekakšnih peg na sončni površini; pripisal jih je spreminjanju notranjega magnetnega polja na Soncu. Leta 1922 sta dr. Faure in Sardou v Franciji uvedla pojem kozmične medicine, kajti prišla sta do povezave med sončnimi pegami in erupcijami in človekovim zdravjem. Z umetnimi sateliti smo danes prišli do odkritja z energijo nabitih delcev, ki obdajajo Zemljo. Znanstveniki natanko poznajo krivuljo sončne aktivnosti: podobna je enakomerno zobati žagi, vrhunec pa doseže vsakih enajst let. Sestavljena je iz vzpenjajoče se faze, ki traja pet let in pol in ki gre od mirnega do viharnega Sonca, ter iz spuščajoče se faze, ki prav tako traja pet let in pol in gre od viharnega do mirnega Sonca.
Sovjetski zgodovinar Čiževski trdi, da imajo sončne erupcije svojo vlogo pri nastajanju družbenih gibanj, gospodarskih kriz, epidemij, lakote in vojn. Prof. Giorgio Pic-cardi, ki vodi v ZDA veliko delovno skupino, je ugotovil, da sončne pege spremljata večja dovzetnost za bolezni in umrljivost. Dr. Poumailloux v Franciji je opazil naraščanje infarkta miokarda v obdobjih močnejše sončne dejavnosti. Abbe Moreux trdi, da sončna elektrika vpliva na naš živčni sistem in da so »številne osebe, zlasti še otroci, izredno jeznoriti v trenutkih povečane sončne aktivnosti«. Moreux in Či-ževski nista edina, ki povezujeta vojne (francosko-prusko 1870, prvo in drugo svetovno) in revolucije, nemire in upore z obdobji močnejše sončne dejavnosti. Statistiki in ekonomisti povezujejo sončno dejavnost s fluktuacijo v industrijski proi-
zvodnji, sklepanju kupčij, tečaji na borzah, družbenimi nemiri. Vendar ne smemo biti zaletavi: gospodarstvo ima svoje cikluse, lahko imajo tudi enajst let, vendar je zvezo s sončnim magnetizmom treba še dokazati.
V biologiji pa lahko govorimo'o zanesljivih rečeh.
Japonski biolog Takata je dal ime reakciji, ki je znana po vsem svetu. Ugotovil je, da ta (Takatova) reakcija ni vedno enaka med analizami albumina v krvnem serumu. Anomalije, ki so bile vedno enake, so se skladale z obdobjem velike sončne dejavnosti in se ravnale po enajstletnem ciklusu. Poskuse je nadaljeval po vseh koncih sveta, v najbolj oddaljenih krajih, v zraku in pod zemljo. Šele v globini 200 metrov, v nekem rudniku, so se nehale tako imenovane »norčije Takatovega seruma«.
T. in B. Dull sta opozorila, da se v istih obdobjih poveča ne le število infarktov, marveč tudi smrti za pljučno tuberkulozo, možgansko trombozo, pljučno embolijo, več pa je tudi psihičnih motenj. Samomori, zločini, nasilne smrti, avtomobilske nesreče, nesreče pri delu naj bi bili povezani z močnim kozmičnim magnetizmom, ki povečuje dolge valove atmosfere, nagaja celo kompasom, katerih igle se močno in čudno tresejo.
Pravijo, da v teh obdobjih rastline lepše uspevajo in je v burgundskih in porenskih vinogradih boljša letina. Žal velja to tudi za nekatere mikrobe in številne viruse. Azijska gripa v letu 1957 se je, na primer, ujela z vrhuncem sončne dejavnosti. S sončnim maksimumom se ujemajo potresi,
cikloni, poplave, nevihte. Od leta 662 je v Nilu visdka voda takrat, ko je sonce »jezno«, in sicer na sedeminsedemdeset let, razdeljena s ciklusi po enajst let. Logično bi bilo, da bi obdobje velike sončne dejavnosti spremljala višja temperatura. To se v nekaterih predelih res dogaja, toda v večini primerov je izparevanje tolikšno, da so leta sončnih peg pogosto leta hudega mraza. Vetrovi so tedaj močnejši, variacije v pritisku okrepljene.
Poleg enajstletnega ritma so. ugotovili še dve periodičnosti v dejavnosti Sonca: na osemdeset in štiristo let. Leta 1967 je Re-naud de la Taille pisal v »Science et Vie«, da bo leto 1968 leto viharnega Sonca, kajti tedaj naj bi se ujeli skupaj enajstletni, osemdesetletni in štiristoletni ciklusi. Še danes imamo leto 1968 v spominu kot čas velikih družbenih nemirov na raznih koncih sveta.
