DVOMITI, PREPRIČAN BITI V KAJ
Dvomiti v kaj, prepričan biti v kaj — take in podobne napake berem tu pa tam. Nastajajo pa analogično po primerih, kjer je taka zveza pravilna.
Predlog izraža razmerje samostalnika do povedka v stavku, in sicer glede na kraj, čas, način ali vzrok. Ima pa vsak predlog svoj osnovni pomen, iz katerega se dado pojasniti iz njega nastali drugotni pomeni. Najlaže spoznamo osnovni pomen iz krajevnih odnosov, ker so bili ti preprostemu gledanju na svet najvažnejši. Osnovni krajevni pomen predloga v je dovolj jasno razviden iz stavkov, kot so: Grem v mesto; bil sem v mestu; ne gre mi v glavo. Prenos krajevnega pomena na časovni odnos je povsem razumljiv: v sredo, v četrtek; v tretje gre rado. Predlog v pa izraža tudi namen in način. Iz primerov kot: v denar spraviti, v živo zadeti, gredo v trumah je še prav dobro zaznaven osnovni pomen tega predloga.
Glagol dvomiti spada med tako imenovane glagole govorjenja in mišljenja, kot so govoriti, praviti, pripovedovati, peti, pisati, misliti, meniti. Samostalnik, ki kaže to, česar se dejanje, to je v tem primeru govorjenje ali mišljenje, tiče, stoji v mestniku s predlogom o, n. pr.: O tebi je govoril; pripovedoval je o nekdanjih časih; narodne pesmi pojo o kralju Matjažu; seveda tudi: o tem ne dvomim.
Tudi glagol prepričati spada sem: O tem nisem prepričan, to se pravi: o tem mislim tako, da utegne biti res ali pa tudi ne. Isto velja tudi za samostalnike s podobnim pomenom, n. pr. govor o nekdanjih časih, pesem o kralju Matjažu, dvom o resničnosti njegovih besed; prepričanje o njegovi krivdi. lvan Tominec
128