aktualno 5 Sport between physical culture and the culture of the body Leitmotif Pre-culture (gathering, agriculture, hunting and cattle breeding) as a self-preservation intervention of the body into its environ- ment has “developed” over time into meta-culture (intervention into the body, not for preservation purposes, but to increase the body’s performance and to transfigure it). In this sense, through activation of physical abilities, physical culture is the primary “culturation” of the natural conditions of survival, while culture of the body is the “perfection” of physical abilities in the broad- est sense (manual work, gesticulation, speech, singing, drawing etc. as physical activities). Modern sport, in this relation, plays a contradictory role. On the one hand, it preserves the original physical abilities (and thus the original body constitution), while on the other, it resists interventions in abilities and body constitution, bearing in mind that its resistance grows weaker. At the same time, this contradictoriness is one of the main reasons for the irresistible attractiveness of sport (since man is by nature a contra- dictory figure in the reality as such). Moreover, the core essence of (archaic and modern) sport, regarding competitive results, has remained unchanged (from survival to the cult of winner)*. Key words: body, vivacity, sport, nature, safety Izvleček Telo je edino »otipljivo« zagotovilo obstoja. Tako na primer ko- gnitivnih sposobnosti in kapacitet ni možno ne oblikovati ne izražati brez telesa (nevro-fiziološka podpora, fina motorika, govorni organi). Telesne aktivnosti potekajo na treh ravneh: na ravni samovzdrževanja, na ravni vzdrževanja in prilagajanja or- ganskega stika z življenjskim okoljem, in na presežni ravni, na kateri sloni tehnološki razvoj. Nenehno usklajevanje teh ravni ni preprosto. Zaradi nesorazmerne prevlade tehnološkega ra- zvoja, v sodobnem času, pospešeno zakrneva še potreba po usklajevanju različnih oblik in nivojev telesnih aktivnosti. Teh- nološka diktatura (s svojo mehkobo: olajševalni efekti) povzro- ča neopazno robotizacijo (funkcionalno siromašenje) telesa. Tako rekoč zadnji branik pred robotizacijo telesa (aplikativni duh je že robotiziran) je šport, bolj natančno: vadbeni proces. Prispevek v uvodnem delu s deskriptivnimi inštrumenti fizič- ne antropologije razgrinja korenine in razvojne sledi športa. V nadaljevanju pa podaja poenostavljano strukturo vadbenega procesa v širšem pomenu, katere namen je spodbuditi doda- tno poglabljanje v naslovno tematiko. Boljše razumevanje in upoštevanje kulturnega obsega in vpliva športa, zagotovo pri- speva izboljšanju odnosa do športa, kot tudi širšem vpogledu v pomembnost življenjskega okolja, ki je organski pogoj (sku- pno telo) sobivanja. Ključne besede: telo, živost, šport, narava, varnost Dušan Macura Šport med telesno kulturo in kulturo telesa 6 „ Antropološki blic Prakultura (nabiralništvo in poljedelstvo ter lov in živinoreja) , kot samoohranitve- ni poseg telesa v preživitveno okolje, se je tekom »razvoja«prelevila v metakulturo ( poseganje v samo telo in sicer ne zaradi ohranitve temveč zaradi povečanja zmo- gljivosti in preoblikovanja telesa). V tem smislu je telesna kultura prvobitna kultu- racija naravnih pogojev preživetja, z akti- vacijo telesnih zmogljivosti, kultura telesa pa »izpopolnjevanje« samih telesnih zmo- gljivosti, v najširšem pomenu (ročna dela, gestikulacija, govorica, petje, risanje itd. kot telesna aktivnost). Sodobni šport, na tej relaciji, ima kontradiktorno vlogo. Po eni strani ohranja izvorne telesne zmogljivosti ( in s tem prvobitno telesno konstitucijo), po drugi strani se vedno bolj šibko upira posegom v zmogljivosti in celo