j: j » IPosamezna ste »Naročnina lisi«: C $8 di«., čeki leta 9 din. ' w/ v f] ^tacC Ć&. %ćf, Uj &&ls- Izve» Jugoslavije : Celo telo 65 din. ktserati aü oznanila se ;zar3Čattajo po dogovoru ; pri večkratnem inserir a »6* pcuneron popast. Upravnico naročnino, inaoraie in reklamacije. Telefon i«*wwri»»n štev. 143 mmm milfP 76. štev. MflME>&b«MP, din« 3. julija 1033, Poštnina plačana v gotovini. „Straža“ izhaja v pondeljek, sredo in petek. Uredništvo in upravnišivo je v Mariboru, Koroška cesta štev. 5. Z uredništvom se more govoriti vsak dan samo od 11. do 12. ure dopoldne. Rokopisi se ne vračajo. Nezaprte reklamacije so poštnine proste. Telefon interurban štev. 113. Letnik XI¥. Monarhistična reakcija. Umor divja po Nemčiji naokrog, lasti si ime radikalnega nacijonalista, antisemita, oprode Hohenzoller-gev, Siegfriedlerja, v skupnem in glavnem pa hoče biti edino pravi Nemec. Umor se poslužuje žurnalistike, stru pov in revolverja, da počasti spomin na pregnanega — -kronanega nasilnika in ubije njegovo nasprotstvo. — Nemški monarhisti, prvaki bivše soldateske in cela vrsta drugih reakcijonarjev hočejo Nemčiji na vsak način vsiliti duh starodavnih barbarov teutoburškega gozda, in četudi so se člani rodbine Hohenzollern čisto mirno in lahko oddvojili od Nemčije ter se udomačili na dvorih Balkana — Rumunije- Grške in Jugoslavije, se še vedno predstavljajo prvaki nekdanjega Viljemovega režima kot edini voditelji in rešitelji nemškega naroda. Cie so teutoburški barbari ideal in rešitev Nemčije, če f je bil Viljemov režim v resnici po volji nemškega naroda, zakaj se potem morilci skrivajo in zakaj bežijo, I zakaj ne čakajo, da jih narod nagradi, ko po svojih listih na vso moč identificirajo svoj duh z nemškim duhom? Liebknecht, Rosa Luxenburg, Paatsche, Eisner, Gareis, Erzberger in Rathenau so padli kot žrtve tega «velenemškega« duha, reakcija ubija pacifiste, socijaliste, učenjake in ekonome. Rathenau je spisal pravično in objektivno knjigo o zadnjem Viljemu in umor ga je cesarsko poplačal. Zelo popustljiv je bil nemški narod'od prvega po-II četka proti reakcijonarcem, junker Kühne, ki je za za-t’1 bavo streljal delavce, se še šedaj svobodno sprehaja, I visokošolske beštije v Marburgu so ostale nekaznovane in tako je reakcija vedno predrznejša — s sveta spravlja ljudi, ki so edini sposobni in vneti za to, da Nemčijo končnoveljavno okrenejo od prusaštva ter jo vodijo v novi iskreno demokratični smeri. Zadnja žrtev je zu- Inanji minister dr. Walter Ratlienau, eden prvih in pravih Evropejcev v Nemčiji, kakor zatrjujejo ob njegovem grobu vsi svetovni in kulturni listi. Mož svetovne izobrazbe, ob enem prvi strokovnjak na gospodarskem polju ne samo v teoriji, ampak tudi v praksi, je bil od vsega početka nasprotnik vojne in je koncem leta 1914 napisal proroške besede: «Nikdar ne nastane dan, da M cesar, kot zmagovalec sveta, šel skozi Brandenburška. vrata, spremljan od svojih paladinov, jezdečih na belih konjih. Ta dan bi svetovna zgodovina izgubila svoj smisel. Ne, niti eden velikih mož, ki vodijo to vojno, je ne bo preživel. «Zgodovina mu je dala prav, a voja-: ško in gospodarsko strla Nemčija je v najtežjih trenut-! kih položila svojo usodo v njegove roke. To seveda ni i bilo po volji temnim reakcijonarnim silam in zato je ■ za Kurt Eisnerjem, Erzbergerjem in smrti komaj u- Iheglim Scheidemannom prišel na vrsto Rathenau. On je po svojih umskih in nravnih kvalitetah daleč presegal vse prejšnje žrtve prusaške reakcije, ki mu je toliko časa prizanašala najbrž le vsled tega, ker je v vojni stiski s svojo iznajdljivostjo in nezlomljivo energijo ne j izmerno koristil nemškemu narodu. Rathenau je bil po poklicu inženir v električni stroki, mnogo je potoval in obvladal je malone vse evropske jezike, bil je globok teoretik in spisal je mnogo gospodarskih in modroslovnih knjig, ki so vzbujale v sve V tu veliko zanimanje. S svojim širokim in globokim pois-' gledom je Rathenau že pred svetovno vojno spoznal, kako nevarna je razvoju nemškega naroda prusaška tradicija s svojim militarizmom, dinastičnim hlapčev-! stvom, slepo pokorščino in s svojim pangermanizmom. O germanizmu je pisal pred in med vojno ter opozarjal Nemce na železne nauke in zakone zgodovine. Svetovna vojna je njegove besede uresničila. Rathenau se je mnogo zanašal na moč bridkih izkušenj iz dolgoletnega klanja za Nemčijo in za celo Evropo in začel je z veliko vnemo in nado delovati za obnovo Ev-f rope in Nemčije. Postal je zunanji minister in nadal se je,da so vojne izkušnje ves svet prepojile in pre-ustvarile, spoznati je pa moral ,da se je prusaštvo samo preselilo iz ene države v drugo in kakor je poprej opominjal Nemčijo ,tako je začel sedaj opominjati celo Evropo: «Ne prusificirajte zapada. Ne tirajte narodne sa-moljubavi (do maščevalne politike. Vse, kar je bilo doslej statičnega, mora postati poslej dinamično; narodom je treba dati visoko duhovno poslanstvo. Vsako bitje bodi v službi kolektivnosti; nobene anarhije kapitala, a ludi nobenega jakobinizma dela. Ročno in duševno delo naj se združita, zvežeta v čuvstvu iste naloge, v čustvu organične solidarnosti njunih interesov; vsaka obnova naj se začne iz globokih virov duha. Kaj je povzročilo vojno, ako ne krivica? Tedaj mora krivica polagoma, a gotovo izginiti. Na takem dogovoru ja pomirjenje Evrope edino izvedljivo.« Upajmo, da imajo ideje Rathenaua v Nemčiji toliko pristašev, da bo sedaj nehala vsa popustljivost in prizanesljivost napram reakcijonarcem. Tudi nemški katoličani globoko žalujejo za pokojnini državnikom, ki je bil od CentrumS vseskozi podpiran. Vlada se danes zanaša na delavske sloje in dobro je, da je vendar enkrat prišla do tega prepričanja. Samo delavno ljudstvo Nemčije zna in zamore uničiti reakcijo ter pokazati ce- lemu svetu, da nemški narodni duh ni duh teutobur-škili barbarov in Siegfriedov. Razstava na zavodu šolskih sester^v Že preteklo leto so priredile šolske sestre razstavo risb in ročnega dela gojenk in utis je bil na obiskovalce izvrsten. Vsakdo je motril celoto in poedina dela ter skupine z iznenađenjem, v rciel in našel je več, kot je pričakoval. Letos je bila razstava še v večjem obsegu in v popolnejši formi. Videl sem podobne razstave na Dunaju, v Gradcu in Ljubljani, toda tako sistematična, popolna in harmonična