GLASILO SLOVENSKE MLADINE. MARIBOR, 1911. CIRILOVA TISKARNA. S Vsebina 22. zvezka: Stran Stran Pouk. Drobtinice : Politična šola. 4. Načela kršč. socijalizma 337 Igre 352 Zabava: Brusni kamen Na tihi njivi Up ... . Jutro . . . V tihi noči . Razgled po svetu. Dekliški vrtec: Mladenke braniteljice sv. cerkve . . . Preklinjanje........................ Skrb za snago.............' . . . . Cvetlice v loncih................... Društveni glasnik: Sv. Magdalena v Mariboru............ Brežice............................. Šoštanj............................. Sv. Lovrenc na Drav. pol............ Št. Pavel pri Preboldu.............. Pulj v Trstu........................ Gradec.............................. Sv. Marjeta niže Ptuja.............. Govorniške vaje: Govor sv. Nikolaja.................. 33g Dekleta naročite si pri S. K. S. Z. 342 v Mariboru svoje dekliške znake! 343 ---------------------------------------------- 343 Dekletom! Znana vrla prijateljica Pepca Senica v Šmarju pri Sevnici je izdala knjižico 344 »Slov. dekle«. Priporočamo vsem članicam D. Zvez, da si to lepo knjigo takoj naroče pri pisateljici. 1 komad stane 40 v, jjo pošti 50 v. 344 Ob enem še priporočamo, da si dekleta na-347 roče več dekliških znakov, ki jih ima v zalogi 347 S. K. S. Z. v Mariboru, komad stane 1 K. 248 ______________________________________________ Listnica uredništva. L. M. Radi bi Vam ustregli, pa ne more- 348 mo. Pesem se da morda dobro peti, a tiskana 348 se ne bi dobro brala, ker ni zložena po pesni- 349 ških pravilih. Vrh tega ne kaže segati celo 12 349 let nazaj. Oprostite in ostanite zdravi! — Raznim 349 drugim pesnikom in pesnicam: Preberite še 350 enkrat dobro, kar je pisal »Naš Dom« lansko 350 leto o pesniških pravilih. Ne hudujte se, če 325 pesmi ne pridejo na svetlo, ker izgledajo tako kakor voz, ki ima eno kolo manjše kot druga. — Zibika : Za to številko došlo prepozno. Le 351 večkrat se oglasite. Naš Dom izhaja i. in 15. vsakega meseca ter stane na leto 2 K, na pol leta 1 K, na četrt leta 50 h. — Uredništvo in upravništvo je v Cirilovi tiskarni, Koroške ulice 5, Maribor. — Sklep uredništva n. novembra 1911. Slovenci! Naročite si „Naš Doi ► « v *:§ $ri I# mmmmmsmmgmmmgmmMMm „Slov. Kat. izobr. društvo Kres“ v Gradcu se nahaja sedaj v hiši društva sv. Marte Prokopigasse 12. I. Naj-bližnji vhod je skozi obok na Herrengasse mimo Glockenspiel-Bazarja. Društveni prostori so odprti vsak večer. Katoliški Slovenci in Slovenke, pristopajte k temu edinemu »Kat. ljudskemu društvu v Gradcu.« m: m m s\\Ast\ ► « * m m BOM Štev. 22. V Mariboru, 15. novembra 1911. XI. letnik. Pouk. Politična šola. 4. Načela k r Š 6 a n s k ega socijalizma. l>) Nauk o družbi. 'Ze stari grški modrijan Aristotel nravi o človeku, da je družabno bitje, isto nam potrjuje izkustvo in lastna pamet. Kakor človek po svoji naravi potrebuje zraka, jedi in pijače, tako tudi družbe, da more kot človek živeti in se razvijati. Oti prvega početka svojega, pozemeljskega življenja je Človek navezan na družbo. Kaj bi bilo z otrokom po rojstvu, če bi ga nihče ne negoval, nihče redil, vzgajal, poučeval! Zatorej pravimo, da je družba človeku po naravi potrebna, ali, človek je po svoji naravi družabno bitje. Kaj pa je družba? Predvsem sestavljajo družbo le razumne osebe, ljudje. Čreda živine na pašniku ni družba, čeravno jim eno živinče nosi zvonec1; množina vrabcev, ki čivkajo na drevesu, tudi ni družba; čebele v panju imajo svojo kraljico, a družbe v pravem pomenu ne tvorijo. A tudi, kjer se snide več ljudi, na pr. na sejmu, na železnici, Še ni družba, ampak družba nastane le takrat, kadar se snide več ljudi, katero veže med seboj neka enota, ki gredo z združenimi močmi za nekim ciljem. Vez, ki jih druži in vodi k skupnemu cilju, je družabna oblast. N. pr. mladeniči in dekleta se snidetevneki dvorani, kjer hočete zborovati in si ustanoviti n. pr. mladinsko zvezo. Kaj je k’ temu potrebno? Pred vsem vas mora biti več, eden sam ne more tvoriti družbe, a to še ni dovolj. Morate imeti nekoga, ki društvo vodi, to jo družabna oblast. Mno-' štvo udov, družabna oblast, pa neki skupni cilj in temu primerna sredstva, to je, kar tvori družbo. Brez vodstva in oblasti ni mogoča nobena družba. Ker je pa družba človeku po naravi potrebna, brez oblasti pa družba ni mogoča, torej je tudi družabna oblast človeku po naravi potrebna. Človek pa si ni določil sam svoje narave, ampak Bog jo je ustvaril. „Ni dobro človeku biti samemu", je rekel Bog; od Boga je torej naša družabna narava, torej je tudi družabna oblast v zadnji korenini od Boga. Podlaga človeške družbe sploh je pa družina, obitelj (familija), to je zveza med možem in ženo, pa med otroki. Kar so korenine za drevo, to je družina, za Človeško družbo; če črv izje korenine, ali je podrčžeš, ne najdejo dovolj hrane, začne drevo hirati in se posuši; tako tudi človeška družba hira in boleha, ako družina ni zdrava. Tudi ta mala družbica ne more biti brez oblasti, in to je očetovska oblast, oče je po naravi glava hiši ali družini. Podlaga družini je zakonska zveza, ki je res Čudovita naredba, V zakonski zvezi se oba spola nekako izpopolnjujeta, pri moških navadno prevladuje hladen razum, pri ženskah toplo srce, nedostatki pri enem spolu se nadomestijo z vrlinami drugega spola. Zakonski! ljubezen, pa ljubezen stari-šev do otrok in otrok do starišev jo najbolj nežno in najsvetejše čustvo na svetu. Kolika razlika je v tem oziru med krščanstvom in pa socijalno demokracijo! Krščanstvu je zakonska zveza sveta in nerazvezljiva, silno resna, pa tudi ljubezni polna naprava, socijalni demokraciji je pa navadna kupčija, socijalna demokracija hoče razdreti obitelj, izdreti iz srca nežno Čustvo zakonske ljubezni in ljubezni do otrok. Socijalno-demokratični pisatelji pišejo o zakonski zvezi tako, da bi se ljudje parili kakor živina, in ko bi bil otrok rojen, bi ga vzela država, oče in mati pa bi Sla zopet vsak svojo pot. Celo tako daleč so zašli nekateri, da naravnost pravijo, naj se slabotni otroci vržejo proč! Ali se ne pravi to, človeka poživiniti? Zatorej se ni čuditi, kakšno je življenje in kakšna vzgoja tam, kjer sta oče in mati socijalna demokrata,. Tak nauk ne more prinesti sreče ne posamezniku, ne družini, ne občini, ne narodu, ne državi. Vi mladi ljudje, če resnično ljubite svojo lastno srečo, svoj narod, svojo domovino, bodi vam svet in častitljiv zakonski stan, ne stopajte lahko-mišljeno v to zvezo, vadite se že sedaj v premagovanju samega sebe, zakaj v zakonskem stanu je poleg ljubezni treba na cente potrpežljivosti in zatajevanja samega sebe, da se ohrani hišni mir, red in zakonska zvestoba. Kdor se glede zakonske zveze drži naukov krščanske vere, njemu je zakon nebesa na zemlji, drugače pa- pravi pekel. Kakor je pa posamezni Človek navezan na druge in ne zadostuje sam sebi, tako tudi obitelj ali družina ne zmore vsega. Da moremo napredovati umstveno in gospodarsko ter živeti v miru in varno pred znotranjimi in zunanjimi sovražniki, potrebujemo večje družbe, in to je država, ki ni morebiti le delo človeške samovolje, kakor so nekateri učili, ampak ima korenine v človeški naravi sami. Tudi ta družba ne more obstati brez oblasti, zatorej je tudi državna oblast neposredno od boga, kakor pravi apostol: „Ni oblasti razen od Boga.“ (Rimlj. 13, 1.) V družbi torej mora biti nekdo, ki ukazuje, in nekdo, ki je podložen. Podložniki so dolžni pokorščino in spoštovanje postavni oblasti, tisti pa, ki imajo oblast v rokah, se morajo zavedati svoje velike odgovornosti. Podložniki niso zato na svetu, da služijo njim in njihovemu častihlepju, da pred njimi plazijo po trebuhu; oblastniki grešijo, če niso pravični nasproti podložnikom, če iščejo le svojo korist, vse presojajo le po svojem, resnice ne trpijo, podlo prilizovalce povzdigujejo, povsod iščejo le sebe; podložnikom nalagajo neznosna bremena in morajo zmiraj ime- ti nekoga, ki ga preganjajo, mučijo in sekirajo. Edino na krščanski podlagi je mogočo spraviti v pravi red oblast in podložništvo, pravico in dolžnost, pokorščino in prostost, skupni blagor in blagor posameznika. „Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega." Stari liberalizem jo državo tako povzdigoval, da posameznik pred državo ni nič, zato nam jo tudi v Avstriji prinesel liberalizem več takih postav, ki so naravnost v škodo ljudstvu, na korist pa, le tistim, ki imajo moč in oblast v rokah. Načelo krščanske demokracije pa je: enake dolžnosti, enake pravice tako glede posameznikov kakor narodov. Drugi so pa zopet učili, naj pusti državna oblast vsakemu delati, kar hoče. Tudi to je krivo, ker potem tudi močnejši brezobzirno tlačijo in izsesavajo slabejše, Namen države in državne oblasti je namreč ta, da ljudje v njej in po njej dosežejo, česar sami ne morejo, da zadostijo svojim naravnim potrebam, da se spopolnjujejo, da se doseže občni blagor. Postave, zapovedi in prepovedi morajo biti tako urejene, da koristijo ljudstvu, in ne samo nekaterim stanovom ali narodom. Liberalizem