v konstitu- cijo telesa. Obenem je ta kontradiktornost eden glavnih razlogov za neubranljivo pri- vlačnost športa (saj je človek kot bitje, po svoji naravi kontradiktorna figura danosti). Poleg tega je najgloblje bistvo (arhaičnega in sodobnega) športa, glede tekmovalne- ga izida, ostalo nespremenjeno (kult zma- govalca). Usodni spopad za mesto v, nekoč prehranjevalni dandanes karierni, verigi, še vedno poteka na enak način: zmagovalec (tako ali drugače) požre poraženca. Spopad pa je usoden, ne toliko za poraženca, saj je njegova usoda vnaprej zapečatena, koli- kor za »sitega« zmagovalca, ki ga po zmagi požrejo ( taki in drugačni) opazovalci spo- pada. Skratka, med lovom kot prašportom in sodobnim tekmovalnim spektaklom kot lovom za zmago, ni nobene bistve- ne razlike. Prvobitni utilitarnosti je edino »razvojno« dodeljen nov pomen, v resnici preobrat: biološko preživetje je »nadome- ščeno« s socialnim/statusnim preživetjem. V tem smislu je šport najbolj verodostojen pokazatelj družbenega utripa, na ravni tekmovalnega refleksa in zmagovalnega nagona, ki se ga človek ne more (in zaradi pomena za njegov obstoj ne sme) znebiti. Ta refleks in ta nagon tvorita sub-kognitivni (spontani) selekcijski mehanizem za iskanje in najdevanje svojega mesta v sobivalnem čropu (klanu, interesni tolpi, poklicu…), zmogljivost za uporabo tega mehanizma, na način da prinaša zadovoljstvo, pa je kot je znano v domeni aktivnega telesa. „ Uvod Fizikalne zakonitosti in biološka pogoje- nost bivanja so, kot nujne življenjske oko- liščine, najbolj neposredno dojemljive pre- ko telesnosti oziroma telesne dejavnosti, ki ima, zaradi razvojnega izginotja fizičnega dela, edino pribežališče v športu. Avtoma- tizacija delovnih procesov, poleg cele vrste koristih učinkov ima tudi, še ne dovolj re- sno obravnavane, škodljive posledice. Dalj časa trajajoče pomanjkanje telesne aktiv- nosti, ni problem zgolj čezmerne telesne teže in obolevnosti. Veliko bolj usodna po- sledica pomanjkanja telesne aktivnosti je funkcionalna atrofija, za katero je značilna otopelost (omotičnost, usihanje volje in ve- selja do življenja) in pešanje zmogljivosti za izvajanje telesnih aktivnosti, iz naslova po- manjkanja volje za prenašanje napora, kar pripelje do opustitve. Namesto »naporne« telesne aktivnosti se posega po nadome- stilih, spodbujevalih, pomirjevalih, mašilih in drugih potrošniških »čudežih«, katerih diaboličnost je v tem da omogočajo hitro enostransko »izboljšanje« in vzbujajo do- bro počutje, le da je cena dobrega počutja iz tega naslova grozljiva. Cena takih »olajšav« je zgodnje vstarevanje in izguba generacijske vitalnosti, nezmo- gljivost ločevanja med resničnim in navi- deznim itd. Nastopi socialna amebizacija (osebki se začnejo ravnati po dražljajih to- plo-mrzlo, prijetno-neprijetno), samo tisto kar je prijetno (ne glede na izvor in posledi- ce) je resnično, kar je neprijetno (ne glede na pomen) »ne obstaja/s tem se ne bodo obremenjevali«. Tako rezoniranje je značil- no za funkcionalno mrtvost. Funkcionalna mrtvost se začne s tem ko ne uporabljamo telesnih danosti, ki tvorijo živost (na pri- mer: takrat, ko se premikamo po prostoru brez uporabe nog – vozimo – smo funkci- onalno začasni invalidi in takrat ko niti ne pomislimo da bi hodili, imamo pa noge, pa smo glede gibanja na nogah, funkcio- nalno mrtvi), kajti eksistiranje je eno (eksi- stirajo tudi neživi pojavi) živost pa drugo. Brez uporabe vseh danosti, ni živosti, ker pa vse danosti domujejo v telesu, ni živosti brez uporabe telesnih danosti. V prime- ru funkcionalne mrtvosti tudi vegetativna živost postane odvisna od vedno večjega števila infuzij (transportna, informacijska, prehranska, čutilna…op: FB kot infuzija po- zornosti?). O