Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. post. - II Grappo
Katoliški
Uredništvo in uprava:	I	Cena:	Posamezna štev.	L	25
Gorica, Riva Piazzutta štev. 18	Naročnina:	Mesečna	L	110
Poštno ček. račun: štev. 24-12410	Za inozemstvo:	Mesečno	L	190
Leto IV. - Štev. 45
Gorica - 6. novembra 1952 - Trst
Izhaja vsak žetrtek
V urah preizkušnje
Primorski Slovenci smo v naj-bridkejših urah svoje zgodovine lahko spoznali svoje resnične prijatelje. Nesreče in tragedije so namreč ognjene preizkušnje prijateljske zvestobe in iskrenosti. Kdor ostane nekomu zvest, pa čeprav na sramotilnem odru, je resničen prijatelj, kdor pa ga tedaj zapusti, je laži -prijatelj, varljiv zaslepljevalec in izkoriščevalec.
V	zadnjem tridesetletju smo Primorci doživeli dve grenki razdobji: dvajsetletje fašističnega nasilja in triletje komunistične revolucije. Več ko dovolj časa, da je narod lahko spoznal, kdo ga resnično ljubi.
Potem ko je črno nasilje zlomilo slovenske kulturne in politične delavce in ko so se morali redki preostali slov. izobraženci umakniti v zasebno življenje, je slov. duhovnik še vedno ostal ljudstvu ob strani in prevzel skoro v celoti na svoje rame javno zaščito verskih in narodnih interesov. Slovenska beseda in pesem se je umaknila med cerkvene stene. Slovenski otroci so edino v cerkvi ali v zakristiji bili deležni pouka v materinščini: pri kršč. nauku so se vadili v čitanju in tudi pisanju slovenščine. Duhovnik je stal neustrašeno na braniku ne samo versko-nravnih resnic, ampak tudi narodnih vrednot; boril se je ne samo za duhovne dobrine svojih vernikov, ampak tudi za njihove narodne svetne interese: pisal je na razne oblasti vse mogoče prošnje, vloge, prizive, zagovarjal je svoje ljudi pri krajevnih orožnikih in političnih tajnikih, na kvesturi, na prefekturi; reševal je iz ječ in konfinacij, celo jamčil zanje s svojo osebo. Naravno zato, da so se vsi slovenski ljudje, ne glede na svojo politično opredeljenost, začeli zgrinjati v cerkve krog duhovnikov. Slovenski Primorci so tako čisto neprisiljeno ostvarili zavidljivo narodno enotnost in edinstvo, ki je kot granitna skala kljubovalo vsem vetrom. Stiskani narod je v senci Cerkve poslal eno samo duhovno občestvo. Te veličastne zgodovinske resnice, katere priča smo vsi odrasli, ne more nihče zanikati.
Pa je nastopilo triletje apokaliptičnih pretresov, ko se je vsa Primorska spremenila v deželo pepela, krvi in solza. Uničujoči vojni vihri so se pridružile grozote komunistične revolucije. Tlačeno slov. ljudstvo, ki je bilo obsojeno na narodno smrt, je z vso elementarno silo hlepelo po osvoboditvi, po zlomu sužnih okovov. To in zgolj to so hoteli primorski Slovenci, ko so številni pridruževali raznim narodnoosvobodilnim formacijam, ne pa komunizmu. To je druga neizpodbitna zgodovinska resnica. Toda tudi v dneh množične omamne opojnosti je bil duhovnik, ki je dvigal svarilni glas, da se za gibanjem, ovitim v narodne barve, skriva komunizem. In tega svarila ni mogla prevpili niti odkrita rdeča grožnja, niti smrtna nevarnost, niti kri svetlih mučencev. Primorski duhovnik je ponovno izvršil svojo dolžnost, da je svaril pred komunističnim izigravanjem. Pred Bogom in pred zgodovino nikakor ne nosi odgovornosti za trpljenje slov. naroda pod komunistično strahovlado.
Slovenski duhovniki, ki živimo v mejah Italije in STO-ja, stopamo spet pred svoje ljudstvo, da mu v moči pastirskega poslan ja, ki nam je dano od Boga, ter na osnovi legitimacije, ki nam je dana po zgodovinski zvestobi, najtopleje priporočamo, da usmeri svoje življenje po večno veljavnih božjih zapovedih in da hodi po poti, ki mu jo kaže nezmotljivo učeništvo kat. Cerkve. Kot nekdaj naj mu bo tudi danes življenjsko vodilo staro geslo: »Bog in narod!« V luči teh najlepših idealov naj ostvari verno slovensko edinost, ki je varna osnova častnega in srečnega življenja.
Politika ni naše polje in politično vodstvo je poverjeno preizkušenim laikom, ki uživajo zaupanje ljudstva samega. Naša naloga pa je, da iz višjih versko-nravnih nagibov ljudstvo opominjamo, da se tudi n političnem življenju drži katoliške načelnosti in da sledi ukazom vesti, navodilom kat. Cerkve in zapovedim božjim.
Einaudi in De Gasperi
<
za praznik 4. nov. na Goriškem
Še nobeno leto se ni 4. november obhajal tako slovesno kot letos. Izredno lepo vreme je privabilo v Sredipolje in popoldne v Gorico na stotisoče ljudi, ki so s posebnimi vlaki, z avtobusi in vsemi mogočimi sredstvi prišli na to proslavo. Bila sta navzoča tudi predsednik republike Einaudi in ministrski predsednik De Gasperi. Po sveti maši, ki jo je daroval vojaški škof, je stopil pred mikrofon predsednik De Gasperi, ki pa po sodbi očividcev ni žel prevelikega navdušenja za svoje besede. Tudi, ko se je dotaknil tržaškega vprašanja, ga razen tržaških iredentistov ni nihče prekinil. In še tem je sam De Gasperi ukazal naj molčijo, tako da so se precej poparjeni vrnili v Trst. Po končani ceri-moniji v Redipulju se je predsednik De Gasperi z obilnim spremstvom podal v Gorico, kejr je obiskal kostnico na Oslavju, si ogledal mejo, položil venec na porušeni spomenik padlim v vrtu na starem pokopališču in se iu to povzpel še na goriski grad. Ob 18. uri je De Gasperi imel govor na balkonu goriškega županstva. Ogromno ljudstva se je iz Sre-
Navi predsednik v Z D A general Dwight Eisenhower
dipolja nagnetlo v Gorico, tako da so ves mestni promet ustavili. Iz tega govora je za nas Slovence zanimivo le to, da izkazujemo Italiji premalo hvaležnosti za vse njene ne-izmerne »dobrote«. Takole je dejal De Gasperi: — Glede manjšine, ki jo spoštujem in katero tudi vi spoštujete, moram povedati, da lahko zahvali Boga, da živi tostran meje. Želim le, da bi Italijani onstran meje uživali enake pravice, kakor jih uživa manjšina Slovencev v Italiji.«
Kako velike so te »pravice«, vemo dobro vsi, vedo predvsem beneški Slovenci, katerim nočejo odpreti svojih šol, vedo otroci optantov, ki so morali prestopiti na italijanske šole, vedo vsi Slovenci, ki tako težko dobijo službo v raznih javnih in državnih uradih. Brez dvoma smo hvaležni Italiji za naše šole, v kolikor še obstojajo, in za druge pravice, ki nam jih nudi, toda to niti iz daleka ni še vse, kar bi nam po vsej pravici pripadalo.
Mož, ki so ga Amerikanci 4. nov. izvolili za predsednika Združenih držav, je bil rojen 14. oktobra 1890 v Denisonu, malem mestecu v Texa-su; njegova rodbina — nemško-švicarskega porekla, ki je prišla v Ameriko v prvi polovici 18. stoletja — se je kmalu preselila v Kansas, v Abilene, kjer je tudi Dwiglit preživel mladost in hodil v osnovno in srednjo šolo. Svojo otroško dobo je Eisenhoiver preživel v mirnem okolju podeželja in v zatišju rodbine, ki je imela sedem sinov; Dwight je tretji po starosti., štirje drugi še živi bratje so vsi dosegli v življenju lepe položaje.
Po končani srednji šoli je Drvight Eisenhower vstopil v vojaško akademijo v West Pointu, ki jo je leta
1915 končal z odličnim uspehom. Odločil se je za vojaško kariero, čeprav v rodbini ni bilo nobenega vojaka. Kot podporočnik se je leta
1916 poročil z Mamie Genevo Boud.
Med prvo svetovno vojno je bil
inštruktor za tanke. Že predno pa je prišel preko morja, se je vojna končala. V mirnem času je bila njegova vojaška kariera počasna, služboval je v domovini in v območju Panamskega prekopa. Leta 1935 je podpolkovnik Eisenhovver šel v Manilo z Mac Arthurjem, ki so ga imenovali za načelnika ameriške misije na Filipinih, in ostal tam do leta 1939, ukvarjal se je med drugim z organizacijo filipinskega letalstva.
Konec leta 1941 je bil Eisenhovver
še polkovnik, le malo znan izven vojaških krogov. Ker se je pa izkazal kot izreden organizator in voditelj, ga je general Marshall priporočil predsedniku Rooseveltu za važno mesto. Poverili so mu sestavo načrtov, koordinacijo in izvedbo vojnega pohoda za osvoboditev Evrope, tako v vojaškem kot v diplomatskem pogledu. Zmaga ni bila dosežena samo zaradi njegovih velikih vojaških sposobnosti, ampak tudi zaradi njegove obzirnosti do drugih in bistroumnosti v občevanju z ljudmi.
Ko se je leta 1945 vrnil v domovino je stopil v pokoj in leta 1948 postal rektor Kolumbijske univerze, enega največjih ameriških kulturnih zavodov, ki po svoji tradiciji izbira svojega voditelja med možmi, ki so dokazali velike uspehe na mednarodnem in domačem področju in vodilne sposobnosti za ožje akademsko okolje. Kot rektor Kolumbijske univerze je Eisenhovver stalno opozarjal javno mnenje na potrebo ojačenja Organizacije združenih narodov in svobodnega sveta. S trdnostjo človeka, ki ima za seboj že venec velikih uspehov, je Eisenhovver navdušeno prevzei novo vlogo državljana in vzgojitelja. Istočasno je mislil, da je že zaključil svoje javno življenje in da lahko misli na uresničitev svojega starega sna, da
bo lahko v svoji hiši na deželi v miru živel.
