Janez Vipotnik
Poslanstvo radia in televizije
TovariS urednik! Naprosili ste me, da ob Imenovanju na novo mesto povem nekaj besed, kako si zamišljam vlogo radia in televizije v sedanjem trenutku našega razvoja.
Prav gotovo Je ena od pomembnih karakteristik našega časa in naše družbe izredno hiter razvoj sredstev informiranja tako po količim kot po vsebini. Pri-nodnost bo še stopnjevala potrebo po objektivnem, hitrem, dobrem in vsestran. skem obveščanju. Razvoj družbe po poteh, ki Jih trasiramo z ustavnimi dopolnili, zlasti pa z delegatskim sistemom, terja bolj kot kdajkoli doslej vsestransko obveščenega delavca in delovnega človeka nasploh, če naj do kraja uveljavlja svojo samoupravno pravico. Potemtakem bo lahko samoupravna socialistična družba dosegala novo kvaliteto, če bo čim popolneje razvila obveščanje delovnega človeka. Pri tem je naložen sredstvom informiranja levji delež.
Zarada vloge, ki Jo imajo sredstva informiranja v družbi, zaradi splošnega družbenega interesa za sredstva informiranja, delo v njih še zdaleč m jemati kot poklicno stvar, kot nekaj zase, marveč kot družbenopolitično dejavnost, ki terja visoko stopnjo odgovornosti. Malo-katero delo Je tako na očeh ljudem vsak dan, vsak trenutek, kot Je delo v sredstvih informiranja. Pa ne samo na očeh. Zelo malo drugega javnega dela je pod takšno kritiko, kot so sredstva informiranja, zlasti pa televizija. Kar zadeva kritiko, se delovni ljudje čedalje števll-neje ponašajo do sredstev informiranja kot do svojih sredstev. Toda treba bo napraviti še velike napore, da bodo delovni ljudje tudi vse bolj uporabljali ta sredstva za uresničenje svojih ciljev. Oa bo prišel čimbolj do izraza napredni vpliv delovnih ljudi na idejno in politično usmerjenost sredstev informiranja. Zato so potrebni napori na obeh straneh: pri delovnih kolektivih, ki upravljajo s sredstvi informiranja, ki jim gre krepiti njihovo samostojno ustvarjalnost, in pri delovnih ljudeh oziroma organiziranih političnih silah, da bo njihov napredni vpliv dejavna pomoč in opora de. lovnim kolektivom v sredstvih informi ranja, da bodo čimbolj kvalitetno opravljala svojo funkcijo.
Čeprav Je bilo že velikokrat ugotovljeno, za kaj se bore in proti čemu se bore sredstva informiranja, bo potrebno to osnovno nalogo bržkone nenehoma ponavljati. Ponavljati ob vsaki novi etapi družbenega razvoja, pa tudi ob vsaki nejasnosti idejnopolitičnega značaja, ki Jo prinaša s seboj dinamični razvoj družbe.
Hočemo angažirana sredstva Informiranja. Anagažirana za samoupravno socialistično usmerjenost družbe. Za Jugoslovansko skupnost narodov In narodnosti. Za kontinuiteto revolucije. Za nenehno dviganje zavesti delovnih ljudi na programskih temeljih zveze komunistov in socialistične zveze. Za odločujočo veljavo delavskega razreda. Za vsestransko uresničenje starega gesla: delu čast in oblast.
Hkrati pa smo za to, da so sredstva informiranja proti vsemu, kar ovira takšno usmerjenost. Smo prota vsemu, kar nasprotuje samoupravnemu socializmu, proti nacionalni nestrpnosti, proti temu, da sl kdorkoli prisvaja pravico upravljati ali odločati ali deliti sredstva mimo delovnih ljudi. Smo proti nedemokratičnosti, nepoštenosti, nedoslednosti, neodgovornosti. Smo proti malomeščanščd-nl in proti vsem idejnim odklonom, ki so tako ali drugače v op reki s socialističnimi samoupravnimi temelji družbe.
Prav gotovo bo potrebno v sredstvih informiranja dajati še večji poudarek delavcu, delovnemu človeku nasploh v bazi, v osnovni enoti, v temeljni delovni organizaciji, v krajevni skupnosti, v usta. novah družbenega področja, v društvih, večji poudarek predvsem njegovim naporom, kako priti do boljšega kosa kruha.
Delovni človek na delovnem mestu in njegov boj za napredek mora dobiti v sredstvih informiranja ustrezno mesto. Najti Je potrebno ravnovesje z informacijami o delu vodstev, forumov. Prav gotovo so Informacije o delovanju vodstev, skupščin, političnih organizacij izredno pomembne, kajti tukaj se često-
krat kroje bistvene zadeve v interesu delovnega človeka. Toda te informacije morajo biti takšne, da ne bodo vzbujale nerazumevanja ali odpora do politike, do političnega organiziranja, marveč da pokažejo resnični smisel politike, doseči napredek delovnega človeka, doseči izboljšanje njegovega materialnega in družbenega položaja. Zato te vrste informacije ne smejo biti odbijajoče, marveč takšne, da bo delovni človek čutil potrebo po politični organizaciji, da mu oo blizu, da mu bo zaradi svojega programa draga, da bo imel zaupanje vanjo, da jo bo iskal, da bo hotel stopiti vanjo.
To seveda ne pomeni, da v tej vrsta kakor tudi nasploh sredstva informiranja ne smejo biti kritična. Nasprotno, morajo bita kritična, toda ustvarjalno kritična. Kritična tako, da spodbujajo k razvoju samoupravnega socializma, za resnične samoupravne odnose.
Prav gotovo imata radio in televizija med sredstvi informiranja svojo posebno, specifično vlogo. Ta vloga je drugačna, kot je vloga tiska. Tiskana be-
seda pomeni veliko odgovornost, ker ostane, jo je moč vsak trenutek kontrolirata. Radio slišiš hi že se njegove informacija neponovljivo izgubi v etru.' Televizijsko vest slišiš in vidiš, način informiranja te privlači.
Na Slovenskem imamo 520.000 registriranih radijskih sprejemnikov. To praktično pomeni, da ima vsaka slovenska družina radijski aparat. Nadaljnji razvoj bo šel le še v smeri dupliranja radijskih aparatov v vsaki družini. To pomeni, da je mogoče preko radia vsak trenutek obvestiti o vsakem dogodku domala vse Slovence. Televizijskih sprejemnikov je na Slovenskem 280.000. Možnosti razvoja pri televiziji so še odprte. Sedanje število televizijskih sprejemnikov pomeni, da se vsak dan pred TV * ekrani zvrsti domala milijon prebivalcev naše republike. Primerjajoč to silno moč vpliva na zavest ljudi z drugimi oblikami, s političnim zborovanjem na primer, začutimo razsežnost teh medijev. Na nobenem političnem zborovanju doslej na Slovenskem nismo imeli tolikšnega avditorija, kot ga imamo na radiu vsak trenutek.
Toda tako mogočen vpliv na zavest ljudi terja tudi ustrezno odgovornost. Sredstva informiranja dan za dnem sistematično oblikujejo zavest ljudi. Oblikujejo tako ali drugače.
Zato je nadvse pomembno, kako u& merjena sta radio in televizija kot tudi tisk pri oblikovanju zavesti. Kako učinkoviti sta ti dve sredstvi delovnega človeka pri izvajanju svojega naprednega programa.
Prav gotovo je bilo za razvoj RTV doslej veliko napravljenega v količinskem in vsebinskem smislu. Na dosedanji stavbi je vsekakor mogoče in treba graditi naprej. Graditi ob sodelovanju čim večjega števila naročnikov.
Poznane so resne pripombe naročnikov radia, zlasti pa televizije na program.
Vsekakor je potrebno nenehoma razvijati čim pristnejši stik z naročniki po i vsej Sloveniji, po vseh občinah. Razvijati v okviru socialistične zveze, kot ustanovitelja radia in televizije, in pri tem sprejemati predloge in spodbude, ki so sprejemljive in prispevajo k večji kvaliteti. Hkrati pa seveda tudi tolmačita in dokazovati, kaj od predlogov ni mogoče sprejeti, ali kaj ni v skladu s programsko politiko.
V izvajanju programske politike Je potrebna seveda določena samostojnost -novinarjev. Hkrati pa je potrebno, da se z vsemi sredstvi družbenega vpliva čim bolj na široko in čim svobodneje izrazijo interesi, hotenja, izkušnje in kritika delovnega človeka. Delovnega človeka v združenem delu, v krajevni skupnosti, v političnih organizacijah.
Zato je potrebno poleg obstoječih oblik družbenega upravljanja in javnih delavcev i njih pritegniti še veliko, čim več delovnih ljudi, ki imajo smisel, k družbenemu upravljanju. Koristno bi bilo ▼ vseh uredništvih, od aktualnopolitič-nega do športnega oblikovati široke sosvete, sestavljene iz zunanjih sodelavcev, ki bodo kritično in seveda ustvarjalno ocenjevali delo uredništev in medija kot celote in na drugi strani pomagali planirati In programirati takšen program RTV, ki bo kar najbolj ustrezal. interesom družbe, možnostim, ki so na voljo, in trenutku, v katerem živimo.
Potreben je torej nenehen boj, da se zadovolji zahtevam in željam naročnikov toda v okviru naše socialistične samoupravne usmeritve in v nenehnem boju za dober okus, za kulturno vzgojo, za družbeno vzgojo k višjemu in boljšemu.
Takšna usmeritev ne izključuje žaba ve. Nasprotno, tudi zabava je potrebna Tudi zabava je kulturna manifestacija, seveda če ne teži k razkrajanju zavesti. Zabava kot elementarna potreba človeka, ki se na preprost toda kulturen način zadovolji, iščoč izhod iz svojih notranjih problemov in osebnih težav.
Toda tudi pri zabavi je potrebno voditi politiko. Velikokrat je lahko tak program celo učinkovitejša vzgoja kot v drugih programih. Poglejte takšne humoristične oddaje, kot so Šoferji, pa tudi Mali oglasi in podobno. Prav gotovo mrgoli podobnih tem v naši družbi, tem, Id bi kritično obravnavale družbene probleme, ki bi glavnega junaka iskale v preprostem delavcu in njegovem boju za napredek, ki pa bi hkrati pokazala njegovo široko srce, njegov visoko razvit čut solidarnosti in podobno. Človek bi tudi na Slovenskem pričakoval še več takšne ustvarjalnosti, ustvarjalnosti, ki bi črpala iz sodobnosti in naših tal, ne se sprehajala nekje v oblakih, ki bi se lotevala tem današnjega dne, ne neke namišljenosti, ki bi se za nekaj bojevala in gradila družbo, ne pa samo udrihala po vodstvu, po ofi-cialni politiki in podobno, kar med drugim že davno ni noben poseben pogum.
Seveda pa vsak boj za kvaliteto zahteva tudi ustrezna sredstva. Morda bi se dalo kaj reči na račun tega, alj se sredstva, ki jih ima RTV na voljo najbolj racionalno trošijo. Morda bi se tu m tam dalo kaj oporekati. Toda vsak učinkovitejši napredek, vsaka razširitev programa terja nova sredstva. Bržkone malo naročnikov radia in televizije ve, da so delovne razmere v teh ustanovah izredno težavne Da novinarji delajo v nemogoči prostorski stiski. Da je RTV v zadnjih letih napravila takšen razvoj v količinskem smislu, ki presega vse norme, in to v glavnem v prostorih, ki so bili grajeni samo za radio — in to že pred dolgimi leti — in da' je tehnika dokaj dotrajana. Zato gradimo novo stavbo. Zato bo potrebna tudi oprema, da bosta radio in televizija v novih razmerah in v današnji stopnji razvoja lahko dobro opravljala svojo vlogo.
Zato pa so seveda potrebna sredstva.
Iz vsebine:
PRIMOŽ ŽAGAR
ZDRUŽITEV SORODNIKOV IN ŽEPOV
Družbeni razvoj
PETER BREŠČAK
METKA KRAŠOVEC
Portret tedna
*
ANDREJ NOVAK ZDAJ
JE TREBA ZMAGATI
Pred jutrišnjimi francoskimi volitvami
*
MIRAN ŠUŠTAR
TAIVANSKA UVERTURA Kitajska
*
BOGDAN POGAČNIK
ZA ČLOVEKOVO SREČC IN MOČ
Pogovor z Akiro Kurosawo
JANEZ HOFLER
STARO fN NOVO V ZGODOVINI GLASBE
Umetnostni svet
OBČANI Sl SAMI POMAGAJO
Pogovori na Pobrežju
INFLACIJA
OSEBNIH DOHODKOV Primerjava osebnih dohodkov v evropskh državah
BRANKA JURCA
SEN — NEMČIJA
Prejeli smo
MARKO KOZMAN
V VEČ KOT POLOVICI DRUŽIN IMA »PRVO BESEDO« V. HIŠI
Zenska v Sovjetski zvezi
DIMITRIJ RUPEL
SREDIŠČE GOSPOSTVA
Ameriški zapiski
POŠTNI PREDAL 29
j marjAN bregar!
— Kdo vrti volan?
Politična reportaža
O kokoši, jajcu in samoupravljanju
na kredit
Poleg birokracije, „ki jo spraviš ven pri vratih in se vrne skozi okno44, imamo tudi državni kapital, „ki se jame, brž ko se ga rešiš iz
enega žepa, stekati v drugega44
Gospodarska stabilizacija je bila osrednja' tema, ki so ji najvišja politična in predstavniška telesa' v federaciji, in seveda tudi v republikah, posvečala te dni največ pozornosti. Predsedstvo Zveze komunistov Jugoslavije je razpravljalo o nalogah pri uresničevanju gospodarske stabilizacije, o čemer je sprejelo zelo zahtevne in obvezujoče sklepe, v zvezni skupščini pa so zbori poslušali obrazložitve podpredsednika ZIS dr. Jakova Sirotkoviča o tej problematiki in zveznega sekretarja za finance Janka Smoleta o vplivu svetovne denarne krize in nestabilnosti na naše razmere, valuto in stabilizacijo. Poleg tega so pristojni zbori zvezne skupščine še sprejeli po naglem postopku več zakonov, s katerimi naj bi po eni strani na hitro rešili težave v zvezi z nelikvidnostjo, po drugi pa zadolžili federacijo pri Narodni banki za dolgoročno posojilo 1400 milijonov dinarjev z enoodstotnimi obrestmi.
Za toliko se je pravzaprav povečal zvezni proračun, saj je treba poravnati obveznosti do izvoznega gospodarstva ter kriti nepredvidene vrzeli v zveznem proračunu, nastale zaradi povečanega izvoza in zmanjšapja uvoza v lanskem letu, kar je okrnilo dohodke predvidenega zveznega proračuna.
Poleg tega je ta pomembni zakon, za katerega se je, tako kot ob drugih priložnostih, v zapletenem duelu s poslanci zbora narodov potegoval naš finančni izvedenec številka 1 Janko Smole, razrešil »na zdravje« stabilnosti še nekatere druge probleme v zvezi z devalvacijo dinarja, ker federacija prispeva nadomestila deviznim varčevalcem in vse drugo v zvezi z devalvacijo.
Novica iz IMT
•a
V tisku in drugih sredstvih javnega obveščanja je ostalo skoraj neopaženo, da sta ta zakon, ki se pravilno imenuje: zakon o zadolžitvah federacije pri Narodni banki Jugoslavije za sredstva, namenjena za kritje zveznih obveznosti, in neki drug zakon razrešila še en važen problem: zvezni voljeni funkcionarji in poslanci ne bodo dobivali, kot je bilo napovedano Cin kot je pisalo v enem od uvodnikov »Dela«) za 10 odstotkov manjše plače, ker federacija ni poravnala obveznosti do gospodarstva. Ta zakon o zadolžitvah bo v glavnem pomagal poravnati obveznosti, s čimer se bo tudi zmanjšala nelikvidnost in vsaj za letos ne bo več grozila nevarnost, da bi ljudje dobivali manjše plače.
Ta položaj in tako rešitev moramo zelo resno jemati, ker ni bilo drugega izhoda In ker že naslov te reportaže obvezuje, da zadevo pojasnimo ali vsaj povabimo naše drage bralce, da nam malo pomorejo pri tem pojasnjevanju; ne drži namreč, da je vse natanko res, kar piše v časopisih, in tudi ne drži, da veliko (morda celo večina) bralcev ni pametnejših in bolj izobraženih od novinarjev. Te dni so bili, tako kot že poprej in kot se bo še pogosteje dogajalo v prihodnje, samoupravljanje in interesi delavskega razreda osrednja tema. Vodilna vloga delavskega razreda kot osnovne revolucionarne sile družbe, na čelu z zvezo komunistov, ki preobraža materialne, kulturne in druge strukture, je morda danes še bolj nujna kot včeraj. Tega ne časopisi ne novinarji ne bi smeli nikoli pozabiti, tako kot tudi ne morejo biti pametnejši od delavskega razreda, kateicinu tudi sami pripadajo.
Zaradi vsega tega je tudi pisca te reportaže, tako kot druge, ki zavračajo morebitne dvomljive anarholiberalizme, tehnome-nagerstvo in podobno, zbodla poleg omenjenih sej kot najvažnejših družbenih dogodkov v oči tudi novica iz beograjske tovarne traktorjev IMT. V tej tovarni so v začetku leta v primerjavi z lanskim za tri minute skrajšali čas montaže traktorja, tako da vsakih pet minut s tekočega traku dobe nov traktor, kar je visoko produktiven, skoraj svetoven izkoristek zmogljivosti in ustvarjalnih človeških potencialov. IMT vsak dan izdela 90 traktorjev, kar bo omogočilo (če ne bo prišlo v naši »stag-flaciji« vmes kaj nepredvidenega), da bo letošnja proizvodnja znašala več kot 20.000 traktorjev — lani sp jih izdelali le 15.000. Tak uspeh so dosegli, kot so povedali v tovarni, predvsem zaradi tega, ker je večina preddelavcev — tehnikov, ker so se izredno uspešno pripravili na proizvodnjo, zlasti v obratu mehanične obdelave, kjer je od 900 strokovnjakov polovica tehnikov, povprečno starih po 22 let. Povpraševanje na tržišču, tehnične priprave kot rezultat znanja in v marsičem moč entuziazma mladih rojevajo uspehe. Gre le za enega od dokazov, da zmore biti delavski razred, pa čeprav je izredno mlad, izjemno vitalen: na vprašanje, ali jih bodo motile nove tovarne traktorjev, so v IMT povedali, da se bodo s konkurenco bojevali — s kvaliteto in obsežnim programom proizvodnje, »ne pa s .kakim drugim orožjem«.
Kaj je povedal Gligorov
To je dobra novica, ki ji je uspelo najti svoje mesto v tem listu, v katerem pa, tako kot v drugih časopish, niso našle odmeva vesti o tem, da so nekateri delavci zavrnili vpis varčevanja za stabiliazcijo v Beogradu in da so izjavili, da jih ni nihče vprašal, za kaj so porabili prejšnji »nestabilizacij-ski« dinar, zakaj so nastale vrzeli, ki jih hočemo zdaj prekriti s stabilizacijskim varčevanjem, in da pravzaprav ne vedo, kdo je nepošteno porabil denar, ki ga zdaj ni, in kakšno je poroštvo, da se (ienar iz današnjega varčevanja ne bo spet stekel v nekaj, ki se bo čez kako leto spremenilo v — rrečo brez dna.
Te resne teme so se seveda uvrstile na seji predsedstva ZKJ v referat člana izvršnega biroja Kira Gligorova, v obrazložitve dr. Jakova Sirotkoviča in nekaterih drugih. Upoštevaje našo celotno problematiko (in
tudi naš današnji priložnostni naslov) zaslužijo nekateri odlomki iz govora Gligorova veliko več pozornosti, kot je videti na prvi pogled. »Sprejeti stabilizacijski ukrepi,« je dejal v ponedeljek Gligorov, »pomenijo na-glejšo spremembo v vseh delih sistema in materialnih odnosov, saj so le tako lahko uspešni. Take spremembe bodo preprečile, da bi se zaradi neustreznih materialnih odnosov in sedanjih sistemskih rešitev vnovič začeli porajati stari odnosi«. Zatem je Gligorov povedal marsikaj, kar se je pojavilo med »našimi sklepi in realnostjo, ki se počasi spreminja, kljub velikemu zanimanju in zavzemanju delavskega razreda«. Kot primer je omenil, da ima gospodarstvo na voljo le 20 odstotkov sredstev, ki so v bankah, ves drugi denar pa je last skladov, proračunov, interesnih skupnosti, državljanov itd.
Tako torej gospodarstvo — in tu se moramo vrniti k tistemu delu naslova »o samoupravljanju na kredit«, na osnovi dobršnega dela kratkoročnih kreditov zapada v vse večje kreditne obveznosti do bank, je dejal Gligorov. K temu je še pristavil: »Ce si je treba več kot dve tretjini sredstev, ki jih terja tekoča reprodukcija sposoditi, od tega 50 odstotkov zgolj kratkoročno, za nekaj mesecev, se iniciativa, samostojnost in odgovornost vsake delovne organižacij'e omeji do take mere, da tudi najmanjši zastoj zaradi kakršnihkoli motenj v banki ali zunaj nje ogroža njene proizvodne in druge načrte. Dominacija nad gospodarstvom ni dosežena le z neustreznim mehanizmom upravljanja bank, temveč tudi s samimi materialnimi odnosi, ki objektivno ustvarjajo položaj gospodarstva- — kot privesek bančnih institucij. Gligorov je zatem navedel še drug primer: »Približno 60 odstotkov emisije Narodne banke gre za kritje deficita zveznega proračuna za investicije in taka praksa je vse pogostnejša, zlasti pa pritisk v tej smeri, dotacije sklada za izvoz opreme, razne subvencije, materialne rezerve itd. Najmanj gre za tisto, čemur naj bi velik del emisije rabil — dajati gospodarstvu obratna sredstva, za vplivanje na konjunkturo in podobno; Narodna banka pri tem obdrži precejšen del kratkoročnih kreditov. Tako se ustvarja nov državni kapital, ki bo zelo naglo postal problem federacije.«
Razmere je treba spremeniti
To je tudi razlog, da ne moremo mimo nekake analogije med birokracijo, ki jo je že Lenin »spravljal ven pri vratih in ki se je vračala skozi okno«, in našim državnim kapitalom, že z ustavnimi amandmaji leta 1971 smo se odločno usmerili k temu, da bi z neproračunsko bilanco federacije in drugimi rešitvami odpravili problem »državnega kapitala«, zdaj pa je Gligorov ugotovil, da se ta kapital prek Narodne banke vrača: tega »državnega kapitala« se komaj rešiš iz enega žepa, a že se ta »državni kapital« — spet steka v drug žep in tako se spet pojavljajo težave z njim. Z besedami Gligorova s seje predsedstva ZKJ bi še lahko dejali: »Upoštevaje take razmere Narodna banka in poslovne banke večji del svojih poslovnih- obremenitev pretapljajo v kreditno razmerje, za druge oblike povezovanja, zlasti tiste, ki bi jih lahko same delovne organizacije med seboj razvijale, pa ni materialnih možnosti. Instrumentarij je tako osiromašen in se omejuje na medsebojno kreditiranje in pravzaprav zgolj na reprodukcijo znotraj delovnih organizacij.
Nadaljevanje na strani 18
MARJAN BREGAR: OVIRA
O kokoši,
jajcu in
samoupravljanju na kredit
(Nadaljevanje s 16. strani)
Žano je, da se kredit kot dopolnilno sredstvo za zagotavljanje finančnih sredstev opira na lastne možnosti delovne organizacije, pri' nas pa ta metoda prevladuje, v mnogih primerih je tudi edina, kar seveda po eni plati opredeljuje realne možnosti samoupravljanja, po drugi pa moč bank«.
Take so kreditne dimenzije samoupravnega življenja, »samoupravljanja na kredit«, kot bi lahko dejali. Take razmere pa ne morejo dlje trajati, kljub vsem omenjenim ugotovitvam. Razmere je treba spremeniti — na amandmajski osnovi. V kolikšni meri pa realno opažamo nevarnost mnogih ugotavljanj takega stanja in tistega, kar se dela? Koliko pomembnosti pripisujemo »ravnovesju«, nujno potrebnemu, da bi lahko določeno stanje vzdržalo verbalizem in doživelo materialne spremembe?
Gligorov je dejal, da je »izhod iz takih razmer po njegovem mnenju v manjši vlogi kreditov, v spremembi zdajšnjih kreditnih razmerij, v tem, da preprečimo ponovno oblikovanje državnega kapitala, im v amandmajski organizaciji bank. Vse to pa terja drugačne metode kroženja sredstev, zlasti neposredna razmerja med delovnimi organizacijami in delitev sedanje kreditne mase, deloma/lastna sredstva združenega dela, deloma pa spreminjanje kratkoročnih posojil v dolgoročna, čisto bilanco Narodne banke in njenih razmerij z državo in revizijo virov in metod oblikovanja skladov in proračunov.«
Zadolžitev za dvajset let
V torek, 6. marca, sta Jakov Sirotkovič in Janko Smole govorila poslancem zbora narodov in gospodarskega zbora zvezne skupščine, medtem pa je bila pod predsedstvom Kira Gligorova seja komisije predsedstva ZKJ, ki ima nalogo organizirati reševanje odprtih vprašanj v razvoju socialističnih samoupravnih družbenogospodarskih odnosov, gospodarskega sistema in na področju razvojne politike SFRJ. Ta komisija je razpravljala, kot se je zvedelo, o posebni problematiki razširjene reprodukcije, razvojne politike in načrtovanja.
Kako kočljivo Je to vprašanje, ki ga očitno ne moremo več odlagati, ker s tem preveč odrivamo stanje, kakršno je opaziti »ob vrsti neurejenih in neuskladenih vprašanj«, se je pokazalo že istega dne, iz dialoga nekaterih poslancev zbora narodov z zveznim sekretarjem za finance Jankom Smoletom. Najprej se je začelo okoli omenjenega zakona o ponovnih zadolžitvah federacije pri Narodni banki: odbor gospodarskega zbora za proračun se najprej ni strinjal s tem zakonom oziroma z zadolžitvijo federacije za 1400 milijonov dinarjev pri Narodni banki, »ker bi se tako dejansko povečala raven zveznega proračuna za leto 1973, proračuna, ki naj bi znašal 29.945 milijonov dinarjev. Skupščinski odbor je predlagal, kot je povedal poslanec Dušan Djuranovič, naj federacija ne bi vzela celotnega posojila za 20 let in z enoodstotnimi obrestmi, temveč za krajši čas. Janko Smole je podrobno obrazložil razloge, ki so v prid taki odločitvi, in opozoril na ažurno izpolnjevanje obveznosti iz zveznega proračuna do izvoznega gospodarstva. Za besedo je ponovno zaprosil poslanec Djuranovič: »Bistvo naših pripomb Je, da tu na hitro, po naglem postopku, to predlagate. Je upravičeno to dolgoročno zadolževanje za 20 let?« Janko Smole je odgovoril: »Zvezna skupščina je to že poprej uredila, ker je z zakonom, po katerem so določeni tečaji poslovnih bank, predvideno, da federacija poravna obveznosti za devizno varčevanje in devizne račune občanov in plača protivrednost za nove tečaje valut v dinarjih. S tem zakonom so določili, da se federacija zaradi tega zadolži za 20 let a 1-odstotnimi obrestmi pri Narodni banki.«
Oh, ta — če!
Pozneje, ko je zbor narodov sklenil, da bo začel razpravo o kmetijstvu — zaradi nekaterih neuskladenih stališč — in odločanja — pa tudi razpravo o problematiki razširjene reprodukcije, Je poslanec Kazimir Ban opozoril na staro obveznost Z IS, da uredi del zapadlih kreditov od turizma oziroma da Izplača dinarsko protivrednost za 30 milijonov dolarjev. »ZIS se je že 12. decembra lani odločil za nekatere olajšave,« Je povedal Janko Smole, »da bi omogočil zelo ugodno finančno posojilo na Japonskem, tako da bi devize uporabili za potrebe devizne bilance, dinarsko protivrednost pa za poravnavanje turističnih investicijskih obveznosti. ZIS je bil mnenja, da je treba čimprej realizirati to posojilo, ker naj bi bistveno pripomoglo k izkoreninjenju enega Od žarišč nelikvidnosti.« če ... Oh, ta — če.
Smole je zatem povedal, da je vse to zastalo zaradi nekaterih težav, ki so se pokazale pri notranji delitvi med bankami. Poslovne banke se zdaj ne morejo sporazumevati, kako naj bi razdelile devizno-diiiar-sko vsoto: tudi to je primer, da je naš glavni kamen spotike, kako deliti, ne pa, kako ustvariti, dobiti in vročati posojilo! »Ta delitev,« je poudaril Janko Smole, »naj bi bila urejena v združenju bank. Naj ob tej priložnosti omenim, da bi se morali čimprej sporazumeti v združenju bank, ker podrobna distribucija ne more biti stvar odločanja ZIS, pa tudi ne sekretariata za finance.«
Lotiti se stvarnih akcij
Ne smemo pozabiti, da je v bližajoči se turistični sezoni od sporazuma bančnih »knezov« in »nadknezov« odvisno, ali bodo pravočasno razdelili dinarsko vrednost japonskega posojila, saj gre še za obveznosti iz časa, ko je zvezna vlada leta 1970 dajala an-tacipirane obresti za turistični boam.
Iz zadnjih dni bi lahko omenili vrsto podrobnosti, ki pričajo o neuskladenosti, nesporazumih in zamudah. Marsikatera od teh in podobnih dilem včasih spominja na »taro zagato — s kuro in jajcem. Ta pro-
blem pravzaprav sploh ni vredno reševati, še zlasti ne pred delitvijo nepomembnega japonskega posojila med tako slavnimi našimi poslovnimi bankami — na pragu turistične sezone.
Sklep predsedstva ZKJ o žgočih vprašanjih uresničevanja gospodarske stabilizacije je dokaj neposreden — tudi kadar beseda nanese na probleme razširjene reprodukcije. Predsedstvo se je samo zavzelo, da bo na prihodnjih sejah razpravljalo o dinamiki uresničevanja teh nalog. Moramo verjeti, da bo tudi to delež k temu, da od metod ugotavljanja in odlašanja preidemo k rešitvam: »Lotiti se je treba stvarnih akcij in ukrepov, da bi odpravili nesorazmerja v proizvodnji in investicijah, zlasti v razvoju ener-
getike, metalurgije, bazične kemije, kmetijstva, prometa, naftovodov in drugih važnih kompleksov — v skladu z določbami srednjeročnega plana. Odgovornost za pobudo in učinkovito uresničevanje te naloge je sprejel ZIS skupaj z organi republik in pokrajin.« Tako je med drugim rečeno v sklepih predsedstva ZKJ.
Kaže, da je v času pomanjkanja sredstev, v času, ko je kapital tako dragocen, po eni plati najtežavnejši problem »državnega kapitala«, po drugi pa problem koncentracije in samoupravnega kroženja nedržavnega kapitala na temelju samoupravnih dogovorov in sporazumov.
•	ZDRAVKO ILIČ
Družbeni razvoj
Združitev
sorodnikov in žepov
Elementi področnih raziskav, ki poganjajo skupni razvoj industrijskih grupacij
Ob danes zaradi znanih in občutenih gospodarskih razmer zelo ponavljani misli, da mora raziskovanje imeti svoj namen, torej da mora biti naglo praktično uporabno, ter ob sorodnih stališčih, da mora biti ideja za raziskovalno delo, najsi pride iz proizvodnje, kar je dandanes prav tako zelo zaželeno, najsi pride od zunaj, venomer nujno povezana z uporabniki, ti pa so spet najprej v proizvodnji, kajti raziskovalno delo mora »stati« v produktu, najdemo karseda protislovno in neizpodbitno dejstvo: slovenska podjetja odmerjajo v celem za raziskave in razvoj sorazmerno zelo malo denarja!
Pri tem pa naj že v začetku bežno pojasnimo tako, kot nam je te dni izjavil inž. Viktor Turnšek, predsednik zveze raziskovalnih organizacij Slovenije, »da ima v primeru, ko gre za majhno podjetje, ki je v kooperaciji ali integraciji z velikim podjetjem, raziskave in razvoj na skrbi veliko podjetje«.
Naša šibkost
če najprej splošno preiščemo, katera podjetja oziroma področne industrije odrinejo na svetu in v sorazmerno manjšem deležu tudi pri nas največ denarja za raziskovalno delo, potem bomo na prvem mestu zanesljivo našli tista področja, kjer je mogoče odkritja ah osnovne raziskave takoj, ali bolje, zelo hitro, uporabljati in kjer morajo poleg tega razvijati tudi novo, odkritjem in novim produktom prilagojeno tehnologijo. Vse našteto velja, na primer, za elektroniko. Enako prodoma ali propulzivna industrijska panoga je kemična industrija, ki ji dajejo tako naravo, denimo, plastične mase s svojo velikansko pahljačo obsežnih uporabnih možnosti. V isti vrsti moremo najti tudi farmacevtsko industrijo. Tu terja velike naložbe nagel razvoj zdravstva.
Manjše so raziskovalne naložbe v klasični industriji, to je v industriji, kjer ni kakih posebnih novitet ali pa jih sploh biti ne more. Viktor Turnšek je tu postavil ža primer strojno industrijo.
Naštete industrije nalagajo v raziskovalno delo od 1 do 12 odstotkov svojega bruto-produkta. Gotovo je dovolj razvidno, da dajejo 12 odstotkov ali največ denarja tako imenovana propulzivna, malo prej poimensko našteta področja.
Višji svetovalec na slovenski raziskovalni skupnosti Milan Emil Pintar je sestavil mednaroden seznani nekaterih večjih podjetij po količini naložb, ki jih usmerjajo v raziskovalno delo. Tako dajejo trije ameriški velikani za raziskave in razvoj: Control Data 13 odstotkov, Xerox 9 odstotkov in Te-xas 7,2 odstotka. V Sloveniji pa so lani znašale razvojno-raziskovalne naložbe: pri Iskri 2,7, ZP Železarne 1,4, kranjski Savi 1,9, pri LTH v Škofji Loki 2, v barvni industriji 1,8 odstotka in tako naprej. Naj pristavimo, da se v- Krki (torej farmacevtski industriji) su čejo ti odstotki že okoli osmice!
Kljub temu pa je očita naša velika šibkost. »Ne morem reči,« pravi predsednik zveze slovenskih raziskovalnih organizacij Viktor Turnšek, »da nam mora biti merilo tistih 12 odstotkov. Sploh je tukaj zelo težko postavljati trdne normative. Vendar pa se mi zdi še najbolj sprejemljivo, če bi naša podjetja dajala za razvojno-raziskovalno delo kakih 5 odstotkov brutoprodukta oziroma realizacije. Toda ob tem je mogoče važno poudariti, da stoji povsod tam, kjer je ljudem iz proizvodnje jasno, da brez razvojnega dela ni mogoče napredovati, in kjer je to delo vključeno v proizvodnjo kot sestavni del. v ospredju bolj vprašanje kadrov, kakor pa vprašanje sredstev!«
Dva nujna kraka
V približani neposrednosti pa je inž. Viktor Turnšek kritično opozoril, da v Sloveniji ni tako imenovanih področnih raziskav, raziskav, ki bi jih opravljali za sklenjena enakovrstna ali sorodna proizvajalna področja.
»Področna raziskava pomeni, da se v ustrezni industrijski grupaciji lotijo skupnih raziskav tiste problematike, ki je skupna celotnemu področju,« je rekel naš sogovornik. če vam naj tisto, česar nimamo, a bi nujno potrebovali, pokažem na primeru, tedaj bi se morala vsa slovenska tekstilna industrija lotiti skupnih raziskav, in gradbeništvo, denimo prav tako. Vzemimo, da je gradbeništvo zdajle nadaljnji primer za razloži-tev tistega, kar bi morali s področnimi raziskavami iskati in dobivati. Tu bi torej morali preštudirati, kam se panoga v celotni črti obrača, v katero smer gre. Z raziskavami bi morali dognati, kateri temeljni problemi tarejo gradbeništvo, in nato, katere so pomanjkljivosti današnjih stanovanj itd. ter napodlagi tega določati skupne razvojne smeri.«
Po mislih Viktorja Turnška bi morala podjetja iz ustreznega področja dajati denar v skupni razvojni sklad, torej v razvojni področni sklad. Seveda pa utegne tu nastati zmeda. Povzroči pa jo lahko tistih za zdaj kajpada samo domnevnih in predlaganih 5 odstotkov iz brutoprodukta, ki naj bi jih nekoč (izkušnje narekujejo to žalostno besedo) slovenska podjetja usmerjala za razvojno-raziskovalno delo. Ali naj bi potemtakem podjetja odštela najprej teh 5 odstotkov za svoje raziskave in nato še ustrezen znesek za raziskave področja, kamor sodijo? Tako vprašanje je lahko prav možno. Viktor Turnšek pa rešuje navidezni problem takole: »Del sredstev iz predpostavljenih 5 odstotkov brutoprodukta bi odtekal za raziskave oelotnega področja, preostali znesek iz petih odstotkov, pa bi podjetja uporabila za lastno razvojno raziskovalno delo, kajti vsako podjetje ima navsezadnje tudi svoj lastni razvoj in mora vlagati vanj.«
Predmet: veliki sistemi
Umestno pa je vprašanje, za kakšne lastne raziskave in razvoj bodo pri tem odmerjala denar podjetja? Poleg tega tudi nismo v vsebinskem smislu docela razgradili področnih raziskav, kljub tistemu primeru iz gradbeništva.
Torej, kadar je vprašanje, kaj zase, tedaj je odgovor: Tisto v proizvodnji, kjer je težišče raziskav na izboljšanju kakovosti konkretne proizvodnje ali konkretnega proizvoda, oziroma kadar morajo v konkretni tovarni poiskati nov asortiman, ali kadar gre za izboljšanje proizvodnje v konkretni tovarni.
»Kadar pa gre za nove tehnološke procese ali inovacije, ki jih bomo kupovali od drugod, kadar se bomo namreč hoteli odločiti za širše investiranje določene tehnologije, za vse to pa niso zainteresirana zgolj podjetja, ampak bi moralo biti za to zainteresirano vse področje. Področne raziskovalne naloge se morajo pojaviti brž, ko gre za uporabnost velikih sistemov. To velja za računalništvo ali obdelavo podatkov. Vsekakor potrebujemo pri takih stvareh skupne raziskave, da sploh vemo, kaj kupiti oziroma, za kateri sistem se odločiti. Področne raziskave bi morali imeti tudi na področju, kjer je zelo veliko drobnih koristnikov, recimo v kmetijstvu, čeprav imamo seveda tu kombinate, ki pa raziskujejo še po svoje.«
Tako razlaga Viktor Turnšek glavne elemente posamičnih in področnih raziskav s prostimi mislimi, ker zdaj pač ni v bližini še nobenega zakona ali listine o samoupravnem sporazumu, da bi mogli iz njiju brati uradne stavke. Slišati pa je, da slovenski izvršni svet le sestavlja shemo za družbene sporazume, ki naj bi uredili tudi doslej opisano plat raziskovalnih naložb.
Vrtinci integracije
Vendar pa je treba podčrtati, da razume Viktor Turnšek s področjem tudi banke in trgovino! Zategadelj moramo zdaj misliti na integracijske 'procese, y katerih se banka in trgovina integrirata zaradi razvoja in za razvoj. Lahko govorimo, ko postavimo ob banke in trgovino še podjetja ustrezne panoge, o asociacijah. Gonilo in lepilo združevanja so že naglašeni skupni cilji. Banke, kot je razvidno samo po sebi, bi morale v takem krogu dajati določena sredstva za razvoj področij. Za kakšno konkretno delo pa naj bi jih dajale, to tako rekoč že tudi vemo: za nove tehnologije, ki jih bodo v Sloveniji vpeljevali, ali pa za investicijske naložbe, ki so, kot pravi vodja zveze slovenskih raziskovalnih organizacij, množične. Kakšen posel ima v asociaciji trgovina, je jasno. Naj pa pristavimo, da trgovine ne bi bilo v vsakem področnem razvojnem integracijskem krogu, ker ustrezna področja pač delujejo brez trgovine v klasičnem pomenu besede, v pome nu trgovske hiše. Na primer, gradbeništvo je že brez trgovine. Nasprotno pa bi v kmetijski asociaciji trgovina igrala nadvse pomembno vlogo.
Stojna točka
Dobro je opomniti, da vloga ali stojna točka bank v raziskovalni spirali še nd do-
cela razčiščena. Jasno je sicer, da bodo podjetja ustreznega področja zbirala in združevala denar v svojih asociacijah in ga hranila v bankah, ki -so, kot smo rekli, pač sestavni del asociacij. Le-te ga bodo delile na podlagi ustreznih razvojnih načrtov. Poleg tega, da o kakršnihkoli podrobnejših mehanizmih za omenjeno delovanje še ni nič znanega, pa je še vprašanje, če bi bila s tem vsa raziskovalna vloga bank odpravljena. Namreč, ali naj ne bi v prihodnosti v splošnem veljalo nepreklicno pravilo, da mora banka, če je reci-mo investitor določenega investicijskega objekta, odriniti denar za poprejšnji študij tehnološkega postopka ter funkcionalnosti nato za zbiranje in obdelavo podatkov o dosežkih, ki jih je prineslo uporabljanje modemih tehnologij doma in v tujini? So že težnje, da bi podobno določilo vnesli v novi zakon o investicijski graditvi.
V tem prostoru pustimo pri miru specialistična vprašanja in si oglejmo, do če-sar je v svojih razmišljanjih in načrtovanjih prišel Viktor Turnšek. S predlaganim področnim razvojnim skladom imamo po novi predstavi v Sloveniji tri vrste raziskav in tri vrste denarja za raziskave oziroma tri sklade: prvič, raziskave v podjetjih, za katere odmerijo na leto ustrezne odstotke brutoprodukta, drugič, skupne raziskave na področjih in področne razvojne sklade v katere usmerijo preostale odstotke za raziskovalno delo v celoti določenega zneska iz brutoprodukta, in tretjič, osnovne raziskave ter centralni sklad, ki je v našem primeru sklad Borisa Kidriča. Temu skladu odreja denar poseben republiški zakon, in gre takorekoč za državni denar.
Osrednji sklad, naj še malo pojasnimo, finansira raziskovalne naloge, za katere je, kot je rečeno, »odgovorna družba kot celota« (gre za raziskave varstva okolja, za makroekonomske raziskave itd.)
Lepota je bistvo?
Tako imamo zdajle pred seboj po zaslugi Viktorja Turnška, model celotnega raziskovalnega sistema, poudarjamo, z vgrajenim finančnim mehanizmom, ker je ta pri naši razvojni stopnji pdč najbistvenejši. Na višji razvojni stopnji pa so na prvem mestu programi, potem kadri in šele naposled bankovci.
Po svoje spominja model na formulo o ključnih nosilcih sklenjene inovacijske verige, ki jo je pred časom podal član komisije za raziskovalno delo gospodarske zbornice Slovenije Rasto Mačus. Po njej naj bi se pod streho nove inštitucije — razvojne skupnosti Slovenije — delegati ključnih nosilcev razvoja, to je delegati raziskovalne sfere, ki jo sestavljajo sedanja raziskovalna skupnost in raziskovalne kapacitete v gospodarstvu, šolstva, proizvodnje, trgovine in bank, dogovorili, kakšnih raziskovalnih projektov naj bi se lotili. Vsi nosilci bi sku. paj prevzemali iniciative, delovno in finančno breme ter odgovornost.
Viktor Turnšek pa ne sprejerpa v celoti formule o inovacijski verigi. Oporeka ji med drugim s trditvijo, da veriga ne zajema izboljšave produktov, ter da se ne bi obnesla takrat, ko bi znanje prišlo od zu-zunaj, kajti to »znanje moramo raziskati in ga razvijati naprej«.
Toda kaj je lepše in zategadelj tudi boljše, kajti lepota formul postaja menda v eksaktnem matematično-fizikalnem svetu vedno zveličavnejše merilo in dokaz o, recimo, resnici zakonitosti, o tem pa bo pač treba še posebej razpravljati.
PRIMOŽ ŽAGAR
JANEZ KLEMENČIČ: MESINE ULICE
DELO ir stran 11
-______ -	-jAf*
Pred jutrišnjimi volitvami
Zdaj je treba zmagati
V ponedeljek bomo poznali sestavo novega francoskega parlamenta
O« KAiBOA PARIŠKEGA DOPISNIKA
PARIZ, marca — Marčeve ide so naposled tu. Pred vrati je drugi krog francoskih parlamentarnih volitev. V ponedeljek bomo poznali sestavo novega francoskega parlamenta. Ta bo zelo verjetno na moč podoben tistemu iz leta 1967, ki je ostal pri življenju samo leto dni. »Dve približno enako močni armadi, med njima pa majhen bataljon,« kot piše Pierre Viansson-Pontč v »Le Mondu«. Toda v tistem »približno« tiči zajec. Če bi bilo že zdaj vse jasno, potem ne bi bili v vseh taborih tako preklicano živčni in napeti, kot so. Saj zelo verjetno je, da bo vse tako, kot bo: samo tega ne more nihče trditi popolnoma zanesljivo, zato v vseh štabih do zadnjega trenutka mrzlično delajo.
Rezultati nedeljskega prvega kroga niso prinesli kakšnega velikega presenečenja. Naj si kdo misli o raziskovanju javnega mnenja, kar hoče, tokrat so se anketarji izkazali in njihove napovedi so bile skoraj točne. Vladna koalicija je tako v prvem krogu zbrala približno 37 odstotkov glasov, levica približno 45 odstotkov, sredinski reformatorji pa točno 12,4 odstotka. Levi in desni približno izvirata od tod, ker levici in desnici v raznih ocenah različno prištevajo tako imenovane »razne leve« in »razne večinske« glasove.
Rezultati 90 torej podobni tistim iz leta 1967. Vendar pa podrobnejša analiza pokaže, da so premiki večji, kot je videti na pr-
To, kar se Je zgodilo Veliki Britaniji ▼ Adis Abebi, se utegne pripetiti Združenim državam Amerike v Panami, glavnem mestu s prekopom in ameriškimi bazami'prepolovljene države. Panama hoče na tem zasedanju opozoriti na kolonialni status, ki ga ima zaradi nesrečne pogodbe iz začetka stoletja (1903), po kateri je prešel Panamski prekop v »večno« last Združenih držav Amerike. Od 15. do 21. marca naj bi bila torej pozornost mednarodne javnosti usmerjena v Latinsko Ameriko. Panamska delegacija v vamostven svetu ne skriva, da bo na zasedanju govor predvsem tudi o prisotnosti Združenih držav Amerike v srednji Ameriki in o majhnem napredku prizadevanj, da bi začeli ukinjati to, čemur sami pravijo »kolonialna situacija«. To je panamski spopad z ameriško »večnostjo« ob prekopu.