kakovosti življenja na kakršnikoli infuziji, ni potrebno razpravljati. O tem kaj prina- šajo čipi, robotika in genetika ter »kvantna doba«, pa tudi ne. V zvezi s tem je šport ozi- roma telesna aktivnost nenadomestljivega pomena za ohranitev človekovega stika z izvornim bivalnim okoljem, na eni strani in posledično tudi za ohranitev človekove bi- vanjske vitalitete ( veselje do življenja, brez katerega je eksistiranje taka ali drugačna travma), na drugi strani. Brez teh dveh de- javnikov, zavedanje o pomenu življenjske- ga okolja (ekološka zavest) in (so)bivalno zadovoljstvo, nista možna, ne glede na argumentacijski arzenal in resnost razmer. Biološka pogojenost nastanka in obstoja človeške vrste ter primarnost s tem pove- zanih bioloških potreb (ena izmed teh je gibanje), je (deloma zaradi degeneracije/ entropije, deloma pa zaradi ujetosti v past tehnoloških »pomagal«) pretirano odrinje- na v sfero samoumevnosti. Glede na to, da je prehranska kultura najstarejša (izvorna) različica kulture (križanje in plemenitenje užitnih rastlin), in s tem prva podstat kultur- ne suverenosti (osnova prehranske samoo- skrbe in samostojnosti, med ostalim tudi v zvezi z genskimi posegi v živila), doživljaj- ska kakovost življenja pa sloni na prehrani, počitku in aktivnosti, je šport v sodobnem času najpomembnejši dejavnik vitalitete (stopnje živosti).Ker je telesna aktivnost izvorno bila namenjena iskanju in pripra- vljanju hrane, s tem pa tudi preživetju, je le-ta neločljivo povezana in pogojena z občutkom varnosti. Človekovi daljni pred- niki so (navajajoč po poznavalcih) več kot sto tisoč let po cele dneve (telesno aktivno) iskali hrano. Od tega je bilo neposredno odvisno njihovo golo preživetje. Zaradi tega se je občutek varnosti in eksistenčne gotovosti utrdil na telesni zmogljivosti od katere je bila odvisna uspešna aktivnost, pri iskanju hrane (ob tem seveda zavetišča in drugih potreb, kar ni predmet tokratnega razmišljanja). Na tej osnovi je zrasla rado- živost in igrivost kot elementarni postavki kakovosti življenja. Še dandanes je občutek varnosti bolj odvisen od prehrane, počitka in aktivnosti kot pa od še tako znanstvenih bravur razuma in fascinantnih orodij razvoj- ne samopašnosti. Ko na civilizacijo pogledamo kot na proces kulturacije naravnih danosti, v nobenem primeru ni možno mimo telesnosti. Najprej zato ker »telo ni vse kar obstaja, a vse kar obstaja brez telesa je nič«, torej zato ker vse človekove lastnosti domujejo v telesu in se skozi telo manifestirajo. Potem zato ker oskrba telesnosti generira največje število storitev (delokrogov, poklicev, zaposlitev, razvojnih potencialov, obravnav…). V tem smislu prehranski kot najstarejši, sledi te- lesna kultura (če dejstvo, da je prehrana v službi telesnosti. pustimo ob strani). Tele- sna kultura v smislu konstitucije (primerna aktualno 7 rast in razvoj) in aktivacije funkcionalnih lastnosti telesa. To pa zato ker je prav ak- tivnost edini način ohranjanja telesnih zmogljivosti, le-te pa so neizogiben pogoj vseh (še tako ne-telesnih) dejavnosti. Ko pogledamo razvojne dosežke, nas prestre- že ugotovitev, da so ti dosežki v večji meri delo človekovih rok kot možganov (če mož- gane štejemo kot najmanj telesno »duhov- no« gmoto). Skratka, brez telesne kulture ni nobene druge kulture. Telesna kultura je osnova vsake kulture. Ugotoviti je možno le da imamo telesno in drugo/ne-telesno kul- turo. V kolikor telesnost odmislimo v ano- nimizirano samoumevnost, pristajamo na izven/nad-telesno razvojno paradigmo neustavljivega in neslutenega »napredka«, ki že sedaj, pred vsesplošno digitalizacijo, telesnost avitalizira in priklaplja na tehno- loško infuzijo (informatika, protetika, robo- tika, genetika…). Genealoška