Te račune je pa prekrižal predsednik Truman, ki ga je spet poklical v aktivno službo in tako je Eisenhovver 16, decembra 1950 na zahtevo držav Atlantske organizacije postal prvi vrhovni poveljnik zavezniških sil evropske obrambe. Svoj sedež je imel v bližini Pariza in tu je general moral osredotočiti vso svojo diplomatsko in vojaško sposobnost ter mednarodne ideale v delo za vojaško ojačenje držav NATO, da se zaustavi sovjetski imperializem; poleg političnih in vojaških voditeljev Evrope je na tem položaju v raznih smereh moral tudi često prepričevati ameriški kongres. Zgodovina bo sodila o tem, v kaki meri mu je uspelo postaviti temelje za skupno obrambo svobodnih zahodnih držav.
Ko je Eisenhovver v preteklem juniju znova zapustil Evropo, se je vrnil v Združene države kot politik in se predstavil kot predsedniški kandidat. Stopil je v pokoj in postal navadni »Mr.« Eisenhovver in se odpovedal tudi pokojnini, ki mu je pristojala. Dne 11. julija ga je republikanska stranka na svojem kongresu v Chicagu postavila za predsedniškega kandidata. In zdaj je bil izvoljen za prihodnja štiri leta za predsednika Združenih držav.
Združeni narodi zasedajo
Prvaki KPJ so si v laseh
V	Zagrebu zboruje te dni kongres jugoslovanske kom. partije. Zbranih je okrog 1200 delegatov. Prvi govor je imel Tito. Podal je predlog dela komunistične partije in stanje jugoslovanske države v gospodarskem in političnem oziru. Toda v sredo je na zborovanju nastal škandal. Tovariš L. D j ti r i č je v dvorani pred vsemi zbranimi delegati obtožil tov Stamatoviča, predsednika srbske republiške vlade, da mu je zapeljal ženo. Ob tej obtožbi, ki ni bila na dnevnem redu, je na zborovanju nastal velik vrišč in zmeda. Mir se je za silo vrnil šele, ko je na govorniškem odru nastopil Tito, ki je predrznega tovariša obtožil, da je kominformist. — Seveda Titov režim je vpeljal svobodno ljubezen, zato se nihče ne sme pritoževati, če mu žena postane nezvesta. To je reakcionarno.
V	New Yorku zboruje od 14. oktobra Zveza narodov. Zelo močno delegacijo je poslala sovjetska Rusija. Komunistično delegacijo vodi zunanji minister Višinski; člani so pa Gromiko, Malik, Zorin, ki je svoj čas zrušil Beneša in njegovega zunanjega ministra Masarika. Med prvimi je govoril Acheson, ki je podal o Koreji tole važno izjavo: »Borili se bomo, dokler bo potrebno, da ustavimo napadalca; na Koreji hočemo vzpostaviti mir in varnost. Prenehali bomo z borbo, ko bo sklenjeno premirje na pravični podlagi. Ne bomo dovolili, da bi strahopetnost in drznost onemogočila naš smoter, ki je obramba miru. Prepričati hočemo napadalca, da mu bo nadaljevanje borbe prineslo več škode kot koristi.« Dva dni za Achesonom je govoril Višinski, ki je poslal pred seboj v boj zastopnika Poljske. Oba sta poudarila, da je mogoče na Koreji skleniti premirje le pod pogojem, da se pošljejo na svoje domove vsi ujetniki. Te zahteve pa svobodni narodi ne morejo sprejeti, ker vedo, da bi to pomenilo pošiljati ljudi v smrt ali najmanj na prisilno delo.
Govor Višinskega dne 29. oktobra je trajal nad tri ure in pol. Vkljub dolgemu govoru pa ni poglavar kremeljske delegacije povedal ničesar odločilnega in novega. Višinski je zavračal Achesonove trditve o zgodovinskem razvoju korejskega spora točko za točko, in namesto Ache-sonovih je postavil svoje, o katerih je trdil, da so pravilne.
Kako je v resnici bilo, kdo je stvarno zakrivil in povzročil tragično in nesmiselno vojno na Koreji, vedo vsi politični alfabeti na svetu in nobena kremeljska zgovornost ne bo mogla nikdar oprati politične odgovornosti moskovskega komunizma za
vojno na Koreji, ki je posledica druge svetovne vojne, za katero nosi glavno politično zgodovinsko odgovornost prav tako boljševiški Kremelj. Odgovornosti za drugo svetovno vojno Kremelj ne bo nikdar mogel vreči s svojih ramen s svojo dialektiko. Njegov usodui pakt s Hitlerjevo Nemčijo avgusta 1939 se je neizbrisno vtisnil v spomin rodu 20. stoletja. Satanska razdelitev nesrečne slovanske države Poljske o-stane za vedno na vesti kremeljskega komunizma. Da se ni sklenilo premirje na Koreji, čeprav se vodijo pogajanja že skoraj poldrugo leto, ostane prav tako neizbrisna krivda Kremlja, ki je smatral napad na Južno Korejo za navaden vojaški izlet v azijske zemlje v trenutku, ko so Amerikanci umaknili svoje vojaške sile s Koreje. To so zgodovinska dejstva, za katere bo moral Kremelj prej ali slej bridko odgovarjati pred zgodovino.
Višinski je v svojem govoru ponovno vztrajal na prisilni izmenjavi vojnih ujetnikov. Do premirja na Koreji bi morda že davno lahko prišlo, če bi oborožene sile Zveze narodov pristale na prisilno izmenjavo vojnih ujetnikov; tega kremeljskega pogoja pa ne morejo svobodni narodi nikdar sprejeti. Zastopnik Kremlja je še predlagal, da se ustanovi pri Zvezi narodov komisija, ki naj na miren način reši korejsko vprašanje. V tej komisiji naj bi bile zastopane zainteresirane države (torej tudi Rusija in Kitaj-ska). Zveza narodov naj da tej komisiji navodila, kako naj se izvede ponovna združitev obeh Korej in njuna obnova.
Pričakovati moramo, da se bo korejsko vprašanje vendar kako rešilo sedaj po ameriških volitvah, ki so se vršile v sredo.
Triindvajseta nedelja po binkoštih
Iz svetega evangelija po Mateju (9, 18-26)
Tisti čas, ko je Jezus množicam govoril, glej, pristopi neki načelnik shodnice, pade predenj in pravi: Gospod, moja hči je pravkra umrla. Toda pridi, položi roko nanjo in bo živela. — Jezus vstane ter gre z njim in učenci ga spremljajo. In glej, žena, ki je na krvotoku trpela dvanajst let, je pristopila od zadaj in se dotaknila robu njegove obleke. Mislila si je namreč: Ako se dotak-
nem le njegove obleke, bom ozdravela. — Jezus se obrne, jo pogleda in reče: Zaupaj, hči, tvoja vera te je ozdravila. — In žena je bila zdrava od tiste ure. Ko je tedaj Jezus prišel v načelnikovo hišo in videl piskače in razburjeno množico, je rekel: Umaknite se, zakaj deklica spi. — In posmehovali so se mu. Ko pa je bila množica odpravljena, je vstopil in deklico prijel za roko in je stala. In glas o tem je šel po vsej tisti deželi.
Kralj med knijgami
sv. evangelij
Na zemlji je mnogo živih bitij. Vsa nad-kriljuje človek s svojim razumom in svojo voljo; s svojim razumevanjem za vse, kar je resnično, lepo in dobro: je kralj zemlje.
Kralj med knjigami je evangelij, ki je del svetega pisma nove zaveze.
Evangelij je nad vse odličen:
NI POTVORJEN
Tak je, kot so ga napisali očividci. Prinaša to, kar je Jezus učil.
V	svetovnem slovstvu imamo pač stare knjige bodisi verske n. pr. indijske Veda knjige ali leposlovne, kot so grške (Homer, Sofoklej, itd.) ali rimske (kot Horac itd.). Prepise spisov teh pisateljev nimamo iz časa, v katerem so živeli, ampak iz 600, 1000, tudi 1800 let poznejše dobe. Kdo ve, ali je vse tako pisatelj zapisal kot imamo v sedaj ohranjenih, a tako poznih prepisih? Ali se ni moglo marsikaj dodati, olepšati itd. pri prepisovanju. Ne moremo kontrolirati. In vendar sprejmemo te spise kot prave.
O evangelijih, da so nepokvarjeni, imamo izvrstne dokaze. Naj le nekatere omenimo. Komaj je zadnji evangelist, sv. Janez, spisal evangelij, že so prestavili ves evangelij v sirski jezik. Kakih petdeset let potem so prevedli evangelij v latinski jezik. Te prestave se popolnoma ujemajo z grško izdajo, v kateri so evangelisti pisali. (Sv. Matej je pisal aramejsko, pa je potem njegov evangelij preveden na grški jezik).
Ker takrat niso imeli tiskarn, ampak so knjige prepisavali (ti prepisi se imenujejo rokopisi), nam je ohranjenih mnogo rokopisov, okrog Štiri tisoč, iz raznih krajev in dob. Vsi se ujemajo.
Starinoslovei, ki iščejo po Egiptu in Mali Aziji stare rokopise, od časa do časa odkrijejo kake odlomke starih prepisov
evangelijev, ki soglašajo z drugimi prepisi. Leta 1935 so objavili tak odlomek. Najden je bil v puščavskem pesku v E-giptu. Pisan je grško. Obsega nekaj vrstic iz Janezovega evangelija, in sicer pogovor Jezusov s Pilatom. Ta odlomek je del prepisa, ki je bil pisan kmalu po smrti Janeza Evangelista, kakih 20 let potem. Da ne bomo več naštevali, omenimo, da vsi taki in enaki spisi dokazujejo, kako se je evangelij ohranil nepokvarjen. Vrh tega vemo, da je Cerkev skrbno pazila na evangelij, da se ni pokvaril.
ČUDOVITA VSEBINA
Grki so bili dobri filozofi, Rimljani dobri državniki, Babilonci zvezdoslovci, E-gipčani pa zemljemerci itd. V verskem in moralnem oziru so bili pa ti narodi zelo na tleh. Bili so malikovalci, bogove so častili celo z grehi, menili so, da sužnji niso ljudje, osebe, ampak le orodje, ki ga lahko brez kazni pokončajo, kadar hočejo itd.
Evangelij (in sploh sveto pismo) pa o-znanja razodete resnice, ki bi jih naš razum niti ne mogel slutiti, uči nas čisto moralno življenje, nepojmljivo poganom. Da se nam zdi vse bolj znano, je zato, ker smo prav v nauku evangelija pravilno poučeni že iz mlada.