Letos poteka devet let od spopadov med Panamci in ameriškimi vojaki ob prekopu. V bitki med demonstranti, ki so zahtevali umik ameriških čet in ukinitev baz ob prekopu, ter ameriškimi vojaki, ki žive tu v svoji »državi«, je bilo ubitih 22 Panamcev, več kot 300 pa je bilo ranjenih. Z gorjačami in s kamenjem so šli panamski nacionalisti tedaj nad Američane. Odsihmal seje panamsko gibanje za ukinitev kolonialnega statusa zelo utrdilo.
Zmerne zahteve
Kaj bi rada Panama dosegla na zasedanju varnostnega sveta? To vprašanje, postavljeno ob odločitvi, da bo zasedanje v Panami, je dobilo kaj kmalu svoj odgovor, za katerega lahko rečemo, da je dokaj zmeren: predvsem bi rada opozorila svetovno javnost, je povedal Aguihino Boyd, panamski delegat v varnostnem svetu, na kolonialni status države. »Pričakujemo,« je dejal, »da bo imelo zasedanje vzgojni vpliv na svetov no javno mnenje«. Na drugi strani pa velja' v Združenih državah Amerike, ki so ostro reagirale na odločitev, da bo zasedanje varnostnega sveta v Panami, prepričanje, da je problem Panamskega prekopa treba obravnavati med samima državama, se pravi med Panamo in ZDA, da je to problem odnosov zgolj teh dveh držav in da ga je mogoče uspešno reševati" samo na dvojnih pogovorih. Podkomite za Panamski prekop v ameriškem predstavniškem domu je že ob koncu januarja v poročilu za kongres zapisal, da mora ameriška vlada sedaj zavzeti stališče do Paname ali pa bo tvegala »morebitno popolno izgubo kontrole nad prekopom, ki je življenjskega pomena za obrambo in trgovino ZDA in vsega sveta«. To poročilo vsebuje tudi predlog, naj kongres preuči možnosti zmanjšanja ali ukinitve vseh ameriških programov pomoči Panami pa tudi druge oblike sankcij proti tej državi. Nevtralnost prekopa, ob katerem je v 14 oporiščih stacioniranih 14.000 ameriških vojakov in kjer delujejo vojaške šole, skozi katere Je šlo doslej 30.000 vojakov, izurjenih za boj proti gverili, je panamski predlog, katerega bodo morda postavili tudi na zasedanju varnostnega sveta. Nevtralnost prekopa, tako odločilno važnega za svetovno skupnost, pa bi pomenila slovo Američanov s tega območja.
Eden najnovejših panamskih predlogov Združenim državam Amerike je tudi, da bi sedanjo pogodbo o izkoriščanju prekopa časovno omejili največ na 20 let. Spor med Panamo bi ZDA pa je potisnil v ozadje tudi načrte o gradnji novega prekopa, ki naj bi povezoval oceana in bil prilagojen današnjim zahtevam ladijskega prometa.
Čakajoč Castra
Čeprav ta hip še ni znan dnevni red zasedanje varnostnega sveta v Panami, pa je v političnih krogih Latinske Amerike pre-
vi pogled. Vladna koalicija Je prizadeta bolj kot se zdi. Dobila je sicer približno enako število glasov kot pred šestimi leti, a veliko manj kot na volitvah leta 1968; 97 poslancev vladne koalicije, ki so bili leta 1968 izvoljeni v prvem krogu, čaka letos na drugi krog, in to mnogi v negotovih pozicijah. In tudi če primerjamo letošnje rezultate z letom 1967, ki je bilo bolj »normalno«, opazimo nazadovanje golistov in njihovih zaveznikov. V mnogih okrožjih, kjer so bili goli-sti tradicionalno močni, so dobili njihovi kandidati manj glasov kot običajno. Le trinajst od 30 ministrov je bilo izvoljenih v prvem krogu in taki voditelji, kot so Chaban Delmas, Alain Peyerfitte, Renč Pleven, Ro-
pričanje, da bodo prišla na to zasedanje tudi druga pereča vprašanja zelenega kontinenta. Nekateri celo menijo, da bo zasedanje izkoristil Fidel Castro, ki naj bi prišel v Panamo obtoževat_ ameriški imperializem. Ker bo na zasedanju tekla beseda o Panamskem prekopu in ameriških oporiščih ob njem, utegne teči beseda tudi o ameriškem oporišču v zalivu Guantanamo na Kubi. Drugo vprašanje, ki bo prišlo na zasedanju do izraza, bo vprašanje aktivnosti večnacionalnih korporacij, ki so dobile temeljit udarec
----
Ofomi afjfnbia
Poleg dnevnika »National HeraJd«, v katerem je izšel obširen uvodnik, je priobčil komentar o Bijedičevem obisku in jugoslo-vansko-indijsikih pogovorih tudi vplivni »Times of India«. Komentator opozarja, kako pomembna je izmenjava mnenj med premierama prijateljskih držav, zlasti zdaj, ko se mednarodni politični položaj naglo spreminja. Jugoslavija in Indija sta zmeraj tesno sodelovali na posvetovanjih in sestankih šefov držav in vlad »tretjega sveta«, in to se dogaja tudi zdaj, opozarja list. Vrh tega bosta, dodaja komentator, Džemal Bi-jedič in Indira Gandhi vsekakor govorila tudi o Bližnjem vzhodu, ker sta Jugoslavija in Indija zmeraj kazali veliko zanimanje za bližnjevzhodno krizo.
Krepitev prijateljskih vezi
časopis indijskega nacionalnega kongresi »Socialist India« prinaša v najnovejši številki prispevek, posvečen obisku predsednika ZIS Džemala Bijediča, in v njem izraža prepričanje, da bo ta obisk še bolj okrepil prijateljske vezi med neuvrščenima Jugoslavijo in Indijo, časopis opozarja, da ima sedanji Bijedidev obisk izjemen pomen. Pogovori med Bijedičem in indijskimi voditelji bodo nedvomno pripomogli k nadaljnji okrepitvi stikov med Jugoslavijo in Indijo.
»Ti stiki obsegajo vsa področja — politično, gospodarsko, tehnično in kulturno — se pa lahko še bolj razširijo, kar bo v obojestransko korist,« dodaja »Socialist India.«
Zelo pomembno je, da bodo ti pogovori omogočili Indiji in Jugoslaviji izmenjati mnenje o konferenci neuvrščenih držav, ki bo predvidoma že septembra v Alžiru. Za-
bert Boulin, Maurice Schumann, Joseph Fontanet in Jasques Duhamel čakajo na odločitev v drugem krogu. Nekateri med njimi, na primer Schumann, so v delikatnem položaju in bodo morda izgubili poslansko mesto, medtem ko drugi čakajo nedeljo z ugodno prednostjo, vendar se jim je to prvikrat zgodilo, da niso bili izvoljeni že ▼ prvem krogu.
Nihče ne dvomi, da bodo golisti in njihovi partnerji izgubili več kot sto sedežev, lahko tudi precej več. Samo to še ni dovolj, da bi jih lahko kar »odpisali«. UDR, neodvisni republikanci in vladni centristi so navsezadnje zbrali v 38 departmajih več kot 40 odstotkov glasov in so v več kot 240 okrožjih od 432, kjer bodo volivci izbrali poslance šele prihodnjo nedeljo, na čelu, medtem ko levica vodi v 136 okrožjih. To je seveda podatek, ob katerem je treba upoštevati, da je imela levica povsod dva kandidata, medtem ko je nastopala vladna koalicija s skupnimi kandidati. Komunisti in socialisti imajo tako več kot 200 dobrih drugih mest, kjer bodo njihovi kandidati s seštevkom socialističnih in komunističnih glasov marsikje pritisnili vladne kandidate ob zid.
Komunisti so s svojimi 21,3 odstotka glasovi zadovoljni predvsem zato, ker so dobili več, kot so jim napovedovale ankete (19 odstotkov), in več, kot so dobili socialisti in levi radikali (18.9 in 1.5 odstotka). To je seveda nekaj, vendar za blazno navdušenje ni razloga. Navsezadnje je dobila KP leta 1968,
že v decembru, ko je govoril o njhovi dejavnosti in vlogi v Latinski Ameriki na zasedanju generalne skupščine čilski predsednik Salvador Allende. Kljub temu, da je čile ZDA že izročil prvi del odškodnine nacionalizirani bakrovi družbi Kennecott, je ta kompleks vprašanj še vedno odprt, in ne samo vprašanj, ki zadevajo odnose med Čilom ter Združenimi državami Amerike, ampak tudi odnose med drugimi državami Latinske Amerike ter ZDA. V tem kontekstu velja še posebej omeniti Mehiko, ki je v zadnjem času nekajkrat zagreto opozorila na škodljivost teh družb za dežele v razvoju, saj se njihovi dobički kot po pravilu ne reinvestirajo v deželah, kjer nastajajo. In slednjič, na dnevni red zasedanja bo prišlo tudi vprašanje 200 milj širokega obalnega pasu, ki ga latinskoameriške države zahtevajo zase.
Zasedanje varnostnega sveta utegne v Panami* spodbuditi protiameriške demonstracije; vsekakor bo pozornost latinskoameriške javnosti usmerjena te dni v Panamo; kljub temu, da več kot opozorila svetu zasedanje bržkone ne bo moglo dati.
PETER BREŠČAK
Drugi o nas
hodne sile, da nekaterih drugih niti ne omenjamo, si sistematično prizadevajo, da bi omajale zaupanje neuvrščenih držav v to skupno obravnavanje svetovnih problemov. Pri tem so sicer nehale groziti neuvrščenosti, kar so delale prej, ko so razglašale, da je to neprimerno gibanje, vendar namesto tega zdaj naduto zatrjujejo, da je neuvrščenost kot gibanje odveč, ker so dandanes vsi neuvrščeni. 2e zaradi tega ima razumevanje med Indijo in Jugoslavijo še večji pomen kot prej, končuje »Socialist India«.
Dnevnik »Statesman« poudarja, da Delhi pripisuje Bijedičevemu obisku velik pomen iz dveh razlogov — prvič zaradi tega, ker sta Jugoslavija in Indija pionirja politike neuvrščanja, katere prevladujoči faktor je svetovni mir, drugič pa zaradi tega, ker želita stalno izboljševati dvostranske politične in gospodarske stike. List izraža prepričanje, da bo rezultat tega obiska pobuda za podaljšanje trojnega sporazuma o trgovinskem in gospodarskem sodelovanju med Jugoslavijo, Indijo in Egiptom, katerega ve-
Manjši sporazumi odpravljeni
»Statesman« opozarja, da je nedavni intervju predsednika Tita za Vjesnik pokazal, da so bili manjši nesporazumi, ki so nastali zaradi jugoslovanskega stališča v OZN med krizo na podcelini leta 1971 odpravljeni. Delhi pozdravlja prijateljsko in iskreno izjavo predsednika Tita ne samo zaradi njene neposrednosti, temveč tudi zaradi tega, ker je pripomogla k obnavljanju dobre volje, ki je tradicionalna značilnost v stikih med Jugoslavijo in Indijo.
»Jugoslavija je dala Indiji v dveh desetletjih dve posojili v skupni vrednosti 120 milijonov dolarjev. Indiji je dobavila 21 ladij, to je 30 odstotkov skupne tonaže indijskega pomorskega trgovskega ladjevja. Ža-
na »volitvah strahu« 20.02 odstotka glasov, leto dni prej pa celo 22,51 odstotka glasov. Letošnji rezultat je torej povprečen. Komunisti so dobili praktično vse »svoje glasove«, niso pa pridobili novih volivcev. Pač pa so v okviru združene levice močno napredovali socialisti. Mitterrandu se sicer ni posrečilo prehiteti komunistov, vendar pa lahko upravičeno trdi, da nekomunistična levica ni še nikdar po vojni zbrala toliko glasov in da je zdaj položaj v francoski levici uravnovešen.
Po številu glasov vsekakor je, kar se drugega tiče, pa se bo šele pokazalo. Socialisti in radikali so leta 1967 dobili 19.3 odstotka glasov, leto dni pozneje 19.3 odstotka, letos pa so socialisti in levi radikali zbrali
20.4	odstotka glasov. Socialisti so se dobro uveljavili na nekaterih območjih, kjer imajo tradicionalno veliko privržencev, na primer na skrajnem severu, v delu centra okrog Loire in na jugu, ob obali in ob Ronu. Prebili pa so se tudi v nekaterih okrožjih na vzhodu in zahodu, kjer so sicer najmočnejše trdnjave konservativizma.
Tudi reformatorji so se slabo odrezali, saj so zbrali približno toliko glasov kot leta 1967 sam demokratski center in leto dni pozneje. Podpora Schreiberovih radikalov torej ni dosti zalegla in J. J.—S. S. si bo moral v Nancyju pomagati z malo sreče, če bo hotel še naprej drgniti klopi v toour-bonski palači. Frfotavl šef radikalov je zato ostal na bojišču in se je šele v četrtek vrnil v Pariz. Medtem pa je voditelj demokratskega centra Jean Lecanuet slavil Piro-vo zmago. Čeprav so centristi dobili le
12.4	odstotka glasov, imajo te dni naravnost čudežno privlačnost in nadnaravno moč. Njihovi kandidati bodo namreč jutri v več kot 130 okrožjih razsojali med vladno koalicijo in večino. Kaj to pomeni? Nič drugega kot to, da bo v večini teh okrožij izvoljen kandidat združene levice, če se reformator ne umakne,, in vladni kandidat, če se reformator umakne. To je sicer le teoretična domneva, ki je ni mogoče podpreti z dosedanjimi volilnimi izkušnjami. Leto 1967 so namreč sredinski volivci v drugem krogu podprli levico, leta 1968 pa desnico. Kako se bodo obnašali letos? Ce se bosta dvobojevala komunist in golist, bodo skoraj gotovo v veliki večini glasovali za goli-sta ali pa se vzdržali. Ce pa bodo morali izbirati med socialistom in vladnim kandidatom, bo položaj bolj negotov in tistih, ki bodo glasovali za vlado, bo verjetno le malo več kot onih, ki bodo oddali glasovnico za socialista. Toda več jih skoraj gotovo bo.
Vodja demokratskega centra Jean Lecanuet je po radiu in televiziji ukazal tistim kandidatom, ki nimajo upanja v zmago — in takih je velika večina — naj se povsod tam, kjer utegne levi kandidat sicer zmagati, umaknejo in talko »sprostijo« sredinske glasove. Kandidati se sicer formalno ne bodo umaknili v korist večinskega kandidata, vendar je to v praksi isto. V zameno za Lecanuet, ki je — da ne pozabimo — še vedno v opoziciji, pričakuje troje; pomoč vladne koalicije, da bi dobili reformatorji 30 poslancev, kolikor jih je potrebno za ustanovitev parlamentarne skupine, mesto za reformatorje v novi vladni koaliciji in ministrski fotelj za gospoda Jeana Lecanueta. Ali bo vse to dobil, pe ni jasno, ni pa čisto nič neverjetno.
ANDREJ NOVAK
radi tega pričakujemo, da bodo na pogovorih obravnavali tudi možnosti za kooperacijo v ladjedelništvu in nekaterih drugih panogah.«
(Hit Iftmdnstan (Times
Podoben prispevek je izšel v dnevniku »The Hindustan Times,« ki zlasti opozarja na možnosti za nadaljnji razvoj gospodarskih stikov. »Indian Expres« piše, da bodo pogovori zajeli zelo različne politične in gospodarske teme. Tudi ta list je posvetil veliko pozornost nedavnemu intervjuju predsednika Tita za Vjesnik.
Neuvrščeni proti poskusom velikih
Thought
Članke in komentarje so v nedeljskih številkah priobčili tudi časniki »New Wave«, »Dinman« in »Thought«. »New Wave«, ki ga izdaja skupina uglednih delhijskih časnikarjev, opozarja, kolikšen pomen bo imel to obisk ne le za nadaljnji razvoj dvostranskega indijsko-jugoslovanskega sodelovanja, temveč tudi za širše mednarodne stike, zlasti za krepitev politike neuvrščanja. Neuvrščeni si morajo prizadevati, da bodo s skupno akcijo nastopili proti poskusom velikih, ki želijo medsebojne račune poravnati v škodo majhnih držav. Avtor obravnava tudi razvoj gospodarskega sodelovanja med Indijo in Jugoslavijo.
»Dinman«, ki izhaja v hidniju, posveča največjo pozornost gospodarskim stikom med Jugoslavijo in Indijo. Ugledni neodvisni tednik »Thought« zelo toplo opozarja, da je Jugoslavija obudila vero v komunizem in pokazala, da je ideja o enem samem vodstvu nesprejemljiva. Na prvi pogled se zdi paradoksalno, da sta tako različna voditelja — Tito in Nehru — lahko postala dobra prijatelja, nadaljuje »Thought«, toda Tito je bil upornik zoper pravoverni komunizem, Nehru pa upornik zoper pravoverni kapitalizem. Njuno prijateljstvo je prinslo v svetovno zgodovino nekaj izjemnega, novega.
List navaja, da je Nehru nekoč v parlamentu dejal, da vidi v Jugoslaviji okno, skozi katero gleda Indija vzhodno Evropo, in dodaja, da je tudi Jugoslavija skoraj zmeraj gledala na dogajanja v Aziji skozi Indijo.
OZN
Spopad z „večnostjo“
Pred zasedanjem varnostnega sveta v Panami
Na zahtevo Paname, ene izmed dveh nestalnih članic varnostnega sveta iz vrst latinskoameriških držav, bo v tej majhni, toda strateško zelo pomembni srednjeameriški državi 15. marca zasedanje tega telesa OZN. Zasedanje varnostnega sveta zunaj New Yorka je bilo pred tem še v Adis Abebi, kjer so bila v sedmih delovnih dneh obravnavana najbolj žgoča vprašanja današnje Afrike: rasizem, portugalske kolonije in Rodezijo. Tam je bil pogovor o 30 milijonih Afričanov, ki žive v kolonialnih razmerah, in z zasedanja je odšla »umazana« Velika Britanija, ki je z vetom izrazila svoje nestrinjanje z resolucijo o Rodeziji.
Izjemen pomen obiska
Pisanje indijskega tiska o Bijedičevem obisku
NEW DELHI, marca — O obisku jugoslovanske uradne delegacije na čelu s predsednikom ZIS Džemalom Bijedičem v tukajšnjem tisku zelo obširno poročajo. Že nekaj dni pred obiskom so vsi pomembnejši listi in časopisi objavili posebne komentarje in prispevke ter v njih opozarjali na prijateljske stike med državama, na vlogo Jugoslavije in Indije v politiki neuvrščanja, na dosedanje uspešno gospodarsko •sodelovanje in na možnosti za nadaljnji razvoj.
Portret tedna
Metka Krašov ec
Tisoče barvnih kapljic, razbitih na tleh pod slikarskim stojalom (potujočim po sobi v urah dneva za medlo svetlobo), so preproga v ateljeju slikarke Metke Krašovec. Maxa Broda »tfber Franz; Kafka« na mizi. Sopi barvnih svinčnikov v konzervnih škatlah namesto rož. Chagall, iztrgan iz »Epoce«, pripenja vedrost na zidno omarico. V preprostem ogledalu med oknoma se ogleduje ikona.
Toda vse to so sami poudarki, ki bi lahko očesu tudi ušli. V tem primeru bi se opisovanje sobe, ki je nujno, ko spoznamo, da se vse njeno umetniško delo navdihuje ob predmetih te sobe in tem prostoru, zoženo na spoznanje o odsotnosti vseh tistih drobnih, kdove od kod in zakaj prinešenih predmetov, ki dajejo bivališčem toplino, čeprav jih nikoli ne jemljemo v roke in nam tudi kako drugače niso potrebni.
V tem prostoru preživlja dneve slikarka Metka Krašovec. Trdo, racionalno je izračunan njen delovni dan. Nemčija —april, berem na pripetem listku pri knjižni omari, Beograd —marec, Firence —april, Rim —junij, Milano —november. To so termini njenih letošnjih razstav. Poleg pripis: modra slika, kar bržkone pomeni eno od redkih naročil. Nagrajenka Prešernovega sklada, so utemeljevali letošnjo podelitev te nagrade Metki Krašovec, je s svojo razstavo v ljubljanski Mali galeriji dokazala, da sodi med kvalitetne predstavnike mladega umetniškega rodu. Izjemama estetsko raven svojih podob je obogatila z nekaterimi avantgardnimi prvinami, predvsem pa z raziskovanjem svetlobnih učinkov, v slikah, ki jih oblikujeta sanjsko ozračje in poudar. jena plastičnost, gradi zanimivo vizijo sodobnega sveta, predstavljenega s simfboli vsakdanje predmetnosti.
Na slikarskem stojalu slika prostora, v katerem dela. Zevajoča omara na črnem ozadju. Najprej sem, pravi, slikala zunaj, na noč, šele potem sem prenesla nočno svetlobo in napetosti, ki jo temu ustvarja ob predmetih, v atelje. Moje slikarstvo je posvečeno trenutku, preden se stvari dogode.
Ne morem šlokati brez čustvene prizadetosti, hladno, samo zaznamovati, da obstajajo na primer omare z oblekami, postelja, peč v kotu, stol. Ne moram tako, kot, vzemimo, to počne ameriški slikar Richard Estats ki hipertrofirano fotografsko prenaša okolje na platno in izpoveduje, da ob vsem nuna ničesar povedati. Tudi to je sicer izpoved, toda meni je, vzemimo, tehnična izvedenost, Id jo poudarja kritika ob mojem delu, le sredstvo za cilj: tako kot se mora igralec truditi, da se ga sliši z odra tudi v zadnjo vrsto v gledališču, moram
pripovedovati s čistim jezikom tudi jaz: o življenju, ki ga delim s to posteljo v sobi, s haljo za slikanje, z zabojčkom za drva, z omarami, oknom; in samo navidez je moj svet objektiven, neoseben. Življenje predmetov, zaznamovanih od naše soseščine, je prav tako zanimivo, polno, lahko je v njem tragika, lahko je v njem tudi smrt.
Metka Krašovec pravi o svojem poklicu: ne morem govoriti o sebi kot o ženski-sli-karki. Kot opravljalec poklica sem za zdaj popolnoma prosta, tako kot so večidea moški, se pravi, ničesar nimam nad sabo, ves čas je moj. Ta poklic zahteva celega človeka, popolnega človeka. Zato ne morem govoriti o nekakšnem družbenem žadu, ki bi me kot žensko pri svojem poklicnem delu bolj omejeval kot druge. Ce govorimo o zidu, potem njegova narava temelji dru-
■t> -	‘
gje. Kje? Povem naj samo to, da so nam beograjski kolegi, ki te dni razstavljajo v Mestni galeriji v Ljubljani, povedali, da bo to jugoslovansko mesto samo letos dobilo petdeset ateljejev. Tisti, ki vedo, da je število po osvoboditvi zgrajenih ateljejev v naši republiki še vedno komajda kaj večje od števila prstov na rokah, ki vedo, da ima slikar z razstavami kvečjemu materialno izgubo, bodo znali oceniti višino tega zidu.
Zdi pa se, da jo narava tega zidu, kadar je v svojem svetu, suverena in močna, ne prizadeva. Z izredno vztrajnostjo se je Metka Krašovec prebila v sam vrh slovenske likovne umetnosti. Pa kaj pomeni vrh v tem njenem svetu? In naposled, kaj pomeni nagrada, kakršna je bila tista iz Prešernovega sklada, v primerjavi s srečo, preprosto besedo, v katero je pjet njen dan, od sedttne do ene popoldne, in včasih še popoldne v noč, dan pri slikarskem stojalu, dan s poklicem, ki ni niti več to, ampak že način življenja.
Metka Krašovec ima za sabo trdo pot. Njen študij' je trajal celo desetletje. Leto 1964* je bil končan njegov prvi del, z diplomo na akademija za likovno umetnost pa se študijska leta niso končala. Nadaljevala jih je na specialki pri profesorjih Riku Debenjaku in Gabrijelu Stupici, izpopolnjevala se je še na univerzi Athens v Ohiu v Združenih državah Amerike. To so »zunanja« znamenja njene umetniške poti. Poslej je nekaj let živela, ne od svojega slikarstva, ampak zanj. Ne odkupov ne naročil ni imela. Ce je nekaj v človeku, potem je tudi v sliki, je dejala ta navidez krhka slikarka, navidez še deklica, ki kljub resnosti, v katero jo vpenja življenje, še vedno prebira po ilustracijah Marlebke Stupica, in to prebiranje je kot hoja v azil, kamor imajo vstop poleg otrok samo tisti, ki znajo ceniti čisto lepoto.
Njeno življenje je vpeto med razstave in delo. Po vsaki razstavi se počutim prazno, pravi Metka Krašovec, negotovo. Tl krokiji občutkov, kot bi lahko dejali njenim grafikam, so beležke njenega življenja. Ekspresionistični figuri med stiliziranimi drevesi, pod oblaki, ki so strnjeni, so del grumovskega sveta, sveta, kot pravi o njem Metka Krašovec, navidez preživelega, pa vendar sveta, ki ga je slast živeti.
Odločnost, ki veje iz njenih besed, je nasprotje njeni fizični krhkosti. Toda samo, ko je govor o slikarstvu, so besede trde in trdne. Njeni grafični listi, oljne slike, njene risbe povedo o njeni osebnosti, o njenem duhovnem svetu več kot besede, ki jih skušaš izzvati ob pogovoru z njo. In kakorkoli ji hočeš približati slovar svojih besed v vprašanjih, ki so nujna, da bi lahko dobil ogrodja besed za njen portret (postavljen 8. februar, Prešernov dan in 8. marec, dan žensk), padeš vstran: ' k slikam, o katerih govori, k poklicu, ki ga živi, k umetnosti.
Portret Metke Krašovec so njene slike. Sama je, vzemimo, zgolj izpolnjevalec kulturnega poslanstva, ki je v njej našlo svojega realizatorja. Tiha je Metka Krašovec, ko gre beseda o njej, o njenih željah, o njenih stiskah in krizah. Kot da bi svet predmetov, ki jih slika, prelil svojo tišino vanjo.
Slovenci nimamo veliko žensk slikark in dobrih slikark imamo malo. Metka Krašovec je med mlajšimi stopila najdlje.
Kljub vsem zidovom, ki smo jih ji postavili, njej in modemi umetnosti, v zadnjem desetletju na pot.
PETER BREŠČAK
Bangladeš
Glasovi le štirim?
Prve splošne volitve v novi državi
V začetku tega tedna se je v Bangladešu končala mesec dni trajajoča predvolilna kampanja, ki je bila v nekaterih območjih dežele precej vroča in srdita, v splošnem pa je za bengalske razmere potekala še dokaj mirno. Že kak dan pred začetkom prvih splošnih volitev v novi državi so oblasti ukazale vojski, policiji in polvojaškim oddelkom, naj bodo pripravljeni za vsak primer, skrbijo naj za nemoten potek volitev v nacionalni parlament (Džatiyo Sangsad), ki so se začele 7. marca.
Za poslanska mesta prvega bangladeške-ga parlamenta se Je pognalo v volilni metež kar 14 političnih strank, od katerih pa večina nima skorajda nobenih možnosti za vidnejši uspeh. Čeprav v času ko to pišemo še niso znani rezultati volitev, je bilo že pred začetkom bolj al manj jasno, da se bodo za 300 poslanskih sedežev potegovale v prvi vrsti tele stranke: vladajoča liga Avami pre-' miera Mudžiburja Rahmana, ki je postavila kandidate za vsa razpisana mesta, potem nacionalna socialistična partija (Džatiyo Socialist Samadžtangrik), nacionalna Avami partija Muzafarja Ahmeda in nacionalna Avami partija Maulane Bašanija.
Milijoni na voliščih
Datum zdajšnjih volitev so predvideli že v posebnem določilu nove ustave, ki je začela veljati 16. decembra lani, na dan ko se Je leto poprej združenim indijskim in bengalskim osvobodilnim četam predala pa- • kistanska vojska v še takratnem Vzhodnem Pakistanu. Sedaj ta dan praznujejo kot »dan zmage bangladeškega ljudstva.« Tudi 7. marec pomeni za mlado državo enega izmed pomembnih mejnikov. Na ta dan pred dvema letoma je namreč šejk Mudžibur Rahman pozval vse ljudi v deželi naj se borijo »do končne svobode in neodvisnosti.« Tako bi se naj sredi tega tedna skoraj 34 milijonov bangladeških volilcev odpravilo na volišča, saj imajo volilno pravico vsi državljani, ki so dopolnili 18 let starosti.
Kljub močno nepopolni podobi se velja vprašati, kaj bodo volitve prinesle posameznim strankam. Bržčas ni nobenega dvoma, da bo vladajoča liga Avami dobila daleč največje število poslanskih mest in gotovo tudi večino v novem parlamentu. Vprašanje je le, kako močna bo ta večina. Skorajda noben politični opazovalec ne pričakuje takšne večine glasov, kot jih je liga Avami s svojim avtonomističnim programom dobila še za časa Vzhodnega Pakistana, na tako imenovanih »prvih demokratičnih volitvah v zgodovini Pakistana« 8. marca leta 1970, ko je od 169 poslanskih mest-dobila kar 167. V obilno žetev poslanskih sedežev pa tudi sedaj' pravzaprav nihče ne dvomi.
Kandidati Rahmanove lige so se pojavili pred volilci z gesli o neuvrščeni zunanji politiki Bangladeša, navznoter . pa z gospodarskimi in socialnimi reformami, z okrepljenim javnim sektorjem v industriji in z večjo socialno pravičnostjo. Ne glede na. določeno mero skepse in prvih sledov razočaranja med določenim, predvsem najsiro-mašnejšim delom prebivalstva, nad prvimi, včasih nekolikanj obotavljavimi ukrepi oblasti, pa vprašanje nezaupnice ne visi v zraku. Ne naposled je bil tudi čas doslej bolj na kratko odmerjen, vsega pičlo leto ln tri mesece.
Razdrobljena
opozicija
. Po drugi strani ne gre pozabiti, da se je opozicija pojavila na volitvah razdrobljena,
čeprav je kak mesec pred volitvami radikalno levo usmerjeni Maulana Bašani še nar povedal »močan levi opozicijski blok«. Ba-šanijevi nacionalni Avami partiji, ki je zadnji čas poskušala sprati s sebe oznake pro-pekinške usmerjenosti, se je priključilo le nekaj manjših levih strank in frakcij. Pri tem velja dodati, da tako imenovana pro-moskovska nacionalna Avami partija Muzafarja Ahmeda vsaj za zdaj ne velja za opozicijsko, ker je do sedanjega režima skorajda v celoti lojalna.
Morda še najbolj preseneča nastop novoustanovljene nacionalne socialistične partije, ki je takoj za vladajočo ligo Avami postavila največ kandidatov za volitve. To stranko sta sredi novembra lani ustanovila bivši major osvobodilnega gibanja Džalil (bojda so ga pri poskusu atentata pred voltivami ranili Rahmanovi avamijevci) in intelektualec Abdur Rab. Obadva sta bila pred tem med voditelji mladinskega krila vladajoče lige Afami. Novi stranki so se pridružili mladina, študentje in nekateri pripadniki Mukti bahinijev (osvobodilnega gibanja), z edino skupno potezo, da je namreč Rahmanova vlada premalo storila za večji, obubožani del bengalskega življa. Ta stranka ima precej skupnega s programom starega gromovnika Maulane Bašanija, kot kaže pa vseeno ne dovolj, da bi našli skupni jezik v volilnem nastopu.
Večina nič, nekaj vse
Program nacionalnih socialistov je v kratko takole: revolucionarna borba proti bur-žoaziji, ki da je sedaj na oblasti, v socialnih in političnih strukturah je treba izvesti radikalne spremembe, ustvariti tesno zvezo med delavci in kmeti, podreti je treba vse pregrade med razredi (njihova teza: 92 odstotkov prebivalstva nima nič, 8 odstotkov pa ima tako rekoč vse), premagati je treba etnične in komunalne (pokrajinske) razlike. Nadalje menijo, da je treba najprej zgraditi socializem, nato pa vzpostaviti demokracijo (vladajoči avamijevci menijo drugače: najprej demokracija, zatem pa socializem, oziroma prek demokracije do socializma).
Bodi tako ali drugače, novi in prvi parlament samostojnega Bangladeša bo moral prej ali slej — natančneje čimprej — v vsakdanu prepričati ljudi, da volilna gesla niso samo gesla na papirju in na ustih z bengalskim temperamentom razvnetih ter v besedah plodnih poslancev, ampak še kaj več, kaj drugega. Časa za besedičenje namreč ni kaj preveč, sicer utegne zagnanost ljudi hitro splahneti, nezadovoljstvo utegne vzbuhniti in pognati nevarne kali.
Zagristi v trda jabolka
Parlament, kaj šele vlada in drugi organi oblasti, bodo morali zagristi v marsikatero trdo in kislo jabolko, česar se najbrže tudi
zavedajo. Med drugim je pri roki tudi letno poročilo vladne planske komisije za lansko leto, ki pravi tudi tole: »Letni dohodek na prebivalca Bangladeša znaša okrog 450 tak (uradni tečaj nacionalne valute take je 11,8 take za en ameriški dolar), ali 37,5 dolarja, mesečni dohodek pa 37,5 tak ali 3,13 dolarja. Povprečni letni dohodek 20 odstotkov najrevnejših ljudi (skoraj 12 in pol milijonov prebivalcev) znaša le 158 tako, nekaj več kot 13 dolarjev, oziroma 13,2 take n* mesec ali za dober dolar.« Pri teh podatkih so upoštevali nivo cen iz leta 1969—70, torej pred indijsko-pakistansko vojno. Ob tem je treba pripomniti, da so se cene osnovnim živilom vsaj lani precej dvignile, tudi za sto odstotkov in več.
»Okrog 50 odstotkov prebivalstva (35 milijonov ljudi) se prehranjuje s tako hrano, ki ni dovolj kalorična, 80 odstotkov ljudi trpi za pomanjkanjem osnovnih vitaminov.« Bolj grobo povedano — visok odstotek ljudi je podhranjenih. Poleg tega pa poročilo ugotavlja, da se. je v zadnjih desetih letih potrošnja pšenice in riža zmanjšala v absolutnih številkah.
In končno: mlada država je kljub vsemu že storila prve, dokaj hrabrilne korake, ki tudi v prihodnje računajo na obilno mednarodno pomoč. Kolesje industrije počasi prehaja V tek, za milijone beguncev ki so se vrnili so šle že milijarde tak. Problemov je seveda še veliko; preostaja torej zagrizen spopad.
AVGUST PUDGAR
IRONIMUS: ZAMENJAVA MED VELIKIMA

»Die Presse«, Dunaj
Kitajska
Taivan ska uvertura
Peking formalno ponuja razgovore s Taipehom
Z mirom v Vietnamu je bila odstranjena ena od hipotek v procesu normalizacije med VVashingtonom in Pekingom. Kissingerjev obisk v kitajski prestolnici je bil kronan z novico, da bosta državi v obeh prestolnicah pdprli »urad za zvezo«, dokler ne bodo dozorele razmere, da bi izmenjali »prave« veleposlanike. To bo po vsej priliki takrat, ko bodo z ameriškega veleposlaništva v Taipehu spustili ameriško zastavo in ko bo veleposlanik zvezdnate republike pospravil svoje stvari in odpotoval domov, kakor je pred dobrima dvema mesecema storil njegov japonski kolega.
razglasil za »edino pravo Kitajsko« in napovedal, da bo z otoka začel »osvobodilni pohod« na celino.
Dotlej pa bo Taivan ostal merilo za intenzivnost ameriško-kitajske normalizacije, za katero sta očitno zainteresirani obe strani. K temu bi bilo še dodati, da kake ostro začrtane poteze na taivanski šahovnici z ameriške strani ni pričakovati, dokler se ne sestaneta Brežnjev in Nixon. Aksiom ameriške »trikotniške« diplomacije je namreč v pravilu, da mora »kitajski« potezi slediti »sovjetska«, oziroma obratno. Zato pa je kitajska stran v smeri Taivana odprla dialog, ki je za sedaj še enostranski, lahko pa že v razumno doglednem času preraste v dvogovor, ki naj bi razrešil to notranjepolitično
vprašanje Kitajske, ki se v mednarodni politični terminologiji imenuje »formoški problem«.
Najprej nekaj temeljnih danosti. Taivan je prišel pod japonsko vladavino po nesrečno končani japonsko-kitajski vojni 1895. Na kairski konferenci decembra 1943 so »trije veliki« — Churchill, Roosevelt in Cangkaj-šek — sklenili, da bo otok po zmagi nad Japonsko vrnjen Kitajski, kar se je tudi zgodilo. Po porazu kuomintanških čet na celinski Kitajski se je Cangkajšek z dvema milijonoma vojakov, uradnikov, politikov in člani njihovih družin zatekel na otok, ga
„Formoško vprašanje46
Pekinška vlada je »formoško vprašanje« od samega začetka imela za notranjepolitično vprašanje Kitajske, Taivan pa za še ne-osvobojeno provinco. Združene države kljub nasprotnim nasvetom nekaterih svojih strokovnjakov, ki so se med vojno mudili kot zvezni oficirji pri Cangkajšku, niso priznale nove kitajske vlade, marveč so se zavzele za begunsko vlado na Taivanu. V skrajni obliki pa je prevladal ta kurz v trenutku, ko so »kitajski prostovoljci« nastopili v korejski vojni proti Mac Arthurjevim četam, ki so se že nevarno približale reki Jalu, to je meji med Severno Korejo in LB J min ču«, treh načelih, ki jih je postavil za
naj bodo njihove napake iz preteklosti še tako hude . . .«
Poziv je padel v doslej najbolj ugoden čas Režim na Taivanu je vsestransko v krizi. Vsak mesec se zapre kako veleposlaništvo. Nixon, Kissinger in Tanaka so preleten Taivan na poti v Peking. Utvara o Kitajski, ki bo v okviru koumintanških in konfucijanskih tradicij »osvobojene« s Taivana, se je razblinila celo pri najbolj zadrtih kuomintangovcih, čeprav se fikcija skrbno goji naprej: čete paradirajo, ozaljšane z odlikovanji za uspehe v bitkah, ki jih ni bilo in jih ne bo; politiki imajo razgrete govore pred »odločilnim izkrcanjem«; ulice v Taipehu so poimenovane z imeni mest na celini, ogromni birokratski aparat Cangove-ga režima pa se vsevdilj ukvarja s »celinskimi« problemi; »ministrstvi za Tibet in Mongolijo« načrtujeta kmetijski in industrijski razvoj pokrajin, ki so v »njuni pristojnosti«, kuomintanški veljaki govore’ o »san
ZDA - EGS - Japonska
Trgovinska vojna?
Nixon zahteva ,,prožna46 pooblastila do septembrskih pogajanj
Ali je svet res na pragu trgovinske vojne? To vprašanje si zastavljajo ne samo »škrati« iz Zuricha, ne samo finančni ministri posameznih držav in ne samo člani upravnih odborov podjetij, velikih in malih, ampak tudi »človek na ulici«, ki je do nedavnega še dokaj osuplo spremljal svetovno monetarno kakofonijo drsečih, polzečih ali plavajočih tečajev, devalvacij in revalvacij, eskomptnih stopenj in čisto navadnih groženj, da bo Amerika že pokazala Evropi ali Evropa Ameriki ali Japonska Evropi, če druga stran ne bo pokazala večjega razumevanja za tistega, ki ga je že tako ali tako pokazal čez mero ... Na drugi strani Atlantika, v ZDA, kjer trdijo, da so prvič de facto devalvirali dolar avgusta 1971, ko so ga pustili »plavati«, in drugič februarja letos, je slišati čedalje glasnejše zahteve, naj kongres in predsednik temeljito zavarujeta ameriški trg.
Petnajst odstotkov
Poslanec predstavniškega doma Wilbur D. Mills, ki je presednik finančnega odbora, je zahteval, da bi kar poprek zvišali carine za vse uvoženo blago za 15 odstotkov. Eden izmed avtorjev zakonskega osnutka, ki naj bi dal ZDA »pošteno šanso«, James A. Burke, je izjavil, da mu je vseeno, če bi imel pravico predsednik zviševati carine, nikakor pa mu ne bi dal pravice zniževati carin.
Predsednik Nixon je bolj daljnoviden in previden. Predvsem misli zahtevati od kongresa, naj ga pooblasti, da bo lahko selektivno »kaznoval« predvsem tiste države oziroma izvoznike tistega blaga, ki povzročajo ZDA največ težav. Predsednikovo geslo Je »selektivnost« in »prožnost«. Ko se bodo septembra letos začela trgovinska pogajanja v trikotu ZDA — EGS — Japonska, bi se Nlxon rad pogajal po načelu »daj—dam«: koncesija za koncesijo.
Prvi »grešnik« v ameriških očeh je Japonska, s katero so ZDA imele leta 1972 nad 4 milijarde dolarjev primanjkljaja v zunanjetrgovinski bilanci. Skoraj tretjina japonskega izvoza Je usmerjena na ameriški trg.
S Kanado imajo ZDA 2.494 milijarde primanjkljaja in na tretjem mestu je Zvezna
republika Nemčija z 1.438 milijarde dolarjev primanjkljaja. Naslednja razpredelnica kaže višino primanjkljaja oziroma presežka v zunanjetrgovinski bilanci ZDA s posameznimi državami (primanjkljaj zdaleč prevladuje):
POLOŽAJ ZDA SE SLABŠA
1964	1972 (v milijonih dolarjev)		
JAPONSKA	+ $241	—$4.123
KANADA	+ $676	—$2.494
ZR NEMČIJA	+ $435	—$1.438
ITALIJA	+ $426	—$ 331
ZDRU2. KRALJESTVO +$389		—$ 328
FRANCIJA	+ $495	+ $ 241
INDIJA	+ $651	—$	77
FILIPINI	—$ 15	—$ 118
AVSTRALIJA	+ $408	+ $ 228
Položaj ZDA se	krepi	
ZSSR	+ $125	+ $ 452
MEHIKA	+ $464	+ $3.948
BRAZILIJA	—$133	»	+$ 301
namu (velik del teh dolarjev je ostal v tujini), in planirane proračunske deficite, ki tudi gredo v milijarde, najdemo že v tem precejšen del odgovora na vprašanje, zakaj se je dolar v svetu znašei pod tako hudim »pritiskom«.
Ena izmed redkih svetlih točk v tej sicer mračni bilančni situaciji je izvoz ameriških kmetijskih pridelkov. Pričakujejo, da bo v fiskalnem letu 1973 vrednost tega izvoza dosegla dobrih 11 milijard dolarjev, kar bo dalo celoten presežek v višini 3,3 milijarde dolarjev. Leta 1971 je vrednost izvoza kmetijskih pridelkov znašala 7,8 milijard dolarjev (presežek 900 milijonov dolarjev).
Toda ameriški ekonomisti se dobro zavedajo, da’bo izvoz kmetijskih pridelkov dosegel vrednost 11 milijard predvsem zaradi orjaških nakupov ZSSR, Kitajske in drugih, in da bo treba nekje drugje poiskati trajnejšo rešitev.
V zadnjih štirih desetletjih se je ameriško kmetijstvo in gospodarstvo ubadalo s kmetijskimi presežki. Ce bi v ZDA posejali vse obdelovalne površine, ne da bi hkrati izvažali, bi cene kmetijskih pridelkov padle tako nizko, da to ne bi bilo več politično dopustno. To se je dogajalo med veliko krizo v tridesetih letih, ko so farmarji požigali posevke in klali živino iz protesta proti nizkim cenam. Predsednik Roosevelt je v ameriško kmetijsko politiko vzidal vogalni kamen, ki še danes podpira to zapleteno stavbo. Država plačuje farmarjem, da ne obdelujejo velikih površin obdelovalne zemlje, in jim odkupuje pridelke.
Vizija evropske
(Vir: ministrstvo za trgovino ZDA)
49 milijard dolarjev
Ce k tej neugodni zunanjetrgovinski bilanci prištejemo nad 49 milijard dolarjev, kolikor znašajo ameriške investicije v tujini, astronomske izdatke za vojno v Viet-
zivinoreje
Toda najnovejši velikanski nakupi pšenice, koruze in drugih pridelkov v svetovnem obsegu so vnesli nekaj novega v ta položaj. Predsednik ZDA ima od kongresa zelo prožna pooblastila o tem, da lahko določa površino obdelovalne zemlje, za katero država plačuje premije, če ostane neobdelana. Spričo najnovejšega razvoja je Nixon že zmanjšal to površino od lanskih 15 milijonov hektarov na 6,5 milijonov hektarov letos.
Američani bi radi predvsem prodajali več pšenice in koruze Evropi in Japonski. Pri tem računajo takole: z višanjem dohodka se bo nujno krepilo povpraševanje po govedini in drugi hram, ki je bogata s proteini. Evropa in Japonska močno zaostajata po potrošnji rdečega mesa za Američani. Ali ne bi bilo lepo — sklepajo in upajo Američani — če bi evropske in japonske kmetovalce prepričali, naj se posvetijo predvsem živinoreji? Amerika jim lahko jamči krmo, ki bo dosti cenejša od tiste, ki jo lahko pridelajo v Evropi.
Ce bi se te optimistične želje izpolnile, bi ZDA lahko, po izračunih, Teta 1980 izvozile za 18 milijard dolarjev kmetijskih pridelkov (9 milijard presežka). Pri tem bi število neposredno udeleženih v kmetijstvu zdrknilo s sedanjega poldrugega milijona na manj kot milijon!
Predsednik Nixon posveča izredno pozornost vprašanju kmetijskih presežkov, ker mu statistike kažejo, da cene hrane nesorazmerno hitreje rastejo od cen industrijskih izdelkov. Medtem ko so v zadnjih štirih mesecih stroški industrijskih izdelkov narasli samo za 2,2 odstotka (računano za celo koledarsko leto), se je hrana podražila kar za 12,7 odstotka (računamo v letnem poprečju).
Povečan izvoz kmetijskih pridelkov bi bil potemtakem pomemben vzvod, s. katerim bi ameriški predsednik lahko občutno zmanjšal ameriški zunanjetrgovinski deficit in okrepil položaj dolarja v svetu. Toda to so načrti. Za zdaj pa se popolnoma realno približuje nevarnost »trgovinsKe vojne«, ki bi po ameriški reviji »U.S News & World Report« utegnila potekati nekako takole.
»ZDA bi zmanjšale uvoz iz Japonske, ki je lani prodala v Ameriki za 4,1 milijarde dolarjev več blaga kot ga je od nje kupila. Ce ta ukrep skupaj z najnovejšo spremembo deviznih tečajev ne bi dosti bolj uravnotežil trgovinske bilance ZDA z Japonsko, bi sledile dodatne carine, uvozne kvote ali višje carine. Japonska, ki bi tako izgubila tržišča v Ameriki, bi se z vso silo svojih konkurečnih sposobnosti vrgla na Evropo, kjer se je japonski izvoz v treh letih podvojil. Evropa je leta 1972 imela v trgovini z Japonsko deficit, ki je presegel 2 milijardi dolarjev ... «	B. PAHOR
Kitajsko. V ta čas sodi tudi prihod ameriških čet na Taivan ter ameriško-taivanski vojaški sporazum o »medsebojni pomoči«; v obdobju najhujše hladne vojne je spo-razum veljel tudi za primer, če bi se čan-gove čete izkrcale na celini, pozneje pa samo, če bi vojska LR Kitajske poskušala zavzeti otok.