hujska narod zoper narod, socijalna demokracija pa stan proti stanu, krščanski socijalizem, če je res krščanski, mora imeti za podlago pravičnost in na tej podlagi mora zbližati narode in stanove, da se vsi lahko enakomerno razvijajo ter dosezajo svojo časno in posredno večno srečo, ki je zadnji cilj človekov na tem in o-nem svetu. Ne s krvavo prekucijo in s pobijanjem, ampak s pametnimi pre-osnovami se morajo odpraviti nedostat-ki v državni upravi. Izpolnjujmo svoje dolžnosti, pa zahtevajmo tudi svoje pravice, Že Stari grški modrijan Platon je učil, da le razumnost in poštenost državljanov more osrečiti državo, obenem pa je učil, da naj le modri ljudje izvršujejo javno oblast. Država in njeni uradniki so za ljudstvo in ne ljudstvo za njih. 339 — Zabava. Brusni kamen. I. Sno onih lepih! junijskih nedelj je bilo. Navadno hodijo ljudje ob tem 6a-su rajši k prvim mašam, ker je hladneje, kakor pozneje. Po potu, ki je peljal od cerkve v vas Rakitje, sta korakala pogasi, pu-še6 iz pip, dva že postarana možaka. Prvi, gospodar, kmet Cetin, drugi njegov mejaš in tudi trden kmet, Urh Vrlin. Pomenkovala sta se med seboj, kakor se pomenkujejo sosedje. „Ako Bog da, blagoslova in odvrne nezgodo, bo letos letina, da bo veselje", pravi Vrlin in pokašlja. „Dež moči ob pravem času, da ni premokro in ne presuho. Vse raste, kakor bi vlekel iz zemlje. Krompir cvete, da je veselje gledati, žito in pšenica imata klasje, kakor ženski jeziki. Dobra letina bo, sosed!“ „Kdaj začneš s košnjo?" vpraša Cetin in pogleda po nebu. „Mislil sem, da bi jaz jutri oni travnik zraven tvojega. Trava je Človeku do pasu in gosta. In vreme bo menda ostalo tako! ? Ono za Rakitjem pa na zadnje. Tam ima še Čas rasti!" „Tudi jaz ne bom odlagal, Caskošnje je tu in treba bo napraviti prostor za otavo . . . Klim, khm ... Ne vem — kašelj se me lotuje že več dni?!" „Naj ti napravijo Ženske lipov Čaj s tavžent-rožami. Lani je mene tudi prijel, pa sem ga odpravil!" „Saj ga pijem, pa ne pomaga nič! Za starost ne pomaga nič, če spijem vse tavžent-rože z lipovim Čajem." „Nn, tako hudo Še menda ni", pri-pomni Cetin in potegne par gostih dimov. „Z menoj se Še ne gre, kdor si bodi! “ „Do sedaj sem bil tudi jaz še vedno Čvrst in Še ravno nisem za pod plot. Vendar čutim, da nisem več to, kar sem bil!" „Primaruha, ali še pomniš, kako smo stavili?!" Urli Vrlin se jo zravnal, kakor bi mu spomini na mlada leta povrnili moči. „Spominjam, spominjam", , odvrne' Cetin. ,„Sedaj so pa drugi na tistih mestih! Premišljeval sem že, Če ne bi bilo bolje, ako bi odložil gospodarstvo v čile, mlade roke!? Ubijal sem se dovolj dolgo! Kaj meniš, sosed?" „Tako je! Stari dnevi so za to, da se človek spočije, ne pa, da se muči. Imaš sina, ki ti ne bo delal sramote pri gospodarstvu in imenu! Brez skrbi mn lahko daš ključe!" „Resnica, sosed, ne da bi se hvalil. Vendar rečem, da sem storil svojo dolžnost v vzgoji otrok! Vsi trije so dobri! Barbika je že spravljena in jej dobro gre, 'Jože' ima belega kruha dovolj in Silvester naj gospodari na očetovem domu! “ Zadovoljno je potegnil iz pipe,, potegnil in nadaljeval. „Nu, pri tebi pa tudi ni drugače! Res je škoda Tilke, da je umrla, ampak ne tuguj! 'Je že tako volja božja, da eni mrjo mladi, drugi stari! Dimnica pa bo dobila snubačev, da ne boš vedel, komu bi jo dal, lie-he . . .!“ „Kaj pa hočem", je kimal zadovoljno Urh. „Juriju dam kmetijo, Franica pa si naj poišče drugi dom! Se-ve„ jaz je ne bom silil, vzemi tega ali tega ali onega! Kakor si postelje, tako naj leži! Naj si voli po srcu, samo da bo srečna in da se ne bo pritoževala. Razume se, da mora biti iz poštene hiše! “ „Isto pravim tudi jaz! Brez ljubezni ni prave sreče in zadovoljnosti in je ni! Silili otrok nimam pravice, in to vem po mnogih drugih vzgledih, da samo denar ue stori človeka srečnega. Sicer pa, kakor mladina misli, ki še ne ve, kako se živi, ne bom dovoljeval. To ti ne gleda na drugo, kakor na lepoto in brhkost! Saj veš, kako je! Mislijo celo, da> se da kamenje na cesti tudi jesti!" Starca-gospodarja sta korakala počasi in naložila vnovič, „Naš Urh", reče Cetin, ki so ga krstili za Mihela, „meni se dozdeva, da se tako Čez ograjo malce bolj lepo pogledata moj Silvester in tvoja Fra- niča, kakor se gleilajo sosedi! Večkrat sem ju videl in zadnjič mi je rekla stara: Veš, je rekla, naš Silvester in sosedova Franica se rada vidita! Jaz sem dejal: Ve babnice pač vse naprej zvohate! — Kaj sosed, jaz bi mu sicer no branil, vendar naj ostane to med nama! Kaj praviš?" „Tudi meni je naša že pravila, da Franica malo prerada pogleduje k Cetinu. Radi mene, ako je tako, naj se pa vzameta, mi! Saj slabe gospodinje ne bom dobil in ti ne slabe sinahe!" Možakarja sta Še premišljevala vsak svojo in se ločila. „Srečno! Ako boš kosil jutri, le mnogo nakosi", je zaklical Urh. „Bog daj!" jo odvrnil Mihel. Domov prišedši je Urh bolj zvedavo pogledal svojo hčer, ki se je sukala pred ogledalom in že tretjič vezala svilen robec, ker ji ni hotel prav star ti. Dekle je nehote zardelo, menda samo ni vedelo zakaj. Ali jo je pa očetovo oko zalotilo pri kaki skrivni misli ? Urh se je nasmehnil in se še potem, ko je že odšla Franica, nasmejal glasneje, tako je bil vesel hčerke, Mihel pa je dal doma pipo v zapeček, sedel in se globoko oddahnil. „Tako je, ako jo človek star! Komaj prestavlja noge, in Če ga ne zdela vročina, ga stare zima. Ena in druga ni kaj prida! Zato pa rečem, Silvester", tu je starec zvišal glas in dvignil palec, „da sem gospodarstva sit! Premisli vso stvar, potem se pa oženi, če hočeš! Ako pa ne, pa si kuhaj sam, peri sam, gospodinji ih gospodari sam. Jaz sem dovolj . . .! Si mo Čul?!“ „Cul sem že", odvrne Silvester. „Ali ne vem, ako sem že dovolj sposoben za to! ?“ „Ha, sposoben! Misliš morebiti, da te bom še hodil iz groba učit! Glej ga! Ko sem bil jaz v tvojih letih, sem prijel za delo z veseljem in gospodaril, da je kaj! In prigospodaril tudi, kakor vidiš. He-he, moj dragi, Cetin ni kar tako! Zato pa stvar dobro premisli in kmalu! „Bom že", odvrne Silvester in odide. Kajti čas je bilo k deseti maši. „He-he!“ se je nasmejal Mihel večkrat ter izpil vino, ki je ostalo od včeraj, da gre v klet po drugo. II. Bilo je nekega večera v majniku, torej nekaj dni prej, kakor sta se pogovarjala soseila o svojih otrocih. Silvester, krepek mladenič, je šei k mesta. Hodil je plačevat davkov, ker o-če ni rad hodil dolgo pot. Bil je dobre volje in ga je malo več cuknil. Bila je že tema, ko je prišei v vas. Prijeten nočni hlad jo vplival dobrodelno na razgreto glavo. Zrak je bil nasičen prijetnega vonja cveiiic. On pa je ugibal razna vprašanja. Tudi o lastnem gospodarstvu . . . Potem bi si vzel deklico za ženo, deklico — sosedovo Franico. Zadnjič mu e dejala, da bo njegova in nobenega orugega, in da ga ima rada.. Veselo se smehljaje je korakal proti domu. V žepu je imel nekaj slaščic, kakor se dobijo po mestih, zavite v papir za Fianico. V jutro ga je videla in se norčevala, češ: naj je ne pozabi in ji kaj prinese. Potem je kupil nov brusni kamen. Košnja se bliža, koso že ima, kamen pa je kupil danes . . . Šel bo kosit k sosedovim, Franica pomagat sušit k njim . . . Pri takih mislih mu je bilo prijetno pri srcu. — Stariši se tudi ne bodo protivili in na jesen a,i po zimi bi bila lahko poroka. Seveda, Če odložijo oče gospodarstvo, kakor so rekli prvikrat, že. Sedaj mu pa Šine nekaj v glavo. Cas ima, priliko tudi, kaj bi ne nesel Franici slaščic. In zavil je k sosedovim. Pes jo zalajal, pa spoznal Silvestra, se je potegnil nazaj v svoje ležišče, kot bi hotel reči: „■Ti že smeš, ti, pa nobeden drug ! “ Pod oknom je obstal in ugibal. „Se bo oglasila ali ne?! Malo preveč trmasta je ta Franica in svojeglav-na. Nu, brez napak pa ni nikdo. Sicer pa, zakaj bi se jezila, če jo pokličem in če me rada ima.“ Franica Še ni spala. Mislila je o vsem in ničem, kakor ljudje, ki so Ču- — 341 tijo zadovoljne in jih' ne tare skrb.Vse-kako so se ji porajale v duši podobe, zavite v tanko, prozorno meglo. In to podobe so morale biti vabljive, ker se je smehljala. Morebiti podobe bodočih gradov, zasnovane večjidel s sosedovim Silvestrom. Rada ga je imela Franica, sosedovega Silvestra. Iz teh misli jo vzbudi trkanje na okno. „Franica! Ali spiŠ!?“ je klical glas. „Kaj pa je?“ vpraša dekle. Kajti spoznala je Silvestra. „Nekaj sem ti prinesel. Ugani, kaj! se pošali mladenič, „Nič, bo to najbrž najbolj uganje-no! Rad bi se norčeval, kaj! ?“ je rekla malo nevoljno, ker je opazila, da ga ima nekoliko pod klobukom. In takega ni marala videti, „Veš, kaj se pravi norčevati? Ako te zvežem v vrečo in potem jamem klicati, da prideš ven!“ „Danes pa imaš dober jezik, “ „Ako bi bil dober, ga odmah pojem", odvrne Silvester. „Ne vganjaj burk! Meni se mudi spat." „Počakaj no! ... Veš Franica, saj mi no zamoriš. Ugani, kaj sem ti prinesel," „Ugibala ne bom, ker ne uganem! Povej, če imaš kaj! ?“ „Franica, najlepše bi bilo, če bi se midva že skoraj poročila. Ne bi mi trebalo stati pri oknu!" „To si prinesel! ?