Maloverni Rousseau, ki je umrl leta 1778, eden izmed idejnih očetov francoske revolucije, je dejal o Evangeliju in njegovih naukih: »Pečat resnice, ki je vtisnjen evangelijem, je tako velik in tako presenetljiv in neposnemljiv, da bi bil njihov izumitelj (= evangelisti, ki poročajo Jezusove nauke in njegovo življenje) večji kot njihov junak ( Jezus).« Hotel je reči, da je nauk evangelija tako odličen, tako nebeški, da ga ne more izmisliti navaden zemljan. Seveda ne, je božji nauk, razodet, ne izmišljen.
Iz življenja Cerkve
Katol. bolnice na Holandskem
Po zadnjih statistikah je razvidno, da holandski katoličani vzdržujejo 120 bolnic z 21 tisoč posteljami, to je 48% celotne holandske bolniške opreme. In za vse to skrbijo katoliški Holandci le s prostovoljnimi prispevki.
Zadnje leto so beležili v katoliških bolnicah preko sedem milijonov bolniških dnevnic.
Tudi v Združenih državah skrbijo katoličani za lastne bolnice. Vernemu katoličanu ni pač vseeno, ali leži v katoliški bolnici ali v protestantski, oziroma laični.
V	teh slednjih bi skrbeli pač za njegovo telesno zdravje, ali trpela bi njegova duša, saj bi bil ves čas brez dušne oskrbe, ki mu jo nudijo bolniški kaplani in sestre postrežnice.
Kaj pomenijo laične bolnice, občutijo sedaj bolniki tudi v Sloveniji, kjer so vse bolnice v državni oskrbi in kamor je le težko dovoljen vstop duhovniku.
Ameriški katoličani za begunce
Kakor lani bo tudi letos ameriška katoliška organizacija N.C.W.C. poslala poziv vsem ameriškim katol. škofom, naj ob priliki tedna zahvale, ki se v Ameriki praznuje v novembru, organizirajo pobiranje Tab-ljene obleke za potrebne begunce v Evropi in na Daljnem Vzhodu. Lani so nabrali
,Dan sv. pisma" na Tržaškem in Goriškem
Kot določeno bomo v goriški in tržaški škofiji v nedeljo 16. novembra praznovali »dan sv. pisma«. To se bo prvič zgodilo, da bomo tudi Slovenci skupno praznovali tak dan, ki ga drugod poznajo že veliko let. Upajmo, da bo ta skupna akcija lepo uspela in da bo veliko izvodov sv. evangelija šlo med naše ljudi. Zato naj vsak dušni pastir poskrbi, da se bo pri vseh mašah prodajal evangelij na cerkvenih vratih. Evangelije lahko vsakdo dvigne pri sestrah pavlinah v Trstu ali v Gorici.
Sv. pismo in zlasti še evangelij katoličani premalo poznamo in premalo beremo. Protestanti nas v tem oziru daleko prekašajo. Da temu opomoremo, naj služijo ravno »dnevi sv. pisma«.
Darovi za Katoliški dom
Goriški katoličan	.	.	.	5000.—
Mesečni prispevek	.	.	.	1000.—
Mesečni prispevek	.	.	.	1000.—
N.N............................. 2000.—
Mesečni prispevek	.	.	.	1000.—
V	spomin na rajnega brata 1500.—
ZA KATOLIŠKI DOM
Msgr. Ivan Trinko, častni predsednik Odbora za Katol. dom v Gorici.
Dragi	Slov
Veseli bodite, da se vam pripravlja v Gorici Katoliški dom. Zato bodite tudi radodarni in po svojih močeh prispevajte k zgradbi tega nam tako potrebnega in koristnega doma.
Moj pozdrav in prisrčna zahvala Mr. Antonu Grdinu ter vsem dragim Slovencem v Ameriki, kakor tudi vsem ljubljenim rojakom, ki se žrtvujejo in ki se bodo še žrtvovali za naš Katoliški dom.
Jaz sem že star, 90 let imam, a še to bi rad dočakal, da bi videl v Gorici — naš dom. Tedaj se bom veselil z vami, kakor sem z vami žaloval zaradi krivic, ki jih je naš narod trpel in jih še vedno trpi.
Slovenci in Slovenke! Bog vas živi!
Trčmun, 31. oktobra 1952.
Duh. IVAN TRINKO
Desetletnica žrtev na Rabu
za 3.300 ton blaga. To so potem razdelili beguncem širom sveta. Nekaj tega je prišlo tudi v Gorico za slov. in ital. begunce.
KatoliSki tisk v Nemčiji
Hitler je katoliško časopisje v Nemčiji skoro popolnoma zatrl. Danes, sedem let po koncu nacizma imajo nemški katoličani zelo cvetoč in moderno urejen tisk. Saj znaša celotna naklada 8 milijonov in 500 tisoč izvodov. Sedaj so uredili tudi enotno katoliško tiskovno agencijo s sedežem v Bonnu in Monakovem. Katoliški tisk v Nemčiji postaja zopet velesila.
Pet sto let tiska
Letos je ravno 500 let, kar je izšla prva tiskana knjiga. Tisk je izumil Janez Gut-tenberg, kot prvo knjigo pa je natiskal sveto pismo v latinskem jeziku.
V	proslavo te petstoletnice so obhajali od 28. sept. do 5. okt. v Ameriki »teden sv. pisma«. V washingtonski kongresni knjižnici so odprli posebno razstavo, na kateri je zavzemala častno mesto originalna tiskana knjiga Guttenhergova Biblija.
Prispevajte za »Katoliški dom“ I
Letos poteka deset let, odkar so italijanske fašistične oblasti odvedle iz Ljubljanske pokrajine kakih 25.000 Slovencev v koncentracijska taborišča v Gonarsu, Padovi, Trevisu, Renicciju in na Rabu. Ves avgust in september 1942 so prevažali v zaprtih živinskih vagonih naše ljudi v gori imenovana taborišča. Samo na otok Rab so jih spravili kakih 12.000, od katerih je pomrlo v teku šestih mesecev kakih 5.000 ljudi, torej skoraj polovica internirancev. In skoraj vsi ti ljudje so umrli zaradi nezadostne prehrane, torej zaradi lakote, in to v času, ko drugod po Italiji ni bilo še nobenega občutnega pomanjkanja. O žalostnih dogodkih na Rabu bi se dala napisati debela knjiga, toda tukaj hočemo navesti le nekaj podatkov, ki smo jih posneli iz poročila, ki ga je podal preprost človek, ki je bil sam interniran v tem taborišču od prvega začetka pa do časa, ko je bilo taborišče zapuščeno,
TABORIŠČE NA RABU
Na Rabu so bila v resnici štiri taborišča, dve za moške, eno za ženske in eno za Jude. Vsako taborišče je bilo obdano s široko razpredeno mrežo, izhod pa je imelo le eden.
Upravi sta bili dve, ena vojaška, druga domača, sestavljena po večini iz interniranih komunistov. Komunistov je bilo v taborišču komaj desetina, pa so vendar imeli vsa višja mesta v svojih rokah. Že to dejstvo nam veliko pove.
Vojaško upravo so sestavljali častniki s polkovnikom na čelu in kakih dva tisoč vojakov, torej en vojak na šest sestradanih oseb.
Ljudje so spali v začetku na slami, ki so jo večkrat menjali; potem pa ni bilo od srede septembra do konca januarja nobene slame in ljudje so morali spati več ali manj na golih tleh. Že to je spravilo mnoge v grob.
Kmalu so se zaredile uši in kako naj bi se no zaredile, če pa ljudje niso imeli dvojnega perila. In kako naj bi ga imeli, če so nekatere pobrali kar iz hleva, druge s polja, tretje s poti ter jih odpeljali v taborišča.
Poleg uši so prišle v jeseni še poplave. Voda je stala v nekaterih sektorjih do kolen, v drugih do pasu, v ženskem taborišču je utonilo neko noč kar pet otrok. Število smrtnih slučajev se je vedno bolj večalo.
SMRT ŽANJE
Glavni vzrok smrti pa je bila nezadostna prehrana. V kotel, ki je držal 90 litrov vode, je vrgel kuhar dve in pol vojaške skodelice makaronov ali pu eno in pol skodelice riža in zajemalko olja, pomešanega s paradižnikovo mezgo. Vse to je bilo namenjeno za 90 ljudi, tako da je dobil vsakdo kakih pet makaronov ali pa 20 zrn riža in kapljico olja. To je bila hrana opoldne in zvečer, poleg 7 dkg kruhu na dan in nekaj črne vode zjutraj.
Ni čudno, da so ljudje pri taki prehrani kmalu obnemogli. Odpovedale so jim noge, začeli so se opotekati ter padati. V želodcu so čutili bolečine, pred očmi se jim je delala tema in bolela jih je glava. Če se je kdo ob koga le malo zadel, je ta padel na tla ter potegnil s tem še druge s seboj, prav kakor pri igri na domine.
Smrt je začela vedno huje kositi. Prve dneve oktobra je umrlo po 5 do 10 oseb na dan; novembra že po 50, decembra pa že blizu 100 na dan in 31. decembra 1942 kar 148. Vsega skupaj je umrlo na Rabu, kot je razvidno iz števila grobov, 4.842 internirancev. Število je bilo najbrže še večje, ker so zagrebli v eno jamo tudi po dva mrliča.
ZA REŠITEV PRED SMRTJO
Da bi se ljudje rešili pred smrtjo, so poskusili vse. Pisali so domov po pakete, toda pošto so zadrževali na štabu. Prav redkim se je posrečilo, da so s pomočjo vojakov vtihotapili pisma na Reko. Ljudje so spoznali, da so obsojeni na lakotno smrt. Kdor je imel kaj denarja, je kupil, kar je mogel. Kruh je bil po 570 lir kg, hlebček (7 dkg) 40 lir. Ljudje so dajali za kruh ure, prstane, zlatnino. Nekateri so se polakomnili zlata ter prodali svoj hlebček, a so potem kmalu umrli; drugi so ga prodali za tobak, zadela jih je ista usoda.
Da bi si potolažili lakoto, so jedli ljudje neverjetne stvari. Iz smeti so pobirali gnilo zelenjavo, gnilobo in črvovino od jabolk, olupke kostanjev. Nekdo je pojedel celo meso in makarone, ki jih je neki pijani Janez Bavec izbruhal iz sebe. Ta Bavec je bil kot komunist »capo« sektorja in mu seveda ni ničesar manjkalo.