klasifikacija nivojev kulturacije danosti v grobem zaje- ma: prehransko, telesno, tehnološko, znan- stveno in umetniško kulturo. Na aplikativni ravni pa je kultura seveda bolj razpršen po- jem (poslovna, politična , komunikacijska… športna kultura). Upoštevajoč osrednji na- men besedila, večji del omenjene tematike puščamo ob strani in se osredotočamo na športno kulturo. „ Športna kultura Temelj športne kulture je telesna kultura, predmet obravnave obeh pa je telo. Kot nosilni pojem za to navezo je uveljavljen ter na splošno prepoznaven in sprejet izraz šport. Osrednji dejavnik športne prakse, kot žive športne kulture, je vadbeni proces. Z zornega kota športne prakse, aktivacijski spekter športne kulture zajema: • telesno aktivnost (od ročnih del in vrtnar- jenja do elementarnih oblik gibanja, pre- mikanja, hoje, teka in telovadbe); • transportno gibanje(peš hoja v šolo, na delo, po opravkih, kolesarjenje in druga vozila na telesni pogon); • telovadbo (programsko zasnovana tele- sna aktivnost, namenjena vzdrževanju in obnovi telesnih zmogljivosti); • splošno vadbo (telesna aktivnost, pro- gramsko precizirana v obliki vadbene abecede, namenjena bazični pripravi na morebitno nadaljnjo športno vadbo, ugotavljanju primernosti izbire športne panoge oziroma bolj angažiranega vzdr- ževanja zmogljivosti); •športno vadbo(intenzivna, programsko precizirana telesna aktivnost v obliki gi- balnih vzorcev in povezav značilnih za športno zvrst, z namenom doseganja najvišje stopnje zmogljivosti); • športno tekmo (javno, s posebnimi pravili regulirano, uprizoritev, kot sklepni člen aktivacijske verige, ki ima velike in razno- vrstne družbeno koristne učinke). Raven športne kulture določa: • delež redno telesno aktivnega prebival- stva, • obseg športnega načina življenja, • ustrezna infrastruktura in opredelitev na- membnosti javnega prostora, • visoko uvrščen šport kot vrednota, • ustrezni materialni in kadrovski pogoji, • ustrezna športna politika, • tekmovalni dosežki, nacionalni ponos in veselje nad tekmovalnimi dosežki sodr- žavljanov. Posebnega poudarka in nenehnega pona- vljanja je potrebno in vredno dejstvo, da so investicije v šport (na področju športa) že na materialni ravni najbolj donosne, če pa k temu prištejemo nematerialne učinke (ki imajo neprecenljive in ne ovrednotene ma- terialne učinke), je šport glede investicijskih donosov neprekosljiv. Družbeno najbolj ko- ristni učinki športa so splošno znani, tako, da je dovolj, da le-te zgolj preletimo: zdra- vstveni (vitalnost), socialni (pripadnost), po- litični (prepoznavnost), ekonomski (posli in storitve), varnostni (usposobljenost), kultur- ni (identiteta)…Zato vsi krovni dokumenti že uvodoma določajo, da je šport potreben in namenjen vsem, celotnem prebivalstvu. Razlogi za to, da se te tako rekoč aksiomat- ske določbe ne upoštevajo, niso neznani, a glavni razlog je puščanje prostih con za izven sistemske potrebe interesnih cen- trov. Situacija je podobna koruptivni in davkoplačevalski kreativnosti. Če pustimo ob strani ekonometrične bonitete slednje kreativnosti, je dovolj izpostaviti, da šport producira zadostno presežno vrednost enako za napajanje prostih con kot tudi za uresničevanje ene izmed najbolj pomemb- nih temeljnih človekovih pravic, pravice do ukvarjanja s športom. Da vsako športno društvo, ki doseže določen prag (…) ima dostop do javnega prostora in kadrovske oskrbe. Ostalo je zadeva prioritet, dosež- kov in drugih dejavnikov. Športno vzgojna in rekreativna oskrba za vse, tekmovalna pa po prioritetah (…). Šport kot nosilni pojem za telesno aktivnost, vadbo in tekmovalne uprizoritve, sloni na: • športni praksi (ki jo narekujejo vadeči v interakciji z ne/naklonjenim okoljem), • športni