“ „Meni se zdi, da nimaš nocoj zame dobre besede." „Ker bi jo takoj pojedel, ako bi jo imela", se nasmeje deklica, Silvester se je prijel za okno in ji gledal v obraz. „Naj ti pomagam uganiti! — Nekaj sladkega, da si namažeš jeziček!" „Sladkor?!" „Kaj še! Tega ti lahko kupim pri cerkvi! “ Nekaj hipov sta molčala, Nato reče Silvester: „Ker ne uganeš, pa poglej. Jutri mi pa poveš, Če si jezna narme, ker sem se te spominjal v mestu." Izvlekel je iz žepa nekaj v papir zavitega in dal dekletu. Voščil je Še lahko noč in odšel. Franica je zaprla okno in prižga^ la luč. „Kaj mi je neki prinesel. Precej težko je to“, je tehtala z rokami. Nato je odmotala zavitek, počasi in rahlo, da bi kaj ne polomila, in njenim očem se prikaže neka temnosiva, podolgovata stvar. Obraz ji spremeni barvo, oči jezno zažare, „Tako, smešiti me hoče! Brusni kamen mi prinese to motovilo in se potem še roga, naj si namažem jezik. Jutri naj mu pa povem, če sem kaj jezna. . . Nezaslišano! . . . O, povem mu, da bo vedel. Tako se pa tudi ne dam, Čeprav je sosedov Silvester! Naj, si poišče take, ki se mu pusti, da se bo norčeval iž nje." Dolgo se je še jezila Franica v postelji, da jo je dragi tako osmešil. Tudi solze so se ji prikazale v očeh. Drugi dan na vse zgodaj je Franica nekaj plela v vrtu, od koder se je videlo na dvorišče Cetina. Silvester je pa nekaj popravljal pri plugu. Stopil je k ograji in jo poklical. Ni se odzvala. „Sment ti! Franica, kaj pa je, nu, da se še ne oglasiš?!" „Da bi me zasmehoval, kakor sinoči", mu je odvrnila jezno. „Saj nisem! Ne tajim, da bi gane imel malo pod klobukom, ampak zasmehoval te nisem! To si vse sama domišljujeŠ, kar pa ni lepo, Franica!?" „Koga? Zdaj naj Še ne bo lepo, če me tako grdo užališ? Priti iz mesta nalašč pod moje okno in mi z raznimi pomenljivimi besedami dati nekaj, kakor da sem kaka klepetulja ali kaj!? Potem naj se ti pa še smejim? . . . Vem tudi, čemu si to napravil! ? Mar sem se ti vsiljevala?" Sedaj pa je Silvestru Šinilo nekaj, v glavo. Kaj, ko bi sinoči mesto slaščic dal brusni kamen? Skočil je v sobo in na svojo osupnjenost je videl, da jo res. Nekaj močnega mu je lezlo po žilah ki srcu. Hotel se je opravičiti,. pa dekle je ponosno obrnilo lirbet in .odšlo iz vrta ... To je speklo Silvestra. Vsak človek se lahko pregreši in Še pravični, pravijo, sedemkrat na dan pade. „Klanjal se ji pa menda vendar ne bom, kali?" je dejal sam pri sebi. „Saj ni princezinja, ne kaka druga plemkinja, ampak kmetsko dekle, kakor sem jaz kmetski lant. Ako misli, da je sama na, svetu, ji hočem dokazali, da se presneto moti! Za Cetina se pulijo neveste ..." in končano je bilo ozko prijateljstvo. Pozdravljala sta se hladno, kakor bi se komaj poznala. Vsekako pa je Silvester nehote mislil. na, Franico ter jo opazoval, ko je delala v vrtu, ali drugje, si pritrjeval, da ni nič kaj posebnega na njej, in da takšno Še tudi najde. Ali pozabiti je ni mogel. Franica pa, ko se ji je polegla nevolja, je videla, da se je prenaglila v sodbi.. Pa prositi odpuščanja ni hotela. Rajši trpi. Ej, kako je zrla zamišljeno k Cetinovi hiši, pa si predstavljala, da so drugi fantje še boljši. Ali varala se je, ker Silvestra ni mogla več pozabiti. Starogorski. Na tihi njivi. Zadnji listi padajo z dreves, se poslavljajo in oznanjujejo prihod mrzle zime . . . Goli stoje ponosni kostanji, stražijo vhod v mesto zadnjega počitka. Odvenela visi divja trta ob zidu tihe njive . . . Cvetke na grobeh jo pomorila sestra slana, jim ugasnila luč mladostnega življenja. Zasnivale so sladke .sanje o ljubečih srcih, ki pod njimi v črni zemlji mirno spe. V krilu dobrotljive zemlje so našla srca pokoj, ki so ga na svetu zaman iskala. . . Votlo je odmevalo od krste, ko je vrgel svečenik pest zemljo v tihi grob. Zadnji zvoki mrtvaškega zvona so spremljali njegove besede: „Prah si in v prah se povrneš . . .“ Brez vzdiha, brez joka so odšli pogrebci in se razšli . . . Lopata je zazvenela in črna prst se je vsula na belo rakev . . . Za- grebli so jo, položili lopate navskriž in tiho odšli . . . Zašušteli so zadnji listi mogočne lipe, zašepetali o smrti in padli na sveži grob. Hladen jesenski veter je potegnil, pripognil vitko ciprese, cvetlični grm . . .. Jesenska megla jo orosila rani grob ... se spustila žalno na njega. „O, vi sebičneži, ki vam ni mar beda človeška, gorje vam! Nesrečni ste v sreči svoji! Lahko bi pomogli, pa niste hoteli. Znano vam jo bilo stanje pokojnega mladeniča, poznan njegov talent ... A niste mu pomogli. Gorje vam! Morda končate v dozdevni sreči svoje dneve . . . ., a v večnosti . . . ? Ni ga bilo, ki bi mu vlil hladečega olja v pekoče rane. Sam je vzdihoval, onemogel pričakoval svojo rešiteljico — belo smrt. Sedaj jo rešen . . . srečen. A vi . . .?“ Tiho je vse . . . Suhe bilke pisanih aster, dišečih klinčkov, mole iz zemlje ... odgovarjajo v smrtnem spanju... Zaspale 30 cvetlice na gomilah svojih dragih'.. Smrt vlada na tihi njivi . . . Križ pri križu, grob za grobom . . . Medle, žalne misli obdajajo Človeka ob tem pretresljivem pogledu. Koliko vzvišenih in nesebičnih idej počiva pod hladno rušo! Mrzel veter silne smrti je zavel, upognil mlada debla, da so začutila strah in grozo hladnega groba, da so zdihovala ob Črnem pogledu bele žene ... V njenem naročju so je posušilo deblo za deblom . . . ' neraz-cveteno ... v zorni mladosti. Koliko neizpolnjenih želja . . . koliko ljubečih src zakriva molčeča njiva! Zavili so jih grobovi v črni plašč, v temno noč . . . Njih upanje se ni izpolnilo na svetu . . . dosegli niso, kar so želeli. Bali so se groba, ogibali se smrti. Trepetali so pred njo. Pa prišla je nemila, neizprosna . . . zavihtela koso, in padli so upi življenja kot klasje na polju. Onkraj groba ni mej, ni več stra-Jiu pred smrtjo. Ljubezen večnega ž ljenja vlada tamkaj, čista in usmiljena. Tam se uresničijo naši nameni. Solnce nebeško sreče bo obsevalo ple- menite misli, vzvišene ideale . . . v božjem naročju se bo veselila nesmrtna duša . . . neprestano, večno . . . Stresla so je cipresa . . . ivje je zalesketalo v medlem, solnčnem svitu. Resno se je uklonila mrzlemu vetru, prikimala mojim mislim . . . Suho listje je zašumelo, ko sem stopal po beli stezi. Zadnji lističi vrbe žalujke ob zapuščenem grobu so me spominjali poslednjih dnevov pokojnega mladeniča. Bolezen, neusmiljena in neizprosna, ga je tirala v prerani grob. Hodil je še nekaj časa po zelenih tratah, se sprehajal v temnih drevoredih', Povsod ga je spremljala smrtna senca in ga dražila s suhim kašljem. Pomilovar je so zrli na njega mimoidoči, in marsikdo si ,|0 otrl solzo in vzdihnil: Škoda vrlega mladeniča! . . . Moral je v posteljo ... V njegovi sobi pa je bilo samotno, zapuščeno. Le redkokdaj jo posijalo solnce v podstrešno sobico, razveselilo s svetlimi žarki trpeče srce. Ni ga bilo, ki bi mu pomagal in ga tolažil. Sam, brez starišev in dobrotnikov, zapuščen od svojih prijateljev, je zdihoval ob dolgih' večerih, v brezkončnih nočeh. Edina Lojzika, usmiljena in dobra starka, mu je stregla in blažila njegovo bol, Zidajpazdaj se je zjasnilo njegovo prepadlo lice; upanje na večnost mu je govorilo besede ljubezni, besede tolažbe . . . Meglenega jesenskega jutra pa je zazvonil mrtvaški zvon . . . Poslednji listi so padali na pusto zemljo ... in on se jo preselil v boljše kraje. Visoko nad zvezdami je našel mir in srečo, prejel plačilo za nemile dneve trpljenja . . . Tu počiva sedaj v hladnem grobu. Veliko prijateljev je našel na tihi njivi, kjer ne gospodari sebičnost sa-mopašnih ljudi. Mehki sneg pokrije njegov zadnji stan, zimski veter zabrije pesem po-smrtnico. Blagor njemu! Cvetoča^ pomlad zasadi na njegov grob ponižne vijolice, blesteče lilije, ljubko resedo ., . Lipa pad njegovim grobom ozeleni, se razcvete . . . Ptički zapojo sladko, do- neče melodije, in on bo poslušal v večernem mraku pesem ljubezni in prijateljstva ... na tihi njivi . . . Nedin Sterad. Up. Ko v hudi, teški sili je duša samovala, so v jutra zarji mili nebesa se smehljala . . . Nedin Sterad. Jutro. Ozri se na polje na plodne ravni, ko v jutranji zori jih solnce zlati, ko novo življenje čez njive hiti, ko v tajni ljubezni vse kvišku kipi! Tedaj hrepenenje zjasni ti oko, in v duši rodi se ti sreče nebo ... N. Sterad. V tihi noči . . . Pod jablano v tihi noči sem sedel in v spominu dni mladostne sem imel . . . Kolikrati tu sem snival o bodočih dneh ; ko gradove sem si zidal, bila radost je v očeh. A zapustil dom sem mili, šel med tuji svet. Upal sem, da tam izpolni se srca obet. Danes vrnil sem se zopet. Nisem tak kot prej. Srce ni mi tak radostno in prevar brez mej. Pod jablano v tihi noči sam sedim. Upe bivše, vse podrte tu gledim. Kdor želi si prave sreče bod’ doma; te tujina nam nikoli, ali redko le poda . . . Dragotin. — 344 Razgled V Avstriji smo dobili novominister-štvo. Gautscli je moral odstopiti in ministrski predsednik je postal bivši učni minister, štajerski grol KarolStiirgkh. Od ministerstva, v