\
V februarju 1957 sem morda nekoliko prenagljeno naprtil Luni odgovornost za vse pojave, ki sem jih opazoval. Pozneje sem zvedel, da je bilo to tudi obdobje močne sončne dejavnosti. Čeprav še vedno vztrajam pri svojem,'pa moram priznati, da je slovita epidemija azijske gripe v tistem letu krepak argument za tiste — in veliko jih je — ki govorijo o povezanosti med Zemljo in Soncem. Leta 1968 in 1979—1980 se ujemajo z maksimumom sončne dejavnosti. Obdobje kriz in napetosti, ki ga preživlja svet, je tudi obdobje sončnih peg in erupcij. Seveda je mogoče najti drugačne, politične, gospodarske ali teološke razlage, vendar ne gre zavreči tudi te domneve, čeprav je povezavo teže ugotoviti.
KONEC
Pred dnevi smo več desetim tovarišicam in tovarišem, prvim aktivistom Osvobodilne fronte slovenskega naroda, prvim borcem-partizanom poslali vabila, naj bi se po štiridesetih letih v kratkih sestavkih spomnili na tisto obdobje, ko so se okupatorji polastili naše domovine. Pri tem smo imeli pred očmi bojujočega se človeka v prvem letu suženjstva, ne glede na takratno posameznikovo politično naravnanost. In povabljenci so se odzvali. kot so se redkokdaj v doslejšnjih anketah. Danes objavljamo drugi del njihovih spominov, tretji del bo na vrsti prihodnjič.
JANEZ MAJNI K-DŽEMS:
Zima je hita najhujša
Sedaj, po 40 letih laže bolj objektivno gledam na vsa tista nemirna leta ob začetku druge svetovne vojne in naše revolucije. Nekatere stvari, ki so se mi zdele takrat tako pomembne, so danes namreč obrobnega pomena, druge stvari, ki sem jih takrat sprejemal kot del vsakdana, postajajo zdaj narav-niist mogočne. Šele sedaj vidim ves zgodovinski pomen, zgodovinske odločitve, ki so nas prepojile z revolucijo. Notranja in zunanja politična pot, ki jo je ubirala partija, je bila edina mogoča pot.
Leta 1938 sem se kot 15-letnik začel politično , opredeljevati. Čas in zgodovinski tok sla bila tista, ki sla nas prej postarala. Začeli smo brati marksistično literaturo. K sreči sem imel dobre prijatelje, enakega mišljenja in svetovnega nazora kot jaz. Postopoma so se vse stvari, ki so bile zapisane v knjigah, začele kristalizirati tudi v meni in se kazati v dejanskem življenju. Leto ali dve pred vojno ni bilo težko ločiti teorije od praktičnih primerov. V meni in prijateljih sta začela rasti upor in odpor prot: vsemu, kar ni bilo pravično. Še posebej, ko smo začutili nacionalno ogroženost. Za vse nas sta pomenila 27. marec in 27. april nekakšno olajšanje. Takrat smo začutili, da so se pojavile želje po združevanju vseh poštenih ljudi, ki so se opredeljevali za enoten boj proti zasužnjenosti. Mladina se je bila pripravljena žrtvovati zares, ne le z jezikom. Prav zgodaj smo se začeli pripravljati na revolucijo. Že na novomeški gimnaziji smo se začeli upirati. Za napredne ideje so nas navduševali nekateri profesorji, drugi pa so nas izključevali iz šole. Neposredno pred vojno smo hodili v bolnišnico »n se pri vratih učili nekaterih lažjih posegov in nudenja prve pomoči, prav tako smo imeli že organizirane strelske vaje; hodili smo taborit. Kočevski Rog in življenje v njem smo dodobra spoznali veliko pred kasnejšimi italijanskimi ofenzivami.
Iz stare orožarne in skladišča stare jugoslovanske vojske smo ob kapitulaciji stare Jugoslavije odnašali orožje v svoja skladišča v hosto. Bili smo psihično in fizično pripravljeni. Čeprav se za Slovence šteje, da smo začeli vstajo 22. julija, to ne pomeni, da nismo mi z manjšimi sabotažami in diverzijami začeli takoj, ko se je pokazal sovražnik. Sicer pa se sovražnik prva dva tedna r.i kdove kako znašel, da smo lahko kar veliko postorili in se vsaj nekoliko pripravili. Poleti sem bil še v mestu, ker me takrat še niso določili za gozd. Pozimi pa smo se umaknili v hribe, v zapuščene vasi, iz katerih so se izselili bajtarji.