Po prvem obisku Kissingerja na Kitajskem aprila 1971 je začel počasi pokati led okoli Taivana. Prva vidna razpoka je nastala, ko je State Department LR Kitajsko prvič omenil z njenim pravim imenom, kar je pomenilo, da Washington nič več ne priznava Cangkajška kot »edinega predstavnika cele Kitajske«, zadnja pa je zazijala ob petem Kissingerjevem obisku v Pekingu, ko je Washington priznal, da »je Taivan notranji problem Kitajske, ki ga je treba rešiti na miren način«.
Kazno je, da sta se obe strani sporazumeli na podlagi upoštevanja dejanskega stanja: ZDA načelno priznavajo, da je Taivan sestavni del Kitajske (generalna skupščina OZN je to priznala že z izključitvijo Cango-vih predstavnikov iz vseh organov OZN), Peking pa , upošteva, da izvaja na Taivanu oblast še vedno Cangova vlada, s kateri imajo ZDA diplomatske odnose.
Peking je vedno zelo prožno in realistično obravnaval »formoško vprašanje«. Taivan je zanj neosvobojena provinca, zato so obalne baterije v pokrajini Fukien simbolično streljale na obrežna otoka Matsu in Kve-moj, ki je samo 2310 metrov oddaljen od kitajske obale. Hkrati s to vojaško demonstracijo pa je ob več priložnostih ponudil čangu politično rešitev, med drugim tudi v obliki predloga, naj. bi Cang ostal guverner avtonomne province Taivan s tem, da prizna suverenost pekinške vlade.
Po nedavnem razpletu kitaj sko-ameriških odnosov, ko je Washington v šanghajski deklaraciji posredno sprejel obveznost, da bo umaknil svoje čete (kakih 8.500 mož) s Taivana, vzporedno s popuščanjem napetosti v tem delu sveta, je postalo formoško vprašanje za pekinško diplomacijo spet operativno aktualno.
2e ob kitajskem novem letu je Peking posredno ponudil razgovore s predstavniki Cangovega režima na Taivanu, dva tedna po zadnjem Kissingerjevem. obisku v Pekingu pa je to ponudbo formalno ponovil in diskretno navrgel dvoje opozoril: da tako pobudo podpirajo tudi Združene države, in pa, »naj Taipeh nikar ne poskuša praznine, ki nastaja z ameriškim dezangažiranjem, zapolniti s sovjetskim vplivom na otoku.«
Govor
v taivanski dvorani
Nalogo so zaupali osemdesetletnemu generalu Pu Tso-jiju, ki je kot Cangov poveljnik Pekinga leta 1949 brez bojev izročil nepoškodovano prestolnico ljudski armadi.
General je na obletnico vstaje na Taiva nu v »taivanski dvorani« kitajskega parlamenta naslovil otočanom dokaj nedvoumen poziv: »Cas je, da se domovina združi . . . Srečajmo se in se pogovorimo, čim prej, tem bolje . .. Ce niste za formalne pogovore, pošljite svoje ljudi k nam na obisk . . . Jamčimo vam, da bodo razgovori ostali v tajnosti in da se bodo obiskovalci zanesljivo vrnili . . Resnični patrioti bodo sprejeti z vsem spoštovanjem in oproščeno jim bo.
temelj kitajske republike Sun Jat-sen (nacionalizem, demokracija, napredek), povsod prisotna tajna policija pa skrbno pazi, da ne bi kje vzklila kal ideje o »neodvisnem Taivanu«, ki jo je Cang v petdesetih letih dodobra izkoreninil, njene pobornike iz vrst otoškega prebivalstva pa postrelil ali poza-prl, če se niso rešili v tujino.
,,Kakor v Rodeziji66
»Otoško prebivalstvo, ki ga je 80 odstotkov, je pod nadvlado kuomintanških prišlekov s celine, kakor je črnska večina v Rodeziji pod nadvlado bele manjšine«, je označil razmerje med avtohtonimi otočani in kuomintanškimi mandarini neki ameriški novinar 1.. Taivanski gospodarski čudež je v zadnjih letih začel bledeti. V nacionalne rezerve se je požrešno zagrizla 600.000 mož številčna vojska in ogromni birokratski aparat, ki je potreben, da bi se ohranila fikcija, v katero nihče več ne verjame, pa se vsi delajo, kot da bi bila trdna stvarnost.
V zraku lebdi negotovost in resignacija. Občutek mrliška trohnobe se je še zaostril, odkar se ob zadnjem »prazniku dveh desetic« — 10. oktobra — na balkonu predsedniške palače Jang Mihg San ni več pojavil šestinosemdesetletni generalisim. Madame Cang je sicer sporočila, da je »predsednik nerazpoložen,« toda vsi otočani vedo, da je celo nadstropje glavne taipeške bolnišnice že od julija lani zastraženo z vojsko in tajno policijo ... Znano jim je tudi. da njegov sin, 63-letni Cang Cing-kuo, ki je že eno leto ministrski predsednik, ni dorasel nalogi, da bi v breznu krize, ki je nenadoma zazijala pod več kot dvajset let umetno vzdrževano utvaro, lahko rešil položaj, ki je že naprej izgubljen.
Prav na dan, ko sta se Peking. in Was-hington sporazumela, da odpreta urad za zvezo« v obeh prestolnicah, je bila brezizhodna situacija označena z otipljivo simboliko. Taivanski premier Cang Cin-kuo je v imenu »kitajske vlade« po radiu gromovni-ško pozival k obračunu z »Maovo uporniško kliko«, radijska postaja ameriških oboroženih sil na otoku pa je tudi govorila o kitajski vladi- Seveda o tisti v Pekingu ...
Med Taipehom in Pekingom je globok prepad. Preko njega pelje le tanka in krhka, bolj moralna kot stvarna brv. V Pekingu so namreč vedno cenili dejstvo, da se Cangkajšek nikoli ni dal speljati na tanki led teorije o »dveh kitajskih državah« in da je vedno govoril kot šef ene, nedeljive Kitajske. To je tisti element patriotizma, o katerem je govoril general Fu Tso-ji v »taivanski dvorani« kitajskega parlamenta.
In v imenu tega patriotizma je stari general obljubil odpuščanje resničnim patriotom, ko bo odbila ura za to. Fikcija konec koncev ne more životariti v nedogled, ko so se bistveno spremenile razmere, v katerih je nastala in se iz njih hranila. Peking konec koncev ponuja otočanom v zamenjavo, zanjo in za iz nje izhajajočo negotovost otipljive prednosti: konec latentne brezposelnosti, brezplačno zdravstvo in šolanje, odpravo posebnih davkov, ki krvavo žulijo kmete, avtonomijo ter pripadnost mogočni državi, do katere kažejo Združene države veliko več spoštljivosti in obzirnosti kot do generala s petimi zvezdicami in njegovega režima, ki je samo še razpadajoče politično truplo.	MIRAN ŠUŠTAR
DELO + stran 19
Srečanja
Za človekovo srečo in moč
Pogovor z znamenitim japonskim filmskim režiserjem Akiro Kurosawo
Ko se mi je ob koncu podpisal v beležnico, počasi in slovesno, kot so stare črke kandži, sem se opravičil češ: »Ali vam je nadležno biti slaven?« — pa se ni niti pritožil, čeravno je dodal: »Včasih sem se res podpisoval tudi po tri ure skupaj.« Še več: imel sem skoraj občutek, da je vse to opravljal z zadovoljstvom; ne toliko sebi, kot Japonski v čast. In vendar mi je Akira Kurosavva, slavni japonski filmski režiser, ki ga je pred kratkim ob 75-letnici svetovne kinematografije predsednik Tito skupno z desetimi drugimi največjimi sodobnimi režiserji na svetu počastil z odlikovanjem, na vprašanje, če mu je bilo to odlikovanje v čast, odvrnil, da je nanj res ponosen, da pa se je japonska vlada šele ob tem jugoslovanskem odlikovanju zavedla, da ima doma japonski film.
Najljubši je — naslednji film
Kurosawo, ki je prispel na prvi obisk v Beograd z enodnevno zamudo zaradi stavke na rimskem letališču, so novinarji kar oblegali, pa tudi protokolarnega programa Je imel precej, vključno poslovne pogovore na Jugoslavija-filmu in predstavitev publiki pri večerni predstavi v kinematografu »Jadran«, kjer je na programu njegov najnovejši film »Dodeskaden«: Nekje v predmestju Tokia žive ljudje nagneteni pod papirnatimi in pločevinastimi strehami zasilnih barak. Nihče med njimi ni srečen, skoraj nihče tudi ni normalen. Stara ženska moli za ozdravljenje svojega duševno zmešanega sina. 2ena neplodnega moža vsako leto zanosi z drugim. Pohotni stric posili 16-letno nečakinjo. Vsi čakajo na nekaj, kar ne bo nikoli prišlo.
Žile na rokah
Pripravljen na vse, je odgovarjal Kurosavva, ko sem se pogovarjal z njim sam, skupno s sarajevskim avtorjem njegove filmske monografije in naposled še na širši tiskovni konferenci. A ves čas je ohranjal tudi neko vzvišeno, suvereno utrujenost in na vprašanja, ki mu niso bila do kraja jasna, tudi ni odgovarjal. Ob koncu pa mi je v primerjavi z nekaterimi drugimi, ki se jih je poskušal otresti — dejal, da bi se z mano še pogovarjal in da bo v kratkem prišel v Jugoslavijo za dlje časa s svojim sinom. Morda me je približalo tudi to, ker sem mu omenil, da sem se na Japonskem že pogovarjal z lani umrlim Nobelovcem Kawaba-to. Sicer pa je bil med pogovorom v obraz ves čas negiben in črni naočniki so mu notranjost še posebej zakrivali. Le z roko je tu pa tam naredil odmerjeno kretnjo. Pa še z rokami je najraje počival, tako da sem lahko od blizu gledal njegove postarane žile na rokah, ki se jih je lani, prav takrat, ko sem bil na obisku na Japonskem, tako sem bral v časopisih, poskušal v neuspelem samomoru prerezati.
— Na Japonskem se vam tradicija povezuje z moderno civilizacijo. Ali ste to pri ustvarjanju filmov čutili kot dopolnjevanje ali konflikt? — sem začel pomenek.
»Na Japonskem je to nekaj naravnega. Vzgojeni smo, da ljubimo tradicijo, a hkrati sprejemamo vse novosti, ki nam ustrezajo in ki se popolnoma vključujejo v naše življenje. Zgolj v tem ne vidim konflikta,« je odvrnil Kurosavva.
— Kaj je po vašem osrednja poteza japonskega filma, zlasti vašega?
»O tem so na Japonskem zelo različna mnenja. Moje osebno mnenje Je, da misel o tem, da Je človeka treba narediti srečnega in mu dati moč, da to v življenju doseže. Zato sem v svoje filme vselej vnašal žejo po človekovi sreči in moči.«
— A kaj vam Je sreča in moč?
»Mislim, da Je sreča to, da vsi ljudje, ki se rodijo kjerkoli na svetu, živijo dobro in
da imajo vse, kar je za življenje potrebno. Moč pa izhaja že iz tega, da se človek rodi in da obstaja kot človek.«
Življenje je povezano s poezijo
—Kaj se vam rodi najprej: slika ali ideja?
»Ko razmišljam, se mi izmenično prikazujeta zdaj slika zdaj ideja« je govoril Kurosavva in pri tem s konicami prstov nakazal to prepletanje. »Vzporedno, ko raste ideja, raste tudi slika, dokler ne pride do uresničevanja v filmu.«
— Kako delate, kako se odločate?
»Ko dobim idejo, najprej uredim osnovne priprave glede tehničnih možnosti, zatem pa gledam, da film čimprej naredim, vendar tako, da naglica ne škodi kvaliteti. Kvaliteta je še vedno prvo'.«
— V vašem filmu »Rashomon« ste na izreden način povezali poetično legendo in vsakdanji realizem. Ali se vam zdi, da to drug drugemu ne nasprotuje?
»Življenje in poezija gresta zame vselej skupaj. Na prvi pogled je to zelo težko razumeti, zlasti če stvari gledamo z vidika vsakdanjega življenja. Cesto se tega niti ne zavedamo. Tudi zame je bilo v začetku to težavno dojeti. Ko pa sem se enkrat do te predstave dokopal, sem to tudi skušal prikazati v filmu, življenje je neločljivo povezano s poezijo.«
Tako mi je odgovoril, a pri naslednjem vprašanju je kratko in jedrnato, skoraj po vojaško odrezal: »Prvi je režiser. in njemu se vse podreja,« je postavil, ko sem ga pobaral, če gleda odnos med režiserjem in igralcem priredno ali podredno. Glede tega, če se japonski igralci bistveno razločujejo od drugih igralcev po svetu, je odkimal z glavo:	»Osnovna mentaliteta japonskega
igralca ni drugačna, kakršno imajo sicer igralci drugih narodnosti.«
— Ali svoje igralce ljubite?
»V glavnem delam filme z moškimi in neprijetno bi mi bilo reči, da moške ljubim. Rad 1» imam vsakogar, ki dela dobro, ne glede na spol in narodnost.«
Podrobneje glede na vprašanja, kako poskuša iz igralca izvleči najboljše, sicer ni odgovoril, menil pa je, da je z vsemi igralci v tovariškem stiku. »Zvečer gremo skupaj jest in pit in se porazgovorit. Poskušam jih razumeti in želim, da oni razumejo mene.«
Pozneje je omenil, da bo tudi v prihodnjem filmu spet delal s svojim dosedanjim najbolj znanim moškim igralcem Toshirom Mifunejam. Zakaj?
»Da bi ljudje postali prijatelji, je treba dolgo časa. Za dobro delo je prav tako potrebno veliko časa. Zato poskušam dobro delati predvsem s tistimi igralci, ki jih že dolgo poznam.«
Strinjal se je s tem, da je v svetovnem filmu danes čedalje več vala nasilja. »Kot da ljudje ne bi mogli živeti brez vojn in konfliktov. Zato morda tudi v svojih filmih ne zaposlujemo toliko žensk igralk; običajno menimo, da imajo moški večjo telesno moč. Seveda pa, če ženskih igralk ne vključujem v svoje filme, to še ne pomeni, da ženske sovražim, nasprotno.«
Kurosavva je avtor mnogih svetovno priznanih del, od prvega, »Zgodbe o judu« prek Rashomona«, s katerim je široko zaslovel, in »Sedmih samurajev«, za katerega je leta 1951 dobil nagrado beneškega festivala. Vprašal sem ga torej, kateri lastni film mu je najljubši
»Naslednji«.
— Kako pa ste konkretno zadovoljni ali nezadovoljni s svojimi že izdelanimi filmi. Ali bi na njih kaj spremenili, če bi jih vnovič delali?
»O tem nikoli nisem razmišljal, ker me vedno razjeda delo z novimi stvarmi. A če bi razmišljal, tega, kako bi razmišljal, ne vem kdaj, ampak bi razmišljal šele na kraju samem, ob sliki sami.« Potrdil je, da bo tudi prihodnji film delal na širokem 70 mm platnu. Čeprav je film »Sedem samurajev« epskega značaja in bi bilo morda tudi zanj ustreznejše široko platno, o tem noče razmišljati retrospektivno. »Ko sem ta film končal, sem ga izdelal na tistem platnu, ki sem ga takrat imel na voljo in o kakršnikoli spremembi zdaj sploh ne razmišljam.«
Malo dobrih stvaritev
Glede na to, da je posegel tudi na področje evropske literarne tematike, saj je snemal Shakespeara, Gorkega in Dostojevskega, sem ga vprašal, če gleda na kulturo kot na nacionalno skupnost ali kot na nekaj, kar je univerzalno.
»Japonski film si je utrl pot v svet predvsem z univerzalnimi, ne zgolj japonskimi temami... Ljudje nasploh, še posebej pa filmski ustvarjalci se morajo tudi zelo veliko učiti, ne le s področja svoje kulture, ampak iz poznavanja raznih kultur in raznih dežel tega sveta. Sam sem veliko bral ruske klasike in Shakespeara. Poskušal sem razumeti bistvo njihove kulture in jo občutiti. Se preden kdorkoli začne s filmanjem, se mora v zadeve študijsko poglobiti.«
Kurosawa je izdelal odličen film na temo Machbetha. Ali je videl tudi druge filmske izdelke na isto temo?
»Orsona Wellsa nisem videi, pač pa Polanskega,« Je brez komentarja pritegnil Japonec. Vrh tega je tudi zanikal, da bi se sam neposredno učil pri svojem japonskem učitelju režiserju Yamamoti.
»Yamamota je svoje filme delal po svoje. Presneto sem se moral namučiti, da sem jih tudi jaz začel delati po svoje. Yamamoto mi je dal sicer veliko izkušenj, a nihče dra-
flM/12=i_
TAKO SE JE DVAKRATNO PODPISAL AKIRA KUROSAWA V evropski transkripciji in s starimi kitaj sko-japonskim črkami kandži
gega ne more naučiti, kako je treba filme delati. Vsak mora izhajati iz samega sebe.«
Ko pa je šlo za razmejitev med spoštovanjem pravic že ustaljene filmske tehnike in ustvarjalno svobodo, je bil prav tako samozavestno kategoričen: »Ne poznam filmske gramatike. Srce je prvo, pravila so šele pozneje. Prvo je to, kar čutim.«
Ali so vaši filmi na Japonskem popularni? Ali jih lahko gledajo, recimo, tudi otroci?
»Ne vem, kako je z otroki, vem pa, da so najštevilnejši med mojimi obiskovalci študentje, se pravi mladina.«
— Ali film na Japonskem na sploh izgublja publiko?
»Res je obiska zdaj manj kot včasih. Zakaj? Zato, ker je zdaj malo dobrih filmov in veliko slabih.«
— Kateri filmi na Japonskem imajo največ publike?
»Pornografski in streljaški. Toda takih jaz ne želim delati.«
— Kakšni so nasploh problemi v japonski filmski industriji, kjer si mladi težko utirajo pot in kjer je finančna in družbena konkurenca čedalje hujša?
»Na Japonskem je predvsem pet velikih podjetij za izdelovanje filmov, in to še iz časov, ko sem bil jaz mlad,« je pripovedoval zdaj 63-letni Kurosavva. »Ta podjetja mladih ne sprejemajo rada. Zato je osrednji problem predreti ta monopol... Nekateri mladi, ki bi radi delali z mano, so že prišli k meni in dobili delo. Toda vselej denar igra vlogo. .. Mladi, ki nimajo finančnih sredstev, svoje zamisli težko uresničijo, ker v vodstvu velikih družb sedijo bedaki. Ko pa mladi prodrejo v družbe, se često v svojih temah tem družbam podredijo. Sam sem imel srečo, da se nikoli nisem povsem podredil, da bi ustvaril le komercialni film. Nasprotno pa se je večkrat zgodilo, da sem se s svojim izdelovanjem filmov komaj preživel ali da sem bil celo lačen.«
Ko sem ga posebej vprašal, kaj misli o vprašanju seksa v filmu, mi je odgovoril:
»V življenju je človekova spolnost, je seks nekaj zelo pomembnega. Tega ni mogoče zanikati. Sam človek se mora vzdrževati na ravni in zato sem zelo proti temu, da bi se to, kar je zelo človeško, zlorabljalo za nekaj nečloveškega.«
Prav tako je odklonil tudi spreminjanje nekaterih svojih scenarijev pri drugih režiserjih in še posebej nekake kavbojske parodije, ki so se zlasti v Italiji razvile na podlagi njegovih že posnetih filmov, npr. v znanem filmu Sergia Leoneja »Za peščico denarja«:
»To niso izvirni skripti in mi niso všeč. Z njimi sem oškodovan. Kar je enkrat že narejeno, tega ni mogoče ponavljati ali predelovati.«
Protest zoper uničevanje prirode
Vprašal sem ga, kateri so bili poglavitni razlogi njegovega obiska v Jugoslaviji. Ali bo snemal v Jugoslaviji tudi kak film?
»Predvsem sem že dolgo iz raznih razlogov vašo deželo želel obiskati. Glede filma pa je takole: željo in idejo imam, da bi enkrat snemal tudi v Jugoslaviji; toda o tem konkretneje, kako in kdaj, še ne bi mogel podrobno govoriti. Morda samo to, da bi šlo za sodobno temo, ki ne bi bila le japon-
ska, da bi pripeljal s seboj nekaj japonskega tehničnega osebja, ne pa tudi igralcev... V Jugoslavijo, upam, bom v kratkem prišel ponovno za dalj časa iz Sovjetske zveze, kjer bom prav tako delal film.«
Beseda je nasploh stekla o tem njegovem prihodnjem filmu, filmu pred onim, ki bi ga snemal v Jugoslaviji in ki ga bo po vsej verjetnosti snemal nekje v pragozdovih Sovjetske zveze. Slo bi namreč za film v zvezi s sodobno industrijsko polucijo.
»Gre za film o ljudeh, ki živijo v zdravem ozračju še neoskrunjene prirode. Človek v prirodi je najsrečnejši. To bo osrednja misel. Po vsem svetu so še lepe prirode, čeprav smo na Japonskem z industrializacijo prirodo že skoraj uničili in zapravili. Zato bo to tudi protest zoper onesnaženje zraka in uničevanje prirode. Morda M ta film posnel nekje v Mičurinovem kraju, film o človeku, ki živi v velikem gozdu, ki je del prirode, drevja, zemlje in oblakov.«
— Ali se vam zdi, da ljudje nasploh bežijo iz civilizacije v gozd?
»Ne, to ni nujen pojav, v današnji civilizaciji, kajti marsikje so ljudje na prirodo že povsem pozabili in ne čutijo več stika z njo in tudi nimajo pred čem bežati.«
— Ali boste po mnogih tragičnih filmih potemtakem zdaj naredili s tem optimističen film?
»Ne morem še reči, ali bo film izzvenel žalostno ali veselo... Res pa je, da bi kdaj rad naredil komedijo, a to je zelo težko.«
Novi film bo, kot je povedal, spet v barvah.
»Snemanje v kolorju je zelo zanimivo, čeprav je treba posvetiti več pozornosti svetlobi in senci, pa tudi kraju snemanja. Zlasti na Japonskem čedaljg bolj uveljavljajo barvne filme.«
Ali pa vam je kaj do mednarodnih festivalov in nagrad?
»V svetu je danes veliko festivalov in veliko filmov. Večina pa je slaba. Najslabši so veliki festivali z velikim številom slabih filmov. Raje imam manjše festivale.«
Na rokah sem opazil, da je utrujen. Nehote sem gledal v njih tudi žile, ki se jih je nekoč premišljeno ali v živčnem zlomu poskušal prerezati. Toda vprašanje o tem mi ni šlo iz ust. Vprašal sem ga le, kaj meni o prehodu med življenjem in smrtjo.
»O tem imam samurajsko misel. Samuraji so naučeni častno živeti in častno umreti, ko častno živeti ni več mogoče. Gledajo, da dajo od sebe vse, ko živijo. Ko pa umrejo, opravijo to molče, brez hrupa. In čeprav so bolečine pri harakiriju strašne, človek ne sme pri tem dati niti glasu iz sebe; treba je gledati na to, da je tudi smrt na neki način lepa.«
BOGDAN POGAČNIK
Disko klubi in še kaj
Marksisti obsojajo preganjanje
marksistične kritike
Neko pismo zveze borcev in neka radijska oddaja o kulturi
Skupščina mesta Zagreba (z natančnim naslovom: v roke predsedniku) in mestna konferenca zveze mladine Zagreba sta februarja dobila pismo zveze združenj borcev narodnoosvobodilne vojne. To pismo je v celoti priobčil list zveze mladine Zagreba Omladinski tjednik. Pismo se glasi:
AKIRA KUROSAWA:
»Samuraji so naučeni častno živeti in častno umreti«
»Na peti redni skupščini ZZB NOV Zagreba smo med drugim sklenili, da vam bomo predlagali, naj bi kaj storili v zvezi z dejavnostjo disko klubov v Zagrebu. Vsa krajevna združenja borcev na všeh svojih sestankih poudarjajo, da so disko klubi legla kriminala, narkomanije, prostitucije in drugih antisocialističnih dejavnosti. Hkrati so legla raznih bolezni, ker so sanitamo-hi-gienske razmere v njih na takšni stopnji, da se borci velikokrat sprašujejo, kdo neki jim je dovolil delovati v takšnih razmerah. Sklep naše skupščine v mestu nas zavezuje, da vas zaprosimo, da bi storili potrebne korake pri pristojnih organih, tako da bodo pretehtali celotno škodljivo delovanje v teh klubih in da bodo njihovo delovanje povsod, kjer bi bilo to potrebno, prepovedali. Prostore takšnih klubov bi morali dati na voljo za namene, ki bodo varovali mladino pred vsemi negativnimi pojavi, do katerih prihaja v sedanjih disko klubih in v podobnih okoljih. Prosimo vas — zaradi naše dolžnosti do borčevskih organizacij — da nas seznanite z ukrepi, ki jih boste sprejeli.«
Dajte kaj novega
To ni prva kritika disko klubov, vendar jo je tokrat izrekel zelo ugleden forum, in zdaj že kakih deset dni tečejo o njej zelo žolčne, a tudi nasprotujoče si razprave, zlasti med mladimi ljudmi v Zagrebu. Akcije doslej še niso sprejeli, vsaj ne v tem smislu, da bi zaradi omenjenega pisma katerega od zagrebških klubov zaprli. Reagiral je samo Omladinski tjednik, ki je pod naslovom Borci za nas priobčil celostransko, zelo polemično besedilo avtorja Hilda Biščeviča. Avtor, z njim pa tudi Omladinski tjednik (ker je avtor namestnik glavnega urednika) v osnovnih tezah takole ugovarja pismu borcev:
»Disko klubi, zaradi katerih se razburjate, ravno tako motijo tudi nas. Tudi zveza mladine nima nič z njimi, verjetno nam zaradi tega tudi pišete in želite, naj vas podpremo v vaši akciji. Hkrati nas nadzirate . .. Spotikate pa se ob Panto ali katerikoli
drug klub, ker je leglo kriminala, narkomanije, prostitucije in drugih antisocialističnih dejavnosti. Res je, za temi dejavnostmi so nekakšne vrednote, vendar so jih tudi vam (Studio, Plavi vjesnik, Start...) prodali kot edine vrednote sodobnega mladega rodu. Vi pa ste jih brez razmišljanja kupili.
Tudi nam gredo na živce isti klubi, vendar iz nekoliko drugačnega razloga — v njih namreč samo .igrajo’ te (naše) vrednote, Vrednote Mladega Rodu. Toda tako kakor ste bili ravno vi med tistimi, ki so (zakonsko in materialno) omogočili to, .kriminalno (igro) narkomanije, prostitucije in drugih antisocialističnih vrednosti’, tako bomo mi tisti, ki se bomo celo takšnim klubom s težavo odpovedali. Vi želite prvič prek nas upravičiti svoje neuspehe, drugič pa nas prek vas čaka še nekaj hujšega od tega, česar si večina nas (kakor tudi vi vsi) ne želi. Vi bi prepovedali Big Ben, Amor in kakor se že imenujejo. Mi jih ne bi prepovedali. Mi bi vam svetovali, naj svojo vnemo usmerite v materialno podporo za zbiranje mladine v klubih. Ne dopuščajte zasebnim mecenom, da služijo z nami — tako da jih potem mi lahko dobimo od vas po glavi. Bojujte se tam, kjer je treba, in proti tistim, proti katerim se je treba... Dajte mladim, da sami skrbijo za svoje klube in zase. Povrhu vsega imajo mladi tudi svojo organizacijo — če je treba kaj spremeniti, naj bo to naša stvar. Mladi bodo v teh svojih klubih verjetno spet napravili ali si izmislili kaj takega, s čimer se vi ne boste strinjali ... Ne zahtevajte prepovedi in zapiranja, dokler ne zahtevate in dokler ne odprete namesto tega kaj novega. Borci bi se morali, če se že želijo boriti, boriti za to, da bi naučili mladino, da se bo sama borila. In da bi ji to dovolili...«
Boječa kritika
Najverjetneje je, da se bo z zagrebškimi disko klubi kaj zgodilo. Plaz pogovorov o njih se je že sprožil. Ali se bodo dogodki razpletali v skladu z nameni borcev ali v okviru same mladinske organizacije, ta tre-
nutek še ni mogoče reči. Jasno je le, da so mnenja o tem, kaj storiti, različna.
Zadnji čas so v Zagrebu nekatere teme iz kulture dobile politične razsežnosti. O njih razpravljajo kot o političnih dejstvih. Brešanov Hamlet v vasi Mrduša Don j a, občina Blatuša, Petrovičev film Maestro in Margarita, drama Balade, film Plastični Jezus, film Misterij organizma Dušana Maka-vejeva — to je samo nekaj primerov. Velikokrat gre za cel splet okoliščin, torej ne le za delo, temveč tudi za pomene, ki so povezani z njim. V glavnem gre za nesprejemljivo politizacijo in tendenco, ki izkorišča umetniško delo za izrekanje izrazito ideoloških in političnih stališč, izzivajočih temeljna načela našega samoupravnega socialističnega družbenega programa. Radio Zagreb je v želji, da bi poiskal vzroke takšnega stanja in možnosti za spremembo, te dni poklical na pogovor v svoj studio nekaj pomembnih imen iz kulturnega in političnega življenja Zagreba in Hrvaške, npr.: dr. Predgraga Matvejeviča, filozofa Vjeko-slava Mikecina, dr. Stipa šuvarja, Srdjana Vrcana in Antuna Zvana, direktorja založniškega podjetja Naprijed.
O Brešanovem Hamletu v vasi Mrduša Donja, občina Blatuša je dr. Predrag Mat-vejevič rekel, »da je Brešanovo besedilo, kakršno je bilo objavljeno, eno, predstava pa nekaj čisto drugega. Kajti predstava je poudarila veliko stvari, ki jih besedilo ne nakazuje«. Dr. Matvejevič je opozoril še na neko razliko: »Eno je samo delo Predstava Hamleta v vasi Mrduša Donja, občina Blatuša kot tako, tukaj mislim tako na mizansce-no kot na besedilo, drugo, popolnoma v nasprotju s prvim pa je, kako to besedilo kot tako bere občan partikularist in kateregakoli dela Jugoslavije. Zdi se mi, da je našo kritiko in ta povod sprožilo ne delo kot tako, in tu je jedro nesprorazumov, temveč način, kako naš meščan oziroma malome-ščan to besedilo bere. To sta pa bistveno različni stvari,« je poudaril dr. Matvejevič.
Zlorabe v kulturi
V tem pogovoru je bilo veliko besed tudi o kritiki, zlasti na račun tiste kritike, ki preveč formalistično zapostavlja celo vrsto pomembnih sestavin pri ocenjevanju umetniškega dela. Božidar Gagro se je vprašal, »iz kakšnega strahu je naša kritika zdrknila v glavnem na raven analitičnega formalizma ah neobveznega poetiziranja«? Vjekoslav Mikecin je poskušal dognati, kako se je zgodilo, da je naša umetniška kritika postala enostranska: »Razvijala se je iz neke vrste političnega pragmetizma, ki je bil verjetno plemenit, je pa temeljil na slabih
podmenah, in tako je prišlo do premika, ki je kritično misel o umetnosti pripeljal do tega, da vztraja pri tako imenovani formalni strani, da se posveča formalni analizi.«
An tun 2van je v pogovoru na valovih zagrebškega radia poskušal opredeliti tisti trenutek, ko je kritika kapitulirala: »Tisti trenutek, ko je komunistična partija oziroma zveza komunistov postala na celi vrsti področij defenzivna, ko so se tudi v njej delno, ponekod celo precej močno, razpasle nekatere meščanske ideologije, tisti trenutek so te ideologije zašle tudi v umetniško kritiko. To ne pomeni, da ta kritika ni bila politična. Politične niso samo tiste kritike, ki jih goji zveza komunistov, lahko so tudi drugačne. Kritika je bila torej politizirana in tudi vse tisto okrog umetnosti je bilo še kako politizirano. Ko je Jure Bilič govoril o makartizmu, sem pomislil na pravo vsebino tega pojma, namreč na program komunistov; mi smo vendar imeli dve leti tukaj pravo preganjanje marksistične in komunistične kritike, in to na raznih sektorjih. Torej gre le za to, da marksistično in komunistično kritiko rehabilitiramo.«
Dr. Stipe Suvar je opozoril, »da pri nas v kulturnih dosežkih in stvaritvah na veliko kažejo, da so danes pri nas ravno komunisti najslabši ljudje, temu pa se moramo seveda upreti, ko vendar vemo, da imamo še vse polno reakcionarjev, malomeščanov, po-linteligentov, celo s profašističnimi nagnjenji, ki se ravno tako skrivajo za svobodo ustvarjanja, v resnici pa kažejo težnje po političnih zlorabah v kulturi...« Tudi med kulturnimi ustvarjalci in ljudmi v kulturi je strah, je rekel dr. Suvar, in zdi se mi, da ima ta strah nekatere utemeljene razsežnosti, da je to strah pred prevelikim pritiskom političnih faktorjev in politike, do katerega bi baje lahko prišlo v razmerju do kulturnega ustvarjanja. »Vsi se bomo zedinili v stališču,« je rekel dr. Suvar, »da ustvarjanja pri nas ne smejo zlorabljati zahteve dnevne politike, vemo pa tudi, da je potreba, da v kulturi pod geslom apolitičnosti ne bi vodili ene, še kako politične politike, ki ne samo, da zastruplja, temveč tudi formira duhove, ki niso proti politiki kot taki, temveč proti politiki, ki jo v t-avj družbi izvajajo. V naših razmerah to konkretno pomeni proti tisti politiki, ki jo vodi organizirano socialistično gibanje. V tem smislu imamo v kulturi množico besedil ki so politična, vendar se ne zavzemajo za politiko tega gibanja in družbe, temveč so proti njej.«
Pogovor, ki smo ga tukaj v odlomkih po-sneli, je močno odjeknil v najširših kulturnih krogih Zagreba in nikakor ni zadnji pogovor na to temo. V kratkem pričakujemo pogovor o filmu na Hrvaškem.
JOŽO PULJIZEVIC
Umetnostni svet
Staro in novo
v zgodovini glasbe
Iz gradiva dr. Janeza Hoflerja za konferenco glasbene mladine Jugoslavije
Mnogokrat nas v sodobni literaturi, umetnosti ali glasbi pritegne kakšen poseben pojav, kakšen poseben problem in nas navede k razmišljanju — je to posebnost našega časa ali je to vendarle nujna posledica vrtenja zgodovinskega kolesja. Postavi nas pred vprašanje, kako je bilo s tem pred stoletji, ali nam lahko zgodovina postreže s poučno paralelo, ali nas more podučiti s kakšnim splošnejšim spoznanjem. Marsikdaj ostanemo brez odgovora, saj se sleherno zgodovinsko obdobje izoblikuje na temelju posebnih časovnih razmer in situacij, ki se v podrobnostih praviloma ne ponavljajo. Določene stalne zakonitosti pa vendarle so in tako nas včasih preseneti spoznanje, da se je v takšnem ali drugačnem položaju naš svet že tolikokrat poprej znašel in ga tudi preživel.
Mislim, da se ne motim, če kot eno najbolj aktualnih vprašanj današnjega umetnostnega sveta postavim razmerje med starim in novim. Dandanes smo tudi v glasbi soočeni s tako raznoobrazno in napeto situacijo, ki jo lahko po reakcijah ustvarjalcev, poustvarjalcev in občinstva mirne vesti ocenimo za krizno. Dvanajsttonič-nost, aleatorika, magnetofonska glasba, konkretna in elektronska glasba, lepljenka in glasbeni teater — to so vse pojmi sodobne glasbe, ki nas navdajajo z grozo — ne sami po sebi, marveč zaradi zmešnjave razlag in kritik, ki jih povzročajo. Tradicija in napredek, konservativci in avantgarda .. . Mnogi starejši skladatelji, ki so v mladih letih veljali za napredne, se obračajo proti avantgardi sedanjosti, posamezni tradicionalisti spoznavajo razvojno nujo in začenjajo zagovarjati nove tokove, mladi rod pa — ali v zavestnem prepričanju ali v modnih težnjah biti na vsak način moderen — brez predsodkov odklanja kompozictj-ake sestavine, ki so še do nedavna veljale za vrojene glasbeni umetnosti. Za vsem tem pa se dviguje veličastni aparat množičnih komunikacij, ki večidel v konservi-ranju tradicionalne »klasične« glasbe ustvarja v absolutnem smislu nezdravo situacijo, v kateri je prava glasba našega časa v primerjavi z njo potisnjena v drugorazredno vlogo.
Razbita iluzija
Beg v minulost
Objektivni opazovalec zunaj tega glas-beniškega kaosa kaj lahko pride do sklepa, da so glasbi šteti zadnji dnevi: kult glasbene preteklosti resnično ne pelje do plodnih rezultatov za razvoj, kar pa mu more nuditi najnovejša glasba, je tako zelo drugačno od ustaljenega pojma glasbe, da mu ne daje najmanjšega upanja za razvoj glasbe v dojemljivih mu mejah.
V nečem ima gotovo prav: Kolikor pomni glasbena zgodovina, se nikoli ni zgodilo, da bi poustvarjanje pretekle glasbe zavzelo v glasbenem življenju kake dobe tako močan in vseobsegajoč razmah. Pravzaprav je bilo ravne narobe: sproti nastajajoča glasba je praviloma tvorila skoraj ves aktivni glasbeni repertorij, medtem ko je starejša glasba prišla do izvedbe le ob izjemnih priložnostih. Težko bi si bilo zamisliti, da bi npr. v Hajrdnovem ali Beethovnovem času izvajali mnogo Vivaldija ali Bacha in le malo Haydna ali Beethovna. Tj bi bilo takrat nesmiselno početje, ko pa je občinstvo naravnost hlepelo po novostih in se navduševalo nad presenetljivimi in prej neznanimi mu prijemi v novih skladbah obeh mojstrov. Dandanašnje razmerje med glasbo preteklosti in sedanjosti na področju poustvarjanja oz. koncertnega in opernega življenja dolgujemo romantičnemu 19. stoletju, tako imenovanemu umetnostnemu historizmu, ki je v glasbi bližnje in daljne preteklosti našlo nadčasovne estetske vrednosti in v glasbeni zgodovini in estetiki formuliralo pojem glasbenega ustvarjalca — genija. Beg v preteklost Je pomenilo znamenje določene krize človeštva, ko je tempo tehničnega in miselnega razvoja prehitel čustvanoestetske kapacitete posameznika, kar pa se takrat, v 19. stoletju, še ni pokazalo v vsej moči in »k-tualnosti kot dandanes.
Kar zadeva drugo stran, to je, veliki razkorak med najnovejšimi dosežki kompozicijskega ustvarjanja in tem, kar velja kot ustaljeni pojem glasbe, se nepoučeni gotovo moti. Resda je zvezo s tem, kar nam more sedaj nuditi kakšen Cage Stockhausen ali Globokar, in tistim, kar velja kot glasba še pri kakšnem Stravinskem, komaj mogoče slutiti, vendar je takšen vtis z vidika zgodovinske perspektive vsekakor napačen. Potrebno si je le zamisliti, kakšne resnične prelome je v ustvarjalski miselnosti doživljala evropska glasba skozi stoletja. Dandanes se nam npr. zdi čisto samo po sebi umevno, da je ritem vrojena prvina glasbene umetnosti. Pred tisoč Leti ni bilo tako. Kar štiri stoletja, od približno leta 800 do približno leta 1200 je bilo potrebno, da je prva evropska notna pisava, nevmatična koralna, pridobila posebna znamenja za ritem. Pa še tedaj, v drugi polovici 12. stoletja, 'ko je bil ritem v francoski glasbi že ustaljen pojem, Je bil dobršen del Evrope še gluh za te novosti in šele nekako v 15. stoletju je postal ritem obče priznana In neogibna prvina glasbe. Ali če postrežemo z drugim primerom, večglasjem: brez akorda, brez harmonije si glasbe sploh ne moremo misliti. Vendar pa v večglasju v prvih stoletjih razvoja estetska vrednost akordičnega sozvenenja med posameznimi glasovi m bila znana. Sele začetek 15. stoletja Je dal večglasju pravo polnozvočnost s terco in šele petdeset let nato se je uveljavila vloga basa kot fundamentalnega harmonskega glasu. A tisto še ni bilo to,
kar razumemo s pojmom akorda danes. Čakati je bilo treba .do baroka, ki Je šele odkril akordične lastnosti harmonije namesto dotedanjih intervalskih, in šele tedaj je harmonija lahko postala tudi čustvena nosilka glasbenega izraza.
Pri tem pa je potrebno — čeravno je nam, ljudem 20. stoletja, to težko — doumeti dejanske odnose v historični situaciji, v kateri se je pojavila ta ali ona epohalno pomembna novost. Potrebno si je predstavljati, kakšen glasbeno estetski pretres Je lahko povzročila, ali v smeri nenadnega razodetja — kot npr. terca v poprej praznih kvintah ali oktavah primitivnega večglasja — ali zmagoslavja daljnovidne drznosti — kot npr. nepripravljene in nerazrešene disonance v poznorenesančnem madrigalu In čustveno potencirani zgodnje-baročni recitativ v primerjavi s poprejšnjo čisto in gladko polifonijo.
Nepoučeni bi imeli tudi na vse to hiter odgovor. Vse to je nujni razvoj glasbe od primitivnega k popolnemu in da je morala glasba vendar enkrat doseči tisto stopnjo popolnosti — najsi bo to romantična simfonija ali koncert ali kaj drugega
—	od koder naj bi bila pot naprej nemogoča in absurdna. Tolikokrat doslej se je glasba zdela dokončno oblikovana in popolna, a se Je kljub temu izkazalo, da je korak dalje še vedno bil mogoč. Kaj naj bi bilo na primer v očeh sodobnosti bolj popolno od Palestrinovega moteta, Bachove fuge ali Haydnove simfonije? Popolno v okviru določene estetske zaključenosti in izčrpanosti Palestrinovega moteta, Bachove fuge in Haydnove simfonije vsekakor da — vendar je že za eno stopnjo naprednejša generacija od Palestrine, Bacha ali Haydna že mogla razkleniti predhodni glasbeno estetski krog in s tem razbiti iluzijo o dokončnosti danega estetskega modela. Tako ocenjujemo seveda dandanes, z očmi glasbene zgodovine, ko v pretekli snovi s potrebne časovne razdalje razbiramo takšne estetske modele, jih ugotavljamo in utemeljujemo ter predpisujemo akademskim glas. benim disciplinam. Hkrati pa se tudi čedalje močneje začenjamo zavedati, da tu ne gre za estetsko dovršenost samo zase, marveč za dovršenost v uresničevanju nalog in zahtev, ki jih v ustvarjalskem postopku in umetnostni funkciji daje določena zvrst
—	motet, fuga, simfonija. In s tega vidika sta tudi romantična simfonija in koncert popolna, saj sta do popolnosti prignala uresničevanje teh zahtev. A ko so se takšne naloge in zahteve spremenile — in temu je mogoče v zadnjih sto letih z lahkoto slediti — sta se tudi romantična simfonija in koncert izkazala za nezadostna in torej v absolutnem smislu nepopolna.
Eno samo prepletanje
Na vsa takšna in podobna razmišljanja nam daje zgodovina glasbe nedvoumen poduk: celotni razvoj glasbe je v bistvu samo prepletanje starega in novega, včasih harmonično uravnoteženo, včasih pa prignano do krizne situacije. Da, tudi v najbolj sreč-nih, klasičnih obdobjih glasbe razpoznavamo, kako se je novo nevsiljivo vtihotapljalo v tradicionalno glasbeno strukturo, sicer ne da bi revolucionarno trgalo zvezo s starim, a dovolj učinkovito, kot seme, katerega sad je pozneje izbruhnil na dan z vso zgodovinsko aktualnostjo. Spomnimo se npr. Orlanda di Lassa ali Josepha Hay-dna, čigar umetnostna usoda se tako uje ma z Lassovo, kako se je v njunem ustvarjanju novo pojavljajo sramežljivo, komaj slišno, in kako je pozneje zavzemalo vse večjo razsežnost in že grozijo, da se konča v razpadu tradicionalne glasbene strukture. Vendar sta mojstra znala to novo disciplinirati in uravnotežiti s starim, ne da bi mu pri tem otopila aktualnost. Kako skromno zveni, ko je Haydn v nekem pismu leta 1781 svoje kvartete op. 33 zaznamoval, da so napisani »von edner neuen, ganz besonderen Art« (na neki nov, prav poseben način). Danes vemo, da je ta »novi način« Haydnovih kvartetov op 33 dobil svojo dokončno razrešitev preko zadnjih Beethovnovih kompozicij te vrste šele v SchiJnbergovih kvartetih. Vendar mojster teh pomembnih novostih ni obešaj na veliki zvon; zdele so se mu naravna posledica njegovih ustvarjalskih načel — takšne jih je razumel in tako jih je tudi treba razumeti.
Drugače je seveda bilo, ko so novosti izbruhnile na dan nepričakovano in silovito, z zavestno zastavljenim programom, ki je med starim in novim napravil revolucionaren rez. Nepričakovanost je bila praviloma sicer le zunanji videz takšnih pojavov in je pravzaprav le toliko povzročila krizno situacijo, kolikor je že sama glasba bila v krizi, to je na stopnji izčrpanosti določenih kompozicijskih oziroma izraznih sredstev Vendar takšna ocena stanja še ni bila v sploš ni glasbeni zavesti in tako je pojav nepričakovanih novosti imel dovolj močan učinek na jamnost. V takšnih primerih lahko upravičeno govorimo o novi glasbi - o terminu ki se je dobesedno v takšnem smislu tudi historično pojavljal (ans nova, mušica nova).
Brez trdnih meril
Tudi o tem nam glasbena zgodovina nič-kalitookrat govori. Ko je francoska ars nova v začetku 14. stoletja z vpeljevanjem ritmičnih zapletenosti in kompleksnih odnosov med različnimi besedili v gotskem motetu dobila širok razmah, je moral leta 1322 papež Janez XXII. izdati poseben odlok, s katerim je prepovedal kompozicije nove šole v cerkvi, kar se mu seveda ni posrečilo. Slabe tristo let pozneje so na podobna ali še hujša zgražanja naleteli poskusi, v katerih so skladatelji dali besedi, njeni predstavnosti in njeni čustveni vsebini nov pomen in s tem zafcrmarili razvoj glasbe v barok. To sta bila predvsem Carlo Gasualdo da Venosa in Claudio Monteverdi, medtem ko je eden od utemeljiteljev zgodnjebaročnega vecitativnega sloga, Giulio Caccini, te novosti zajel tudi v naslovu svoje programsko zasnovane kompozicijske zbirke: Le rauove musiche (1601 oz. 1602). Prelom med renesanso in barokom se je ilustrativno ponovil v prvih desetletjih 20. stoletja — na eni strani Stravinski v Parizu, na drugi Schon-berg na Dunaju. Krizna narava položaja, v katerem se je znašla glasba ob prehodu iz 19. v 20. stoletje, nam je že zelo blizu in jo lahko dojamemo v vseh njenih razsežnostih. Potrebno pa se je seveda spomniti, da tudi drugi veliki prelomi v zgodovini
glasbe, zlasti v začetku 14. in ob koncu 16 stoletja niso pomenili nič manjših pretre sov ustvarjalskega mišljenja in glasbeno estetskih norm kot ta zadnji, katerega posledice občutimo dandanes.