katerem sedijo taki zagrizenci, kakor je Hochenburger, ni pričakovati pravičnosti, zato tudi ne bo imelo uspehov, Nemci so si zabili v glavo noro misel, da so samo oni gospodje, ki imajo pravice, vsi drugi pa so sužnji, in najvišji krogi to blazno misel podpirajo, zato ne more priti v Avstriji do miru in reda. — Na Hrvaškem je razpuščen deželni zbor in bodo kmalu volitve. Ban Tomažič, prava sramota za bansko stolico, bo s surovo silo skušal spraviti svoje kimov-ce v novi deželni zbor, nevarne nasprotnike bo pa dal za časa volitev e-nostavno zapreti. Hrvaška pod madžarskim jarmom je vsega pomilovanja po svetu. vredna dežela. — Na Ogrskem se je sklenil mir med vlado in nasprotnimi strankami, tako bo sedaj gotovo sprejeta nova brambna postava. — Vojska v Tripolisu med Italijo in Turki postaja. vedno bob besna. Poročila so od turške kakor italijanske strani nezanesljiva, a toliko je gotovo, da Italijanom trda gre. Vrhu tega razsaja med italijanskim vojaštvom še kolera. Italijanski kralj je proglasil Tripolis in Ci-renajko za svoji deželi-. To je z ene strani smešno, z druge pa krivično; na ta način lahko tudi nekega lepega dno italijanski kralj razglasi, da jo Trst njegov. — V Dunajskem Novem mestu se je prve dni novembra vršil peti nižjeavstrijski katoliški shod. — Na Kitajskem se vstaja vedno bolj širi in sedanja cesarska rodovina je Več ali manj izgubljena. Dekliški vrtec. Mladenke braniteljice sv. cerkve. Tolikokrat se sliši, tla ljudje, zlasti po' mestih, opuščajo svoje verske dolžnosti, a to, da jih sami opuščajo, nikakor ne zadostuje njihovemu sovraštvu do sv. cerkve, prizadevajo se, Še druge potegniti za seboj in jih iztrgati iz naročja sv. cerkve. Žalostno je, da se godi to tudi med Slovenci, med narodom, kateri se je imenoval od začetka najbolj veren narod. To se godi, žal, tudi med ženskim spolom, med dekleti. PraV mnogokrat se mi je že nudila priložnost, da sem to v jasni luči spoznala, a tukaj vam navedem samo zadnji dogodek pred več tedni. — Sla sem skozi ulico v Celju, ki vodi iz glavnega trga v Gaborje, za menoj je šla cela tropa tovarniških delavk. Nasproti mi pa pride katoliški duhovnik iz celjske župnije; jaz ga pozdravim kakor sem se pač doma in v šoli učila, s krščanskim pozdravom: Hvaljen bodi Jezus Kristus! Ko to slišijo za menoj idoča dekleta, se prav na glas zasmejejo, Cuj, pravi prva k svoji tovarišici, kako zna ta lepo pozdravljati, po- zdravljaj tudi ti tako! J,a, da bi mi potem ljudje rekli, da sem teroijalka, odgovori druga, in zopet zaženejo glasen smeh. Meni se je pa krčilo srce pri pogledu na te zabredle deklice. Ne da bi se bila sramovala, da so me zasmehovale zaradi krščanskega pozdrava, vendar bi se bila najraje razjokala; ne vem, so li umele moj resen pogled ali ne; pustila sem jih mimo in šle so naprej ... — Sicer je to za-mo malenkost, a> vendar so mi prišlo na misel besede, ki jih je govoril naš ljubi Zveličar na križu: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj govorijo. Znano je pač, da vera dan za dnevom vedno bolj peša med nami. So ljudje, ki nosijo ime kristjana samo zato, ker so ga javno se vendar ne upajo iznebiti, v resnici ga pa že davno niso vredni. Tak.i ljudje so dostikrat hujši od drugovercev, kateri, dasi po svoje, vendar izpolnjujejo svoje verske dolžnosti. Kristjani pa, kateri so poučeni v, resnicah sv. vere in o verskih dolžnostih, se odtegujejo sv., cerkvi, jej nasprotujejo, jo zaničujejo, kot bi bi- — 345 li vzgojeni v tur&kili mošejah, ne pa v poštenih slovenskih hišah' in krščanskih šolah. Ne daleč od Podčetrtka je prišel sin poštenih starišev o praznikih domov. Ko so domači pokleknili zvečer k skupni molitvi, se je le-ta mestni gospodič zakopal v posteljo, in pri očetovem opominu, naj moli, je prasknil v smeji z zaničljivim nemškim izrazom: „E, bas“ ter so še bolj pokril z odejo Čez glavo. Kaj ne da: škoda za izgubljenega slovenskega sina, ka^ tori je Šel z nepokvarjenim srcem v tujino, a so vrnil kot izdajalec domovine na očetov dom. Pozabil je, kar mu je pred odhodom polagala skrbna mati na še nepokvarjeno srce, pozabil je, da mu je pred vsem naročala, naj ne pozabi na Boga, in žal, ravno to je davno pozabil. Tukaj, sestrico moje, lahko posežemo tudi me po rešilnem orodju, ter pomagamo našim sosestram in sobratom do pravega spoznanja, K|a/-dar slišimo govoriti čez sv. cerkev zaničljive besede, kadar slišimo duhovnike obrekovati in jim po nedolžnem podtikati slabe lastnosti, zastavimo vse svoje moči, da preprečimo nadaljno govorjenje. Dajmo takim ljudem spoznati iz prepričevalnih besed njihove krive poti in temne strani. No bojmo se njihovega zasmehovanja in zaničevanja, a ko se gre za sveto vero. Zasmehovanje in zaničevanje bode kmalu minulo, dobro delo pa, če ga storimo, ostane nepozabljeno pri Bogu. Sv. Cerkev je mati, ki ljubi svojo otroke z največjo ljubeznijo, jih vabi in kliče v svojo milo naročje. A koliko je otrok iz njenega naročja, ki nočejo več slišati njenih opominov, njenih klicev, ki hočejo v posvetnem veselju zadušiti pekočo vest, katera jih opominja, na ona srečna leta, ko jim jo še draga mamica sklepala nedolžne ročice k ljubemu Bogu. Obenem jih spominja na njihovo sedanje stanje, na črne madeže na duši, na strašno večnost ... Pa tiho! To peče, to žge, in zopet morajo iskati razvedrila. Res da se zbira na tisočo sovražnikov zoper sv. cerkev, pa kaj je to napram i*jej, ko je vendar nepremagljiva. Ce bi se tudi ves pekel do zadnjega ko- tička izpraznil ter prišel s svojo armado, ona ostane trdna kakor skala, v veke neomajana. Vendar tudi sv. cerkev žaluje za svojimi izgubljenimi Ovčicami in jo pripravljena, tudi največje grešnike-spokornike sprejeti zopet v svoje naročje, Največ sovražnikov in nasprotnikov zoper sv. cerkev pa vzgojuje naš najkrutejši sovražnik — alkohol. Gotovo se nikjer tako zaničljivo ne govori Čez sv. cerkev, Čez duhovnike, se ne rabijo tako bogokletne besede, kakor ravno-am, kjer se pamet in nespa^ met menjata, namreč: pri alkoholu. Tukaj je korenina, tukaj jo gnezdo, tukaj je tabor, kjer se shajajo mogočni vladarji alkoholizma, obenem pa, veliki duševni reveži, kateri ne morejo krotiti svojih želja, in brzdati tisti majhen košček hrena v ustih, da ne bi o-pekel tudi srca nedolžnih duš. Žalostno je, kjer se mladeniči in mladenke po dokončanem shodu ali sestanku vsujejo naravnost v gostilno, mesto, da bi se med seboj pogovarjali o napredku, o naukih, katere so ravnokar slišali, pa gredo, da jim uniči alkohol Še tisto malo iskrice ljubezni do domovine in naroda, ki jim je malo prej pri pre-pričevalnem govoru začela tleti v njih treznih srcih. Megla jim pade na oči, led na srce, postanejo sposobni za vse drugo, a samo za verski in narodni napredek ne. Opazovati je to posebno v enem kraju, katerega ime iz rodne ljubezni zamolčim. Tamkaj je, rekla bij že skoro navada, da gredo po sestanku mladeniča in dekleta v gostilno, od koder se vračajo ob. 2, ali 3. uri zjutraj domov. Ni potem zameriti takim starišem, če pravijo, da so društva, mladeniške in dekliške zveze samo zato, da dajejo priložnost mladim ljudem do popivanja, zapravljanja denarja in Časa, — To, sestrice slovenske, moramo preprečiti, Če že ne moremo zabraniti mladeničem, pa vsaj same ne hodimo, polagoma bodo tudi mladeniči spoznali svojo napako in opustili to grdo navado. Tako ne bodo ljudje, ne stariši, ne drugi imeli povoda, govoriti čez društvo in naše zveze. Posebno pa vas prosim, vrla dekleta, katera i- mate odrasle brate in sestre, ki morda preradi zahajajo v gostilne, ki so na slabem glasu, zabranjujte jim, prosite jih kolikor mogoSe, naj ne hodijo po pogubni poti naprej, ako pa vse nič ne pomaga, pa molite prisrčno za njih izpreobrnitev. Pravo izobrazbo, pravi napredek bode dosegla mladina le tedaj, kadar ji bo popivanje nadomestila prelepa čednost — treznost. Domovina potrebuje treznih mož, možje treznih žen, otroci treznih starišev in stariši treznili otrok. Le tako bode našlo ljudstvo zopet svoj prvotni raj, in tako ne bode treba hoditi po svetu za kruhom, ko ga vendar v rodni zemlji zadosti spi.. Vsega priporočanja •»/reden je list: „Zlata Doba“; tukaj Spoznamo in sprevidimo, kako poguben nam jo alkohol, koliko ljudi pahne v časno in večno nesrečo. Grda stvar je mož-pija.nec, a Še veliko grše je, ako je ženska pijanka, bodisi da pije vino ali Šnops ali kakršnokoli alkoholno pijačo, po kateri naše telo močno peša in slabi. V Mariboru sem poznala žensko, ki je pobirala po hišah kosti in jih potem stržila pri izdelovatelju mila. Bila je umazana bi raztrgana, da bi si Človek mislil, da je največja beračica na svetu. Obraz jej je bil modro siv, nos velik in rdeč, kot bi se bil že tri dni kuhal, oči pa so bile tako strašne, da me jo nehote streslo, kadar me je zadel njen grozni pogled. Kaj je bila ta ženska? Pijanka jo bila, res, pristna pijanka, Zjutraj je bila njena prva misel na frakelček, in kadar se je ogla<-Šal prazni želodec, ga je znala tudi hitro tolažiti s kapljico