Maksimalno smo razvili tovariške odnose, to je bil nekakšen kolektivizem, ki smo se ga vztrajno držali. Drv je bilo dovolj in krompirja tudi. Potem smo ga kuhali, pekli, na pol spekli. Kar smo imeli, smo si vsi enako delili in to nas je združevalo. To je bila vzgoja prvih in lahko rečem najboljših kadrov -vsak od nas je pozneje postal komandant ali komisar bataljona, brigade. Zima pa je bila konec leta 1941 najhujša, sneg je dobesedno prekril hiše. v katerih smo prezimovali. Takrat so mi po 12 urah zmrznili prsti. Partijsko delo ni nikoli zamrlo; šola in sestanki so bili na dnevnem redu.
FRANC ČOPI:
Že od začetka smo imeli opraviti z izdajalci
Ko se je po marčevskih dogodkih leta 1941 v Beogradu vojna vihra naglo bližala mejam stare kraljeve Jugoslavije, sem kot primorski emigrant od leta 1935 živel in delal v Kranju. Zaposlen sem bil kot elektro in avtogenski varilec v tekstilni tovarni Intex. Treba je vedeti, da je bilo domala vse tovarniško vodstvo v vrhu in nekateri tekstilni mojstri pronemško razpoloženo in nekaj izrazito kulturbundovsko razpoloženih sploh ni skrivalo svojih simpatij do rastoče nemške moči in Hitlerjeve politike v Evropi.
Najbolj mi je med temi hitlerjevskimi agenti ostal v spominu tekstilni mojster Maks Zeme iz Cirč pri Kranju. Bil sem kot ubežnik pred fašističnim nasiljem na Primorskem še toliko bolj občutljiv za vse nacifašistične izpade, zato me je Zemetovo obnašanje in nacistično pozdravljanje po tovarni ob obisku nemških monterjev tolikanj vznemirilo, da sem ga pošteno premlatil. V tovarno je namreč jeseni 1940 prišla skupina nemških monterjev i:< pomagala montirati v Nemčiji nabavljene nove* tekstilne stroje. Servilno obnašanje Zemeta in m podobnih v tovarni je kazalo ne samo na atije do nacistov, marveč tudi na globljo pove-
Anketa Dela: V prvem letu vojne
V tistih hudih dneh, ko nismo
pokleknili
Prvi aktivisti Osvobodilne fronte in partizani se spominjajo na usodno obdobje
zavo tovarniških nemškutarjev s petokolonaško fronto, ki je tedaj že tako intenzivno delovala v Jugoslaviji. Takrat mi je Zeme tudi jasno dal vedeti, naj se le pazim, ker bo prišel tudi njegov dan ...
Ko je prve dni aprila 1941 ljubljanski radio pozival vse rodoljube, naj pridejo v Ljubljano, odkoder bodo kot prostovoljci odšli na pomoč redni vojski pred bližnjim predvidenim napadom nacifašistič-nih vojsk na Jugoslavijo, sem se pozivu takoj odzval. Iz Ljubljane smo odšli proti Novemu mestu in Karlovcu, kjer nas je že doletel 6. april, nemški napad in ustaška hajka na oficirje. Beg stare jugoslovanske vojske je bil vsesplošen. Imel sem srečo, da sem se še z nekaterimi tovariši srečno prebil nazaj v Ljubljano in se nato vrnil v Kranj ter šel na delo v tovarno. Takoj prvi dan pa sem na tovarniškem dvorišču že srečal tudi Maksa Zemeta, ki si seveda ni mogel kaj, da me ne bi takoj ogovoril:
-	Aha, zdaj sva pa skupaj! Zdaj se bova pa drugače pogovorila!
Dovolj dobro sem ga že poznal, da sem z njim takoj ubral ustrezen ton:
-	Takrat sem te samo malo prebutal, zdaj ti bom pa še gobec razbil, če se takoj ne pobereš in me pustiš prav pri miru!
Na tem je nekaj časa končalo. Vsaj mislil sem. da se je.