ni bila nobena. Zavod šolskih sester je uporabil za razstavo letos tri velike prostore in dva dela hodnika. Gledalčevo oko so vabila dela otročičev iz otroškega vrtca ravnotako, kakor izdelki ljudske in meščanske šole in učiteljišča. Otroški vrtec. Ko si prišel po stopnjicah v bližino razstavnih prostorov, te je najprej pritegnil ljubkemu bazarju podoben prostor, kjer so najmanjši razstavili svoja dela. — Otročiči so sešili iz kartona lepe škatlje, stojala za slike, stenske košarice, nosila za ure; posebno praktično so uporabili tudi razglednice za torbice, košarice in škatlje za šivanje. Zelo lepi izdelki -so bili tudi iz rafije in stenske košarice iz graha. Pletenje smo videli uporabljeno pri torbicah, gubanje pa pri klobukih, jerbasih in zvezdah. Tudi zvezke za risanje, izrezovanje in lepljenje si je gledalec lahko ogledal. Največjo pozornost pa so vzbudili modelirani izdelki iz ilovice. Snegulčica v rakvi, ob njej dva jokajoča palčka, Rdeča kapica, skupina vojakov in Miklavž s parkljem so bi li nad vse ljubki. Izdelal jih je mali Vilko Gižmek. Ob pogledu na vse to, kar je pod skrbnim in ljubeznipol-nim vodstvom ustvarila otroška roka in otroška fantazija in na male, ki so s ponosom kazali svoje delo si se moral spomniti Slomškovega vzdiha: «Oh blažena leta nedolžnih otrok«! Ročna dela. Ženska duša se izživi pretežno v skrbnih podrobnostih, žejna je ljubezni hr lepote, v svoji nežni čuvst-venosti pripravljena na. tihe žrtve. Ta misel me je navdajala, ko sem hodil skozi tri velike prostore, kjer so razstavile gojenke ljudske in meščanske šole ter učiteljišča svoja ročna dela in risbe. Laik niti ne misli, koliko ljubezni, pridnosti, skrbi, truda in dela vsebuje vsak tak košček ročnega dela. Pri množini pa ne opazi, da razodeva celota sistem in tradicijo zavoda. Od lahkega do težkega, od preprostega do najfinejšega, od cenega do najdragoeenega si videl vse, kar v ženskih ročnih delih ustvarja ženska roka. V razstavi so bila ročna dela, pri katerih so učenke in gojenke uporabljale vse načine kvačkanja, pletenja, znamvanja in šivanja, počenši od najenostavnejšega zanjkanja in vbodov do umetno izdelanih vezenin in drugih predmetov, ki jih rabi hiša preprostega delavca do razvajenega bogataša. Deklice so se vadite različne vbode, šive in vzorce povsod le na praktičnih predmetih. Tako so bili na primer v razstavi predpasniki, na katerih so se najmanjše učenke vadile kvačkanja. Predpasnik je nadomestil prej navadni in v večini šol še sedaj običajni šablonski vzorni trak in na njem si videl različne vzorce združene v harmonično celoto in v uporaben predmet. Ravnotako so se vadile učenke meščanske šole in učiteljišča različnih šivov in vbodov na predpasnikih. Osnovna šola je izvršila poleg predpisanih predmetov iz pletenja, kvačkanja, šivanja tudi še mnogo brisalk različnih kosov perila, zaves, oblek, namiznih prtov, blazin, torbic in drugih predmetov. Pri teh delih so uporabljale enostavne križce, pa tudi Hollbeinovo tehniko in Richelieu. Večinoma iste praktične predmete, posebej še perilo in bluze ,so izdelale tudi učenke meščanske šole in učiteljišča. Razlika je bila v tem, da so uporabljale lepše in težje vzorce in različnejše tehnike, kakor narodni vbod, Richelieu, Hardanger, živi šiv ali ažur, mreženje in Hollbeinovo tehniko. Več del je bilo izvršenih tudi s svilo v raznih barvah. Posebno podčrtati moramo, da so upoštevale narodne motive, kar je bilo opaziti na blazinah, bluzah, zavesah, predpasnikih itd.. Obiskovalcem razstave so ugajali posebno poskusni modeli za novo slovensko narodno obleko, izvršeni v najpestrejših barvah. Iznenadilo je, kako je šlo ročno delo roko v roki tudi z risanjem. Dekleta iz višjih razredov so namreč pri ročnem delu uporabljale narodne motive, ki so jih pri risanju same sestavile in nacrtale. Nad ročnim delom si videl vzorce v risbi. Tukaj se je krasno izvršila koncentracija pouka teh dveh predmetov. Poleg omenjenih del si zamogel občudovati tudi dragocenejše fino vezane obleke za premožnejše sloje. Vsakemu so morali ugajati vzorci, obrabljeni kosi perila, na katerih so gojenke pokazale spretnost krpanja, vpletenja pet itd., da se uče tudi štediti in uporabljati dobro tudi staro, da ne bodo v življenju znale de- lati le nove reči. Višek ročnih del je tvoril mašni plašč in orlovska zastava, kar so izdelale sestre same. Risanje. * Pred oddelkoma za učiteljišče in meščansko šolo na hodniku, dalje v oddelkih na stenah in nad ročnimi deli so visele risbe in slike. Bile so sistematično razvrščene. Videl si risbe in slike v raznih tehnikah: natančno izdelane perorisbe, risbe s svinčnikom, kredo in ogljem. Jako so zanimale in učinkovale črno-bele plakatno izdelane skupine posod in ptičev. Veliko steno so pokrivale akvarele in tempera-slike, tihožitja in pokrajine. Strokovnjak je opazil, da je lanska ugodna jesen dala učenkam veliko motivov in prilike, da so risale in slikale v prosti naravi. Opazil si lahko slike iz samostana ter bližnje okolice v najlepših jesenskih barvah. Gojenke iz III. in IV. letnika so se postavile s prvimi poiskusi figuralnega risanja in risanja glav z ogljem in z barvano kredo. Zadnjo steno so krasile oljnate slike. Ugajale so tudi poslikane glinaste posode, vaze, dekorativno izdelani krožniki. Dobro simbolično je bilo izraženo, da so pred vhodom v ta dva oddelka visele ravno risbe in slike z motivi iz kraljestva mladostne pravljične fantazije. Zdelo se mi je, da vabijo in pravijo: pojdi in poglej, kaj ustvarja mlada ženska duša in pridna roka! Celoten utis. Celoten utis razstave je bil čim najugodnejši. Zelenje in cvetje iz vrta šolskih sester je osvežilo celotno sliko ter ji dalo utis nežne intimnosti. Razstava se je odlikovala po množini in kakovosti izdelkov, po mnogovrstnosti in praktičnosti in harmoniji ter sistemu. Kako so se medsebojno dopolnjevale risbe in ročna dela, sem že omenil. Šolske sestre so pokazale, da so v svojem elementu neprekosljive, pridne čebelice, ki ustvarjajo in znašajo, budijo in razvijajo zaklade: zbirajo čisti in nepokvarjen med zdravega napredka in prave srčne kulture. Le resnično srčno doživetje pravega krščanstva rodi takšne sadove. Slišijo se govorice, da misli g. Voglar na prostore šolskih sester za svoj nepotreben zavod. Če hočete uničevati, če hočete