iz irakelčka, in tako je šlo celi dan, in dan za dnem naprej, na večer se je pa zibala oh strani svojega pivskega tovariša kakor lahka ladjica, kadar jo premetu-jejo valovi sem in tje. In kakšna mora biti pač vera takih ljudi, kakšna njih' molitev? Žalostna .. . Zatorej, mladenke, katere res ljubite slovensko domovino katere se trudite za nebeško domovino, in ki želite boljšo bodočnost svojemu narodu, povečajte svoj trud, pomnožite svoja dela v verskem in narodnem oziru. In še nekaj, marljive delavke, kadar namreč govorite pri vaših sestankih ali shodih, ne pozabite pri tej priliki v srcih poslušalcev in poslušalk utrjevati sv. vere, braniti kolikor mogoče, da se ne bode vsaj v vaši bližini naša skrbna mati sv. cerkev žalila. Priporočajte treznost kot kažipot na stezi, po kateri se pride v boljšo bodočnost: v sveta nebesa. Kadar pa mi- slite govoriti, pomislite na njega, ki je nad nami,, in tako v mislih pri Bogu delujmo za slovensko in nebeško domovino. Ne bo zastonj vaš trud, mladenke! Cim več dobrega storite, tem bolj se polni zlata knjiga dobrih del v nebesih, tem lepši venec se plete, kateri bode vaše plačilo po težavni in trudapolni hoji zemeljskega potovanja. Kolika, tolažba bode za nas na smrtni postelji, ako sedaj zvesto izpolnjujemo svoje dolžnosti, ako katero \ trnje zapleteno ovčico oprostimo iz bodečih verig zapeljivega sveta, ako pripeljemo katero zopet na pravo stezo, ako premagamo viharje na razburkanem morju našega življenja in tako adramo skozi Šumenje in vrvenje, skozi zapreke in ovire naprej, naprej k Bogu. Blagor nam! Toko mislim, Ikv-demo prave boriteljice sv. cerkve in zveste katoličanke, gbenem pa tudi marljive delavke na narodnem polju, in domovina bo vesela, če bo imela take hčere. Zatorej, mladenke, po tej poti naprej! Bo tej poti želi hoditi tudi vaša vam obilno božjega blagoslova želeča Nežika P, Dobra gospodinja. Nekaj o pokrivanju jedilne mize. — Tudi danes se ne oziramo na veliko in imenitne po-edine, na elegantna obmizja, ker to vse spada manje v naš delokrog; moje oko jo obrnjeno le na naše domače potrebe. Trdim le, da okusno pokrita miza napravi vedno dober vtis in jo nekako zrcalo gospodinjinega delovanja. Prva točka je snaga glede miznega perila, kakor tudi vsake druge mizno oprave. V drugič so imamo ozirati na prilično razvrstitev sedežev okoli mize. V tretjič pride še-lo pokrivanje v poštev. Krožniki se postavljajo primerno številu oseb ob robu mizo. Vi- lice spadajo na levo, nož na, desno stran krožnika; za krožnikom se položi žlica tako, da je držaj obrnjen proti desni strani. Na krožnik se de-y ne kos kruha in prtič (servijet). Kupici — eno za vino, eno za vodo — dejati je za krožnik bolje proti desni strani. Na mizi se mora nahajati pijača, kruh, nekaj žlic, vilic in zaje-mavka, solnice, posode za jesih in o-Ije. Jedila se prineso naravnost na mizo, ali se servirajo; v zadnjem slučaju bodi omenjeno, da se vedno od leve strani servira ali ponuja, Ce pride več vrst jedil na mizo, se večinoma krožniki in mizno orodje (vilice, nož in žlica) menjavajo. Tu je opozarjati, da je pozimi osobito pri mastnih jedilih treba krožnike ogrevati. Sploh mora biti oko gospodinje povsod, da-takoj opazi, kje Česa zmanjka. — Jedilna miza, tudi naša vsakdanja, naj bo vodno privabljiva; lepo, snažno pokrivanje stori jed nekako okusnejšo; posebnih stroškov pa nam ne povzroča, morda le nekaj truda, katerega se pa ne smemo ustrašiti, — Gostom v čast pa tudi lahko nekaj več storimo, ne samo glede boljše in obilnejše kuhe, temveč tudi glede okrasa. Posebno priporočam v takem slučaju cvetke, ki so in ostanejo povsod najlepši kfnČ, katerega vam tudi posebno priporoča — stara kuharica. Preklinjanje. Ni dolgo temu, ko sem se peljala prav prijetno po železnici. Poleg mene je bilo tudi neko dekle, ki je sedelo nasproti nekemu lantu. Dasi sta bila eden drugemu popolnoma neznana, vendar je začela takoj pogovor ž njim. Kmalu je postala tako domača, da je snela mladeniču klobuk raz glavo ter ga posadila, sela na razkuštrane lase. Nato je vzela iz žepa škatljo s tobakom ter začela pridno sukati in puhati svalčice za svalčico. Začudeno jo jo gledal iant, ravno tako tudi jaz. „Gospodična", jo vpraša mladenič, „pa Vas ni sram kaditi?" — „Vr . . , kaj mo bo sram, saj sem si sama kupila. Ne bojim se pa tudi nikogar drugega kakor Boga." — Pač lepa bogaboječnost. Draga slovenska dekleta! Kaj bi se vam najbolj, da tako rečem, studilo pri grdem obnašanju tega dekleta? Meni se je najbolj to, da je bil gotovo pri vsaki deseti besedi zraven — „ta črni". Žalibog, tudi pri nas na Slovenskem je mnogo te grde navade, preklinjanja in raznih kletvinskih besed. Otrok je celo majhen še, pa zna že prav dobro kleti. Kako tudi no? Dan na dan sliši tako stariše in starejše brate, ža-libog, da tudi sestre. Kakor je pijanka sedemkrat hujša od pijanca, tako je tudi preklinjalka mnogo grja,od pre-klinjalea. Res grda je ta navada med Slovenci; pa, ne samo grda, ampak tudi greh. „Preklinjalci ne bodo posedli nebeškega kraljestva", pravi sveto pismo. Zato pa, draga slovenska dekleta, varujmo se vsaj me te grde navade, in skušajmo tudi druge odvrniti od tega, posebno svoje brate ali pa družino. Hvala Bogu, da se pri nas tako množijo in lepo napredujejo razna izobraževalna društva, ki skušajo zatreti med ljudstvom, posebno med mladino, vse grde razvade. — Zato pa, slovenska mladina, pristopaj pridno k našim društvom ter skušaj pridobivati vedno novih članov, da bodemo srečni enkrat mi, a naša domovina bo u-gledna in ponosna, na svoje mlade moči in njeno pridne boritelje. Skrb za snago. Snaga je najlepše znamenje olike, najlepše spričevalo za, skrbno žensko. Snaga je podlaga zdravja, nesnaga pa zalega vsakovrstnih bolezni, Ne bom našteval, kje in kako se naj vse pazi na snago, ampak opozoriti hočem na nekaj, kar se prezira sicer v snažnih in celo v gosposkih hišah. To je prah, najhujši sovražnik človeškega zdravja, zakaj v prahu krožijo vsakovrstni bacili A kako se pri tem lahkomišljeno ravna! Obiščem gospoda, pri katerem se v sobi vse sveti. Pri odhodu me hoče spremiti, vzame klobuk in krtačo ter si sredi sobo okrtači svoj klobuk in potegne Še suknjo. Oblak prahu se je vzdignil po sobi. Dober tek, si mislim, ko boš dihal to nesnago, in sto- pim skozi vrata. Drugod najdem strežnico, ki ima tesno in temno sobico. Najdem jo, ko snaži v svoji sobi blatne škornje. Kakor kadilo se vleče okoli nje prah. A trebalo je storiti le dva koraka, pa bi to lahko opravila na prostornem hodniku pri odprtem oknu. Goska prismojena, si mislim, če si tar ko lena ali neumna, pa požiraj ta prah. — Stopimo v sobo, kjer prebiva večja družina. Eden si snaži čevlje, drugi otepljo suknjo, gospodinja prelepijo blazine in zglavnike, dekla s suho metlo draži po podu prah. In vse to gre v sapnik in v pljuča! Gospodinje in dekleta, ne trpite nikdar, da bi se v sobi snažilo obutalo s suhim blatom ali obleka, to se naj opravi zunaj. Kjer je lesen pod, se poškropi z vodo ali z mokro žagovino, ali se metla ovije z vlažno cunjo, da se preveč ne vzdiguje prah. Kjer so ilovnata tla, je navadno bolj vlažno, ali če so zelo suka, jih je treba tudi ovlažiti pri pometanju. Boj prahu v naših stanovanjih, požremo ga itak dovolj, kjer se mu ne moremo izogniti, zakaj bi si ga še sami po nepotrebnem napravljali! Društveni Sv. Magdalena v Mariboru. Društveno gibanje v naši »Dekliški zvezi« postaja zmiraj bolj živahno. Zdaj že imamo posebno društveno sobo v Tržaški cesti št. 15, čisto blizu cerkve. Lepo število »Našega Doma«, »Slov. Gospodarja", »Bogoljuba« kroži med mladenkami od rok do rok. Zdaj imamo že tudi knjižnico, iz katere si lahko izposojamo prav lepih zanimivih knjig. Dne 29. oktobra imamo zopet mesečni sestanek. Trezika P. je deklamirala S. Gregorčiča pesem: Pozabljenim. Marija Toličič iz Pobrežja je govorila, kako naj bodo mladenke vnete za »Dekliško zvezo«. Piofesor dr. Franc Kovačič pa nam je na srce polagal red, snago in varčnost. Le tedaj bodo deklice res v korist slovenskemu narodu. Tako je bil tudi ta sestanek poučljiv in zanimiv. Mladenke pri sv. Magdaleni! le skupaj pod zastavo »Dekliške zveze«! Poskrbite, da bo udeležba pri prihodnjem sestanku dne 26. novembra 1911 prav obilna. Brežice. Poročilo o dosedanjem delovanju dekl. zveze »Bogomile« v Brežicah. Že pred ustanovitvijo so se vršili trije sestanki. I. sestanek 4. decembra 1910: 1. Važnost društev za dekleta, ker jih navajajo k dobri porabi časa, k izobrazbi ter jih store sposobne za delo Cvetlice v loncih. Kje so moje rožice Pisane in bele. Ah pomlad je šla od nas Vzela jih je zima mraz. Naše ljubljenke so odcvetele. Marsikateri deklici bo dolgčas po ljubem vrtu. Toda če ni v vrtu več cvetlic, i-mamo pa je gotovo v loncih na oknu, za katere moramo skrbeti tudi pozimi, skoraj še bolj, k,ot v poletju. Slovenska dekleta kaj rada goje lončnice. Ce greš po slovenskih kraljih, vidiš v vsaki, še tako nizki in priprosti hišici na oknih različne cvetlice. Zato pa sem se namenila, da. podam tukaj nekoliko točk o gojenju ovet-lič-lončnic: 1, Prostor za lončnice, 2, Primerna posoda, 3. Prst. 4. Kako saditi in presajati, 5. Zamakanje in postrežba. G. Prezimovanje. 