Takrat sem jaostal kandidat za vstop v partijo. Z menoj sta bila povezana v celici sekretarja Lucijana v Stražišču pri Kranju še osebna prijatelja Franc Fatur iz Zagorja na Pivki in Marjan Gorjan z Vogrskega na Goriškem. Bili smo skoraj neraz-družljivi. Ker sem kot varilec v tovarni imel svoj lastni delovni prostor, mi je partija zaupala popravilo in remont prožilnih mehanizmov za puške, pištole in mitraljeze za prve partizanske enote, ki so se v pozni jeseni 1941 pokazale že tudi v neposredni okolici Kranja. Dele sem nosil v tovarno in iznašal popravljene v nalašč zato prirejeni termovki. V posebno pomoč pa mi je bil pri tem delu v tovarni tekstilni inženir Jože Dekleva iz Postojne. Bila sva prav tako velika prijatelja in velikokrat je stražil pred mojo delavnico, ko sem v njej popravljal orožje.
Prav inž. Dekleva je bil tisti, ki me je pravočasno opozarjal na vohunsko delovanje Zemeta in na nenehno njegovo zahtevo pri glavnem tovarniškem inženirju Hoffmannu, da naj me kot nasprotnika nacističnega okupatorja takoj aretirajo in izročijo Gestapu. Hoffmann me je zagovarjal kot dobrega in tovarni nujno potrebnega delavca, zato je Zemeta zaviral v njegovem maščevalnem delovanju proti meni in tako zame še ni bilo neposredne nevarnosti, kakor mi je to prenesel Dekleva.
Konec novembra je gorenjsko vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja odločilo, da je treba likvidirati vse dotlej znane sodelavce okupatorja na Gorenjskem. Izvedba odločitve je bila določena za 1. december, ki je bil v stari Jugoslaviji državni praznik. To se je tudi zgodilo. Ker je bil med obsojenimi izdajalci tudi moj stari nasprotnik Maks Zeme, je partija odločila, da se moram umakniti iz tovarne, ker bi sicer bil med prvimi osumljenci za Zemetovo likvidacijo.
Tako sem za prvi december 1941 že bil v partizanih. Znašel sem se med borci Jelovške čete na Mohorju nad Besnico pri Kranju.
ANDRINA ŽAUCER:
Tudi otrokom niso prizanašali
Vojna, beseda, ki z grozo prešine človeka. Vojna me je zatekla v Mežici, kjer sem bila učiteljica na osnovni šoli.
Čeprav smo slutili in s strahom čakali, kdaj bo Hitler p>o okupaciji Avstrije in Češkoslovaške nadaljeval svoj pohod tudi proti Jugoslaviji, me je tisto nedeljsko, aprilsko jutro močno prizadelo, ko je kolegica, ki je jaoslušala radio, potrkala na vrata in preplašena izdavila: »Ne ustraši se, vojna je, Nemci so bombardirali Beograd.«
Bila sem visoko noseča. Trenutno sem se spiomnila maminih besed, ko mi je večkrat pripovedovala, da sem prve mesece mojega detinjstva komaj preživela. da sem skoraj umrla od podhranjenosti; rojena sem bila med prvo svetovno vojno.
Kaj bo z menoj, kje bom rodila, kaj bo z otrokom? Vojnih grozot je za enega človeka zadosti, za dva preveč!
Stanovala sem v hiši, kjer sta bili v pritličju občina in pošta. Nasproti je stanoval trgovec, hitlerjanec. Njegova sinova sta v hitlerjanskih uniformah že oznanjala prihod Nemcev. Slišali smo streljanje. Naši graničarji in maloštevilna vojska je branila mejo. Med streljanjem smo se umaknili v rudniški rov na Poleni. Ko smo se vračali na domove, sem med potjo zvedela, da je bil med streljanjem ubit moj učenec Rudi, fantek z zasanjami modrimi očmi. Pri srcu me je zaskelelo in morda je moj otrok pod srcem občutil to mojo bolečino. Rodil se je s srčno napako.
Nemški tanki in kolone pa so se valili po dolini dan in noč, kot zlovešči znanilci vojnih grozot.
Potem so se dogodki hitro vrstili. Okupatorji so zasedli občino, pošto. Mi pa smo ostali brez stanovanja. brez službe, brez plače; z možem Ivom Levstikom pa tudi brez putuske povezave. Začele so se aretacije in teror Umaknila sva sc v Ljubljani'.
Tu se je začelo naše novo življenje. Jože Levstik je Ivu našel delo v mestni vrtnariji, kjer je že bilo eno izmed žarišč boja proti okupatorju. Oba sva postala aktivista partije, OF in kmalu tudi partizana. Ivo je padel 1. maja 1944 na Zeleni trati nad Zagorjem kot okrožni sekretar partije. Mene je partizanska pot peljala preko Dolenjske, Moravške in Štajerske na Koroško. Zarjo svobode sem doživela v Celovcu maja 1945.
Ni mi bilo lahko, sem pa ponosna, da sem častno opravila svojo narodno in partijsko dolžnost.