Zgodilo se je, da so interniranci prikrivali po več dni smrt svojega soseda, samo da so dobili potem njegov delež na hrani. Neka žena je skrivala svojega mrtvega otroka iz istega namena sedem dni.
Vsa notranja uprava je bila v rokah »interniranih« komunistov, ki so izkoriščali internirance ter si nabrali nekateri cela premoženja v denarju in zlatnini. Internirance so izkoriščali tudi s tem, da so jih gonili na prisilno delo, toda zaradi telesne oslabelosti jih je že predpoldne popadalo četrtina na tla. Če niso hoteli na delo, so jih mnogokrat pretepali.
RESNICA PRIHAJA NA DAN
Resnica o strahotnih razmerah na Rabu je prišla slednjič vendar na dan. Tuji časopisi so prinesli poročila in celo slike o rabskem taborišču. Vse to je vojaško upravo razkačilo; začela je preiskave po vseh sektorjih taborišča ter stikala po fotogral-skih aparatih. S kakim uspehom ni znano. Vendar je imelo to za posledico, da so se oblasti ustrašile svetovnega javnega mnenja ter sklenile razpustiti taborišče. Nekaj internirancev, ki so bili skoraj vsi komunisti, so poslali domov. Tiste, ki so mogli še hoditi, so premestili v druga taborišča v Italiji, le kakih 3.000, ki bi ne preživeli prevažanja, je ostalo na Rabu. Tem so začeli dnjuti boljšo hrano, tako da so sc do spomladi nekoliko opomogli. S sklenitvijo premirja 8. septembra 1943 in po razpadu savojske armade v naših krajih, je tudi taborišče na Rabu razpadlo.
KDO SO KRIVCI?
To je torej nadvse žalostna zgodba o trpljenju in smrti tisočev in tisočev naših ljudi iz Ljubljanske pokrajine na otoku Rabu. In kdo je bil kriv vsega tega.? Na to vprašanje ni težko odgovoriti. Krive so bile tega trpljenja fašistične vojaške in
civilne oblasti, ki so pošiljale naše nedolžne ljudi v koncentracijska taborišča ter jih pustile tam stradati in od lakote umirati in to v času, ko ni bilo v Italiji še nobenega pomanjkanja. Da so bili vsi ti ljudje po ogromni večini nedolžni, se razvidi iz dejstva, da je bilo med 25.000 interniranci po raznih taboriščih le kakih
3.000	komunistov. Ali ne kaže vse to, da fašistične oblasti niso preganjale toliko partizanov, ampak da so se zarotile na splošno zoper ves slovenski narod?
Toda bodimo pravični! Koncentracijska taborišča imajo tudi slovenski komunisti na svoji vesti, kajti boj teh ljudi ni veljal toliko okupatorju, ampak predvsem, kakor so tudi sami priznali, domači opoziciji. Tem ljudem je šlo v prvi vrsti za ustanovitev sovjetske Slovenije, ki jo je slovenski narod v ogromni večini odklanjal. O-svobodilna vojska, ki se ni spustila nikoli v resen boj zoper okupatorja, je s svojim prisilnim mobiliziranjem slovenskega ljudstva in s svojimi zahrbtnimi in izzivajočimi napadi na posamezne okupatorjeve e-ainiee dajala okupatorju povod, da se je znašal nad mirnim nekomunističnim prebivalstvom ter ga spravljal v internacijo. Nešteto je bilo slučajev, ko so se slovenski komunisti maščevali nad protikomunističnim prebivalstvom s tem, da so streljali na italijanske vojake samo zaradi tega, da so sprožili s tem okupatorjevo jezo na do-tično prebivalstvo.
Sicer pa je ta krivda le del krivde, ki so si jo slovenski komunisti naprtili a svojimi zločini nad slovenskim ljudstvom. Kri deset in deset tisočev nedolžnih žrtev, ubitih, umorjenih in dostikrat nečloveško mučenih samo zaradi tega, ker ti ljudje niso hoteli zatajiti svojega krščanskega prepričanja, kliče še vedno kakor nedol/ua Abelova kri po božjem maščevanju proti nebu. In ta klic je vedno hujši, kajti slovenski komunisti niso odstopili ,id svojih krivic, ampak so k starim krivicam še nove dodali*
.Katoliški glas" v vsako slovensko družino 1
Vabilo dekletom
Da bo možno pravočasno vse potrebno urediti, se za duhovne vaje prijavile čim preje. Kot je bilo že javljeno v »Katol. glasu«, se bo vršil 3. tečaj duhovnih vaj za dekleta iz Trsta in okolice pri čč. sestrah o ulici Besenglii it. 6. v dneh od 25. nov. zvečer do 29. nov. zjutraj. Duh. vaje bo vodil č. p. Alfonz iz Montuee. — Celotna oskrba za 3 dni bo 1.900 lir. Priglasite svojo udeležbo pri domačem duš. pastirju ali v trgovini Fortunato (poleg N. Sv. Antona v Trstu) vsaj do 15. nov Da bo tudi revnim mogoče se udeležiti duh. vaj, prosi Dekl. zveza S Ki. ki pripravlja iluh, vaje, plemenita srca za pomoč! Pridobimo čnn več udeleženk! Dar za revna dekleta pa lahko pustile v trgovini Fortunato. Posamezni krožki, na delo.
KIUILITIUIRIA
»Glavni dobitek" v Avditoriju
Kako se živi v Avstraliji
Slovenski oder je v okviru Slovenske prosvete 26. oktobra z uspelo vprizoritvijo Lipahove vesele igre »Glavni dobitek« začel ne le letošnjo gledališko, marveč tudi splošno slovensko prosvetno sezono v Trstu.
Odrska učinkovitost Lipahove komedije ni toliko v zgodbi in njenih zapletih, marveč predvsem v drobnem in iskrivem besednem humorju in duhovitosti, s katerima je skozi in skozi prepletena. Zato je režiser Vilko Čekuta pri svojem delu pravilno dal poudarka zlasti tej značilnosti dela, ki je prišla najbolj do izraza v prvem dejanju. To je številnemu občinstvu nudilo tudi največ prisrčnega užitka in zadovoljstva, ki si je dalo duška med igro v nepretrganem spontanem smehu, ob koncu pa v priznanju in ploskanju, kakor ga v Avditoriju ob podobnih prilikah zlepa nismo doživeli. To je — bolj kakor vse kritike — dokaz, da je vprizoritev u-spela, saj je nudila ljudem tisto, kar so od nje pričakovali — in morda še več — in pa, da je komedija bila v celoti igrana tako, da se je to lahko zgodilo.
Če bi igro presojali zgolj po strokovnih merilih, bi morali zapisati, da sta ju v vsakem oziru obvladovala Vilko Čekuta, ki je vešče, zaokroženo in dosledno izoblikoval glavno vlogo profesorja Brvarja, ter Stana Oficija, ki se je skoraj dovršeno razživela kot branjevka Marjeta. Tema postavama je že pisec sam dal največ značilnosti, ki sta jo Čekuta in Oficijeva še razvila in kar dovolj poudarila. Njima so dokaj skladno sekundirali Martin Globočnik kot bančni ravnatelj, Tonči Turkova kot Brvarjeva žena, Zora Boletova in Zvezdan Likar kot mladi zaljubljeni in zaročeni par, idealistična življenjska antiteza vsakdanji stvarnosti ostalih; ter Slavko Rebec, Silvana Kopitarjeva, Marjanca Lapornikova in Maks Čepič v stranskih vlogah; ta slednji zlasti s posrečeno nemo igro, ki ga je kljub molku držala vedno dovolj v ospredju. Pri drugem in tretjem dejanju, ki sta že sami po sebi šibkejši, bi si človek želel več zagona, razgibanosti ter poudarkov. Režiser zasluži poleg drugega pohvalo tudi za okusno in lepo prizorišče, ki je na9 vse, navajen avditorijske in nujne slovenske skromnosti, glede tega kar presenetilo.
Toda prireditev, kakor je bila ta, ne smemo presojati ali obsojati samo po njihovi strokovni ter čisto umetniški in gledališki vrednosti. Razmere, v katerih moramo tržaški Slovenci živeti, so take, da
Zahvalnica
Po naših farah se splošno in že od pnmtiveka praznuje vsako leto zahvalnica, ko se predvsem kmetje zahvalijo za pridelke dotičnega leta. Kdor obdeluje zemljo, ta najboljše ve, da ne zavisi količina in dobrota kmetijskih pridelkov samo od zemlje, dela in truda obdelovalčevega, temveč tudi od vremena in nešteto drugih či-niteljev, z eno besedo; od božjega blagoslova.
V	notranjosti Italije pozuajo zahvalnico komaj od lanskega leta, ko je bila vpeljana na pobudo ACLI (organizacije katoliških delavcev) in od organizacije neposrednih obdelovalcev, po naše bi rekli samostojnih kmetov. Letos bodo praznovali zahvalnico prihodnjo nedeljo, 9. novembra, in za to priliko je napisal kmetijski minister Fanfani naslednjo poslanico:
»S tega odgovornega mesta z zadovoljstvom ugotavljam, da kljub jesenskim povodnjim in poletni suši trud obdelovalcev — podprt v izdatnejši meri s stroji in gnojili — gotovo ni dosegel nižjih uspe-hov od lanskega leta, ampak najboljše uspehe vseh povojnih let. Kot kristjanu mi je drago mislili, da gre za ta uspeh velika zahvala božji Previdnosti, katero smo klicali na pomoč na prvo zahvalnico 11. nov. 1951. Zato dobrodošla nova zahvalnica 9. novembra.«
Vrt v novembru
Če je vrt v sončni in zavetni legi, potem že lahko seješ špinačo, presajaš zimsko solato in tudi zgodnji kapus ali vrzotine, posebno letos, ko so mnoga taka opravila zastala vsled slabega vremena.
pomeni vsak, še tako skromen javni nastop, pri katerem se sliši in uveljavlja slovenska beseda, razveseljivo in pomembno dejanje, ki ga mora vsak pravi Slovenec pozdraviti. Za vsak tak nastop je treba dosti poguma, požrtvovalnosti, zavednosti in veliko mero prave ljubezni do slovenske umetnosti. Skupine, kakor je Slovenski oder, ki živi samo od teh štirih elementov in nima za sabo ne tujih milijonov in ne komandirane strankarske discipline, zaslužijo zaradi tega večje priznanje kakor razni plačani »poklicniki« in večjo obzirnost pri kritiki, kadar se jim ne posreči dati tistega, kar bi tudi same najrajši dale.