Prav poučno bi bilo, če bi napravili eks-kuirz v besednjak, s katerim so nasprotniki novega vedno doslej upravičevali svoje kritike; vselej bi naleteli na podobne besede kot kršitev proti starim dobrim pravilom, grobost, neprijetnost za uho, uvajanje zmede, pomanjkljivost oziroma nedovršemost. Giovanni Maria Artusi, žolčni kritik Monte-verdijevih madrigalov, ki obiluje s takšnimi pojmi, je v tem smislu svoje kritično teoretično delo tudi naslovil: L’Artusi, ov-varo Delle imperfeziomi della modema mušica (1600; Artusi ali O pomanjkljivostih modeme glasbe). Pri tem je šlo praviloma za dvoje vrst očitkov: kršitev pravil in neprijetnost za uho. Prva vrsta je normativno estetske narave, druga psihološko-estet-ske. Zgodovina nas uči, da je oboje relativno in spremenljivo. Spreminjajo se norme, spreminja se tudi pojem lepega in prijetnega. Vidimo torej, da tako prvo kot drugo ni stalno in oprijemljivo, s časom se izmika kontroli in nam uhaja iz irok. Tudi za sodbe o najnovejšem v glasbi nam ne daje trdnih meril in teko nam slej ko prej ostaja le čas tisti, ki sodi zanesljivo in pravično. To pa je že stara resnica.
JANEZ HOFLER
OSKAR DOLENC: SOLIST
Sanacija
Zdravljenje bolne založbe
Pogovor z direktorjem Založbe Mladinske knjige Ivanom Bizjakom
Pred dnevi se je sešel založniški svet založbe Mladinska knjiga. Osrednji predmet njegovega pretresa je bil program založbe za tekoče leto. I'er pa je določanje in uresničevanje programa v neposredni odvisnosti od denarne moči založbe in ker se - kot znano — Mladinska založba zadnje čase javno in domala krizno otepa s hudimi gmotnimi težavami, je skrb navzočih za nadaljnjo vlogo in poslanstvo Mladinske knjige v ospredje razprave postavila najprej njegovo materialno ozadje.
Po logiki, kajpak, da je potreben in dragocen, pa obolel organizem treba najprej ozdraviti in šele nato razmišljati, kaj in kako bo v prihodnje lahko spet dajal od sebe.
Hiranja založbe. To zdravljenje bo dolgotrajno, a, če bo uspešno, tudi dolgoročnejše, stvarno, kot so stvarne zdajšnje številke, ki določajo sedanji nezavidljiv položaj založbe.
Številke in protištevilke
Program založbe je pod izjemnimi kriznimi pogoji, skratka, zanimal pričujoče šele v luči možnosti in nemožnostd njegovega uresničevanja, sanacija založbe, ki je v sklopu naših kulturno vzgojnih in izobraževalnih prizadevanj med mladino ne more in ne sme manjkati in katero je treba čim-prej spraviti na trdne noge, na prvi pogled bolj kot napovedane nove knjige.
Na prvi pogled se zato zdi, da daje naše vprašanje, ki smo ga zastavili Ivanu Bizjaku, novemu direktorju Založbe Mladinska knjiga., ene izmed štirih temeljnih organizacij združenega dela v okviru Založniško grafičnega podjetja Mladinska knjiga, prav tako prednost pogovoru o gmotnih zagatah te založniške hiše. Bralcu — lahko zagotovimo — pa ne bo treba dolgo čakati, da be uvidel, kako neposrednega in daljnosežne ga pomena za naše mladinsko leposlovje kulturno vzgojo in izobraževanje naše mladine je to, o čemer je pripovedoval Ivan Bizjak, ko je razložil načrt o sanaciji založbe in ko se nam je ob tem načrtu razgrnila pahljača njegovih vzvratnih vplivov na založniško politiko MR v prihodnjih letih.
Sprejeta inačica naslonitev na lastne moči
Takoj na začetku lahko povemo, da je bistvena poteza sanacijskega načrta, ki se ga je oprijelo sedanje vodstvo založbe, nasloniti se na lastne moči in iznajdljivost, da bi — tako usposobljenim — tudi družbena pomoč zares hasnila. Temu načinu »zategovanja pasu« — naj nas ne moti parolar-ska razglašenost izraza za v načelu bržkone edino naravno pot do gospodarske utrditve — bo neogibno sledilo tudi »zategovanje knjižnega programa«, posebno leposlovnega. Neposredni učinek tega sanacijskega prijema, katerega izhodišče je gospo darska nuja, je torej na dlani.
Ko so se pri založbi Mladinska knjiga odločali za ta ali drugi način zdravljenja krize, pa je očitno obstajala tudi ravno nasprotna mačica: njeno izhodišče ni bila gospodarska nuja, temveč nuja kulturnega poslanstva založbe. Po tej inačici — lahko sodimo — knjižnega programa tudi v tem položaju založbe za nobeno ceno ne bi smeli zoževati. Založbo, ki bi seveda tudi sama morala iskatd boljših lastnih načinov in prijemov delovanja in poslovanja, naj bi odločilno podprle druge tri temeljne organizacije celotnega podjetja. Pač po logiki, da je založba v preteklosti tudi soustvarjala
IVAN BIZJAK
Naša dediščina so velikanska vezana sredstva
to celotno podjetje in da ima pravico do pomoči, le-ono pa dolžnost, da ji pomaga.
Prva in sprejeta inačica zdravljenja, bi lahko povzeli na kratko, gradi predvsem na lastnih močeh in deloma na podpori iz podjetja (tako, na primer založba pričakuje, da bo njena tiskarna privolila v »brezplačno« ponatiskovanje majhnih naklad, ki bi bile hitro razprodane, s čimer bi zadostila kratkoročnim bančnim kreditom in se izognila knjižnim zalogam, na katerih »zamrznjeno« oziroma vezano vrednost plačuje sedaj nebenificirano obrestno mero.
Druga inačica pa je gradila predvsem na pomoči iz podjetja ter deloma na lastnih močeh. Brez podpore družbe, kajpak, ne bi šlo ne po prvi ne po drugi zamisli. S kolikšno in v kakšni obliki jo pričakujejo, bomo zvedeli iz besed Ivana Bizjaka, ki nam je razložil že sprejeto, to se pravi zastavljeno, to se pravi prvo varianto. Zavzet, iznajdljiv, vztrajen posloven človek, ki pa ima hkrati posluh za kultumovzgojne in umetniške vrednote delovanja založbe, saj izhaja iz vrst prosvetnih delavcev, se zdi še posebno ustrezen pri krmilu započetega sa-
lv an Bizjak nam je govoril o številkah. Naša dediščina, je dejal, so velikanska, vezana sredstva:	v zalogah (23 milijonov
N din), v pripravah (12 milijonov N din), v kupcih — obrokarjih, ki jih kreditira založba (28 milijonov N din). Skupaj ima TOZD založba 63 milijonov N din vezanih sredstev, virov (kreditov in lastnih obratnih sredstev) pa 43 milijonov N din. Razlike, to je primanjkljaja, je 20 milijonov N dinarjev.
Milijardo starih dinarjev primanjkljaja bo založba, kot si je zastavila nalogo, pokrila z lastnimi sredstvi, ob drugi milijardi pa pričakuje pomoči od zunaj.
In kako — je sledilo vprašanje Ivanu Bizjaku — bo založba naskočila to prvo milijardo?
Z zmanjšanjem vezanih sredstev in z zmanjšanjem vseh stroškov. Pod prvo sodi prodaja zaloge (23 milijonov N din nameravajo v tem letu in ob upoštevanju tudi letošnje proizvodnje zbiti na 13 milijonov N din) ter zmanjšanje vezanih sredstev v pripravi (z 12 milijonov N din na 10 milijonov N din). Pod drugo pa znižanje režijskih in proizvodnih izdatkov. Stopnje nižanja le-teh, ki so si potek zamislili, so naslednje: leta 1973 za 9 odstotkov, leta 1974 za 15 odstotkov in 1975 za 6 odstotkov. V ta namen bodo, na primer, obdržali osebne dohodke zaposlenih na ravni iz leta 1972 še v letu 1973 in 1974. Hkrati pa bodo zmanjšali število zaposlenih za 30 ljudi (zdaj 212). Odpravili bodo vse notranje subvencije za knjige, izvzemši (letos) še periodiko: Cicibana, Pionirja., Pionirska list. Mladino, revijo Proteus in revijo Otrok in družina. Za program leta 1973 so založba, tiskarna in prodaja dale še 150 milijonov starih dinarjev notranje podpore, za leto 1972 še 500 milijonov starih dinarjev.
Vse ob vsem — v naslednjih časih lahko običajni in knjig željni bralci pričakujemo pri Mladinski knjigi številne prodajne akcije. Kot je povedal Ivan Bizjak, bo na domala vsa slovenska gospodinjstva (kakih 200 tisoč naslovov) prišel katalog vrednih knjig, ki jih založba ima na zalogi. Akcijo bo založba speljala skupaj s tovarno Gore-nje-Velenje. Prodajne službe pa bodo nudile kupcem na štiri kupljene knjige po eno zastonj.. Ob letošnjem kulturnem prazniku so šole, poverjeniki, akviziterji in knjigarne to akcijo menda že začele. Te in podobne prijeme označuje direktor založbe kot »boljšo stimulacijo prodajalcev in kupcev.«
In kaj pričakuje založba ob vseh teh svojih prizadevanjih od družbene skupnosti? smo povprašali Ivana Bizjaka.
— Skupščino občine Center, njen rezervni sklad, smo zaprosili za 3 milijone N din dolgoročnega kredita, banko pa, da bi nam za 504 milijone starih dinarjev kratkoročnih kreditov spremenile v dolgoročne. Pa še republiško kulturno skupnost je založba zaprosila za 319 milijonov starih dinarjev subvencij. Računamo na dodelitev vsaj
100 milijonov st. din (lani smo jih dobili 60).
Neustrezna podpora poslanstvu
Ob teh zadnjih številkah se je trezni in stvarni računalnik v Ivanu Bizjaku razvnel: — Produciramo po vrednosti in včasih tudi po številu skoraj polovico programa vseh naših založb, torej nosimo tudi težo polovice vseh nebenificiranih obresti, delitev družbene pomoči pa tega še zdaleč ne upošteva. Založba Mladinska knjiga je med dvema mlinskima kamnoma:	ekonomsko
nujo ter dvojnim kulturnim poslanstvom — kot založba nasploh in še kot založba, ki edina specializirano posega na področje kulturne vzgoje in izobraževanja mladine. Družba jo presoja skozi dvakrat strožjo lupo. Grešila je, tega ne moremo in nočemo zanikati (izguba z Elle-Ona itd.), ampak v sedemindvajsetih letih obstoja je storila tudi veliko pozitivnega. Ne nazadnje tudi zato, ker je bila velika — največja v Sloveniji in bržda tudi v Jugoslaviji. Ta družba od nje zato tudi veliko pričakuje. Ali pa je mogoče pričakovati, da bo založba — vzemimo samo zbirko Moja knjižnica, ki rabi šolski mladini za obvezno berilo — na svoje stroške (obrestna mera!) vzdrževala 335 naslovov na zalogi tri, štiri, pet let? Ali prosvetne oblasti, če ostanemo samo pri tem zgledu, ne bi mogle z določenimi normativi obvezati šolskih knjižnic za redni nakup naših knjig? Od štiri sto matičnih osnovnih šol jih sto sodeluje z nami dobro, celo odlično. Kaj pa preostalih tri sto?
Tekoči knjižni program smo letos razdelili v A in B skupino. Pod A bomo izdali 33 domačih in 30 tujih leposlovnih knjig. Pod B ostaja še 13 domačih in 11 tujih naslovov. Za teh 24 knjig prosimo subvencijo pri republiški kulturni skupnosti. Izšle bodo, če jo bodo dobile.
Vsega bomo letos natisnili 190 knjig, razen beletristike še učbenike, priročnike in drugo strokovno literaturo. Tudi splošne odnose z avtorji in zadeve z avtorskimi honorarji, zapišite, prosim, bomo normalizirali.
Kaj pa knjiga, smo vprašali Ivana Bizjaka za sklep, kako naj zapišemo o knjigi, kakšna naj bi bila knjiga, da bo ustrezala namenom finančne še bolne, komaj zdrave-če se založbe? Najbrž v njen knjižni program ne bo prišlo nič, kar bi pomenilo finančno tveganje — tako po širini izbora kot po širini eksperimenta?
— Avtorjem dobrih poljudnoznanstvenih in informativnih del ostajajo vrata široko odprta, je odgovoril Ivan Bizjak. Tudi klasiki. Izbor iz sedanjega nastajajočega leposlovja pa bo, kot smo razbrali iz njegovih besed, strožji. Manj izdanih del, pa v posameznih primerih morda večje naklade.
Ivan Bizjak je prepričan o pravilnosti te. ga, kar so si v založbi Mladinska knjiga naložili v izpeljavo. Tisti, ki nam je žal vsake ovire med založbo in dobro knjigo, ker je to hkrati ovira med dobro knjigo in bralcem, pa se moramo prepričati o neogibno-sti tega, kar pri Mladinski knjigi že izpeljujejo, in upati, da bo ta neogibnost čez nekaj let rodila tudi neogiben uspeh.
JOŽE SNOJ
ZA KONEC TEDNA
DELO ★ stran 31
Pogovori na Pobrežju
Občani si sami pomagajo
Ena najboljših krajevnih skupnosti v mariborski občini — Kako se zaostalo predmestje spreminja v sodobno mestno četrt
Ko so na Griniču postavili prve stanovanjske bloke, je bilo šele videti, da se Pobrežje dotika mesta, da je to mestni del, ki se je dolga leta širil in razvijal tako, kot je najbolje vedel in zmogel; se pravi, mestno središče ni kaj prida storilo za načrten razvoj, če ne bi Po-brežani zadnja leta sami zavihali rokavov in se lotili dela s skupnimi močmi, samoprispevki in solidarnostjo.
Samouprava brez birokracije
Pobrežje z Zrkovci, Breejem in Dogošami sestavljajo krajevno skupnost »Avgust Majerifi«. Kako tukaj delajo, načrtujejo in izvajajo velike akoije, smo povprašali ljudi, ki so vsa leta prizadevni v svetu krajevne skupnosti in v družbenopolitičnih organizacijah in društvih. Stefan Kek, predsednik sveta krajevne skupnosti, je takole opisal ta del Maribora:	»Smo velika krajevna
skupnost, v kateri živijo zvečine delavci, nekaj pa Je, kot na primer v Brezju, Zrkov. clh in Dogošah, tudi kmetov. Naša skupnost ima 19 tisoč prebivalcev in je glede tega enaka marsikateri občini v Sloveniji. Ce tukaj ne bi bilo delo sveta in vseh drugih družbenopolitičnih dejavnikov tako strnjeno in povezano, kot Je, bi težko zmagovali delo in naloge, ki Jih ni malo.«
»Neverjetna je ta sinhroniziranost,« meni Helmut Kovač, predsednik krajevne konference SZDL. »Pri krajevni skupnosti je komisija, ki združuje delo vseh drugih, ki se ukvarjajo s socialnimi vprašanji. Na prvem mestu moramo pohvaliti poverjenike RK po ulicah, ki so veliki entuziasti. Takoj sproti rešujejo vse zadeve, obiskujejo hudo bolne na domu, gredo k ostareilim občanom na dom ob raznih praznikih in jim raznosijo darila. Rekel bi: fantastično!«
V pobreški krajevni skupnosti je kljub sprepletenl dejavnosti organizacij in društev celotni sistem krajevne samouprave izredno strnjen, povezan in dejaven. Ivan Sluga pravi: »V naši krajevni skupnosti ne poznamo delovanja po več tirih, poznamo kolektivno delo. In če tega ne bi bilo, naša krajevna skupnost ne bi dosegla tolikšnih uspehov, kot jih dosega.«
— V vašo skupnost se ljudje priseljujejo. Ali prišleki dolgo stoje ob strani?
— Poznamo občOte, kjer je manj prebivalcev, pa imajo veliko uradnikov in režije Kako zmorete opraviti vse delo?
Jože Kuntner, sekretar osnovne organizacije zveze komunistov, ima na takšno vprašanje, preprost odgovor: »Pri nas Imamo tri uslužbence za 19 tisoč občanov. To so sekretar sveta krajevne skupnosti, računovodkinja, ki Je hkrati administratorka, in tovariš, ki skrbi za splošni ljudski odpor. Kljub tako majhni režiji prevzemamo skoraj vse breme komunalnih služb, nase, povrh tega pa še veliko drugih nalog. Odločilna Je samoupravna organiziranost v krajevni skupnosti, kjer je naša partijska organizacija gotovo opravila svoje delo. Teža vsega dela leži na približno 40 članih organizacije in nekaterih aktivistih. To je gonilna sila. Nič se ne zgodi na Pobrežju, da ne bi bila partijska organizacija pri tem prisotna in dejavna.«
Je v veliki občini samouprava dobra?
Mariborska občina sodi med največje v Sloveniji. Zanimivo je zaradi tega zvedeti, ali ima v taki občini krajevna samouprava svoje mesto, ali se lahko uveljavlja in razvija? Pobreška krajevna skupnost je dobro zastopana v občinskem svetu za krajevne skupnosti, saj Je njegov predsednik Ivan Sluga, ki izkušnje iz neposrednega dela pobreške skupnosti lahko primerja z drugimi v občini: »Ob združitvi treh mariborskih občin,« pravi Ivan Sluga, »smo takoj ugotovili, da je velikost občine takšna, da bi jo bilo težko obvladati brez krajevnih skupnosti. Ze takrat Je bil pri občinski skupščini ustanovljen svet za krajevne skupnosti, ki je politično izvršilni organ m preko katerega se oblikujeta politika in razvoj krajevnih skupnosti. Danes ugotavljamo, da smo naredili velik korak naprej, ko smo se odločlld za krepitev krajevne samouprave. Zelo smo lahko zadovoljni z razvojem krajevnih skupnosti. Ce vzamemo samo en podatek: krajevne skupnosti so v teh letih, kar Je skupna občina, vložile v razna dela več kot 100 milijonov din, pri čemer je bila občina udeležena le z okrog 10 milijoni. Razmerje je torej 1:10 v korist krajevnih skupnosti. Popolnoma so opravičile svoj obstoj.«
— Kakšna bi torej bila politična ocena
krajevne samouprave in občinske politike?
»Zelo dobra,« pravi Slavko Zakršnik, sekretar krajevne konference SZDL na Pobrežju. »V tako veliki mariborski občini, kakršna Je, najbrž ne bi mogli uspešno reševati vseh vprašanj, če ne bi bilo tako dobro organiziranih krajevnih skupnosti, kot je na primer tudi naša. Kje so motivi za uspešno delo? Ti so v velikem angažiranju manjšega kroga aktivistov. To Je ugotovitev in hkrati tudi kritka. ker še nismo dovolj razširili samoupravljanja. Krajevno samoupravo bi morali še mnogo bolj razviti in pritegniti občane k odločanju. Tu gre za skupščino ali zbor delegatov v krajevni skupnosti, ime ni pomembno, pač pa vsebina. V socialistični zvezi smo že storili korak naprej, v krajevni konferenci smo bolj ali manj že upeljall delegatski sistem.«
»Za dobro delovanje krajevne skupnosti Je pomemben tudi prispevek drugih organizacij in društev. Društev imamo okrog dvajset,« razloži Stefan Kek »Tudi v svetu KS Je že v določeni meri uvedeno delegatsko zastopstvo, zelo pomembno pa je delovanje komisij, med katerimi zlasti izstopajo komisija za družbeni standard in urbanizem, finančna komisija in komisija za socialno delo. Ce vzamemo delo komisije za socialno delo, potem Je treba vedeti, da sodeluje z delom vseh podobnih komisij pri Rdečem križu, upokojencih, zvezi borcev in drugih organizacijah. Imamo seve tudi patronažno službo. Na našem območju imamo 147 socialnih podpirancev in ni primera, ki ga ne bi takoj registrirali in reševali.«
Vaš zaklad
Jože Kuntner: »To Je različno. Nekateri se vživljajo deset let, drugi se vključijo že čez pol leta.«
Helmut Kovač: »Pobrežje Je imelo pred vojno devet tdsoč prebivalcev, danes Jih je deset tisoč več. Mislim, da je dobro delo in organiziranost treba pripisati partijski orga. nizaciji. Danes se mnogi odbori in organizacije obračajo na partijsko organizacijo za pomoč pri kadrovskih vprašanjih.«
Jože Kuntner: »Nekateri delujemo tukaj že od osvoboditve dalje. Ponavlja se stara hiba, na šahovnici smo in si izročamo funkcije. Iščemo nove ljudi, hočemo razbiti zaprtost. V zadnjem času se nam Je to že posrečilo, želimo storiti še več.«
Program za asfalt in naslednjih deset let
Najbolje se uspehi krajevne skupnosti Pobrežje pokažejo v komunalnih delih, čeprav je treba razumeti, da vseh uspelih so-Udarnostih akcij ne bi bilo, če na Pobrežju ne bd bili tako dobro organiziram kot samoupravna skupnost. Pri komunalnih akcijah Je gonilna sila skupnih zamisU in odločitev Danijel Juričev, tajnik sveta KS.
»Na začetku leta 1970 Je bil izdelan program razvoja za območje naše krajevne skupnosti,« razloži Danijel Juričev. Ta program zajema graditev vodovoda, javno razsvetljavo na 118 ulicah, asfaltiranje vseh cest in ulic, zgraditev preskrbovalnega središča na Griniču II, ki bo zajemal blagovno hišo, dom družbenih organizacij, zobno ambulanto, pošto, restavracijo in več drugih objektov.«
— Program temelji na oblikovanju mestnih jeder v krajevnih skupnostih, na tako imenovanih žariščih?
»Da. V zadnji fazi predvideva naš desetletni program,« pravi Juričev, »graditev rekreacijskega središča, se pravi treh bazenov, avtokampa in podobnih objektov. Gre za Stražunski gozd, ki je zaščiten kot rezevat za te namene.«
Stefan Kek: »Na svetu krajevne skupnosti so bila v zadnjem obdobju pretežno komunalna vprašanja, kar je razumljivo, saj je bil naš mestni del v veUkem zaostanku. B1U smo brez vodovoda in asfalta. Lam smo dokončno napeljaU vodovod po vseh naših cestah in ulicah, ki jih je na našem območju 124 v dolžini 48 km 620 metrov. Vodovod smo zgradiU s samoprispevkom občanov in pomočjo občinske skupščine. Letos smo se odločili za samoprispevek za asfaltiranje vseh uUc in prepričani smo, da bo akcija uspela.«
Danijel Juričev, ki je sredi teh akcij navdušil svoje sodelavce, lahko postreže z vsemi podatki, ki izpričujejo veliko solidarnost Pobrežanov. Poleg samoprispevka za šolo in otroške vrtce, s čimer bo tudi Pobrežje v celoti rešilo problem šolskega prostora, otroških vrtcev in jasli, je bilo v zadnjih treh letih takole: »Svet krajevne skupnosti je sklenil z vsakim občanom pogodbo, s katero so bile dolčene dodatne obveznosti za vodovod in asfaltiranje cest. V krajevni skupnosti je bilo 7 posebnih odborov, ki so se ukvarjali z graditvijo vodovoda. Za asfaltiranje cest, ki bo trajalo letos in prihodnje leto, pa imamo 9 odborov sosesk.
Vodovod, ki smo ga napeljaU na 124 ulicah in cestah, je stal blizu 10 milijonov 500 tisoč din. Občani so zanj prispevali s prostovoljnim delom, v denarju pa 2,1 milijona din, ostalo podjetja ter občinska skupščina.
Samo devet ulic je pri nas asfaltiranih, tako da jih ostane še 115, ki so sedaj makadamske in povečini zelo slabe. Predračunska vrednost za asfaltiranje vseh cest in ulic znaša 14 miUjonov in 90 tisoč din. Občani bodo prispevaU 8,25 miUjona din v delu in denarju, delovne organizacije 1,17 miUjona din in občinska skupščina 2,8 milijona din. Asfaltiranje ulic je tako rekoč že pred vrati.«
Občan najbolj zaupa vase
Pobrežje bi lahko še dolgo ostalo zanemarjeno predmestje, če bi se zanašalo na komunalno ureditev od zunaj. Prav skrb in zavest občanov tega mestnega dela, da čakati ni mogoče, je botrovala vsem sedanjim solidarnostnim akcijam.
O tem pravi Ivan Sluga: »Ce bi po redni poti čakaU na rešitev, na vse te dobrine, bi jih še dolgo ne imeli. Ker pa hočejo naši občani imeti urejen tudi ta del mesta, v katerem živijo, se odločajo za samoprispevke.«
»Ta prispevek niti ni majhen,« poseže vmes Danijel Juričev. »Povprečno bo vsaka hiša prispevala okrog 2.900 din!«
To je zdaj edina realna pot,« nadaljuje
Ivan Sluga. »Vsakdo se odloči za prispevek zato, da bi te dobrine čimprej imeli. Da pa mestne komunalne službe in delovne organi zacfje svojega dela niso opravile, kaže tudi komunalna zaostalost Pobrežja. Seveda je tu vprašanje njihovih sredstev, ki ne za doščajo. Dragemu vzdrževanju se moramo ogniti, pa tudi ceste dokončno urediti, zato smo se odločili za to veliko akcijo.«
— Pa bo zmerom tako? Bo občan ■ neprekinjeno prispeval? Kaj storiti, da bi bila krajevna samouprava tudi gmotno močnejša?
»To je drugo vprašanje«, sodi Ivan Sluga. »Mislim, da bi morale biti krajevne skupnosti drugače opredeljene, kot so. V ustavi jim bo treba zapisati drugačno mesto in jim z zakonom zagotoviti suverenost na lastnem območju — ne oblast, ampak suverenost! Z zakonom pa bi bilo treba tudi določiti stalne in trajne vire njihovega financiranja. Ne bo več mogoče rezati kruha samo iz proračuna.« In tudi gotovo ne bo mogoče stalno računati z dobro voljo občanov in podjetij. Treba bo stvari spremeniti.
Občutijo, da je svet krajevne skupnosti vendarle preozko telo, da bi morali še bolj pritegniti prebivalce k upravljanju skupnih zadev. Razmišljali so, da bi oblikovali skupščino krajevne skupnosti po delegat skem načelu. Odsvetovali so Jim... Zdaj nemara ne bi več.
JO	OUU1U UiUMlu	ce	v JJVJIVJ. U	U Zi-D-EUN iZl l_7xtLxAiN IZjAvJU ISA HUttttiHZJ U
fe°dei^orki	mpSuT’ to wJ.™?,tP£0ti 2eSniL,J°!e - Kuntner, sekretar OO ZK, Slavko Zakršnik, sekretar izvršnega odbora krajevne konference SZDL.
je dejstvo, ki se potrjuje na Pobrežju.	Helmut Kovač predsednik krajevne konference SZDL, Štefan Kek, predsednik sveta krajevne skupnosti, Danijel Juričev!
drago VRESNIK ščiS Maribor’ m Ivan Sluga’ odbornik občinske skupščine ter predsednik sveta za krajevne skupnosti pri občinski skup-
Foto: S. Čerin
Strokovnjaki pojasnjujejo
Med strahom
in znanostjo
v
Se o jedrski elektrarni Krško
Razprava, ki so jo naši strokovnjaki za jedrske elektrarne in atomistiko že imeli s prizadetimi prebivalci Krškega in Brežic, kjer bo stala naša prva jedrska elektrarna, se je zdaj vnela tudi na Hrvat-skem. Zaskrbljenost pa tudi nepoznavanje problematike same sta seveda vznemirila prebivalstvo ob Savi od Krškega navzdol, svoje pa so k temu prispevali tudi nekateri časniki na Hrvatskem, ki so, blago rečeno, precej samovoljno in čisto neznanstveno interpretirali vso zelo zapleteno problematiko zaščite okolja v bližnji pa tudi daljni okolici jedrske elektrarne.
Vse to je v nekem smislu prisililo komisijo za razvoj jedrskih elektrarn pri skupnosti jugoslovanskega elektrogospodarstva, da je v Zagrebu sklicala širši sestanek številnih strokovnjakov z novinarji, da bi tako naša javnost lahko tudi preko tiska dobila verodostojne in tudi pravilne informacije o kompleksu, ki mu preprosto pravimo »jerdska elektrarna«.
Na svetu je 112 jedrskih elektrarn
Ne bi ponavljali podatkov mednarodne agencije za atomsko energijo na Dunaju, po katerih so od 1954, do začetka lanskega leta v 15 deželah zgradili 112 jedrskih reaktorjev v jedrskih elektrarnah. Dalje, da je skupna instalirana moč teh elektrarn 26.848 megavatov, kar je trikrat več od celotne instalirane moči vseh elektrarn v Jugoslaviji im znaša 2 odstotka skupno instaliranih zmogljivosti vseh elektrarn na svetu. In naposled ne bi navajali tudi podatke, da prva jedrska elektrarna obratuje na svetu že polnih 16 let, ne da bi v vsem tem času prišlo do kakih hujših okvar ali nesreč.
Nasprotno, po podatkih ameriške komi-
sije za jedrsko energijo, ki med drugim bdi tudi nad varnostjo, ni od leta 1954, ko se je začel ameriški razvojni program miroljubnega Izkoriščanja jedrske energije, pa vse do danes prišlo med 125 reaktorji (ne samo v elektrarnah) niti enkrat do onesnaženja okolja preko dovoljene meje, niti do kakega smrtnega primera.
Ugovore oziroma zaskrbljenost proti gradnji jedrske elektrarne v Krškem bi lahko razdelili v dve skupini. V prvi skupini pomislekov je onesnaženje zraka v radioka-tivnimi snovmi, v drugi skupini pomislekov pa je skrb pred zastrupitvijo Save in njenih pritokov prav tako z radiaktivnimi snovmi, še bolj pa strah pred morebitnim prevelikim ogrevanjem savske vode, ki bi utegnilo vplivati na ekologijo in biološko sfero v reki sami.
Strokovnjaki so 'z dokazi, dosedanjo prakso in izkušnjami odločno spodbili te pomisleke. Tako priča dokumentacije o povečanju žarčenja zavoljo dosedanjega obratovanja doslej zgrajenih komercialnih jedrskih elektrarn na svetu, da je povprečna doza sevanja, ki jo prejemajo prebivalci v okolici jedrske elektrarne, 1 do 2 odstotkov doze, ki jo povprečno sprejemajo prebivalci našega planeta iz naravnih radiaktiv-nih virov, oziroma je približno stokrat
manjše od predpisanih maksimalnih doz.
Radiacijo merimo z mednarodno enoto rem(R). Človek, ki bi živel v bližini jedrske elektrarne, - bi prejemal letno dozo v višini enega samega milirema (t. j. ena tisočinka rema), medtem prejme vsak človek že zaradi svojega sevanja kakih 20 miliremov. Pri enem rentgenskem slikanju zoba pa dobi pacient lahko kar 4000 miliremov. pri obi čajnih rentgenskih pregledih pa je ta doza še mnogo višja od 100.000 do milijon miliremov. Ze ti primerjalni podatki torej nedvomno kažejo, kako minimalne so doze sevanja v neposredni bližini jedrske elektrarne in sta torej v tem smislu vsak dvom in strtih odveč.
Minimalni
radioaktivni odpadki
Toliko glede sevanja v ozračju. Glede onesnaženja vode z radiaktivnostjo pa lahko tudi ta splet problemov nazorno prikažemo z naslednjimi primerjavami: v litru navadne vode najdemo 20—30 pikocuriejev radioaktivnosti, v litru morske vode je že 300 pikocuriejev, prav toliko pikocuriejev pa je tudi v litru piva, vtem ko ima liter mleka že 1400 pikocuriejev.
Jedrska elektrarna pa bi izpuščala konkretno v Savo en sam pikocurie na liter, pa kljub temu strokovnjaki že nekaj let natančneje raziskujejo Savo, njene pritoke in sploh vse podzemeljske vode na širšem območju, da bi lahko na podlagi geoloških hidroloških in drugih raziskav zares sleherno nevarnost skrčili na minimum.
V vseh tehnoloških procesih, v katerih iz toplotne energije proizvajamo mehansko delo, oziroma električno energijo, se pojavlja stranski proizvod v obliki odpadne toplote. Za odvajanje toplote uporabljajo pri tem hladilno vodo. Jedrske elektrarne v tem pogledu niso nobena izjema, vendar se ta problem oglaša pri jedrskih elektrarnah
v malce ostrejši obliki kot pa pri klasičnih električnih centralah.
Tudi zaskrbljenost zaradi zvišane temperature Save in s tem v zvezi termalnih učinkov na življenje v njej in okrog nje je neutemeljena. Srednje ogretje voda reke Save bo neposredno za jedrsko elektrarno znašalo pri srednjem pretoku okrog 1° C, pri minimalnem pretoku pa približno 5° C. Zaradi naravnega izenačevanja temperatura reke z okolico bo zvišanje temperature Save zaradi obratovanja JE Krško na meji med Slovenijo in Hrvatsko znašalo v najneugodnejšem primeru 2° C. Letne naravne temperature Save se gibljejo v mejah od približno 2° C do 24» C in zato ni verjetno, da bi, če k temu nihanju temperature prištejemo 2“ C, zavoljo tega prišlo do neugodnih posledic za življenjske pogoje v reki ali pa do povečanje zamegljenosti v širši okolici Zagreba.
Sava ne bo pretopla
Ce torej pogledamo na oba činitelja, ki naj bi vplivala na življenje v Savi in oh njej, to je odpadno radiaktivnost, ki bo, kot smo že prej zapisali, minimalna in nenevarna, tudi termalni učinek v tem smislu odpade. Preučevanja so namreč po svetu dokazala, da toplota vpliva na rečni plankton in lokalne vrste rib v reki šele, ko znaša temperatura reke na izhodnem kanalu iz elektrarne 35° C, pri tem pa naši strokovnjaki opozarjajo, da bi v najslabšem primeru, to je ob minimalnem pretoku, temperatura Save dosegla največ 29" C, torej precej pod mejo, ki bi utegnila vplivati na življenje v reki in okrog nje. Pri vsem tem pa strokovnjaki opozarjajo, da je dosedanje onesnaženje Save z drugimi, neatomskimi odpadki, že zdaj neprimerno hujše in ogroža ali pa je že sploh ogrozilo življenje reke same.
Glede morebitnega onesnaženja ostalih voda, zlasti podtalnih voda in pritokov, pa so dosedanje geološke in hidrološke raziskave pokazale, da samo Krško polje na desnem bregu Save kot rezervoar pitne vode sploh ne bo ogroženo, ker bo jedrska elektrarna na levem bregu Save.
Vse podzemljske vode na levem bregu Save, kjer bo zgrajena jedrska elektrarna, pa tečejo v Savo in odtekajo skupaj z njo.
Tudi drugod ob velikih mestih
Morda za konec še besedo dve o sami lokaciji JE. Nekateri ugovori proti tej lokaciji počivajo namreč na zaskrbljenosti, češ da je JE Krško locirana v neposredni bližini večjega mesta, konkretno Zagreba. Vendar proti tej zaskrbljenosti pričajo že doslej zgrajene jedrske elektrarne v bližini velikih mest. Tako. je v Švici JE v bližini Ber-na._,v Avstriji gradijo jedrsko elektrarno v bližini Dunaja, medtem ko se Švedi pripravljajo na gradnjo tovrstne elektrarne v bližini Stockholma. Vsekakor v tujini omenjenih lokacij niso izbrali na pamet in brez vseh potrebnih predhodnih študij in analiz pa tudi izkušenj po svetu in torej v tem ;mislu naša prva jedrska elektrarna ni nikakršna izjema.
če torej razmislimo o vsem, kar smo na-/edli, potem je torej strah v vsakem oziru popolnoma odveč, odveč tudi zato, ker je morda jedrska elektrarna kot taka edina investicija na svetu, kjer gre kar od 20 do 30 odstotkov celotne vrednosti opreme izključno za varnost in preprečevanje slehernega onesnaženja človekovega okolja. Ce bi takšne odstotke terjali tudi od drugih, navadnih investicij, bi bilo zagotovo naše okolje čistejše, varnejše, pa rudi lepše.
PROJEKT JEDRSKE ELEKTRARNE V KRŠKEM
DUŠAN 2ELJEZN O V
Zaslužki v Evropi
Inflacija
osebnih dohodkov
Zahodnonemške plače so bile leta 1970 11 odstotkov višje od belgijskih in kar za 32 odstotkov višje od francoskih — Najvišji zaslužek v Sovjetski zvezi tudi preko 2000 rubljev — Pravi zlati dež za italijanske vodilne državne uradnike — Na Švedskem objavljajo samo podatke o premoženju
Mnogi gospodarski strokovnjaki trdijo, da je naraščanje plač močan element inflacije, ki je zajela zahodno Evropo. Razprave o razmerjih med rastjo proizvodnje, nominalnimi osebnimi dohodki in življenjskimi stroški so v zadnjih letih živahne v svetu in tudi v Jugoslaviji. Statistični podatki iz leta 1971 in 1972 kažejo, da so nominalni osebni dohodki rasli hitreje, kot je rasla proizvodnja, kar je seveda vplivalo na vrtoglavo inflacijo cen.
Vsaka primerjava osebnih dohodkov v evropskih državah Je lahko samo približna iz različnih vzrokov: uradnih statistik o plačah v zahodnoevropskih državah praktično ni, ker je v večini držav z zakonom zajamčen samo minimalni dohodek, medtem ko je vse drugo, od ume mezde do mesečnega zaslužka, odvisno od dogovora med delavci in delodajalci, od kolektivnih pogodb med sindikati in podjetniki, od tarif v državni administraciji, vojski, prosveti in drugih dejavnostih, ki se financirajo z državnim proračunom. V našem pregledu smo poskušali odgovoriti tudi na drugo zanimivo vprašanje, kakšno Je pravzaprav razmerje med nominalnimi osebnimi dohodki v evropskih državah In kupno močjo.
PARIZ:
Francoski delavnik je najdaljši
Uradne statistike v Franciji govore le o gibanju cen in plač, torej o gibanju kupne moči: po podatkih OECD so se cene na drobno povečale v Franciji v obdobju 1963— 1970 za 31, plače pa za 74 odstotkov, pri čemer je treba upoštevati, da so se močneje od povprečja podražile nekatere kategorije, ki močno vplivajo na življenjske stroške, na primer storitve, ki so poskočile kar za 63 odstotkov. Zajamčeni minimalni dohodek v Franciji Je nekaj več kot 900 frankov (3200 dinarjev) na mesec.
Urna mezda se je v obdobju 1968—1972, tako govore uradne statistike, zvišala za 41, medtem ko se je kupna moč povečala za 25 odstotkov. Nekateri sindikati ugovarjajo tem podatkom, češ da je francoska vlada izračunavala naraščanje življenjskih stroškov na podlagi podatkov, ki so nižji od dejanskih. Cene so v Franciji naraščale v zadnjih letih povprečno od 5 do 7 odstotkov na leto, plače za 10 do 12 odstotkov, tako da se je kupna moč povečevala za približno 5 odstotkov.
Delavske plače so v Franciji — kljub nag lemu skoku maja 1968 — precej nižje kot v ZR Nemčiji, čeprav imata državi približno enak dohodek na prebivalca: po podatkih belgijske industrije so bile zahodnonemške plače leta 1970 za 11 odstotkov višje od belgijskih, francoske pa za 21 odstotkov nižje! To je razlika v umi mezdi. Po podatkih mednarodnega biroja za delo je industrijski delavec v Franciji na delovnem mestu 2068 ur,
na Japonskem 2056, na Nizozemskem 2018, v Belgiji 1960, v Italiji 1928, v Veliki Britaniji 1912, na švedskem 1865 in v ZR Nemčiji 1832 ur na leto.
Koliko torej danes zaslužijo Francozi? Na to vprašanje je mogoče dati samo približen odgovor, ki ga je treba presojati s pridržki: manj kot 1.000 frankov (3560 dinarjev), kar je po občih ocenah življenjski minimum, zasluži nekako 2 do 3 milijone zaposlenih. Po drugem uradnem podatku je decembra 1971 zaslužilo 48 odstotkov zaposlenih manj kot 1.500 frankov. To bi bilo več kot 7,5 milijona zaposlenih, vendar je številka gotovo pretirana, glede na to, da je podatek star in se prav gotovo nanaša na osnovno plačo, ki se v resnici tako ali drugače zviša. Vsekakor pa lahko rečemo, da je 1000 do 1500 frankov na mesec poprečna delavska plača, vse, kar je nad mejo 1.500 frankov (5340 dinarjev) pa lahko štejemo med dobre plače.
Francoski strokovnjaki so plačani vsaj tako dobro kot njihovi kolegi v drugih zahodnoevropskih državah ali pa celo bolje. Po približnih ocenah se giblje razlika med delavskimi plačami in zaslužki kadrov v razmerju 1:4. Strokovnjak s prakso zasluži tako nekako od 4000 do 6000 frankov, pri čemer pa niso upoštevani vodilni uslužbenci, ki lahko zaslužijo še precej več; 10.000 frankov za vodilnega uslužbenca v močnem podjetju ali za direktorja ni redkost. Seveda je treba upoštevati, da so to bruto plače, od katerih je treba odšteti davek na osebni dohodek.
ženske so v Franciji večinoma slabše plačane od moških, čeprav so z zakonom, ki je bil sprejet pred nekaj meseci, izenačene z njimi. V gospodarskih krogih menijo, da je razlika med moškimi in ženskimi plačami 6 do 7, na odgovornejših delovnih mestih pa tudi 25 do 30 odstotkov.
Kolikšna je kupna moč povprečne francoske plače? Na to je najbolje odgovoriti s primerjavo nekaterih cen. Kilogram najcenejšega kruha stane 2,80 francoskih frankov (10 dinarjev), goveje meso brez kosti 20 do 30 (71 do 107), teletina 25 do 35 ( 89 do 124), liter mleka 1,30 do 1,60 (4,63 do 5.70), liter vina od 2 do neskončnosti (7,12), stanarina od 400 dalje (1424), vstopnica za kino 10 (35,56), super-bencin 1,20 (4,27), povprečen par čevljev 70 do 100 (249 do 356), obrtniško popravilo na domu najmanj 50 (178), telefonski pogovori 0,30 (1,07), metro 0,80 (2,85), časopis 0,70 (2,49), športna stava 3 (10,68), vstopnica za gledališče 20 do 40 (71 do 142), avto kategorije 1000 ccm 10.000 do 12.000 frankov (35.550 do 42.660 dinarjev).
Blago je zelo raznolike kakovosti in
tisto, kar je poceni, je običajno tudi zanič, kar velja tako za hrano kot tudi za obleko, obutev in druge industrijske izdelke. Res dobro blago je zelo drago. Možnosti za nakup so neizmerne, medtem ko so možnosti za vir dodatnega zaslužka — poleg rednega osebnega dohodka — minimalne.
ANDREJ NOVAK
BONN:
Povprečni čisti OD - 1000 mark
Zahodnonemška statistika ne ugotavlja povprečnega čistega osebnega dohodka, temveč samo bruto dohodke: v letu 1972 je bil povprečni bruto osebni dohodek zaposlenih
rpi -v • •
1 ecaji
evropskih valut
Narodna banka Jugoslavije je v novi listi kupoprodajnih tečajev objavila 16. februarja naslednje nakupne tečaje:
•	Francija: 100 frankov — 355,50 dinarja
•	Italija: 100 lir — 2,885 dinarja
0 švedska: 100 kron — 367,00 dinarja 0 ZR Nemčija: 100 mark — 563,50 dinarja Narodna banka Jugoslavije obračunava v blagovnem prometu rubelj v razmerju 1 obračunski dolar — 0,7461 rublja (tečaj obračunskega dolarja — 17,00 dinarja). To pomeni, da je tečaj rublja v dinarjih 22,79 dinarja.
Kupna moč rublja
Povprečni osebni dohodka v Sovjetski zvezi so seveda samo relativni kazalci dohodka, zakaj temeljno merilo je vendarle rubljeva kupna moč. Poglejmo, kakšne so cene nekaterih proizvodov in storitev, ki bistveno vplivajo na življenjsko raven prebivalstva.
Kilska štruca kruha stane v Sovjetski zvezi 16 do 45 kopejk in kilogram sladkorja 90 kopejk, medtem ko je treba odšteti za liter mleka 32 kopejk in za deset jajc 90 do 120 kopejk. Kilogram mesa stane 1,50 do 5 rubljev. Znano je, da sta obleka in obutev zelo dragi: par čevljev stane 17 do 40, moška srajca 4 do 20, dober plašč pa tudi več ko 100 rubljev. Sovjetski državljan da za stanarino 4 do 6, v novejših stanovanjih pa tudi 10 odstotkov plače. Mestni in medmestni promet sta poceni.
Londonski dnevnik »Financial Ti-
mes«, Id je primerjal dohodke In cene v 35 največjih mestih sveta, je razvrstil Moskvo glede višine dohodkov na 28. mesto na lestvici, glede višine cen osnovnih življenjskih potrebščin pa na 8. mesto, kar je tudi ilustracija o razmerju med nominalnim in realnim dohodkom. Sicer pa je Moskva seveda daleč od tega, da bi jo lahko vzeli za sovjetsko povprečje.
Čeprav Sovjeti odločno odbijajo koncept in mentaliteto tako imenovane potrošniške družbe, pa želja za materialno blaginjo, za večjim zaslužkom in boljšim standardom čedalje močneje prevzema sovjetske državljane. V večjih mestih ni izjema, če se posamezniki zunaj rednega delovnega časa ukvarjajo tudi z dodatnim delom in tako povečujejo osebna ali družinski dohodek.
MARKO KOZMAN
v ZR Nemečiji 1389 mark (7827 dinarjev) na mesec, kar je 9 odstotkov več kot leta 1971. Povprečni bruto osebni dohodek je na primer znašal leta 1960 natanko 513, leta 1960 pa še 990 mark.