stroki(trenerji in drugo osebje, ki neposredno sodeluje v vadbenem pro- cesu), •športnem managementu (funkcionarji in administracija, ki skrbijo za organizira- nost, vodenje in politiko) • in športni znanosti (ki spremlja, utemelju- je, razlaga in zagovarja predvsem športno prakso ter značilnosti in učinke vadbene- ga procesa). To splošno poznano strukturo je potrebno izpostavljati zato da nosilci teh segmentov športne sfere bolj jasno prepoznajo svojo vlogo in se samoregulirajo. Glede na to da je šport del civilne družbe in tako mora tudi ostati, je samoregulacija v skladu s pravnim redom, edina primerna oblika or- ganiziranosti, ki poleg urejanja medodno- sov na področju športa, obenem najbolj verodostojno odraža stopnjo organizacij- ske kulture v celotni družbi. Visoka stopnja organizacijske kulture (ko se pripadniki nazorske ali interesne skupnosti znajo in zmorejo dogovoriti vse kar je potrebno) znižuje raven etatizacije in kar je najbolj pomembno, zvišuje samozavest prebival- stva, ponuja neposredno zadovoljstvo kar pomeni dviguje kakovost življenja. Zastaviti in vzdrževati športu primerno or- ganizacijsko formo, ni preprosto (prav zara- di tega je prenosljivost vzorcev s področja športa na druga področja tako velika: če se v športu da, se da tudi drugje). Na eni strani svoboda delovanja in prosta volja, na drugi strani potreba po strogem redu, ki sloni na drastični selekciji in na tretji strani nepre- gledna množica športnih zvrsti. Zaradi tega je potrebna klasifikacija športov in rangira- nje. Klasifikacija predvsem zato da se uredi in spremlja notranja športna dinamika (ra- zvojna fluktuacija) ter na tej podlagi ukrepa s potrebnimi posegi oziroma ost lokalnega ali nacionalnega interesa preusmeri. Ran- giranje pa zato da se upošteva tudi zadnje na lestvici, četudi z minimalno pozornostjo. Absolutno nedopustno je da neko športno društvo obstaja, združuje krajane in deluje, lokalna skupnost pa šteje kakor da ne ob- staja. 8 Za bolj jasno predstavo in razumevanje kompleksnosti, zadošča že sledeča prilo- žnostna klasifikacija športov, z zornega kota: • popularnosti in obsega učinkov: nogo- met (kralj športa), atletika (kraljica športa), drugi (preostali športi); • letnih časov: poletni in zimski; • rekvizitov: z rekvizitom (žoga…), brez re- kvizita (lastno telo); • števila oseb: individualni in ekipni; • pogona: telesni in zunanji pogon (moto- kros..); •meritev: objektivno merljivi (čas, me- ter…), subjektivno merljivi (ocena), • gibalnih prvin: elementarni (naravni gibi) in ekskluzivni (preoblikovani naravni gibi); • izročila: tradicionalni in moderni; • prostora: dvoranski in terenski; • namena: rekreativni in tekmovalni… In tako naprej. Na podlagi klasifikacije je vpogled v dejansko stanje najbolj realen. Dejansko stanje pa je osnova za ažuriranje strategije rangiranja. Rangiranje pa pome- ni, da so vsi vključeni (najboljši na najvišjem, najslabši na najnižjem mestu). Vsebuje pa šport še veliko paradoksov in vrzeli kot tudi krutosti, simbolnega masa- kra in žrtvovalnih obredov. Naj kot primer omenimo selekcijski masaker (iz tisoč še tako vrhunskih je nujno izbrati tri »najbolj- še«, nato pa častiti le enega, »prvega«), ki je nujni pogoj športnega spektakla. Dru- ga taka kontroverzna značilnost športa, sicer standardna človekova lastnost na vseh področjih, je tekmovalnost, katere kompleksnost in pomembnost presega namen tega besedila. A vzemimo pod drobnogled vsaj poraz, kot enega od dveh konstitutivnih efektov tekmovalnosti, ki se ga vsi izogibajo in bežijo pred njim. Toda tudi poraz, zaničevan, nezaželen in kaj vse še ne, ima (spregledane, zamolčane in ne ovrednotene) učinke. Najprej je treba pou- dariti, da poraženec verificira zmagovalca (brez