7. Razmno-živanje, — Prihodnjič začnem, za zdaj pa sprejmite vse slovenske sestrice in vrtnarice Dekliškega vrtca iskrene pozdrave od znane prijateljice iz vrta. Lj-. glasnik. v javnosti. Govoril č. g. duh. vodja. 2. Daritev (Gregorčič), deklamira Anka Pečnik. II. sestanek 18. decembra 1910. 1. Na potujčeni zemlji (Gregorčič) dekl. Micika Cerjak. 2. Gosp. duh. vodja: domača knjižnica in umno čitanje; skrb starejših deklet za mlajše. 3. Samostanski vratar (Gregorčič) dekl. Ana Vimpolšek. 4. Varujmo svoje poštenje in čast naroda, govorila Ivanka Ferenčak. III. sestanek 8. januarja 1911. 1. Domovini (Gregorčič) dekl. Malka Kožuh. 2. Čast ženstva, govoril gosp. duh. vod. 3. A. Pečnik navdušuje za lastno izobrazbo in za dejansko delovanje za narod. 4. Poziv k nabiranju naročnic za »Naš Dom«. 5. Pogovor o pripravi za ustanovitev dekl. zveze. — Ustanovni zbor dekl. zveze 12. februarja 1911. 1. Pozdrav, č. g. kaplan Fr. Špindler. 2 V pepelnični noči (Gregorčič) deklamira Micika Krofi. 8. Pepca Pečnik vspodbuja k narodni zavesti in za udeležbo v društvenem življenju. 4. Č. g. kaplan razloži pomen in opravilnik dekl. zvez, kakoršna se stem ustanovi v našem društvu. 5. Novo ustanovljeni zvezi se da ime »Bogomila« nakar se izvoli odbor (ki je bil že oblavljen v »N. D «) Po ustanovitvi L sestanek 5. marca 1911. Predsednica Pepca Pečnik govori: Vstrajajmo vkljub nasprotovanju v naši kršč. organizaciji. 2. Ljud, Flis: Potreba čednostnega življenja in narodne zavednosti. 3. Duh. vod.: čut za snago — predpogoj lepote. 4. Ustanovi se pevski zbor Bogomile. II. sestanek 2. julija 1911. 1. Odlikovanje (Gregorčič) deklamira Micika Cvetko. 2. Anka Pečnik: Zanimajmo se za vprašanja, ki se tičejo posebno gospodinjstva. 3. Duh. vod.: Prešernov »Krst pri Savici« — Od kod, dekl. zveze ime »Bogomila«. III. sestanek 13. avgusta 1911. 1. Pepca Pečnik: Zavedna in čista dekleta so sreča celega naroda. 2 Ana Koprivc: o obleki in o skromnosti v noši. 8. Zalka Ostre-lič: kakšna bodi dejanska ljubezen do naše lepe domovine. 4. Gosp. duh. vodja : O alkoholu — nesreči našega naroda. IV. sestanek 5. novembra 1911. 1. Pepca Pečnik : Poglavitne lastnosti dobre gospodinje. 3. Zalka Ostrelič: ko umira življenje v naravi ne sme utihniti naše delo za izobrazbo duha in gojitev čednosti. 3. Vučajnk Pepca dekl.: Soči (Gregorčič). 4. Ivana StOger dekl.: Slovenkam (Ciriljev). V vročih mesecih poletja je sicer delovanje naše »Bogomile« nekoliko zastalo. Zato pa, članice, vse na delo, da se v zimski dobi krepko oživi, in da bo »Bogomila« kmalu združevala vse poštene mladenke naše fare ! Vas pozdravlja tajnica M. F. Šoštanj. Bralno društvo v Šoštanju, oziroma mladina je priredila dne 29. okt. veselico v dvorani hotela Avstrije po sledečem redu: 1. Petje. Aljaž, Cerkvica, mešan zbor. 2. Deklamacija. M. Elizabeta : Slovenska zemlja, deklamira Iv. Medved. 3. Petje. Ipavec: V mraku, mešan zbor. 4. Deklamacija. S. Gregorčič: Jefteva prisega, dekl. Marija Kumer. 5. Petje. Večernica, narodna pesem, mešan zbor. 6. Igra. Jeza nad petelinom in kes, igra v dveh dejanjih. 7. Srečelov. Udeležba je bila velika in igralke so svoje uloge dobro rešile. Sv. Lovrenc na Dr. polju. Zopet imamo jesen in približuje se nam zima. In za zimo si moramo dovolj vsega preskrbeti. To si je mislila Lovrenčka mladina, fanti in dekleta, ker so skoraj vsi pristopili k mladeniški in dekliški zvezi, ker nočejo čez zimo spati kakor medved v brlogu, ampak hočejo, da se bo mladeniška in dekliška zveza dobro vkoreninila čez zimo, da se bo lepo razcveta, ko pride pomlad in potem obrodila stoterni sad. Dne 29. oktobra se je ustanovila mlad. in dekliška zveza, kjer je imel preč. g. dr. Hohnjec zelo poučljivi govor. Navdušeno sta tudi govorili Jera Planinšek in Micika Pršuh. Govornik je bil tudi naš g. organist, ki ga pa zdaj ni več med nami. Vsi Svetniki so nam ga vzeli, pa ne v nebesa, ampak v njegovo rojstno župnijo k Sv. Petru pri Radgoni so ga poslali. Tam ob nemško-slov. meji bo zdaj deloval. Moram ga omeniti, ker za svojega kratkega bivanja pri Sv. Lovrencu je imel ob raznih shodih, ki jih je prirejalo bralno društvo, poučljive in navdušene govore. Kot mladenič je bil mladeničem zgled v verskem in narodnem oziru, kot pevsai vodja je bil zgled pevcem, ni se sramoval tudi moliti na glas angeljsko pozdr. in dr. Za slovo je vzel besede sv. apostola Janeza: Otročiči moji, ljubite se med seboj, ker je pač vedel, da se pevke najrajši prepirajo. Bog daj, da bi s tako ali še večjo gorečnostjo delal v 'prid svojim rojakom. St. Lovrenčanom pa daj Bog pravega naslednika, da bomo potem se vsi medsebo o navduševali. Za domovino, trud in kri Slovenski narod naj živi! J. D.i Št. Pavel pri Preboldu. Marljivi brale našega mladinskega glasila so gotovo že za" pazili in se morda vprašujejo, kako, da nikdar ni nikakega poročila iz naše po imenu preče znane občine Kot bi vse spalo, oziroma že iz" umrlo. A tudi pri nas se gibljemo. Pred pa meseci prirejena slavnostna veselica s pod-učnimi govori ob 10-letnici obstanka našega vsestransko se razvijajočega kat. izobr. društva, je lep dokaz večletnega dela na polju izobrazbe. In mladinska organizacija ? Pred letom ustanovljeni telov. odsek »Orel« ne spi, ampak marljivo deluje v skromnih razmerah, ki so mu odločene. Ne straši se nasprotnikov, ki iščejo vsake prilike, da bi odtrgali katerega člana, ter ga pridobili v svoje razredčene vrste. Značajni naši fantje se krepko ustavljajo njihovim nakanam. — In 22. oktober, to je bil zopet dan za kat. mislečo žensko mladino. Izpolnila se je dolgotrajna želja, ustanovila se je dekl. zveza. Znani mladinoljub in sloveči govornik dr. Jos. Hohnjec je z njemu prirojeno zgovornostjo podžigal mlada srca, da se poprimejo skupnega dela za svoj in narodov blagor, priporočal samo-izobrazbo v okvirju naših zvez, omenjal pa tudi pogubno delo v nasprotnih društvih. Tudi matere so z napeto pozornostjo sledile predavateljevim besedam in z lahkim srcem bodo pustile hčeram obiskovati zvezine sestanke. Mnogo dvomljivih predsodkov se je razpršilo, ko so se h koncu razne navdušene mladenke začele oglašati k besedi. Marsikatero, ki se je prej še sicer bala nasprotnikov, češ, kaj bodo rekli, se je sedaj ojunačila za pristop k zvezi. In res, za našo povečini liberalno občino častno število, nad 70 mladenk seje združilo pod prapor kat. misli. Vsa čast mladenkam, ki se ne sramujejo zabavljic naših nasprotnikov in se celo zavedajo, da bi bilo za nje sramotno, če bi jih oni hvalili. — Vodstvo zveze seje poverilo delavnim rokam, ki so porok, da bode ona tudi v dejanju napredovala. V odbor So bile izvoljene mladenke: za preds. Jul. Ocvirk; za podpreds. Kar. Kraševič; za taj. Mar. Kač; za blag. Just. Vedenik ; za knjiž. Mar. Kunst; kot odbornici Mar. Sinkovič in Joz. Golavšek. Sklenilo se je naročiti skupno 20 izt. mladinskega glasila »Naš Dom«, ter ga razdeliti tako, da bode vsaka imela priliko ga čitati. — Sedaj pa mladenke, korajžno na delo. Nasprotniki si bodo sicer prizadevali na vse mogoče načine, da bi Vas odvrnili od vzvišenih načel, ter bodo zabavljali čez Vas; pa to Vas naj ne straši. Oni naj hodijo svoja pota, mi pojdemo pa svoja. Imamo namreč nasprotujoče si cilje. Zato moramo eni po desni, drugi po levi poti, da jih dosežemo. Po besedah Slomšekovih »Prava vera bodi Vam luč, materin jezik pa ključ do omike« pojdemo pogumno dalje po začrtani poti, naj nas nasprotniki sramotijo, kolikor hočejo. V vrstah mladeničev se isto godi. Pa trdna volja in kremenit značaj vse premoreta. Biti v vrstah dekliške zveze, bodi vsaki mladenki ponos. Pulj v Trstu. Veseli me, da je prišlo drugim mojim sovrstnikom to na misel, kar je v sedanjem času jako potrebno. Opaža se, da se mladeniči preprostih rodbin še nikdar niso tako lepo obnašali, človek mora osebno poznati ljudi, drugače bi mnogokrat mislil, da vidi pred seboj gospoda, pa je navaden mladenič kmečkih staršev. A tudi slabe strani se opažajo in to je zlasti pijančevanje. Kako se muči in dela čez teden, ko pa pride nedelja, ko denar dobi, pa misli, da mora ves denar zapiti in z&praviti. Pa kaj ko bi bilo vse to zadosti, kaj še vse pride iz pijančevanja, pretep, strast, pride ob nedolžnost in zraven še ob dobro ime. Preljubi mladeniči, lepo Vas prosim, varujte se te grde strasti, nezmernosti, pijančevanja in ponočnega izhoda. Zato se pa mladeniči mladeniških organizacij združujte v boju proti tem grdim novotarijam. Mladeničem se mora iz jasnega čela razodevati modrost, treznost, poštenost, milina in dobrosrčnost. Ubogajte in slušajte svoje dobre očete in matere, ki vas učijo kar je prav. Vprašam Vas, kakšni prihodnji gospodarji pa boste, če se sedaj v svoje strasti zakopate ? Kako boste gospodarili in skrbeli za družino? Bodite vaični in dajte rajši kaj