Zato je prav, da idealisti, ki svoje sile in svoj čas dajejo na razpolago za uveljavljanje slovenstva s pomočjo gledališke umetnosti in ponižne službe slovenski besedi, dobe vsaj včasih priznanje, kakor ga je ob predstavi »Glavnega dobitka« dobil režiser Vilko Čekuta. Ta je prav ta dan praznoval petindvajsetletnico svojega prvega odrskega nastopa. Slovenski oder se mu je ob koncu igre za njegovo delo zahvalil z majhno manifestacijo in cvetjem, mešani komorni pevski zbor »Škrjanček« iz Trsta pa ga je za njegovo požrtvovalno sodelovanje v svojih vrstah imenoval za prvega častnega člana. Občinstvo je vso stvar z dolgotrajnim ploskanjem navdušeno pozdravljalo.
Teh nekaj stvari se nam je zdelo umestno napisati tudi zaradi tega, ker si je »Primorski dnevnik« ob tej priliki dovolil surov in bedast napad na Slovenski oder, na njegovo delo, na predstavo »Glavnega dobitka«, na režiserja, na posamezne igralce in seveda tudi slovenski radio, ki je imel pri vsej stvari le toliko, da je v poročilih na kratko omenil igro in njen uspeh, kakor to dela tudi za vsako titovsko in celo kominformistično kulturno prireditev. Titovski komunisti, ki imajo sicer polna usta skupnih slovenskih koristi in skupnih nastopov, so s tem rovtarskim mlatenjem po lepi in uspeli slovenski kulturni manifestaciji v sredi Trsta kričeče pokazali, da so jim slovenstvo, slovenska beseda in njuna obramba samo propagandna fraza, dobra za takrat, kadar služi njihovim političnim in strankarskim ciljem. Poštena slovenska javnost jemlje to sramotno dejstvo na znanje, oni pa bodo morali vzeti na znanje bridko resnico, da je političnega in kulturnega monopola kljub beograjskim milijonom tudi v Trstu konec.
a. b.
Proti koncu meseca boš v zavetne lege lahko vsadil tudi zgodnji grah, in sicer okroglo-zmate sorte Ekspres-Alaska, princ Albert in Saksa. Ekspres z dolgimi stroki boš lahko sadil drugi mesee, sajenje sort z zgrbančenim semenom, kot so Senator, Aldeman, Telefon in podobne, pa odločno odsvetujemo za sajenje pred februarjem, četudi se je nekaterim saditev že izplačala: prevelik je riziko vsled mraza.
Na vsak način pa vsadi ta mesec Česnik. Le v jeseni sajen Česnik rodi debele gla-vioe.
Kar velja glede Česnika, velja tudi glede čebule, posebno pa glede afriške. Je ta sorta sicer strokariea, a stroki so veliki in poleg tega ti zarodi sama vrhu stebla čebulice, ki služijo za seme v drugi jeseni. Če enkrat vpelješ to sorto, si brez skrbi za semensko čebulo za nadaljnja leta. Okusa je la čebula prav dobrega in ne zaostaja za drugimi sortami, mogoče jih celo nadkriljuje.
Je li vino v redu?
Če je vino še sladko, potem je nekaj krivo, da ni dobro povrelo. Mogoče je kriva posoda, a najbrže bo kriva prenizka toplota v hramu. Če je takega vina malo, potem se ti izplača prodati ga, četudi dobiš zanje samo 55 ali 60 lir za liter. Na ta način boš največ izkupil, ker drugače boš imel pozneje z njim sitnosti in stroške, drago pa ga itak ne boš prodal. — Če pa je takega sladkega vina več in nimaš zadovoljivega kupca, potem moraš vinu p/lč dodati čistih glivic in klet segreti na več kot 15°C. Kuriti bo pa potrebno dokler vino ne izgubi vse sladkobe. Same umetne glivice ne delajo čudežev.
Če pa je vino skoraj dovreto in se sladkoba komaj spozna, potem se nahaja vino še v dobi tihega vrenja in v tem slučaju skrbi v kleti samo za primerno toploto, ta pa je	med	18 in 20°C.
Velika večina	vina	pa je dovrela. Tudi
v tem slučaju kaže držati v kleti vse do srede novembra sorazmerno visoko toploto, najbolje kaj čez 15°C, ker toplota vpliva dobro na novo vino. S tem se namreč tudi izognemo, da bi v vinu ostala še kakšna sladkoba. — Po	sredi	novembra bo	pa	moral na to vino vplivati mraz, da se	bo	bolj
hitro čistilo. Mraz namreč stisne vino in mnoge v vinu plavajoče snovi — predvsem beljakovine — se strdijo in padejo med drožje. — Mraz naj potem vpliva kakšne 3 tedne, za tem pa bo potrebno vino pretočiti.
Sploh bo potrebno letos vino prej pretočiti kot druga leta, ker se bo nahajalo med drožjami mnogo gnilobnih snovi.
Pred pretakanjem pa moramo vino preizkusiti na stanovitnost barve. V ta namen vzamemo iz vsakega soda kozarec vina in ga postavimo na sod. Če vino spremeni barvo — postane bolj rjavo, potem ga je potrebno zdraviti. Letos bi si celo lahko prihranili to preizkušnjo, ker rjavijo sploh vsa nova vina. Zato pa jih moramo letos zdraviti z metabisulfitom, in sicer s 15 grami na hi. Metabisulfit obesimo v vrečici pri vehi v vino, to pa vsaj teden dni pred pretakanjem, ne pa več kot 3 tedne. Metabisulfit lahko tudi raztopimo v nekoliko mlačnega vina in kar zlijemo v sod.
*
Sedaj uredi zadevo svojega vina, da ne bo pozneje sitnosti in stroškov.
Si vsejal pšenico?
Ah kje? Saj bi jo, a je vreme slabo. Saj ni mogoče orati!
Taki in podobni izgovori se slišijo. Zemlja ni preorana, zato tudi ne pognojena. Pred 20. oktobrom pa je bilo toliko lepih dni, ko se bi setev lahko izvršila v redu. In tako je vsako leto.
Pa bomo izrabili prve lepe dneve! Vsaj sklep je dober.
*
Pisali smo, kako se pravilno pšenici pripravi zemlja in tudi prikladne sorte smo imenovali. Čim poznejša pa bo setev, tem manj sort bo na razpolago. Dočim sedaj še lahko sejemo S. Pastore, Funo, Virgilio in še kakšno drugo sorto, nam bo za poznejše setve ostala le »Mentana« in »Te-vere«.
Če pa je setev pozna, ima mlada rast prav malo časa do zime. Zato je nevarnost, da pride v zimo prešibka. To maramo onemogočiti z gnojenjem: pri poznih setvah moramo gnojiti tudi s solitri, da dajo takoj mladi rastlinici nekaj sil, da se čimprej močno obraste. Zato pa raztrosite pri poznih setvah takoj po sejanju na vsakih 100 m2 po 1/2 kg apnenega ali čilskega solitra (nitrato »di calcio« ali »di goda« ).
Murvino listje
ni samo surovina, iz katere napravi gosenica sviloprejke krasno in močno svilnato nit, temveč je tudi prav dobra krma za krave. Tudi porumenelo listje je še prav dobro.
Zato pa bi bilo nespametno, če bi v letošnjem letu, ki ni bilo glede krme prebogato, temveč narobe, ne osmukali vseh murvinih dreves in porabili to listje za krmo. — Ne smemo pa živali krmiti samo z murvinim listjem, temveč pomešano med drugo krmo. Dnevni obrok ne sme presegati 3 kg murvinega listja na goved, ker nastanejo drugače lahko prebavne težave.
Leteči hlevi
Že večkrat je prispela plemenska živina iz Amerike v Italijo po zračni poti. V teh slučajih pa je šlo vedno za živali visoke rodovniške vrednosti in ne ra navadno tržno živino. - V Avstraliji pa so organizirani letalski prenosi iz oddaljenejših otokov na suho zemljo, kakor tudi iz oddaljenejših pašišč v mesta. Imajo zato po* sebne aeroplane, na katerih je na 9redi trupa hodnik, desno in levo od tega pa so hlevske pregraje. Posebno živ je zračni prenos jančkov za zakol.
Mleko v tablicah
V	ZDA je tako mleko že v prodaji, preizkušajo pa ga tudi v Milanu. Mleko zlede-nijo pri nizki temperaturi in ugotovili so, da ni izgubilo prav nič na svoji vrednosti, četudi so ga hranili skozi 6 mesecev pri — 40“ C. Če imamo odgovarjajoče hladilne naprave, jo prevoz in sploh vse ravnanje z mlečnimi tablicami zelo enostavno. Tablice merijo 16 cm dolžim*, 8 cm širine in 2 cm višine, zavite pa so v oljnat papir.
Zadnje mesece je ital. časopisje veliko pisalo o življenju v Avstraliji in ne v prid Avstralcem. Saj so se načrti za izseljevanje v daljni avstralski kontinent čez noč preobrnili zaradi krize, ki je tam nenadoma nastopila ter so številni ital. delavci obtičali v kampih za nekaj časa. Ker je tam doli tudi več kot tisoč slovenskih beguncev in ker še vedno mika tega ali onega, da bi se izselil v Avstralijo, prinašamo kratko poročilo, kako je bilo v Avstraliji v zadnjih mesecih.
Vojna leta so Avstraliji koristila, ker je bogato prodajala svoje proizvode, posebno volno. Istočasno so se belokožci ustrašili pred nevarnostjo invazije rumenokožcev, saj so se le z največjimi težavami in z izdatno pomočjo Amerike rešili japonske zasedbe. Visoko gospodarsko življenje je trajalo po vojni naprej. Zato so avstralski odgovorni činitelji zasnovali načrt za naselitev Avstralije z novimi belokožci, da bi tako dosegli še večji gospodarski proevit in zmanjšali nevarnost invazije barvanih plemen. Najprej so sprejeli precejšnje število beguncev. Nato so mislili na priseljevanje delavcev onih narodov, ki imajo odvisno domače prebivalstvo, med temi posebno Italijanov. Izdelali so velike načrte in jih ravno začeli izvajati, ko je nena-doma nastopila katastrofa: cene volni so na svetovnih trgih občutno padle. In ker je volna glavni izvozni pridelek Avstralije, je kriza volne odločno posegla v gospodarsko zmogljivost Avstralije same. V enem letu so inkasirali 600 milijard lir manj kot so računali. To se je začelo poznati na avstralskem trgu. Vsled tega so razni novodošli ital. izseljenci morali za nekaj časa ostati v kampih, ker niso takoj dobili zaposlitve. Nastal je gospodarski zastoj.