Razlike med »nameščenci« (vodilnim in pisarniškim kadrom) v industriji in trgovini ter industrijskimi delavci so precejšnje: nameščenci so imeli lani povprečni bruto osebni dohodek 1488, delavci pa 1130 mark. Od bruto osebnih dohodkov je treba odšteti približno 14 odstotkov za prispevke za pokojninsko zavarovanje (9 odstotkov), zdravstveno zavarovanje (4,3 odstotka) in zavarovanje v primeru brezposelnosti (0.85 odstotka). Ce torej odštejemo od povprečnega mesečnega dohodka 1398 mark vse obvezne zavarovalne prispevke (14 odstotkov) in davke (približno 22. odstotkov od bruto osebnih dohodkov), potem vidimo, da je povprečni neto osebni dohodek zaposlenih v ZR Nemčiji približno 1000 mark (5635 dinarjev na mesec. Ta pre-prosti račun pa spričo pomanjkanja uradnih statističnih podatkov ne more biti povsem zanesljiv.
V ZR Nemčiji je tudi značilno, da zaslužijo moški praviloma več kot ženske: moški nameščenci so lani zaslužili povprečno 1831, nameščenke pa samo 1154 mark, industrijski delavci 1372, delavke pa samo 888 mark.
SLAVKO FRAS
MOSKVA:
Zaslužki po načelu
„družbene
pomembnosti44
Sovjetski državljan je v letu 1972 zaslužil povprečno 1.510 rubljev na leto ali 125,75 rubljev na mesec, medtem ko je minimalna plača v Sovjetski zvezi — z najnovejšim ukazom vrhovnega sovjeta — 70 rubljev na mesec. Kolikšna je najvišja plača v deželi, je težko ugotoviti, kajti tudi v Sovjetski zvezi so honorarji, razni dodatki in nadomestila močna postavka pri izplačilih, tako da lahko celotni osebni dohodek navrže posameznim poklicem tudi 2.000 in več rubljev na mesec
V Sovjetski zvezi poudarjajo, da sta količina dela in njegova kvaliteta osnovni merili pri odrejanju materialne nagrade za delo, toda v sistemu administrativnega odločanja in odrejanja plač je to načelo po-
1..
Primerjalni podatki o osebnih prejemkih	|
in njihovi realni kupni moči v letu 1970
			POTREBNI DELOVNI CAS		
	Raven prejemkov	za kritje življenjskih stroškov (v dnevih)	za nakup hrane (v urah)	za stanarino (v urah)	za storitve (v urah)
Ljubljana	100	21—25	11—18	9—29	5—9
Amsterdam	140—240	11—12	6—14	9—65	4—11
Bruselj	110—230	11—19	0—18	20—90	7—12
Diisseldorf	140—220	10—15	8—17	20—90	5—10
Ziirich	170—260	9—12	7—15	16—80	4—9
I-mulon	90—150	17—20	11—18	70—210	9—14
Rim	110—290	9—14	18—26	30—100	5—15
Pariz	120—210	15—17	11—18	30—170	0—15
Stockholm	200—270	9—10	7—14	20—65	5—10
Dunaj	100—160	16—20	9—19	20—190	7—15
VIR: Zavod SRS junij 1972).	za planiranje: »Osnutek	družbenega plana	razvoja SR Slovenije	1971—1975«, Tabelarni pregled (Ljubljana,	
OPOMBE: Zajeti i	so prejemki petih poklicev (učitelja, voznika		avtobusa, avtomehanika, blagajnika v		banki in tajnice v indu-
atrijskem podjetju). V Ljubljani so se v letu 1970 prejemki teh poklicev gibali v razponu 1.650—2.500 dinarjev povprečno na	■
mesec. Podatki o skupnih življenjskih stroških so za vsa mesta osnovani na slovenski potrošni košarici, izračunani iz ankete	■
o družinskih proračunih za leto 1970. V življenjskih stroških so bili upoštevani tudi stroški za najemnino. V stroških za j{ stanovanje je zajeta stanarina za novo in staro trisobno stanovanje z lokacijo blizu središča mesta. Storitve zajemajo J 10 reprezentantov.	m
ll!llllilll!!!lll:iilii:,l,!l!l!lil!ll!l!liillllllHIIIIIIIIIMIIIIIillUIMlllllllllllllllllli!lin
Armada, milica, vodilni partijski kader, vrhunski znanstveniki in umetniki, torej tisti, ki imajo »poseben pomen za državo«, so zunaj vseh teh kategorij, razen višje plače pa so deležni tudi drugih materialnih ugodnosti. Zanimivo je tudi, kakšna so razmerja znotraj posameznih panog in kategorij.
Delavske plače v uspešnih proizvodnih panogah so relativno visoke, saj ima kvalificirani delavec že na začetku delovne dobe 100 — 120 rubljev na mesec. Mestno prometno podjetje v Moskvi je pred dnevi razpisalo natečaj za voznike avtobusov, v katerem obljubljajo skupni zaslužek v višini 250 do 280 rubljev. Značilno je tudi, da je razpon plač med delavcem in strokovnjakom v neposredni proizvodnji dokaj majhen. Delavci v industriji so imeli v letu 1971 v povprečju 135, inženirji in tehniki po 182 rubljev na mesec, medtem ko je bila plača uslužbencev v industriji samo 114 rubljev. Nekateri gospodarski strokovnjaki menijo, da je relativno skromen dohodek tehnikov in inženirjev, na katerih leži strokovno, osnovno in organizacijsko breme v tovarnah in podjetjih, tudi eden izmed razlogov za nizko produktivnost dela.
Razponi med posameznimi kategorijami vendarle niso tako majhni, kot je videti, če analiziramo samo podatke o povprečnih zaslužkih v posameznih gospodarskih panogah: prodajalka v samopostrežni trgovini zasluži 70 rubljev na mesec; učitelji, pedagogi in profesorji z visokošolsko izobrazbo in manj kot 5 leti službe so imeli do lanskega septembra 80 rubljev plače, sedaj pa so jim zvišali prejemke na okroglo 100 rubljev; prosvetni delavci s pet do desetimi službenimi leti dobijo 110, z deset do petnajstimi službenimi leti 120„ s 15 do 25 službenimi leti 130 in z več kot 25 službenimi leti 145 rubljev na mesec; plača direktorja v šoli z več kot 1000 učenci in preko 25-letnim delovnim stažem je 208 rubljev; kandidat znanosti (magister) v raziskovalnem inštitutu je nagrajen s 180 rublji na mesec, medtem ko prejema doktor znanosti v istem inštitutu 400 rubljev. V filmski umetnosti so posebne premije, če je film uspel, medtem ko vedno zaslužita znani igralec 250 in filmski režiser 300 do 500 rubljev na mesec.
Relativno nizki osebni dohodki so nedvomno problem, ki je stalno prisoten v sovjetskem gospodarstvu; v zadnjem času posvečajo temu pojavu precej pozornosti, toda rast dohodkov je v sovjetskem planskem gospodarstvu v polni meri odvisna od rasti blagovnih skladov. Nominalna plača delavca in uslužbenca v tako imenovanem državnem sektorju se je v primerjavi z letom 1950 zvišala za več kot 200 odstotkov.
Povprečna plača v Sovjetski zvezi se je takole gibala: 1940 — 33 rubljev, 1950 — 64, 1980 — 81, 1965 — 96, 1970 — 122, 1971 — 126, 1972 — 131 rubljev na mesec. V sovjetski ekonomski in politični literaturi poudarjajo, da »čista plača«, ki jo dobivata delavec in uslužbenec vsak mesec na roko v svojem" uradu ali tovarni, ni popoln kazalec dejanskega dohodka, pri čemer mislijo na posamezne brezplačne ugodnosti, ki naj bi zvišala njegovo življenjsko raven za 20 odstotkov.
V letu 1971 je 'bilo v tako imenovanih »osrednjih skladih družbene potrošnje« 68,5 milijard rubljev, kar pomeni, prevedeno v bolj razumljiv jezik, da je država iz svojih skladov izdvojila za socialno-varstvene, kulturne in zdravstvene potrebe po 295 rubljev na leto ali 25,5 na mesec za vsakega državljana. Družbeni standard naj bi zmanjševal socialne razločke, ki še vedno so v sovjetski družbi. Skladi družbene potrošnje bodo na koncu tekoče petletke dosegli okoli 90 milijard rubljev ali 353 rubljev na leto na vsakega državljana.
MARKO KOZMAN
1 Povprečni osebni dohodki
v Jugoslaviji
Povprečni osebni dohodki v družbenem sektorju po republikah
gosto dopolnjeno z načelom »družbene pomembnosti« posamezne ustanove, poklica ali gospodarske panoge.
Poglejmo, kakšni so bili povprečni mesečni zaslužki v posameznih panogah ali poklicih v letu 1971 — v rubljih:
Gradbeništvo	154
Transport	144
Znanost	141
Industrija	138
Državno-upravni aparat	124
Upravni aparat v gospodarstvu 124 Bančništvo in zavarovalnice	115
Prosveta in kultura	107
Kmetijstvo	106
Trgovina in preskrba	97
Komunalne službe	97
Zdravstvo, telesna vzgoja in soeialne službe	93
	1965	1969	1970	1971	1972
SFRJ	501	990	1173	1432	1676
Bosna in Hercegovina	482	914	1121	1368	1580
Črna gora	480	892	1053	1271	1472
Hrvatska	524	1046	1254	1563	1840
Makedonija	415	841	989	1185	1416
Slovenija	623	1149	1376	1643	1936
Srbija	469	948	1099	1347	1574
Indeksi povprečnih osebnih dohodkov v posameznih republikah slovanskim povprečjem (SFRJ = 100)				v primerjavi z jugo-	
	1965	1969	1970	1971	1972
SFRJ	100,0	100,0	100,0	100.0	100,0
Bosna in Hercegovina	96,2	92,3	95,6	95,5	94,3
Črna gora	89,8	90,1	89,8	88,8	87,9
Hrvatska	104,6	105,1	106,9	109,1	109,9
Makedonija	82,8	85,0	84,3	82,8	84,1
Slovenija	124,4	116,1	117,3	114,7	115,5
Srbija	93,6	95,8	93,7	94,1	94,0
s VIR: Zvezni zavod za statistiko — sporočila 68/71, 76/72 in 48/73.
llillillllllMIIIIIIIIIIIIHIl)llilHinill!l!lllllll!lllllllljMllil!ll!im
žavne službe na nižjem nivoju bolje plačane kot službe v zasebnem sektorju. Specializirani delavec prejema v zasebnem sektorju
145.000	in v javni službi 250.000 lir, uslužbenec s srednješolsko izobrazbo v zasebnem sektorju 271.000 in v javni službi 316.000 lir, uslužbenec v vodstveni karieri (najnižja stopnja) v zasebnem sektorju 354.000 lir in v javni službi 398.000 lir.
Razmerja so prav obratna pri vodilnih kadrih: delegirani administrator delniške družbe zasluži povprečno 25 milijonov lir, generalni direktor 20-5, vodja raziskav 17,161, direktor prodajnega sektorja 15,6, komercialni direktor 14,7, organizacijski direktor 13,25, administrativni direktor 13,05, vodja prodajnega sektorja 12,85, tehnični direktor 12,5, vodja proizvodnje 11,7, direktor obrata 10,85, vodja personalne službe 10,45, vodja nakupov 9,25, načelnik računovodstva 6 7, področni načelnik 7,2, programator 4,65 in trgovski potnik (s stalno plačo) 4,4 milijona lir na leto.
Vodilni državni uradniki so bili doslej slabše plačani, toda Andreottijeva vlada je močno ‘ zboljšala plače — tudi za nazaj, spričo česar se bo nanje vsul pravi zlati dež. Veleposlanik je imel doslej čiste plače (brez postranskih dohodkov za reprezentanco, rezidenco in podobno) 5,2 milijona, odslej pa bo dobival 14,01 milijona lir na leto. še nekatere plače »superbirokratov«: šefi policije, prefekti in direktorji javnih podjetij — 13,925 (pre.i 4,807) milijoha, generalna direktorji ministrstev od 10,2 do 12,54 milijona. predsednik vlade 25 milijonov lir.
V časnikarstvu so dohodki zelo različni: na RAI-TV je najvišja letna plača časnikarja okoli 20 milijonov lir.
Država je nasploh zelo pomemben delodajalec: njen proračun znese letno okoli
16.000	milijard lir, od česar jih skoraj 5.000 milijard lir ali tretjino proračuna porabi za plače uslužbencem.
MARJAN SEDMAK
STOCKHOLM:
Spisek premoženja - bestseller
V švedski uradni statistiki smo odkrili eno samo tabelo s povprečnimi osebnimi dohodki — iz leta 1966, ko je bila izdelana posebna anketa med 12.000 osebami v reprezentativnem vzorcu prebivalstva v starosti 14 — 74 let. Anketa je bila izdelana v švedskem zavodu za statistiko po nalogu parla-
mentarne komisije za raziskave osebnih dohodkov.
Letni bruto osebni dohodki v različnih sektorjih za leto 1966 v švedskih kronah (podatki v dinarjih v oklepaju):
MOŠKI
ŽENSKE
Kmetijstvo in gozdarstvo Industrija Gradbeništvo
Trgovina
Transport
Storitvene
dejavnosti
18.380
22.960
(67.455) 15.010 (84.263) 14.810
27.450 (100.741) 14.900 19.190 ( 70.427) 14.910 24.960 ( 90.603) 20.710
(55.087)
(54.352)
(54.683)
(54.720)
(76.006)
30.500 (111.935) 18.670 (68.519)
Lestvice državljanov z najvišjimi osebnimi dohodki na švedskem ne objavljajo, medtem ko objavljajo v posebnem letopisu, ki je eden izmed bestselerjev na švedskem, spisek vseh oseb, ki imajo premoženje nad 150.000 kron (550.500 dinarjev). V tej skandinavski državi se torej natanko ve, koliko premoženja ima kdo in koliko njegovi otroci, koliko davka na premoženje je plačal v zadnjem letu.
Zanimiv je vsekakor tudi plegled, kakšna je bila distribucija prebivalstva glede na bruto letni zaslužek v letu 1970:
Kateg. letnega zaslužka
število preb.
		4.999	39.490
5.000 —	9.999	576.455
10.000 —	14.999	522.365
15.000 —	19.999	437.945
20.000 —	24.999	455.810
25.000 —	29.999	425.010
30.000 —	39.999	587.635
40.000 —	40.999	345.665
50.000 —	99.999	351.430
100.000 —		38.555
f
Švedski tisk je objavil tudi podatke, kakšen je bil povprečni zaslužek na delovno uro v decembru 1972 v posameznih industrijskih panogah: rudarstvo — 20,86 švedskih kron (76,63 dinarjev), kovinska in strojna industrija — 15,55, lesna in pohištvena industrija — 14,22, industrija celuloze in papirja — 16,04. grafična industrija 17,92, živilska industrija — 14,55, tekstilna in oblačilna
—	12,65, usnjarska in gumarska industrija
—	14,04, kemična industrija — 15,00 švedskih kron. Razponi so torej precejšnji tako v posameznih industrijskih panogah kot tudi v posameznih poklicih.
MITJA JERMOL
RIM:
Tretjina državnega proračuna za plače
Celoten italijanski plačni sklad je dosegel v letu 1973 — skupaj s »trinajsto plačo«, ki so jo začeli deliti pred božičnimi prazniki — okoli 42.000 milijard lir, kar je približno 3.350 milijard lir na mesec. Vsoti mesečnih plač je treba v Italiji prišteti »trinajsto plačo« oziroma vse dodatke plače (časnikarji jih imajo po kolektivnih pogodbah na primer petnajst na leto, med njimi pa so najbolj priviligirani časnikarji RAI-TV, ki jih imajo šestnajst).
Ekonomska priloga tednika »L’Espresso« je zbrala podatke za posamične kategorije delavcev in uslužbencev; njihove plače je pogosto težko opredeliti, ker je nacionalni minimum določen s kolektivno pbgodbo, vendar pa lahko sindikati po posameznih podjetjih terjajo in dosežejo boljše pogoje, kot so vsedržavni.
Iz zbranih podatkov »L’Espressa« je razvidno, da zasluži nekvalificirani delavec v zasebnem sektorju 121.000 lir (3490 dinarjev), v javnem pa 209.000 lir na mesec (6.030 dinarjev). Uslužbenec najnižje kategorije prejema v zasebnem gospodarstvu 182.000, v javni službi pa 253.000 lir. Za italijansko gospodarstvo je torej značilno, da so dr-
ISIsIsEsIa mladinska knjiga 13
m m m
13
is m [g ig 13 13 13 13 13 13 13 13 13 13 ig 13 13 13 13 13 13 13 13 13 13 13 13 13 13 13
KULINARIČNO POTOVANJE OKOLI SVETA
s kuharsko knjigo
STO IN ENKRAT DOBER TEK
Ali veste, kako se pripravi bouillabaise po marsejsko kaj vse sodi k Chateaubriandu
kako je treba začiniti mineštro
kaj je soljanka in kaj sukiyaki?
Ce vas to ne zanima — potem ta knjiga ni za vas.
Ce pa bi radi za spremembo enkrat v kuhinji malo sanjarili, poskusite z izletom po svetovnih kuhinjah.
V knjigi, ki ima preko 200 strani in 101 celostransko barvno ilustracijo so natančni napotki o tem, kaj vse potrebujemo in kako pripravimo vsako od sto in ene jedi, ki nikakor niso samo takšni iz »visoke kuhinje«, ampak tudi čisto vsakdanje jedi. To so brez izjeme delovna navodila, ki jih je mogoče uresničiti v vsaki kuhinji.
Privoščite si pustolovščino kulinaričnega potovanja okoli sveta: družina in prijatelji bodo navdušeni.
Knjiga je izšla 5. marca 1973.
Cena: 130 din
Knjigo lahko naročite v vseh knjigarnah, pri zastopnikih in poverjenikih na šolah, pri akviziterjih ali z naročilnico pri Mladinski knjigi. Ljubljana, Titova 3/III.
NAROČILNICA
Poctpisani(a)
natančen naslov
zaposlen (a) pri
štev. osebne izkaznice........izdane od
naročam knjigo STO IN ENKRAT DOBER TEK.
Znesek 130 din bom poravnali a) naenkrat takoj po prejemu ra-na tekoči račun Mladinske knjige, Ljubljana
OUIUI--OUI--IDloS.
Datum:
Podpis:
1809
L3
L3
13
13
13
L3
13
13
13
13
13
13
13
13
3
3
13
3
3
3
3
3
3
3
3
3 3 3 3 3 i3 3 3 lg 3

Prejeli smo
Sen — Nemčija
Pisma iz tujine
NI dolgo tega, ko sem dobila Iz Nemčije spise naših otrok. Iz daljnega Dortmunda, iz velikega industrijskega mesta na severovzhodu zvezne republike. Poslala mi Jih Je Kristina Kemperle, naša profesorica, ki že nekaj let živi in dela v zvezni republiki. Zaposlena je na našem konzulatu v Dortmundu. Poučuje tudi otroke v tem mestu v jugoslovanski šoli. V tem mestu in okolici Je zaposlenih veliko naših delavcev. Kristino Kemperle sem spoznala na domu v tem daljnem nemškem mestu. Ne, je rekla, če ne bi učila v šoli naših otrok, ne bi mogla zdržati tako daleč od domovine. In čeprav je tudi na konzulatu zasuta z delom.
Ženska v Sovjetski sveži
V več kot polovici družin ima „prvo besedo66 v hiši
■v
Cim višja je izobrazbena raven zakoncev, tem bolj ohlapna je institucija
družinskega poglavarja
(OD NAŠEGA MOSKOVSKEGA DOPISNIKA)
MOSKVA, marca — Ce hočete obuditi spomine na Ano Kareni-no, morate iti v moskovsko Veliko gledališče, kjer pravkar izvajajo istoimenski balet na glasbo Ščedrina, ali pa poseči za starimi, že porumenelimi izdajami že porumenelega Tolstojevega romana. Ta nežni in psihološko prefinjeni lik tragično zaljubljene ženske, ki je desetletja vzbujal zanimanje publike, je prisoten le še kot sentimentalen spomin na davne čase in sodi v zgodovinsko zakladnico kulture. Sodobna sovjetska ženska je svobodna, samostojna, odločna, enakopravna z moškim. Ona je sekretarka rajonskega KP, znanstvenica, kolhoznica, delavka, graditeljica jezov, prekopov, novih mest. Tako jo namreč prikazujejo v številnih sodobnih filmih, televizijskih oddajah, romanih in povestih.
Pred leti ae Je odločila za poklic profesorice. Kadar je v Soli, Je sredi naših otrok. Poučuje jih v materinem jeziku. Kristina in drugi učitelji pomagajo otrokom sredi tujega sveta premagovati nešteto osebnih ■tisk.
Učitelji so se med seboj domenili, naj otroci napišejo svoja doživetja ob petih temah, ki so jim najbliže: Moja družina, Moj najsrečnejši dogodek, Moj najbolj nesrečen dogodek, Kaj mi ugaja v Nemčiji in Moje težave v Nemčiji. Spise so pisali otroci od devetih do štirinajstih let, deklice in dečki, in seveda otroci vseh Jugoslovanskih narodnosti. Otroci so v teh spisih bili tudi res odkriti. Razkrili so svojo največjo srečo in gorje, svoje upe in razočaranja, blišč in bedo tujega sveta, blišč in bedo svojih mladih dni.
Kdo bi mogel verjeti?
Pisana beseda otrok me je že od nekdaj pritegovala. Učiteljica, pisateljica, mati sem se Jim odzivala.
Ob teh spisih, ki sem jih prebirala, sem ■e spomnila besed naših otrok iz okupacijskih let. Zbral in tiskal jo je zdaj pokojni Josip Ribičič v knjigi Se pomnite tovariši? Ni še dolgo tega, kar sem prebrala knjigo Pozdravi nekoga, ki so Jo že v drugi nakladi dotlskali minulo leto v Beogradu. V knjigi so tiskani odlomki izjav neprilagodljivih otrok. Otrok, ki so se srečali z vzgojitelji v socialnih centrih.
Ko prebiramo odrasli njih izpoved, ob-strminmo. Tako skopa, tako resnična je, tako enkratna.
Spisi otrok, ki so pred nami, so prav tako iskreni, neposredni, jasni, pretresljivi.
Pisali so jih leta 1972. Prav je, da se tega savemo.
Zakaj življenje je steklo daleč od naših dobrih in najboljših želja, daleč od fraz, ki nam zamegljujejo doma jasen pogled.
Kako bi mogel slutiti Josip Ribičič, da bomo komaj sedemindvajset let po osvoboditvi dobili pričevanja naših otrok iz Nemčije, ob katerih nas zazebe!
Naj začnem s HREPENENJEM. S hrepenenjem, ki spremlja vsakogar, odkar se zave samega sebe pa vse do smrti. Preden so odšli tl otroci v tujino — kam je bilo usmerjeno njih hrepenenje?
SKAKALA SEM, TAKO SEM BILA SREČNA
Nekega sončnega dne smo dobili telegram, ki nam ga je poslal oče. V telegramu je pisalo, da se bomo odpeljali z letalom ▼ Nemčijo. Skakala sem, tako sem bila srečna. Odšli smo do fotografa, da nam je napravil fotografije za potne liste. Preden smo odšli, smo se z vsemi pozdravili, potem pa smo odšli na letališče. V letalu smo dobili jesti in piti.
Ce smo pogledali navzdol, smo videli vrhove visokih planin.
Spustili smo se v MUnchnu in spet smo poleteli. Pristali smo spet v Diisseldorfu, kjer nas je čakal oče. To je moj najdražji doživljaj.
GORDANA TOMIČ, 4. r.
ŠTEJEM DNEVE
Moji starši so tu štiri leta. V Jugoslavijo pridejo enkrat na leto. Zato sem presrečna, ko prideta, saj Ju ne vidim vsak dan. Mojemu veselju ni konca ne kraja. Ko piše mama, da pride, štejem dneve in ne morem dočakati dneva, ko bo mama prišla. Ko pride, je moja sreča brez konca. Vsem se v družini potočijo solze radosti.
UILJANA BRANKOVIČ, 5. r.
NISEM MOGEL SPATI
Nekega poletnega sončnega dne me je oče presenetil. Vrnil se je iz tujine in rekel, da bova odšla s sestro v Nemčijo. Zelo sem bil vesel, tako sem bil vesel, da nisem mogel spati. Svojega najsrečnejšega dne nisem mogel niti dočakati.
SENAD UAKIC, 5. r.
SKAKALA SEM PO POSTELJI
Zapadel je sneg. Otroci so se sankali in smučali. Jaz pa sem sedela na klopi in razmišljala, kaj dela moj oče v Nemčiji. Prihaja poštar in naravnost na moje dvorišče. Da mi pismo in odide. V pismu piše, naj pridem z mamo in s sestro v Nemčijo. Od veselja nisem vedela, kaj naj delam, ali naj pojem ali naj se sankam. Skakala sem po postelji: V sredo grem v Nemčijo. To je bil moj največji in najdražji doživljaj. Drugi dan smo kupili avlonske karte in odšli.
VERA TOMIČ, 5. r.
SANJALA SEM O NEMČIJI
Najbolj srečna sem bila v vsem svojem življenju 26. Junija 1971. leta, ko sem prišla v Dortmund. Mnoge dneve, preden sem odšla, sem sanjala o Nemčiji, o kateri vsi tako mnogo govorijo. Tudi jaz sem želela videti slavno Nemčijo, v kateri naši delovni ljudje zaslužijo denar.
AKIOA VOOINKIC, 8. r.
REKLI SO, DA GREM TUDI JAZ V NEMČIJO
Ko so prišli z očetom neki Nemci, očetov mojster e ženo in s sinom, in ko so mi rekli, da bom šla tudi jaz v Nemčijo, je bil zame moj najsrečnejši dogodek. To Je bilo pred dvema letoma. Meni je bila ta želja sen, vedno sem mislila, kdaj bo prišel ta dan. in tako sem čakala dve leti, da se mi je želja uresničila. Zdaj sem v daljnem svetu, daleč od domovine.
KATICA KOLAR, 7. r.
Ptički brez gnezda
Komaj si lahko predstavljamo, kako živijo otroci, katerih starši delajo v tujini. Pisma, v katerih nam otroci govorijo o svojih družinah, nam govorijo Iskreno prav o teh najbolj odkritih medsebojnih razmerjih.
V SOLI SPET NISEM ZNALA GOVORITI
Mama in ata sta bila v Nemčiji. Bila sem pri stari mami in pri starem atu. Starši so delali v Nemčiji. Ata je delal v rudniku, mama v gostilni. Ko sta prišla na dopust, sem šla še jaz v Nemčijo.
Ko sem prišla v Nemčijo, nisem znala govoriti po nemško. Sla sem v šolo. V šoli so bili sami Jugoslovani. Spet nisem znala govoriti. Cez nekaj dni sem že vse razumela, zdaj pa mi je vse lahko. Tukaj je lepo, a lepše je v moji domovini Sloveniji.
SLAVICA GERCER, 6. r.
STARSI DELAJO PO DESET UR
Moji starši so prišli v Nemčijo. Tu delajo. Delajo v Profiliji. Tu delajo razne stolice in kavče. Delajo po deset ur. Delajo od pol sedmih do pol štirih, včasih pa do pol petih. Vsako Jutro potujejo z avtobusom, jaz pa z avtobusom in z vlakom.
IVAN COMBAJ, 6. r.
OCE JE DOMA IZGUBIL DELO
Oče Je prišel sem še pred mamo. Prišel Je delat. V njegovem podjetju so vsem odpovedali delo. Šolal se je za natakarja. Tukaj dela kot mesar. Zjutraj vstaja včasih ob treh, včasih ob štirih, včasih pa ob dvanajstih ponoči.	SADMIRA ŠEHOVIC, 5. r.
PRI PRIČI BI SE HOTELA VRNITI
Moj oče Je strugar, a moja mama je bolničarka. V Nemčiji mi je všeč način dela in nič drugega. Kadar se razjezim, bi se hotela pri priči vrniti v Jugoslavijo.
BILJANA TODIC 5. r.
TAKO JE MINILO MOJIH TRINAJST LET
Rodila sem se, kakor pravi moj oče, nekega lepega pomladnega dne.
Moje življenje je bilo od prvega dne nesrečno.
Mama je bila hudo bolna. Po dveh letih Je umrla, mene in sestro je pustila same. In tako sva se mučili.
Ker sva bili majhni, Jaz sem imela dve leti, sestra pa pet, naju ni mogel nihče varovati.
Po letu dni se je oče oženil. Ta žena Je naju dve s sestro vzgojila. Oče je še vedno z njo v zakonu. Od te mame imam zdaj sestro. Sestro in tudi drugo mamo imam rada.
Odkar je umrla moja mama, je minilo že vrsto let. Do zdaj nisem vedela za nič in niti ne za materinsko ljubezen. Moja star rejša sestra Je zdaj v Jugoslaviji in hodi v tretji razred srednje šole.
Ce se domislim svoje mame, se pogosto jočem. Domislim se, kako je ni več in kako ne bo nikoli .več vstala, da bi bila z menoj.
Svoje mame se ne spominjam. Zdaj sem prišla sem v Nemčijo, ker je oče tako zahteval. Kako rada bi šla v Jugoslavijo, zaželela sem si svoje sestre.
Jaz imam sestro in očeta.
Preden sem prišla v Nemčijo, sta bila oče in mama že tu. Jaz pa sem morala biti doma, sama s sestro. Sami sva bili v hiši, nedaleč od Beograda. Sama sem kuhala kosilo, prala perilo, sami sva spali, spet sem šla v šolo in naredila sem sedmi razred.
Sele takrat sem začutila, da mi manjka mnogo, da mi manjka mama.
Ko sem bila majhna, se mame niti spomnila nisem, a kolikor sem starejša, toliko pogosteje se je spominjam.
Tako je minilo mojih trinajst let.
LJILIJA MITROVIČ, 8. r.
NIC NI POMAGALO, CE SMO SE PUNTALI
Podjetje L. M. L. se je odločilo poslati delavce v Nemčijo. Tudi moj oče je odšel. Tako je bil moj oče dve leti v Nemčiji. Denar nam je pošiljal v redu in izdatno. Ko se je vrnil, sta se mama in on dogovorila, da gremo vsi skupaj. In čeprav smo se puntali, nam ni nič uspelo, morali smo oditi.
Zdaj sem v Nemčiji in mi je lepo, a vendar je lepše v Jugoslaviji. '
FAHIRA DELIČ, 7. r.
MAMA SI JE DOPISOVALA Z NEMCEM
Ko sem dokončal šesti razred, sem opazil, da si mama dopisuje z nekim moškim, a ta moški je bil Nemec. Ko sem dokončal šesti razred, mi je mama rekla, da greva v Nemčijo. Prišel je moški z avtomobilom in mama mi je rekla, da se imenuje Ervin in da mi bo on bodoči oče. Z njim sem prišel sem v Nemčijo in mi je bolje, kakor mi Je bilo v Jugoslaviji.
DUŠAN KRACUNOVIC, 7. r.
SAVVNA GRILL
Mama se imenuje Slavenka, oče pa Nikola. Imata gostilno, ki se imenuje Sawna Grili. Mama dela kot kuharica, oče pa je natakar. Nimata pomočnikov, sama delata. In zato sta zelo pridna.
Imenujem se Željka in hodim v peti razred. Dobra, zelo dobra učenka sem in že zdaj razmišljam o svoji prihodnosti. Želim postati zdravnica, da bom zdravila ljudi. Po nekaj letih se želimo vrniti v domovino.
ŽELJKA DUMANCIC, 5. r.
OCE JE OSTAL SAM V JUGOSLAVIJI
Se ko sem hodila v prvi razred osnovne šole, sem ostala z očetom in z babico, saj sta se mama in oče ločila.
Mama in oče nista mogla živeti skupaj, zato sta se ločila.
Imam sestro, ki je odšla z mamo.
Tako Je minil čas. Dokončala sem sedem razredov, takrat pa je moja babica, ki mi je bila kot mati, ki mi je vse dala, umrla.
Babica je umrla in jaz sem ostala sama z očetom. Ker je bil moj oče veliko na terenu, sem bila jaz sama doma, morala sem kuhati k06llo in delala sem, za vse sem morala sama skrbeti. In za šolo in za dom, za vse.
Ker sem se vsega tega naveličala, je rekel oče, da naj se hraniva privatno. Hranila sva se privatno in čas je mineval.
Oče se Je oženil. Jaz pa sem se sprla. Mama ni mogla gledati takšnega mojega življenja in tako me je pripeljala k sebi v, Nemčijo. Oče pa je ostal sam v Jugoslaviji.
UILJANA RELJIC 7.*.
Kaj je na stvari?
KAKOR JE BILA. SEN NAŠIH LJUDI KDAJ PREJ AMERIKA, TAKO LAHKO REČEMO, DA JE SEN SEDANJIM GENERACIJAM NEMČIJA.
Kaj je tisto, kar dviga v očeh naših otrok vrednost zvezne republike?
V NEMČIJI MI JE ZDAJ VŠEČ,
KER ZNAM NJIH JEZIK
Zelo mi je všeč Wastfallenpark. Zelo je velik in lep. Hiše so zelo velike, ulice so zelo dolge in široke. Tu je mnogo tramvajev in avtomobilov, ki jih nisem videla, ko sem bila v Jugoslaviji. V njihovih trgovinah je polno raznovrstnega blaga. Hotela bi ostati stalno v Nemčiji, ker sem se že tu privadila. Tukaj so zelo lepi parki, a Jugoslavija je lepša, ker je moja domovina.
ANICA VOCINKIC, 7. r.
NEMCI ZNAJO ŽIVETI
V	Nemčiji so mi všeč prazniki. Novoletna noč je bila zelo lepa. Oni spoštujejo vse praznike in jih slavijo z veseljem. Hrana mi je tudi všeč. Res, Nemci znajo živeti.
ZAGORKA GRUJIČ, 7. r.
TRIJE TELEVIZIJSKI PROGRAMI
V	Nemčiji so mi všeč veleblagovnice, v katerih je mnogo igračk. Všeč so mi tudi nemški romani, všeč mi je, da imajo tri televizijske programe. Všeč so mi tudi cirkusi, ko pridejo v Dortmund. Nemški filmi so mi zelo všeč. Tudi nemški jezik je lep. Všeč so mi tudi nemški avtomobili. So tudi lepši, kakor so v Jugoslaviji. Všeč mi je, da se vozim s tramvajem in z avtobusom od doma do šole. Všeč mi je, da je Jugoslovanska šola.
BRANE SEKULIČ, 6. r.
VŠEČ SO MI AVTOMATSKA VRATA
V	Nemčiji so mi všeč avtomatska vrata.
FRANE MISKULIN, 5. r.
LEPŠE MESTO
Prišla sem iz svojega rodnega kraja v še lepše mesto. O kraju, kjer zdaj živim, se res lahko reče, da je zelo lep kraj. Poln je raznih bogastev. Tu je razno sadje, zelenjava, obleka, obutev in drugo. Povsod lahko vidite visoke tovarniške dimnike. Poleg njih je še višji nebotičnik, poln oken in balkonov. In še nekaj je, kar ga najbolj krasi, to je Westfallenpark. V njem je visok stolp. Okrog tega stolpa je polno cvetja. Blizu tega parka je tudi zoološki vrt. O tem mestu bi se lahko res mnogo pisalo, a če bi hotela vse opisati, bi ne bilo dovolj niti en cel dan.
ŽELJKA DUMANCIC, 5. r. IMAJO KANTICE ZA PAPIR
V	Nemčiji mi Je všeč njih čistoča. Vsaka cesta Je čista. Nikjer ni videti papirja. Imajo kantice za papir, za steklenice itd.
Otroci so urejeni. Nikjer nisem videl, da bi se njih otroci tolkli. Tudi ne kričijo po ulicah.
Ceste so ravne. Vsaka hiša ima dve nadstropji. Toda so tudi hiše z več nadstropji.
DRAGAN JOVANOVIČ, 5. r.
VELIKO IN MAJHNO OTROŠKO IGRIŠČE
Ko sem bila v Jugoslaviji, sem želela, da bi šla v Nemčijo, da bi videla, kako je tam.
To mesto je tako lepo. Tu je veliko tovarn, prodajaln itd. Tam, kjer mi stanujemo, je veliko in majhno otroško igrišče.
NUSRETA SAHURIC, 5. r.
NISEM BRALEC ROMANOV
V Nemčiji so mi všeč igračke in prevoz od doma do šole. Všeč so mi njih filmi in četudi ne berem romanov, so mi vseeno všeč. Všeč mi je hrana in slaščice so mi tudi všeč, včasih pa mi gre na bruhanje, ne morem jih niti gledati.
ANTO STJEPIC, 6. r.
Pa težave?
Kdo jih nima! Kje jih ni!
Imamo jih doma, imajo jih otroci v tujini. Prisluhnimo jim!
NI DOBRE VODE
Tu mi ni všeč njih klima in tudi voda ni tako dobra, kakor je v Jugoslaviji.
NADA JOVANOVIČ, 7. r.
GOTOVO SO MI REKLI DOBRO JUTRO
V	Nemčijo sem prišel na soboto. Sel sem do vrta. Srečal sem se s skupino dečkov. Gotovo so mi rekli Dobro jutrol, toda odgovora niso dobili.
DRAGAN JOVANOVIČ, 5. r.
KER NI SNEGA
Težko mi je, ker nisem v svoji domovini in ker se ne govori po jugoslovansko, a vendar gre. In ker ni čistega zraka in ker ni snega.
ANTO STJEPIC, 6. r.
MNOGO TEŽAV
Moji starši so tu že več let. Jaz in sestra sva prišli pred mesecem dni. Sestra in jaz hodiva v šolo v Martenu, v nemškem mestu. To je jugoslovanska šola, kjer so sami Jugoslovani.
Tu je veliko težav. Največja težava je v tem, ker nisem v svoji domovini in ne znam nemškega jezika, kaj: Je najbolj važno.
V	šoli nam je težko, ker nimamo knjig, iz katerih bi se morali učiti.
Težko mi je, ker sem se ločila od svojih prijateljic in prijateljev. Najbolj mi je žal po učiteljih, ki jih ne bom nikoli pozabila. A vendar sem srečna, ker imamo tudi tukaj dobre učitelje, ki sem jih vzljubila. Moje težave so zelo velike in mi vedno ležijo na srcu.
A vse to ni važno, saj sem s svojimi starši.
SVETLANA BRANKOVIČ, 6. r. IH FAŠTEN NIHT
Pred nekaj dnevi me Je, ko sem se peljala v tramvaju v šolo, neka deklica nekaj vprašala. Ker ji nisem mogla odgovoriti, saj je nisem razumela, sem ji rekla Ih Fašten niht.	NADA ŠEHOVIC, 8. r.
KJER STANUJEMO, NI NEMŠKIH DRUŽIN
V	hiši, kjer stanujemo, ni nemških dru-
Mn, s katerimi bi ae lahko pogovarjali in ae priučili nemščini. Moja največja težava Je ▼ tem, ker nimam nemških prijateljic in prijateljev, s katerimi bi se prej in laže naučila nemškega jezika. Zato bi raje šla v Jugoslavijo, ker sem Imela tam mnogo prijateljic.	DRAGICA BARIČ, 8. r.
TAKO STA SE OCE IN MAČEHA LOČILA
Ko sem prišla v Nemčijo, sem mislila, da bo tu dobro, saj sta bili tu že mama in sestra. Jaz pa sem bila sama z očetom v Jugoslaviji.
Mama in oče sta ločena že več kakor deset let.
Kmalu potem, ko sem prišla sem, se Je mama poročila.
Od tega dne sem postala slabe volje, žalostna, vsakič, ko sem bila sama v hiši, sem sedla in se začela jokati. Razmišljala sem o mnogočem.
Moj očim ni dober. Jaz mislim, da ni noben očim nikomur drag. Večkrat je našel kaj, da Je začel kričati name, potem sem se jaz začela prepirati z njim, ker ne dovolim, za nič na svetu, da vpije name. Potem me je začela mama tepsti, in ko to vidi on, pomaga mami še on, in tako naprej.
Moje življenje je že od nekdaj prekleto že od malega. UILJANA RESURS, 7. r.
VODA NI DOBRA
Začela sem hoditi ▼ jugoslovansko šolo Tam sem našla veliko prijateljic, ki so mi všeč. Toda zame sta ostali dve največji težavi: nemški jezik in voda, ki ni dobra.
SABINA UAKIC, 7. X.
Občutljiv seizmograf
TO SO BESEDE OTROK, M so odšli pred kratkim za svojimi starši v Nemčijo.
To so besede otrok, ki so zrastli v naši državi.
V	to šolo v Dortmundu hodijo otroci vseh naših narodnosti. Pisma otrok drugih narodnosti sem poslovenila, toda naj Je vsak otrok svet zase, in še posebej v tujem svetu, njih odzivnost je vendar presenetljivo enotna.
Prav je, če smo odprti svetu, a vendar bi morali biti nekje, tu in danes, zakoreninjeni.
Draga Kristina Kemperle, dragi učitelji, ki učite v jugoslovanski šoli v Dortmundu — hvala vam za občutljivi dragoceni seizmograf, ki ste nam ga poslali.
BRANKA JURCA
Sociološka podoba sodobne sovjetske ženske pa je nekoliko drugačna. Leningrajski sociologi so anketirali 595 delavskih družin. V 338 družinah je »družinski poglavar« bila žena. Samo v 44 družinah žena ni bila zaposlena. To pomeni, da v več kot polovici družin žena ima »prvo besedo« v hiši. Ona odloča o družinskem proračunu, ona skrbi za nove investicije, za bodočnost otrok.
»Poveljevanje« žene temelji na njenem materi!anem prispevku k družinskemu proračunu, saj je v največ družinah žena zaposlena, in na »hišnem delu«, ki ga opravlja po rednem delu v službi. Večina moških po končanem delu bere časopis, gleda televizijo, se ukvarja s svojimi konjički ali pa popiva z druščino, se pritožujejo sovjetske žene. Skratka, žena je »steber družine in hiše« in kaže, da to upoštevajo tudi oblasti pri razvezi zakona, saj je tisti, ki mora pospraviti kovče in si poiskati nov dom, predvsem moški.
Mnogi se vprašujejo, ali se v Sovjetski zvezi vračajo k »matriarhatu«? Ugotovitve leningrajskih sociologov gredo v drugo smer. Cim višja je kulturna in izobrazbena raven zakoncev, tem bolj ohlapna je institucija družinskega poglavarja ali pa je sploh ni. To zlasti velja za mlade, izobražene zakonce, kjer sta oba zaposlena in kjer si enakopravno delita skrb za družino in »hišna opravila«. Škrata, gre za nekakšno »demokratizacijo strukture družine« ugotavljajo sovjetski sociologi.
Kakšna pa so razmerja na delovnem mestu, ki prav tako vplivajo na družbeni položaj ženske? Tujci, ki obiščejo Sovjetsko zvezo in vidijo, da ženske opravljajo tudi najbolj groba in najtežja fizična dela, menijo, da je ženska enakopravnost tukaj Cesto zelo poenostavljena. Neka strokovnjakinja za ženska vprašanja pa je nedavno zapisala v uglednem moskovskem listu: »Ženske, ki niso obremenjene z materinstvom, naj delajo enako kakor moški, naj enako kot oni določajo o najbolj pomembnih življenjskih vprašanjih«.
ženske predstavljajo v Sovjetski zvezi nekaj več kot polovico celotne delovne moči. Razmeroma visok odstotek ženske
delovne moči je namreč posledica dejstva, da je v Sovjetski zvezi še vedno okoli 18 milijonov žensk več kot pa moških (53,8 odstotkov in 46,2 odstotka moškega prebivalstva). Sicer pa je največji odstotek vseh zaposlenih žensk (kar 39 odstotkov) zaposlenih v industriji in gradbeništvu. Veliko žensk je tudi v kmetijstvu. Te panoge so ženske »zavzele« v vojnih in povojnih letih, ko je močno primanjkovalo moške delovne moči. Kasnejše ekstenzivno zaposlovanje pa je pogojevalo nadaljnje vključevanje ženske v vse panoge, ne glede na stare predsodke o »moških« in »ženskih« poklicih.
Kljub temu je zdaj v Sovjetski zvezi nekaj skoraj izključno »ženskih« poklicev. To so predvsem zdravstvo, prosveta, storitve, v katerih dela 25 odstotkov vse ženske delovne moči v Sovjetski zvezi. Sicer pa ženske zavzemajo v zdravstvu kar 85 odstotkov vseh delovnih mest, v šolstvu 78, storitvah pa 76 odstotkov. Toda to so hkrati tudi poklici, ki sodijo med najslabše plačane v Sovjetski zvezi, ženske so v večini tudi v bankah, zavarovalnicah, državni upravi in v gospodarsko-upravnih organizacijah.
Delež sovjetskih žensk v ustvarjanju nacionalnega dohodka, vzgoji mladine, razvoju znanosti, kulture Itd. je torej dejansko velik in sploh ne zaostaja za deležem moških. Zenske so tudi na številnih vodilnih mestih v šolah, uradih gospodarstvu. Od celotnega števila poslancev je 31 odstotkov žensk. Toda čim bolj se približujemo vrhu oblastvene in politične piramide, tem manj je žensk. Tako med 15 člani vsemogočnega politbiroja partije ni niti ene ženske.
Kljub očitno spremenjenim razmeram v družini, večjim možnostim za‘ uveljavitev na delu, sodelovanju v političnem in javnem življenju pa ženske niso zadovoljne s svojim položajem. Gre predvsem za ne dovolj urejene temeljne življenjske pogoje, kar pride še bolj do izraza pri materah in številnih družinah. S temi problemi se v zadnjem času čedalje bolj ukvarja tudi tisk. V letih sovjetske oblasti je bilo sicer veliko storjenega za zaščito in pomoč ženski, predvsem materi. Organizirana je široka mreža otroških vrtcev itd. Toda številni sovjetski avtorji
poudarjajo, da so še daleč od tega, da bi bile dejansko zadovoljene vse potrebe. Lani so začeli na primer delati na tem, da bi vse porodnice, ne glede na dolžino delovnega staža, dobile 100-odstotno plačani porodniški dopust. Prav tako razpravljajo o uvajanju otroškega dodatka na otroke družin, kjer mesečni dohodek po članu družine ne presega 50 rubljev.
Toda poglejmo, kakšne so konkretne pripombe. Zaradi velikega dela primanjkuje ženskam čas za oddih in osebno razvedrilo, za kulturno izobraževanje, kar se kaže tudi v njihovem zaslužku. V anketi, ki so jo izpeljali v vrsti sovjetskih tovarn, so ugotovili, da so ženske razvrščene v mnogo nižje plačilne razrede kot moški. Vzrok je pomanjkanje časa za pridobivanje dopolnilnih kvalifikacij, od katerih je odvisno njihovo napredovanje v poklicu, v službi. V treh velikih sovjetskih podjetjih za strojegradnjo so ugotovili, da si je vzporedno z delom strokovno izpopolnjevalo le devet odstotkov delavk, in še to so bila mlada dekleta brez družinskih obveznosti. Nekateri ekonomisti, ki so to raziskovali, menijo, da se prav tukaj začenja podrejeni položaj zaposlene ženske, ki jo potem spremlja skozi vse življenje.