rušiti napredek in tudi vero v pravico ter nedotakljivost svojine, potem le poizkusite! Toda vedite, da ho vsak poštenjak znal ceniti kulturno delo šolskih sester in doživeli boste vihar preko meja. Pomnite, predno poizkusite: Herostrate je zgodovina še vedno proklela! Pri razstavi so mariborski stražniki lepo in požrtvovalno podpirali pri vzdrževanju reda. Prof. J. Vesenjak. Politični položaj. Opozicija na zadnji seji narodne skupščine. Parlamentarna seja 30. junija se je bavila s končno debato o julijski dvanajstini. Pri tej priliki se je vrlo postavila proti vladinovcem opozicija — predvsem Jugoslovanski klub in narodni socijalist Brandner. Poslanec dr. Hoh-njec se je zavzel v svojem govoru za bolnice v Sloveniji, protestiral je proti zvišanju železniških tarifov, ki bo povzročilo samo še neznosnejšo draginjo. Dr. Hoh-njec se je dotaknil nameravanega zvišanja že itak previsokih pristojbin, ki bo naravnost uničilo srednje sloje pri sklepanju pogodb, prevzemanju posestev itd. Očital je sedanjemu režimu, da zna zapirati slovenske bolnice, zviševati tarife in pristojbine, na drugi strani pa razmetava davčnim potom iz naròda izviti denar fašistov-skim organizacijam. Za dr. Hohnjecem je obsodil slov. fašizem poslanec Brandner. Popoldne istega dne je ši-bal našo kaotično finančno upravo poslanec dr. Šim-rak, ki je povdarjal, da je naš parlament navadni glasovalni stroj, o katerem nosijo vladne stranke značaj oligarhičnega režima. Po ostrih govorih opozicijonal-cev je bil a julijska dvanajstina, kot že običajno izglaso, vana. Radi Stejičeve pomilostitve se pripravlja cela ministrska afera in zmeda. Minister pravde dr. Laziča Markovič misli baje odstopiti in z njim vred baje celi kabinet. Vlada je hotela, da se Stejič usmrti, kralj je pa izjavil, da kul oseba ne more dopustiti, da se justi-ficira človek, ki je proti njemu nastopil. To izjavo je dal kralj v zavesti, da bi smrtna obsodba in njeno po-trjenje izgledala kot nekako osebno maščevanje. Če da celi kabinet ostavko, bo novega zopet Pašič sestavljal in vlada se ne bode dosti spremenila. Mesto Markoviča bi prišel za pravosodnega ministra radikalec Marko Gjurčič, ki je že vodil SHS pravdo. Po svetu. Ralhenau-ovi morilci. Berlinska policija je ugotovila vse tri osebe, ki so se udeležili Rathenauovega u-mora. Morilci so: Fischer, Knauer in Pechow. Vsi trije so bili svoj čas oficirji ter so bili že soudeleženi pri vseh dosedanjih monarhističnih pučih v republikanski Nemčiji. Seveda se je posrečilo vsem-trem morilcem, da so pobegnili iz Berlina. V Rathenauov umor so zapletene visoke osebnosti iz nekdanje monarhistične Nemčije. Berlinski policiji se bo gotovo posrečilo, da bo odkrila in razkrinkala vse osebnosti, ki so soudeležene in sokrive Rathenauove smrti. Češki senat je sprejel trgovske pogodbe s Špansko, Avstrijo in Nemčijo. Madžarske finance. Na seji narodne skupščine je fin, minister na kratko poročal o svojem finančnem programu. Vlada bo strmela za tem, da na gospodarskem in finančnem polju stopnjevaje odstrani vse omejitve in vzpostavi popol-*o gospodarsko svobodo. Državni proračun za leto 1921— 1922 bo imel primanjkljaja 12 do 13 milijard kron. Prvo polletje proračunskega leta 1922—1923 bo bržkone izkazovalo primanjkljaja le 6 do 7 milijard kron, vendar se bo ta številka drugo polletje gotovo zvišala. Da se zvišajo dohodki, se morajo v prvi vrsti povišati neposredni davki. Minister smatra za najbolj potrebno zvišanje zemljiškega davka. Tudi zvišanje davka na poslovno obrt je neobhodno potrebno. Irska provizorična vlada je izdala poziv na narod, češ, volitve so njegovo voljo zaenkrat dokumentirale in sedaj ■je skrajni čas, da se vse umiri ter deluje za vrnitev v normalne razmere. Ta poziv se smatra kot začetek akcije — ■ proti iregularnim četam, ki se nočejo umiriti. Vodja rebe- j lov. OConor se je z močno četo utaboril v justični palači v i Dublinu in ko je dobil poziv, da se v kratkem roku. umak- j ne, je začel svojo postojanko utrjevati in tako se boji in I nemiri nadaljujejo. Računi Zveze narodov. Komisija za razdelitev stroš- : •kov Zveze narodov se je sestala v Parizu. Proračun za leto 1923 izkazuje 25 milijonov švicarskih frankov, od te svote odpade 8 milijonov na internacijonalno komisijsko delovanje, 2 milijona na stalna internacijonalna sodišča, ostanek pa na tajništvo v Ženevi. Prihodnja seja Zveze narodov je določena na sredino tega meseca in vršila se bo najbrž v Londonu po želji angleške vlade. Beležke. Princ Jurij proti Pašiču. Zadeva princa Jurija naj- ! bolje odseva iz pisma ,ki ga je princ poslal Pašiču. — Pismo prinaša beograjsko «Videlo« in drugi listi ler se glasi: «Niti na misel mi ne prihaja in nič me ne mika, ' da bi vladal v državi, v kateri Vi in Vaš sin lahko po- i čneta, kar hočeta. Za mene vi ne pomnite nič in tudi Vaš sin ne. Jaz zahtevam kot zakonski sin svojega oče- ; ta dedščinski delež iz njegovega privatnega premoženja. Vi in Vaši listi pa dokazujete, da zahtevam pravico do prestola — ali je to lojalno od Vas? Jaz zahtevam, da ■ se mi pojasni, kam je izginila ona kaseta mojega ranj-kega očeta, v kateri so se nahajali mnogi važni doku- j ■renti in med njimi tudi testament Petra Velikega — Osvoboditelja. Menda niso tudi ti dokumenti izginili ta ''ko kot arhiv ranjkega kralja Aleksandra? Kaj pravite * Vi na to? Za menoj pošiljate neke sumljive tipe kol Vaše zaupnike in mi ponujate znatne svote iz tajnih ( ■’“"državnih fondov, da nii zamašite usta. Jaz tega denar- , ja nočem, te krajcarje lahko razdelite onim, ki ste jim ; jih delili dosedaj. Z denarjem lahko zasujete svoje mameluke, toda jaz ne spadam v vrsto teh ljudi. Z malo svoto, ki mi jo daje srbski narod, ne morem živeti niti kot priprost človek, kamoli kot princ in kot «član vladarske hiše.