V	Avstraliji izvajajo z največjo strogostjo zakon o premični lestvici: vsake tri mesece določi posebno razsodišče na podlagi cen v preteklem tromesečju najnižjo življenjsko plačo z ozirom na delavsko družino, ki jo sestavljajo oče, mati in dva nedorasla otroka.
Vse avstralsko življenje se vrti okrog te najnižje življenjske plače, ki je trenutno določena v višini 11 avstralskih lir in pol za 40 ur dela na teden, to je 23 tisoč ital. lir. Dejanski so pa zelo redki oni delavci, ki bi ne zaslužili več, bodisi ker delajo več kot 40 ur na teden, ali pa zato, ker uživajo višje plače kot strokovni delavci. Navadno zasluži avstralski delavec okrog 15 avstral. lir, to je skoro 30 tisoč ital. lir na teden.
Sedaj ko se je začela doba suhih krav, so zahtevali industrijalci, naj razsodišče določi nižjo temeljno življenjsko plačo in naj se delovni urnik podaljša od 40 na 44 tedenskih ur. Prav tako so zahtevali nižje plače za žensko delo.
Koliko pa porabi avstralski delavec za svoje življenje? Najprej je treba odšteti precejšnjo vsoto za dohodninski davek in za razne socialne prispevke. Te dajatve se zmanjšajo za vsakega novega nedorasle-
Samovoljna sprememba priimkov
Fašistovska vlada je izdala posebno po-stavo, na podlagi katere so potem prefekti spreminjali in pačili slovenske priimke.
Nam danes ne gre za to kanibalsko postavo, ampak za popolnoma samovoljno pa-čenje slovenskih priimkov, proti vsakemu pravnemu izgovoru.
To so delali občinski tajniki in v Gorici prav dosledno predstojniki urad« za civilno stanje kar na svojo pest.
Gre za tiste priimke, katerih prefektura še ni utegnila uradno popraviti.
Pri vsakem vpisu rojstvu so kar samovoljno slovenski priimek zapisali po pravilih laškega	pravopisa.
Tako so naenkrat postali:
Zavadlav = Savadlau Čevdek = Ceudecli Zavrtanek = Savertanig Pavlin =	Paulin
Stanič = Stanig itd itd.
In ker je priimek v rojstnem vpisu tako zabeležen, ga	občina noče	več	popraviti;
če ji tudi stokrat dokažeš z očetovim krstnim listom, da je občina napačno vpisala.
Od tod imajo naši ljudje prav usodne sitnosti pri vojni škodi po rajnih starših. Did.fi nosijo	različen priimek	od	svojih
staršev. Kaj je tukaj storiti? Nisem prav-nik, pa vendar vem, da sme samo državno pravdništvo zahtevati popravo priimkov v rojstni knjigi.
Tukaj je torej potreba odvetnika in primernih stroškov.
Za vse stroške bi bilo pa treba tožiti občino, ker jih je samovoljno povaročilu.
Rojaki, popravite popačene priimke!
ga otroka, 90 pa precej visoke za nepo-ročence.
To je za marsikaterega delavca prvo in grenko razočaranje. Doma so bili vajeni, posebno v Italiji, da so varali državo za svoje dajatve na tisoč načinov. Zdelo se jim je to že nekaka zastarana pravica. V Avstraliji tega ni mogoče. Vsakdo mora plačati svoj prispevek. Kolikšen je tu prispevek v odstotkih glede na višino plače, ne kaže pisuti, ker se spreminja vsako leto z ozirom na potrebe države, ki določa dohodninski davek vsako leto sproti
V	parlamentu pri državnem proračunu.
Eno je gotovo: z ozirom na silno moč delavskih sindikatov se temeljna življenjska plača vedno vrti v takih mejah, da more delavec dostojno preživeti sebe in družino, plačati davke državi in dati na stran čedno vsotico za »slabe čase«.
Ni torej strahu, da bi moral kdo v Avstraliji umirati od lakote ali da bi ostal dalj časa brez dela, če je delati voljan.
Pojasnilo „Pr. dnevniku"
Primorski dnevnik z dne 24. okt. sporoča, da se vrši v teh dneh v Ljubljani občni zbor duhovniškega Ciril-metodijskega društva. Pravi tudi, da je na zborovanju prisoten zastopnik in predstavnik tržaških duhovnikov. Titovsko glasilo vprašujemo, kdo je ta tržaški duhovnik? Dalje, kdo mu je dal pravico, da zastopa tržaški kler v tej titovski bratovščini?
Vemo, da nam »Primorski« ne bo odgovoril po resnici, ker ta bi ga udarila po glavi! Resnica je ta: tržaški slovenski duhovniki niso poslali zastopnika na zborovanje proticerkvenih ciril-metodarjev! Če si je kdo brez vsakega pooblastila nadel to ime, bo pač moral dajati odgovor predstojnikom in vsem, ki jih pri tem cerkveno prepovedanem društvu zastopa.
Ob tej novi laži, ki jo proti tržaški duhovščini prinaša »Primorski dnevnik«, pojasnjujemo našim bralcem, da je znano komunistično »Ciril-metodijsko društvo« od cerkvenih oblasti prepovedano. Ni nam znano, da bi tržaški duhovniki imeli do-zdaj s tem društvom kakršnokoli zvezo!
jfcf) Za sloo. %ctoe j o §oitnacsu
Ko so ital. fašistične oblasti začele leta
1942 in 1943 množično odvajati slovensko prebivalstvo v taborišča za civiliste, so u-stanovih tako taborišče tudi v neposredni bližini goriške province v Gonnarsu pri Palmanovi. Tukaj je bilo do septembra
1943 interniranih več tisoč Slovencev. Med tem časom jih je tam tudi precejšnje število umrlo. Sprva so internirance pokopavali na skupnem vaškem pokopališču. Toda ko je število umrlih narastlo, so jih zagrebali na posebnih prostorih izven pokopališča.
Do letos so pokopani ležali tam, kamor so bili ob smrti položeni. Letos pa je vojno ministrstvo poskrbelo, da so vse civilne internirance, umrle v taborišču v Gonnarsu, prenesli na pokopališče in jih tam pokopali na posebnem prostoru v grobovih po štiri in štiri. Vsak grob je ločen od ostalih in ima križ iz cementa s kovinsko tablico, na kateri so po vrsti imena četverih polcopanih v tistem grobu. Imena so napisana po slovensko z rojstnim podatki in krajem.
Na dan vernih duš je bila na pokopališču masa zadušnica za vse omenjene žrtve, katero je daroval vojaški kaplan. Udeležba domačinov je bila zelo velika. Vaščani so tudi poskrbeli, da je bil vsak grob okrašen s cvetico.
Ko so grobove prekopavali je bil navzoč občinski tajnik iz Gonnarsa, ki je kontroliral identiteto vsakega pokopanega.
Število vseh v Gonnarsu pokopanih in umrlih slovenskih internirancev je 410.
V	torek je na gonnarško pokopališče poromalo zastopstvo goriških Slovencev, ki je v imenu goriške SDZ položilo venec s trakom: »SDZ — slovenskim žrtvam«.
Prekop in ureditev grobov slovenskih internirancev v Gonnarsu je gotovo plemenito dejanje, ki dela čast vsem, ki so pri tem sodelovali, italijanski vladi, ki je "pre-ko posebne komisije za počastitev v vojni padlih za vse poskrbela, in domačinom, ki so pri delu šli na roko. Želeti je le. da bi se bratstvo med narodi ne kazalo šele po smrti, temveč da bi se začelo rajši že v življenju. To je krščansko.
GIOISIPOID AIRSTIVIO
Tržaški šovinizem in svetniki
V	štivanu pri Devinu je bila 18. okt. slovesno blagoslovljena nova italijanska vas, ki se imenuje »San Marco«. Naselbina je namenjena italijanskim beguncem iz Istre. Pri slovesnosti so bili navzoči zastopniki zavezniških tržaških oblasti. Vas »San Marco« so zgradili in slovesno otvorili brez dovoljenja nabrežinske občine, ki ima že po zakonu pravico, povedati svojo besedo!
—	Vse to so stvari, ki so naši javnosti znane. Mi se kot katoličani ustavimo pri govoru tržaškega demokrščanskega župana, ki je vpričo zavezniških predstavnikov ob koncu zaklical: »Forza San Marco! Viva Italia!«
Da bo vsa stvar tudi italijanskim bralcem našega lista bolj jasna, dodamo še najnovejši primer demokrščanskega oneča-ščanja svetniških imen: za nacionalni praznik 4. novembra je izdal odbor za slovesnosti na pokopališču v Sredipolju razglednico, ki predstavlja razdraženega ber-saliera z odprtimi usti in spodaj pod vihrajočo glavo je napis: »San Giusto vi attende« (Sv. Just vas pričakuje).
Slovenski katoličani na STO-ju proglašamo te izjave za veliko žalitev krščanskih svetnikov, ki so toliko italijanski kakor slovenski! Kaj pod milim nebom imata sv. Marko in sv. Just z italijanskim šovinizmom! To vemo, da bi radi nekateri Italijani razširili Benetke do Trsta. Tudi vemo, da bi radi gledali svoje vihrajoče bersalierske čelade po Trstu. Toda kaj imajo pri vsem tem vašem šovinizmu svetniki? Kolikor je nam znano, sta sv. Marko in sv. Just toliko Italijana kakor sv. Ciril in Metod!
Lansko leto je sam navadno pametni De Gasperi izgubil ravnotežje in je predlagal za demokrščansko volilno stranko skupno ime: »Lista di San Giusto«, Mi smo že takrat in še prej radi škandala pri filmu »Vulkan« (vpletena je bila italijanska vas dečkov na Opčinah) jasno povedali svoje mnenje o demokrščanskem šovinizmu, ki se ne ustavlja niti ob svetnikih! Danes ob teh novih težkih izgredih ponovno dvigamo svoj glas in prosimo odgovorne oblasti, naj za vselej preprečijo rabo svetniških imen v zvezi s šovinizmom! To je v prvi vrsti velika škoda za ugled sv. vere, zlasti še če so pri takih nastopih udeleženi duhovniki. Naši skupni nasprotniki, komunisti, neprestano izrabljajo taka katoliška italijanska izzivanja in trgajo tržaške množice od Cerkve in gazijo njen ugled. Sicer naj tržaški, vsem Slovencem nasprotni župan, še tako joka pri štivanskem bloku, vsi njegovi klici sv. Marku in Italiji ostanejo mrtvi, kakor so mrtvi toskanski volkovi na devinskih skalah! Pametni Tržačani (slovenski in italijanski!) se svojemu županu samo smejejo, nepoučeno ljudstvo pa se škan-dalizira in radi lažnega demokrščanstva od vere odtujuje!