v dobre namene. Koliko plemenitega bi se dalo storiti za denar, ki se s pijančevanjem brezpotrebno izda. Velika napaka mladeničev so dalje ponočni izhodi. Tega se naj varujejo mladeniči naših organizacij. Bodite zvečer doma pri stariših, ne hodite po noči okoli po vaseh, ker je to jako grdo in nedostojno za poštenega mladeniča. Noč ima svojo moč, pravi pregovor. Opravite večerno molitev in potem pojdite k počitku. Preptičan sem, da ima vsak toliko skrbne stariše, ki tega ne dopuste, da bi se po noči tam po vasi klatil, zatorej le pridno ubogajmo stariše in ne dajmo povoda, da bi še drugi radi vas pozno v noč izostajali. Ne sklepajte znanja z drugim spolom, da bi se potem vse vaše misli ne vrtele okoli vaše ženske. Vzemite si k srcu, kar pravi knjiga: »Krščansko življenje in pa življenje po veri«. Da bi jo le večkrat prebirali, koliko srečnejši bi bil in ostal marsikateri mladenič, ne bi ga zapeljevala strast, spoznal bi božjo voljo in srečen bi bil celo življenje. Kako lepo je, ako mladenič čisto preživi mladostna leta, ali žalibog, jako malo je takih. To sem sprevidel, ko sem prišel k vojakom. Tukaj pri vojakih sem šele sprevidel, kakšnega obnašanja so, kako grdo in surovo se preklinja in nesramno govori. Preljubi mladeniči kako žalostno je poslušati, kar za zjokati se je, koliko pošten mladenič zavoljo tega prestoji, če se jim ne da v kremplje, grde pri-jimke mu dajajo in za norca ga imajo, zlasti če je v Marijini družbi itd. Pošten mladenič hoče živeti, kakor so ga stariši učili, pa ne kakor hudobni svet uči. Preljubi mladeniči, kam bomo pa prišli, ako bomo poslušali hudobni svet. Prav prisrčno Vam torej na srce polagam : ne imejte strahu pred ljudmi in ne oddajajte se jim v kremplje. Kateri mladeniči so kaj vredni, se jim ne bodo vdali. Ali ni vebki greh, ali nič ne premislite, da ne vemo ne ure ne dneva, kdaj nas bo Bog poklical pred sodnji stol, kakšen odgovor boš pa dal, preljubi mladenič, če ne boš prav živel, kakor te sveta- vera uči? Pristopajte radi doma k sv. zakramentom, da boste lažje premagali sami sebe in hudobni svet. Naročujte si in prebirajte dobre knjige in časnike, in ko bo prišel čas iti k vojakom, ne pozabite, kaj so vas stariši učili, ne družite se s slabimi tovariši, če vas tudi imajo za norce zavoljo tega. Saj vam nič ne morejo, sram in strah pred takimi surovinami vas ne sme biti. Kateri je bil prej doma pošten in priden mladenič in da je prej rad v cerkev hodil, večkrat sv. zakramente prejemal in rad molil, tisti se tudi pri vojakih ne bo pokvaril. Katerega že pa preje ni bilo kaj prida, ko je bil doma, ga bo še pri vojakih manj. Tak mladenič, ki ostane tudi pri vojakih pošten in priden, in se ne pokvari, tak mladenič bo enkrat dober gospodar in skrbni oče, ako ga je Bog v to namenil. To so misli in želje kmečkega mladeniča pri vojakih. Vi tovariši doma, skrbno porabljajte čas in to, kar vam ponujajo mladeniška društva. Pozdravlja Vas od morja mladenič celjske okolice. Gradec. Da graški »Kres« res dobro uspeva, je vsakomur znano, da pa tako napreduje, pa bi nihče ne verjel. Samo od 1. maja je pristopilo do 70 udov. In to je res velikega pomena za nas. Posebno letošnje leto se je izkazal graški »Kres« res izborno in sicer tekom mizarskega štrajka. Priskrbel je približno 30 do-šlim delavcem stanovanje in delo. Pa tudi izobrazba nam ne manjka, Imamo vsako nedeljo predavanje, petje in drugo, da ima res vsak zabavo in pouk. Posebno se odlikujejo »Orli«, ki imajo govorniške vaje po večerih. Da je stvar res zanimiva, nam priča to, da se jih včasih do 30 udeleži. Torej vsak, ki ima veselje do telovadbe ali petja ali kaj drugega ima tukaj. In tukaj se lahko izobražuje na duhu in telesu, da se bo lahko reklo, da graški Slovenci posebno »Orli« niso zadnji. Vsem Slovencem, ki prihajajo v Gradec pa svetujem, naj se zatečejo k nam v društvo »Kres«, da bo isto res nekako zavetišče za došle rojake. Na zdar! Orel. Sv. Marjeta niže Ptuja. Iz 18. številke »Naš. Doma« razvidimo žalostne razmere naših Marjetinskih deklet in mladeničev. Pa ne obsodite nas preveč, če tudi smo bolj skromne in tihe, pa spimo tudi ne. Da si prizadevamo-izpolnjevati, kar nam pišeta vrli vrtnarici dekliškega vrtca, vam bodi v dokaz novi luster in zastava, za katero smo nabrale dekleta lepo svotico denarja. Pa ne mislite: lastna hvala, cena mala, ker to ni bila samo naša zasluga, temveč se imamo zahvaliti našemu čast. gosp. katehetu, ki so si na vso moč prizadevali, si smisliti nov luster in zastavo, ki je še dosedaj Marjetinska Marijina družba ni imela. Upati je, da se tudi fantje zdramijo in se poprimejo dela. Drage sestrice! Skrbimo, da bode naša Mar. družba tudi v prihodnje procvitala. Naj nam ne bo nobeden uspeh zadosti velih in nobena — 351 žrtev pretežavna. Če več storimo, tem bolj vidimo, da smo še veliko premalo storili. Naše najsrčnejše želje so, da bi kmalu dobili dekl., ravno tako tudi mlad. zvezo, za kar se prav pridno pripravljamo in kar tudi upamo doseči s pomočjo našega marljivega in skrbnega za vse dobro vnetaga duh. vod. č. g. kateheta. Ljubi Bog naj jim bode plačnik za ves njihov trud. Upam, da se nam bo kmalu izpolnila želja, dobiti za našo zvezo poseben prostor, da bomo mogle napredovati, se izobraževati in se ostaviti v bran proti našim sovražnikom. H oncu vabim dekleta Mar. družbe sosednjih župnij na blagoslovljanje lustra in zastave, dne 8. decembra, na praznik brez madeža spočete Marije Device. V vseh skušnjavah in težavah Stanovitne bodimo, Če nas ravno svet zavrže, Nam odprto je nebo. Prosto dekle. Govorniške vaje. Govor sv. Nikolaja. (Za Miklavžev večer). Hvaljen bodi J. K! Pozdravljeni vsi pričujoči! Po gledovanju božjega obličja vedo svetniki, kaj se godi na zemlji. Tako je tudi sv. Nikolaju znano, kaj se je godilo dobrega ali hudega v tej fari letos in pretekla leta. Sv. Nikolaja torej pošilja Bog, da potrdi in obdaruje dobre ; graja in kaznuje pa hudobne. Ker je pa posebno v društvu moč, zato je tukaj ustanovljeno novo društvo nagnilo sv. Nikolaja, da vas letos prvokrat obišče. Prišel je torej pohvalit tukajšnje dušne pastirje, ki si na vso moč prizadevajo, da rešijo duše svojih ovčic; pohvalit vse tiste, ki so v preteklih letih postavili nove kapele Materi Božji v čast; pohvalit tiste, ki so dali ponoviti altarje v tukajšnjih cerkvah; pohvalit tiste, ki so vneti za krščansko in narodno reč in izobrazbo; pohvalit tiste, ki so napredovali v gospodarskem oziru, napravili nove vinograde, sadonosnike itd.; pohvalit vse dobre stariše in pridne otroke. Prišel je pa tudi grajat in svarit tiste, ki pijančujejo, denar zapravljajo, Gospodove dneve skrunijo, grešno znanje imajo, v gostilnah plešejo, se pretepajo, tožujejo itd. On graja tiste, ki opravljajo ob ned. in praznikih prepovedana nepotrebna dela, k službi božj i pa ne grejo, in če grejo, zunaj ostajajo, ali se v cerkvi slabo vedejo. Sv. Nikolaj pravi takim: Da, kakor žito, ki se z roko veje, v kot na kup leti, pleve pa odzadaj ostajajo; tako tudi dobri ljudje v cerkev grejo, pleve pa ostajajo zunaj. In kakor so nekdaj zunaj templja morali ostati očitni grešniki, tako še zdaj stojijo. Veliko jih je umrlo, ki v cerkev niso hoteli iti, iz pekla pa ne morejo. Sv. Nikolaj graja tiste, ki po-hujšljive časnike berejo, jih razširjajo, ljudi pohujšujejo. Sv. Nikolaj svari tiste, ki so pri volitvah v državni ali deželni zbor nesložni. Čeravno je mogoče naprej vedeti, kdo bo izvoljen, vendar volijo rajši kakega drugega človeka nego tistega, ki bo poslanec. Razumljivo je, da potem takim državni poslanec ne more z veseljem prositi za potrebno podporo, ker iz cele fare ni dobil več kakor 28 glasov. Vsi drugi so svoje glase zavrgli. Sv. Nikolaj graja tudi tiste, ki samo iz častihlepja delajo zgago v občini. On graja vse tiste, ki mašnikov ne spoštujejo, se iz svete reči in iz ubogih norčujejo. On svari vse razuzdane fante in dekleta in malopridne otroke. Ker je sv. Nikolaj poseben prijatelj otrok in mladine, zato naj poslušajo otroci njegov nauk. Ko je bil naš poprejšnji cesar Ferdinand še otrok, so mu njegovi stariši za god dali malo ogledalo. Njegov učitelj pa je videl, da učenec v to prepogosto pogleduje; zato se je bal, da bi postal nečimuren; in je rekel stari-šem, da naj mu ogledalo vzamejo. Ko pa res-hočejo to storiti, se začudijo videč, da je sinek ogledalo vun vzel, in v okvir podobico Matere božje djal, in tisto s pobožnostjo pogledovali Tako tudi vi, namesto igrač imejti v časti podobo Marijino; radi na Jezusa in Marijo mislite. Radi molite, delajte in se učite. Povsod naj bo lepo vaše vedenje: v cerkvi, v šoli, doma, na paši, in na potu. Ubogajte in spoštujte svoje stariše in učenike. Da morajo otroci svoje stariše ljubiti, v tem so vam izgled celo neumne živali! V krajih, kjer živijo divje koze, so tudi lovci, ki jih neprenehoma lovijo. In če lovec vstreli kozo, ki ima mladiča, tedaj je tudi mladič njegov. Ker mladič se ne loči od matere, ampak gre sam zraven lovca, ki mrtvo kozo nese na dom. In kadar boste vi odrasli, prišli v moika dobo, vaši starši pa bodo onemogli, na počut-kih oslabeli, tedaj jih morate spoštovati. Bil je neki papež, sin priproste matere. In ko je prišla mati papeža obiskat, so jo oblekle gospe v lepo drago obleko. Toda papež ni hotel svoje matere v gosposki obleki poznati. Rekel je: »To ni moja mati.