« Zato zahtevam dedščino iz premožen ja ranjkega očeta, dovolj sem se že ponižal in si izposojal denar od vsakovrstnih ljudi, med temi tudi odVašega sina, tega nevarnega «aferaša« in prvega «lokmaša« Ju- | goslavije. Ali veste Vi> kaj se o tem mladem gospodu govori po Evropi? Ali mislite, da evropski svet ne ve za plenjenje, katero izvršujete Vi pod firmo svojega sina tam doli v nesrečni Jugoslaviji. Tukaj je prav dobro znan Vaš sinko kot duševno in popolnoma nesposobno ; revše. On se je v tej deželi za časa vojne oženil, med teni ko so pregrešni šumadinski kmetje padali kot snopje, bilo na Dobrempolju, bilo na Sokolcu, bilo po avstrijskih taboriščih ali pa v uničeni Srbiji. Ali mislite, da se svet v Evropi ni zgražal nad tako neobčutljivostjo Vašo in Vašega sina, ki ni hotel nikdar za časa vojne odzvati se svoji vojni dolžnosti, dočim je toliko evropskih princev in sinov visokega plemstva žrtvovalo svoje življenje? ToVa mpovem jaz, g.Pašič. Le vladajte za svoj dobiček, če Vam niti narod, niti kdo drugi ne dela ovir, toda mene pustite v mini! Intrigirajte na vse strani, delajte spore in korumpirajte, toda moje osebe se oe dotikajte, kajti Jaz Vas dobro poznam! Verujte, da Vas globoko prezira — Jurij.« Kako skrbi za ugled kralja in monarhije liberalna in hiperpatrijotična klika, iepo odseva iz fermana županstva trga Mozirje na razne korporacije. Ferman župana Rudolfa Pevec se glasi: «Vsled zaukaza politične uprave morajo se vsi nameravani govori in pozdravi ob priliki poseta Njih Veličanstva kralja Aleksandra I. v cenzuro predložiti, vendar še ni uradno znano, ali se vladar sploh in kedaj tukaj pelja, naj si bo oficijel id ali pa inkognito. Županstvo poživlja: Nemudoma naznanite osebo, katera bi bila poverjena za govornika. Govor tega govornika, oziroma govornice, se mora v 2 izvodih županstvu predložiti. Vsaki neprijavljeni pozdrav ali govor je nedopustljiv in bi kazenske posledice zadele dotičnega, eventuelno korporacijo, in so vsi gg. načelniki ,oziroma predstojniki, osebno v to odgovorni.* Vidi se, kako se boji vlada resnice. Dan pozneje se je peljal kralj skozi trg. Ko je bil mimo, je šele prišel brzojav. Pozdraviti ga seveda ni mogel nihče, če bi ga pa bil, bi lahko še prišel pod iztrago in kazen kot necenzuriran in nepriznan patrijot. Tako je res najbolje, da se patrijotizem popolnoma prepusti samodržcem liberalne vrste. Tajni spisi nekdanje b.-h. uprave. Sarajevski «Ju-goslovenski list« javlja ,da se na sarajevskem trgu od nekaj časa dobiva rneso in druge stvari — zavite v tajne akte nekdanje avstro-ogrske bosanske vlade. Nastalo je veliko začudenje, kako da so ti tajni, tudi da- nes zelo važni spisi prišli v tržni promet. Ko se je radi lega sem in tja povpraševalo, se je naenkrat razširila vest, da je neki sluga na vladi, baje slaboumen tip, po-j kradel, oziroma odnesel takih spisov iz leta 1917 in 1918 j za nič več in nič manj kot 200 kg. Te akte je odnašal in j delil trgovcem in branjevkam za omote mesec dni, do-! kler ga niso zalotili. Prav lep red mora biti na pokra -j jinski upravi, da se laki spisi lahko odnašajo v 200 kg ! množini in da pride do njih tudi — slaboumen sluga. ! Gospodi v današnji upravi menda ni na tem ležeče, da j bi se avstrijske konfidentske in špijonske stvari obrav- • navale pred sodnijo in javnostjo, rajši pustijo, da se I razmečejo in tako pokopljejo! O Makedoniji in Makedoncih. Pašičev zastopnik na • Dunaju, znani špecijalist naše zunanje politike Tiča 1 Popovič je sprejel urednika «Neue Freie Presse« ter mu izjavil, da vlada sedaj v Makedoniji popolni red in mir, ker je vlada podvzela vse korake, da se meja zavaruje. Prebivalci Stare Srbije nimajo nobenega povoda za pri tožbe, ker uživajo vse pravice in svobode vseh drugih državljanov v kraljevini. To je gospod Tiča tako lepo povedal, da bi mu sam Nikola Pašič ne verjel. Sličica iz Skoplja. Beograjsko «Vreme« objavlja dopis iz Skoplja, ki pravi med drugim tudi sledeče: «Skupljani so v splošnem ravnodušni proti vsemu. Z enako ravnodušnostjo požirajo prah in gazijo blato, prenašajo ostro zimo in neznosno vročino. Malo ;e zdramijo in zdrznejo samo tedaj, ko sredi noči začnejo pokati puške radi kakega požara, pa se vsi, ki niso slučajno prizadeti, zopet takoj pomirijo«. — V Skoplju je neomajena vlada današnje vladne koalicije, pre-čanov ni, zato je pa dovolj, da se o vidovdanski ustavi ve, da je izglasana, njene odredbe so pa deveta briga. Beograjska občina je najlepši primer državne upra ve in državnega gospodarstva. V Beogradu — prestoli. i se piruje in razsipa, narod pa strada, za potrebe «pre-čanov« v Beogradu nimajo denarja, za svečanosti in parade pa izdajajo velikanske svote. Z bahaško razsipnostjo in radodarnostjo se je izkazala tudi beograjska občina še posebej. Pred nekaj mesci je razsipala lepo število nagrad za razne načrte mestne regulacije in olepšave in doposlane načrte je tudi sijajno nagradila, kakor sledi: Načrt «Wien« je dobil 120.000 dinarjev, načrt «Pariz« 120.000 dinarjev, načrt «Budapest« 120 tisoč dinarjev, načrt «Berlin« 25.000 dinarjev, načrt «Zürich« 35.000 dinarjev, načrt «Vrchalz« 35.000 dinarjev, 4 načrti po 20.000, 4 po 10.000 in 6 načrtov še po 8.000 dinarjev, to je skupaj 673.000 dinarjev samih bahaških nagrad. Za baharijo je takoj na razpolago nad poltretji milijon kron, za dobrodelne zavode pa nič, ne v Beogradu in ne v celi državi. Dnevne novice. Katoliški shod za dekanijo lenarško se vrši v nedeljo, dne 23. julija, pri Sv. Treh Kraljih v Slov. gor. Na shodu bodo govorili naši odlični prosvetni in politični delavci. Katoliški shod in tabor središkega orlovskega okrožja se vrši v nedeljo, dne 16. julija v Središču. Na shodu nastopijo kot govorniki gg. dr. Anton Jerovšek (katoliški tisk), profesor Vesenjak (krščanska šola), p. Pavel (kat. organizacija). l)r. Anton Korošec ima v nedeljo, dne 9. julija, ob pol 10. uri dopoldne v Slovenjgradcu v prostorih gospe Antonije Goli okrajni shod Kmetske zveze. Somišljeniki okraja Slovenjgradec in Mežiške doline, pridite! Katoliški shod pri Sv. Roku nad Šmarjem pri Jelšah je izpadel v vsakem oziru nad vsa pričakovanja u-prav veličastveno. Pero je preslabo in prostor premaj -hen, da bi mogli vsaj v glavnih potezah opisati ves po -tek sijajne prireditve. Do 20.000 ljudi je več kot 5 ur z navdušenjem in z velikim zanimanjem pozorno sledilo izvajanjem govornikov. Po pridigi (preč. g. dr. Jerovšek iz Maribora) in peti sv. maši, katero je opravil preč. g. prof. Vreže ob asistenci domače duhovščine, je g. prof. Vreže, soglasno izvoljen za predsednika, otvo-ril in vodil veličastveni shod. Pozdravil je s pesniško navdahnjenim govorom zbrano katoliško slovensko ljudstvo, imenoma Orle in Orlice, Marijine družbe, na vzoče župane in občinske odbornike ter govornike. Ko je g. prof. Vreže omenil ime dr. Korošca, je završelo med množicami in burni klici: «Živijo dr. Korošec!