ADA KLANJŠEK-REPIČ:
Tekmovanje brez fašističnega pozdrava
pomoč so se oglašali na hodnikih. Od nervoze so brez vzroka vdirali v celice, grozili z ubi janjem, ki so ga privoščili vsem brez razločka. Slovenski za-jx>mik je postal vreden manj kot stenica.
Dopoldne so se oglasili prvi avtomobili, ki so vozili z druge strani Drave grobe krste, ki jih je noč in dan izdelovala deželna kaznilnica. Po Sodni ulici je od Drave pripeljal pettonski avto, pokrit z veliko temno ponjavo in zavil v Sodne zapore. Ker so se drugi vzpeli na okno, sem se še jaz in pogledal na vrh avtomobila, kjer so se jasno kazale krste, ki sp bile naložene počez, po 7—8 v eni vrsti in najmanj tri vrste, ena vrh druge. En avto je pripeljal povprečno 30 krst. Ko so krste zmetali na dvorišče -votlo je bobnelo po vsej stavbi - se je; avto odpeljal in se enako obložen vrnil še drugič in tretjič. Iz tega smo sklepali, da bo že jutri ustreljenih približno 90 talcev.
Začetek vojne in italijanska okupacija sta spremenila tok mojega dotedanjega življenja. Telovadba in drugi športi, ki so mi do tedaj polnili velik del dneva, so kmalu postali le sredstvo za delo in borbo v osvodilnem gibanju. Začelo se je s preprostimi akcijami, ki nam jih je nalagala Osvobodilna fronta. Naša skupina OF. ki jo je organiziral in usmerjal znani športnik Branko Ziherl, je bila sestavljena iz samih mladih, drznih, domoljubnih športnikov. Okoliš našega delovanja je bil strogi center Ljubljane - približno v mejah današnje Prešernove, Cankarjeve, Titove, Mfklošičeve ceste ter Čopove, Dalmatinove in Tavčarjeve ulice. Okupator je strogo nadzoroval gibanje v mestu, a kljub temu smo uspeli preko dneva, zlasti v večernem mraku, vsak dan znova popisati pročelja hiš z znaki in gesli osvobodilne fronte in komunistične partije, raztresti po cestah in hišah na tisoče doma izdelanih propagandnih lističev, zbirati in prenašati orožje in municijo za potrebe diverzantske skupine, organizirati nove skupine OF in se ob vsem tem idejno in politično izgrajevati. Moč te naše obrobne dejavnosti je bila v neprekinjenosti in čvrsti akcijski povezanosti z vsemi delujočimi skupinami OF. Podoba ljubljanskih ulic in besnenje okupatorja sta nam vzbujala občutek, da vsak dan izbojujemo novo zmago.
Ob takih začetkih so se razvijale naše osebnosti v politično misleče in delujoče borce na vsakem koraku. Julija 1941. leta je odšla lahkoatletska tekmovalna vrsta železniškega športnega kluba »Hermes«, v kateri sem bila tudi jaz, na tekmovanje v Novo mesto. Tekme so se začele ob zvrščenih tekmovalnih vrstah z dviganjem italijanske zastave ob zvokih njihove himne. Prisotni italijanski oblastniki so zahtevali, da pozdravimo zastavo z njihovim fašističnim pozdravom (saluto romano). Trikrat so prekinili dviganje zastave in nam javno zagrozili, da brez pozdrava ne bomo smele tekmovati: vztrajale smo pred številnim občinstvom brez pozdrava in dosegle, da smo kljub temu tekmovale - čeprav zadnjič med okupacijo. Vračale smo se domov z dobrimi šjjortnimi rezultati in z občutkom, da smo izbojevale veliko moralno zmago.
Doživljala pa sem tudi hude konflikte sama s seboj. Vse svoje otroštvo in mladost sem preživljala v sokolski telovadnici, a premalo sem razmišljala o zgrešenih vzgojnih vplivih, zaradi katerih sem ljubezen do domovine enačila z ljubeznijo do kraljevine Jugoslavije in njene kraljevske hiše. Marksistični pogled na nacionalno vprašanje, razredni boj, vprašanja vladavine sem sprejemala šele ob študiju Speransove knjige o slovenskem narodnem vprašanju in s pomočjo dnevnih pogovorov in tolmačenj teh vprašanj, ki sem jih imela z Brankom Ziherlom. Tako so v tistem času komunisti potrpežljivo, vztrajno in odgovorno gradili idejnopolitične temelje mladim simpatizerjem in kandidatom komunistične partije.