Pripombe, ki jih je objavilo glasilo sovjetskih sindikatov, »Trud«, pa se nanašajo na vsakodnevne domače probleme, s katerimi se srečujejo zaposlene sovjetske ženske. Le-te menijo, da jim preveč časa gre za oskrbo družine s hrano. Hačenja se z dolgotrajnim čakanjem v vrstah za živila in se končuje z dolgotrajnim kuhanjem. V prodaji je še vse premalo polizdelkov, ki bi prihranili zaposleni ženski čas. »Ko se v vrstah v trgovinah toliko načakaš, da si že vsa živčna, nimaš več niti moči, da bi šla domov,« toži neka ženska. »Trgovine s polizdelki so samo privilegij velikih mest, medtem ko jih je v malih mestih zelo malo la še izbira je siromašna,« ugotavlja zopet neka druga.
Zenske z otroki so v glavnem zadovoljne z oskrbo predšolskih otrok v jaslih in vrtcih. Problemi nastajajo s šolsko obveznimi otroki. Kam z njimi po končani šoli? Kajti če zopet izvzamemo nekaj večjih mest, kot je Moskva, kjer je nekaj vzornih šol z podaljšanim bivanjem, je problem pošol-skega varstva šoloobveznih otrok še vedno neurejen. Na tem področju so narejeni šele prvi koraki, menijo sovjetski pedagogi.
Tako se sovjetska ženska, zlasti mati, na svoji poti k dejanski emancipaciji v družbi srečuje z vrsto problemov, katerih rešitev terja od družbe, saj jim sama ni kos. Po drugi strani pa taista družba poudarja, da je položaj sovjetske ženske v mnogem odvisen tudi od samih žensk, od njihove družbene aktivnosti, od tega, kako energično se bodo borile za boljše delo trgovin, storitev, otroških ustanov v svojem mestu’, vasi ali našelju, od tega, kako bodo znale urediti razmerja v lastni družini.
MARKO KOZMAN
Ameriški zapiski
Središče gospodarstva
Hrbtenica in zakladnica zahodne imperialistične kulture
Potovanje po Združenih državah je neenako potovanju v drugih deželah, v primeru pa, ko gre za študentovsko vandranje z enim tistih značilnih študentskih prevoznih sredstev, je takšno doživetje edinstveno. V družbi dveh prijateljic, od katerih je ena ameriška črnka, druga pa Maročanka, sva z ženo odpotovala v VVashington, D. Č., glavno mesto ZDA, središče svetovnega imperializma, center največje vojaške moči na našem planetu, v naročje zahodne civilizacije, največje in najbogatejše, kar jih je nastalo, ko so se zrušila in razkrojila kolonialna cesarstva evropskih zahodnih velikanov: Anglije, Španije, Portugalske in Francije.
Zakaj se ml ob spominu na Washington zapisujejo takšne paralele? To mesto že ob nagli vožnji skozenj razodeva svoj značaj: značaj hrbtenice in zakladnice zahodne imperialistične kulture, od mogočnega, mrač-nosivega Pentagona, bahavega Capitola in dekadentno našopirjene Bele hiše do bleščečega Lincolnovega Memoriala, od raztegnjenih avenij in supermodernega Kennedy-jevega centra do zavidanja in osupljenja vredne kongresne knjižnice in mogočnega vrhovnega sodišča (Supreme Court), ki z brezupno širokim in dolgim stopniščem opozarja, da pravica in resnica ne moreta biti lastnosti običajne človeške presoje, ampak da je med njima in posameznimi razumi strašna distanca, ki omogoča sodnikom pogled in pregled nad dejanji iin ambicijami celotne nacije, pa še to z vidika svetovne politike in gigantske moči kapitala.
Do Washingtona nas je peljala avtomobilska cesta številka 90, 1.1. Interstate. Malo pred New Yorkom sem moral sesti za volan velikanskega lorda kot nadomestni šofer — spomin na vožnjo, ki nas je po naključju pripeljala naravnost čez Manhattan, mi Je še danes prava mora: nenehno ustavljanje zaradi gostega prometa, posebej na-mostovih, brezobzirno rinjenje vozil, ki prihajajo z odcepov, stisnjenost med tovornjake, avtobuse in druge cestne živali, ki briljantno, a brez pomislekov švigajo poleg mene...
V ponesnaženem gnezdu
Na ameriški vožnji, ki traja več sto kilometrov, v konkretnem primeru kar tisoč, se veliko jč. S seboj smo vzeli paket hrane, ki smo jo kupili še v Bostonu, v eni od mnogih prodajaln Kentucky Chicken, po slovitem receptu polkovnika, katerega ime sem pozabil. Zdaj po New Yorku in po poti do Philadelphije postanemo strahotno lačni. Ocvrti piščanci in industrijski, mehki, štirioglati kruh s kumaricami potujejo po kabini in za seboj puščajo maščobne madeže, drobtine in vlago: kar nikogar ne moti, najmanj pa lastnika avtomobila. Ta je obsojen na brezobzirno uporabo in pripravljen na vsakršne grobosti — odkar je bi) nov, ga nihče ni umil ali morda zacelil številne praske. Skoz zadnjo šipo pripeka majsko sonce, ki s približevanjem jugu narašča v pravcato ognjišče: drobtine in ostanki hrane se lepijo in združujejo v površine umazanije, ki se s pivnanjem naših zadnjic naglo razširjajo in spreminjajo vozilo v vroče pone-snaženo gnezdo. Oblečeni smo brez izjeme v kavbojke, tem pa takšno okolje prija, nanašanje maščobe ob prehranjevanju, ki ne pozna prtičkov, tako da vlažni prsti kar naprej potujejo v potrpežljivo modro platno, hlače samo utrjuje. Ob prihodu v kapitalni Washington smo prava hipijevska ekipa, av-
tomobil hrope navzgor po holmcih glavnega mesta kot kakšna razbojniška kočija.
Washington je v tem letnem času čudovito lep, razkošen vrt. Prijateljica Karen, ki nas pelje na dom svojih staršev, poimenuje ulice in incidente, ki so se kdaj dogodili na njih: rop, posilstvo, pokol...
Iz hiše, kjer prenočujemo, je imeniten razgled na Capitol — na vrtu, ki kipi od grmov in neznanih barv, gostitelji — nadpovprečno situirana meščanska, dasi črnska družina — iztočijo nekaj steklenic odličnega viskija: rahlo pijani in dokaj utrujeni obsodimo predsednika Nixona najgrozljivejših zločinov zoper človeštvo in Ameriko, ko pa se preselimo v notranjost in na puhaste naslanjače, si ogledujemo zbirko družinskih fotografij.
Spopoln j evalci zahodne civilizacije
Hiša, v kateri stanujemo, premore tri hladilnike, sedem televizorjev — za vsako sobo po eden, kuhinjo, ki bi zadoščala za manjši hotel (in kjer se primemo veliko in zanimivo kuha) in seveda tri osebne avtomobile, od katerih je eden res star in ga ne uporabljajo. Karenin oče je arhitekt, mati je zdravnica. Najboljši pa je razkošni, živo-pisani vrt, kjer se slišijo južnjaško uglašeni (t. j. glasni) ptičji kljuni. VVashington se nam namreč zdi kar nekakšen južnjaški kraj, tako toplo in bujno je v njem.
Drugi dan prebivanja v prestolnici je posvečen tradicionalnim turističnim opravilom. Prisostvujemo zasedanju kongresa, nato v kongresni knjižnici kontroliram, koliko so v zbirki zastopani slovenski avtorji in slovenske knjige: priklonim se vestnosti, s katero zbirajo in spremljajo jugoslovansko literaturo in sociološko produkcijo. Med karticami najdem prav vsak naslov, ki mi pade na pamet. To je poleg leningrajske največja biblioteka na svetu. Žejni in izčrpani obredemo še nacionalni muzej, pri Lincolnovem spomeniku pa dokončpo omagamo in poležemo, kot je navada, po ' travi vzdolž traku stoječe vode. Nad nami se dviga mavzolej, modemi posnetek klasičnega stavbarstva, nov dokaz, da se imajo Američani za naslednike in spopolnjevalce zahodne civilizacije, ki se je začela v Grčiji. To .nasledni-štvo in to spopolnjevanje pa je zahtevalo tudi žrtve in izkoriščanje: o tem pričajo razpadajoči bloki in komaj prehodne ulice črnskih predelov — tu se vse življenje odvija na cesti. Vozite hitro, velijo sršeči pogledi revežev, ki posedajo po preddverjih in stopniščih rdečkastih stanovanjskih mravljišč.
Vestnost le za ene
Ostanek bivanja v Washingtonu prikličem iz spomina le kot prehiter barvni film. Cez
ISlslalsls mladinska knjiga (EHsOšisiči
19
19
;is
19
19
19
19
L9
19
19
19
19
19
19
19
19
19
19
19
19
19
19
19
19
19
19
19
19
19
19
19
19
19
19
19
poskusite in ne boste razočarani — zagotovite si izjemno zanimivo knjigo, ki vas bo hkrati zabavala in učila, kajti vse to vam zagotavlja delo Northcota Parkinsona
PARKINSONOV
ZAKON
Ta knjiga namreč pomeni izredno zanimiv prikaz nekaterih družbenih pojavov, na katere sicer nismo pozorni, pa vendar obvladujejo naše življenje. Posebna odlika knjige je izvrstni avtorjev humor. Naslov pa je delo dobilo po zakonu, ki nosi avtorjevo ime in kaže, kako se birokracija razrašča ne glede na dejansko delo, ki naj bi ga opravila.
Uvod k duhovito ilustrirani knjigi je napisal dr. Joža Vilfan.
V platno vezana in s ščitnim ovitkom opremljena knjiga PARKINSONOV ZAKON velja 49 din bo izšla maja 73. Naročite jo lahko v vseh knjigarnah, pri zastopnikih in poverjenikih na šolah, pri akviziterjih, oziroma s priloženo naročilnico tudi neposredno pri založbi Mladinska knjiga. Oddelek za prodajo po pošti, Ljubljana, Titova 3/III.
Naročilnica:
Podplaanl(a)
natančen naslov
aaposlen(a) pri
št. oseb. lik.
izdane od
Nepreklicno naročam knjigo PARKINSONOV ZAKON. Ceno 49 din bom poravnal takoj po prejemu računa in položnice na tekoči račun Mladinske knjige: Ljubljana
50101-601-16-733.
Datum:
Podpis:
2048
19
L9
19
19
19
19
19
19
19
19
19
i9
19
19
19
19
19
19
19
19
19
19
19
19
19
IS
19
13
19
19
19
19
19
19
19
- reko potomac, kjer mrgoli motornih čolnov, gliserjev, v bližini Pentagona pa ladij, ki vozijo vojaške osebnosti — pomembni prebivalci glavnega mesta niso pravi prebi-vaci, saj stanujejo večinama v sosedni državi Maryland in se vozijo na delo z.najrazličnejšimi prevoznimi sredstvi, odvisno od položaja na uradniški lestvici — se podajamo v Georgetown, ki je v bistvu del Washingtona, a temu pravo nasprotje. Nekdaj preproste lesene hiše so prebarvali z najživahnejšimi barvami, v nekdanjih blokih so uredili gosposka stanovanja. To je del glavnega mesta, kjer živijo študentje, umetniki, pa tudi nekateri senatorji Imajo tu uradna stanovanja, da si preoblečejo srajco po napornih debatah. Georgetown preseneča s svojo evropskostjo, skoraj z mediteransko milino: spominja me na Nico in Monte Carlo. Bogato in napadalno oblečeni se sprehajajo predstavniki najrazličnejših ras in narodnosti, vendar, tako se mi zdi, enega in istega družbenega razreda. Tu ne manjka boutiques, slaščičarn, pivnic, zabavišč in zdi se, tistih institucij za najstarejšo obrt. Po cesti vas ustavljajo oznanjevalci najrazličnejših religij in si vas ogledujejo skrivnostne osebe: magi in mistiki. Po lokalih diši po dragocenih travah in skoz oblačke skrivnostnega dima se prikazujejo
modemi mefistofell. Ta pod-kultura ali nad-kultura, morda proti-kultura, je sublimacija velikanske ekonomske moči in rafinirane delitve dela, bržkone pa tudi znanilo družbe, ki samo sebe pogosto imenuje postindustrijska. Središče gospostva, kakršno je Washington, zbira najrazličnejše predstavnike in izrastke sistema, ki počiva na izkoriščanju množic in nagrajevanju elit. Takšen sistem dovoljuje svojim plemenitašem najširšo svobodo: kakšna neresnična svoboda je to, dokazuje že sama uradna ideologija, ki jo tu pa tam izpove sam veliki poglavar Bele hiše, namreč ideologija puritanizma, zakonitosti in reda, vestnega dela in požrtvovalnosti. Vestnost je za ene, svoboda za druge!
Analiza, ki izhaja iz georgetownske pro-ti-kulture, seveda lahko razpravlja o koncu ideologij (takšni kulturi pripada najbrž tudi Daniel Bell, ki je napisal »slavno« knjigo o tem »pojavu«, saj živi v Cambridegu, ki je še značilnejša topla greda), da pa bi takšno analizo podprli z dokazi, bi morali nadeti plašnice, ki poleg črnskih slumov spregledajo ves tretji svet in seveda vsa leva gibanja, ne nazadnje tista, ki označujejo samo Ameriko.
DIMITRIJ RUPEL
Northcot Parkinson
Parkinsonov zakon
Zanimivi pojavi v družbi
V kratkem bo pri ljubljanski založbi Mladinska knjiga izšla knjiga »Parkinsonov zakon«. Naslov je dobila po zakonu, ki nosi ime avtorja knjige Northcota Parkinsona. Prikazuje zakonitost rasti birokracije in je po svetu postal že slaven. Poleg tega zakona vsebuje knjiga še prikaze več drugih zanimivih pojavov v družbi. Odlikuje jo imeniten humor, tako da bi jo lahko označili kot »sociološka satira« in pred stavija izvrstno branje v zabavo in razmišljanje. Iz knjige smo vam izbrali odlomke iz dveh poglavij. (Ilustraciji sta iz originala.)
1991919191919191919191919191919191919191919119
DELO SE RAZTEZA tako, da izpolni ves čas, ki nam je na voljo za njegovo izvršitev. Splošno pripoznanje tega dejstva se kaže v pregovoru: »Najpridnejši ima časa na pretek!« Tako utegne starejša brezdelna dama zapraviti ves božji dan za pisanje in odpošiljanje razglednice svoji nečakinji v Zgornjem Kašlju. Eno uro bo recimo porabila za iskanje razglednice, drugo uro bo vročično iskala očala, pol ure bo iskala naslov, uro in četrt bo sestavljala vsebino kartice in dvajset minut bo porabila, da se bo odločila, ali naj vzame dežnik ali ne, ko bo šla do nabiralnika v sosednji ulici. Celoten napor, ki bi nekoga, ki zna hitro delati, zaposlil vsega tri minute, utegne na ta način nekoga drugega, po enem celem dnevu neodločnosti, zaskrbljenosti in garanja, povsem izčrpati.
Ce upoštevamo, kako raztegljiva je lahko zahteva po času potrebnem za opravljanje nekega dela (posebej še pisarniškega dela), postane očitno, da med delom, ki naj bi _ ga opravili, in številom osebja, ki naj bi za opravilo tega dela bilo zadolženo, obstaja zelo majhna ali sploh nikakršna zveza.
Dejstvo je, da število uradnikov in količina dela nista v nobenem sorazmerju. Naraščanje celotnega števila zaposlenih se ravna po Parkinsonovem zakonu in prav vseeno bi bilo, če bi se obseg dela zvečal, zmanjšal ali če bi ga povsem zmanjkalo. Pomen Parkinsonovega zakona se kaže predvsem v dejstvu, da je to zakon rasti, ki se opira na analizo dejavnikov, ki to rast nadzorujejo.
Veljavnost tega nedavno odkritega zakona moramo v glavnem opreti na statistične dokaze, ki jih podajamo v nadaljevanju. Za poprečnega bralca bo bolj zanimiva razlaga dejavnikov, ki pogojujejo tendenco, ki jo ta zakon definira. Ce opustimo tehnične nadrobnosti, ki jih ni malo, lahko že kar na začetku osvetlimo dve gibalni sili. V naše sedanje namene ju lahko označimo z dvema aksiomatičnima izjavama, ki se glasita: (1) »Uradnik želi pomnožiti število podrejenih, ne pa tekmecev«, in (2) »Uradniki ustvarjajo delo drug drugemu«.
Da bi razumeli dejavnik I, si moramo pričarati državnega uradnika, tu imenovanega A, ki ima občutek, da je preobremenjen z delom. Ce je ta preobremenjenost resnična ali umišljena, je povsem postranska stvar, kajti opaziti moramo, tako mimogrede, da utegne biti vtis (ali iluzija) uradnika A posledica pojemanja njegove energije, kar je normalen pojav pri ljudeh srednjih let. Za to stvarno ali namišljeno preobremenjenost obstajajo, splošno govoreč, tri možna zdravi, la. Tak uradnik lahko odpove službo; lahko prosi, da si delo razdeli s kolegom B; lahko pa zaprosi za pomoč dveh podrejenih, ki jih bomo imenovali C in D. Najbrž v zgodovini ni primera, ko si A ne bi izbral tretje možnosti. Ce bi odpovedal službo, bi se odrekel pravicam do pokojnine. Ce bi v tej hierarhiji dopustil zaposlitev uradnika B na svojem hierarhičnem nivoju, bi samo pripe ljal tekmeca za povišanje na W-jevo izpraznjeno mesto, ko bi se W (končno le) upokojil. Tako se bo A raje odločil za mlajša in njemu podrejena sodelavca C in D. Prispevala bosta k njegovi pomembnosti in s tem, da bo delo razdeljeno v dve kategoriji med C in D uradnikom, bo njegova zasluga v tem, da bo edini člove/k, ki bo razumne! oba.
Podrejeni morajo tako šteti dva ali več uradnikov, tako da je vsak v strahu pred povišanjem drugih. Ko se nato začne urad nik C pritoževati zaradi preobremenjenosti z delom (kar bo zagotovo storil), bo urad nik A, v soglasju z uradnikom C, predlagal zaposlitev še dveh pomočnikov, ki bosta po magala uradniku C. Notranja nesoglasja pa bo A lahko preprečil le tako, da bo predlagal zaposlitev še dveh pomočnikov, ki naj bi pomagala uradniku D, čigar položaj je
dokaj podoben. S to rekrutacijo E, F, G in H uradnikov postane povišanje uradnika A praktično neizogibno.
Sedem uradnikov opravlja zdaj delo, ki ga je prej opravljal en sam samcat uradnik. In prav tu začne delovati dejavnik II. Sedem uslužbencev ustvarja toliko dela drug drugemu, dr vsi polno zaposleni in uradnik A dela ttejans«. več kot kdajkoli prej. Prispeli predmet utegne po tej delitvi dela krožiti kar po vrsti med vsemi sedmimi uradniki. Uradnik E lahko odloči, da zadeva sodi v pristojnost uradnika F, ki predloži osnutek za odgovor uradniku C. Le-ta ga temeljito pripravi preden se o njem posvetuje z uradnikom D, ki zaprosi uradnika G, naj prevzame celo zadevo. Toda uradnik G je tik pred dopustom, zato predmet prepusti uradniku H; le-ta naredi idejni osnutek, ki ga podpiše uradnik D, nakar ga vrne uradniku C, ki svoj osnutek primemo revidira in predloži novo verzijo uradniku
In kaj stori uradnik A?
Ne glede na preobremenjenost s problemi, ki so jih kolegi ustvarili sami sebi in njemu — zgolj zaradi obstoja vseh teh uradnikov — on vsekakor ni človek, ki bi zanemarjal svoje dolžnosti. Osnutek bo prebral skrbno, prečrtal bo zamršene odstavke, ki sta jih pripisala uradnika C in H in tako celo stvar vrnil v obliko, ki je bila že od samega začetka ljubša sposobnemu (čeprav prepirljivemu) uradniku F. Popravil bo slovnico, kajti nobeden teh mladih ljudi ne zna pisati pravilno, in dal končno od sebe odgovor, ki bi ga sam napisal, če uradnika C in H ne bi sploh nikoli ugledala tega sveta. Veliko več ljudi je za to zadevo potratilo neprimerno več časa, preden je prišlo do istega rezultata. Predvsem pa je pomembno to, da nihče ni bil brez dela. Vsi so se trudili po svojih najboljših močeh in prav pozno v noč je že, ko A končno opravi svoje delo v pisarni m se odpravi proti domu. Zadnje luči ugasnejo v uradu, ko se spusti mrak, ki označuje konec še enega napornega dne administrativnega garanja. Med zadnjimi, ki zapustijo pisarno, A s povešenimi rameni in s skremženim obrazom preudarja, kako so pozne ure in sivi lasje kazen za uspeh.
Iz našega opisa delujočih dejavnikov bo tisti, ki ga zanimajo politične vede, spoznal, da je množenje uradnikov tako rekoč neizogibno.
Visoke finance
Dve vrsti ljudi razumeta skrivnost velikih investicij: tisti, ki imajo veliko lastnega premoženja in tisti, ki nimajo prav ničesar. Za pravega milijonarja je milijon dolarjev nekaj resničnega in doumljivega. Praktičnemu matematiku ali profesorju ekonomije (če predpostavimo, da oba tako rekoč stradata) se zdi, milijon dolarjev prav tako stvaren kot tisoč dolarjev, ker pač nobene izmed teh vsot nista svoj živ dan posedovala. Toda svet je poln ljudi, ki sodijo v sredo med tema skrajnostma, torej tistih, ki ne vedo ničesar o milijonih, ki pa so precej navajeni misliti v tisočih, in prav ti ljudje v večini primerov sedijo v finančnih odborih. Posledica tega je pojav, ki smo ga doslej lahko že večkrat opazili, vendar nikoli tudi raziskali. Lahko bi ga imenovali Zakon trivialnosti. To pa v kratkem povedano pomeni, da bo čas, ki ga bomo porabili ra katerokoli točko dnevnega reda, v obrat lem sorazmerju z vsoto, za katero gre.
Predsednik Na vrsti je točka devet. Po •očal bo naš blagajnik g. Bobnik.
G. Bobnik Gospoda, pred vami je predračun za atomski reaktor, ki je podrobneje razložen v dodatku H v poročilu pododbora. Opazili boste, da je profesor Jedrovec
že odobril splošni načrt. Celotna vsota bi znašala okoli 10 000 000 dolarjev. Izvajalca del, gg. Popadnik in Seklavec, menita, da bi delo lahko zaključili do aprila 1959. G. Ho-norape, inženir-svetnik, pa nas svari, naj se ne zanašamo, da bo delo opravljeno pred oktobrom, čeprav meni, da je tudi to zelo optimistično. V tem mnenju ga podpira dr. Gomilar, znani geofizik, ki pa dodatno meni, da bo potrebno zasuti zemljišča na nižjem delu gradbišča. Pred vami je načrt glavnega poslopja. Oglejte si dodatek IX, celotni elaborat je pred vami na mizi. Na voljo sem vam za vsakršno dodatno pojasnilo, ki bi ga člani odbora utegnili želeti.
Predsednik Hvala, g. Bobnik, za vašo zelo nazorno razlago predlaganega načrta. Prosil bi prisotne člane za njihova mnenja.
Tu je potrebno, da se za trenutek ustavimo in razmotrimo mnenja, ki bi jih člani odbora utegnili imeti. Predpostavimo, da od. bor šteje 11 elanov, vključno s predsednikom, vendar brez sekretarja. Za štiri člane izmed enajstih, vključno s predsednikom, je reaktor prava španska vas. Od preostalih članov, trije ne vedo, zakaj reaktor sploh uporabljamo. Med tistimi, ki poznajo nje gov namen, se le dvema megleno sanja, koliko naj bi stal. Eden izmed njih je g. Moj zevič, drugi pa g. Vseved.
G. Vseved je skoraj edini izmed prisotnih, ki se na to stvar resnično spozna. Lahko b povedal marsikaj. Predvsem mu je sumljiva okrogla vsota 10 000 000 dolarjev. Zakaj b seštevek moral znašati prav toliko? Zakaj morajo podreti staro stavbo, da bi naredili prostor za nov dostop? Zakaj je tako velikf ysota rezervirana za takoimenovane »ne predvidene izdaitke?« In gdo je sploh ta g. Gomilar? Je to možakar, ki ga je lanske leto tožila petrolejska družba. »Posušeni cu rek, d. d.«? Vseved sploh ne ve, kje bi za čel. Ostali člani si verjetno ne bi mogli po magati z elaboratom, če bi se hoteli nani sklicevati. Začeti bi morali z razlagama, kai je to reaiktor in nihče izmed prisotnih ne bi hotel priznati, da tega ni že prej vedel Najbolje je torej, če ničesar ne reče.
G. VSEVED Nimam nobenih pripomb.
Ce odštejemo nekaj sekund za šelestenje papirja in za razgrinjanje načrtov, znaša čas, porabljen za točko devet, pičli dve in pol minuti. Sestanek poteka v najlepšem redu. Toda, nekateri člani se vendar počutijo nelagodno glede točke devet. Sprašujejo se, če so pri tej točki resnično dali od sebe to, kar se od njih pričakuje. Čeprav je o načrtu reaktorja že prepozno dvomiti, bi kljub temu želeli pokazati — in to še preden se sestanek konča — da živo sledijo vsemu, kar se dogaja.
Predsednik Točka deset: kolesarnica, ki bi jo koristilo pisarniško osebje. Predračun sta predložila gg. Mravlja in Crvan, ki sta pripravljena delo opraviti za 2 350 dolarjev. Pred vami so, gospodje, načrti in obrazložitve.
G. Drobižek Ta vsota je, g. predsednik nedvomno previsoka. Opazil sem, da je predvidena aluminijasta streha. Ali ne bi bila azbestna cenejša?
U. Priložnostnik: Glede cene se strinjam z g. Drobižkom, vendar bi po mojem mnenju streha morala biti iz pocinkane pločevine. Zdi se mi, da bi kolesarnico lahko postavili tudi že za 2.000 dolarjev, če ne še ceneje.
G. Korajžnik Jaz bi šel še dlje, g. predsednik. Sprašujem se, če nam je ta kolesarnica sploh potrebna. 2e tako preveč skrbimo za naše osebje. Ves problem je v tem, da nikoli niso zadovoljni. Prihodnjič bodo teleli že garaže.
G. Priložnostnik: Ne, tokrat ne bi mogel »odpreti g. Korajžnika. Mislim, da je kole-amica potrebna. Vprašanje je samo mate-ial in stroški...
Razprava je dobro sprožena. Vsoto 2 350 tolarjev lahko vsakdo dobro razume. Vsakdo si lahko predstavi tudi kolesarnico. Razprava bo torej tekla še 45 minut z morebitnim uspehom, da se prihrani kakih 300 dolarjev. Člani odbora se končno olaišamo zleknejo v naslonjače z občutkom uspeha.
te&**
KNJIZ
IZDAJAJ
mm‘W®
Naj vam predstavimo
IX. letnik nase zbirke
99
STO ROMANOV”
LETO IV, ŠTEVILKA 2
Urejuje TONE GLAVAN
Tone Pavček, odgovorni urednik
0 PROGRAMU CANKARJEVE ZALOŽRE
ZA LETO 1073
Več silnic opredeljuje načrt knjižnih izdaj, ki ga je pripravila založba za leto 1973. Ne da bi poskušali našteti vse, naj uvodoma navedemo vsaj nekatere, poglavitne. Kakor vsak časovno omejen program, določajo tudi enoletni programski načrt založbe za leto 1973 predvsem:
—	delo preteklih let in iz njega Izvirajoča nujnost kontinuitete,
—	specifičnost sedanjega družbenega in ekonomskega trenutka in temu ustrezni Izbori v poudarku in v proporcih med posameznimi knjižnimi zvrstmi v programu in
—	perspektivna, dolgoročnejša programska usmeritev, določena v petletnem načrtu založbe.
V preteklosti je založba v skrbi, da bi založniški program rastel iz poznavanja problemov in potreb tako družbe kot posameznika, ustvarila in uveljavila v slovenskem založništvu dovolj trden založniški profil in med bralci dovolj odmevne, po namenu in zvrsteh raznovrstne, a po kulturnem poslanstvu dokaj enako zahtevne knjižne zbirke. Pri tem je ob in navkljub objektivnim, zlasti ekonomskim težavam, s katerimi tudi založništvu ni prizaneseno, razširila svoje založniške programe tudi na neosvojena in še ne do kraja osvojena knjižna področja poljudnoznanstvene, družboslovne, tehnične in praktične knjige pa tudi na priročnike in na zbirke trajnih vrednot klasične in sodobne svetovne literature. To delo nadaljuje knjižni program za leto 1973.
Sedanji družbeni trenutek že sam narekuje pri izboru založniškega programa večjo angažiranost za duhovne in idejne vrednote in njihovo valorizacijo med širokimi plastmi bralcev v naši družbi. Odprtost v svet književnega ustvarjanja doma in v tujim, ki je predpogoj da se ognemo omejenemu provincializmu in samozagleda-nusti, pomeni kritično soočenje z raznolikostjo sodobnega duhovnega sveta in v tem svetu iskanje najkvalitetnejšega, estetsko najbolj dognanega ter idejno najbolj naprednega za odmevnost v našem slovenskem prostoru. Tako je v programu zalozbe za leto 1973 očiten večji poudarek na klasičnih delih znanstvenega marksizma, v zbirki Misel in čas pa na delih, ki s svojo tematiko kar najbolj ustrezajo idejnim in družbenim potreoam časa.
Bistvena postavka petletnega založniškega načrta založbe, iz katerega izhaja tudi načrt za leto 1973, je smiselna in programsko učinkovita razmejitev med komercialnim in nekomercialnim založniškim programom, pri čemer sta enako pomembna oba bistvena elementa sodobnega založništva kot gospodarske dejavnosti: kulturna funkcija založbe in poslovnost podjetja. Tako ohranja petletni načrt založbe, in v njem načrt za leto 1973, v nekomercialnem delu programa zbirke, ki so osnovna naloga založbe, tradicionalni zbirki Bios in Mozaik ter v komercialnem delu programa zbirke dolgoročnih založniških akcij. Zat6 ostaja program za leto 1973 po obsegu v mejah, predvidenih v petletnem na ' Črtu, kar pomeni, da se število naslovov izdaj ne veča, da pa je večja pozornost posvečena izboru in kvaliteti posameznih izbranih del.
Novost, ki pa je tudi predvidena v petletnem načrtu založbe, je v tem programu nova dolgoročnejša zbirka Nobelovcev. Naloga te zbirke naj bi bila dvojna: izdati nekaj najpopularnejših del, ki nujno sodijo v vsako knjižnico in ki jih je pri ugledu Nobelove nagrade brez dvoma možno s pridom izbrati, in drugo, poiskati pri nekaterih, pri nas manj znanih nagrajencih snovno in oblikovno živa, odmevna dela ter z njimi dopolniti že znani knjižni trg na Slovenskem. Obe nalogi združujeta tako komercialno kot kulturno funkcijo založbe, čeprav je pri tej zbirki nedvomno v ospredju potreba po celoviti načrtni seznanitvi bralcev z najboljšimi dosezivi evropske in svetovne literature vseli zvrsti od I9U1- leta, ko je bila prvič poueijena Nobelova nagrada za Književnost, do danes. Vsaitoietna zbirna Nobelovcev naj bi stela od šest do deset knjig, v programu za leto 1973 je predviueno osem Knjig.
Poleg teh splošnih Kriterijev izbora programa za leto 1973 velja omeniti se misel o vrednostnih Klatenjih, ki so odločali o izboru predlaganih del. Četudi so ti vrednostni kriteriji bili dovolj široki, so bili hkrati enako zahtevni tako v pogledu idejnosti kot v presoji estetske in literarne vredno sti tekstov. Pri tem ne opredeljujemo pojem kvalitete zgolj v njegovem formalnem pomenu oesede. marveč poj mujemo pod tem .duhovno vrednost, žlahtnost in izvirnost izpovedne misli in njeno estetsko dognanost. Le-to opredeljujejo različne estetske smeri od tradicionalizma do avantgardne eksperimentalnosti, o izboru pa kaj. pak ne more odločati taka ali drugačna stilna usmeritev in seveda ne nikakršni generacijski pristop, marveč, kot že rečeno, pomembnost izpoved, in kvaliteta dela. Predvsem smo sku šali upoštevati ta vrednostna meril;; pri izboru del za zbirko Domača knji ževnost.
Čeprav so dela v posameznih zbir kah posebej obrazložena, naj uvodo ma vseeno opozorimo na nekatere novosti v posameznih že utečenih in tra dicionalnih zbirkah CZ. Poleg nove zbirke Nobelovcev, prinaša vsebinsko
novost zbirka Misel in čas s poudarkom na dveh delih domačih avtorjev, v zbirki Maricsizem poleg šestih knjig Lenina opozarjamo predvsem na zaključno dejanje izdaje poglavitnega dela marksistične znanosti — tretjega zvezka Marxovega Kapitala, v zbirki
šestdesetletnici, v zbirki »Sto romanov« pa je tokrat večji poudarek na nacionalni različnosti in komunikativni sorodnosti avtorjev, katerih dela, zastopana v programu za leto 1973, obljubljajo, da bodo pobrala naklonjenost širokega bralstva. Nič manj
ODGOVORNI UREDNIK TONE PAVČEK
Drugo družboslovje na prav tako zaključeno zgodovino NOB v Sloveniji z zadnjimi tremi knjigami dr. Metoda Mikuža in na četrto knjigo govorov in člankov Borisa Kidriča, ki izide za 20-letnico smrti tega velikega slovenskega revolucionarja, v zbirki Domača književnost na prvo knjigo Izbranega dela Mateja Bora ob pisateljevi
to upanje ne drži za zbirki Bios in Mozaik.
Celoten program knjižnih izdaj založbe za leto 1973 je, na kratko v povzetku teh uvodnih misli rečeno, vodila želja izostriti pogled v svet, ki je v nas in zunaj nas, nuditi čim širšemu krogu bralcev dobro, potrebno in koristno knjigo.
Friedrkh: STRUKTURA MODERNE LIRIKE
Hugo Friedrich (roj. 1904) je študiral romanistiko in se poleg nje ukvarjal tudi z zgodovino, umetnostno zgodovino in filozofijo. Promoviral je z delom s področja primerjalne književnosti, v katerem je raziskal sprejem abbeja Prevosta v Nemčiji. Z nadaljnjim študijem, pa tudi z večkratnim bivanjem v romanskih deželah se je pripravljal na poklic univerzitetnega učitelja. Leta 1937 je prevzel stolico za romansko filologijo na univerzi v Freiburgu. Njegova znanstvena dela obravnavajo različne probleme z območja romanistike. Nekaj naslovov: Antiromantično mišljenje v moderni Franciji (1935); Descartes in francoski duh (1937); Trije klasiki francoskega romana: Stendhal, Balzac, Flaubert (1939); Pravna metafizika v Božanski komediji (1941); Montaigne (1949); Tuji Calderon (1955); Obdobje italijanske lirike (1964); O umetnosti prevajanja (1965). Največji uspeh pa je dosegel s Strukturo moderne lirike, ki je od prve objave leta 1956 skoraj nenehno izhajala v vedno novih nakladah in v številnih prevodih. Tako ni postala le eno temeljnih del za romaniste, temveč ne more mimo nje več nihče, kdor se hoče ukvarjati z moderno poezijo.
Večkrat ponatisnjena in v več jezikov prevedena knjiga freiburškega profesorja romanistike Friedricha je obširna analitična študija o razvoju, razmahu in razvejanosti moderne poezije od srede 19. stoletja (od Baude-laira) do danes. Predmet pisateljeve obravnave so samo tisti liriki, katerih delo pomeni dejanski premik v tej umetnostni sferi. Tako se avtor glede na vznik novih, predvsem jezikovno stilnih, pa tudi idejno filozofskih komponent spušča v primerjalne interpretacije največjih liričnih stvaritev zadnjega stoletja. Pri tem se opira in sklicuje na razlage in poglede posameznih pesnikov, ne da bi s preobširnimi citati hromil gibkost in jasnost svoje lastne misli in presoje. Samega sebe nima za avantgardista — ljubši in bližji mu je Goethe kot Eliot — vendar skuša z zavzetostjo znanstvenika spoznati, razčleniti in razložiti vse simptome trpke modernosti, ki se začenja pri Baudelairu. Avtorjeve raz lage primemo ilustrirajo izbrane pes mi dvajsetega stoletja v dodatku. Knji ga je opremljena tudi s kronološkim pregledom sodobne lirike in z obširno bibliografijo in zaradi tega še toliko
bolj
delo.
omogoča poglobljeno študijsko
Delo je prevedel Darko Dolinar, izšlo pa je v zbirki »Bela krizantema«, ki jo je nadvse skrbno in z resnično zavzetostjo urejeval pokojni pesnik Cene Vipotnik. To knjigo je dal na program še on, žal ni mogel dočakati njenega izida. — Knjigo je opremil inž. arh. Jože Brumen.
Vodilno nit enotne uglašenostl letošnjega Izbora zbirke »Sto romanov« je narekoval preudarek o kakovosti in sočasni vabljivosti izbranih del za čim širši krog bralcev. Zato prinaša deveti letnik zbirke nekatera temeljna dela evropskega romana (Scott, Cervantes,- France), hkrati pa dopolnjuje dosedanji izbor z deli, ki so s svojimi novimi prvinami in s svojo novo tematiko pomembno obogatila to najbolj priljubljeno literarno zvrst (Leonov, Boli, Anderson, Beli).
Kljub takemu na videz raznorodnemu sožitju častitljive klasike in senzibilne privlačnosti novejših avtorjev pa vsa izbrana dela s svojimi idejno vsebinskimi izpovedmi govore o problemih življenja, s katerimi tudi današnjemu človeku ni prizaneseno, in tako ustvarjajo živo vez rodov in časa, hotenj irt iskanj človeka skozi menjavo let.
Scottov Waverley, Belijev Peterburg in Andersonov Temni smeh prihajajo prvič med slovenske bralce, stari znameniti Don Kihot v povsem novem, lepem prevodu.
Sicer pa dovolite, da vam program novega letnika naše popularne zbirke »Sto romanov«, ki jo urejuje akademik prof. dr. Anton Ocvirk, obširneje predstavimo. Prepričani smo, da nam bodo še vnaprej ostali zvesti vsi dosedanji naročniki in da se bodo tem pridružili še novi. Ko bo zbirka sklenjena, bo dragocenost vsake knjižnice.
VValter Scott: VVAVERLET
Roman »Waveriey« repreaenttra najbolj bistvene značilnosti pripovedništva očeta modernega zgodovinskega romana, škotskega pesnika in romanopisca Waltarja Scotta (1771—1832), njegove razsvetljenske in romantične elemente kot kajpak njegovo mojstrstvo v pripovedovanju zgodbe, njenem zapletanju in risanju dramatičnih situacij ter živih junakov. Glavna junak Waverley je predstavljen kot roman; tečno občut&jdv sanjač, ki nosi v sebi neoitešljivo želijo po veliki in eksotični prigodi v srečanju s preteklostjo, a kljub vsemu ostane trdno zakoreninjen v merilih pomeščanjenega sveta svoje dobe. S takšnim junakom se lahko sodobni bralec poistoveti ih skozenj tudi sam doživi imaginarno eksotičnost preteklosti.
Roman je prevedla Mira Mihelič, spremno študijo o pisatelju in o rojstvu zgodovinskega romana pa je prispeval dr. Janko Kos.
Sherwood Anderson: TEMNI SMEH
Severnoameriški pisatelj in pesnik Sherwood Anderson (1876—1941) slika v večini svojih proznih del s strogo realistično verjetnostjo v preprostem, a dognanem stilu mehanizirano življenje malih mest Amerike, začetke in posledice industrijskega razvoja v ZDA. Roman »Temni smeh« je roman o ameriških črncih. Anderson v njem sooča vitalnost črncev in duhovno sterilnost belcev. Delo je prevedla in napisala uvodno študijo Majda Stanovnik.
Heinrich
Boli
BILJARD OB POL DESETIH
zema delo Anatola Francea (Jacques Anatole Francois Thiibault 1844—1924) svojevrstno mesto v francoska, književnosti. Ostrina misli, znanja, bistra in pronicljiva duhovitost, humor in ironija, tanek posluh za estetske vrednote in vse to napajajoča globoka humanistična miselnost, so prvine Fran-ceove ustvarjalne osebnosti, zaradi kar tenih je halo v desetletjih na prelomu stoletja njegovo delo največ prevajano v tuje jezike, med njima pred in po zadnji vojni tudi mnogo v slovenščino. Roman »Bogovi so žejni« je posvečen terni fanooske revolucije in je napisan
so slika ogorčenih borb na vasi po 05> tobru, roman o uporu kmetov zoper sovjetsko oblast, obenem pa, širše vzeto, kritika totalitarnega, mehaniziranega reda v imenu širine življenja in človeške narave.
Roman je ponovno prevedel Janko Moder, spremno študijo o delu in pd-statelju pa je napisala Vera Bmčač.
Miguel Cervantes: DON KIHOT
Veleumni plemič Don Kihot iz Manče, kot se glasi neskrajšani naslov enega naj siavnj ešah romanov evropska in svetovne književnosti, je ne le najboljši viteški in hkrati prvi realistični evropski roman, ne zgolj zrcalo tedanje Španije zlatega veka, čas zlata din cap, temveč prav tako očarljiva umetnina, ki posega v same korenine in globino življenja: v razpetost med sanje in resničnost, v protislovje fantazij in razočaranj, ki jih na žalostno veselih pustolovščinah doživljata viitea žalostne podobe Don Kihot in njegov zvesti oproda Pando, nerazdružna dvojica, kot sta nerazdružna dvojnost in protislovje v družbi in v človeku.
»Don Kihota« je na novo prevedel Niko Košir, spremno študijo pa je napisal dr. Dušan Pirjevec.
Andrej Bell: PETERBURG
Peterburg je drugi roman Belega. Pripovedno jedro romana je postavljeno v nemimi čas prve, neuspele ruske revolucije 1905. Junak romana Nikolaj Apoionovič, sin visokega carskega urad. nika, nehote obljubi svojim prijateljem
razvalin, se nevidne;
»Nemčijo so očistili pravi, razvaline so postale pregrnila jih je nova, bahava arhitektura, in da se blaginje drži zadah razkrajanja, preprosti Nemec noče vedeti, pa ga literatura razvalin spominja na to«. Tako je označil svoje pisatelj-stvo in svoj angažirani odnos do sveta in družbe Nobelov nagrajenec Heinrich Boli. Ta programska izjava priča, čemu domala vsa Bollova dela obravnavajo vojno in povojna doživetja s tako kritičnostjo do sodobnega hlastanja po materialnih dobrinah in s tako skrbjo za usodo tistih, ki ostajajo spodaj, ne tistih, ki imajo oblast. Te poteze, značilne za celotni dosedanji pisateljski opus Heinricha Bolla, so očitne tudi v romanu »Biljard ob pol desetih«, kritični podobi povojne nemške družbe in njenega hlastanja po bogatenju in uspešnosti.
Roman je prevedla Dora Vodnik, o Bohovem delu pa je napisal spremno študijo Drago Grah.
Anatole France: BOGOVI SO ŽEJNI
Zaradi posrečenega obujanja preteklosti, ki jo združuje z novimi življenjskimi problemi in spoznanji, zav-

M*
UREDNIK ZBIRKE »STO ROMANOV« UNIV. PROF. DR. ANTON OCVIRK
v značilnem Franceovem združevanju preteklosti s sedanjostjo.
Dalo je prevedel Božo Vodušek, spremno študijo pa je napisal Bogomir Stopar.
Leonid Leonov: JAZBECI
Roman »Jazbeci« je napisal Leonid Leonov v obdobju največjega razcveta ruske sovjetske književnosti, v slavnih dvajsetih letih, ko sta doživela preporod ruski roman in realizem. Leonov obravnava v njem s prodorno psihološko analizo svojo priljubljeno temo: konflikte starega in novega v človeku v mladi socialistični družbi. »Jazbeci«
revolucionarjem in anarhistom, da bo z bombo ubil svojega očeta. Ob tem zunanjem dogajanju pa je avtorjeva ustvarjalnost naravnana predvsem na slikanje notranjega podzavestnega doživljanja junaka, na bliskavico po zapletenih labirintih njegovega čustvovanja. Poleg teh dveh prvin sta v Peterburgu še dve, ne manj pomembni: Be-lijeve filozofske preokupacije in njegova zaverovanost v magično moč besede. Tako je Peterburg vseskozi zanimiva, večdimenzionalna ruska inačica modernega evropskega romana.
Delo je prevedel Drago Bajt, študijo o Belijevem delu pa je napisal Aleksander Skaza.
Ob knjigi, ki razpenja pred nami zahrbtno mavrico sreče
DROGE MED KAMI
Narkomanija pomeni pretirano redno uživanje narkotičnih drog, zaradi česar sčasoma nastopi stanje telesne in duševne zasvojenosti, kar pomeni, da bolnik — narkoman brez drog poslej ne zna in ne more več živeti.
Droge pa niso samo t..i. mamila, temveč tudi najrazličnejša zdravila in toksične snovi- Občasna ali trajna uporaba ene izmed teh snovi brez ustrezale medicinske indikacije ali v pretirani količini slej ko prej nujno privede do nekontrolirane in zelo škodljive zlorabe. Za vse droge pa je značilno, da delujejo na centralni živčni sistem in da v času delovanja povzročajo ugodno počutje, čeprav sprva neopazno, potem pa vedno hitreje spodjedajo zdrave korenine osebnosti.
Narkoman propada moralno, materialno, socialno in zdravstveno, dokler ni za zakon, družino, delo, delovni kolektiv in družbo povsem izgubljen. Narkomanije se bolnik sam sploh ne more odvaditi, delno zaradi močno oslabljene volje, delno zaradi zelo močnega in mučnega abstinenčnega sindroma, ki nastopi ob vsaki nenad ni prekinitvi jemanja drog. Po daljšem uživanju droge je namreč bolniku potrebna tako velika količina drog, da bi takšna količina pomenila za zdravega človeka večkratno smrtno dozo Nezavrta sla po drogi tira narkoma na v kriminal, sai stori vse, da bi sr dokooal drog, četudi za ceno grobe kršitve veljavnih družbenih norm. Po ’eer tega zavaja narkomaniji vdan bolnik tud' druge — zdrave. Staehe T’n pravilno ugotavlja, da narkomanova osebnost izgubi svoie jedro in no-stane votla, nepristna, pasivna in praz-
na. Vsa, žaradi narkomanije obubožana in zožena, narkomanova aktivnost je usmerjena zgolj samo še v pridobivanje in uživanje pogubonosne droge.