« so se neprestano ponavljali. Za podpredsednika shodu so bili izvoljeni župan g. Roškar iz Sv. Križa pri Rogaški Slatini in g. Vrečko iz Ponkve. Nato je pozdravil shod g. župan Golčman iz okoliške občine Šmarja. Dež d ii sodni svetnik g. dr. Lavrenčič iz Kozja je v burno ode -bravanem govoru razvil pomen katoličanstva za javi o življenje. Zelo primerno je tudi g. prof. Vesenjak b-delal svoj referat o katoliški šoli in ljudstvo se je v spontanem zatrdilu izjavljalo, da rajše, kot v brezversko šolo, svojih otrok sploh ne bo pošiljalo v šolo. Ko pa je nastopil g. dr. Korošec, je nepopisno navdušenje doseglo vrhunec. V krepko zasnovanem govoru je utemeljil naš boj za zmago katoliških načel. O mladinskih organizacijah je govoril g. urednik Smodej ter o tisku in za tiskovni sKiad g- poslanec Žebot. Burno odobravan je bil končno tudi govor g. šedivega, vseučiliščnika iz Belgrada, ki je prinesel prisrčne pozdrave tamošnjih katolikov. G. prof. Vreže je v sklepnem govoru orne dl pomen tega sijajno uspelega shoda in se zahvalil zborovalcem m govornikom. Nato pa je g. urednik Smodej resumiral posamezne govore in precitai več navdušeno sprejetih resolucij, ki jih prinesem priliodnjič Dva obilno obiskana shoda sta se vršila v Šmarju v nedeljo, one 2. t. m. po prvi sv. maši in sicer je v Gajšekovi gostilni zborovala mladina, dočim je v eži in pred župniščem imela shod Kmečka zveza. Govjrdi s ogg. profesor Vesenjak, urednik Smodej in poslanec Žebot. Letošnji novomašniki. Dne 29. junija l. 1. j<* škof dr. Andrej Karlin podelil sledečim lavantinskim bogoslovcem mašniško posvečenje: Ivan Gralola, primicira v Št. Lovrencu v Slov. gor. dne 15. avgusta. Franc Jeraj, Rečica v Sav. dolini, dne 16. avgusta, pridigar prof. dr. Jeraj. Anton Karo, Vransko, 16. julija, pridigar Jurko, nadžupnik v Starem trgu. Josip Presnik, Zdole, dne 6. avgusta, pridigar prof. dr. Medved. Anton Radanovič, Kapele pri Brežiceh, dne 23. julija, pridigar mozirski župnik Krosi. Alojzij Zdolšek, Ponikva ob juž. žel., ! pridigar kanonik Alojzij Arzenšek iz Maribora' Profesor Ilešič je nedavno predaval v Osjeku o Slovencih. «Hrvatska Obrana« pravi, da je imel 72 poslu- 1 šalcev, med njimi 9 oficirjev. Ilešičevo predavanje je h padlo točno po pričakovanju. Vsakemu predavatelju je potrebna dobra izgovarjava in zanimivost, Ilešiču pa manjka eno in drugo. Poslušalci so poslušali neprestano e-ekanje in še druge neartikulirane glasove, ki nimajo črk v naši abecedi. Neprestano je poniževal Slovence in «Hrvatska Obrana« pravi, da noče tratiti prostora s kritiziranjem človeka, ki ne občuti, da se pri tuafuBAafuaopod s afijeduns ofrqop an nuaiuajđ uiagn.ip m blatenjem lastnega plemena.' Batinaštvo visokega srbskega oficirja. Pred nami lezi akt divjaškega nasilja, ki bo po poslancu g. žebota iznešen tudi pred skupščino. Srbski podpukovnik, sedaj menda že pukovnik N. Nedeljkovič, poveljnik vojnega okruga v Sinju, poprej pomočnik komandanta koroškega odreda, je bival meseca julija 1919 v Celju in tu je dne 21. julija v hotelu «Del Evropa« tako pretepel natakarico Frančiško Koštajusek, da je pri priči omedlela, v nezavesti ostala osem dni in potem še celo leto v bolnišnicah trpela na posledicah divjaških udarce;. Zdravniško spričevalo pravi, da je bila poškodovana : natakarica poprej popolnoma zdrava, da je iz popolnoma zdrave rodbine in da so bili udarci tako silni, da je nastopil življenjskonevarni pretres možgan in živ-) cev, tožba poškodovane pa označuje slučaj takole: Podpukovnik ji je že pri prejšnjih poselili v gostilni grozil, da jo pretepe, če ne bo stala mirno pred «njim.« Naravno je, da se ga je izogibala, ter vedno tako uredila, da so mu drugi stregli; dne 21. julija je pa morala mimo njega in tedaj jo je ustavil in nahrulil, naj mn takoj postreže. Dolgo časa je stala mirno pred njim, a končno je pa rekla: «Oprostite, jaz se zaradi vaše grožnje, da me bodete tepli, nisem upala priti k vam; jaz nisem vaš pes, katerega lahko tepete —.« Nato jo je «podpukovnik« zgrabil za ramo, ji strgal bluzo ter »-daril dvakrat po glavi tako silno, da ji je zdrobil uhane ter jo nezavestno podrl na tla. Navedenih je več prič. Reva se je vlačila celo leto po raznih bolnicah, tudi na oddelku za umo- in živčnobolne, odškodnine za trpljenje pa še doslej ni iztožila. Divjak se izgovarja na «žaljeno« srbsko-oficirsko čast, na podtikanje «nemš-kutarije« ter pravi v pismu na nekega advokata doslovno: «Po srpskim vojnim zakonima, koji važe za cel© kraljestvo SHS, napad na čast i ličnost oficira bez obzira da li je ličnost muškog ili ženskog spola, sprečava se oružjem; ja sam smatrao, da je dovoljno, da upotre-bim nužnu odbranu prema ženskoj Ohrfeige ...«—■ Tožba je bila vložena dne 14. januarja 1921, krivica še do danes ni obsojena, pravijo, da srbski oficir nima posla z navadno sodnijo, vojna «iztraga« pa nima volje, da kaznuje tako nasilje. Hajduški davki. Oblasti razpisujejo velike svote na žive in mrtve glave hajdukov, hajduki so pa začeli sedaj ocenjevati in obdačevati cele vasi. Po poročilu beograjskih listov so se pojavili laki hajduki v kolubar-skem srezu v Srbiji ter poslali darovarski občini pismo, kjer pravijo, da so se po vsestranskem premišljevanju odločili obsoditi občino na plačilo 108.000 dinarjev. Da se občina ne bi mučila z razdeljevanjem tega «davka«,, so ga hajduki sami razdelili ter določili, koliko odpade na razne Občinarje. Hajduško «naredbo« je podpisal netsi Tihomir Stojkovič s pristavkom «mi smo blizu«. Desetmesečni kmeti jsko-gospodinjski tečaj v zavodu šolskih sester v Mariboru se prične dne 15. septembra t. 1. Stan in oskrbo imajo gojenke v zavodu. Prošnje za sprejem je vložiti do 10. avgusta t. 1. vodstvu gospodinjske šole v zavodu šolskih sester v Mariboru. Prdšnji naj se priloži: krstni list, zadnje šolsko izpričevalo, spričevalo od zdravnika in izjava staršev, ozir. varuha, da prevzame stroške šolanja. Oskrbnina znaša mesečno 250 dinarjev. Glede podrobnosti se je obrniti na vodstvo gospodinjske šole v zavodu šolskih sester v: Mariboru. '• Zrelostni izpit na ženskem učiteljišču čč. šolskih sester se je vršil dne 26. in 27. januarja pod predsedstvom g. vladnega svetnika dr. Požarja. Izpitu se je podvrglo 19 kandidatinj. Štiri so napravile zrelostni izpit z odliko in sicer Antonija Miklavič, Marica Rosenstein, Marija Seme in Viljemina Vodušek. 