Težji je seveda primer z bersaliersko razglednico, ki so jo v teh dneh v masah razposlali vse do Kalabrije. S to razglednico ste zopet naložili veliko goriva na gorečo grmado sovraštva, ki gori v škodo obeh narodov že toliko let. In to dejanje obsojamo, obsojamo kot katoličani, obsojamo kot Slovenci! — No, sv. Just vaših bersalierov prav nič ne pričakuje in se na svojem griču prav dobro počuti, kakor se bo počutil brez njih tudi čez 500 let, ko bodo zanamci gledali na fašistične spomenike kakor sedaj gledamo na »Teatro Romano« pred zavezniško vladno palačo, v kateri je sam Mussolini — o ironija zgodovine !	— pripravil krasno dvorano za
slovensko kulturo!
Ker se opravičeno bojimo, da zlorabljanja s svetniškimi imeni še ne bo konec,
ker imamo od sedanje demokrščanske gonje s sv. Justom in pri sv. Justu veliko škodo samo slovenski katoličani, zato v obrambo naše svete vere, v obrambo sv. cerkve med tržaškimi Slovenci protestiramo tako:
Katoliški bratje Italijani! Končajte s pogubljanjem naših duš! Prav tako so neumrljive kakor vaše! Ne podirajte dalje svete vere v tržaških Slovencih! Naši dušni pastirji ugotavljajo, da se je v zadnjih letih več Slovencev odtrgalo od Cerkve zaradi vašega demokrščanskega šovinizma kakor zaradi krvavega komunizma! Vaši grehi, bratje, so vnebovpijoči! Bog sam nam daje pravico, da se branimo. In branili se bomo! Za danes rečemo le še to, da se trpljenje slovenskih katoličanov v coni A lahko primerja trpljenju italijanskih in slovenskih katoličanov v coni B! Razlika je le v tem, da mi tu trpimo krivice v znamenju demokrščanskega križa, v coni B pa trpijo v znamenju komunistične zvezde. Katero trpljenje je bolj strašno?
Na Veliko noč leta 1941 so italijanski vojaški duhovniki v Ljubljani pred cerkvami delili otrokom svetinjico sv, Antona in sv. Katarine. Na svetinjici je bil navezan italijanski trobarvni trak. Tedaj se je zgodilo, tako pravijo priče, da so nekatere matere vzele otrokom svetinjice in jih pometale v ogenj, druge pa so odstranile trak in svetinjico s tujim besedilom kot blagoslovljeno stvar pustile, a so pri tem veliko trpele.
Tako trpimo danes tržaški slovenski katoličani, ko gledamo, da se to grozeče sovraštvo iz tržaške občinske hiše sir" celo do naših cerkva, do naših svetnikov, do naših prižnic. Z zadnjo besedo mislimo na večno radijskr. kričanje proti razmeram v coni B!
Vse naše zavedne katoliške Primorce, ki berejo »Kat. glas«, pozivamo, naj ostanejo trdni v veri. Te krivične demokrščanske preizkušnje naj nikogar v veri ne omajajo! Dokler pa krivic ne bo konca, bomo neustrašeno pisali resnico, saj to je prva dolžnost katoliškega časopisja!
Tržaški katoličan
RAZNE NOVICE Skavti — državi nevarni prevratniki
Z GORIŠKEGA
Kar storiš dobrega bratu, storiš sebi!
VOLILNI OKLIC
Vodstvo Slovenske demokratske zveze sporoča javnosti, da nastopi pri prihodnjih občinskih volitvah, ki se bodo vršile 14. decembra v Gorici, s svojo kandidatno listo, ki bo nosila naš stari znak lipove vejice.
Pozivamo vse dobro misleče Goričane, da se za te volitve resno pozanimajo ter jih prosimo, da nas moralno in gmotno podprejo za dober uspeh!
Vodstvo slovenske demokratske zveze v Italiji Mal položi dar domu na oltar!
Občinske volitve v Gorici
V	sredo 29. oktobra je goriška prefektura izdala odlok s katerim je razpisala občinske volitve v goriški občini za nedeljo 14. decembra. Istočasno bodo volitve še v naslednjih 13 občinah na Goriškem: Fara, Sredipolje, Gradiška, Gradež, Mariano, Tržič, Ronke, Romans, Dolenje, Škocijan ob Soči, Št. Peter ob Soči, Turjak in Staran-ean Volilo bo 27.000 Goričanov. Med go-riškimi volivci ženske nadkriljujejo moške za 5000. Od volitev bodo mnogi izvzeti optanti, katerim nalašč zavlačujejo priznanje opcije, ker se oblastem zdi, da bi u-tegnili voliti za slovenske liste. Volitve se bodo vršile po novem volilnem zakonu, ki predvideva večinski sistem. V občinah do
10.000	prebivalcev, bo dobila lista, ki doseže največ glasov, štiri petine svetovalcev, naslednja lista pa ostalo petino. V občinah nad 10.000 prebivalcev, med katere spadata tudi Gorica in Tržič, pa pripadata dve tretjini svetovalcev tisti listi ali stranki, ki dobi največ glasov, ostalo tretjino pa si razdelijo vse druge liste. Na teh volitvah bodo prvič nastopili tudi »ezuli« kot samostojna skupina.
Vsi sveti na Goriškem
Le redko katero leto imamo na Goriškem vreme tako milo, kakor je bilo letos za praznike Vseh svetih in vernih duš. Zlasti v soboto je bil skoro pomladanski dan. Zato so bili prazniki še bolj občuteni nego običajno. Reke ljudi so se stekale na vsa pokopališča, posebno še na goriško mestno pokopališče, ki je bilo kot en sam vrt cvetja in zvečer lučk. Nekdo je imenoval Vse svete in Dan vernih duš dneve sprave. To so tudi vedno bili in kot take. so se
pokazali tudi letos. Vsaj v smrti in na pokopališču da smo si bratje.
Tega mnenja pa niso bile jugoslovanske oblasti na pokopališču v Mirnu. Kot znano preseka začasna državna meja mirensko vaško pokopališče nekako po diagonali iz enega kota v drugega. Prejšnja leta in tudi letos v soboto na praznik Vseh svetih so smeli ljudje obiskati grobove na pokopališču vsak na svoji strani. V nedeljo je pa nenadoma prišei n.ispi ilen ukaz. Ko se je iz Mirna približala procesija vernikov, da bi kot običajno do sedaj šli na jugoslovanski del pokopališča in tam pomolili za rajne, so miličniki vstop prepovedali. Nič niso pomagali protesti ljudi. V »ljudski republiki« ljudstvo nima besede. Zato so se žalostno morali vrniti domov. Zakaj tako postopanje, odgovornih oblasti na jugoslovanski strani?
Za vse žrtve vojne
V	sredo 12. novembra ob 8. uri zjutraj bo v cerkvi sv. Ignacija na Travniku sv. maša za vse naše žrtve v vojni.
Goričani, katerim je drag spomin na žrtve med vojno, se bodo sv. maše gotovo v obilnem številu udeležili.
Natečaj za zdravnike
Ministrstvo je razpisalo natečaj za 30 pokrajinskih zdravnikov II. razreda. Za sprejem k natečaju je potrebna diploma iz zdravilstva in kirurgije. Prošnje je treba vložiti do 20. decembra na prefekturo. Za pojasnila naj se prosilci prav tako obrnejo na prefekturo.
Pevma - Oslavje
Pevmske gospodične in oslavske narod-njakinje hodijo po ženine daleč, v stare province države. In domači fantje kaj pra-
Skavtska organizacija je s svojim baje prevratniškim delom in s svojim praški komunistični vladi sovražnim duhom prisilila gospodarje Prage k brezupnim korakom.
Časopisa »Mlada Fronta« in »Prače« posvečata uvodnika, v katerih napadata in obtožujeta skavtsko organizacijo, ki ima štiri milijone članov v 50 državah sveta. Praški radio pa je poročal, da so po tridnevni razpravi obsodili sedem voditeljev te »militaristične« organizacije zaradi »veleizdaje, vohunstva in zarote« na skupno 127 let zapora, enega od njih pa na dosmrtno ječo.
Zločin skavtske organizacije je opisal češki državni tožilec dr. Bu-reš takole: »Skavtsko gibanje spretno izrablja naravno nagnjenje mladine k romantiki in pustolovščinam. Voditelji skavtskega gibanja izjav-
Za slovensko šolstvo v Trstu
Odbor za slov. šole v Trstu je poslal generalu Wintertonu daljšo spomenico, s katero opozarja na težke razmere v katerih se nahajajo slov. srednje šole v Trstu zaradi pretesnih prostorov. Istočasno daje spomenica nekaj praktičnih nasvetov, kako rešiti tozadevna vprašanja. Naš list z vsebino spomenice popolnom soglaša, vendar je zaradi pomanjkanja prostora ne moremo prinesti.
Dramski odsek Marijine družbe v Rojanu
priredi v nedeljo 9. nov. v Mar. domu igro v 3 dejanjih:
PESEM BOŽJE LJUBEZNI Začetek ob 5h popoldne
Vabljeni!
DAROVI
Za SLOVENSKO SIROTIŠČE
SOVODNJE: 8 vreč krompirja in 2 vreči koruze; STEVEUJAN: 7 vreč krompirja,
kostanja, jabolk, pašte, masti, v denarju pa 3.000 lir; PEVMA OSLAVJE: v denarju 3.200 lir; nadalje 5 vreč krompirja, vrečo koruze, nekaj bele moke in vina; gospa Gravner 1000; N.N. 1000; v počastitev spomina pok. Marije Vekjet daruje namesto cvetja na grob N.N. iz Trsta 4000 lir.
Naj vsem blagim dobrotnikom dobri Bog tisočero povrne! V ta namen molijo dnevno naši otroci.