Leto 1941 je zahtevalo predvsem od članov komunistične partije skrajne žrtve. Hotela sem jim biti podobna. Menila sem, da to, kar delam za OF v Ljubljani, ni dovolj, prepričana sem bila, da lahko storim še precej več. Želela sem se vključiti v oborožene partizanske enote. Opravila sem ilegalni bolničarski tečaj in se v decembru 1941. priglasila za odhod v partizane. V moje veliko razočaranje'mi je to preprečil tovariš Boris Ziherl. Pojasnil mi je, da OF in KP potrebujeta v Ljubljani ljudi, ki še niso kompromitirani in se zato lahko svobodneje gibljejo in zato brez večjega tveganja lahko organizacija uporablja moje stanovanje, v katerem smo imeli kolportažo partijskega tiska, za študente ljubljanske univerze za občasne sestanke njihovih partijskih celic ipd. Z mojim odhodom v partizane bi moralo vse to odpasti. Zato je za osvobodilno gibanje koristneje, da ostanem v Ljubljani. Disciplinirano sem se podredila odločitvi, tudi razumela sem jo, le čustveno je nisem mogla zlahka sprejeti.
FRANC ŠMON:
Bili smo manj vredni kot stenice
Prišel je ponedeljek, prvi junij v drugem letu okupacije. Že prejšnjo noč so po ulici korakale kolone Nemcev in vermanov nekam na Pohorje in pele zategle vojaške davorije. Rekli smo, da gredo gotovo spet nad »bandite«. V pionedeljek opoldne pa je začelo pri frančiškanih čudno dolgo zvoniti. Zvonilo je najmanj pol ure, podobno tudi zvečer. Vedeli smo, da se je nekaj zgodilo in da je poginil kak višji pes, ki ga bodo nato drugi dan slovesno pokopali. To pa ni bilo samo žalostno, temveč združeno z maščevanjem, za nas pa za življenje smrtno nevarno. Da se bo zgodilo nekaj strašnega, smo se prepričali v torek dopoldne in celo popoldne. Režim se je v zaporu na mah spremenil in silno poostril. Pazniki so postali zadirčni, divji, začeli so vpiti, pretepati, brcati. Kriki in klici na
Popoldne pa so prihajali še drugačni avtomobili in tovornjaki s tistimi, ki naj jutri napolnijo krste, s talci iz raznih zaporov, predvsem iz Celja in Trbovelj. Iz Celja dolg avtobus in na njem počez in podolgem z verigami vklenjenimi ujetniki, ki so jih pri izstopu iz avtomobila razklenili le toliko, da sta bila po dva skupaj zvezana. Take so tudi gonili v stavbo, pa ne v pisarno, temveč direktno v celice. Kot sem zvedel pozneje, je bilo na vozilu nekaj mojih rojakov Šentjurčanov, med njimi tudi moj sošolec iz ljudske šole Ludvik Plavšak. Vse so naslednji dan ustrelili. Nekaj so jih popoldne prignali tudi peš iz raznih zaporov.
Ker se nam ni dalo pogovarjati, smo toliko bolj mislili na sodno dvorano in na dvorišče sredi jetniš-nice. Videl sem ga samo enkrat, ko so nas iz naše sobe peljali kakih 20 minut na sprehod. Postavili smo se v kolono po eden, se razmaknili na dva metra in hodili v kolobarju po kamnitem tlaku. Dvorišče je bilo v obliki elipse od vzhoda proti zahodu. Na vzhodni strani so bile dvojne vislice z nekakšnim odrom, kjer so še prejšnji dan obešali, v zemlji so bili nekaki betonirani bunkerji. Najbolj pa smo se ozirali na zahodni kot proti Sodni ulici, kjer je bil prostor za streljanje. Ob zidu v širini deset metrov in višini kakih treh metrov je bil opaž iz desk, na katerih so bile številke od 1 do 5. Okrog številk so bile deske naravnost razcefrane, na njih se je poznala slabo izmita kri, lasje in madeži od posušenega drobovja. Tla pred njimi so bila kakih 20 centimetrov vzvišena in posuta z ugaski, da so bolj pila kri naših mučenikov. Ugaski so bili trdo steptani s krvjo, na vrhu posuti s temnim peskom. Pri streljanju so morali talci mlake krvi razgrabiti z železnimi grabljami, drugi pa so mrliče zmetali v krste, nakar so jih odpeljali v množični grob ali upepeljit v Gradec. Od avtomobilov je vso pot tekla kri.
Kakor smo se prej razveselili sprehoda, tako smo se ga hitro naveličali, saj so nekateri od slabosti komaj hodili. S sklonjenimi glavami smo se vrnili.