14 kandidatinj je napravilo maturo z ugodnim uspehom in le ena je dobila ponavljalni izpit iz enega predmeta čez dva meseca. Med vojno in — sedaj! Poslanec dr. J. šimrak je omenil v zbornici, da je bilo med vojno v rudniku v Varešu zaposlenih 1000 delavcev, danes pa jih je samo še 30, da branijo rove pred zasut jem. Kakor z rudnikom je tudi z vareško železolivamo, ki je pred katastrofo. Lep primer sodnijske preiskave. «Balkan« prinaša pismo narednika Dušana Gakoviča, ki je bil obdolžen zanemarjenje stražarske službe ter sedi že nad dve leti jj v zaporu radi preiskave. Spisi njegove zadeve se še ’ vedno nahajajo pri Dunavski diviziji v Beogradu, ne- ^ srečni narednik pa trpi v zaporu komande mesta v Subotici. Gakovic prosi, naj bi se pri beograjskih merodajnih krogih zanj posredovalo ter pristavlja, da bi bila ! njegova zadeva že davno rešena, če ne M bil slučajno Črnogorec. Koliko dolguje naša država invalidom? Invalidom Srbije in Crnegore dolguje državna blagajna po točnih podatkih od 1913. in do koncem 1921. leta na račun neizplačanih podpor 47 milijonov dinarjev, na račun neizplačanih doklad od 1. februarja do koncem 1921 29.000. 000 dinarjev. Dolg invalidom iz novopridobljenih pokrajin znaša na neizplačanih podporah 18 milijonov dinarjev ter na neizplačanih dokladah 18,500.000 din.; i skupen dolg do koncem 1921 — 113,000.000 dinarjev. V tekočem letu je nemogoče konstatirati, koliko znaša dolg invalidom glede neizplačanih doklad in podpor, j Za izplačilo letošnjega invalidnega dolga imamo kredit, ki je bil odobren za Srbijo ter Grnogoro od 1. maja 1920 do koncem 1921 v znesku 480,000.000 dinarjev. Od tega kredita je ostalo nepotrošenih 130,000.000 dinarjev. Odonreni kredit za novopridobljene kraje znaša pa 87.000. 000 dinarjev in je od te svote potrošenih samo 41 mil. din. Fašistovsko nasilje. Dalmatinski obrtniki in kmetje so hoteli obiskati zagrebški zbor ali razstavo in 26. julija so se zbrali na splitski obali ,da stopijo na ladjo. Na obali so se pa zbrali tudi splitski fašisti, da preprečijo odhod na «protidržaven« zagrebški sejm. V svoji «državotvornosti« so bili tako predrzni, da so pozvali tuoi policaje, naj jim pomagajo. Fašisti so udrli na ladjo, začelo se je zmerjanje in suvanje, policija se je pa fašistovskemu klicu v polni meri odzvala in mesto, da bi varovala surovo napadene obrtnike in poljedelce, jih je še pognala z ladje ter nekatere tudi zaprla. Ob tej priliki so fašisti dejansko napadli odvetnika dr. Sokola in policija mu je dala mesto varstva — najprej zapor, pozneje pa policijsko nadzorstvo. JBatinaši in bati -naški list opravičujejo to divjaštvo z gladko lažnjivim .. izgovorom, da je hotel dr. Sokol neke «protidržavne« spise nositi v Zagreb. — Iz Stona javljajo, da se je oblast popolnoma združila z fašistovsko Orjuno v pogromih proti Hrvatom. Delavstu tamošnje solarne se neprestano grozi z bajoneti in hišne preiskave pod pre -tvezo skritega orožja so na dnevnem redu. Fašisti so izposlovali, da je bilo radi bližajočih se občinskih volitev kar največ ljudi vzetih v vojake in volitve se bodo vršile takoj po vpoklicu vojakov, 15. julija. čedni profesorji. Iz srbijanskega čačka javljajo: Dne 21. m. m. je oklofutal profesor matematike Milan Dostanič svojega tovariša profesorja francoščine Nikolaja Stanojkovič vpričo profesorskega kolegija. Društvo konceptnih uradnikov politične uprave v Sloveniji, sklicuje dne 13. julija ob 4. uri popoldne v j {■ sejni dvorani mestnega magistrata ljubljanskega izred- I «i občni zbor. Ker so na dnevnem redu volitve novega odbora in važne organizatorične zadeve, se vabijo čla-*i, da se ga v čimboljšem številu udeleže. — Odbor. Pribičevie v Splitu. Po poročilih demokratskih li-j stov odide te dni g. Svetozar Pribičevie s svojo družino I v Split na letovišče. Po Splitu že šeče Svetozarjev brat Milan. Splitski demokrati bodo ob priliki obiska dinastije Pribičevič priredili veliko slavje v počeščenje svo-I jim pokroviteljem ter pokazali pred javnostjo, da zna-I jo po policajdemokratskih običajih nekaj več kot pa jugofašisti. Tri sine rodila. Poročilo iz Splita pravi: V Cetinju pri Vrliki (Dalmacija) je porodila Vasilija Preočanin trojčke — tri sine. Na dan rojstva je tehtal vsak otrok po sedem kilogramov in so bili vsi popolnoma zdravi. Pri krstu so dobili imena: Aleksander, Jurij in Pavle. Upamo, da bo naša kraljevska rodbina upoštevala la izvanredni slučaj zdravih trojčkov s krstnimi imeni — glavnih moških zastopnikov naše kraljevske rodbine. Strašne posledice stekline. Na Forminu pri Sv. Marjeti je pretekli teden od pasje stekline podivjal posestnik Peter Plohl. Morali so ga zvezati in odpeljati. \ griznil ga je pred šestimi tedni domači pes. Tudi cela rotmina je morala na opazovanje. Hišo so žandarji uradno zapečatili, dokler se ne vrne rodbina. Dobri znanci in sosedje oskrbujejo polje in živino. Nesrečni Plohl skoraj gotovo ne bo ozdravel, ker je zdravljenje v pravem času zamudil. Sicer pa bi ne bilo toliko nevarnosti in nesreč vsled stekline, ako bi postrelili mnogo nepotrebnih psov, ki so povrh često brez gospodarja in oskrbe. Plovne kanale, katere smo podedovali izza dobe rajne Avstrije, proučuje poljedelsko ministrstvo in se ukvarja z načrtom razširitve teh kanalov. Poljedelsko ministrstvo je odposlalo v Vojvodino, kjer je največ teh j kanalov, posebno komisijo, ki bo napravila na licu me-i sta načrte za razširjenje in predložila potem tozadevne i referate poljedelskemu ministrstvu. Krog koledarja. Beograjsko časopisje poroča, da bo razpravljal Arhijerejski sabor o vprašanju državnega koledarja. Malo čudno, da hoče razpravljati pravoslavni sabor o državnem koledarju, a se ne bomo čudili, ako bo sprejet od sabora zopet stari koledar ter bomo ! morali praznovati pravoslavne praznike, kakor že slavimo pravoslavni Vidov dan. Pozor pred ponarejenimi bankovci. Meseca januarja l. 1. so se pojavili v prevaljskem okraju v večji množini 50 dinarski bankovci bivše srbske Narodne banke, vtihotapljeni iz Avstrije. Ti bankovci so datirani s 1. marcem' 1886, nimajo še podpisov, označbe serije in številke, od banke sploh niso bili dani v promet in predstavljajo samo načrt