poraženca ni zmagovalca). Potem pa, pozor, čim višji je tekmovalni nivo, tem manjše so kakovostne razlike med sotek- movalci (odloča jeziček na tehtnici oziroma mikro merske enote). Pojavi se vprašanje, kaj se zgodi s socialnim (…) kapitalom po- ražencev? V tem smislu poraženci vse svoje, tekom vadbenega procesa pridobljene in utrjene, vrline (vztrajnost, delovne navade, strpnost, moč, tolerantnost in druge oseb- nostne lastnosti) deponirajo v socialne re- surse svojega okolja, ki potem samodejno (ne ovrednotene) učinkujejo kot tirnice do- bre, ne samo športne, temveč tudi delovne in splošne življenjske, kulture. Obračanje pozornosti na take, manj pre- mišljene značilnosti in manj prepoznane učinke športa je potrebno zaradi boljšega razumevanja družbenega pomena tega, glede prenosljivosti vzorcev najbolj poten- tnega, kulturnega pojava. Efektivno športno sfero tvori, poleg izvor- nih (tistih, ki so obstajale pred pojavljanjem izraza šport) in tradicionalnih (kulturno ukoreninjenih) športnih zvrsti, še cela vrsta naraščajočih panog (razdeljenih na discipli- ne in kategorije), ki se organizirajo kot klu- bi/društva/zveze društev, na lokalni, nacio- nalni in mednarodni ravni. Formalno pravni (pretirano in nepotrebno reguliran) položaj športa sloni na soodločanju postavljenem na glavo: • pristojnega resorja oblasti, ki molče pri- staja na podrejanje nacionalnega pravne- ga reda volji Mednarodnega olimpijskega komiteja • krovnih športnih organizacij (Nacionalnih panožnih zvez) in • podpornih deležnikov (od stroke do ra- znovrstnih storitev in sponzorjev). Športnikov (prebivalcev/krajanov/državlja- nov, ki so telesno aktivni oziroma se ukvar- jajo s športom, na organiziran način), ki producirajo športne dosežke, pri neposre- dnem soodločanju ni. Pravzaprav odloča- nje z vrha navzdol samo po sebi ni proble- matično, če potem, ko se na vrhu prične, ciklira (kroži gor-dol). Problematično je to, da je odločanje ves čas enosmerno (…).Pri takem stanju razmer tudi športna politika stoji na glavi, torej sloni na: • mednarodnem, • nacionalnem/državnem • in javnem/lokalnem interesu, Pri čemer se ne upošteva, da je temeljnega pomena javni interes (športne potrebe in dejavnosti prebivalcev na lokalni ravni, ki je edina realna). Ostale ravni so abstraktne. Konkretna športna dejavnost vselej poteka na določeni lokaliteti in se drugače lahko zgolj poimenuje. Iz tega dejstva izhaja, da dvosmerna relacija med javnim/lokalnim in nacionalnim/državnim interesom mora biti asimetrična v prid javnega, ko gre za vadbene pogoje in populacijsko kapacite- to ter v prid nacionalnega interesa, ko gre za mednarodno kompatibilne tekmovalne sisteme. Prav tako na relaciji med nacio- nalnim in mednarodnim interesom, v prid nacionalnega, ko gre za način priprave na mednarodna tekmovanja ter v prid med- narodnega interesa, ko gre za tekmovalne sisteme na mednarodni ravni. Nacionalna suverenost in veljava javnega interesa, je možna edino s takim pristopom, sicer gre za ponižujoče udinjanje, katerega namen je podrejanje notranjih razmer, z etiketo »mednarodnosti«. Ker pa se politične, upravljalske, strokovne in druge odločitve sprejemajo personal- no, so na vseh ravneh odločujoči osebni interesi in volja akterjev. Generalno (za vsa področja, a za šport zaradi dragocenosti učinkov najbolj) merilo kompetentnosti za odločevalce na področju skupnih inte- resov, je zmogljivost podrejenega vključe- vanja lastnih osebnih interesov v skupne interese (da je lastni osebni interes del skupnega interesa in ne obratno). Glede na to, da skupnega interesa ni možno stlačiti v osebni interes, gre v takem primeru za kosanje skupnega interesa na osebne inte- rese tistih, ki imajo dostop, oziroma skupni interes postane