Za SLOVENSKO ALOJZIJEVIŠČE
Družina L. darovala 1000 lir. Bog povrni!
—	In Ti, dragi čitatelj, ali si že kdaj kaj daroval za vzdrževanje revnih dijakov v Alojzijevišču ? Pomagaj tildi Ti vzgajati slovensko katoliško dijaško mladino! Podpiraj! Bodi velikodušen!
OPOZORILO
Prispela je 8. štev. »Vera in dom«. Naročniki so naprošeni, da jo dvignejo na upravi »Katoliškega glasu«.
vijo? — Avtopodjetje Ribi je zopet upo-stavilo ukinjeno črto Gorica mesto-Pevma in obratno. Ob delavnikih vozi šestkrat, ob praznikih štirikrat. Vendar niso bile zastonj razne pritožbe in prošnje.
Ijajo, da je organizacija ne2>olitična. Na skavtskih zborih pa voditelji uradno pridigajo o spravi med razredi... Po osvoboditvi leta 1945 je prišlo do obnove češkoslovaške organizacije in njeni predvojni voditelji so nadaljevali s svojimi tradicijami in posledica tega je bila, da so obtoženci postali sovražniki našega delovnega razreda...«
Glavni zločin obsojenih je bil v tem, da so pomagali teroriziranim Čehoslovakom pobegniti čez mejo v svobodno Zahodno Nemčijo.
Glavni cilj skavtskega gibanja je vzgoja dobrih državljanov. Njihova prisega se glasi: »Pri svoji časti prisegam, da bom storil svojo dolžnost proti Bogu in svoji domovini.« Eno od skavtskih gesel je tudi: »Glasuj kakor misliš, misli kot govoriš...« Vsega tega seveda ne morejo trpeti v brezbožnih »ljudskih demokracijah«, kjer vlada komunizem.
Strah pred resnico
Ob Edenovem obisku v Jugoslaviji je kakih 50 katoliških laikov in nekaj duhovnikov iz Slovenije in Hrvatske sestavilo spomenico o zatiranju verske svobode v Jugoslaviji. Spomenico je dobila tajna policija v roke, predno so jo mogli izročiti angleškemu zunanjemu ministru. Kakor pišejo časniki, tamkajšnja oblast že kliče sestavljalce te spomenice na izpraševanje...
—	No seveda! Če je vse tako rožnato, zakaj se oblast boji, da bi zvedel svet, kako je tam? Če smo vsi tovariši, zakaj bi pa ne bili vsi enaki? Zakaj bi smel n. pr. le en tovariš Tito ali Kardelj govoriti z buržujem, zakaj pa drugi ne? Klic po pomoči je greh, krivično tlačenje svobode je pa — demokracija in prijateljstvo s kapitalističnim Zapadom.
Tudi nadškof Stepinac je želel govoriti z Edcnom, pa mu oblast ni dovolila. To pa zato ne, ker je v Jugoslaviji svoboda!
Nov uspeh slovenskega filma
Na 7. mednarodnem festivalu ozkega filma v Salernu v južui Italiji, ki se je yršil od 8. okt. do 12., je bil nagrajen tudi slovenski otroški film »Deklica v gorah«, pri katerem igrata glavni vlogi Polonica Matičičeva in Milka Berdenova. Režiser filma je študent Akademije za igralsko umetnost v Ljubljani Boštja Hladnik.
Zelo se zabavamo
170 milijard lir se je v naši državi potrosilo lansko leto za predstave, kino, radio, itd. Pred zadnjo vojno (leta 1938) se je potrosilo na sto lir zaslužka —- povprečno — 45 stotink za imenovane stvari. Sedaj (1951) pa ena lira od vsakih sto lir. Ker se je pa plača pomnožila n. pr. od 600 lir mesečnih na 30.000 je mesečni izdatek 50 krat večji po imenovanem računu, to je 500 lir mesečno. To je računano sorazmerno na vse državljane. Nekateri ne izdajajo te vsote, drugi pa veliko več. N. pr. zvesti obiskovalci kina ali prijatelji ilustriranih časopisov. — Zanimivo bi bilo vedeti, če se je tudi izdatek za dobrodelnost popetdeseteril.
OdgoTomi urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici
Napisal: LEON PAUL
^JucIodo pofoocinje 5
Extension Magazine - Chicago IZGUBLJENI SIN . . .
Z Rafaelovo pomočjo sem sedaj vedel kam in kod. Ko sem opazoval trpečega Kristusa, mi je bilo, da bi zakričal od bolesti • a obenem sem se čutil nekako čist, prenovljen, dober,... Izgubljeni sin se je vrnil v očetovo hišo... po dolgem času.,,!
Ni bilo dolgo in sem zopet srečal Rafaela. Obotavljal se je, pokašljeval a končno me je le vprašal, če hočem z njim obiskati enega njegovih prijateljev. »Zakaj ne,« sem ga vprašal, »le koga?« »Piše se Father Ward«, (V Ameriki vsakega duhovnika nagovorijo s »Father« oče!) je zavlačujoče izstisnil Rafael. »Je duhovnik?« »Da!« Nerodna stvar - vendar že dolgo časa, nekaj mesecev morda tudi let, ne spominjam se več, kadarkoli sem srečal na cesti duhovnika, sem čutil, da me je nekaj vleklo k njemu, da bi se razgovoril o sebi in
svojih problemih. Kar čutil sem, da bi me razumel in da bi mi lahko pomagal. Pa nisem imel toliko poguma...
Manjkalo mi je hrabrosti, da bi stopil k tujemu duhovniku one vere, o kateri nisem prav nič vedel, Rad bi mu govoril o sebi a sem si domišljal, da me bo imel za zmešanega. Ni bilo storjeno, sem si mislil in zato nikdar, da bi poskusil. Sedaj je bila druga: Rafael me je vprašal, če hočem govoriti z duhovnikom - celo z njegovim prijateljem!
»Seveda,« sem se razveselil » prav srečen bom!« Obrnila sva proti stopnicam župnišča zadaj za Svetim Pavlom. Father je bil zelo ljubezniv in razgovor se je razvil v prijetnem vzdušju. Tako vljudno je govoril in nevsiljivo, da me je njegovo prijateljsko obnašanje napolnjevalo z zaupanjem, ker sem pri svojem, prvem srečanju z duhovnikom bil nekoliko nervozen. Na zidu sem zapazil nenavadno sliko: Kristus sedi a ob Njegovi strani kleči mladenič, čigar glava in roko so počivale v Kristusovem naročju. Izgledalo je, da ga je Kristus tolažil a jaz sem dobro vedel kaj je mladenič čutil. Poslovil sem se. Rafael me
je čakal v predsobi. »Bil je zelo dober«, sem rekel. Rafael me ni nikdar vprašal o čem sva se pogovarjala.
POVEDAL SEM MATERI!
Ko sem se vrnil domov, sem mimogrede povedal materi, da sem srečal katoliškega duhovnika. Ni me razumela in ini je odvrnila, naj gledam, da ga nikdar vec ne srečam. Izrael nima navade, da bi hodil k duhovnikom ali v katoliške cerkve, mi je rekla... Začel sem ji dokazovati in se prepirati a je ostala neomajna. Kaj takega se ne sme več zgoditi! »Okay« sem ji zabrusil »Okay!« Pa sem rekel samo zato, da bi jo pomiril. Še nadalje sem se shajal z Rafaelom in očetom Wardom a njej nisem črhnil besedice.
Večkrat sem šel z Rafaelom k večerni službi božji k sv. Pavlu. Razložil mi je, da temu pravijo »blagoslov« ter mi je skušal raztolmačiti njegov pomen pa ga nisem mogel dojeli. Za mene je bil njegov »blagoslov« zanimiva avantura, kjer sem se počutil kot doma. Ljubil sem brleče sveče okoli oltarja, vdihaval skozi cerkev plavajoče kadilo, ugajalo mi je ubrano
petje ljudstva (čeprav nisem razumel pesmi) ter sveta tihota, ko je duhovnik blagoslovil zbrano množico s prelepo zlato stvarjo. Všeč so mi bile molitve, ki jih je duhovnik izmenoma molil z ljudmi ob koncu, predno so se razšli. Blagoslovljen bodi Bog; Blagoslovljeno bodi njegovo ime... To je napolnjevalo mojo dušo z ne-izrečnim mirom, katerega še nisem poznal niti našel kdajkoli prej.
Veselil sem se govorov, ki so jih imeli različni duhovniki pred blagoslovom. Mnogo mi je koristilo, ko sem jih poslušal, reševati zamotanosti življenja in različne dvome ter vprašanja, ki srečavajo slabotno človeško naravo. Še več — vedeli so za rešitev vseh teh problemov! Ne samo da sem vsrkal vse, kar so rekli: v vsem sem z njimi soglašal. Čudil sem se njihovemu znanju.
Nekega dne je mati, ko je pospravljala moje stvari, našla molitvenik, katerega sem uporabljal in križčck, ki mi ga je podaril Rafael. Videla je, da nisem ubogal ter da sem so še nadalje zanimal za nevernike. Nagovarjala me je, naj bi jih zavrgel. »Vrzi proč to knjigo in križ!« je kričala.
»Ne hodi več v cerkev! Ne hodi k duhovniku! Te reči niso zate — mi smo Judje! Pusti to, moj sin! Ali hočeš, da umrem?« Na vse mogoče načine mi je branila. »Seveda ne, mama!« sem zavračal njeno očitke in neupravičene tožbe, a začetek je bil tu... začetek dolgega in trpkega boja incd menoj in materjo, ki je trajal več kot štiri dolga, žalostna leta.
Od takrat je mati budno pazila na moje stvari. Skoraj vsak dan je sitnarila in me nagovarjala — odpovedal naj bi se čudnim navadam in, če hočem biti veren, naj bi se učil judovske vere. Velika sramota bi bila za družino, mi je govorila, če bi kdajkoli postal kristjan: »Bog ne daj!« je stokala in ihtela. »To bi nas uničilo, očrnilo bi našo vseskozi pošteno in verno družino ter bi se nikdar več ne smeli prikazati na ulici ali v sorodstvu.« Materino srce je bilo zlomljeno od skrbi in je ihtela in ihtela... Poskušal sem ji zatrjevati, naj ne skrbi, ker bo vse prav... toda nič bi je ne pomirilo, dokler bi ne rekel, da bom o-pustil katolištvo, opustil obiske pri duhovniku in obljubil, da ne bom zahajal v ccrkev.	( N tulal jevanje)