bankovcev. Za časa avstrijske okupacije jih je bilo precej pokradenih iz trezorjev Narodne banke v Beogradu; tatovi jih skušajo sedaj spraviti v promet in ž njimi goljufati. Vrednosti nimajo ti bankovci nobene. Kljub temu, da od 1. januarja t. Ì. sem ni bil prijavljen noben nov slučaj razširjanja, se utegnejo vendar s časoma zopet kje pojaviti. En tak 50 dinarski bankovec je na vpogled prebivalstvu v oknu policijskega komisarijata v Mariboru na Slomškovem trgu 1 (Urad za potne liste). Vozni red, veljaven od 1. junija 1922, z vsemi štajerskimi progami, na enem listu, se dobi v trgovini Cirilove tiskarne. Iz Ptuja. Mestno hranilnico je prevzel izvoljeni kuratorij, ka teremu je izročil dosedanji gerent prof. Kolarič posle. Gerent je zahteval prej revizijo, ki jo je izvršil revizor iz Ljubljane in je našel vse v lepem redu. Načelnik direktorija je postal g. Dostai, podnačelnik g. Steudte, v direktoriju so še g. Pavel Pirich, g. Šegula in g. Blažek. Želimo, da bi hranilnica pod novim vodstvom dobro uspevala, kar bo le v gospodarsko korist mestne občine in ptujskega okraja. Seveda je prevzel odbor tudi bridko nalogo, da sanira hranilnico, ki ima precej avstrijskega vojnega posojila podpisanega. Tudi to oviro v poslovanju mora odbor premagati. Navadno je bil prej župan tudi načelnik hranilnice, a gospod Lozinšek na ponovno prošnjo ni hotel prevzeti načelstva. Matura se je vršila na ptujski gimnaziji dne 26. junija pod vodstvom g. predsednika Višjega šolskega sveta Stanislava Beuka. Vsi kandidatje so jo prestali in sicer: Blanke, Gunter, Brumen, Habjanič (z odliko), Ogorelec, Pihler, Potrč (z odliko), Patrovič in Šegula. Vidovdanska šolska slavnost. Po službi božji se je vršila na Vidov dan na dvorišču nove vojašnice lepa šolska slavnost. Vse ptujske šole so skupno zapele nekaj pesmi, pevski zbor gimnazije pa je posebej nastopil. Petje je spretno in pogumno vodil g. učitelj Albin Stritar. Na to so sledile telovadne točke. Gimnazija je nastopila pod vodstvom telovadnega učitelja žagarja v dveh skupinah, nato dekliška meščanska šola in deška ljudska šola. Sledile so še vaje na bradlji, ki jih je izvajala ptujska gimnazijska vrsta. Slavnostni govor je imel prof. Kolarič. Po slavnosti so bili otroci pogoščeni s klobosami in žemljami. Na koncu so izvajali vojaki s spremljevanjem tamburic proste vaje s puškami. Nehvaležnost je plačilo sveta. To je dokazal tudi minister Pucelj, ki na zadnji sokolski slavnosti v Ptuju ni hotel poznati svojega nekdanjega tajnika Sokola v LISTEK. Gladiatorji. (119. nadaljevanje.) «Kajti med svojimi ljudmi imam dva ali tri, ki so izredno hitro pri roki s svojimi meči, kakor krojač s škarjami —. Pravili so mi nekako, da je Židinja. Zelo verjetno! Odkar smo izgubili Nerona, so spet prilezli E reko Tibera.* In fant prav lahko utegne biti Žid ali pa ritanec —. Si zadovoljen, tribun? Pri trebuhu Bako-vem — umiti si moram usta s falerničanom! Po takem govoričenju je človek žejen kakor kamela.« Zadovoljen! — Po vsem. kar je čul! — Voz! Beli konji! Židinja! — Ni bilo dvoma! Gladiatorji so se je pomotoma lotili, je premišljeval tribun, ubili oproščenca, jo iztrgali mojim ljudem, in jo izročili njemu, ki ga na svetu najbolj sovražim in se ga najbolj bojim! Zadovoljen! — Morebiti bi bil bolj zadovoljen, če bi jo dobil v roke in bi bil ponižal Valerijo in spravil j tebe, ponosni mečeborec, s poti, in dal sužnja do smrti bičati pri svojih lastnih vratih. Potem še le, ne poprej, bi mogel piti svoje vino brez jeze v srcu in položiti svojo glavo na blazino z nado, da bom vsaj nekoliko zaspal. — Ampak nocojšnji posel mora biti storjen! Posel, ki bo posadil Placida za prvega moža v imperiju, — ne, mu odprl pot do samega škrlata — —. Vespazian je star, j vedne vojske so ga polomile in zdelale. Tit je res ljiib- i * Ker so delali vedne nemire, je cesar Klaudij 1. 49 po Kr. pregnal Jude iz Rima. Pod Neronom, krog 1. 56, pa so se smeli zopet naseliti v mestu. ljenec legij, pa kar mu je črnooka Berenika pustila srca, i je vse zaljubljeno v vojsko. Tit ljubi vojsko, mislim, — drzni neumnež! — samo zaradi donečih trobent in žvenketajočega orožja! Noben centurion se ne izpostavlja toliko in tolikokrat nevarnosti ko on. — Dobro! Kopje nepoznanega zelota ali pa kamen iznad zidu kakega brezimnega mesta judovskega ga spravi s poti —. Preostane še Domician. Bister fant, zares, in brezobziren. Tem slabše zanj! Gobe niso edina jed, ki utegne biti usodna za cezarja! In če je vozel tako trden, da kljubuje vsaki izurjenosti, — no, treba ga je presekati z jeklom! Ej, Aleksander Makedonski je dobro vedel, kako je treba igrati veliko igro ! — Zadovoljen! Kakor, on, Aleksander Veliki, tudi jaz preje ne bom zadovoljen, dokler se bo še dalo kaj pridobiti! . Tako je premišljeval tribun, njegov obraz pa je bil brezbrižen in prostodušen. »Žejen — ?« je na ve glas ponavljal in udaril Hipijo po ramenu. »Žejen —! Jaz bi posušil cel vodovod s svojo žejo! — Iznova dobrodošli, moji junaki! Glejte, večerja čaka! Pojdimo in privoščimo si starega falerni-čana!« XVI. »Morituri — Placid je dobro vedel, s kom ima opraviti. Zato je dal poskrbeti za svoje goste pojedino, ki je po svojem sijaju prekašala celo njegovo običajno razkoš-. nost. Hotel je vplivati na te priproste ljudi s svojim nenavadnim bogastvom in bleskom, pa tudi vzbuditi njihovo poželenje. Zato je razpoložil pred nje vse svojo zlato in srebro in svoje bisere in jih hotel upijaniti s svojim vi-j nom. Cim drznejši in divjejši bodo, je računal, tem bolje bodo služili njegovim namenom. ' Večerja je bila pripravljena v dvorani, ki jo je odprl Vel. Laščah. Pucelj bo najbrž ustanovil samostojnega «Sokola«. Iz Maribora. Protest proti reduciranju bolnišnic v Sloveniji. _ Občinski svet mariborski se je v svoji zadnji seji pečal tudi s tem vprašanjem. Razni govorniki so ostro napadali naše demokrate in samostojne, ki sedijo v vladi v Beogradu in ki ne zinejo niti besedice proti temu, da nam vlada zapira bolnice. Vlada se nikar naj ne igra s Slovenci. Ona pobira nekdanje deželne doklade, ki jih je za štirikrat zvišala, zato pa je dolžna plačevati bolnice. Demokrati in samostojneži bodo torej tako vlado podpirali še tedaj, če bo Slovencem tudi kožo vlekla s pleč, ker demokratu in samostojnežu pač nič ni na tem, da bi se ljudstvu