Varljivemu in zlasti v začetni faza narkomanije prijetnemu učinkovanju drog zapadajo zlasti osebnosti z nevrotičnimi in psihopatskimi nagnjenji, labilnega razpoloženja, šibke volje, konstitucionalno depresivne ipd. Zlasti pa je ogrožena še razvijajoča se in življenjsko neizkušena mladina. Ugotovili so, da prihaja največ narkomanov iz vrst tistega dela mladine, kd ima neurejene družinske razmere in ki je tudi sicer slabše prilagojena šoli in družbi. Za ta del mladine so pubertetne krize v znamenju telesne akceleračije ter nekakšne duševne re-tairdacije v današnji nemimi dobi v betonski džungli velikih mest še zlasti težke in čezmerno obremenjujoče. Zato ni čudno, če določen odstotek mladine že pri vhodnih vratih v svet odraslih, potem ko so se ji vrednote minulega otroštva sesule v prah, seže oo omami in tako po svoje »rešuje« v njej nakopičene osebne probleme, ki pa so delno tudi odsev širših problemov' časa in prostora, v katerem 'a mladina dorašča, deluje in živi. Toda sproščajoči učinek drog je varljiv. Ne samo da narkomana — pa bodi star ali mlad — odvrača od iskanja realnih in konstruktivnih ter zanj ;n za družbo koristnih rešitev, marveč' ga tudi bio-psiho-sooialno undču 'e, dokler ne ostane od njega samo bedna človeška razvalina.
Narkomanija je v mnogih deželah težak družbeni in medicinski problem.
Vedeti moramo, da je zdravljenje narkomanov zahteven in drag posel; uspešno je lahko samo v specialnem zavodu zaprtega tipa ali pa v zaprtem psihiatričnem oddelku ustrezne stacionarne zdravstvene ustanove. Res je, da toksdikom&nije, razen alkoholne, pri nas niso zavzele niti približno toliKš-nega obsega kot v nekaterih visoko razvitih kapitalističnih deželah zahodne Evrope, v Sredozemlju, v jugovzhodni Aziji in v Južni Ameriki. Toda odkar so v zadnjih letih droge Evropo kar preplavile, opažamo tudi v naši družbi naraščanje števila posameznih vrst narkomanov, zlasti še v nekaterih največjdh jugoslovanskih mestih. Žrtev nove »mode« je zlasti mladina, pri čemer je ogrožena predvsem visokošolska in tudi srednješolska, delno pa celo mladina, ki sedi še v osnovnošolskih klopeh. To pa terja odločno kurativno in preventivno ukrepanje.
Ena izmed uspešnih preventivnih dejavnosti je vsekakor temeljito strokovno seznanjanje najširše javnosti z vsemi razpoložljivimi sredstvi množičnega obveščanja o pravi naravi drog ter o pogubnih posledicah njihove zlo rabe, saj velja prav tu, bolj kot kjer koli drugje, zlato načelo,. da je bolje (in mnogo ceneje!) preprečevati ko! zdraviti.
Brez dvoma je prav ta nagib spod budili Cankarjevo založbo, da se je odločila za prevod in natis švicarske strokovne, vendarl^ pa tudi zelo poljudno pisane knjižice z naslovom DROGE MED NAMI. Prevod je založba zaupala dr. Marinki Jaikopič-Ger-
bajs, ki je za slovensko izdajo napisala tudi ustrezno spremno besedo.
Knjižica DROGE MED NAMI je sad skupnega dela petih zdravnikov, dveh psihologov in sociologa — strokovnjakov v Baslu, kjer je eno izmed najmočnejših evropskih središč za preučevanje narkomanije. V zgoščenem povzetku nas to delo seznani z vsem, kar naj bi zlasti mladina vedela o posameznih vrstah drog (opiatih, kanabisu, halucinogenih, amfeta-minih in uspavalih), nadalje o vzrokih, ki pripeljejo do zlorabe drog in do zasvojenosti z njimi, o škodljivem delovanju drog, o pravi osebnosti uživalcev drog, o pravu in razlogih za legalizacijo drog in proti njej, o posvetovalnicah, dnevnem in neprekinjenem centru ter o kliničnem zdravljenju narkomanov. Citirane izpovedi nekdanjih zasvojencev dajejo temu strokovno informativnemu delu še dodatno noto grozljive prepričljivosti in najboljšo dokumentacijo.
Ker se tokovi sodobnega življenja iz razvitejših dežel bližajo že tudi našim durim in ker narkomanija z zloveščimi lovkami sega in grabi tudi že oo tukajšnji mladini, je knjižica DROGE MED NAMI nadvse aktualno delo, ki lahko stori mnogo dobrega, sa.j ’ahko odvrne marsikaterega mladega človeka od lahkomišljenega, pogubo-nosnega in povsem nepotrebnega podajanja v zahrbtno nevarnost. Svoje ooslanstvo pa bo knjižica zares dobre opravila le, če bo našla pot v šole, klube in ljudske knjižnice, to je oov-sod tja, kjer se mladina izobražuje, vzgaja in refcreira!
V. T. A.
Urednik Peter Levec predstavlja bralcem
popularni zbirki
BIOS ■> MOZAIK
Nova knjižna zbirka pri Cankarjevi založbi
..NOBELOVO
€3
ZBIRKA »BIOS«
Knjižni zbirki »Mozaik« in »Bios« ■ta že tako popularni, da ju ni treba iele predstavljati. V prvi Izhajajo romani, v drugi pa zanimiva faktografska dela. Zbirko »Bios« urejam že polnih 15 let, in to s prijetno zavestjo, da se knjige iz te zbirke tudi zares berejo. Seveda pa ljudje ne bero česarkoli in to mora urednik upošteva-ti. Marsikaj, kar je dobro za velike narode, ni dovolj dobro tudi za nas! Pri velikem narodu si namreč skoraj vsaka knjiga ne glede na vsebino in slog najde toliko bralcev, da se lahko objavi brez izgube, na majhnem jezikovnem področju pa ni tabo. Tu je treba odbirati le najbolj zanimive teme v kar ngjbolj prijetni obdelavi. Doslej se mi je še vsako leto posrečilo najti za »Bios« splošno zanimive in tehtne knjige in prepričan sem, da takšnih knjig tudi v prihodnje ne bo zmanjkalo. V letošnji »Bios« sem uvrstil tale štiri dela:
R. Holland —-M. Benary:
BABICE IN VNUKI
Dve zgodbi dveh pisateljic na isto temo. V prvi zgodbi nosečo dekle namesto prt maitert najde oporo prt start mamki. V drugi zgodbi pa se mlada »modema« mati končno spametuje in otroke spet zaupa babici. Obe zgodbi, vzeta iz vsakdanje resničnosti, sta ljubko ta prijetno branje za vsakogar.
Erlch Maria Retnarque:
SENCE V RAJU
Kot »se<noe v raju« so videti nemški emigranti, ki so se pred nacizmom zatekli v ZDA. V dozdevnem raju, ki ni njihov, trpijo samoto in muči jih lastna preteklost, zato ima tudi ljubezenska romanca glavnega junaka grenak priokus. »Sence v raju« so Remarquov poslednji roman ta posmrtna potrditev njegove pisateljske moči.
•REDmK PETER USVBO
Tita Kova8:
SPOMINI BARONA VALVASORJA
Baron Valvasor, mož znanosti in vitez peresa, ki je za »Slavo vojvodino Kranjske« žrtvoval svoje premoženje, nam po zaslugi Tite Kovač tu »sam« opisuje svoje razgibano življenje. Rahlo romansirani življenjepis slavnega kranjskega domoljuba je tako prijetno berljiv kakor le malokatera domača novost.
Janusz Piekalkiewicz:
SPECI ZAKLADI
Marsikje na svetu zemlja skriva pod sabo izgubljene zaklade. Pustolovsko iskanje tega ali onega pogrešanega za klada se ponekod šele začenja, drugod pa s presledki traja že celo stoletje. V knjigi je več resničnih zgodb z vseh celin, zgodb, ki so mikavne za vsakogar ta so tilda ilustrirane s slikami ta dokumenti.
Viktor Relmann:
DOKTOR JOSEPH GEOBBELS
Izčrpen ta objektiven življenjepis genialnega propagandnega ministra in neprekosijivega zapeljivca množic. Med prvaki nacistične Nemčije je Goebbels edini imel visoko izobrazbo in ker je bil obenem telesno defekten, je bila njegova vnema prav zato še toliko več-
C. W. Ceram:
PRVI AMERIČANI
Poslednji Ceramov »roman« o arheoloških izkopaninah, tokrat na tleh. Severne Amerike. Mimo presenetljivih najdb iz predkolumbovskih časov stopa bralec zmeraj dlje nazaj v skrivnostno indijansko davnino Amerike. Po zanimivosti in vsebinski širini se »Prvi Američani« dajo primerjati le s Ceramovim slovitim delom »Pokopane kulture«.
ZBIRKA »MOZAIK__________________
Medtem ko »Bios« prinaša faktografska dela, pa je zbirka »Mozaik« namenjena romanom. V njej sicer ni prostora za tako imenovane avantgardistične In druge manj berljive pisatelje, a vendar tako ni šele od včeraj. Zbirka »Mozaik« obstaja že skoraj 20 let in že od vsega začetka v njej izhaja le takšna dobra literatura, ki je lahko privlačno branje za kar najširšo publiko. Po istem kriteriju je sestavljen tudi program za leto 1973. V »Mozaiku« bodo letos izšla tale dela:
Nikon Kazantzakis:
GRK ZORBAS
Po tem romanu znanega grškega pisatelja, kandidata za Nobelovo nagrado, ao posneli odličen film, ki smo ga vi deli tudi pri nas. Roman »Grk Zorbas« se dogaja na Kreti in je barvita zmes poetičnih višav in vsakdanjih nižav, tihih razmišljanj in hrupnih dejanj ganljivih prizorov. Da tudi komičnih ■cen, ki silijo k smehu.
Patrick Skene Catling:
FREDDY HILL
Mladi ta zali Freddy Hi lli sl služi denar na neobičajen način: prodaja se »boljšim« ženskam! Kupljivi mladenič veliko zmore, zato je zelo iskana osebnost, vseeno pa slednjič opusti svojo »obrt«. Cablan.gov roman o mladem ljubimcu za denar je psihološko prepričljiv, predvsem pa je iskriv in nenavadno zabaven.
V kratkem v zbirki „Sto romanov66
Petronij: SATIRICON
Petronij, arbiter elegantiarum na Neronovem dvoru, ki si je sam končal življenje, ko se je nesrečno zapletel v neuspelo zaroto, je eden najbolj prosvetljenih duhov starega Rima. V svojem znamenitem, žal, okrnjenem romanu, Id se odigrava v nekem »grškem mestu« v južni Italiji, je karikiral tedanjo rimsko družbo. Posebno sl je privoščil govornike in pesnike. Značaji so podani z izredno pronicljivostjo in zvrhano mero ironije. Petronij opisuje v prvi osebi pustolovsko popotovanje Eucolpiusa In njegovega kom-panjona, ki Ju preganja bog Priapus, da padata iz ene avanture v drugo. Mojstrsko psihološko opazovanje je združeno z drznim realizmom, ki se ne boji niti obsces-nosti. Roman ima veliko kulturnozgodovinsko vrednost, ker vemo opisuje razmere In življenje v času prvih rimskih cesarjev. V literarnem pogledu je kljub svoji veliki frlvolnosti resnična mojstrovina, ena najbolj duhovltib in najbolj svežih stvaritev antične književnosti.
Zelo znan je odlomek Večerja pri Trl-malhionu. V njem se avtor še posebno pikro posmehuje parveniju Trimalhionu, ki se baha s svojim bogastvom in umišljeno izobraženostjo. Petronij ne moralizira, pač pa ironizirajoč realistično prikazuje tedanjega človeka. Zaradi realističnega vnašanja pogovornega jezika v literaturo pomeni Satiričen tudi bogat vir za poznavanje vulgarne latinščine.
Delo je prevedel In študijo napisal Primož Simoniti, knjigo pa je opremila Metka Krašovec.
V prihodnji številki »Knjižnih odmevov« bomo bralcem podrobneje predstavili še druge edicije Cankarjeve založbe, ki	izšle
i/
S
MtMMCMI
Zakaj nova knjižna zbirka?
Zadnje čase je pri nas med ljubi- _ tel ji knjig čutiti nekakšno sušo, saj' so nekatere založbe skrčile svoje »klasične« programe, obstoječe iz zaokroženih ali ustaljenih knjižnih zbirk, in poskušajo ujeti tok časa z organiziranjem aktualnih, kampanjskih programov. Pri teh se zaradi tenkoslušne selektivnosti uredništev za sodobne želje in potrebe publike tako rekoč v malem ponavlja velika zgodovina. Kakor je na primer pred dvesto leti čas dozorel za izrabo pare in so po vsem svetu hkrati in neodvisno drug od drugega začeli izumljati stroje, ki naj bi pognali svet v hitrejše gibanje, in kakor je v tem stoletju jedrska moč tako rekoč visela v zraku, dokler se ni spet nekako vsem hkrati odprlo zanjo, podobno tudi založbe po vsem svetu in pri nas nekako vse hkrati izumljajo parne in jedrske stroje, ki naj zastajajoče parizarje založb pože-_ nejo v nov tek, v nov polet. In kaj si je mogoče misliti bolj naravnega kakor to, da gredo vse založbe po navadi tako natančno vštric s časom, da vse ob istem času izumljajo take »bombe«, namreč:	zdaj zdravniške
knjige, zdaj knjige o zdravnikih, zdaj kuharice, zdaj zgodovine umetnosti, zdaj pomagaj si sam in mizica pogrni se, zdaj leksikone in enciklopedije, tako da po navadi delajo vse take delovne skupine ob istem času in vsaka posebej. išče in utira najboljšo pot, tako da se še ne morejo obogatiti z izkušnjami, dognanji in spoznanji, s pomanjkljivostmi in prednostmi svojih konkurentov, temveč mora biti vsaka delovna skupina posebej pionirska in mora prej ko mogoče — se pravi ob istem času — s svojijn rezultatom »prva« na plan.
Pri zbirki NOBELOVCI, ki jo začenja Cankarjeva založba, vsega tega ne bo. Ne bo hlastanja za izumom nove založniške bombe, temveč bo nova zbirka poskusila samo zapolniti vrzel, ki jo je čutiti v sedanji založniški politiki: ljubitelji knjig pogrešajo zaokroženo zbirko, ki naj jim potolaži ne le slo po branju in vedenju, temveč naj se jim tudi spremeni v ponos domače, družinske knjižnice, v zanesljivo jedro in zakladnico, kamor bo potlej-tako rada spet in spet segala roka vseh članov družine in vselej našla tisto, kar bo v danem trenutku iskala.
Po STO ROMANIH torej še NOBELOVCI? Kaj se ne bosta zbirki pokrivali? Se spodrivali?
Ne bosta se. Niti malo ne. Kvečjemu dopolnjevali, spopolnjevali. Pomislimo samo na eno, izredno dragoceno ta nepogrešljivo lastnost prihodnjih nobelovk. V tej zbirki bodo namreč posrečeno združene vse literarne veje (poezija, proza, dramatika, esej) in neprisiljeno bodo v zaokroženi zbirki podani sadovi našega stoletja na tem
-	področju umetniškega ustvarjanja. Zavedam se sicer, da avtorji, ki so dobili Nobelovo nagrado, še malo niso vsi najboljši in največji svetovni avtorji, zavedam pa se tudi, da je umetnost v marsičem nemerljiva in ne-tehtljiva, da je torej ne moremo do kraja izmeriti na vatle in metre, je ne stehtati na kile ta cente, da torej tudi pesnikov in pisateljev, dramatikov in esejistov ne moremo po vojaško postaviti v nespremenljivo telovadno vrsto od največjega do najmanjšega, temveč si moramo pomagati tudi ž drugačnimi merili in sodili. In za nobelovke, za konkretno novo zbirko NOBELOVCEV pri Cankarjevi založbi, je izbran tak prav poseben vidik: vanjo bodo sprejeti avtorji, in sicer VSI avtorji, ki so bili deležni časti, da so dobili Nobelovo nagrado za literaturo, ki jo vsako leto podeljuje Nobelova ustanova pri švedski Akademiji znanosti in umetnosti.
In kakšen vidik je odločilen za švedske akademike, ko vsako leto sklepajo o novih kandidatih za Nobelovo nagrado za literaturo?
Mogoče bi moral za uvod povedati nekaj temeljnih podatkov. Namreč: švedski industrij ec in iznajditelj dinamita Alfred Nobel (1833—1896) je leta 1895 v svoji oporoki velik del pre-
-	moženja (ki ga je bilo treba naložiti v varne banke) namenil za nagrajevanje posebno imenitnih dosežkov na področju 1. kemije, 2. fizike, 3. fiziologije in medicine, 4. bratovstva med narodi in svetovnega miru in 5. književnosti. Nagrad^ podeljujejo vsako leto 10, decembra na obletnico Nobelove smrti, in sicer iz obresti vloženega kapitala. Prvič so bile nagrade podeljene leta 1901.
Nagrajenci s področja književnosti so torej le ena od petih pomembnih panog človeške .dejavnosti in kakor se druge veje bržkone izmikajo do kraja objektivnim presojam, tako in mogoče še bolj se izmika literatura.
Potemtakem tudi tu lahko deluje »kuhinja«?
Rajši bi temu rekel razni vidiki. Že Alfred Nobel je v oporoki postavil eno od pomembnih omejitev, ko je izrecno omenil »idealistično usmerjenost« literarnih del, ki morejo konkurirati za to najvišje priznanje. Eden od nadaljnjih, po svoje zelo pozitivnih vidikov je na primer ta, da kandidate izbirajo tudi po nekakšnem mednarodnem ključu, se pravi, da morajo biti soupoštevana vsa jezikovna in narodnostna področja. A kakor je ta vidik za manjše in mlajše literature spodbuden, je za komisijo lahko ovira in vez, lahko pa tudi precej odločilno sovpliva pri končnem seznamu nobelovcev. Sovpliva pa kajpak še polno drugih vidikov.
Vemo na primer, kako je svet poln samosvojih teženj, posebnih namenov, zakulisnih snovanj, trenj in spoprijemov; temu smo vsak dan priča v ve-likih in majhnih merilih, zato tudi posebna komisija za podeljevanje Nobelovih nagrad pri švedski akademiji nima lahke naloge, ko naj objektivno izbira in izbere med kandidati z vsega sveta. Vemo tudi, da je — po objektivni presoji — precej pisateljev — naštejmo le nekaj kričečih primerov iz malo bolj odmaknjene pifetek-losti — Gorki, Cehov, Tolstoj, Ibsen, Kafka, Valery, Strindberg... — umrlo brez Nobelove nagrade, vemo pa po drugi strani tudi, da zlepa ne naj-
Cankarjeva založba bo začela letos izdajati novo leposlovno knjižno zbirko »Nobelovci« in bo v nji predstavila vse lavreate, ki so si zaslužili visoko literarno priznanje — Nobelovo nagrado za književnost. Nagrado vsako leto zelo slovesno podeljuje švedska akademija. — Prof. Janka Modra,' urednika nove zbirke, smo naprosili, naj nam odgovori na nekaj vprašanj o konceptu »Nobelovcev«. Naši prošnji se je rad odzval.
demo knjižne zbirke, ki naj bi podobno kakor zbirka STO ROMANOV zajela vrhove svetovne literature, pa v nji ne bi med takimi vrhunskimi, klasičnimi deli naleteli tudi na toliko in toliko avtorjev, ki jim je bila podeljena Nobelova nagrada. In v skrajnem primeru: podelitev Nobelove nagrade* tako rekoč najpomembnejšega in naj višjega svetovnega literarnega priznanja, je tako pomembno in odmevno dejanje, da že samo to podpre avtorja, ga najde, ga odkrije, mu da blišč in poveča popularnost, mu pomaga v svet, med- ljudi, saj ob podelitvi vsakoletne Nobelove nagrade založbe po vsem svetu kar čakajo na izbranega avtorja in ga hitro objavijo v izvirniku ali v prevodih, da še ujamejo »klimo trenutka«, po vsem svetu pa izhajajo tudi manj enodnevno tempirane, bolj dolgoročno in daljnosežno zasnovane zbirke knjig Nobelovih nagrajencev, in sicer skoraj povsod v velikih, skoraj množičnih nakladah.
Se pravi, da zbirka NOBELOVCI ni naš izum?
Se malo ne. Prej bi lahko reklih da tudi tu capljamo med zadnjimi, a to zamudništvo na srečo ni tako usodno kakor na nekaterih drugih področjih ali pa sploh ni usodno, saj je precej avtorjev nobelovcev tudi s siceršnjimi izdajami doseglo pri nas primeren poudarek in razširjenost. Nova zbirka pa bo take posamezne pobliske in informacije zaokrožila in nobelovca sistematično predstavila publiki.
In kako bo to doseženo?
Po daljšem iskanju skupnega jezika, ki naj bi založbi in uredništvu najbolje pomagal pri izoblikovanju sporazumne zamisli, po krajšem otipava-' nju in merjenju »temperature« pri pu-
2560 strani. To pomeni 8 knjig po 320 strani. Ker pa imajo posamezna dela zelo različen obseg, se bo lahko kdaj zgodilo, da bo v letniku izšlo samo šest knjig, a teh bolj debelih.
A to je samo zunanja, tehnična razdelitev. Vsebinsko pa bo vsak letnik zasnovan po načelu kar največje razgibanosti in vsestranskosti, se pravd: vselej za vsakega nekaj. Tako bo na primer poskrbljeno, da bo vselej brž ko mogoče vključen v zbirko že vsakoletni naj novejši Nobelov nagrajenec. To se bo letos zgodilo s Heinri-chom Bollom, ki bo v zbirki predstavljen z romanom IN NI REKLA NITI BESEDE in HIŠA BREZ VARUHOV. Drugi avtor bo izbran po kakšnem obsežnejšem proznem delu, ki narekuje več knjig. Tako bo letos predstavljen Reymont s KMETI, kdaj drugič Šolohov s TIHIM DONOM, pa Martin du Gard s THIBAULTOVIMI, pa Undsetova, Galsworthy in podobno. Vsako leto bo poskrbljeno tudi za predstavitev enega od pesnikov ali dramatikov. Nadaljnja skrb uredništva bo posvečena temu, da bodo v vsakem letniku zastopani avtorji različnih narodnosti, različnih dob, različnih literarnih tokov, različnih slogov ...
Se pravi, da nobelovci ne bodo predstavljeni v naši zbirki z deli, za katera so dobili nagrado? Ali pa vendarle?
Oboje bo. Najprej moram poudariti, da je le malo avtorjev dobilo Nobelovo nagrado izrecno za eno samo od svojih del. še v največ primerih jim je bila nagrada podeljena sicer ob katerem od posebej pomembnih dosežkov, utemeljitev pa razširjena tudi na druga dela.
Uredništvo bo tu imelo povsem proste roke, da bo izbralo iz avtorjevega
UREDNIK ZBIRKE »NOBELOVCEV« PROF. JANKO MOiDHR
bliki in po iskanju »metra«, ki naj bi utrdil najprimernejši obseg — ne prevelik in ne premajhen — namenjen za posameznega avtorja, je bil dosežen takle dogovor:
1.	Vsak nobelovec bo v zbirki predstavljen vsaj z eno samostojno knjigo.
2.	Ker smo se odločili, naj bi bile knjige ne le notranje bogate, temveč tudi na zunaj lepe in na višini, smo izbrali ugoden format in si postavili najmanjši obseg za posameznega avtorja: 10 tiskovnih pol = 160 strani.
Tako je uredništvu in založbi postavljena skrajna spodnja meja, ki bo uporabljena le pri nekaj avtorjih, zlasti pri neprevedljivih pesnikih, pri pro-zaikih pa bo merilo za v zbirki predstavljeno delo samo njegova kvaliteta. Tako bo na primer v prvem letniku poljski pisatelj Reymont zasto pan s svojim znamenitim romanom KMETJE, pa čeprav delo obsega štiri knjige.
Le s tako prožno uredniško in založniško politiko bo mogoče nobelovce res in dostojno predstaviti, kakor je naloga in dolžnost take specialne knjižne zbirke. Naj že kar tukaj omenim tudi siceršnjo, zunanjo večstransko predstavitev. Tako bo o vsakem avtorju napisana tudi posebna spremna beseda, ta sicer v takem obsegu, da bo lahko informativno predstavljeno ne samo njegovo delo, temveč bo avtor sam osvetljen tudi skozi prizmo časa in kraja. Da bo knjiga opremljena tudi s fotografijo avtorja, s faksimilom njegovega podpisa in z odlomki iz utemeljitve švedske akademije ob podelitvi Nobelove nagrade, mi — mislim — niti ni treba še posebej poudarjati.
In kako bo zasnovan posamezen letnik NOBELOVCEV?
Dogovorili smo se, da bo vsak letnik obsegal 160 tiskovnih pol, se pravi
opusa pač delo ali dela, s katerimi bc avtor najbolje predstavljen.
Torej tudi po več del istega avtorja?
Tudi. Temeljni vidik pri posameznih nobelovcih bo namreč antologijski. Ta je za, pesnike že tako edini mo goč. Iz življenjskih opusov posameznih pesnikov bomo namreč za prfevoč izbirali najboljše, najznačilnejše prevedljive stvaritve in jih podajali v naši zbirki. Podobno bo tudi z dramatiki, saj ne bodo predstavljeni samo z eno dramo, temveč tudi z dvema ali z več deli. Podobno tudi pri prozi. V knjigo bo lahko vključenih po več proznih del, kakor sem ravnokar že omenil glede Heinricha Bolla. še posebej bo to nujno potrebno pri avtor-jih, ki so izrazite dvoživke, namreč pesniki in obenem dramatiki ali pa dramatiki in obenem prozaisti in po* d?bn°- Tu bo izbor poskušal zajeti iz obeh področij avtorjeve ustvarjalnosti. Le»os bo v tem smislu predstavljen bengalski nobelovec Rabindranath Tagore, in sicer s še neprevedenim romanom GORA in že znano pesniško zbirko DAROV AN JKE (GITANDŽALI).
Torej deloma nove, deloma že od prej znane, pri nas že prevedene stvari?
že prej sem omenil, da so bili ne-kateri nobelovci tudi pri nas posamez ze kar precej predstavljeni in prevedeni. Uredništvo si bo pri talcih priza devalo najti najsrečnejšo pot med Sci-lo m Karibdo, se pravi med že znanima, tako rekoč antologijskimi, klasičnimi deli posameznih avtorjev ki iih že imamo v prevodu, in Karibdo — pri nas manj znanimi, manj populariziranimi, a mogoče ravno tako upoštevanja vrednimi novimi, še neznanimi stvaritvami. V tem je ravno ena od prijetnih, pa tudi težkih nalog: predstaviti avtorja v najprimernejši luči ga tako rekoč na novo odkriti ali
ALFRED NOBEL
vsaj, kjer bo le mogoče, dopolniti njegovo podobo z na novo prevedenimi deli.
In kako bo z »nekomercialnimi« avtorji?
Takih ni in bi jih ne smelo biti. Že res, da je nekatere nobelovce čas precej zameglil, da so v družbi nekaterih drugih nekako v senci, manj znani, manj upoštevani. A ne glede na prej omenjene razne kriterije ta tudi narodnostni ključ, ki soodločajo pri izbiri med kandidati za Nobelovo nagrado, je vendar vsakteri od doslej izbranih vsaj v svoji ožji domovini in ob svojem času dosegel umetniško raven ta pomen, s katerima je lahko kandidiral za tako visoko priznanje. Naloga uredništva— hvaležna in nehvaležna hkrati — bo torej pri takih avtorjih poiskati dela, ki imajo tudi današnjemu, našemu človeku povedati še dosti dragocenega, ali pa vsaj v primernem izboru podati stvari, ki so pri nas mogoče po krivici ostale neznane. TaJd avtorji bodo v naši zbirki pač dobili manjši obseg, a moje mnenje je, da bi se založba sama prenagljeno uvrstila med zgolj komercialna podjetja ali postavila na raven industrije z vsemi do kraja merljivimi profitarskimi nalogami, če bi zanemarila drugi vidik svojega dela in delovanja: kulturno poslanstvo, širjenje znanja in razgledanosti, notranjo poglobljenost, saj knjiga ni samo-zunanja efektnost, ne samo na uspeh preračunana iskanost. Jasno pa je po drugi strani, da uredništvo nove knjižne zbirke ne misli med nobelovke uvrščati zaprašenih, v nobenem pogledu zanimivih ali dragocenih stvaritev, saj bi bil tak izbor samo zaradi izbora, ne pa zaradi stvar ri.
Kako je torej sestavljen prvi letnik?
Letos jeseni bo izšlo osem knjig, in sicer Reymontov obsežni roman KMETJE v štirih knjigah (v novem prevodu), dva romana Heinricha Bolla (IN NI REKLA NITI BESEDE in HIŠA BREZ VARUHOV) v eni knjigi, roman GORA ta pesniška zbirka DA-ROVANJKE (v novem prevodu) v eni knjigi, roman V ZRELIH LETIH Jeana Paula Sartra v eni knjigi in PESMI Salvatora Ouasimoda v eni knjigi. Omenjena dela so prevedli Vital Klabus, Vlasta Pacheinerjeva, Ciril Zlobec in Janko Moder. Po narodnostih bodo torej zastopani Bengalec, Francoz, Poljak, Nemec in Italijan, pa tudi po tematiki in literarnih kategorijah bo že letošnji letnik nobelovk dragocen člen kasnejše nepogrešljive družinske knjižnice.
T. GLAVAN
Novo pri nas
Lenin: 0 KULTURI IN UMETNOSTI
Resda se Lenin nikoli ni izrecno ukvarjal ne s slovstveno teorijo in ne s slovstveno zgodovino, pa so kljub temu njegove misli, naj jih je bil izrekel ali zapisal — raztresene, •v fragmentih — kristalno čist in globok vir napotkov vsem tistim, ki se kakorkoli že spuščajo v razglabljanja o omenjenih področjih kulturne tvornosti, o književnosti in umetnosti; še zlasti v »našem trenutku«, ko se prav v tem — često prav ihtavo
—	pomerjajo kopja slovenskih sodobnih praktikov (ustvarjalcev) in teoretikov (ocenjevalcev — -usmerjevalcev).
»Leninove postavke, ki zadevajo ti dve področji kulturne tvornosti, njuno bistvo, pomen in vlogo v družbenem življenju, v boju med razredi in v graditvi novih, socialističnih odnosov med ljudmi, so neločljivo povezane z vso njegovo revolucionarno mislijo in z vsem njegovim revolucionarnim dejanjem.« (Boris Ziherl v uvodu).
Naša povojna družba se je nujnosti slovenskega prevoda Leninovih najpomembnejših misli o kulturi in umetnosti kaj kmalu zavedla, saj je njihov izbor prvikrat izšel že 1950, nedavno pa. je CANKARJEVA ZALOZBA izdala njegov ponatis, v glavnem, zlasti kar zadeva izvirna Leninova besedila. (Mimogrede: uvodno razpravo je Boris Ziherl napisal 1958 za podoben izbor v makedonščini).
Tehnično je sedanji ponatis razdeljen v te-le razdelke:
»Lenin o književnosti in umetnosti« (Boris Ziherl),
»O kulturi in kulturni dediščini« (Fragmenti, objavljeni v sovjetskih publikacijah),
»Iz odredb in direktiv V. I. Lenina«,
»V. I. Lenin in umetnost« (Iz spominov),
»Opombe pod črto« in (končne) »Opombe«, z natančnejšimi navedbami časa, kraja in naslovi publikacij
—	originalov.
Avtorji spominov na Lenina, ki so objavljeni v tem izboru, so: M. Gorki, N, Krupska, A. V. Lunačarski (»Lenin o monumentalni propagandi«, »Spomini na Lenina« in »Pogovor z Leni-nOTR, o kinematografu«, Klara Zetkin m, VI. Bonč-Brujevič.
Leninova besedila je prelil v slovenščino Josip Vidmar.
Kakršnokoli ocenjevanje Leninovih (izrečenih in zapisanih) misli je od-vec> ker so — skratka — klasične: re-smčnost vsebine v lepi obliki. Knjiga tudi za današnjo rabo!
JAKA SLOKAN
DELO -A- stran 27
Postu i
Dredal 29
Odmevi na:
Zamejski Slovenci
(»Delo« lani in letos)
Poleg tehtnih člankov in poročil je bilo e zadnjih dveh letih večkrat mogoče zaslediti v naših časnikih — med drugimi tudi v »Delu« — in revijah poročila ali pa razglabljanja o zamejskih Slovencih, ki so bila očitno napisana oddaleč za zeleno mizo ali pa na podlagi vtisov kakega nedeljskega izleta. Nekako neprijetno so me zbodli taki sestavki, ki so kljub dobronamernosti poda. ja!i včasih precej izkrivljeno sliko, kolikor lahko sodim iz lastnih izkušenj bodisi da je bilo govora o terskih ali nadiških Slovencih, o Reziji ali Porabju, v vseh teh krajih namreč smo sodelavci Glasbeno narodopisnega inštituta v zadnjem desetletju začeli z našim raziskovalnim delom in se še vedno ponovno vračamo tja. Značaj našega dela nas pripelje v tesen stik z ljudmi, v njih domovih preživimo toliko dni in večerov, da od blizu spoznamo njihovo vsakdanje življenje in delo, njih praznike in njih težave. Z mnogimi od teh preprostih ljudi nas veže sedaj že staro znanstvo ali celo prijateljstvo. Zato pa se čudim, s kakšno lahkoto izrekajo usodno posplošujoče sodbe ljudje, ki se ob kratkem izletu ustavijo za nekaj ur v eni sami vasi, pa še tam pravzaprav sploh ne pridejo v stik z domačini.
Kot nazoren primer takega pisanja naj navedem iz zadnjega časa članek »Med Po-rabci in Gradiščanci« iz novembrske številke »Dialogov«. Članek mi je prišel pred oči pač šele pred kratkim, ker nisem stalen naročnik te revije. Izvajanja avtorice, pisateljice Nade Gaborovič o Porabcih zvenijo kot eno samo objokovanje in obtoževanje. Vse, kar ji je v nekaj bore urah prišlo pred oči ali ušesa, skuša spraviti v sklad z neko sodbo, ki si jo je — tako se zdi — ustvarila že vnaprej. V vsem vidi le zvijačno prikrito madžarizacijo: »Namera je spretno skrita v asfaltu, je vgrajena v zidove ... pionirskega doma, namenjenega otrokom iz cele Madžarske... bahav spomenik gospodoval-nosti.. .«. Ce avtorica že ni objektivna, kolikor je meni znano, o pionirskem domu. pa je naravnost osupljivo njeno ponovno spodtikanje nad asfaltirano cesto do Ste-vanovec. Morala bi vedeti, da je pod tistim novim asfaltom že plast precej starega, prav tako kot npr na cesti do Gornjega Senika, in da ga najbrž ne bi bilo tako kmalu ne tu ne tam. če ne bi bilo zaradi obmejnih graničarskih objektov. In da so domačini srečni, da imajo ceste in avtobuse, ki jih lahko hitro prepeljejo zjutraj na delo v tovarne in popoldne nazaj domov V hribe. Ali bi bilo po avtoričinem mnenju res bolje za tamkajšnje Slovence, da bi obtičali — recimo zaradi nevarnosti madžarizačije — brez cest v hribovskih vaseh na borni zemlji, ki jih vseh ne more prerediti? Lahko je pisati rodoljubna objokovanja v udobnih stanovanjih velikega mesta.
In še: »Leta 1921 so tod donele same slovenske pesmi. Vse prebivalstvo je bilo slovensko. Zdaj pa zro oči učencev mrtvo prijazno vate in usta odgovarjajo raje po mad. žc.rsko ...« Glede prvega lahko potolažim avtorico. Se sedaj, v letih 1969—1972, tam donijo slovenske pesmi tako rekoč v sleherni hiši. Tolikšnega obilja pesmi nismo našli nikjer drugje na slovenskem ozemlju. Slovenski knjižni jezik pa je tam res problem, o katerem bi se morda splačalo obširneje spregovoriti posebej na drugem mestu. Mislim, da v tem pogledu veliko krivde pade na nas same. Po lastnih izkušnjah mirno lahko trdim, da večina učiteljev in profesorjev vseh vrst, kulturnih delavcev in morda celo prisateljev pri nas šteje knjižni jezik za edino zveličavni in dostojni znak Slovenca, narečje pa za nekaj nižjega in pri. mHivnega. česar se je treba čim prej znebiti. Tako modrost se nam je najbrž posrečilo prenesti tudi v Porabje. Čeprav tam v pogovoru vsi razumejo knjižno slovenščino, govoriti je — razen redkih izjem — ne zna jo. Ker se pa otroci v šoli sramujejo »uradno« govoriti v svojem žlahtnem narečnem jeziku, raje v zadregi molčijo ati pa morda odgovarjajo po madžarsko. Pri tem pa so že imeli Poraboi obenem s Prekmurci ta svoj narečni jezik tudi kot knjižni jezik, tiskan v mnogih knjigah vsaj od 18. stoletja dalje, če ne že od prej, in imajo knjige v tem drugem knjižnem jeziku tudi še danes. Ali ne bi kazalo, da se vsi skupaj nekoliko zamislimo ob tem problemu? Ali morda res mislimo, da bo samo naša knjižna slovenščina rešila Porabce, da ne bi utonili v madžarski večini?
Nado Gaborovič spoštujem kot .slovensko pisateljico. Mislim pa. da tako pisanje, kot je njeno o Porabcih, ne more koristiti prav nikomur.
Dr. VALENS VODUŠEK, Ljubljana
Papirna vojna
(»Delo« 21. februarja)
V komentarju pod tem naslovom je Marko Jakše opozoril na nekatere težave, ki jih imajo letos delovne organizacije, ker se je spremenil predpis o načinu nakazovanja prispevkov iz OD tako. da morajo same pripraviti nakazila po občinah. Jaz bi k temu dodal nekaj iz prakse našega podjetja, ljubljanske »Emone«.
Zvezni, republiški in občinski organi predpisujejo, vodijo in nadzorujejo davčno politiko. Predpisi so tudi zato. da se izvajajo in ne nazadnje tudi zato, da se pravilno izvajajo. Tu pa nastajajo težave.
Naša domovina se deli, kakor vemo, na šest republik in dve pokrajini. Vsaka izmed teh enot pa se naprej takole deli: BiH na 196, Cma gora na 20, Hrvaška na 111, Makedonija na 32, Slovenija na 62. Srbija na 119, Vojvodina na 44 in Kosovo na 22 občin Vsega skupaj torej 516 občin Znotraj tega je Sarajevo razdeljeno na 4 občine, Ljubljana na 5. Beograd pa na 13 občin. Vsaka ob čina vodi svojo davčno politiko in predpi suje svojo davčno stopnjo.
Tu pa se povečajo težave davčnih zave eanccv pri pravilnem izvajanju davčnih predpisov in pri pravilnem obračunu in odvodu davkov. Ni najteže obračunavati davek po vseh različnih merilih, ki so določe.
na in napisana. Problematično pa ga je pravilno obračunavati po občinah m po predpisih tistih občin, katerih obseg ni objavljen v tisku, dosegljivem davčnim zavezancem.
Ta problem nas je privedel do tega, da smo pričeli iskati ustrezne pripomočke. Pri tem so se dogodki takole odvijali: lanski Uradni list SRS št. 12 je objavil »Seznam obstoječega stanja imen, ulic, cest, trgov in naselij po občinah na območju Ljubljane (ureditveno območje mesta)«. Ta zgled nas je zavedel na misel, da sta verjetno tudi Beograd in Sarajevo podobno objavila razmejitev svojih občin. Da bi prišli čimprej do ustrezne informacije, smo svojima predstavništvoma v Beogradu in Sarajevu naročili, naj nam jo preskrbe. Predstavništvi sta naš obvestili, da v teh dveh mestih take publikacije ni in da, kot so obveščeni, tudi občine nimajo kakršnihkoli seznamov ulic.
Hkrati smo pisali tudi skupščinama mest Beograda in Sarajeva vljudno prošnjo, naj nam preskrbita spisek ul-ic po njunih občinah. Iz beograjskega mestnega sekretariata za finance oddelka za dohodke so nam odgovorili, da ta služba nima popisa ulic na teritoriju mesta Beograd, in dodali, da se vse njihove, občine poslužujejo uradne publikacije »Vodič kroz beograjske ulice«, ki ga izdaja Turistična štampa v Beogradu, ulica K. Mihajlova št. 21.
Uslužbence našega predstavništva smo zaprosili, da so v Beogradu poiskali ta »Vodič kroz beogradske ulice«, žal pa ta publikacija sploh ne ustreza našim potrebam, ker je namenjena turistom in opozarja na beograjske zanimivosti, kar, žal, nima nikakršne zveze z obračunom davka. Zato nam ni razumljivo, kako more občinskim organom služiti v ta namen.
Prosili smo naše predstavništvo, naj še išče kakršnokoli za nas uporabno publikacijo. In res so nam poslali knjižico Tome Momirovskega »Plan Beograda sa upisom ulica«, v kateri je res pri vsaki ulici navedeno, v katero občino sodi. Naposled smo torej dobili natančno to, kar smo iskali. Pri tem pa se nam zdi čudno, da mestni sekretariat za finance in finančni organi vseh 13 beograjskih občin ne vedo za to publikacijo, saj bi rabila tudi njim. Predvsem pa je v njihovem interesu, da davčni zavezanci pravilno plačujejo njim pripadajoči davek.
Se slabše pa smo odrezali pri skupščini mesta Sarajeva, sekretariatu za finance, ka. mor smo pisali enako pismo in istega dne kot v Beograd. Odgovorili so nam:
»U vezi vašeg traženja za dostavljenje spiska ulica po opštinama grada Sarajeva, radi, po vama, vodjenje evidencije i obračunavanja poreza po opštinama za područ-je grada Sarajeva, obavještavate se:
Ovaj Organ ne posjeduje spisak ulica po opštinama na' področju grada Sarajeva, ali je naslov dužan pribaviti te podatke od vaših predstavništva, servisa, prodavnica i slično, kao i od lica koji vrše poslove i usluge za vaš račun a koja lica vi za taj rad honorišete (nagradjujete).
Naime, ta lica su dužna da na računu, priznanici i slično točno naznačne svoju ad-resu, ukijučivo i opštinu (domicil) na osno-vu čega če te vršiti uplate poreza po opštinama grada Sarajeva.«
Zelo vljuden in načelen odgovor na našo prošnjo, če to pismo večkrat preberemo, dobimo vtis, da si pisec ni na jasnem, kaj smo jih sploh prosili. Zelo radi bi si ogledali kak virmanski nalog ali račun tega sekretariata oziroma skupščine, če oni navajajo poleg žiro računa, svojega naslova itd. občino, v katero po svojem sedežu sodijo. Zato je to skrajno nevljuden odgovor na našo vljudno in skromno prošnjo.
Pri vsem tem nas, in verjetno ne samo nas, zanima, kako bodo občinski inšpektorji ugotavljali pravilnost obračunov in odvodov davčnih obveznosti pri davčnih zavezancih. Prvič, na podlagi česa bodo to ugotavljali, če njihovi organi nimajo instrumentov za določitev teritorialnih območij svojih občin, in drugič, kako bodo davčnega zavezanca prepričali o njegovi krivdi, kadar bo davek odvedel napačni občini, če jim bo pod nos pomolil enega od navedenih odgovorov kot svoje opravičilo. Ali so se pristojni predstavniki družbenih organov nad tem kaj zamislili? Ali menijo, da tisti, ki nekaj predpisuje, ni dolžan poskrbeti, da se bo njegov predpis lahko izvajal? Ali pa morda celo želi, da to ne bo mogoče, ker si bo s tem zagotovil dodatno delo (ob primerni nagradi ali pa z novimi delovnimi mesti — vsekakor z dodatnimi stroški)? Najverjetneje pa tudi tu odseva ljudsko reklo: Brigo moja predji na rame drugoga!
SVETOZAR ZUPANČIČ.
Ljubljana
Nedeljski potres
(»Delo« 6. marca)
Zemlja bobni in se stresa. Prebivalci v nagonskem strahu tečejo iz stanovanj na prosto in tam ugibajo, ali je potres ali pa ■se je morda celo pripetila nesreča v rudniških rovih, ki so nekje pod nogami, v drobovju zemlje.
Je nedelja, ura kaže 13.35. In kje? V Trbovljah, tudi v Hrastniku in Zagorju, to pa je 61 kilometrov po cesti iz Ljubljane in Golovca, kjer je tudi najbližja potresomer-na opazovalnica.
Ljudje s tesnobo v srcu tuhtajo, kaj neki se je zgodilo. Ce je bil potres, bi morala o tem poročati radio in tisk. Poslušajo, nič. Pride ponedeljek in raznašalci prinesejo časnik. Pravijo, da je še čisto svež, tako rekoč topel, kajti tisk še diši. Odprejo, listcljo, vendar ne najdejo nobenih novic o čem podobnem, kot je potres.
Počasi si že prično domišljati, da so imeli prisluh in hkrati pomalem že pozabljajo na nedeljsko tresenje tal. Pa pride torek in spet jim prinesejo časnik. In ko ga odpro, vidijo zgoraj masten naslov čudovito sveže novice: Nedeljski potres. Brž po mislijo, da se je potres pripetil gotovo kje na Kitajskem ali v Južni Ameriki. Ubogi ljudje! Gotovo se jim je vse podrlo, pa se je našel nekdo, ki se je dva dni prebijal skozi divjine, ves obtolčen in sestradan, da se je privlekel do prve pošte in poslal novico v svet. Toda ne. V članku Nedeljski potres piše povsem razločno, da je bil ta potres tu doma, v Sloveniji, pri njih v Trbovljah.
Ob tem človek spogne te popisane papirne cujLje in jih pahne v kot. Kako, da lahko še isti dan zvemo, da je tu in tu strmoglavilo letalo in da se je iz nekega afriškega jezera dvignila nekakšna repatica, ne moremo pa izvedeti, kaj se dogaja v sosednji vasi? Hočemo novice, dokler so sveže!
VAŠ BRALEC
„Nesrečna“ banka
(»Delo« 27, februarja)
Navdušil me je komentar Aleksandra Javornika v »Delu« z dne 27. februarja 1973 pod naslovom »Nesrečna« banka, za katerega vam iskreno čestitam. Mislim, da ste v kratkem in jasnem komentarju, kar je odlika sodobnega novinarstva, stvari postavili na svoje mesto.
Tukaj v tem svetovnem bančnem in finančnem središču Ziirichu imamo priložnost videti marsikatere ne tako »slavne« transakcije in posle jugoslovanskih bank. Prav obe banki, ki jih v članku omenjate, sta tukaj nastopali z dvomljivo poslovnostjo. Zal smo bili priča tudi nekaterih umazanih iger, ki niso v čast jugoslovanskemu bančništvu.
S tovariškimi pozdravi konzul
TOMAŽ ČERNE J
Obalna cesta
V začetku moram najprej naglasiti, da ne gre pri mojem pisanju za to, da javna sredstva za informacije zabeležijo eno izmed stališč v življenjsko zainteresirani in nemalokrat burni razpravi, glede poteka no. ve obalne ceste, pač pa, da poskušam povedati nekaj glede dosedanjih opredelitev.