« Mati moja ima priprosto obleko«. In ko je papeževa mati prišla v svoji navadni obleki, jo je papež pozdravil, poljubil in objel rekoč: »To so moja mati!« In kadar stariši umrjejo, sta na svetu njitn najlepši spomin pridna hči in sin. To velja pa tudi odraslim. Glejte, ko bo Kristus duše vaših starišev sodil, se bo tudi ozrl na to, kako boste živeli vi. Ako bo videl, da boste dobri, lahko vašim starišem milostno sodbo sklene, če pa vidi, da boste hudobni, je vaša hudobija tudi njim prišteta; posebno če so oni krivi, zakaj sv. pismo pravi: Sinov greh je očetov greh. In dobra dela otrok so tudi starišem v zasluženje. In vi stariši imate v vaših otrokih najdražji zaklad od Boga. Oh, skrbite vedno za njih dušno in telesno, časno jin večno srečo. Učite jih ne samo z besedo, ampak s svojim — 352 lastnim zgledom pravično živeti. Prizadevajte si jih odvračati od hudega, in nagibajte jih k dobremu. Da boste enkrat vsi očetje in matere pravičnemu sodniku mogli na svoje otroke pokazati rekoč : Glej Gospod, od teh, ktere si nam v skrb izročil, nismo nobenega izgubili. Će obljubite, da boste pridrii, se vam bodo razdelili darovi. Drobtinice. Igre. Igre so velikega izobraževalnega pomena tako za gledalce kakor za poslušalce. Igre zato povsodi radi prirejajo, seveda tudi zato, da se z dohodki pokrijejo stroški za zgradbo in vzdrževanje Diuštvenih domov. To pa je postranski namen. Glavni je in mora biti lepočutna izobrazba vseh, ki so z prirejanjem iger zvezani, od igravca glavne vloge doli do fantka, ki v ozadju napeto sledi prizorom na odru. Da je to naloga naših odrov, je samoposebi umevno in bi o tem še kaj pisati bilo na vsak način preveč. Pač pa je treba opozoriti na to, da se v naši organizaciji še veliko premalo stori za to, da bi se ta namen res v kolikormogoče veliki meri dosegel. In to o čemur je potrebno par besed izpregovoriti. V prvi vrsti imamo pri tem v mislih naše fante in dekleta, ki se na naših podeželskih društvenih odrih usposobljajo za igravce. Kar tem splošno — dovoljujemo si reči: brez izjeme — manjka, je leposlovna dramatična izobrazba. Ta jim je neobhodno potrebna, naj potem igrajo igre resnične leposlovne vrednosti ali pa več ali manj brezmiselne in malomiselne burke. Fant igravec in dekle igravka morata vedeti, kaj je drama, kaj žaloigra, kaj veselo' igra. Vedeti morata, kaj je vodivna misel igre, kaj konflikt, kaj zapletek in razpletek — stvari, ki so ogromni večini naših fantov in deklet tuje, v kolikor tega z lastno brihtnostjo sami ne izluščijo iz igre. Vprašamo, kaj igravcem igra hasne, če o tem nimajo pojma? Potem se pa morajo s fanti in dekleti skupno brati vzorne igre in jim na podlagi teh razložiti zasnova drame. Koliko vrednosti se lahko na ta način pridobi! Fantu se zasveti v glavi, kaj je duše-slovje, kako se značaji dosledno rišejo, kaj je samo efekt, kako človeške strasti butnejo druga ob drugo, kako človek pride v konflikt s sočlovekom in sam seboj, kako se to da lepo izražati, naučijo se plemenitih misli in zdrave sodbe v leposlovnih rečeh. Le kdor igro razume, jo more dobro igrati. Če se pa z igrami ne bo zvezala taka leposlovna izobrazba, se bo jako malo koristi doseglo, veliko pa škode. Koristi: lepo kretanje, pravilno izgovorjanje, veselje do branja. Škoda pa je sledeča : Igravci ne znajo ločiti dobrih iger od slabih, in napolnijo glave s sa-samimi neprebavljenimi mislimi, fantazijami se razburi. O drugih nedostatkih še ne govorimo. Če se n. pr. iger in poskušenj strogo ne nadzira, dobro vemo, kaj iz tega lahko nastane. Fantje in dekleta nadalje izbirajo igre po svojem neizpiljenem okusu, in ker naštudiranje iger brez temeljite leposlovne predizobrazbe ne zahteva veliko truda, igrajo tjavendan, nedeljo za nedeljo, končno jim zavoljotega druge ravno tako in še bolj potrebne reči, n. pr. predavanja, zamrzijo, in ker ni prave kritike in se po tistih vsaka predstava hvali, postanejo fantje domišljavi .v Če hočemo torej od iger imeti kaj koristi, moramo igravce leposlovno izobraževati. Igra se mora prebirati in razumevati, fantom mora biti ustroj igre jasen. Zato so potrebni leposlovni večeri po društvih. Glavno pa je, da S. K. S. Z. v Mariboru, ko priredi svoj veliki tečaj, ne pozabi na primerna predavanja o dramatiki. Režiserska izobrazba — to je nekaj čisto drugega. Tudi to je potrebno: zunanji nastop, šminkanje, kulise itd. itd. Poglavitno pa ni, poglavitna je leposlovna izobrazba igravcev. S. K. S. Z. v Mariboru prosimo, naj za to na svojem tečaju preskrbi! w®Bm M ItM Ustanovljena 1.1825. ^ Telefon 113. Trgovina tiskarne sv. Cirila Maribor, Koroška cesta 5 je otvorila na novo prodajo papirja, pisalnih, risalnih in šolskih potrebščin ter priporoča: l---------------------------- hancelijski, koncepni, ,» pismeni, dokumentni, ministrski, ovitni in :: barvani papir. :: Trgovske knjige v vseh velikostih črtane z eno ali dvema kolonama v papir, platno, gradi ali pol ušli nje vezane. ][ Štambilje pečatnike vignete, (Siegeimar-ken) za urade in privatne zvršuje se v najkrašem času. Trgovci n preprodajalci imajo en gros-cene. Priznano dobro blago. Solidna in točna postrežba. Uredniški P r i p o v e s t o mravljinskjem k e b r iu Neka mladenka nam piše: „Prosim Vas tudi, le pišite zmiraj svoj uredniški pogovor, Čeravno niso cukrCki, kakor ste zadnjiC rekli; tudi kaj grenkega in malo skelečega je vČasi prijetno pa tudi potrebno, ker iz tega se lahko mnogo naučimo." — To jo dalo uredniku pogum, da zopet vrže nekaj misli na platnice z željo, da jih mladi prijatelji in prijateljice malo premislijo. Minoli teden je imel v Gradcu predavanja glasoviti naravoslovec \Vas-mann. Med drugim je govoril o mravljah. Povedal je marsikaj zanimivega o življenju teh modrih in marljivih živalic. Pripovedoval je tudi o nekem kebru, 'd je hud sovražnik mravelj. Po obliki je strašno grda spaka, zarije se v mravljinec in leži tam kakor klada. Mravlje hodijo radovedno gledat čudnega gosta in kmalu sklenejo ž njim prijateljstvo. On jilt zna lepo božati po glavici, kar mravljam strašno ugaja. Ta keber ima tudi neki sok, ki ga štrene mravljam v usta. Mravlje ta sok omami, pa če ga enkrat okušajo, ga imajo strašno rade in se kar gnetejo okoli kobra. — Prijateljstvo postane tako debelo, da rodijo mravlje colo njegove mladiče in jih veseli, Če zredijo takih kebrov več v svojem domu. A veste, kako povra-ča keber to gostoljubje? Žre mravljin-je ličinke, to jo Črvom podoben mladi mravljinji zarod- Mravlje opažajo, da njihov dom gre leto za letom nazaj, da jim požira keber njihovo deco, a so tako zaslepljene, da ga le še naprej redijo, dokler ni uničen celi mravljinec. Kaj-ne, Čudno je, da jo modra in marljiva mravljica v tem oziru tako slepa in neumna! A glejte, v tem imamo i-meniten nauk za sebe. Mravljinec jo naš slovenski dom, mravlje smo mi Slovenci in Slovenke. Bog nam je dal bister um in z žulji svojih rok obdelujemo že sto in tisoč let svojo zemljo, ki je naša domovina. A prinese vrag od pogovor. nekod kebra, zarije se v naš dom, naši ljudje ga zijajo in občudujejo kakor malika, kar gnetejo se okoli njega. On pa jih zna božati, tako prijazen in sladek je, kdo bi se mu no bližal! Pa tudi sok ima, s katerim zna omamiti svoje mravlje, Ta sok Štrca v naše glave po „Štajercu" in drugih enakih listih, najbolj pa po šnopsu. In uboge slepe slovenske mravlje kebru vse zaupajo in lovijo po njegovem strupu. Dobro so godi kebru med slovenskimi mravljami, redi se in bogati, Slovenci mu nosijo svoje groše, da ima njegova deca dovolj dote. V zahvalo pa žre on našo deco. Kako? Po šullerajnu in s tem, da napeljuje našo mladino k zapravljivosti, podivjanosti, k zaničevanju lastnega rodu in jezika. Na svojem potovanju letošnjo jesen sem prišel v kraj, kjer je večja tovarna, Blizu te tovarne se vzdigujejo na prijaznem hribu razvaline starega gradu. Tu je nekdaj sedel nemški grar ščak, strahoval', tepel in izsesaval slovensko ljudstvo, Grad je izginil, a sedaj spodaj tuji tovarnar strahuje celo okolico. Poprej so bili tu kmetje, a bogati gospod jo pokupil njihove kmetije, njihovi sinovi so zdaj delavci v tovarni. Po sobotah zvečer in po nedeljah so vse krčme polne. Poleg neštetih krčem stoji Šulferajnska šola in Slovenci so, ki pošiljajo vsako jesen im, novo svojo deco v to Šolo, kjer postanejo zagrizeni sovražniki slovenstva, pa zabiti sužnji požrešnega kebra. Tako nam kebri kakor mravljam, podirajo dom, zastrupljajo duše, žrejo našo deco. Draga slovenska mladina, premišljuj večkrat povest o kebru in mravljah! Ali ni tudi mod vami tak keber, ali niste tudi vi enaki zaslepljenih mravljam, ki ne spoznajo, kaj jim i° v pogubo? Urednik.