dobro godilo, če le demokratu in samostojnežu dobro gre. Protestna rezolucija, ki jo je predlagal gospod župan, je bila soglasno sprejeta. Voglar in njegovo nepotrebno žensko učiteljišče se vrže na cesto. Tako je sklenil občinski svet. Ženskemu učiteljišču se prostori odpovedo z nalogom, da jih izprazni v 30 dneh. Ako tega ne bi storilo, se vrže zavod sodnijsko na cesto. Prostore rabi občina sama za svoje šole, Voglar si bo pač moral poiskati kje drugod kak brlog za svoj nepotrebni zavod. Najboljše seveda hi 'bilo, da vlada ta zavod zapre in tisti denar, ki ga s ten* prihrani, obrne za mariborsko bolnico. Vsakega vi-< narja je škoda, ki se izvrže za Voglarja in njegovo šolo, Ravnatelja Pirca na cesto! V zadnji občinski seji se je pri debati o Vogiarjevem učiteljišču oglasil tudi dr. Sernec. In kaj je povedal pametnega? Iskal je prostorov za svojega Voglarja in njegove «frajle« ter nasvetoval : Žensko učiteljišče se naj nastani v prostorih moškega učiteljišča, ravnatelj Pirc pa naj sipoiščedrugod stanova-n j e. Dvomimo, da bo ravnatelj Pirc z veseljem pözdra vil ta nasvet dr. Serneca. Mestna hranilnica mariborska mora preklicano slabo stati! Zdaj je zvišala obresti za vsa posojila na 7 odstotkov. To je nekaj groznega! Hranilnice so poprej i-mele vedno za 1 odstotek nižjo obrestno mero, kakor posojilnice, ker imajo navadno le na varnem mestu vknjižena posojila. Zdaj pa računijo posojilnice 6 odstotkov, Mestna hranilnica mariborska pa 7 odstotkov! To izžemanje ljudstva je naravnost škandal. Ali rabi dr. Irgolič denar, da poviša «ravnatelja« Vodeba r 4. činovni razred? Najbrž pa zavod zopet nima denarja, in si je moral znovič izposoditi drugod denar za visoke obresti, da lahko izplačuje vloge. Dokler bo v Mestni hranilnici «paševal« dr. Irgolič, se zavod ne bo dvignil in si ne bo pridobil zaupanja. Dr. Irgolič contra dr. Leskovar propadel. Svoj čas je dr. Leskovar kot pravni zastopnik mariborske mestne hranilnice v nekem zapisniku dal protokolirati, da je dr. Irgolič kot gerent Mestne hranilnice spravil zavod ob rob propada z imenovanjem nesposobnih uradnikov itd. Dr. Irgolič se je čutil žaljenega in je tožit dr. Leskovarja. V prvi instanci je bil dr. Leskovar obsojen na 100 dinarjev kazni. Pri vzklicni obravnavi dne 27. junija pred okrožnim sodiščem v Mariboru pa je dr. Leskovar nastopil dokaz resnice za svojo trditev. Dokaz resnice je bil uničevalen za dr. Irgoliča in za Mestno hranilnico mariborsko. Pokazal je v pravi luči po vršnost uslužbenega uradništva in n jegogvo nesposobnost, katero je tudi revizor škrlep v ostrih besedah bičal v svojem revizijskem poročilu. Obenem pa se je pokazalo tudi zanikrno gospodarstvo v zavodu, ki je izgubil vse zaupanje v ljudstvu. Sodniki so uvideli, da je bila dr. Leskovarjeva trditev upravičena, da je dr, Irgolič kol gerent spravil Mestno hranilnico ob rob pro pada ter so dr. Leskovarja oprostili, dr. Irgoliču pa naložili vse stroške. Kdor ne zna gospodariti, ne sodi na čelo denarnega zavoda, ker je hranilnici v pogin in v. propast. Na zasebnem ženskem učiteljišču šolskih sester v le ob posebnih priložnostih. Šepetali so o njej, da jo je celo Vitelij sam počastil s svojo navzočnostjo, da, se celo pohvalno izrazil o prireditvi. Dvorana je bila majhna, pa okrašena z blestečim, sijajnim razkošjem, ki je v tem ozkem prostoru tembolj prišlo do veljave in vzbujalo tem večjo pozornost — prav po namenih tribunovih. Tla so bila bogato vložena, gladka in svetla kakor steklo, stene iz likanega citroninega lesa, težko obložene z zlatom ob robeh in kotih, in vmes pokrite s slikami — ne posebno spodobnimi — iz grško-rimskega bajeslovja. Faune, nimfe in satire so ponajveč predstavljale te slike in med njimi, več ko samo enkrat, Baka, v vsej slavi njegovega velčastvenega trebuha, krog čela vinsko trto,, v roki palico, ovenčano z bršljanom, poleg njega vinski trs, upogibajoč se pod težo bogatih, zrelih, prekipevajočih grozdov. In iz vseh kotov in oglov se je režal na goste kozel, žival, ki je bila Rimljanom vedno v tesni zvezi z vinom, — morebiti zaraditega ker ne pije vode? —■. Tu se je bodel s tovariši, tam je obiral svežo zelenje, vzpenjajoč se na zadnje noge, tam je zopet poskakoval v koz-ličji priprostosti, in iz najzadnjega kota je rogat in bradat v častitljivi modrosti zrl na natrkane pivce s smešno resnobo in dostojanstvenostjo —. Mize so bile iz cedrinega lesa, čudno izrezljane živalske noge iz brona so jih podpirale. Divane so odevala bujna aziatska pregrinjala, v bogati obilici so bile po njih razložene blazinice iz škrlata. Sklee in krožniki so bili iz zlata in čaše, v katerih je žarel falernčan in gorel Chian, so bile okrašene z dragimi kameni, rubini, biseri in smaragdi. S svojimi ostrimi nohti bi si bili gostje iz-lahka izluščili s čaš premoženje, ki bi jim bilo plačalo življenje in svobodo. Pa pošteni so bili, pošteni po svoje, in biseri so bili varni pred njimi, bolj varni ko v tempeljnu Veste ali pa kapitalskega Jupitra. Davorin Zunkovič: Ivan Topolovšek. Tukaj pač ni mesto, da bi se temeljito bavili z Jagičevo načelno zmoto njegove kritike, s katero je obsodil Topo-lovšekovo knjigo, vendar pa naj jezikovno ne morda globoko učen čitatelj razvidi iz nekaterih primerov, da obstoja med jezikom Boskov in Slovencev brezpogojno neko or-ganično sorodstvo. Tako na primer bosk, abado — slov. obad, erreka — reka, koko — kokoš, komai — kuma, ogara — - ogar (pasje pleme nemški Windhund), ogazi --- pogači, ohatza — običaj, ontze — lonec, picher — pisker, pnun zella — punca, senar — ženar, tipola — cibula, žila — žila, zorelu — zoreti itd. pri čemer Topolovšek še večkrat celo vedel ni za istoimenski slovenski pojm kakpr na primer pri kukuso — kuka (keber), gorotz — grez (blato), zala — cala (časomer) in več drugih. Ali bi naj bile vse te besede nastale samo slučajno? Gotovo ne! Topolovšek je bil torej glede svojega naziranja kakor tudi prepričanja popolnoma osamljen, kajti v znanstvenih krogih ni imel nobenega zagovornika in grof Harrach, ki je bil prepričan, da je imel Topolovšek prav, je bil vsled Jagičeve čudne obsodbe, katero je izrekel nad Topolovše-kovo knjigo, tako užaljen, da je sklenil počakati z izdajo drugega dela Topolovšekove knjige tako dolgo, dokler ne bodo zato tla nekoliko bolj uglajena. „«»»»»M