Kot prvo je urbanistični program slovenske obale Ta predvideva rekonstrukcijo in modernizacijo tako imenovane obalne ceste ki bo v glavnem potekala po obstoječi trasi in bo dvostezna štiripasovnica. Večji premik od sedanje trase bo le v Izoli. Poleg te obalne ceste je predvidena izgradnja avtoceste, ki naj bi kot hitra tranzitna cesta povezala to območje in zahodni del Istre.
Aneks sprememb in dopolnitev urbanističnega programa pravi, da se glavna obalna cesta rekonstruira in modernizira. Značilno je torej, da predvideva program potek ■ nove ceste enako kot sedanja tako imenovana oranžna varianta.
Iz dokumentacije je razvidno, da do problema cestnega prometa na obalnem območju v naših urbanističnih aktih nismo bili ravnodušni. Iz gornjega pa ugotovimo to, da potrebujemo, na obali dve glavni prometnici:
1.	regionalno cestno povezavo ali, kot jo imenujemo, obalno cesto. Pri tem gre za cesto, ki naj omogoči čim boljšo in čim krajša povezavo med obalnimi centri s primernim številom priključkov, z dvemi ali tremi navezavami na bodočo medregionalno-tranzitno cesto;
2.	medregionalno cestno povezavo ali avtocesto v pravem pomenu besede, ki naj bi služila predvsem tranzitnemu prometu, ki ne sme v nedogled obremenjevati obalne regije oziroma ceste.
če je temu tako', potem najbrž ena sama cesta (pa naj bo to plava ali katera druga) vseh vrst prometa in za vedno ne bo mogla rešiti.
če naj takoj na tem mestu preidem na predlagano oranžno varianto obalne ceste tako glede njene trase kot njenega ranga ter na predlog obveznega rezervata za bodočo (lahko modificirano) zeleno varianto, ki predstavlja tranzitno medregionalno cesto iz tč. 2, vidimo, da se predlog v celoti ujema z dosedanjimi študijami in sprejetim urbanističnim programom.
Z (obalno) cesto je zadoščeno sedanjim bodočim potrebam obalnih mest ter sedanjim potrebam tranzitnega prometa (del tega bomo lahko že sedaj preusmerili po sedanji cesti čez Šmarje), z medregionalno tranzitno cesto pa bo zadoščeno bodočim potrebam tranzitnega in delno ciljnega prometa. Tako stališče je v skladu z dolgoročnim prognoziranjem in verjetno tudi v skla. du s trenutnimi finančnimi zmogljivostmi.
Mislim, da so razne dileme nastale zaradi nejasnosti ali pa neinformiranosti gle- -de namena in pomena obalne ceste.
Poglejmo nadalje, kaj so predvidevale posamezne študije. Investicijski program obalne avtoceste (tako se je ta imenoval) izdelan leta 1966 je predvideval potek štiripasovne ceste ob morju. Definicije iz vseh nadaljnjih pogovorov o tej cesti so si bile enotne vse do začetka 1969. leta, ko so se prvič pojavili nekateri pomisleki.
Dileme so se pojavile predvsem na račun projektantov cest, ki so zagovarjali čim hitrejšo in čim varnejšo cesto (torej nekako avtocesto). Tud-i po tej dilemi so posamezni strokovnjaki zagovarjali štiripasovnico ob morju, celo s kombinacijo nivojskih križanj in možnostjo prehajanja iz enega pasu v drugega.
Prav gotovo se je tudi zaradi tega Cestni sklad SRS v letu 1969 odločil za izdelavo nove prometne študije. Ta je bila v roku izdelana, prinesla vrsto novih, priznati moramo tudi prediskutiranih variant, o katerih je bilo že mnogo govora. Ker so se izdelovalci nagibali na značaj avtoceste, je bil rezultat študije kompromis med obalno in tranzitno cesto. Z eno cesto naj bi thkrati rešili probleme vseh vrsti prometa za nedoločen čas, kar pa je bilo prav gotovo pre-optimistično. Naročnik je na podlagi prejetih pripomb zahteval njeno poglobljeno dopolnitev. Sledili so novi izračuni in številne razprave urbanistov in drugih, kaj obala potrebuje. Njihov rezultat je oranžna varianta, ki je obenem v skladu z urbanističnim programom. Varianta je bila sprejeta od ustreznih organov in organizacij ter investitorja. Posamezni revidenti so junija 1972 o njej zelo ugodno poročali. Povedali pa so tudi, da bo v perspektivi treba zgraditi še zeleno varianto. Od Žusterne do Izole naj se cesta tako zgradi, da se omogoči kopanje v morju ter z izgradnjo pomolov in žepov to obalo še bistveno podaljša in kvalitetno izboljša. Predvidi naj se čimveč prehodov preko obalne ceste. Pravilno je opredeljen značaj obalne ceste, na kateri je mnogo' rekreacijskega prometa, ki zahteva veliko propustnost a se zadovolji tudi z manjšimi računskimi hitrostmi. Je vravilno vkomvoniran v naš dragocen obalni prostor itd.
i|j||§|
ftlll
11111 »S«*' 5
«y„..
Znano je, da vsa dosedanja razprava poteka zaradi odseka od Kopra do Izole, in sicer zaradi posega v naravno okolje.
Pri valorizaciji tega prostora pa je velik del razpravljalcev ugotavljal tudi naslednje: Zaradi neurejene in nevarne plaže ter slabe kvalitete tega morja je Število kopalcev majhno in je zato potrebno, da se z rekonstrukcijo in razširitvijo cesta izboljša, in sicer z ureditvijo kanalizacije, vode, razsvetljave itd. Prav tako je potrebno realizirati predloge po ustreznih parkiriščih, bazenih, pomolih itd. Plaža naj se uredi ob poprej-šnih natečajnih študijah tudi ob gradnji te ceste.
Ne gre pozabiti, da so tudi zagovorniki drugačnih variant vedno trdili in še trdijo, da bo treba obstoječo cesto na odseku Koper—Izola rekonstruirati. Tehtana so bila tudi stališča o zaprtju te ceste za ves promet po eni ter stališča o bodoči speljavi železnice proti Izoli po drugi strani.
Moramo priznati, da se je vsakdo, ki je sodeloval tako pri študijah kot pri odločanju tudi za oranžno varianto poteka rekonstruirane ceste, zavedal tudi njenih negativnih strani, ki so v tem, da cesta vsaj v prvem obdobju ne bo imela nivojskih križanj, da bo pobirala tudi tranzitni promet itd. Toda ob upoštevanju, da vendarle vemo, kaj obalno območje potrebuje danes in jutri, da povsem idealnih rešitev ni in da nam je, kot kaže, izgradnja oranžne variante po formalni in materialni plati najprej dosegljiva, je bilo odločanje dokaj jasno, čeprav ne trdim, da tudi lahko.
Pri tem se nisem dotaknil znane prometne zagate, ki terja, da bi cesto morali začeti graditi že včeraj, niti se nisem dotaknil realnih možnosti finansiranja, etapnosti grg. dnje itd., kar ima prav gotovo tudi svojo težo pri odločanju. Večina Slovencev, zlasti pa gospodarstvo in občani na obali smo zainteresirani in pozdravljamo vsako razmiš Ijanje in tudi nadaljnjo vrednotenje posameznih variant. Smo tudi za to, da se širši krog o tem odloči v skladu z zakoni in ustavnimi amandmaji, smo pa proti kanaliziranju razprave na pot, ki bi imela za posledico zavlačevanje izgradnje.
VINKO LOVREČIČ Koper
Revalorizacija . stanovanj skih kreditov
Zadnji čas ste tudi v »Delu« nekajkrat pisali o revalorizaciji stanovanjskih kreditov. Zal mi nadrobnejši argumenti v zvezi s tem niso znani,- toda čeprav je čutiti omahovanje, vidim, da prihaja znova do pobud za uvedbo višjih odplačil, in sicer zlasti stališča socialnega razlikovanja.
Kot lastnik s kreditom in zlasti varčevanjem pridobljenega stanovanja želim tu predvsem izraziti pomisleke in opozoriti na neskladnost oz. bolje, dvojnost meril, ko gre za tako občutljivo vprašanje v zvezi s stanovanjsko politiko. V načelu me zelo moti, da hoče državna regulativa. poseči in izravnati posledice inflacije zdaj, ni pa se ji zdelo to potrebno tudi ves čas prej, ko smo bili varčevalci na milost in nemilost prepuščeni inflaciji in siceršnjemu težavnemu položaju. Vendar ne samo to. Znano je, da povprečen občan (ne mislim tu na lastnike vil, ki plačujejo nekaj tisočakov anuitet na mesec) že tako nima nobene izbire glede pridobit-
ve stanovanja, saj na najemniško sianova-nje ne more upati, razen če si — tudi na račun rednega dela — ceneje zgradi hišo. Hočem reči, da je v takšno obliko nakupa bolj ali manj prisiljen.
Začeti mora varčevati, toda le kdor ima to za sabo, ve, kaj se pravi odrekati vsemu, od hrane in obleke naprej! Tudi kredita na splošno ni lahko dobiti, zanj se je treba mnogokrat boriti in v najboljšem primeru čakati nanj vsaj nekaj let. Vsak varčevalec nadalje dobro ve za občutek nemoči, ko mu inflacija sproti odnaša od ust pritrgane prihranke. Obresti v banki ima 1 odstotek, stopnja razvrednotenja dinarja pa znese ka kih 25—30 odstotkov na leto, če se v štirih letih ali še prej zvišajo cene stanovanj za 100 odstotkov. Znano pa je, da cene stanovanj rastejo nagleje kot plače in cta so na evropskem povprečju (ne glede kvalitete), medtem ko plače še zdaleč niso. In glede vseh teh nevralgičnih točk, vključno z monopolom gradbenih podjetij, iznajdbo informativnih cen in rokov dograditve (poleg obveznega 10-odstotnega zvišanja na koncu, ki gre v milijone din!), država s svojo regula-tivo nima za potrebno, da bi intervenirala in zaščitila neorganiziranega, neenakopravnega in podrejenega posameznika, ki pač mora nekje stanovati.
In ravno zato se sprašujemo, ali je prav in pošteno, ali je s stališča pravne varnosti utemeljeno, da nastopi državna regulativa v imenu pravice prav v tem trenutku?
Menim, da bi bil takšen poseg v redu le, če bi imel občan na voljo možnost izbire med nakupom novega stanovanja in realno možnostjo pridobitve najemniškega, poleg tega pa tudi, če bi bil seznanjen s posledicami, ki ga čakajo (revalorizacija). Dalje bi bil zakonsko takšen akt utemeljen v primeru, če bi družba skrbela za varčevalce in jim revalorizirala hranilne vloge pred nakupom. stanovanja na enak način, kot bi naj to veljalo za odplačevanje kreditov. Nisem pa še slišal, da bi bila od predvidene revalorizacije kreditov zbrana sredstva namenjena za nadomestilo varčevalcem pred nakupom stanovanja.
Le če bi bili ti pogoji izpolnje-n bi s< lastnik stanovanja čutil pravno varnega in bi bilo nesmiselno, da bi nasprotoval revalorizaciji. Nasprotno pa bi ga takšen akt. kot se predvideva (izenačitev odplačil s stanarinami, ki je nepravična, tudi, ker je najemnik, vse prej kot užival ugodnosti sedemletne zamrznitve, medtem ko je lastnik pošteno plačeval) navdušil, saj bi ga postavil pred dejstvo, da njegova pravica ni zaščitena niti zdaj, ko je prebrodil najhujše, da jo je mogoče poljubno spreminjati in popravljati, zdaj tako, drugič drugače, kar bi rodilo občutek negotovosti tudi v bodoče. Pripominjam skratka, da stvar ni tako preprosta, še iemmanj , ko gre za delavčevo legalno, težko prodobljeno dobrino. Zato menim, da bi bilo vsaj prav, da se predlog o revalorizaciji prej temeljito (javno) premisli, in to zlasti s pravno moralnega stališča in s stališča ustavnosti, če ne bi sploh kazalo moči bolj izrabiti — za zaščito občana pred vsemi nevšečnostmi te vrste.
MILOŠ NOVAK, Ljubljana
Nova slovenska himna
V vašem dnevniku sem prebral že marsikatero pohvalno ali odklonilno stališče o
treh predlaganih pesmih za slovensko himno. Zdi se mi, da iz razprave izhaja, da sa večini zdi — po besedilu — še vedno najprimernejša Prešernova Zdravljica; verjetno pa je napev neprimeren. To Zdravljico so uglasbili tudi drugi skladatelji in slišal sem že tri ali štiri različne napeve. Mislim, da so predlagatelji treh pesmi, ki smo jih slišali po radiu, neupravičeno prezrli Zdravljico, ki jo je uglasbil Ubald. Vrabec. To pesem so primorski zbori tako na jugoslovanski kakor na italijanski strani, že pogostokrat peli v okviru revije »Primorska poje«, na raznih Prešernovih proslavah in samostojnih koncertih. Pri vsaki izvedbi (dobri ali samo povrečni) je pesem izzivala spontane aplavze, in sicer prvič pri besedah »Bog živi nam deželo«, drugič pri »Žive naj vsi narodi« in naposled pri »ko rojak prost bo vsak«. Neredko so morali pevci ob navdušenem ploskanju pesem ponoviti. Verjet, no so se ti spontani aplavzi med samo izvedbo sprožili zato, ker je skladatelj muzikalno primerno poudaril to, kar je v besedilu bistveno, in so poslušalci šele v tej uglasbitvi razumeli Prešernovo misel. To se, kakor kaže, pri drugih napevih ni zgodilo. Po sprejemu, ki ga je ta pesem doživela med Primorci na obeh straneh državne meje, bi lahko trdil, da bi' vsaj Primorska to pesem kot slovensko himno sprejela brez oklevanja in z odobravanjem. Ne dvomim, da bi bila pesem prav tako s simpatijo sprejeta tudi drugod po Sloveniji, če bi jo zbori vključili v svoj repertoar in seznanili z njo najširše občinstvo.
SAŠA RUDOLF Trst
Bela mravljišča
(»Delo« 19. februarja)
V ponedeljkovi izdaji »Dela« (19. februarja) je na prvi strani pod naslovom »Bela mravljišča« objavljeno poročilo o beli opojnosti tisočerih smučarjev, ki da so izkoristili izreden nedeljski sončni dan. Verjetno so prepolna smučišča spodbudila dopisnico' A. Podbevškovo, da je svoj prispevek končal z večkrat ze prej objavljeno časopisno kritiko zaradi nedostopnih zimskih lepot Vršiča. O tem pravi dobesedno:
»Od vseh naštetih (smučišč) pa je samo Vršič sameval. Vsaj lesketajoči se lepoti navkljub. Zapadlo je več kot dva metra snega, katerega pa naši cestarji baje niso mogli premagati. Cesta je ostala zatrpana z belo snežno sipo in nikogar ni pustila gor.«
Menim, da takšno zanesenjaštvo kljub prenapolnjenim smučiščem ni na mestu. Resno se mi dozdeva, da bi bili stroški za čiščenje ceste do Vršiča že v februarju nesorazmerno visoki v primerjavi z dvodnevno smuko in njeno lepoto na Vršiču, posebej še, ker so imela vsa smučišča v srednjih, dokaj 'pristopnih smuških terenih dovolj snega. Ali si res lahko privoščimo lu-ksus pluženja ceste na Vršič sredi zime ob hkratnih družbenih naporih za stabilizacijo, združenimi z zamrznitvijo plač in cen, stagnacijo pokojnin, obdavčitvijo mnogih potrebščin za dnevno potrošnjo itd? Menda bi bilo le nujneje zagovarjati odmrznitev plač delavcev najnižjih kategorij, ki prejemajo 1000 do 1200 dinarjev, in šele nato odmrzniti cesto na Vršič? Zelje so eno, možnosti pa drugo.
VINKO ŠUMRADA Ljubljana
Ko se vračajo bojevniki
Psihološka karantena za povratnike iz vietnamskih ujetniških taborišč
NEW YORK. Manjkalo je 5e nekaj minut do štirih, ko se je na pristajalno stezo vojaškega letališča Andrevvs pri VVashingtonu spustilo letalo. Močna luč televizijskih kamer je še bolj poudarjala rdečo preprogo, ki je bila pogrnjena prav do letala. Komaj so se odprla vrata na letalu, že sta pristopila široko nasmejana letalski general in komandant letalskega oporišča C. T. Douglas in admiral F. P. Bal-linger in pozdravila ujetnike, vsakega posebej. Najprej se je na vratih prikazal Arthur Burer v novi majorski uniformi z vsemi odlikovanji, za njim pa vodnika Robinson in Black. Potem se je zagnala proti letalu skupinica ljudi, ki je od veselja kričala. Potem je izstopil major Edvvard Anthony Davis, ki je moral dobiti od predsednika Nixona posebno dovoljenje, da je lahko vzel iz Hanoja s seboj ljubkega kužka od katerega se ni mogel ločiti.
Taka je bila vrnitev prvih ameriških ujetnikov iz Vietnama. ‘Dan:	15. februar;
kraj: letalsko oporišče Andrews. Program za sprejem so sestavili že nekaj mesecev prej. Strokovnjaki iz Pentagona so v scenariju predvideli prav vse: nasmehe, krike veselja, rdečo preprogo. 2e dve leta je namreč več tisoč visokih oficirjev, zdravnikov, psihologov in socialnih delavcev do podrobnosti pripravilo sleherno fazo repatriacije ujetnikov iz Severnega Vietnama.
Prvi naj se nasmehne
Major Burer in vodnika Robinson in Black sta stopila na pot vrnitve 12. februarja, sredi kraterjev, ki so jih na hanoj-skem letališču izkopale ameriške bombe. Najprej so šli mimo mize, nad katero so razprli streho iz zelene svile, napravljene iz ameriškega padala. Ko so Burer, Robinson in Black stopili v ogromno letalo C-141, opremljeno za repatriacijo ujetnikov, so v ogromnem trupu naleteli na ekipi zdravnikov in bolničark pa na nekaj deset strokovnjakov iz vseh rodov vojske združenih držav; letalo je bilo spremenjeno v popolnoma opremljeno bolnišnico Zapleteni mehanizem prve pomoči, politične indoktrinacije in stika z javnostjo, ki so ga postavili na noge, da se vrnitev ujetnikov ne bi spremenila v neprijetno dogodivščino za Belo hišo in Pentagon, Je naposled stekel.
V	prvem letalu je bil tudi mornariški kapetan Everett Alvarez mlajši. Alvarez je bil najdlje v ujetništvu. Med ujetniki je bil nedvomno veteran in najbolj znamenit. Toda ameriški psihološki strokovnjaki so storili vse, da ob vrnitvi v domovino ne bi prvi spregovoril Alvarez. Zakaj?
Alvarez je imel po mnenju pentagonsikih psihologov dve črni piki: zapustila ga je žena in se znova poročila; njegova biografija torej ni bila primerna za slovesnost trenutka. Razen tega pa je njegova sestra Dellia postala goreča borka proti vojni in je izjavila, da jo »kar strese« ob misli, da hoče Nixon družine ujetnikov včlaniti v patriotič-no združenje, ki bi rabilo namenom Bele hiše. In tako se Alvarez med slovesnim sprejemom ni mogel nikoli približati mikro. fonu ali televizijskim kameram.
Toda povratniki iz ujetništva so šele pozneje, po slovesnosti spregledali ves zapleteni mehanizem »operacije vrnitev«. Burer je v sobi, ki mu je bila dodeljena, našel popolnoma novo uniformo po meri in krojača, pripravjenega, da jo še bolj vlije po njegovi postavi, pa majorske našitke, ki jih je zamenjal s porodniškimi, odlikovanja, ki jih je dobil, ter nadroben obračun njegove plače in dopusta, ki se mu je nabral med ujetništvom.
V	posebni torbi je našel kompleten brivski pribor, z brivsko kremo, britvicami, s čopičem in z avtomatičnim brivnikom, pa listnico s pismom žene, ki mu je zaželela dobrodošlico, družinske slike, telegrafske čestitke prijateljev, pa slovarček besed, ki
so jih skovali med njegovo odsotnostjo. Soba je bila ozaljšana s pismi in slikami, ki so jih za dobrodošlico pripravili otroci neke šole, in s cvetjem, ki so ga poslali »hvaležni sodržavljani«.
Nekaj, ur pozneje se je začela druga faza »operacije vrnitev«. Trop zdravniških specialistov je začel s pregledi; ugotoviti je bilo treba, če so bivši ujetniki potrebni posebnega zdravljenja. Hkrati pa so analitiki in sociologi začeli prve teste, zbrane v vprašanjih, ki obsegajo 350 strani. Iz odgovorov na vprašanja ugotavljajo, v kolikšni meri je bivši ujetnik »prilagodljiv« za novo življenje, oziroma s čim mu je treba pomagati, da bi se vživel v nove razmere. Se istega dne je Burer odkril, da ima tudi svojega »angela varuha«: vojaka, ki bo odslej na vsakem koraku njegova senca. Poleti 1972 so namreč v vseh štirih rodovih vojske izurili nekaj sto ljudi, oficirjev in vojakov, ki so bili predvideni, da bodo postali spremljevalci bivših ujetnikov.
kadar je bilo mogoče, so izbrali tovariše ali vsaj znance bivših ujetnikov, če pa to ni bilo mogoče, pa je padel izbor na ljudi, ki so bili po značaju podobni bodočemu varovancu: »angel varuh« mora imeti s povratnikom nekaj skupnega. Ali morata biti iz istega kraja, ali ju mora družiti skupna kariera, ali pa morata imeti vsaj skupnega konjička. Vsak »angel varuh«, ki je po pravilu prostovoljec, je mesece in mesece proučeval dosje svojega varovanca, ki ga je z vso skrbnostjo zbral Pentagon: podatke o njegovem življenju, njegovo vojaško kariero, njegova pisma, ki jih je pisal iz ujetništva, izjave, ki jih je dajal, pa izjave njegovih sorodnikov. Celo družinski člani povratnika niso bili podvrženi tako ostremu poduku. »
Zakaj vse to? Zato ker je dolžnost »angela varuha«, da v določenih primerih pogovor, ki bi utegnil biti »nevaren za vlado«, spelje v druge vode.
Duša je zaplenjena
Kakšni pogovori so nevarni? Na primer pogovor o konfliktih, ki so se odvijali med ujetniki v sevemovietnamskih taboriščih, groza ob pokolih, ki so bili izvršeni, pa razmišljanje o odgovornosti predstojnikov, ki so ukazali posebno krvave in nasilne akcije. »Angel varuh« mora bdeti nad svojim varovancem dan in noč, zlasti v prvih tednih, ko je njegov varovanec morebiti prisiljen prebiti dneve im tedne v bolnišnici ali
na zdravniških pregledih. Naloga »angela varuha« je tudi opozarjati na »neuravnovešenost« svojega varovanca, če je to spregledal psiholog, ali pa v pogovoru z njim ni prišla do izraza. Simptom te neuravnovešenosti je že to, če bivši ujetnik vztraja pri razmišljanju o zgoraj omenjenih temah.
Na tej točki se šele začne naijbolj intenzivna faza »prilagajanja«. Začne se, ko povratnika spravijo v posebej za to opremljeno bolnišnico blizu kraja, kjer živi njegova družina. Nega in indoktrinacija sta tu poostreni. Ekipa strokovnjakov, ki je pripravila ta program, je prepričana, da bo dovolj nekaj tednov, pa bo osebnost bivših ujetnikov ozdravljena vseh psiholoških posledic ujetništva.
So pa tudi taki, ki ne mislijo tako. Za te je »operacija vrnitev« nepotrebno trošenje denarja, ki jo je pripravil Pentagon na podmeni, da morajo z bivšimi ujetniki ravnati kot s škodljivimi, nevarnimi ta odtujen nimi osebami, nesposobnimi, da bi se prilagodile okolju, v katerem so zrasle. Ta podmena — pravijo — je zgrešena. V prvem transportu ni bilo nikogar, ki bi bil potreben »prevzgoje« na stroške armade. Burer, Black in Robinson so na primer pripravljeni spet prevzeti svoja mesta.
»Bill je bil sedem let ta pol v ujetništvu, toda če bi mu rekli, da mora znova na vojno, bi že jutri odšel,« pravi William Robinson potem, ko se je več ur pogovarjal s sinom. »Bill je poklicni vojak.« Za vodnika Robinsona in za poročnika Blacka pa trdijo, da sta v ujetništvu, kjer sta bila v nenehnem stiku s svojimi oficirji, postala še bolj patriotična ta disciplinirana.
Skratka, v Pentagonu trdijo, da se bodo čez nekaj mesecev vsi povratniki iz ujetništva vrnili v vrste letalstva ali mornarice. Nekaj sto »strokovnjakov« — pravijo — pa se bo še naprej ubadalo z vprašalnimi polami testa ta z zapletenim birokratskim mehanizmom, ki so ga postavili na noge, da bi se postavil po robu krizi vesti in lojalnosti, ki pri »naših vojakih ni nikoli prišla do izraza ta tudi ne more priti«.
V vsakem primeru, tudi če bi prišla do izraza, je zelo malo verjetno, da bi javnost zvedela zanjo.
MADRO CALAMANDREI
L’E spre s so
Kadar se gospodarstvo ravna po drugačnih zakonih
Popolno zavračanje industrijske logike, podeželje namesto mest: to sta samo dva izmed paradoksov na Kitajskem
Ekonomist, ki danes obišče Kitajsko, je deležen lekcije skromnosti. Priznati si mora, da so njegovi načini razčlenjevanja in urejanja, ki jih uporablja pri reševanju problemov, nezadostni. Kajti bistvena značilnost kitajske izkušnje je, da se je odločila, da se bo vseh problemov lotila hkrati: tistih, ki jih po zakoreninjenem mnenju pripisujemo revnim deželam (povečanje proizvodnje), tistih, ki jih priznavamo postindustrijskim družbam (varovanje okolja), in onih, ki jih nihče noče prav videti (birokracija in družbena neenakost).
Kitajska strategija: kmečki socializem, ki ga ni še nihče preizkusil ta ki se je utrdil po dolgem obotavljanju ta velikih težavah; prednost imata kmetijstvo ta lahka industrija, da bi se tako izenačila življenjska raven v mestu in na podeželju; prelom zveze med zaslužkom ta delom (to se pravi prepoved plačila po učinku ta podružblja-nje dobička podjetij), da bi preprečili ponovno neenakost dohodkov; zavrača se izdelava dobrin, ki bi jih lahko kupili samo nekateri, da bi tako zmanjšali prizadetost, ki jo Je povzročala neenakomerna poraba.
Upokojitev pri šestdesetih letih
Takle vzorec, ki mu moramo takoj dati predznak »protisovjetskega« vzorca, bi težko razčlenili s čisto ekonomskimi prijemi. Znatnega gmotnega napredka, ki ga je vzorec omogočil, ne moremo niti meriti z ozkimi okviri našega pojmovanja o nacionalnem knjigovodstvu. Sicer pa gospodarskih poročil ne objavljajo že od leta 1959. Skrivnost še dolgo ne bo rešena. Razčlemba življenjske ravni, ki jo naredi vsak obiskovalec, pa ni najbolj zanimiva. Zelo hitro je mogoče opaziti, da so vrste v trgovinah zelo redke, da — razen izjemoma — znašajo plače od 40 do 130 juanov ta da po nepotrebnem zgubljamo čas, če-preštevamo dolgo vrsto toaletnega mila ali če si zapisujemo ceno transistorjev (od 30 do 100 juanov).
Tako je naš namen, da bi zračunall narodni dohodek na prebivalca, povsem nepotreben. Ce povprečno mesečno plačo (50 juanov) spremenimo v dolarje, bi znašal letal dohodek 150 dolarjev na prebivalca. Številka velja tako za leto 1973 kot za leto 1960. Toda danes so bistvene potrebe (hrana, stanovanja, prevoz, zdravstvo, šolanje) pokrite že z manj kot polovico tega dohodka: ročna ura stane od polovice do celote mesečnega zaslužka, kultura (gledališče, kino, balet, šport, cirkus'itd.) se prodaja po ne-verjc ao nizkih cenah, poleg tega — in predvsem — pa že dvajset let obstaja veliko neprecenljivih javnih dobrin, npr. stabilnost cen ta dohodkov ali upokojitev pri šestdesetih letih.
Ena sama ugotovitev: juan ima manjšo vrednost od realne, da se tako olajšuje izvoz iz dežele z majhno produktivnostjo ta da sc plačuje potreben uvoz. Številk roje
ne ugotavljajmo. Lahko pa povemo, da kupna moč Kitajca ni nič manjša od kupne moči strokovnjaka iz dežele, kjer znaša narodni dohodek na prebivalca 800 dolarjev, ta da je precej Američanov veliko bolj revnih od najrevnejših Kitajcev. Odsotnost luksuznih izdelkov in nezmožnost, da bi povezali porabniški vzorec ta družbeno pripadnost, poudarjata drugačne pojme o potrebah in preprečujeta kakršnokoli primerjavo i z golimi številkami.
Zdaj bi že morali uvideti, da višina narodnega dohodka na prebivalca ničesar ne pove; pomembna je bolj ali manj enakopravna porazdelitev netrgovskih dobrin ta razpolaganje z njimi. To je tudi pravi problem vseh starodavnih ali postindustrijskih družb. Kitajska se je z njim že spoprijela. Tako je boj proti neenakopravnemu prenašanju oblasti ta proti uničevanju človekovega okolja pomembnejši od gospodarske rasti.
Prvi problem je najtežji. V vseh družbah se skupine, ki so na oblasti, združujejo v razmeroma zaprte kaste. Ker se hočejo obdržati za večno, je za vse značilno enako prizadevanje po razločevanju. Zanje je značilen bolj ali manj zavesten prezir do ročnega dela. Proti takšnemu poseganju po oblasti je Kitajska začela odločen boj. Ne gre za nič manj kot za »dezintelektualizaci-jo« strokovnjakov, ki jih je treba spomniti, da so prav tako delavci kot drugi. Način prevzgoje: šole »7. maj«.
Ustanovljene so bile leta 1968 kot prevzgojna taborišča za strokovnjake, ki so zlorabili svoja pooblastila. Danes bi njihov obstoj teže razložili. Nekoliko gre za vojaški rok, nekoliko pa za dopolnilno izobraževanje. Strokovnjaki Iz podjetij, profesorji, uslužbenci (ta celo člani centralnega komiteja) se za šest mesecev znajdejo na kmetijah, ki jih sami vodijo. Vsako drugo nedeljo preživijo v krogu domačih, nato pa se vrnejo v šolo, kjer nadaljujejo svoje težko življenje, sestavljeno iz ročnega dela in političnih razprav. Po načrtih naj bi skozi te šole šli vsi strokovnjaki (začenši z učitelji) v petih letih. Zdi se, da se nihče ne boji, da po odhodu iz šole ne bi našel svojega delovnega mesta. Očitno je tudi, da v tem nihče ne vidi delovnega taborišča. »Liu Sao Ci« so mi pojasnili, »je na ročno delo za strokovnjake gledal kot na kazen. To je bila napaka, saj brez tega strokovnjaki ne bi nikoli cenili ročnega dela ta se bi čutili povezani z delavskim razredom.«
Človek bi se rad zasanjal: Koliko držav bi bilo pripravljenih plačati stroške šol »7. maja«, da bi se “osvobodile hierarhije, ki jih zatira? In ali bo Kitajska s svojo trajno kulturno revolucijo lahko sploh še dalj časa izganjala zlega duha birokracije, ki ima še veliko privržencev?
Prav tako nihče ne more biti neprizadet do kitajskega načina za reševanje problemov človekovega okolja. Ohranitev narave se v številnih deželah kaže v ustanavljanju naravnih parkov (ki jih nihče ne obiskuje), v novih mestih (v katerih vlada strahoten dolgčas) in v uvedbi dajatev za onesnaževalce (ki jih bodo seveda plačali porabniki). Po logiki kitajskega razvoja bi gradnja mest na podeželju problem še poslabšala. Narobe: podeželje mora nadomestiti mesta. Tako je Šanghaj od leta 1950 izgubil že milijon prebivalcev, Peking pa pol milijona. V mestih, v katerih uporabljajo redka vozila samo za službeno uporabo, zasadijo šolarji vsako leto dve drevesi, na katerih je zapisano njuno ime.
Vsi problemi seveda še zdaleč niso rešeni; industrijsko onesnaževanje je v deželi, ki ima skoraj bolestno nagnjeneje do čistoče, še zelo veliko. Misli pa so posvečene predvsem načrtovanju mest. Urbanistični načrt Pekinga npr. ne dovoljuje gradnje tovarn, ki onesnažujejo zrak, v jugovzhodnem delu mesta, ki je v zatišju pred vetrom.
Kitajska izkušnja ni poskus socializma. Kljub svoji krhkosti je Kitajska ustvarila edino možnost, ki ustreza logiki industrijskega razvoja.. Pravzaprav sta samo dve politični strategiji razvoja: prva je strategija vseh industrijskih družb, ki iz socialne diferenciacije naredi gibalo gospodarskega razvoja, druga pa je kitajska strategija, ki se ne strinja z gospodarsko neenakostjo ta si želi predvsem razvoj politične solidarnosti. Posledica prve sta krivica ta prikrajšanje, druge pa demobilizacija in družbeni pritisk.
Ce nekatere družbe kopičijo slabe strani obeh strategij, pa njunih prednosti ne kopiči nobena. Kitajska strategija je zaradi svoje enakopravnostne logike demobilizator-ska: s čim naj se potem v družbi, ki se je odločila, da bo izključila finančno spodbujanje proizvodnje in kulturno spodbujanje porabe, podpreta proizvodnja ta poraba? Sovjetska zveza tega problema ni znala rešiti ta je polagoma privolila v to, da je okrepila gibala industrijskega razvoja, se pravi neenakosti v dohodkih in v oblasti.
S hrbtom proti zidu
Na Kitajskem imajo učinkovit način, s katerim si predočajo svojo revščino ta s katerim poveličujejo tehnične dosežke. Sleherni Kitajec se spominja — in na to ga nenehno opominjajo — da je bila dežela pred letom 1949 obsojena na lakoto ta epidemije. Povodnji ta suša so vsako leto obsodile na smrt več deset tisoč kmetov. Ce danes v deželi ni več lačnih, pa pridelek še zmeraj ne narašča enakomerno z demografsko rastjo (letos bo nedvomno celo manjši kot lani). Kmetijska kupna
Prestave
škripajo
Težave Allendejeve vlade so izvečine ekonomske
Celo v očeh političnih nasprotnikov je Salvador Allende Gossens sposoben politik — (n v zadnjih tednih je čilski predsednik odseval svojo predvolilno očarljivost kot še nikoli poprej. Allende je letal po deželi v helikopterju in se v sodobnem, slogu ustavljal v več krajih za kratek čas. Govoril je na političnih zborovanjih, ki jih je bilo toliko, da jih skoraj ni mogoče prešteti.
moč je torej šibka, je pa edini mogoči finančni vir za lahko in težko industrijo. Dohodki vseh Kitajcev so še naprej odvisni od vremenskih razmer.
Zavest o tej krhkosti in o revščini v deželi je zelo močna pri vseh Kitajcih, ki sem jih srečal. Tako je na vprašanje: »Kateri je najpomembnejši cilj socializma?« neki kmet odgovoril: »Povečati proizvodnjo riža na hektar,« neki izobraženec pa: »Dohiteti zamujeno«. Noben teoretik ne bo skušal določiti prihodnje socialistične družbe. Zadostuje jim, da vedo, da se boj nadaljuje iz leta v leto ta da se bojujejo s hrbtom proti zidu. Njihov decentralizirani sistem vzajemnosti ustvarja tudi drugačne cilje. Ker hočejo dokazati, da je mogoče vse, vztrajno ponavljajo, da bodo dosegli izredne uspehe. Sklicujejo se na slavno ljudsko komuno Ta-šaj, ki je dosegla neverjeten pridelek, ali na petrolejsko rafinerijo v Takingu, postavljeno v neznosnih vremenskih razmerah, pa tudi na trgovinico Iskra v Šanghaju, v kateri se je njenih 15 zaposlenih pred tremi leti odločilo, da bo trgovina odprta tudi ponoči, da bi bila »koristnejša ljudstvu«.
V tržnem gospodarstvu ima dobiček dvojno vlogo. Je merilo za gospodarsko racionalnost pa tudi ovinek na poti k slavi in moči.
Kitajski gospodarski sistem je neposred-nejši. Nagrada tistih, ki zagotovijo napredek proizvodnje s tem, da zmanjšajo stroške, presežejo plan ali uvedejo novo tehniko, so v ehkratnosti in v slavi, ki ju ta napredek prinaša. Ali bodo takšna gibala lahko še dolgo uspešno nadomestovala do-• biček in oblast?
Vprašanje je zelo pomembno. Obstoj kake možnosti za industrijsko logiko je odvisen od trajnosti takih nadomestkov. Odgovor bo vsekakor odvisen od prihodnjih uspehov kmetijske socializacije, predvsem pa od ohranitve enotnega vzorca porabe tudi potem, ko se bo povečala proizvodnja.
Namesto da bi o nekaterih posledicah industrijske logike razpravljali postopoma — kot so storili na Zahodu in v vzhodni Evropi — so se kitajski voditelji odločili, da se jih bodo lotili scela. Industrijska družba je po njihovem mnenju brezimnost, družbena neenakost ta mitologija o zasebni lastnini. Nobenemu pazljivemu obiskovalcu ne skrivajo cene, ki so jo pripravljeni plačati, da bi se ognili takšni družbi. Ne da bi bili dogmatiki ali privrženci kogarkoli, dobro vedo, da osvoboditev človeka iz okov napredka zahteva od postindustrijske družbe drugačne odgovore in drugačno strategijo, o katerih pa nočejo govoriti. Očitno jim popolnoma zadostuje, če si vsak dan izmislijo nov odgovor na težavne probleme kmečkega socializma.
Njihovi sedanji uspehi pa postavljajo vprašanje, na katero bomo nekega dne morali skušati odgovoriti: Ali obstaja še kak politični načrt za nadaljevanje industrijskega napredka, ki bi ustrezal naši zamisli svobode?	JACQUES ATTALI
i:exprkss
Svojo zunanjost je prilagajal sleherni priložnosti: trd klobuk, delovne rokavice ta pod vratom odprta srajca v kubanskem slogu na delavskih zborovanjih. Na sestankih s poslovnimi krogi ta krajevnimi funkcionarji je bil oblečen v spodobno obleko s telovnikom. Toda četudi se njegova zunanjost spreminja, ostane Allendejevo sporočilo isto. Čile, trdi' on, je na poti v socializem ta revolucija, ki jo je on sprožil, je kot »avtomobil brez vzvratne prestave«.
Prihodnji teden (članek je bil napisan pred volitvami v Čilu — op. prev.) bo 4,5 milijona volivcev izreklo svojo sodbo o Allendejevi paroli, ko bodo izvolili novo 150-člansko poslansko zbornico in polovico senatorjev, ki jih je v Čilu 50. Posamezne kandidature so manj pomembne, toda tako Allende kot opozicija gledata v volitvah referendum o dveletni militantno marksistični vladavini »El Companero Presidente« (tovariša predsednika). Četudi se je Allende trkal na prsi na govorniških odrih, ima dovolj razlogov za zaskrbljenost.
Njegove težave so pretežno ekonomske narave. Odkar je Allendejeva vlada septembra 1970 prišla na oblast, je prevzela nadzorstvo nad glavnimi rudniki bakra v Čilu, nad 35 odstotkov industrijske proizvodnje in nad 40 odstotkov obdelovalne zemlje. Delavcem so občutno zvišali plače. In da bi financirala vse to, je vlada kratko ta malo tiskala več denarja. V nastali zmedi so tehniki in upravitelji iz srednjih ta višjih slojev zbežali ta kmalu sta začeli industrijska ta kmetijska proizvodnja hitro upadati. Vsakovrstno blago je izginilo iz trgovin ta po mestih je zavladalo hudo pomanjkanje hrane. Devizne rezerve so skoraj skopnele ta stopnja inflacije je lani dosegla 163 odstotkov — kar je svetovni rekord.
Potem: Opozicija, ki jo sestavljata krščansko demokratska ta nacionalna stranka, poskuša kovati dobiček iz krize tako, da se obrača na čilske gospodinje. »O teh volitvah
bo odločila Cilka«, trdi opozicijski politik. »In naš namen je, prepričati jo, da vlada ni zmožna nahraniti ljudstva.« In da bi podprli svojo stvar, so krščanski demokrati izbrali za svojega kandidata edinega moža v Čilu, čigar priljubljenost utegne biti celo večja od Allendejeve, bivšega predsednika Eduarda Freia Montalvo. Frei, ki kandidira za senatorja, se je lotil AUendeja z obtožbo, da žene Čile v »polom, ki mu ga ni primera v naši zgodovini«.
Allende pa je pred kratkim oznanil meglen načrt, ki naj bi odpravil čedalje hujše pomanjkanje hrane. Pozval je Cilce, naj prostovoljno racionirajo 30 osnovnih žiyil — od sladkorja do mesa. Ves čas pred volitvami je trdil, da so težave, v katere je zabredel Čile, cena za to, da se je dežela otresla odvisnosti od ZDA. »So pomembnejše reči kot kos govedine ali kilogram krompirja,« pravi predsednik. »In to čilsko ljudstvo zelo dobro razume.«
Allende upa, da bodo čilski volivci dokazali svoje »razumevanje« na dan volitev. Toda večina opazovalcev sodi, da rezultati ne bodo tako nedvoumni. Kaže, da si predsednik poskuša ohraniti podporo levičarskih volivcev v Čilu, ki skupaj sestavljajo tretjino volilnega telesa ta dajejo Allendeju granitno jamstvo, da ga parlament ne bo mogel diskvalificirati. Hkrati pa so ekonomske težave v Čilu tako velike, da Allende in njegovi levičarski privrženci skoraj gotovo še zdaleč ne bodo dobili absolutne večine v parlamentu. In ko se bliža dan volitev, prihajata obe strani na dan s primernimi definicijami o »zmagi«, ki bi jim dejansko ustrezal kakršen koli rezultat. Neki star politik je rekel: »V Čilu ni še nihče izgubil na volitvah.«
Newsweek
Odlok in
opozorilo
Pred drugim krogom francoskih parlamentarnih volitev
Vrnili smo se torej šest let nazaj. Jutrišnja narodna skupščina utegne biti močno podobna tisti, ki smo jo dobili na volitvah marca 1967; dve skoraj enako močni armadi, med njima pa majhen bataljon.
V ta mali bataljon so zdaj uprti žarometi iz obeh taborov in nekaj časa bo užival največjo pozornost. Reformatorjem se prodor sicer ni posrečil. Toda danes in vse do drugega kroga, predvsem pa dotlej, dokler imajo kandidati čas, da potrdijo udeležbo v drugem krogu ali pa se ji odrečejo, bodo na obeh straneh poskusili vse, da bi se reformatorji nagnili proti levici, oz. storili bodo nemogoče, da bi jih pritegnili k desnici.
Čudovito je bilo poslušati, kako so vso noč po volitvah gospodje Defferre in Peyre-fitte, Mitterrand ta Giscard d’Estatag, Estier ta Shirack naskakovali z ljubeznivostjo, tekmovali med seboj v zapeljivosti in skoraj tadiskretno koketirali z gospodom Leca-nuetom, ki je veliko govoril, ne da bi izdal svoje načrte ta gospodom Servanom Schrei-berjem, ki je bolj pomenljivo molčal, kot govoril, in celo z gospodom Abelinom, ki se je izvijal po najboljših močeh.
Edino medsebojne obtožbe o nelojalnosti, korumpiranju ta nesramnosti so bile glasnejše od prozornih namigov, komaj prikritih ponudb in malone odkritih groženj.
A če pustimo to skoraj kosmato prigodo po strani, moramo ugotoviti, da lekcija iz prvega kroga volitev ni zgolj repriza iz leta 1967, kajti naj se zgodi karkoli,- francoska politična krajina bo po tem boju močno spremenjena. 2e zdaj je jasno, da niti večina, ki bo imela v vsakem primeru kvečjemu zelo skromno prednost, niti opozicija, četudi se ji ne bo posrečilo osvojiti oblasti] n*e bosta več taki, -kot sta bili, ne bosta več isti. še bolj kot po številu glasov oz. po številu poslanskih sedežev se bosta spremenila po naravi!
Danes pač nismo več leta 1967. štirinajst mesecev po volitvah istega leta je bil maj 1968, ta maj, ta velika prelomnica v narodni zavesti, je za nami. Za nami so tudi ne-tipčne, anahronistične volitve iz junija 1968 ki so za nekaj časa, za eno leto, prikrile škodo in zaradi katerih smo imeli pet let skupščino brez pravega reliefa in skoraj brez življenja. Umik oz. odpor iz leta 1967 je bil »prvi jie’ De Gaullu«, ki se je ponovil leto dni pozneje na ulici in dve leti pozneje na referendumu. Današnji »ne« ni naslovljen toliko na generalovega naslednika.
na predsednika republike, ampak na ves golizem, na vse goliste.
Združena levica bo s svojim vstopom naprej poživila ne samo parlament, ampak tudi deželo. Povsem je mogoče sklepati, da tokrat voditelji in poslanci te levice ne bodo dovolili, da bi jih presenetili in prehiteli razjarjeni študentje ali nezadovoljni delavci.
A če nismo več leta 1967, smo toliko manj leta 1971 ali 1972. Zdaj je prav gotovo konec s to vsemogočno, dremavo večino, s tem krožkom posestnikov oblasti, s tem zadovoljnim predenjem, z nedeljskimi pridigami in očetovskimi svarili. Oziroma če bi se vse to nadaljevalo, si upamo napovedati, da to ne bo dolgo trajalo. Konec je tudi s to neenotno, slabotno ta negotovo levico, oziroma če bi se levica znova začela razdvajati, utegne baza brez obotavljanja napraviti red, prisiliti današnje zaveznike, da bodo nadaljevali pot z enakim korakom.
Ta prvi krog, na zunaj tako miren, tako razumen in tako uravnovešen, je v resnici na obeh straneh znamenje dokončne odločitve volivcev, ki jih navdaja občutek zmernosti a tudi odločnosti. To je opozorilo ta nedvomno zadnje, zelo jasno opozorilo večini: naj se zdrami, naj se spremeni, naj ukrepa, in to hitro in temeljito — ali pa ji odloga, ki ga je dobila, ne bodo obnovili. To pa je tudi opozorilo opoziciji: enotnost na osnovi skupnega programa je dobra stvar. Enotnost v akciji, akcijska enotnost pa je še boljša ta to je pogoj za še večii, odločilni napredek.
Prvi krog je dal na vprašanje, ki je bilo, kot pravijo, kratko in jasno, odgovor, ki je morda videti dvoumen. Včasih je imel obsojenec en dan časa, da je preklel svoje sodnike. Volivci imajo še nekaj dni časa, da potrdijo in razjasnijo svojo razsodbo. Reformatorji, ki so jeziček na tehtnici, pa imajo še nekaj ur časa, da jo nagnejo na eno ali drugo stran.
FIERRE VIANSSON-PONTE