odlagališče odvečnih (ne- dosegljivih, neuresničenih, zgrešenih itd.) osebnih interesov. Ta dejstva in okoliščine je potrebno upoštevati pri zagotavljanju športu primernih nosilcev kakovosti in od- ločevalcev. Ne glede na vse nevšečnosti (ki jih ni malo, vendar na področju športa primerjalno manj kot drugje), morajo vse športne de- javnosti/panoge (organizirane in predvi- den čas delujoče kot društva, ki združujejo krajevne prebivalce) biti na lokalni ravni »priznane« in, po določeni hierarhiji, imeti dostop do razpoložljivega vadbenega pro- stora in drugih elementarnih vadbenih po- gojev, sicer gre za onemogočanje svobode delovanja, neenakopraven položaj in dis- kriminacijo. Prav tako morajo biti priznane in sorazmerno upoštevane vse nacionalne športne zveze, ne glede na (višji/nižji, pri- dobljen/izgubljen) položaj, kajti vse špor- tne organizacije, vsaka v svojem obsegu in na svojem področju, opravljajo družbeno koristno dejavnost. Posebej je potrebno poudariti, da je določanje »veljavnosti in priznanosti« zgolj ene zveze ali panoge tudi tam kjer jih je več, ne le protipravno, temveč tudi v direktnem nasprotju z du- hom športa. To je tako kot če bi določili enega samega priznanega pa še stalnega zmagovalca. aktualno 9 S tako »ureditvijo« ena športna organizacija ima možnost, da drugi športni organizaci- ji določa »priznanost in veljavnost«. To je tako kot če bi ena šola odločala o statusu druge (konkurenčne) šole ali eno podjetje določalo »veljavnost« drugega podjetja. To, da ena panoga ali zveza ne priznava dru- ge je povsem legitimno, razumljivo in po- membno za krepitev samozavesti in pripa- dnosti. Da pa lokalna skupnost ali država, ene športne organizacije priznava in pod- pira, druge pa s tega zornega kota sploh ne obravnava, jih šteje za neobstoječe, čeprav se tudi v teh organizacijah združujejo njeni krajani, meščani, državljani, je absolutno nedopustno. Lokalna skupnost in država mora priznava- ti in področno obravnavati vse organizaci- je svojih prebivalcev (…), jih medsebojno primerjati in na tej podlagi sorazmerno podpirati, zlasti ko gre za tako pomemb- no in koristno dejavnost kot je šport. Ne nazadnje je zaradi tega šport opredeljen kot temeljna potreba in pravica vseh ljudi, enako v Evropski listini o športu, Nacional- nem programu športa, kot tudi v temeljnih določbah samega (nujnih dopolnitev po- trebnega) Zakona o športu, le da se potem v nadaljnji razčlenitvi Zakona, te določbe razblinejo. To prakso vodstvenih struktur v športu je možno in potrebno odpraviti. Za zaključek, ko se ni možno izogniti ak- tualnim razmeram, ko dojamemo pravo sporočilo pandemije (to sporočilo razgalja šibkost civilizacije in nezanesljivost znan- stvene paradigme, kar povzroča globalni občutek negotovosti) ne moremo mimo ugotovitve, da bo telesna aktivnost in šport, zaradi znanih učinkov na osebno- stno stabilnost, deležna še večje veljave in splošnega družbenega pomena. Evforično napovedano »kvantno« dobo, ki naj bi še dodatno pospešila, že tako prehitre digi- talne »rešitve«, čaka še bolj spolzek teren, kajti neupoštevanje dejstva, da še tako so- fisticiran algoritem, sestavlja, oskrbuje in krmili človek, je (žal ni drugega primernega izraza) maloumno. Namreč, še tako velika fascinacija ne more odpraviti deformacij fascinatorja. Na bengalskem ognju se ne kuha. Nazaj k naravi bo treba. Ne nazaj v votline (kot se norčujejo neodgovorni in- kubatorniki), temveč nazaj na spoštovanje naravnih prioritet. Telo je vselej prioriteta in osebna narava, narava pa skupno telo. Telesna aktivnost ohranja pretočnost pop- kovine med osebnim in skupnim telesom, športna kultura pa družbenim razmeram primerno stopnjo kulture telesa. Dušan Macura dusan.macura@ena-a.net