Po slabo prečuti noči je vstalo lepo junijsko jutro v sredo, 3. junija. Ta dan je bil določen za streljanje žrtev, ki so bile kot zadnje upepeljene nato v Gradcu junija - na praznik Rešnjega telesa. Pozneje so jih le pokopavali. Sploh so imeli Nemci največje veselje streljati za praznike, za Božič ali Veliko noč. Na veliki teden 1942 so trikrat morili. Tako so se borili za »zapadno krščansko kulturo« proti boljševizmu.
V zaporih je to jutro nastal pravi pekel in tudi zajtrka ni bilo. Gestapovci in pazniki so skakali po hodnikih kot obsedeni, preklinjali, vpili, grozili, z revolverji vdirali v celice, klicali imena, vlačili žrtve na hodnik, jih spet pehali nazaj, pa spet odganjali v sodno dvorano. Kaki dve uri smo prisluškovali korakom in čakali, kdaj se bodo ustavili tudi pred našo sobo. Jetniki so jokali, molili, se križali in vili roke v obupu. To pot so naši sobi prizanesli. In še nekaj sem videl, preden so me odgnali na zaslišanje. Od severa je prišel po Sodni ulici oddelek vojakov, kakih 28 do 32 mož. Pred njimi je korakal oficir — tudi s čelado in z golo sabljo v rokah. Ko so prišli do sodnije, se je oficir zadrl »links«, odprla so se velika vrata in prikorakali so na dvorišče, nato pa po stopnicah v sodno dvorano. Vsi ti prizori, ki sem jih takrat doživljal, so bili tako grozni, da se ne morejo primerjati z nobeno borbo ali bombardiranjem, ki sem ga pozneje doživel v partizanih. Umirati na svobodi je bilo proti temu mala kost.
Ko je vse nekako potihnilo in zamrlo, so se pred našo sobo znova oglasili težki koraki in čuli smo, kako se dva nekaj razgovarjata. Mislili smo, da so še koga pozabili in da število talcev še ni popolno. Sosed iz Prekmurja mi je že ponujal suknjo, mi dopiovedova!, da je koc njegov, ne pa od države, nakar se odpro vrata in zasliši oster glas: Šmon Franc, takoj na zaslišanje na Gestapo - Tapeiner Platz, takoj - sofort heraus! Mislil sem si, da bo to moja zadnja piot, saj morajo o meni vse vedeti in morda bom še danes ustreljen. Odšel sem z gestapovcema iz stavbe, porinejo me v zaprt avtomobil in odpeljemo se proti severu preko bivše Aleksandrove ceste nekam proti parku, oz. Kalvariji. Izstopili smo pred dvonadstropno vilo — sedežem mariborskega Gestapa.
Pripeljali so me v pritlično pisarno in tam sem moral stati skoro dve uri in gledati proti vratom, skozi okno so mi strogo prepovedali. Opazoval sem dogajanje v tej »razbojniški jami«, polni nemških razbojnikov in domačih izdajalcev, tolmačev, pomočnikov, mučiteljev. Ker sem vedel, da tolmač večkrat jjomeni smrt, sem ga odklonil in izjavil, da se bom zagovarjal sam in da znam nemško. Gestapovci so sedeli okrog mize in se pogovarjali verjetno o današnjih talcih. Premetavali so nekak večji seznam, ki bo šel v tisk kot nova »Bekanntmach-ung« — Razglas o streljanju. Tisk je bil večkrat prečrtan in popravljen. Nekateri so ki.ozirali, da
niso prava imena oziroma da niso streljali pravih, ki so bili za to določeni. Drugi so se smejali in rekli, da pridejo tisti, ki so jih izpustili, tako kmalu na vrsto.
besnost. Vpraševali so me, zakaj sem zaprt, ko sem vendar duhovnik in bi moral vedeti, da je treba naciste ubogati. Rekel sem jim, da niti sam ne vem in da so se verjetno zmotili. To jih je spet razjarilo. Rekli so, da sem star komunist in da bodo z mano hitro opravili. Če pa ne bom hotel vsega priznati, bodo že sami poskrbeli — in se pri tem sadistično spogledovali.
V daljavi proti jugu pa so se v presledkih slišale salve, začeli so na sodniji s streljanjem. Gestapovci so se veselo muzali, mene pa so sredi salv odpeljali na zaslišanje v drugo nadstropje.
CVETO NOVAK.
»Ne, Nemčija je povsod«
Bil sem 19 let star, ko so našo domovino okupirali fašistični okupatorji. Leta 1939 sem postal skojevec, avgusta 1941 pa zaradi svojega aktivnega dela član KP Slovenije. S tem hočem povedati, da sem že prej. v obdobju pa, ko sem deloval, organizirano šel skozi določeno šolo, pridobival sem si praktičnega delovanja v raznovrstnih akcijah proti takratnemu neljudskemu režimu, ob tem pa sem se kot drugi mladi komunisti vzgajal preko napredne, marksistične in druge literature. Sodeloval sem na raznih predavanjih; v letu 1940 pa tudi že prej smo bili seznanjeni s fašistično ideologijo, njenimi metodami delovanja, še zlasti smo bili opozarjani na nemški fašistični hitlerjanski sistem.
Tako sem pričakal tiste usodne dni. Čeprav mlad, sem s presenečenjem gledal, kako razpadajo enote bivše jugoslovanske vojske. Odmetavajo orožje in drugo opremo in se razhajajo.
Za njimi so po nekaj dneh v našo vas Tacen prišli nemški fašistični vojaki. Bila je to manjša skupina. V gostilni pri Koširju v Tacnu so se zaustavili. Zahtevali so pijačo. Obnašali so se skrajnje oholo. Z domačini, ki smo se znašli v gostišču, niso govorili. Peli so njihove pesmi. In ko je nekdo od domačinov dejal, naj zapojemo tudi mi našo slovensko pesem, je nastopil nemški vojak rekoč »Nein. Deutschland ist uberall«. To je bilo moje prvo srečanje z okupatorjem, s tem pa tudi opozorilo, kaj je okupator. Tu se je moje teoretično znanje podkrepilo s praktičnostjo.
Že prej, po okupaciji šmo komunisti iz širšega tacenskega območja na vso moč zbirali orožje in se organizacijsko pripravljali za oborožen upor proti okupatorju.
To delo je trajalo vse do sredine julija 1941. Okupator je pričel z izseljevanjem posameznih vplivnih ljudi z našega območja. To je bilo drugo presenečenje zame. Bivše jugoslovanske oblasti so bile sicer grobe pri svojem delu, vendar nekaj takega niso počele.
Nas komunistov okupator ni preganjal do 22. junija 1941. se pravi do napada na ZSSR. Sam sem se moral že v maju umakniti pred Nemci, pa sem živel do odhoda v partizane na Jesenicah, le občasno in po dogovoru sem se vračal skrivno v svoj kraj.
Priprave za oborožen updr so potekale. Odšel sem v partizane (14. julija). S tem dnem je nastala šmarnogorska partizanska skupina; 19. julija 1941 smo se odločili za napad v Pšatniku in 22. julija izvedli to akcijo. To je dan, po katerem praznujemo začetek oboroženega upora proti okupatorju na Slovenskem.
Šmarnogorska skupina se je po omenjeni akciji združila s gameljsko in črnuško skupino. V nekaj dneh oziroma 28. julija 1941 smo organizirali Ra-šiško četo na vrhu Rašice.
22. julija sem doživel tretje presenečenje. Nemci so aretirali mamo in brata Milana, ki je takrat bil star 12 let, mlajši brat pa, ki ga ni bilo doma in je bil star 6 let, je ostal sam in so ga kasneje dobri ljudje sprejeli v svoje domove. Oče je bil že od maja meseca v ilegali-. Tako je bila vsa družina razdeljena. Premišljal sem, ali se bomo še kdaj srečali?
Življenje pa je moralo svojo pot naprej. Iz Rašiške čete, ki je bila zelo aktivna, smo kar naprej odhajali v akcije. Ker je četa narasla, smo ustanovili šmarnogorski vod, ki je odšel iz Rašice na Šmarno goro in od tam izvajal akcije.
Nemci so postopno pripravljali akcije proti partizanom. Višek delovanja Nemcev na tem območju je bil požig prve slovenske vasi — Rašice (20. septembra 1941). Požgali so jo do tal, ljudi pa poslali v izgnanstvo.
Požig Rašice sem z drugimi tovariši šmamogorske-ga voda gledal iz Šmarne gore. To je bilo zame največje presenečenje in spoznanje, kaj je fašizem, kaj okupator. Če sem prej mislil, da je vojna krutost, da ljudje umirajo, da nastane gmotna škoda, pa vendar nisem računal na tak način uničevanja.
Preko prvih presenečenj so rasla spoznanja, rasla pa je tudi odločnost za neizprosen boj proti okupatorju in vsemu nazadnjaškemu. To v meni traja še danes in bo vedno.